Ena tistih opazk, ki jo vse prepogosto slišim od številnih samskih žensk, je, da preprosto ni pravih moških. Če pa že srečajo katerega, ki jim je všeč, jih moški običajno ne povabijo na zmenek. Zastrigla sem z ušesi, ko je znanka z menoj delila, da se počuti skoraj nevidna. In seveda lahko pritrdim temu, da je občutek, da si nevidna, frustrirajoč.
Izziv nevidnosti pa ni le stvar samskih žensk. Tudi številne poročene ženske se potožijo, da imajo občutek, kot da so nevidne za svojega moškega. Vendar je nevidnost nekaj, kar ženske bega in jih pušča v občutkih nemoči, z občutki, da nimajo nobene moči v situaciji le, dokler ne prepoznajo, da tako ali drugače same sebe naredijo za nevidne.
Pogosto se ženske, ki čutijo, kot da so nevidne, soočajo s tistim srce parajočim vprašanjem: Kaj za vraga je narobe z menoj?
Bistvenega pomena je, da spoznaš, kako sama prispevaš k temu, da si nevidna, kajti tako si povrneš moč, ki si jo dajala v roke ljudem okoli sebe. Prvi korak je brez dvoma povezan z zavedanjem, kako skriješ svoje izžarevanje oziroma ugasneš svojo svetlobo.
Nevidnost je preživetveni mehanizem, ki nam je v otroštvu pomagal, da smo dobile ljubezen in pozornost, ki smo ju nujno potrebovale za preživetje. Pomembno je, da prepoznamo, ali je nevidni otrok v naši notranjosti tisti arhetip, ki nam otežuje navezovanje stikov z drugimi.
Pogosto me osupne, ko opazujem ljudi, kako hodijo na zmenke ali se v odnosih odzivajo iz svojega ranjenega otroka. Otrok hodi na zmenke, otrok se poroči, otrok išče varnost in stabilnost v osebi na drugi strani. In vedno, ko v odnose vstopamo iz ranjenosti svojega notranjega otroka, pravzaprav na drugi strani iščemo nadomestnega starša, nekoga, ki bo z nami preigraval našo nedokončano igro iz otroštva.
Zato je prvi korak, ko prepoznaš, da si nevidna, da pogledaš, ali je to mehanizem preživetja tvojega notranjega otroka. Nevidni otrok se ne želi izpostaviti, noče biti viden in vedno ga je strah, da ne bo dovolj … dober, lep, pameten itd.
Iz tega strahu igramo varno igro in onemogočamo same sebe. Izziv ni v tem, kaj moraš narediti, da boš opažena, temveč v tvoji voljnosti, da si opažena. Zato je zelo pomembno prepoznati, kako je nevidni otrok občutljiv za kritiko, in prenehati kritizirati samo sebe v stilu: Še vedno sem samska.
Kako lahko postaneš dostopnejša?
Očesni stik.
Pogosto v želji, da bi se skrile, umikamo pogled in nezavedno ustvarjamo osebni prostor, ki je nedostopen. Dejstvo je, da je eden od načinov, kako ustvarjamo bližino, ta, da človeka pogledamo v oči. Pravijo, da so oči vrata v dušo, in ko nekoga pogledamo v oči, dopustimo, da smo vidne. Moški pogosto povedo, da jih najbolj pritegne ženska, katere oči žarijo in se smehljajo. Sijaj ženske se brez dvoma razkriva skozi njene oči. Zato je za to, da ustvarimo povezavo, očesni stik ključnega pomena.
Ženska povabi.
To je ena tistih informacij, ki me je osupnila, ko sem iz pogovora z moškimi jasno dobila informacijo, da je vedno ženska tista, ki povabi. In da je moški tisti, ki čaka na povabilo. Moj moški je to zelo slikovito opisal z besedami, da je ženska tista, ki odpira vrata. Ženska povabi s svojim izžarevanjem, s svojo svetlobo in z nasmehom. Odprtost in sproščenost ženske kažeta na dejstvo, da je voljna sprejeti, karkoli moški lahko deli z njo. Ženska sije takrat, ko je zadovoljna s seboj, ko čuti svojo notranjo lepoto in je v stiku s seboj. Pomembno je, da se zavedaš dejstva, da je ženska tista, ki zapeljuje, in moški tisti, ki osvaja.
Osebne meje.
Eden največjih razlogov, zakaj se ženske skrijejo, je ta, da se ne počutijo varne. Varnost je ena tistih ključnih stvari, ki jih ženska potrebuje, da se sprosti in odpre. Če se ne počuti varno na fizični ravni ali se na čustveni ravni boji, da se bo zapletla v pogovor, ki ga ne želi. Da bi začutila varnost, mora biti ženska v stiku s seboj in predvsem je pomembno, da zna biti starš svojemu notranjemu otroku. Ženska je tista, ki mora prepoznati svoje meje in poskrbeti, da se počuti varno. Postavljanje mej nima nobene povezave s postavljanjem ščitov ali kakršnihkoli struktur okoli sebe. Gre za zavedanje svojega energijskega prostora, ki te obkroža, in razumevanje, da si ti tista, ki svoj energijski prostor odpiraš za ljudi. Upravljanje svoje lastne energije je ključnega pomena, ko govorimo o skrbi za svoje osebne meje. Ko so tvoje osebne meje na mestu, čutiš v sebi, da je NE nekaj, kar spoštuješ sama in tudi vsi, ki te obdajajo.
Prepoznavanje ovir, ki so v tebi, in dejstva, da sama sebi postavljaš največjo oviro na področju nevidnosti, je nekaj, kar ti bo pomagalo preseči tovrstno odzivanje. Rada rečem, da je resnica tista, ki te osvobodi, in zato je zelo pomembna iskrenost s seboj. Poglej, kako ti služi, da si nevidna, kaj ti to v življenju omogoča? In ko prepoznaš razlog, zakaj se skrivaš, objemi ta del v sebi in izberi drugače.
Objemi sebe v vseh svojih aspektih in različicah, objemi vse dele sebe.
Si kdaj sebi dovolila biti popolnoma razgaljena, čisto slečena? Skrajno neprijeten občutek.
