Danes je eden tistih dni, ko bi vzela svoj meč in šla na okope. Ko bi branila sebe in bi v duhu svoje Amazonke še enkrat uničila vse, kar sem ustvarila. Tovrstno samouničenje sem v svojem življenju dala skozi že vsaj trikrat – zelo temeljito. Zato vem, kakšen je občutek, vem, kako se začne in vem kaj sledi. Moja pasja ženska je celo dopoldne preklinjala in besnela. V svojem notranjem besu sem razbila nekaj kozarcev tudi v zunanjem svetu.
Ne, ni prijetno. Vendar sem se v vseh letih naučila toliko o sami sebi, da vem, da bes pod seboj vedno skriva mojo globoko potrebo po nečem. In na meni je, da odkrijem kaj.
Jeza pod sabo vedno skriva nekaj, po čemer hrepeni tvoje srce.
In to, da sem se naučila sedeti s svojim neudobjem, s svojo jezo, vedno poraja najlepše bisere iz moje notranjosti.
To, da si dopustim, da sem ranljiva v svoji jezi, v svojem besu, v svoji nemoči, vedno znova razkriva stvari, ki so ujete v moji notranjosti in jih ne vidim.
Včasih sem se temu poskušala izogniti.
Včasih sem zanikala to, kar sem čutila.
Včasih sem ugajala drugim in šla v arhetip ustrežljivke v sebi.
Poskušala sem biti prijazna tudi, ko sem bila ranjena. Bolečina brez dvoma ni bila moja prva izbira. Prej bi rekla, da sem se ji poskušala izogniti in sem iskala ugodje.
Lahko si predstavljaš, kako presenečena sem bila, ko sem ugotovila, da sta bolečina in ugodje zgolj dve strani istega kovanca.
Ko govorimo o izvornih polarnostih, je ena od njih, ki jih izbere veliko ljudi polarnost bolečine in ugodja, kar v praksi pomeni, da v svojem življenju preigravaš ti dve stanji.
In v svetu polarnosti ne moraš imeti enega brez drugega.
Ko ju pogledamo čisto zares od blizu, ugotovimo, da gre za dve polarnosti trpljenja.
In ta izjava, draga moja, je zelo močna, vem.
Morda si mislila, da je ugodje povezano z mirom in radostjo. Vendar, ko poskušamo dobiti ugodje skozi zunanji svet materije, to da iščemo srečo in mir zunaj sebe, vedno vodi v trpljenje.
Večina ljudi ugodje poišče v različnih oblikah zasvojenosti, pa naj bo to seks ali hrana, alkohol ali različne substance. Dejstvo je, da večina ljudi, ko jih boli glava in se želijo izogniti bolečini ter začutiti ugodje, poseže po aspirinu oziroma drugi obliki zdravila, ki bo ustavila nelagodje. V resnici nas ugodje ne pripelje nič bližje radosti in sreči, kot bolečina.
V resnici je celo tako, da se lažje osvobodiš iz te polarnosti, če si v bolečini, kot če si v navideznem udobju ugodja.
Saj poznaš tisto o zoni udobja, ko s stvarmi v resnici nisi zadovoljna, vendar, ker bi utegnilo biti še slabše, če karkoli spremeniš, raje ostajaš v znanem občutku udobja.
Ugodje, ki nam jih nudijo zunanje stvari vodijo v trpljenje zato, ker smo prepričani, da si moramo srečo in mir zaslužiti, dobiti nekaj od zunaj, kar nas bo naredilo celostne in celovite. Trpljenje izhaja iz prepričanja, da si občutek celostnosti in lastne identitete lahko pridobimo samo z zunanjimi stvarmi. In tukaj je izvor trpljenja za večino ljudi.
In da se razumemo, zato da bi se lahko osvobodila iz te polarnosti ne potrebuješ izkusiti vse bolečine in ugodja tega sveta.
Pomembno je prepoznavanje stvari točno takih kot so. Ko prepoznaš, da si v resnici želiš srečo in mir in da ti zunanje ugodje tega ne bo prineslo, se lahko osvobodiš.
V resnici dosežeš stanje osvoboditve takrat, ko lahko z enako mero nenavezanosti pogledaš tako na bolečino, kot na ugodje. Na ta način odtegneš projekcije vrednosti, ki jo daješ stvarem v zunanjem svetu, kar pomeni, da nehaš ustvarjati iluzijo in vidiš stvari take kot so. Torej nehaj soditi stvari kot pozitivne in negativne, dobre in slabe. Iz stališča enosti vse samo je. Je kar je.
Vendar, kaj nam bolečina in ugodje sporočata?
Bolečina je znak zastoja energije na fizičnem nivoju.
Bolečina na čustvenem nivoju se izraža kot strah.
Prepoznavanje, soočanje in opuščanje bolečih vzorcev iz preteklosti je nujno, če se želimo pozdraviti.
Znano je, da zastala čustva ustvarijo toksično okolje, ki vpliva na telesno biokemijo.
Dobro je, če imaš nekoga, ki potrdi tvojo bolečino. Pogosto je namreč oseba ranjena ne le zaradi samega doživetja, temveč tudi zaradi dejstva, da ni bilo nikogar, h komer bi se lahko varno zatekla, osebe, ki bi jo razumela in bi potrdila njeno resnico.
Bolečina je eden najpogostejših simptomov bolezni in poškodb. Občutimo jo kot neprijeten dražljaj, ki ga ljudje različno zaznamo in se nanj različno čustveno odzovemo.
Ugodje pa je definirano kot odsotnost bolečine.
Občutek miru in radosti pa nista del materialnega sveta. Enostavno sta v tebi. In ničesar ne moreš narediti, da bi bila mirna ali radostna. To že si, če si le dovoliš videti!
Kot je rekla lisica malemu princu: “Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.”
In bisere lahko vidiš samo s srcem.
Ranljivost občutenja ti pomaga videti bisere tvojega življenja.
Vsak razpad odnosa je boleč, to drži kot pribito. Vendar se pogosto ne zavedamo, da je cena, ki jo plačujemo, če se oklepamo odnosov, ki so nefunkcionalni, boleči in nas pogosto držijo v Status Quo položaju, precej višja in nas stane zdravja, sreče, občutka vrednosti, izpolnjenosti in harmonije.
Pogosto se v odnosu z nekom, ki nam je “tako” blizu odprejo stare rane, bolečine in šibkosti. In na to v začetku sploh ne računamo, ker tako verjamemo v mit o romantični ljubezni, kjer najdemo svojo dušo dvojčico in z njo srečni odjahamo v sončni zahod, da ne razmišljamo o tem, da partnerstvo zahteva negovanje. Žal je vsakodnevna realnost številnih partnerstev taka, da zaradi prepričanja, da odnos temelji na paradigmi “in živela sta srečno do konca svojih dni”, brez da bi karkoli vlagala v odnos, mnoga partnerstva razpadejo. Mnoge ženske mi povedo, da jih je razpad partnerstva pustil z odprtimi ranami izdaje, prevare, zlorabe, ločenosti, pozabljenosti, kar predstavlja naše glavne ranjenosti, ki jih odpremo ravno s tem, ko se odpremo ljubezni.
Dejstvo je, da je partnerstvo posoda, ki drži oba, ki sta v odnosu – par. Vsak vanjo prinaša tako svoje darove in talente, kot tudi izzive in ranjenosti, bolečine in nepredelane stvari iz prejšnjih partnerstev, da ne govorim o pričakovanjih, ki jih s sabo prinašamo še iz otroštva, da nam bo partner dal to, česar nam starši niso uspeli ali mogli dati. Precej velika pričakovanja gojimo od partnerja na drugi strani, pravzaprav pogosto pričakujemo, da nas bo rešil. Iz tega izhaja neizogibno dejstvo, da pogosto vztrajamo v situacijah, ki so pravzaprav sila nezdrave in vplivajo v veliki meri predvsem na naš odnos do sebe. Pozabili smo na dejstvo, da je izpolnjujoče partnerstvo mogoče šele in samo takrat, ko smo v izpolnjujočem, ljubečem in harmoničnem odnosu s seboj.
Po 15 letih v partnerstvu sem se znašla na robu prepada z vprašanjem ali naj nadaljujem s plašnicami, zaprtih oči v upanju na najboljše ali partnerstvo prevetriti in ga postaviti na nove temelje? Skozi splet okoliščin so v ospredje prihajali vsi moji strahovi, ranjenosti, bolečina in veeeeliko jeze. Dojela sem, da ima moj odnos kar nekaj simptomov neharmoničnih odnosov, ki sem jih zasledila, ko sem strica Googla spraševala kako naprej. Morala sem se soočiti z dejstvom, da sem v zadnjih nekaj letih krmilo odnosa prevzela v svoje roke in da sem se znašla na točki, ko enostavno nisem več zmogla vsega sama. Enostavno nisem bila več pripravljena na prilagajanja in odrekanja na svoji strani.
Neko jutro sem se zbudila z zavedanjem, da sem bolj moška od moškega samega in da mojemu moškemu verjetno ni ravno žur biti v postelji še z enim moškim. Sila boleče spoznanje in trdo prebujenje. Posledica tega spoznanja je bilo nekaj, kar močno odsvetujem vsem tistim, s katerimi delam, vendar sama pred leti tega nisem znala – spustila sem vse iz rok in se zavezala temu, da ne bom več zagrabila nazaj. In tako sem nekaj mesecev opazovala, kako je najin odnos drvel v prepad in to zelo hitro. Jaz nisem več zagrabila, moj partner pa je čakal name. Ko se je odnos raztreščil ob vznožju hriba je bilo pobirati koščke izjemno boleče in počutila sem se daleč najbolj neumna in nesposobna blondinka, kar jih je svet videl (danes nisem več blond, leta rasti in razcveta v partnerstvu so spremenila tudi barvo mojih las).