Kajti slačenje nima nobene veze, v nasprotju z mišljenjem mnogih, ali imaš na sebi obleko ali ne.
Slačenje tvoje notranjosti, razgaljenje pred ljudmi, da si to kar si, je stvar ranljivosti.
In ni je bolj ranljive stvari, kot priznanje, da si nasilna sama do sebe.
Večina niti pomisli ne, da si vedno, ko sodiš sebe, nasilna do sebe. Vedno, ko ocenjuješ, kaj je primerno in kaj neprimerno, si v sojenju same sebe.
In najbolj zabaven del je v tem, da vedno, ko sodiš karkoli zunaj sebe, pravzaprav sodiš samo sebe.
Vedno.
Ker v domeni božanskega je vse Eno.
In vse kar gledaš zunaj sebe, je samo projekcija Tebe.
Leto 2009 me je sleklo in od takrat sem na poti, ki me z vsakim korakom vodi globlje v notranjost. Vsakič znova odlagam balast in tale polna luna v Ribah razodeva novo dimenzijo iskrenosti s seboj.
Seveda veš, da so arhetipi moja mala strast in da vodim skupine skozi notranje popotovanje, kjer se soočamo s svojimi štirimi preživetvenimi arhetipi. Še vedno sem na tem popotovanju in vodi me v globino, vsakič znova globlje. Skozi arhetipe sem dojela nesmiselnost odpuščanja česarkoli, ker je odpuščanje povezano s paradigmo, kjer moraš biti ločen od tega, kar odpuščaš.
Spoznala sem, da je sprejemanje tisto, ki je v mojem svetu in dojemanju nujno potrebno.
Sprejemanje vseh delov, s katerimi sem v sporu, ki jih ne maram in sem mnenja, da sem ločena od njih. Ampak o tej temi sem na blogu že pisala, zato se v razlago ne bom spuščala. Kar bi želela deliti danes, je ena največjih bolečin, ki jo nosimo v sebi; strah pred zavrnjenostjo.
Vsakič, ko se v naši izkušnji zgodi nekaj, kar nam ni všeč, kar je boleče, kar nas preizkuša, to primerjamo z nečim drugim in to zavračamo v sebi kot neprimerno izkušnjo.
Sodimo jo kot neprimerno, kot nekaj česar ne maramo ali nekaj, kar ni za nas. In to poslušam dnevno pri ljudeh, ki mi razlagajo, kako stvari niso zanje, ker so dobili znamenje, da to ni to. In tudi sama sem bila dolgo časa mnenja, da če me nekdo ne pokliče, če nekaj ne pride do mene, na način, kot sem si ga naslikala v sebi, da to pač ni zame.
Pričakovanja, kako bi stvari morale biti, nam pogosto ne dopuščajo ranljivosti, ki je potrebna, da si z izkušnjo, tako kot je, brez primerjanja, brez sojenja.
Na svoji poti sem bila pogosto mnenja, da bi morala biti nekje drugje, z nekom drugim in da čas seveda ni pravi, vendar to enostavno ni resnica. Dejstvo je, da smo vedno ob pravem času, na pravem mestu in se nam dogajajo prave stvari, če le imamo oči in ušesa, da to vidimo in slišimo.
Primerjanje, ki ga opravljamo v svoji notranjosti, ko sodimo nekaj kot dobro ali slabo, ima opraviti z zavrnitvijo tega, kar je.
Vedno, ko se primerjamo s čimerkoli, smo v zavračanju tega, kar je. In zavrnitev tega, kar se je pojavilo v tvoji zavesti, je vedno zavrnitev sebe. Bolj, ko zavračaš stvari v svoji realnosti kot neprimerne ali zavračaš izkušnje v sebi skozi sojenje, da bi morale biti drugačne, bolj trgaš sebe na kose.
Kajti to, kar zavračaš, si Ti. Vedno, ko poskušamo karkoli potisniti stran od sebe, ko režemo stvari od sebe, pometamo izkušnje pod preprogo, se poskušamo znebiti stvari, ki nam niso všeč, to vodi v trganje svoje duše na kose. In to vpliva nate na načine, ki se jih sploh ne zavedaš.
Vsi vemo, da je zavrnitev izkušnja, ki je izjemno boleča.
Vemo, da je zavrnitev s strani nekoga drugega ponižujoča. Počutimo se omalovažujoče, podcenjeno, in poskušamo se pomanjšati na najmanjšo možno mero.
Zavrnitev ima v sebi globoko potrebo po tem, da se znebiš tega, kar občutiš kot grozljivo. In, ko zavrneš nekoga, mu daješ to sporočilo, da se ga hočeš znebiti kot nečesa grozljivega.
In to ima uničujoč vpliv na našo dušo.
Zakaj?
Ker vedno, ko se želiš znebiti nečesa v zunanjem svetu, sama sebi sporočaš, da se želiš znebiti tega v sebi. Zavračanje, neodobravanje ali pomanjševanje, poniževanje ni le izkušnja, ki nas ločuje, gre za nasilje, destruktivno obnašanje, ki ga uporabljamo same nad seboj.
Vedno, ko sodimo sebe, kritiziramo sebe, napadamo sebe, zavračamo sebe, smo nasilne do sebe.
Kako vemo, da gre za nasilje?
Kot prvo, nas boli, ločuje nas v notranjosti in napada našo naravo, to kdo me smo. Manipulacija, kontrola, upiranje, branjenje, sojenje, primerjanje, zavračanje, nakazujejo na našo željo, da se znebimo tega, kar nam ni všeč, kar se nam zdi nesprejemljivo.
In pogosto je čustvo, ki se skriva pod tem, da se želimo znebiti nečesa, kar nam ni všeč, sovraštvo.
Konflikt, ki ga nosimo v sebi je v tem, da je sovraštvo občutenje, za katerega so nas naučili, da ni v redu, da je slabo, nekaj čemur se moramo za vsako ceno izogniti.
In tako smo sovraštvo zelo dobro pospravile v svojo notranjo senco.
Sprejemanje svojega sovraštva je zato postavljeno pod izziv. Sprejemanje pomeni, da zmoreš enostavno samo biti s tem, brez sojenja in razsojenja, da si lahko v opazovanju in sprejemanju tega kar je.
Kadarkoli se v naši notranjosti prebudi nekaj, s čimer nismo pomirjene, hočemo to uničiti, ker nam to preprečuje, da bi bile srečne, ali da bi imele to, kar si želimo. Upiramo se in to zavrnemo kot neprimerno.
Rečemo si: “Ta izkušnja ni to, kar si želim, zaradi nje sem nesrečna, to je moj sovražnik. To moram izbrisati v sebi.” In potem imamo na voljo tehnike s katerimi hočemo to elimiritati v sebi.
In kaj s tem sporočamo sami sebi?
Da to sovražimo. Sovraštvo je najbolj učinkovita tehnika, ki jo je ego iznašel, da izbriše sovražnika.
Sovraštvo do sebe vodi v globoko notranjo žalost, v depresijo ali celo v nagnjenost k samomorom.
Ko sem v sebi odkrila, kako močno sovražim ženstvenost, kako močno sovražim sebe kot žensko, je bila to ena tistih izkušenj, ki me je naredila ponižno in sočutno. Dojela sem, kako je nasilje v nas samih in kot projekcija v svetu posledica sovraštva, ki ga čutimo do sebe.
In, ko smo ženske zavrnjene s strani moških, to čutimo kot zavrnjenost naše ženstvenosti, to čutimo kot nekaj, kar je v nas sovražnik in se hočemo tega rešiti v sebi. Napadamo same sebe, svojo izvorno naravo in sovražimo svojo dušno izbiro spola in s tem izkušnje, ki smo jo izbrale za to popotovanje na planetu. In zato delam z ženskami, ker si želim, da postanemo srečne. In edini način je, da nehamo sovražiti sebe, da se sprejmemo, se negujemo in se predamo svoji misiji najsrečnejše ženske na planetu.
Leta 2009, ko sem izbrala, da neham uporabljati tehnike in slediti navodilom novodobnega gibanja, še nisem vedela tega, kar vem danes, sem pa v sebi čutila to, kako iz svoje želje po tem, da bi bila moja izkušnja pozitivna in srečna in obilna, pravzaprav zganjam nasilje sama nad seboj. Bila sem v siljenju enega dela izkušnje in hkrati v zavračanju drugega dela izkušnje, ker nisem sprejela svoje žalosti, slabih dni, bolečine.
Zavračala sem to, kjer sem bila, kot neustrezno in sem po vsej sili hotela biti kje drugje.
Navzven je bilo vse videti krasno, navznoter pa so me leta nasilja, ki sem ga zganjala sama nad seboj, raztrgala in poškodovala nežno tkanino moje lastne Biti.
To je eden od načinov, kako poskušamo nadzirati in kontrolirati svoje “popolno” življenje. Potrebovala sem popoln odklop, ko se je vse v meni sesulo, da sem spoznala, kako pomembno je negovanje, namesto da vztrajno delam na sebi.
Da potrebujemo nežnost in mehkobo, namesto discipline in zavračanja sebe.
Potrebovala sem veliko zaušnico, ki mi jo je dalo Vesolje, da sem dojela, da sem si zaušnico pravzaprav primazala čisto sama, ker sem se tako globoko zavračala in sovražila samo sebe.
In vsakič znova, ko odkrivam in razkrivam globine te ranjenosti v sebi in v ženskah, s katerimi delam, čutim upanje, čutim vero v to, da se bomo prebudile, da bomo spoznale našo dragocenost in se bomo vzljubile.
Vzljubile točno tukaj kjer smo, take kot smo.
Moja pot je pot prebujanja, pot razkrivanja, sprejemanja in objemanja ženske duše. In če čutiš isto, te vabim na notranje popotovanje Objemi Sebe, ki vodi v razkrivanje notranjih izzivov na tej poti.
Ena tistih stvari, ki jih zelo intimno poznam so preživetveni mehanizmi. Boj, beg ali ignoranca, ko se delaš, da je vse ok, v resnici pa si v otopelosti oziroma zamrznjena v notranjosti.. In ravno ignoranca je pogosto tista, zaradi katere v življenju čakaš na boljše čase.
Ignoranca je eden od načinov, kako ustvarjamo senco.
Senca je del tebe, ki si jo ustvarila s tem, ko si se ločila od zavestnega dela sebe skozi sram, travmo ali strah. Dokler je ne integriraš nazaj v svoj Jaz, v celoto, bo predstavljala oviro na poti tvojih želja in dobrega počutja.
Ignoranca sence je povezana s tem, da nočeš videti tega, kar se dogaja. To zanikaš v sebi, tega ne sprejemaš in upaš, da bo izginilo samo od sebe.
Izziv je brez dvoma v tem, da moraš svojo senco videti, jo prepoznati, ji dati potrditev brez sojenja in razsojanja. Šele, ko jo sprejmeš, ko vidiš in slišiš njeno bolečino, njeno zgodbo in jo razumeš, ustvariš prostor v katerem se lahko zgodi zdravljenje. Zdravljenje je pravzaprav reintegracija tega dela tebe v celoto tebe, v tvoj Jaz.
To, da se s senco boriš ne pomaga, ker jo samo ojačuje in če bežiš od nje, te vedno znova zasleduje. Ravno zaradi tega se pogosto odločiš za ignoranco, ker je to videti najmanj boleča pot, vendar se ne zavedaš, kaj pravzaprav delaš sama sebi.
Ignoranca je povezana z izdajo sebe.
Izdaš to, kar čutiš. To, kar se dogaja v tvoji notranjosti, v želji, da bi bilo to nevidno za nate.
Samo-destruktivni proces, ki hrani senco v tvoji notranjosti se vedno začne s skrivanjem.
Ženske med 28. in 35. letom pridemo v obdobje čustvenega prebujenja, ki vključuje spoznanje, kje potrebuješ podpreti svoj jaz z ljubeznijo, ki si jo kot otrok potrebovala s strani svojih staršev in kasneje iz drugih odnosov. Vzljubiti moraš sebe. Vse dele sebe.