Ko je v odnosu eden tisti, ki vodi igro, gre pogosto za igro žrtve in rešitelja. V svoji igri sem mislila, da rešujem, v resnici pa sem vseskozi čakala na rešitelja in zato zelo intimno poznam tovrstne igrice, kjer mislimo, da držimo Boga za jajca, pa se v praksi izkaže, da smo močno ujeti v arhetipu žrtve. V takem odnosu pogosto svojo moč predajamo osebi na drugi strani (katerikoli avtoriteti, pa naj bo to mož, šef v službi ali oče), da nas vodi kakor ve in zna. Izziv je v tem, da se partnerstvo nikoli ne odvija, kot bi si želeli, če smo na gugalnici avtoritete na eni strani in otroka na drugi. Če smo v igri predaje moči osebi na drugi strani, se pogosto počutimo šibke, nemočne, ujete v odnosu, ki si pravzaprav sploh ne zasluži te besede.
Intimno partnerstvo je nekaj, kar me navdihuje odkar sva temelje najinemu, skupaj z mojim možem postavila kmalu po popolnem zlomu na moji strani, pred 6 leti, ko sem resno tehtala možnosti, da zapustim to skupno posodo, ki sva jo ustvarjala 15 let (ja res je, ostala sva skupaj in letos praznovala 21 obletnico). Moč partnerstva vedno temelji na moči obeh, ki sta del te posode. V tem je bistvo soustvarjanja, kjer dve celoti soustvarjata posodo, ki drži oba.
Če te zanima več o tem, kako soustvarjati partnerstvo se prijavi na 10 dnevno Popotovanje v 10 velikih pasti partnerstva, kjer bom skozi naslednjih 10 dni, ponudila enkratno priložnost za vpogled v tvoj partnerski odnos in možne pasti, ki uničujejo partnerstvo.
Vsak dan boš prejela mail z vpogledom v eno od desetih pasti partnerstva, skupaj s prakso, ki ti bo pomagala osvetliti, kje se trenutno nahajaš v svojem odnosu in kaj lahko narediš, da ozavestiš in pozdraviš izziv.
… je leta 2009 na mirovni konferenci v Vancouvru izjavil Dalai Lama.
Leta 2010 sem imela vizijo, da če bi vsaka ženska postala najsrečnejša ženska na svetu, da bi lahko spremenile svet. In po tistem sem slišala za citat, ki naj bi ga Dalai Lama izrekel na mirovni konferenci v Vancouveru, da je zahovna ženska tista, ki bo rešila svet.
V skladu s svojo radovedno naravo, sem šla za sledjo, da vidim ali je Dalai Lama resnično izjavil to, kar tako resonira v moji notranjosti. Poslušala sem celo debato na temo svetovnega miru in na koncu Dalai Lama začne z izjavo: “Morda mi bo kdo rekel, da sem feminist. Toda, če pogledamo v zgodovino, so ljudje živeli v skupnostih, kjer so bili moški tisti, ki so dominirali. Potem je prišlo obdobje, ko sta bila ženstvenost in moškost enakovredna. Danes v 21. stoletju je zelo jasno, da so posamezniki nesrečni. Denar ni prinesel notranjega miru. Tehnologija ni prinesla notranjega miru. Izobraževanje ni prineslo notranjega miru. V 21. stoletju potrebujemo bolj aktivno napeti moči, da bi podprli osnovne človeške vrednote kot so sočutje, naklonjenost, ljubezen. Biološko gledano je dokazano s strani znanstvenikov, da je ženska bolj občutljiva za dobrobit drugih ljudi in njihovo trpljenje. Ženska ima zato zelo pomembno vlogo. Ženske prosim, prevzemite bolj aktivno vlogo v širjenju sočutja.”
Njegov nagovor se me je zelo dotaknil, kajti sama ravno tako čutim, da moramo ženske stopiti v ospredje. Vendar je ob tem izjemno pomembno razumevanje, da šele takrat, ko ti držiš svoj osebni prostor, lahko držiš prostor za nekoga drugega. Držanje prostora za drugo osebo pomeni, da hodiš ob osebi, si priča tej osebi na njeni poti, brez sojenja, razsojanja ali kritike. Ko držimo prostor za drugo osebo, samo odpremo svoje srce in ponudimo brezpogojno podporo brez sojenja, brez kontrole, kar utegne biti velik izziv.
Seveda je to lažje reči, kot narediti, saj je naša človeška narava nagnjena k popravljanju ljudi, k dajanju nasvetov, k razsojanju, da bi morali biti na svoji poti dlje kot so. Dejstvo je, da pogosto poskušamo ljudi popravljati, jih spreminjati ali vplivati na njihove izbire in odločitve. In pomembno se je zazreti v svojo notranjost, kjer lahko spoznaš svojega notranjega kritika ali “popolno žensko”, kajti ona je tista, ki kritizira in sodi v skladu s svojo lastno udomačenostjo, ki je del nje. Da bi resnično lahko podprla ljudi na njihovi poti rasti, v njihovi preobrazbi, moraš najprej znati držati svoj prostor.
Priznam, da je ravno to eden tistih izzivov, s katerim se soočam, ko opazujem, kako ženske kastriramo moške, jemljemo moč ljudem okoli sebe skozi zasramovanje, popravljanje, urejanje njihovih problemov, razlaganje kaj bi morali narediti in kako, s tem, da jih preplavljamo z informacijami ali s čustvi. Ob tem se vedno znova spomnim nase in na svoje mehanizme, ki sem jih morala spoznati v sebi. Brez dvoma so vsakič znova na preizkušnji, ko sem priča kakšnemu še posebej sočnemu dogodku, kjer ženska moškega slabi in mu jemlje njegovo moč, kajti spoznati sem morala kje so moje meje in kdaj sem posegala v osebni prostor drugih ljudi.
Resnična podpora se skriva v tvoji sposobnosti, da ljudem stopiš s poti, jim dovoliš, da se odločijo zase, naredijo stvari po svoje, tudi če se z njimi ne strinjaš. Da jih podpreš in jim ponudiš občutek varnosti, tudi takrat, ko ga polomijo. Prostor držiš za svojega otroka, za svojega partnerja, za prijateljico, soseda, za ljudi s katerimi dnevno prihajaš v stik.
Moški potrebujejo prostor
Ko sem začela intenzivno raziskovati razliko med moško in žensko naravo, ter opazovati, kako sem sama ujeta v moški energiji, sem spoznala, kako pomemben je za moške prostor. Moški mu radi rečejo manevrski prostor. Moški potrebuje fizični prostor, da ustvarja, razmišlja, meditira, se razgibava, da diha. In s tem sem prvič prišla v stik v svoji praksi feng shuija, ko sem vedno znova ugotavljala, kako moške dušijo detajli in barve, dodatki in vse tisto, kar razveseljuje žensko. Moški bi želel imeti prazen prostr, s samo najnujnejšo opremo (postelja, kavč, televizija, ena omara). Moški potrebuje prostor. Ženske na drugi strani prostor pogosto zapolnimo, kajti ženska narava uživa v polnosti in ne v praznini. Zato je pogosto potreben kompromis, ko se moški in ženska selita skupaj.
Moški zase pravijo, da potrebujejo veliko čustvenega prostora, da lahko zberejo misli in čustva. Ena najbolj napornih stvari za možate moške je drama-rama, ki jo ustvarjamo ženske in preplavljanje s čustvi. Moški radi rečejo, da si želijo čustveno stabilne ženske, ženske, ki znajo držati prostor za svoje čustvene izlive. Ker je moška esenca tista, ki rešuje probleme, je pomembno, da s svojim moškim deliš, ko želiš od njega, da ti pomaga držati tvoj prostor, da se izraziš, da mu napoveš, da naj bo prisoten x časa in ti prisluhne brez potrebe, da rešuje probleme.
Kako veščina držanja prostora lahko izboljša tvoj odnos z moškim?
To, da držiš prostor za nekoga, je povezano s srčnostjo. Ko vpelješ v svoj partnerski odnos srčno komunikacijo, zna biti to na začetku neneavadno za oba. Kajti, če ne odreagiraš na izbruhe partnerja na drugi strani, bo na prvo žogo videti, kot da ti ni mar. Vendar to ne drži. Pomembno je spoznanje, kako se hranimo s čustvenimi izbruhi drugih in zato čustvene izbruhe pogosto potrebujemo, da upravičujemo odzive na svoji strani. Ko enkrat prevzameš odgovornost za to, kar se dogaja v tebi, brez potrebe, da s svojo energijo in čustvi preplavljaš ljudi na drugi strani, je to zelo osvobajujoče.
Prvič, ko se zaveš potrebe, da s svojimi čustvi preplavljaš druge in namesto tega prevzameš odgovornost zato, kar čutiš v sebi, ohraniš svojo celovitost in jasno deliš na drugo stran, kaj se dogaja v tebi, brez potrebe po obtoževanju in iskanju krivcev zunaj sebe, pravzaprav izstopiš iz vloge žrtve.
Žrtev je arhetipsko tista, ki ima zate to lekcijo, da držiš svoj prostor in se zavedaš svojih meja. In tako hitro postanemo žrtev okoliščin, osebe, odnosa, ko umaknemo svoje meje in preplavljamo druge s svojo energijo ali pa se skrčimo in pustimo druge, da vstopajo v naš energijski prostor. Vedno, ko smo v simpatiji z nekom, ki se mu dogajajo težke stvari, gremo z njim v blato in se valjamo v občutkih, ki so prisotni.
Ko namesto tega držiš prostor za preobrazbo, in si zgolj samo priča temu, kar se osebi na drugi strani dogaja, je to lahko na začetku za človeka veliko presenečenje. Lahko te celo obtoži, da ga ne podpiraš in mu nisi naklonjena. In brez občutkov krivde lahko poveš, da resnično ne podpiraš valjanja v blatu, da pa si tukaj, z njo in ob njej, če je pripravljena izbrati drugače.