Značilno je rastoče zavedanje, da ženska želi več od življenja in intenzivno nezadovoljstvo z življenjem in okoliščinami v katerih se nahaja. Vendar ženske to pogosto ignoriramo. Ignoriramo spoznanje, ki tli v naši notranjosti, da enostavno nismo zadovoljne, da smo nesrečne, izčrpane in obupno prazne. Vendar se delamo, da je vse ok. In verjemi, to poznam zelo od blizu, kajti to, kar bom delila s teboj je sad mojega popotovanja vase.
Izziv je brez dvoma v tem, da se z občutki, ki so prisotni nič ne zgodi, še vedno so prisotni. S tem, ko tega nočeš videti, pravzaprav vedno znova izdajaš samo sebe. Ko izdaš sebe, je to boleče in s tem »vročim kostanjem« hočemo nekaj narediti. To kar naredimo v sebi je, da to zanikamo. Enostavno ne sprejmemo tega, kar je. Na tem mestu pogosto zavihamo rokave in gremo v delo na sebi, v iskanje sebe, ker nekaj je v zvezi s tem vendar treba narediti, je res!?
Fascinantno je, kako se ženske lotevamo naraščajočega nezadovoljstva v sebi skozi projekte – še en otrok, nova hiša in s tem selitev, nova služba, ki prinese ure posvečanja drugim. Vse to v upanju, da se ne bo potrebno ukvarjati s sabo, soočiti s tem, kar se dogaja v tebi, da se bodo stvari spremenile, ali bolje rečeno, da bodo izginile. Upamo, da bomo s spremembo zunanjih okoliščin naredile spremembo v notranjosti, da se bomo bolje počutile. V prispodobi, ki jo rada uporabim; upamo, da bomo prazen rezervoar za gorivo napolnile s tem, ko bomo v življenju hitreje vozile.
In tako lažemo same sebi, zanikamo to, kar čutimo v svoji notranjosti in to je izjemno boleče. Ravno zaradi te bolečine, ki jo ob tem čutimo v sebi in ker čutimo, da ne glede na to, kako aktivne smo ter se poskušamo zamotiti, ugotovimo, da potrebujemo krivca. Nekdo mora biti kriv, da se to dogaja meni in tako začnemo vse skupaj projicirati ven iz sebe. Ravno ta projekcija pa v nas ustvari močan občutek zlorabe. S tem, ko iščemo nekoga, ki bo kriv za vse, kar se nam dogaja, zlorabimo to, kar čutimo v sebi.
Zlorabimo resnico in vedenje, da je vse moje.
Zloraba sebe, svojega zaupanja, svoje resnice vodi v edino logično smer … zapustimo same sebe. Zapustimo ta del nas, ki nam ni všeč. Ta del nas, ki je kriv za vse skupaj. Zapustimo se s tem, ko smo ta del preslikale ven iz sebe in v zunanjem svetu našle krivca. In ker je bolečina tega res ogromna, se ločimo od sebe. Odtujimo se od sebe in gremo v otopelost, kjer ne čutimo bolečine, kjer ne čutimo tega, kar se v naši notranjosti dogaja.
In potem je vse, kar je potrebno, da to ne pride na plano, v našo zavest, to, da držimo to skrivnost v senci. In za to, da ta bolečina ne pride na površje, vsak dan porabljamo ogromne količine svoje dragocene življenjske energije, kar vodi v utrujenost, izčrpanost in nezadovoljstvo že takoj zjutraj, ko vstaneš. In da ljudje ostajajo v otopelosti, pogosto uporabljajo zunanje substance, kot so kofein, nikotin, alkohol in druge, da ne čutijo bolečine v sebi, da jo ohranjajo v senci.
Zato afirmacije ne delujejo, zato je meditacija le način, ki ti sicer daje trenuten občutek olajšanja, vendar, če tega občutka ne spustiš skozi sebe, ker je na poti ovira v obliki otopelosti, odtujenosti, v obliki tega, da nočeš čutiti, vse skupaj ostaja le obliž na rano, ki se skriva globoko v tvoji notranjosti. Zato sicer lahko delaš spreminjanje prepričanj, ki jih prepoznavaš in jih čistiš, vendar če ti stvari ne pripelješ do temelja, če tega ne začutiš v telesu, to ignoriraš v sebi, vse ostaja, le da je skrito.
In zato lahko prebereš vse prave knjige in to na tone, stvari razumeš na mentalnem nivoju, vendar, ker je Vesolje izjemno mesto, nam v življenje vedno pripelje ljudi, ki nam odslikajo in pokažejo ravno te, naše najbolj skrite dele v naši notranjosti, z namenom, da bi jih ugledali in prepoznali, ter jih sprejeli v sebi. In to, kako se prepogosto odzovemo na to, ko nam nekdo pritisne na bolečo točko je, da sodimo, kritiziramo, da napadamo, se borimo ali pa da na drugi strani bežimo pred tem. Tretji odziv naše notranje avtomatike je, da ignoriramo.
Sedaj me boš vprašala, zakaj je temu tako?
Vse skupaj se začne že v maternici, ko otrok prevzema mehanizme čustvenih odzivov s strani mame. Vendar za voljo boljšega vpogleda, poglejmo kako se stvar odvija malce kasneje v otroštvu, ko je mama sitna, žalostna, razočarana, utrujena in morda ravno na točki svojega čustvenega prebujenja. Kot otrok vse to čutiš. Kot otrok si del maminega čustvenega polja in čutiš to, kar čuti ona. Ko prideš k njej, v želji, da bi jo razvedrila, da bi ji pomagala, ker čutiš, kar čuti ona, te zavrne. Pravi, da je vse ok.
Vendar ti čutiš, da ni ok.
Kako otrok ve, da je ljubljen in sprejet tak kot je? Glede na to, kako so te starši ljubili. Vse v tvojem svetu je bilo v otroštvu odvisno od čustvene interakcije, od tega, kar si prejela. Brez osebe, na drugi strani, ki bi ti odslikala tvoja čustva nazaj k tebi, nisi imela dostopa do vedenja in razumevanja kdo ti si. Otrok čuti, vendar potrebuje potrditev s strani staršev, da je to, kar čuti, resnično. Tvoji starši ti odslikajo tvoj obstoj nazaj k tebi. Tako se je oblikoval tvoj jaz. V začetku življenja otrokovo razumevanje sveta prihaja s strani staršev. Starši potrjujejo tvoj obstoj. Če tvoji starši ne ustvarijo občutka varnosti in vrednosti, če so tvoje zaznave in tvoje potrebe trčile ob nepotrpežljivost, frustracijo in jezo, si se naučila, da nisi ljubljena. Da si grda, da si breme, da nisi dovolj… tako se ustvari lažni jaz.
Ko ti tvoja mati ni potrdila tvojih zaznav, tvojih občutkov z resnico (in da se razumemo, staršem ni treba razlagati cele zgodbe, to da rečeš; glej nič ni narobe s teboj, žalostna sem, skrbi me, boli me, to popolnoma zadošča), ko ti ni odslikala, tega kar si čutila, si podvomila vase in v svoje občutke. Tako se ustvari nezaupanje vase. Konec koncev si otrok, kaj pa ti veš o življenju in sploh vsem? Tvoji starši so tista avtoriteta, ki ti potrjujejo to, kar čutiš.
In tako so tvoji občutki žalosti, strahu, utrujenosti zanikani in to doživljaš, kot da je sigurno nekaj narobe s tabo, da mama to doživlja, to čuti in tega ne pove. Če bi bila vredna, bi ti povedala resnico. In tako otrok krivdo prevzame nase in čuti ranjenost, ob tem občuti zapuščenost s strani starša, ker ni prevzel odgovornosti za svoje občutke in jih je pravzaprav odložil na otroka. Mama te je pravzaprav zapustila, ker ti ni povedala resnice glede občutkov, ki jih zaznavaš. In tako se loči od tebe in ti čutiš ločenost.
Če je med otrokom in staršem prisotno zaupanje in varnost, to ustvari nevidno povezavo, ki je temelj čusto vseh odnosov kasneje v življenju. Svoje vrednosti si se učila iz te nevidne povezave. Starši, ki so čustveno zaprti ne morejo odslikati in podpreti čustev svojega otroka in ne ustvarijo te intimne povezanosti, ki jo otrok potrebuje.
Otrok potrebuje potrditev, potrebuje pozornost in ljubezen.
To, da v sebi čuti ločenost, je enako uničenju. Čuti, da ni vredna zaupanja, resnice in vedno znova poustvarja občutke ločenosti v sebi. Zakaj? Ker se v podzavesti zaradi asociacij, za katere skrbijo naši možgani, ustvari asociacija, da je varnost enaka ločenosti in s tem uničenosti.
To je tako uničujoče za otroka, ker za svoje preživetje potrebuje občutek ljubezni in pozornosti, da ustvari mehanizme ugajanja drugim. Ugajanje drugim je v svojem bistvu izguba stika s seboj, izguba svojega avtentičnega jaza. Iz tega se razvija lažni jaz, ki samo pokrije, zakrije občutke nepopolnosti in pomanjkljivosti. Da bi osrečile druge, moramo biti pridne. In tako se naučiš, da sta varnost in sreča odvisni od zunanjega sveta.
Kako to spremeniš?
Prebujenje je izbira. Je zaveza, da prevzameš polno odgovornost za svoje življenje in za svoje občutke. Ko prevzameš polno odgovornost za to, kar občutiš, boš lažje upravljala s svojo energijo. Ko ne sprejemaš odgovornosti, si v reakciji… ali se braniš, ali boriš ali pa si v ignoranci in skozi to ustvarjaš še več problemov.
Prvi korak je, da se zaveš čustvene pokrajine v kateri živiš, kaj te obdaja, kaj čutiš!? Drugi korak je v sprejemanju tega kar je, v sprejemanju sebe točno take kot si, brez potrebe po spreminjanju. Da dojameš, da niso krivi tvoji starši ali kdorkoli zunaj tebe, da prevzameš polno odgovornost zase. Tretji korak je v negovanju sebe, da objameš sebe, brez sojenja in razsojanja, da si poveš resnico. In četrti korak je v predaji toku življenja, da znaš praznovati življenje, celoto sebe in zavestno izbirati kako želiš potovati skozi svoje življenje.
Kdo sem, da govorim o tem?
Zadnjih 20 let sem posvetila preučevanju arhetipov (izobraževala sem se pri Caroline Myss) in mehanizmov, ki delujejo v naši notranjosti in kako kreiramo svet v katerem živimo. Šla sem skozi številne delavnice, delala številne tehnike od angelske terapije, Theta Healinga, Reconnection zdravljenja, Reference Point Therapy, dokler nisem leta 2009 dojela, da mi vse znanje in vse tehnike ne bodo pomagale sprejeti sebe. Da je dovolj delovanja, dovolj siljenja in dovolj truda, da je dovolj dela na sebi. Dojela sem, kako pomembno je negovanje za žensko dušo. In to je tisto, kar zadnjih 6 let delim z ženskami. Stik s svojo ženstvenostjo in utelešanje sijaja je moja strast. In svoje življenje sem posvetila temu, da svoj dragulj delim s srčnimi ženskami, ki želijo narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, brez, da ob tem žrtvujejo stik s svojo žensko dušo, svojo ženstvenost.
Če te zanima več o tem, kako sprejeti sebe, objeti sebe in zaživeti kot ženska, za katero si se rodila, da postaneš, te vabim, da se mi pridružiš na druženju Objemi Sebe >>> tukaj<<<
Izjemna ženska, moja prijateljica Ksenija Malia je na svojem Fb zidu objavila svoje pričevanje tega, kako jo je nevidnost zaznamovala. In ob tem sem začutila, da enostavno moram podeliti…
Nevidnost je prva arhetipska ranjenost, ki je povezana z izdajo, samoizdajo. In v tej izkušnji izgubiš stik s samozaupanjem. Enostavno začneš bolj zaupati drugim kot sebi, podpirati druge, namesto sebe. Sam zase izgineš do te mere, da sploh ne moreš biti hvaležen za stvari, ker jih ne vidiš, ker v tvojem svetu ne obstajajo.