Ko je moj dragi prvič zelo jasno povedal, da me ne namerava podpirati v mojem smiljenju sami sebi, sem obstala z odprtimi usti. Kmalu sem mu bila hvaležna, da je stal z mano in ob meni, vendar mi je dal jasno vedeti, da ga smiljenje ne zanima. Dejstvo je, da se pogosto radi valjamo v svojem »sranju« enostavno zato, ker je udobno. Prevzemanje odgovornosti za svoja čustvena stanja je ključnega pomena, kar v praksi ne pomeni, da se umakneš in skrivaš pred drugimi.
Biti odprt in ranljiv je brez dvoma največji izziv. To, da poveš točno tisto, kar čutiš, brez potrebe, da druge preplavljaš s svojo energijo, je za partnerstvo ključnega pomena. Seveda je izziv, ko prideš domov iz službe, in bi svoje nezadovoljstvo zlila na svojega partnerja, pa se spomniš, da so čustva tvoja, da je na tebi, da to predelaš v sebi in da upravljaš s svojo energijo. Ali, ko se prijateljica pritožuje nad otroci, družbo in službo, pa se ji ne pridružiš v kritiziranju. Seveda so lahko vznemirjeni, če ne sprejmeš tega, kar želijo zliti nate in nehaš biti »kanta« za smeti. Morda bodo ljudje celo odšli iz tvojega življenja. In to, da držiš svoj prostor zase v praksi pomeni, da si pomirjena tudi s to opcijo, da odidejo, ravno tako kot z drugo opcijo, ki ponuja več bližine in povezanosti.
In če ne uspeš držati prostora…
Če nehaš držati prostor zase, ne moreš držati prostora za druge. Če se razdajaš za druge in ugajaš drugim, ne moreš resnično držati prostora za druge. In takrat, ko si izvana, da odstopiš in greš nazaj v pritoževanje, kritiziranje in sojenje, lahko od blizu spoznaš vse tisto »sranje«, ki je še v tebi, ki je tvoje. Tako radi projiciramo na druge svoje stvari in se pritožujemo nad ljudmi in svetom. In tukaj je praksa zavestnega poslušanja izjemno pomembna. Da zmoreš prisluhniti sebi. Kaj si pripoveduješ? Kaj pripoveduješ drugim?
Prvi korak v vsaki preobrazbi je povezan s prepoznavanjem. V Delfiju piše »Spoznaj sebe!« In to je prvi korak na poti k sebi, na poti v intimno partnerstvo, spoznati moraš sebe, celo sebe. Spoznati vse tiste dele, ki so ti všeč, pa tudi vse tiste dele sebe, ki ti niso všeč.
Umetnost poslušanja je povezana s tvojo sposobnostjo, da narediš prostor v svoji mentalni sferi. Šele, ko upočasniš in si v stiku s svojimi mislimi, ko opazuješ to, kar je prisotno v tebi, lahko narediš prostor, da si priča osebi na drugi strani. In da bi se moški resnično odprl in delil sebe s teboj, moraš narediti prostor zanj na mentalnem nivoju.
Držanje prostora je povezano s sposobnostjo, da si lahko s katerokoli zgodbo, ki jo ljudje delijo s tabo, da ostajaš odprtega srca brez sojenja in razsojanja, takrat, ko nekdo s teboj deli najslabše o tebi ali najboljše o tebi.
Ko držiš prostor za nekoga pogosto poslušaš ljudi govoriti o svoji bolečini, trpljenju, o svojih izzivih. Opazuj ali lahko samo si s tem? Opazuj in prisluhni v sebi, kaj se dvigne, kaj je prisotno? Drži svoj prostor najprej zase. Opazuj svoje zgodbe, ki jih projiciraš na ljudi okoli sebe in vse svoje načine, kako želiš kontrolirati izkušnjo ter čustva, ki vzniknejo v tebi. Vsakič, ko te nekaj razburi, se prebudi neozdravljena bolečina v tebi. Pomembno je, da razviješ to zavedanje v sebi, da si lahko z drugimi ljudmi in držiš prostor za njihove zgodbe, njihovo modrost kot tudi za njihove laži. In ko si v stiku s seboj, ko držiš svoj prostor, ko prisluhneš sebi, slediš svoji resnici, ki jo čutiš v sebi, lahko upočasniš, se ustaviš, jim lahko s svojo umirjenostjo pomagaš. Zato je ključnega pomena, da držiš svoj prostor in zaupaš temu, kar se razkriva.
Ja, ženska je tista, ki ima kapaciteto, da je sočutna, da je ljubeča in da s svojo prisotnostjo, s svojo sposobnostjo, da drži prostor, preobraža ljudi in svet. Glavno vprašanje je, ali to izbiraš v sebi in zase. In če ne, kako ti služi, da ne držiš osebnega prostora zase?
Če te zanima več o tem kako držati svoj prostor je v brezplačni video seriji Ljubi Sebe, trinajsti dan posvečen točno tej temi. Več najdeš, če se prijaviš na video serijo tukaj…
Pogosto poslušam, kako je ljubezen do sebe najpomembnejša.
In potem ljudje govorijo o ljubezni do sebe, vendar bolj ko poslušam, bolj čutim, da govorijo iz načitanosti, iz razuma, iz tega, kako naj bi bilo v idealnem svetu. In to zelo dobro poznam tudi sama, zelo od blizu.
Skozi življenjske izkušnje sem prepoznala, da ljubezen do sebe nima popolnoma nič skupnega s prostim časom, darili, razvajanjem ali stvarmi, ki si jih lahko omogočim. Ljubezen do sebe je nekaj, kar tvoje telo, duša, srce potrebujejo vsak trenutek, in ni nekaj, kar si podariš zgolj občasno.
Ljubezen do sebe je močno povezana s tem, da resnično poznaš sebe. Zavedanje tega, kdo si onkraj idealov, mask, persone in plasti zaščite, ki si jo ustvarila skozi udomačevanje. Pomembno je, da slečeš ideje tega, kdo misliš, da bi morala biti, kdo naj bi bila glede na usmeritve ljudi zunaj tebe, svojih najdražjih, prijateljic, partnerja, in si to, kdo ti v resnici si. Ne moreš ljubiti sebe in se delati, da določeni deli tebe enostavno ne obstajajo istočasno. To je tako, kot bi bila le na pol noseča, kar v praksi ni mogoče. Ali si, ali pa nisi.
Res je, da mnogi prvo polovico svojega življenja prespimo kot Trnuljčice, vendar slej ko prej v našem življenju nastopijo okoliščine, ki zahtevajo od nas, da se prebudimo.
Ljubezen do sebe je povezana z globokim zavedanjem, da si človeško Bitje, da se v življenju nahajaš točno na tem mestu, kjer si, z razlogom. Si na pravem mestu, s pravimi ljudmi in delaš prave stvari.
do sebe je povezana s samospoštovanjem, s prepoznavanjem globokih srčnih hrepenenj, s spoštovanjem globoke resnice, da tukaj nisi po nesreči, temveč z namenom.
Čisto vsako Bitje na tem planetu je tukaj zato, ker s svojo prisotnostjo prispeva k temu, da je svet boljše mesto za vse. Vsak od nas v sebi nosi edinstveno Darilo, ki je v tebi, da ga deliš z ljudmi in s svetom.
Oscar Wilde je nekoč rekel: “Ljubiti samega sebe je začetek vseživljenjske romance.”
Ljubiti sebe pomeni, da rečeš ja takrat, ko čutiš, da želiš reči JA. In da zmoreš reči ne, ko čutiš, da želiš reči NE. To je še posebej pomembno takrat, ko se ujamemo v znanem vzorcu ugajanja in tendence, da bi ustregle ljudem okoli sebe. Srčnost je potrebna, poleg stika s svojim Bitjem, da rečeš NE takrat, ko čutiš, da bi te privolitev vodila v neavtentičnost in igranje igre, ki je ne želiš igrati.
Ljubezen do sebe te vodi v samozavedanje, kjer je potrebno odložiti svoje maske, kjer je potrebno prepoznati, za čim se skrivam. Namesto skrivanja in ignoriranja je potrebna budnost, prisotnost v tem trenutku, zdaj. In če želiš ostati budna, je potrebna iskrenost do sebe. Potrebno si je povedati resnico o tem kdo sem, kako delujem in kako vplivam na ljudi ter svet, ki me obdaja s svojimi izbirami.
Pogosto preživimo prvo polovico svojega življenja ali pa vsaj nekaj desetletij v upanju, da nas bo nekdo ljubil brezpogojno in iščemo ljubezen pri ljudeh zunaj sebe. Dejstvo je, da kot otroci ne znamo ljubezni dati sami sebi, potrebujemo ljudi okoli sebe, da nam pokažejo, kaj pomeni biti ljubljen. Starši so tisto ogledalo, ki nam pokažejo, skozi izkušnje tisto, kar čutimo v sebi. In žal je pogosto tako, da čutimo eno stvar, na primer da je naša mama žalostna, vendar nam ona tega ne potrdi in zatrjuje, da je čisto ok. Ob tem naši občutki niso potrjeni in prihaja do neuglašenosti v notranjosti, kar povzroča zmedenost. Ker v tem najzgodnejšem obdobju bolj zaupamo avtoritetam zunaj sebe, kot sebi, to običajno pomeni, da zanikamo in zapustimo sebe, da bi preživeli.