Desetletja sem preživela v razdajanju sebe, v ugajanju in ustrezanju drugim. Hotela sem dokazati, da sem vredna, da obstajam. Nisem vedela, da moj obstoj zadošča, ne res nisem. Verjela sem, da si moram to, da sem tukaj, zaslužiti. In v tem sem bila izvrstna, najboljša. Vedno znova sem presegala samo sebe, vedno znova sem naredila več, kot je kdorkoli pričakoval od mene, v upanju, da bo dovolj. Pa nikoli ni bilo dovolj. Nikoli.
Pa ne za druge. V mojih očeh nikoli ni bilo dovolj. In tako sem se gnala, nizala uspeh za uspehom, dokler se nisem lepega dne zgrudila na tla svoje dnevne sobe v spoznanju, da sploh ne vem, kaj si želim.
Delala sem stvari, za katere sem verjela, da jih od mene pričakujejo drugi. Sledila sem tempu, za katerega sem verjela, da mi ga narekuje zunanji svet.
Bila sem izčrpana, presušena, nezadovoljna, zagrenjena in predvsem polna obsodb. Seveda so bili drugi krivi, da sem se znašla, kjer sem bila. Vendar sem si drznila pogledati vase in to kar sem spoznala, je bilo presenetljivo dejstvo, da nihče zunaj mene ni kriv. Vse sem kreirala sama.
Dajala sem, dajala in dajala v upanju, da me bo kdo opazil in dal meni ščepec, mrvico. Hrepenela sem po tem, da bi kdo pokazal pikico sočutja in da bi bil priča meni, mojemu obstoju. Kajti globoka človeška potreba je, da smo uzrti, potrjeni, da je nekdo opazil in potrdil naš obstoj enostavno s tem, da nam je Priča. Ne, v resnici res ne potrebujemo nagrad in komplimentov, velikih daril in pompa. Vse kar sem potrebovala in želela je bilo, da bi nekdo opazil, da obstajam.
Iz te svoje potrebe sem si v otroštvu želela, da bi se mi zgodilo kaj resnično dramatičnega, da bi me povozil avto ali da bi se hudo poškodovala, da bi opazili, da me imajo. In bilo je boleče, res boleče, da sem bila nevidna. Vsi moji dosežki in uspehi niso zadostovali, da bi me kdo opazil in pohvalil, bila sem preprosto nevidna.
In tako sem šla skozi življenje brez zavedanja, kako domača mi je nevidnost, kako sem jo sama vedno znova aktivirala v odnosih in kako sem se vedno znova zadovoljila z dejstvom, da v življenju ljudi enostavno ne obstajam. Saj poznaš to igro, kako iz svoje nevidnosti na drugi strani vedno znova ustvariš nekoga, ki zavzame oder življenja, ukrade tvojega, ker si ga ti zapustila.
In ja, zapuščala sem oder svojega življenja, vedno znova. Vsakič, ko sem srečala osebo, za katero je bilo videti, da ve bolje od mene, kaj potrebujem in kako predstaviti mene, sem zapustila svoj oder. Podpirala sem mentorje, učitelje, podpirala prijateljice, otroke, partnerja, razdajala sem svoje bisere ljudem, ki jih niso cenili. In vse to je bil zgolj odsev tega, kako sama nisem cenila… sebe.
Vse to je bila samoizdaja. Izdala sem sebe. Nisem videla tega, kar je bilo v meni. Nisem videla svojih biserov, svojega Darila. In to, česar ne vidiš, je zate nevidno, enostavno ne obstaja. Ne moreš biti hvaležna za nekaj, česar ne vidiš, za nekaj, kar enostavno ne obstaja v tvojem svetu.
In potem sem se prebudila. Pravzaprav me je prebudila serija veleizdaj. Imela sem občutek, da me je izdalo življenje samo. In ta intenzivna bolečina, ki me je soočila s tem, kako sem razprodala svojo vrednost, svoje talente, svoje Darilo zato, da bi bila opažena, da bi mi bil nekdo Priča, ta bolečina me je prisilila v to, da sem postala Priča sama sebi. Bolečina me je naučila ponižnosti, pokazala mi je, kako izdajam samo sebe, kako se zavračam in vedno znova uničujem stvari.
Osupla sem opazovala svoj vzorec, kako sem vedno, ko sem bila na tem, da bi bila vidna, uničila vse kar sem ustvarila, da sem ponovno ponovila svojo ranjenost izdaje, nevidnosti in neobstoja.
Dojela sem, da je, z besedami Ksenije Malia Leban
“…
da je ta sij moj.
Vesolje mi ga je zaupalo,
ker verjame vame.
Nisem odgovorna za svoj obstoj,
za svojo vidnost, za svoje udejanjanje
le sebi,
odgovorna sem vesolju,
ker verjame vame
in ker zaupa,
da sem vredna vseh svojih darov.
Šele ko zares obstajaš,
lahko spoznaš,
kako si prav ti
najbolj neverjetna, najbolj osupljiva,
najbolj edinstvena oseba,
kar jih poznaš.”
Ja, ta sij je moj. Jaz sem ta enkratna, edinstvena, neponovljiva oseba, v katero Vesolje zaupa. Zaupa, da sem vredna Darila, ki je v meni, Darila, zaradi katerega sem tukaj, da ga spoznam, zaživim in delim z ljudmi in s svetom.
In tukaj sem, da te spomnim, da si Ti Darilo. Da je v tebi edinstvena esenca božanskega, ki jo lahko zgolj in samo Ti deliš z ljudmi in s svetom na sebi lasten, neponovljiv, osupliv in čaroben način. Da je tvoj sij samo tvoj. Da si ga vredna in da Vesolje zaupa vate.
Kajti zlati del nevidnega otroka, ki se je preigraval v moji notranjosti, je čarobni otrok. Je ta nedolžni, magični otrok, ki ve, da je vse mogoče, da se vse da in da sem tukaj na najbolj neverjetnem potovanju v svoje lastne globine neponovljivega, izjemnega, čarobnega življenja. Tako kot Ti!