Neprijetno spoznanje nekje v tridesetih našega življenja je povezano s tem, da v kolikor želiš biti srečna in izpolnjena v razmerju z nekom, moraš najprej spoznati sebe, sebe sprejeti in se ljubiti točno taka kot si. To pomeni, da je potrebno sprejeti v sebi tako vse tako-imenovane pozitivne kot tudi tiste negativne lastnosti in stvari v sebi. V sebi moraš najprej najti mir v duši ter strast do stvari, v katerih uživaš samo ti.
Pogosto se ljudje prodamo za pozornost iz zunanjega sveta, delamo stvari, v katerih pravzaprav ne uživamo, ostajamo v odnosih, v katerih pravzaprav sploh ne želimo biti. Zavračamo sebe, se ločujemo od tistega, kar nam veliko pomeni in se vedno znova zadovoljujemo z manj, kot si želimo in smo vredni. Rezultat je vedno trpljenje. In to, da delaš uslugo nekomu drugemu ter ob tem zapustiš sebe nima nobene zveze z ljubeznijo do sebe.
Ljubezen do sebe ni nekaj naključnega, ki se ti zgodi v življenju, ko se dovolj žrtvuješ, ko dovolj povoziš sebe, ko se dovoljkrat prilagodiš in ob tem zapustiš sebe in svoje srčne želje. Ljubezen do sebe je izbira v čisto vsakem trenutku tvojega življenja. Je zavestna praksa iskrenosti, sprejemanja sebe, skrbi zase, sočutja do sebe, zaupanja vase in predvsem sledenja svojemu srcu.
Ljubezen do sebe je zaveza sebi, da slediš izbiram, ki spoštujejo in častijo svetost tvoje duše.
Ženska izgubi stik s svojo ženstveno esenco, svoje izžarevanje, svojo svetlobo, se zapira vase in postane medla, ko se trudi z ugajanjem. Veliko žensk s katerimi prihajam v stik je otopelih, zaprle so se in ne čutijo niti sebe, niti drugih.
Ko ženska preneha spoštovati sebe in izgubi lastno vrednost, ter ljubezen do sebe, je stavba zapuščena, v njej ni duha, topline in svetlobe, zato postane kot zapor, iz katerega bi najraje pobegnila. Zato sploh ne preseneča, koliko žensk beži iz svojega telesa, svojega »doma« v sfere glave in uma in zato podleže samo obtoževanju, strahu in samodestrukciji.
Ko ženska ljubi sebe in objame v sebi zavedanje, da je ljubezen, postane njen dom palača.
Vse se začne s tem, da si poveš resnico. Samoizpraševanje je pomembna praksa, v kateri si navznoter postavljaš vprašanja in dopustiš, da iz notranjosti vzniknejo odgovori, ki si jih skozi avtomatsko pisanje lahko zapišeš. Podari si danes nekaj deset minut časa in si v miru postavi naslednja vprašanja;
Kaj so moje najgloblje srčne želje? Po čem hrepeni moja duša?
Če bi bilo čisto po moje, kaj bi počela v tem trenutku?
Kaj so moje sanje? Kaj bi si na koncu življenja želela, da se naredila?
Ne čakaj, naredi to zdaj!
Če ne veš kako, te vabim na brezplačno druženje Ljubi Sebe, ki je na voljo tukaj…
Smo v napetih časih, ko se med ljudmi ustvarjajo močna mnenja, ko se ločujemo, ko delimo stvari na pozitivno in negativno, ko so eni dobri in drugi slabi. Vedno v času premikov, velikih sprememb se ustvarja kaos, kajti iz kaosa se poraja novo življenje. In vendar je ravno čas kaosa tisti, ki nas najbolj preizkusi. Preizkusi našo sposobnost, da stojimo s sabo in za sabo, da ostajamo zveste sebi in temu, kar navdihuje življenje.
Vsaka ženska je Darilo. Vsaka na ta planet prinaša svojo edinstveno, enkratno esenco ženstvenosti in izjemnega pomena je za celoten planet, da si v stiku s tem, kar te »prižge« od znotraj, kar navdihne tvoj dan in te vodi, da vsak dan vstaneš z navdušenjem In se premakneš v nov dan pred seboj.
Ko je svet okoli tebe v kaosu je ženska tisti svetilnik, ki vodi s svojim zgledom. To, da si to, kar si je največ, kar lahko narediš za svojega moškega, svojo družino, svoje otroke. Zvestoba sebi je ključnega pomena, kajti, ko si v stiku s seboj si mirna, preudarna, čutiš, dihaš, zdraviš s svojo prisotnostjo, samo s tem, ko si. Zato je spust v svoj notranji center izjemno pomemben.
Pomembno je razumeti razliko med zanikanjem, med ignoriranjem stvari okoli tebe in tem, da si v centru dogajanja, da se okoli tebe dogaja karkoli se dogaja in ti ostajaš čuječa, budna, v čutenju. Pomembno je, da se vedno znova spomniš, da si ljubezen, da si življenje, da si svetloba.
Ženska sem. In kot ženska globoko čutim. Ja čutim sočutje, čutim trpljenje, čutim bolečino. Vendar vem tudi, kako bistvenega pomena je za mojo dobrobit, da postavim mejo, da ustvarim svoj sveti prostor. Moja posoda, moj sveti prostor je nujno potreben, da se moja esenca lahko zliva skozi mene in da sem lahko Darilo za ljudi in za svet. Če nimaš meja, drugi zlahka vstopajo v tvoj energijski prostor. Ne gre za to, da drugi vdirajo vanj, gre za to, da ga pogosto zapustimo , ker želimo ugajati, se pomanjšamo, se skrčimo in skušamo skriti. Žal je tako, da če ti nisi voljna držati svojega prostora, ga namesto tebe ne bo nihče drugi. Ti si tista, ki mora poskrbeti zase.
V starih kulturah in številnih družbah sveta, ki jih pogosto imenujemo za primitivna, ženske dneve preživljajo skupaj, kajti še vedno se je ohranilo to vedenje, razumevanje, da je ženska tista, ki spomni drugo žensko, kaj pomeni biti ženska. Ženske so poskrbele za svojo žensko dušo tako, da so čas preživljale v družbi drugih žensk, kajti vedele so, da jih je to napolnilo. Skozi smeh in solze so si bile v oporo in skupaj so se premikale skozi življenjske preizkušnje, s katerimi jih je obdarilo življenje. Ženske smo druga drugi ogledalo. Enako je veljalo, da so moški preživljali svoj čas z drugimi moškimi v plemenu in s tem krepili svojo moškost.
Danes pa ženske hodijo v službe, ki jih sovražijo, cele dneve preživljajo z ljudmi, ki jih komaj poznajo in zatirajo svojo avtentično, izvorno žensko naravo, da bi se prilagodile, da bi ugajale in ustrezale idealom družbe, trendom in pop kulturi.
Videti je, kot da nimamo časa za tiste stvari, ki nas resnično »prižgejo« od znotraj, ki nas navdihnejo in navdušijo. In potem pridemo domov k družini in k svojemu moškemu ter v upanju, da je naš »najboljši« prijatelj, ki nas bo poslušal in nas imel rad take, kot smo, stresemo čustva, frustracije in svojo dramo nanj. Ob tem pozabljamo, da moški nimajo kapacitete, da se s tvojimi čustvi soočijo. Pozabljamo na dejstvo, da ne marajo kaosa in drame, ker ne vedo kaj naj s tem počnejo, kar v njih povzroča veliko stresa in je kot pravi moj dragi »travmatično«.
»Kako naj ti pomagam, ko pa sploh ne vem, kaj je problem?« pravijo številni moški. In zaradi pomanjkanja namena in pomena ženskih čustvenih izpadov se tovrstnim izkušnjam v bodoče raje v čim večji meri izognejo.
Ženske potrebujemo druge ženske. Resnično. Ker razumemo druga drugo, brez da sploh karkoli razlagamo. Ker ženske znamo brati med vrsticami, ker znamo biti prisotne in odprte druga z drugo. Precej bolj strastno partnerstvo imaš lahko s svojim moškim, če od njega ne pričakuješ, da bo prevzel vlogo tvoje prijateljice, sestre, mame, očeta in ljubimca. Ko si ti v svoji ženstvenosti je naravna polarnost, da je on lahko v svoji možatosti. Rada rečem, da ima ženska to sposobnost, da iz svojega moškega izvabi najboljše.
Kako nahraniti svojo žensko dušo?
1) Obdaj se z ženskami in dopusti, da v tebi navdihnejo različne aspekte ženstvenosti. Opazuj ženske in številne odtenke te mavrice ženstvenosti, ki se preigrava zunaj tebe in je del tvoje notranjosti. Odpri se. Druži se z ženskami. Premakni se v svoje telo in začuti sebe in začuti žensko na drugi strani. Dopusti, da te navdihnejo, da oživijo dele tebe, ki so zatrti v tebi.
Vsaka ženska je ogledalo, ki ti odslikava dele tebe. Vsaka ima v sebi vrednote, ki so pomembne. Tudi, če se ti na prvo žogo zdi, da ni nič vrednega v njej, poglej onkraj mask in si dovoli, da te presenetijo.
S tem, ko boš v sebi prepoznala raznolikost ženstvenosti boš s svojim moškim lahko delila večji spekter sebe in tako poskrbela za živost in strast v odnosu.
2) Ko si v medsebojni komunikaciji z ženskami, opazuj sebe, predvsem to, kdaj se ti želodec zaveže zaradi sojenja in strahu. Pomembno je, da zmoreš prepoznati in sprejeti tovrstna čustva, ki vznikajo v tvoji notranjosti. Ključno je, da zmoreš opustiti kritiziranje in obsojanje drugih, da zmoreš objeti vse dele sebe, ki so v svetu.
Ena največjih napak ženske, ki vodi v to, da iz svojega moškega izvabljamo najslabše je povezana ravno s kritiko in s sojenjem moškega. Moški ne mara kritike, to kar želi od tebe so koristne informacije, kaj lahko naredi zate, da te osreči še bolj.