In zato je edina resnična opcija tega, da si tukaj, da uživaš. Brezmejno, z vsem srcem in vsemi čuti, radostno in s hvaležnostjo za obstoj, za to, da si.
“Nesposobna si!”, “Sploh ne razumem, kako ti je uspelo dokončati šolanje, če pa si tako butasta?”
Besede, ki zarežejo globoko v samo jedro Biti in imajo izjemno dolgo življenjsko dobo v našem srcu. Bolijo in režejo zelo globoko. In ker gre za tako vsakodnevne opazke v naših življenjih, smo mnenja, da so nekaj običajnega. Vendar se, dokler se nisem začela ukvarjati z notranjimi arhetipi otrok, nisem zavedala, kako močno načnejo našo samopodobo in pripomorejo v procesu udomačevanja, da postanemo “pridni”.
Nenehne žalitve in posmehovanje, povzročajo globoke rane, ki so lahko globlje od tistih, ki jih povzroči telesno nasilje. Verbalno nasilje je vedenje, ki napada človekovo samopodobo, da bi prizadejalo duševno bolečino, lahko pa nasilnež s prenašanjem krivde, z obtoževanjem, žalitvami ali zmerjanjem upravičuje svoja dejanja in odločitve. Končni cilj je razvrednotiti in ponižati osebo na drugi strani.
Pomembno je razumeti, da ljudje običajno ranimo druge zaradi svojih ranjenosti, ki jih ne prepoznavamo in se branimo, kar pa ne zmanjša bolečine, ki jo čutimo, če smo napadeni. Posmeha se ne moreš rešiti. Ne moreš ga zbrisati. Ne da se ga zamenjati v sebi. V prvi vrsti ga je potrebno prepoznati. Moramo si dopustiti, da začutimo, kaj je v nas povzročil. Soočiti se moramo z otrokom v sebi, ki se mu je najljubše bitje rogalo in ga zavrglo … kajti ljubljena oseba, ki se ti posmehuje, te je zapustila.
Tega do nedavnega sploh nisem razumela, vendar sem imela to priložnost, da sem se zelo od blizu srečala s svojim zapuščenim otrokom in o ja, kako me je sezulo razumevanje, kaj je moja globoka bolečina, ki je še vedno razjedala mojo notranjost. Nobena terapija tudi približno ni prišla blizu tej žgoči bolečini, tej ranjenosti izničenosti, ki je bila živa v mojem notranjem otroku.
Samopodoba pomeni posameznikovo doživljanje samega sebe oz. predstavo o samem sebi. Samopodoba je celota predstav, stališč, potez, lastnosti, mnenj in drugih psihičnih vsebin, ki jih pripisujemo sami sebi. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih lastnostih, o svojem telesu, o svojih uspehih in neuspehih, pozitivnih in negativnih lastnostih. Samopodoba je to, kako vidimo sami sebe, kaj si mislimo o sami sebi in kako mislimo, da nas vidijo drugi. Pozitivna samopodoba pomeni, da znamo sprejeti sebe s vsemi svojimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. In ko zadnje čase veliko govorim o samosprejemanju, gre pravzaprav za soočenje z vsemi svojimi plusi in minusi, da znamo sebe, namesto na gugalnico sojenja in razsojenja, kjer smo ali v kleti ali na piedistalu, dati v srce.
Pa vendar ne glede na vse razumevanje, ki ga imam o teh stvareh, to nikoli ni lahka stvar, ko se je potrebno soočiti s prepričanji, ki jih imaš v sebi o sebi. Kajti prepričanje, ki ga imaš o sebi v veliki meri določa, kakšni bodo tvoji odnosi z drugimi, ali boš pri svojem delu uspešna in kaj boš v življenju dosegla.
In kot da to ni dovolj že samo-po-sebi, je samopodoba tesno povezana s samozavestjo, kajti brez pozitivne samopodobe ne moreš razviti samozavesti. In če je tvoja samopodoba na nizki ravni, si brez samozavesti, ker ne verjameš vase in v svoje sposobnosti, tvoj odnos do drugih, do okolja in življenjskih izzivov, pa je povezan z najrazličnejšimi strahovi. Samozaupanje je osnova dobre samopodobe.
Vendar je stvar še globlja, kajti samozavestna si, ko verjameš vase, ko si notranje naravnanaa tako, da imaš občutek zaupanja v lastne sposobnosti, kvalitete in presojo. Samozavest ti daje pogum, da se spoprimeš z življenjskimi izzivi. Vendar te močna samozavest še ne navdaja z večjo mero samospoštovanja. Če imaš občutek, da si sposobni za to ali ono, to še ne pomeni, da si v sebi in s seboj zadovoljna. Zunanji dosežki nikoli ne morejo biti edina osnova za občutek lastne vrednosti.
In tukaj vstopi samospoštovanje. Če spoštuješ samo sebe, potem si tudi samozavestna in imaš pozitivno samopodobo. Samospoštovanje je temelj. Samospoštovanje izvira iz človekove notranjosti. Človek se spoštuje, ko si priznava lastno vrednost in ugled kot enkratno človeško bitje. Verjame, da je nekaj posebnega, da je enkraten, edinstven, neprecenljiv in dragocen.
Kadar je samospoštovanje nizko, povzroča pomanjkanje, občutek praznine v človeku. In to je bilo zame dobesedno razsvetljenje, kajti, ko čutiš v sebi praznino, s tem imamo običajno težavo ženske, kajti za ženske je praznina boleča, za moške je praznina blaženost, zato se popolnoma drugače odzivamo v svetu. Ženske smo tiste, ki poskušamo notranjo praznino napolniti z nečim od zunaj; hrano, zdravili, alkoholom, mamili, nakupovanjem, kockanjem, s stvarmi ali odnosi z ljudmi. Vse odvisnosti izhajajo iz tega močnega občutka zapuščenosti, notranje praznine, kajti z zunanjimi nadomestki si poskušamo zagotoviti le začasen občutek zadovoljitve in zapolnjenosti.