Morda se ti upira, da bi čas preživljala v ženski družbi, vendar mi verjemi, da smo ženske lahko izjemno darilo druga drugi. To, da si v stiku z moškimi ne polni tvoje ženske duše. Ko si v stiku z ženskami to polni tvojo notranjo posodo oksitocina.
Ženske vseh tradicij, naše prednice so to vedele. Zato so številna opravila delale skupaj. Ne samo zaradi družbe, predvsem so druga drugi odslikale številne aspekte ženstvenosti, ki jih drugače ne bi prepoznale.
Ženska je v svoji naravi življenje, je gibanje energije, je živost. Pomembno je, da začutiš v sebi to živost, to strast, ta pretok čustev. In pomembno je tudi, da se zavedaš, da to ne pomeni, da moraš biti ves čas radostna in srečna. Pomeni, da si dovoliš čutiti, to kar je prisotno. Tudi jeza je živa, je energija v premiku, tudi strah je energija v premiku, pomembno je le, da ji pustiš, da se premakne skozi tebe, da je ne ustaviš, ne zatreš in zanikaš v sebi.
Zato se ozri okoli sebe, dovoli si, da opaziš ženske v svojem življenju. Poišči ženska druženja. Doslednost polnjenja svoje notranje posode zadovoljstva je ključnega pomena, zato močno svetujem ali tedenska ali mesečna druženja v ženskih krogih. Pogosto od žensk slišim, kako se s prijateljicami zbirajo v kroge in delijo to, kar se jim dogaja in tovrstni krogi so izjemna zadeva, ključno je, da se resnično počutiš polna in izpolnjena, ko žensko družbo zapuščaš. To, da se počutiš napolnjeno in srečno ti pove, da si se v družni napolnila.
Priznam. Strah me je. Zelo.
Strah me je, da se bo svet v katerem živim, svet, ki mi kot ženski nudi enakopravnost, svobodo izražanja, drastično spremenil.
Strah me je »testosteronskih« mladcev, ki prihajajo v Evropo na višku svoje moči. Ja, bojim se, kaj to prinaša evropskim ženskam danes, jutri, v prihodnosti. Ko berem, poslušam o beguncih, o tem, kako se ustvarjajo polarnosti znotraj družbe, družine; kako so eni za, in drugi proti, me fascinira kako hitro lahko v družbi ustvariš kaos in neenotnost. Kako hitro znamo ljudje stopiti na eno ali drugo stran, ki je edina pravilna in spljuvati tiste na drugi strani.
Česa me je strah? Kamenjanja žensk, bičanja, posiljevanja zaradi tega, ker si dovolijo biti ženstvene. Ne, ni logično. Razum pravi, da je tem ljudem treba pomagati. Telo je v paniki. V svojem telesu čutim strah. Strah, ki je star stoletja, tisočletja, strah, da bo spet tako kot je bilo. Strah, da bo ženska spet samo telo, objekt v katerega se moški izprazni, stroj za rojevanje otrok. Celični spomin, ki prihaja nekje iz globin, se prebuja v meni. Sem nora?
Od vseh temnih čustev je strah najbolj zasramovan in obsojan. Strah povezujemo s šibkostjo, strahopetnostjo in nespametnostjo. Strah vidimo kot oviro do ljubezni, kreativnosti, poguma in moči.
Vendar je neustrašnost h kateri mnogi stremimo pravzaprav znamenje otopelosti. Otopelost ali ločevanje, ki ga pogosto v sebi ustvarimo, ko želimo ignorirati, ko zanikamo stvari, ki so del realnosti nas ovira, da bi resnično začutili ljubezen v sebi. Izogibanje strahu in čustvena otopelost sta značilna načina kako se soočamo s strahom v sodobni družbi. Ko postanemo otopele za strah, ko ne čutimo, smo nesrečne in to je sindrom sodobne družbe. Vse je kul, vse je ok, nič ne čutim.
Živimo v dobi zaskrbljenosti. In zaskrbljenost enačimo s strahom. Vendar gre za različni čustvi skrb in strah sta različna. Strah je del našega preživetvenega instinkta, je čustveni alarmni sistem, ki nam pove, da nekaj potrebuje našo takojšnjo pozornost. Namen strahu je, da premakne naš sistem v akcijo, da gremo v boj ali v beg. Strah je del tvojega življenja z namenom, da zaščiti življenje. Strah pravi; ustavi se, nevarnost je pred teboj pripravi se na boj ali beg. Strah sam po sebi ni problem. Problem nastopi, ko se poskušaš strahu izogniti.
Zato se mi v teh negotovih časih zdi izjemno pomembno, da zmoreš ostajati v stiku s seboj in čutiti to, kar čutiš. Da se ne zapreš, da ne greš v ignoranco. Ni si modro zatiskati oči pred tem, kar se dogaja. Vendar je hkrati izjemno pomembno, da ostajaš budna, da prisluhneš svoji notranjosti, da opazuješ, kaj to povzroči v tebi.
Pomembno je, da se soočiš s tem, kar je v tebi, da to prepoznaš in si to priznaš. Če čutiš strah, jezo, žalost, je pomembno, da se s tem soočiš v sebi, da tega ne poskušaš zanikati. Ignoranca nas vedno drago stane. Če si kot noj, z glavo v pesku in se delaš, da je vse ok, te utegnejo stvari presenetiti.
Nahajamo se v času med dvema mrkoma. V času, ki je izjemen, kajti iz naše notranjosti bo potegnil tako zlato, kot tudi sence. To je čas, da stopiš v stik s svojimi skritimi darovi, talenti in sposobnostmi. Hkrati pa se bo potrebno soočiti z vsem, kar ti ovira, da je to zakopano v senčnem delu v tebi. Vse, kar je zakopano v tvoji podzavesti se bo v teh dneh razkrivalo, kar utegne biti izjemno naporno. Vendar, tako kot sem se morala sama soočiti s svojim strahom pred posilstvi in dekadenco ženskih vrednot, vrednost družbe, katere del sem, se boš verjetno s svojimi demoni srečala v svoji notranjosti.
Umetnost je v tem, kako navigiraš svoje globoke notranje vode podzavesti. Umetnost je v tem, da ne preplavljaš svojega življenja s tem, kar se dogaja v tvoji notranjosti. Strah ima izjemno moč. V globinah dviga dvom vase, nezaupanje, zakrči ne le tvoje srce, celotno telo se skrči v poskusu, da bi se zaščitila. Ko te je strah, zapreš vrata ljubezni. Ustvariš zidove okoli sebe, oklepe okoli svojega srca in ščite, da bi zaščitila svoje Bitje. Izziv časa, ki je pred nami je brez dvoma v tem, da zmoreš ostajati odprta in sprejemljiva, kar je roko na srce, v tem času, precejšen izziv.
Eden od načinov, kako lahko navigiraš je s svojo namero. In namero lahko uporabiš v procesu preobrazbe, opuščanja vsega, kar ti ne služi več. Lahko je reči, da je potrebno opustiti vsa prepričanja in okoliščine, ki te omejujejo, vendar moraš najprej vedeti kaj je tisto, kar te omejuje v tebi. S strahom se moraš soočiti, da sploh veš, kaj je tisto, kar te plaši, da spoznaš mehanizme, ki so spodaj in predvsem, kaj je potreba, ki jo ta čustva skrivajo pod seboj, kajti to je edini način, da si to lahko zavestno podariš.
Strah lahko pod seboj skriva potrebo po varnosti in v tem primeru je ključno, da si ta občutek varnosti znaš nuditi v sebi, da ne poskušaš najti nadomestkov v zunanjem svetu. Dejstvo je, da lahko že jutri ne boš imela več stvari, ki ti danes nudijo varnost v zunanjem svetu; odnosa, službe, doma, vendar to ne pomeni, da varnosti v resnici ni. Varnost je kvaliteta, ki si jo lahko podariš v sebi. In to je ena tistih veščin, ki so v tem negotovem svetu nujno potrebne.
V tem času izzivov, ko se iz globin podzavesti dvigajo stari strahovi, ki niso nujno tvoji, lahko so na kolektivni ravni (ne pozabi, smo v obdobju med dvema mrkoma), je izjemno pomembno, da se zavedaš kje so tvoje meje. Da se ne skrčiš, da se ne pomanjšaš, da se ne skriješ, ker so stvari strašljive, ker je neprijetno ali neudobno to, kar se dogaja. In na drugi strani, da znaš upravljati s svojo energijo, da ne preplavljaš drugih s svojo energijo, s svojimi strahovi, s svojimi nepredelanimi stvarmi.
Pomembno je, da držiš svoj energijski prostor, o čemer sem pisala v zadnji številki Namarie, brez potrebe po oklepih, ščitih in zidovih. Bodi to, kar si, kajti v tem času kaosa v zunanjem svetu lahko najbolje služiš ljudem in svetu, če si to, kar si. Pomembno je, da stojiš v svoji energiji, držiš sebe in čutiš, da si ljubezen, da si življenje, da zaupaš sebi, da podpiraš najprej sebe.
Draga Ženska, če kdaj, potem je zdaj tvoja svetloba resnično potrebna. Potrebna si svetu s svojo vero, s svojim zaupanjem v svetost življenja. Pomembno je, da si točno to, kar si.
To je čas preizkušenj. Ali boš opravila ta izpit življenja ali padla na njemu je tvoja izbira.
Kot je lepo rekla ena mojih ljubih prijateljic, svečenica, na našem druženju čez vikend; Univerzum te ljubi skozi vse ovire, težave, probleme, ki jih izkušaš. Vse to ti je dano ker ve, da zmoreš. Zato je ključnega pomena, da prevzameš polno odgovornost zase, zato kar čutiš in doživljaš v sebi in se s tem pomiriš.
Predstavljaj si, da si na zabavi in v prostor vstopi ženska, ki ti dobesedno vzame dih. Njena zunanjost ni čisto nič posebnega, vendar je na njej nekaj… nekaj neopisljivo lepega. Morda si kdaj doživela, da si na ulici srečala žensko, zaradi katere si obstala in samo nemo opazovala v čudenju. Meni se je to prvič zgodilo v Los Angelesu, ko sem obstala na sredi pločnika in ji sledila z očmi kolikor dolgo se je dalo. Pustila me je v občutku občudovanja in s tistim nedoločljivim občutkom nezemeljskosti.
Vsakič znova, ko sem bila priča ženskam, ki so jemale dih s svojo prisotnostjo sem se spraševala; Kako naredi to? Kaj je vsem ženskam, ki so me navdihnile s svojo prisotnostjo skupno?
To me je vodilo na čisto posebno mesto, kjer sem prvič prišla v stil z močjo ženstvenosti. Veronique je bila prva, ki je z menoj delila umetnost povabila. Rada je rekla, da je ženska tista, ki povabi, zaradi česar moraš vedeti kaj pravzaprav počneš. In tako se je začela moja vajeniška pot, pot, ki me je vodila globoko v ženske misterije.
In na tej poti sem spoznala, da ne moreš ničesar narediti, da bi bila očarljiva ženska. Resnica je, da mistično izžarevanje enostavno sije iz ženske. Nič ti ni treba narediti, da si v izžarevanju. Pravzaprav si moraš dopustiti, da si ta ženska, ki je v izžarevanju. In to izžarevanje je neustavljivo privlačno. Zanimiv fenomen je v tem, da še vedno srečujem številne ženske, ki se tega dela v sebi bojijo. Velika večina teh žensk se boji nezaželene pozornosti in objektivizacije s strani moških, zaradi česar se raje potegnejo vase in se poskušajo skriti, kot da bi držale svoj prostor in bile ta božanska ženska, ki so.
Mistično izžarevanje je utelešeno v ženskem telesu. Sije iz ženske, ki je v stiku s svojim ženskim telesom, ki uživa v svojem telesu in čuti zadovoljstvo, radost ob dejstvu, da je živa. Srečna, zadovoljna ženska sije. To je verjetno največja skrivnost te mistične prisotnosti, ki je sicer del vsake ženske. Ta sij, ta žar, ki ga ženska izžareva iz sebe govori glasneje od njenih besed. In ženska je tista, ki upravlja s tem sijem.
Mistično izžarevanje ženski omogoči, da je vidna in da je ugledana, da ji ljudje tako moški kot ženske namenijo pozornost, brez potrebe, da je glasna, brez da se za to potrudi. Ženska iz Los Angelesa, zaradi katere sem obstala z odprtimi usti je bila v kavbojkah in majčki, nenamazana z razmršenimi lasmi in vendar je bila nepozabna. Moč mistične ženske ni v zunanjih dejavnikih, v videzu, obleki, kozmetiki, razvila je notranje moči, ki jo hranijo, negujejo in ji služijo.
Mistično izžarevanje ženstvenosti je v 21. stoletju še vedno nerazumljena in to ne s strani moških, temveč žensk samih. Ženske smo prevzele moške načine delovanja in pogosto se na področjih, ki so nam najbolj pomembna, kot so odnosi, lepota, prijateljstva in denar, vedemo popolnoma nerazumno. Trudimo se, silimo, pogosto izsiljujemo in kadar sem priča ženski, ki je zapustila svojo ženstvenost in poskuša na moški način doseči stvari v svojem življenju to ni čisto nič privlačnega ali lepega.
Še posebej okoli moških se sodobna ženska pogosto obnaša, kaj naj rečem… popolnoma neprimerno. Vsakič, ko poslušam komentarje moških o tem, kako so ženske danes poceni in kako hitro gredo v posteljo z moškim, kako se ženske ne cenijo in enostavno niso vredne njihove pozornosti in energije, me zaboli. Znotraj sebe vem, da imajo številne sodobne ženske problem z moškimi enostavno zato, ker niso to kar so, ko so v družbi z moškimi, temveč poskušajo biti nekdo drug. Pogosto poskušajo biti kopije drugih, namesto da bi bile originali.
Dejstvo je, da je pomanjkanje moči ženstvenosti naučeno obnašanje, ki smo ga prevzele od svojih prednic. Preko celičnega spomina in podzavestnih sporočil, ki so bila del našega otroštva smo se naučile, da se zadovoljimo z manj, kot smo vredne. In ne le to, preprosto pozabile smo, kakšno moč nosimo v svoji notranjosti. Tako pogosto ostajamo v okvirih svojih ženskih prednic, namesto da bi sledile svojemu klicu po prebujenju in opolnomočenju.
Res je, da so številne generacije žensk živele v okoliščinah, ki so od njih pričakovale zgolj rojevanje otrok, kar je vtisnjeno globoko v našo podzavest. In morda ravno zaradi tega sodobna ženska vse prepogosto meče svoje bisere svinjam in enostavno ne prepoznava svoje moči ženstvenosti, ki počiva v njeni notranjosti in čaka, da se prebudi.
Sodobna ženska je deležna zmedenosti in odvračanja pozornosti od tega, da bi resnično stopila v polno moč svoje ženske duše. Tako številne ženske verjamejo, da morajo skrivati svojo inteligenco, svojo moč ženstvenosti, svoja čustva, da bi bile všečne moškim. Ko sledimo tem glasovom, ki nam govorijo kaj bi morale narediti in kako bi morale biti všečne ženske, ob tem izgubljamo stik s svojim notranjim glasom, s svojim občutkom za jaz.
Živimo v svetu, kjer so na eni strani možnosti neomejene in na drugi strani si sodobne ženske same postavljamo steklene stropove, do kod je primerno, da gremo. Žal vsa svoboda, ki nam je na voljo, ni pripomogla k temu, da bi ženska čutila zadovoljstvo in srečo ob vsem, kar ji je na voljo. Pogosto se počutimo ujete v svoj notranji zapor, iz katerega pogosto ljubosumno opazujemo druge ženske, ki živijo to, kar želijo zase.
Žal te nič in nihče zunaj tebe ne more osvoboditi tega zapora. Osvoboditev vedno prihaja od znotraj. In ko si dopustiš, da zaživiš kot ta ženska, ki ti je namenjeno Biti, ustvarjaš življenje pod svojimi pogoji, na svoj očarljivo ženstveni način.
Mistična moč ženstvenosti je pot radosti, izžarevanja, užitka, čutenja, hrepenenja.
Odpiranje ženstvenosti se zgodi od znotraj, ko si dopustiš, da stopiš v stik z božansko ženstvenostjo v tebi, s svojo boginjo, s svojo Shakti. Namesto, da bi zavrnile njena darila, jih sprejemamo.
Mističnost ženske polnijo ženske duhovne prakse kot so ples, petje, praznovanje, ženska druženja. Skozi ples energij, ki se zlivajo skozi njeno notranjost, skozi upravljanje s temi energijami ženska stopa v stik s seboj in vedno bolj zaupa sebi, vedno bolj drži sebe in svojo sveto posodo. Srečanje s svojo notranjo svečenico ti razkrije načine, kako svetost in mističnost utelesiti in ju živeti vsakodnevno. Ravno ta mističnost in svetost žensko napolni od znotraj, jo neguje in izpolnjuje. Skozi prakse svete ženstvenosti ženska uteleša svetlobo in jo živi skozi svoje vsakodnevno življenje. Nauči se, kako biti v služenju in da to pomeni, da deli sebe, svojo svetlobo, svojo mističnost z ljudmi in s svetom.
Nauči se, kdaj je primerno, da sije na polno in kdaj je bolj primerno, da svoj sij zastre in gre po svoji poti neopažena.
Stik z mističnim izžarevanjem v ženski gradi njen občutek lastne vrednosti, da vedno bolj čuti in izkuša svojo vrednost kot ženska, razume svojo pot in deli sebe na sijoče ženstveni način z ljudmi in s svetom.
Prebujena ženska se zaveda, da vsega tega ne dela zgolj zase. Zaveda se, da s svojim izžarevanjem vpliva na kolektivno polje ženstvenosti. Zaveda se, da s tem, ko je v stiku s svojo mistično močjo ženstvenosti daje zgled drugim ženskam, svoji hčerki, mlajšim ženskam v svoji okolici. S tem, ko ženske spoznavamo svojo vrednost in se ne sramujemo tega, da smo ženske, osvobajamo kolektivno polje ženstvenosti in negujemo ves svet s svojo prisotnostjo, s svojim izžarevanjem.
Vse se začne s tem, da odkriješ svojo resnično naravo, se potopiš v svojo mistično izžarevanje, začutiš svojo svetlobo, jo izkusiš kot ljubezen in utelesiš skozi življenje, ki ga živiš… dnevno. Ravno zaradi tega, ker je čas v katerem se nahajamo tako potenten, da te spomni kdo si in zakaj si tukaj, sem oblikovala druženje Po poti svečenice, kjer bomo mistično izžarevanje skozi rituale aktivirale in negovale v dvodnevnem druženju. Več o druženju si lahko prebereš tukaj…
Zgodbo v eni od njenih različic brez dvoma poznaš iz prve roke. Vendar naj podelim svojo zgodbo o rdeči obleki.
Pripravljala sva se na zabavo in pravkar sem si kupila izjemno rdečo obleko, na katero sem bila zelo ponosna. Še bolj sem bila ponosna nase, da sem si drznila kupiti rdečo, se izpostaviti, se pokazati.
Seveda me je skrbelo, da bom v njej videti kar najbolje. In ko se čisto po žensko nisem mogla odločiti, katere čevlje naj obujem k obleki, rdeče, ki žal niso bili popolnoma enakega odtenka, vendar so mi bili res pri srcu, ali raje zlate, sem vprašala svojega moškega.
Postavila sem eno tistih vprašanj, ki se jih večina moških boji: »Dragi, katere čevlje naj obujem k tej obleki?«
Žal kot ženska vse prevečkrat pozabim, da moški nimajo občutka za odtenke in da jim je pravzaprav popolnoma vseeno, kaj damo nase, bistveno je, da sem jaz zadovoljna. Žal sem za to, da sem odkrila to podrobnost, porabila predolgo časa (beri: skoraj dve desetletji).
Velika večina moških se lahko povsem mirne vesti poistoveti z moškim, ki ga oblije hladen pot, ko ga ženska vpraša nekaj tako kočljivega. Večina moških ve, da je v tistem trenutku v težavah. »Ummm … Ahh, katere so tebi ljubše?«
Čisto po žensko sem neučakano zavila z očmi.
»Okej, zlate!« je zletelo iz njega.
»In kaj je narobe z rdečimi?« sem vprašala. »Res so mi všeč in vem, da jih ne maraš, ker sem s temi visokimi petami višja od tebe.«
»Glej, če ti niso všeč odgovori, ki jih povem, me ne sprašuj, okej?« je bil nejevoljen. Takrat še nisem vedela, da moški rešujejo probleme in da če ga vprašaš za rešitev in jo ponudi, pritoževanje in kritiziranje njegove rešitve pomeni, da ne spoštujem njega.
Poleg tega nisem vedela, da sem ga pravkar kastrirala in mu vzela vso moč s tem, ko sem ga z gesto zavijanja z očmi opomnila, da čakam na odgovor.
Leta kasneje sem izvedela, da pogosto zamudim modrost moškega preprosto zato, ker sem neučakana in mu ne omogočim, da zbere svojo modrost v sebi. Tistih 30 sekund, ki mu jih dam in se ob tem ugriznem v jezik, se dandanes vedno obrestuje.
In ker takrat še nisem poznala sebe, nisem vedela, da kot ženska uporabljam tipično ženski manever indirektnega vprašanja, da bi dobila potrditev, da sem lepa. In seveda tega od svojega moškega nisem dobila. Zakaj? Ker ni poraščena ženska.
Ženska se je običajno, ko vpraša moškega za mnenje, že odločila. Pravzaprav ne želimo mnenja od moškega, želimo potrditev, da smo lepe. Poznano?
Ko ženska postavi vprašanje, ali rdeče ali zlate, ko izbira čevlje, je za moškega ključnega pomena, da se zaveda, da ni modro, da poda neposreden odgovor in izbere. Moški, ki poznajo žensko naravo, vedo, da morajo v takem primeru žensko vprašati: »Si že izbrala, draga?«
V tem primeru bo velika večina žensk takoj podelila, kam se nagiba.
»Razmišljam o zlatih …«
Moder moški bo postavil naslednje logično vprašanje: »Zakaj zlate?«
»Ker imam krasne zlate uhane in prstan, ki bodo šli zraven. Poleg tega ima obleka zlat pas in vse skupaj bo res izpadlo super.«
Moški, ki pozna svojo žensko, jo bo pohvalil: »Vau, dobra izbira. Videti boš izjemno.«
Seveda sama v situaciji, v kateri sem bila, nisem vedela vsega, kar vem danes. Poleg tega nisem znala navdihniti moškega in ga spodbuditi, da mi podari točno tisto, kar potrebujem od njega. Verjetno se je tudi zato najin večer z rdečo obleko bolj klavrno končal, z mojim dolgim nosom in kislim obrazom mojega moškega.
V 21 letih partnerstva sem spoznala, da sta jasnost in to, da s svojim moškim delimo koristne informacije, vedno jamstvo za uspeh. Vendar se izziv številnih žensk skriva v dejstvu, da mora ženska vedeti, kaj potrebuje, in to deliti s svojim moškim. Odnos zmagaš-zmagam je zagotovljen, ko se ženske naučimo komunicirati z moškim v njegovem jeziku, na način, da nas razume. Moški možgani so marinirani v testosteronu, kar ima za posledico, da so moški fokusirani in osredotočeni na eno stvar naenkrat. Pomembno je, da mu znaš priti blizu, da predreš to usmerjeno energijo, da dobiš njegovo pozornost.
Eden od načinov, ki smo jih ženske usvojile, s katerim vedno dobimo pozornost moškega, je telesna privlačnost. Vendar prav skozi telesno privlačnost pogosto dobimo tudi veliko nezaželene pozornosti. Več o razliki med telesno in magnetično privlačnostjo lahko poslušaš v zvočnem zapisu, ki je na voljo na spletni povezavi tukaj. »
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Članek je bil objavljen na spletni strani svetloba.si
Partnerstvo je po mojih izkušnjah magična povezanost, ki temelji na medsebojni uglašenosti. Partnerstvo ni zgolj medosebni odnos, je povezava dveh celot, ki skupaj postaneta neskončno. Partnerstvo je način Biti. Partnerstvo je paradigma sinergije in alkimije. In ne zadošča, da o njem zgolj beremo ali se pogovarjamo… partnerstvo pomeni, da greš v akcijo, da si umažeš roki, da izpljuneš to, kar te muči, da podeliš svojo Resnico, da poveš kaj zate ne funkcionira. Ja, ti si lahko v odnosu in se pretvarjaš, da vse deluje. V partnerstvu tega ne moreš.
Partnerstvo zahteva od vsakega posameznika, da je to kar je. Partnerstvo je najprej part- vsak je del partnerstva, gre za dve celoti se povezujeta v neskončno. Vsak od partnerjev mora najprej Biti to kar je. Poznati mora sebe. Držati mora sebe.
Biti partner pomeni, da si odgovoren za svoj del tega neskončnega. Ti moraš vedeti kaj hočeš, kaj so tvoje srčne želje, da lahko sebe deliš z osebo na drugi strani. Šele, ko si ti v stiku s seboj, lahko čutiš osebo na drugi strani. Šele, ko ti držiš svoj prostor, ustvariš prostor za osebo na drugi strani.
Kajti vedno, ko podeliš sebe, ko podeliš svojo Resnico pride do tega, da to vznemiri skupno polje partnerstva. Lahko pričakuješ, da bo prišlo do širitve, do tega, da se bo nekje nekaj razpočilo in to bo naredilo prostor za širitev, za nekaj novega.
Partnerstvo ni status quo, kjer sta oba pri miru, kjer se nihče ne upa ničesar narediti, da ne bi vznemiril osebe na drugi strani. Partnerstvo je napeto, je vznemirljivo in ja, vsake toliko se razpočijo iluzije, razpočijo se ustaljene forme in čas je za rast, za napredek. Partnerstvo ima za namen rast obeh, ki sta del partnerstva.
Ko spreminjaš realnost partnerstva vsakodnevno, je pomembno, da znaš počistiti štalo, ki je nastala. Pomembno je, kako podeliš stvari, brez zadrževanja in rokovanja v rokovicah. Srčna komunikacija je osnova partnerstva. Oba se zavedata, da moraš držati sebe, ko čistiš nered, ki je nastal. Ne moreš preložiti na svojega partnerstva tega, kar ti čutiš v sebi. Oba partnerja se zavedata, da mora vsak prevzeti odgovornost zase. Za to, kar čuti, za to, kar doživlja, za svoje iluzije, za svoje ranjenosti. Ti si odgovorna zase in partner na drugi strani je odgovoren zase.
Partnerstvo je vnemirljivo, je bogato, dragoceno, je izjemno naporno in hkrati izjemen blagoslov za oba. Alkimija partnerstva je druženje, ki vodi v globine partnerstva, v ples partnerstva in razkriva veščine, ki jih v tem plesu moraš poznati.
Da bi lahko bila v partnerstvu moraš najprej resnično poznati sebe. Vedeti kdo si. Poznati svoje želje, svoje potrebe in držati svoj prostor. Kajti ti si tista, ki sesuješ svoj prostor zavoljo nekoga drugega in ne obratno.
Na začetku partnerstva je prisotna širitev, razcvet, radost, rast. Izziv je v tem, ali bo ženska sesula svoj energijski prostor zaradi želje po ugajanju in ali bo moški na drugi strani sesul svoj osebni prostor v želji, da bi poskrbel za žensko. V tem, ko nehaš držati svoj osebni prostor in se hočeš prilagoditi, ustreči izgubiš stik s seboj.
Eno najboljših mest, kjer se učimo držati svoj prostor in se mojstrimo v tem je brez dvoma v odnosu. Držanje prostora zahteva sočutje in empatijo. In pomembno je razlikovati med empatijo in simpatijo. Prostor za nekoga lahko držiš samo, ko si v empatiji. Empatija pomeni, da držiš svoj osebni prostor in čutiš z osebo na drugi strani. Simpatija pa je na drugi strani poistovetenje z osebo, kar povzroči, da sesuješ svoj osebni prostor, da bi ustegla nekomu drugemu.
Ko si prvič v odnosu empatična in ne odreagiraš na izliv osebe na drugi strani, oseba, ki je bila prej ajena, da si bila z njo v simpatiji lahko to interpretira kot da ti ni mar. Resnica je, da ti je precej bolj mar, ko nehaš hraniti čustvene težave oseb v svojem življenju. Namesto, da se z njimi valjaš v blatu čustvenih naplavin, držiš svoj prostor. Ni težko sedeti s človekom v bolečini, če si bila ti v bolečini in si pomirjena s svojo bolečino. To je tisto, kar omogoči globoko izkušnjo razumevanja. Če si že čutila čustvo, ki ga doživlja oseba na drugi strani in ga sprejemaš v sebi, boš lahko sprejela ljudi v njihovih občutkih.
Zato je veščina držanja osebnega prostora, da bi lahko držala prostor za partnerstvo ključnega pomena. S tem se partnerstvo čisto zares začne. Več o tem, kako držati svoj prostor delim v zadnji številki Namarie, ki je na voljo tukaj…
Izziv je brez dvoma ravno v tem, da si v partnerstvu celota, da se zavedaš, da v partnerstvo prinašaš celo sebe in da ti zmoreš najprej spoznati, sprejeti in objeti sebe, ter držati svoj prostor, biti svoja celota.
Zato vedno znova pravim, da je paradigma partnerstva povezana s tem, da sta dve celoti povezani v neskončno.
Trije ključni koraki, ki vodijo v intimno partnerstvo….
Najprej spoznavamo sebe. To, da resnično čutiš sebe in veš, kdo ti si, kakšne so tvoje srčne želje in potrebe je bistvenega pomena, da lahko to deliš z moškim na drugi strani.
Ko veš kdo si, je potrebno utelesiti sebe, držati svojo posodo, biti prisotna in empatična. Veščina tega, da držiš svojo posodo je bistvenega pomena v konfliktih ali nesporazumih, ko pogosto delujemo po svoji notranji avtomatiki. In tretji korak je, da ustvariš povezavo z osebo na drugi strani. Umetnost intimnosti in ženstvenosti je tisto, kar pomaga pri ustvarjanju te povezave z moškim.
Četrti korak je povezan s komunikacijo in s veščinami, kako svoje želje in to, kdo ti si deliti s svojim moškim na način, ki je sprejet. Da te moški sliši in da naredi stvari, ki jih z njim podeliš. V zadnjem modulu delim evolucijo moškega, faze skozi katere moški potuje v svojem razvoju in jezik junakov, katere so besede, s katerimi dobiš takojšnjo pozornost svojega moškega in ki moškemu sežejo direktno v srce.
To je znanje, ki ga delim samo z udeleženskami DFAkademije, kajti najprej moraš spoznati sebe in držati sebe, preden lahko sebe deliš z drugimi.
Priznam, poletje sem preživela zelo zaposlena. Veliko sem delala, veliko stvari sem podelila in vendar je to, kar vedno znova opažam pri sebi, in kar je novo zame, kako skozi uravnovešanje obveznosti in negovanja sebe, obveznosti pravzaprav niso breme, temveč vir iz katerega dobivam kreativno energijo, življenjsko energijo, ki me polni. Tako moje delo ni vir praznjenja, temveč polnjenja. In točno to je bila moja namera za to leto, da najdem ravnovesje v sebi. Kajti zame osebno je uspeh ravnovesje, da vidim in cenim dragocene trenutke vsakdana, povoham cvet, objamem otroke, ukradem poljub svojemu moškemu in vedno več časa preživljam v Biti. Tudi ko delam.
Močno verjamem v dejstvo, da je ženska varuhinja življenja. In ko gledam trend Superženske, ki zmore vse sama, ženske, ki je popolna mama, popolna žena, popolna poslovna ženska, se sploh ne čudim, kako zlahka v svoji preobremenjenosti pozabimo na stvari, ki so v življenju resnično pomembne.
Številne ženske, s katerimi se pogovarjam, mi povedo, da so bile v svojem življenju kot roboti. Zjutraj so se zbudile, se vključile in zvečer, ko so šle spat, so se izključile. Dokler se jim ni življenje sesulo; težave v partnerstvu, izguba službe, bolezen so stvari, ki so jih prebudile v zavedanje, da je neskončni seznam opravil, ki jo dnevno čakajo, vir stresa. Nikoli nismo dovolj uspešne, kljub temu, da ženske opravimo povprečno 26 opravil na dan. Saj vem, zdaj slišim številne ženske, ki so vzdihnile… samo. Brez dvoma jih opravim več kot 26.
Sodobna ženska je odločena, da bo dokazala da zmore več, da zmore bolje in predvsem, da je lahko dovolj. Dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna, dovolj… da je superženska. Sodobna ženska je na vsakem koraku soočena s tem, da je lahko več, da daje več, da zmore več, da dela več. Več kot polovica vseh žensk s katerimi prihajam v stik pravi, da nimajo časa zase. Kljub temu, da se zavedajo, kako jih to, da si ne podarijo časa zase omejuje v življenju. Ne glede na to, da vedo, kako bi jim koristilo in bi se bolje počutile, če bi si podarile čas zase, si ne morejo najti časa zase.
Zakaj? Ženske si danes predstavljajo, da pomeni »vzeti si čas zase« dan zase ali vsaj nekaj ur, kar pa večina sodobnih žensk enostavno ne zmore.
Res je, tudi sama sem mama, žena, poslovna ženska, kuharica in sobarica, perem, likam in občasno sem tudi taksi služba, sploh zdaj, ko gredo otroci ponovno v šolo in bomo spet krmarili med njihovimi obveznostmi, interesnimi dejavnostmi in mojimi. Zato vem, koliko organizacije je potrebno, da si podarim cel dan samo zase.
Pred dnevi sem se pogovarjala s prijateljico in sem ji razlagala, da je brez dvoma umetnost to, da najdem čas zase. Vendar vem kako ključnega pomena je zame, da si podarim čas, tudi če je to 10 minut zjutraj in 10 minut zvečer. Ugotovila sem, da 60 sekund čez dan, ko potrebujem stik s seboj zadošča, da se prenovim in napolnim.
In iz prve roke vem, kakšen izziv številnim ženskam predstavlja multi-tasking, sposobnost ženske, da dela več stvari hkrati. Pravzaprav gre za sposobnost pregleda nad prostorom, zaradi česar opaziš vse stvari, ki jih je treba narediti hkrati, naenkrat, kar je vir izjemnega stresa za mnoge ženske.
Ogromno žensk danes prepoznava, da so tik pred izgorelostjo in da vozijo na »hlape«, kot temu pravim sama. Številne ženske izjemno cenijo hitrost in so ponosne na to, da so preobremenjene, saj to enačijo z uspehom. Realnost je takšna, da svoje posode z gorivom ne polniš takrat, ko voziš na vso moč in s polno hitrostjo. Številne ženske so pozabile, da je potrebno občasno ustaviti na bencinski črpalki in napolniti svojo notranjo posodo ljubezni.
Čeprav drži, da ženske same sebe dnevno silimo v to, da moramo narediti več, k mitu o popolni ženski, ki pritiska na žensko, brez dvoma prispevajo tudi mediji in kozmetična ter modna industrija. Vendar kar 80% žensk v eni od evropskih raziskav priznava, da čutijo pritisk zaradi številnih pozitivnih sporočil o opolnomočenju ženske, ki so jih deležne na svojih FB straneh, v svojih spletnih predalih ali preko medijev.
Zakaj? Ker še ni tam, ker tega še ni dosegla, ker tega še ne živi. ker je trend pozitivnega razmišljanja in tega, da je ženska tista, ki bo rešila svet še ena od stvari, ki smo jo ženske dale na svoj neskončni seznam opravil in zdaj se kaznujemo vsakič, ko ne naredimo tega, kar bi po mnenju nekoga drugega morale narediti. In to sem to poletje opazovala tudi sama. Začutila sem, kako pomembno je, da držim samo sebe, da sem v stiku s seboj in s svojimi potrebami, ker drugače bi me hitro ven iz stika s sabo odpeljala številna priporočila in to kaj bi mogla, ter kako bi mogla delati stvari, ki jih dnevno opazim samo s tem, ko odprem svoj poštni predal.
Verjetno je vse skupaj še bolj pripomoglo k mojemu zavedanju, da ne gre za to, kaj vse delam in kaj vse ni morala narediti zase, temveč gre za to, da znam Biti s tem, kar je. Da enostavno sem tam kjer sem, s tem, kar me obkroža in začutim sebe. Da upočasnim, se sprostim in sem v trenutku. Da uživam v življenju točno tam, kjer se nahajam. Da znam ceniti dragocenost trenutka in na polno užijem lepoto tega, kar me obdaja.
Kako to dosežem?
Brez dvoma je najpomembnejša stvar, da sem prisotna tam kjer sem. Da sem cela tam kjer sem. To pomeni, da ne razmišljam o tem kaj bi morala ali pa kje sem ga usrala. Sem v tem trenutku, tukaj, zdaj. Brez razmišljanja o preteklosti ali prihodnosti. Saj poznaš rek Dalaj Lame: “Samo dva dneva sta v letu, ko ničesar ne moreš narediti. Eden se imenuje Včeraj in drugi Jutri. danes je pravi dan za ljubezen, da verjameš, delaš in predvsem živiš.”
Da si lahko v polnosti v tem trenutku je potrebno upočasniti. Ustaviti na »bencinski črpalki«, o kateri sem govorila zgoraj in opaziti lepoto, ki me obdaja.
Šele ko opaziš lepoto tega, kar te obdaja, lahko zaužiješ to lepoto, dopustiš, da te napolni, te izpolni in obnovi. Da se predaš trenutku in njegovi dragocenosti ter samo si.
Zato, da samo SI je dovolj 60 sekund. 60 sekund popolnega samozavedanja, samosprejemanja, cenjenja sebe in zaupanja vase. Gre za dnevno prakso.
Premik iz delovanja v Bit je nujno potreben za sodobno žensko. Da je polno prisotna tam, kjer je in da deli najboljši del sebe, z ljudmi in s svetom.
Ne moreš deliti tega, česar nimaš, najprej moraš ti Biti ta ženska, ki ti je namenjeno Biti.
Si pripravljena?
Danes je zadnji dan za prijave v DivineFemme Akademijo, kjer ženskam pokažem načine, kako prebuditi svojo ženstvenost, jo utelesiti in v polnosti zaživeti. Če si pripravljena, da se mi pridružiš, poglej kaj vse je vključeno v 12 mesečno druženje tukaj…