Zadnja leta ste ženske moje največje učiteljice. Skozi zgodbe, ki jih v ženskih druženjih delite z menoj, mi omogočate vedno globlje razumevanje skozi vaše primere, skozi pogovor, skozi skupno soočanje s temi aspekti sebe, skozi skupno popotovanje. Kajti ustvarile smo mogočno notranjo posodo v kateri se odvijajo čudežna zdravljenja. Brezmejno hvaležna sem, da to znanje lahko delim tudi skozi individualna svetovanja in pomagam pri ozaveščanju posameznic na tej sijoči svileni poti ljubezni, po kateri hodimo skupaj.
Hvala vsem, ki bogatite moje življenje s srečanji v živo.
Hvala, da Te poznam in s tabo delim ta modro-zeleni planet.
Patriarhat. Tema o kateri se veliko govori.
Govori se, da je situacija kot je, ker je na svetu pomanjkanje ženske energije, ker ženska ni sprejeta, ker vlada premoč moške energije in imamo patriarhat. Do pred nekaj leti sem tulila z vsemi ostalimi v isti rog, potem pa me je kar malo zvilo, ko sem dojela, da je to še ena od tistih zavajajočih idej, ki ne predstavlja resnice.
Resnica je, da ne gre za pomanjkanje ženske energije, resnica je, da manjka avtentične, pristne moške energije kot tudi avtentične in pristne ženske energije v vsakem posamezniku. Svet je preplavila nezrela moška energija. Patriarhat je izraz nezrele moške energije.
Sama zadnjih 15 let intenzivno raziskujem razvojni cikel človeka in kot si verjetno že slišala rada govorim o sedem letnih obdobjih razvoja ter o tem, kako smo večinoma ostali ujeti v puberteti, kar se pri večini pokaže okoli 42 leta, ko jim vse tisto, kar so zatrli v sebi in niso nadaljevali s procesom, udari na površje.
Feminizem razkriva senčno stran ženske narave in je odgovor na patriarhat. Gre za boj, kdo bo zmagal!?
To čemur smo priča je preplavljenost z žensko energijo in v moški psihi se dogaja močan boj in strah pred žensko psiho. Gre za preplavljenost z žensko energijo v njeni nezreli izvedbi.
V naši družbi že lep čas ni procesa iniciacije, ki bi iz fantka naredil moža in iz deklice žensko. Ljudje ne stopamo v stik s svojim notranjim bogom/boginjo, ker nismo pripravljeni prevzeti odgovornosti, da bi postali moški/ženska v svoji izvorni, avtentični vibraciji. Pseudo iniciacije vojske in tolp ne opravljajo svoje naloge in le razplamtijo ego v psihi fantka/punčke. In psiha fantka se bori za prevlado nad drugimi.
Leta sem poslušala ženske o tem, kako pogrešajo moške. Moške v njihovi izvorni energiji podpore, prisotnosti, kreativnosti, namesto destruktivnosti in potrebe po tem, da rani druge, kar delajo fantki. Opazujem svet okoli sebe in zavedam se dejstva, da večina fantov ni šla skozi iniciacijo, ko mora ego umreti, da se rodi pristni jaz. Zato moški ostajajo v psihi fantkov, saj jim nihče ni pokazal, kako postati mož in res je, da dobrih zgledov manjka. Zato smo prepuščeni kot družba psevdo-iniciacijam, ki naredijo ljudi še bolj nasilne in tako še bolj zlorabljajo druge.
Večina moških dandanes priznava, da nimajo pristne povezave s svojo notranjo žensko in imajo občutek, da jih ta energija preplavlja. Prav tako nimajo stika z globoko instinktivno moško naravo, potencialom avtentične moškosti. Nedavno sem zasledila na FB opazko o poženščenih moških in ženskah, ki so možače. Dejstvo je, da smo v neravnovesju, in to je resnica.
To je zgodba o lastniku podjetja, ki ne prenese, da je kdo boljši od njega. To je zgodba, ki hrani sovraštvo, maščevalnost, ljubosumje, ko v svoji želji, da bi izrazil svojo lepoto, zrelost in kreativnost v drugih spodbudi agresivnost. Lepši in bolj kreativni, ko postajaš, več je sovražnosti s strani kolegov. To je zgodba o napadalnosti nezrelosti v ljudeh, ki jih je panično strah napredka, iniciacije v avtentičnost.
Tega se sploh nisem zavedala, dokler nisem dobila v roke zapisa, kako se matrica fantka izraža skozi štikratno izžarevanje v psihi in kako se psiha fantka kaže skozi moške, ki dilajo drogo ali jo uživajo, ker mašijo luknje v psihi, da se simptom zataknjenosti v psihi fanta kaže skozi može, ki pretepajo svoje žene; v odvisnosti od pornografije in nasilja nad ženskami, ki je lepo zapakiran v sadizem in mazohizem; skozi politike, ki se prilagajajo trenutnim trendom in nimajo hrbtenice, kot se je moja tašča slikovito izrazila “udarili s pestjo po mizi in naredili red” (kje so kralji?); v kronično tečnih in nerazpoloženih šefih; “ovcah”, ki sledijo tropu; očetih, ki jih nikoli ni in si ne morejo vzeti časa, da bi šli pogledati nastop svojih otrok; v trenerjih, ki smešijo in ponižujejo svoje varovance; v terapevtih, ki nezavedno napadajo svoje kliente; v brezbrižnih uradnikih; pripadnikih tolp in jupijih. To so vse fantki, ki se pretvarjajo, da so možje.
Dejstvo je, da sprememba matrice zahteva pogum in soočenje s smrtjo, svojo notranjo smrtjo, ko na notranjem oltarju žrtvuješ svojega fantka, sprejmeš polno odgovornost, da postaneš mož.
Arhetipi so spremenili moje življenje za vedno. Vedno znova in znova me vodijo v globine mene same in ko zdaj pogledam nazaj v svoje iniciacije na poti vem, kje sem šla čez in kje sem se zataknila. In dojela sem tudi kako pomembno je, da ozavestiš svoje vodilne arhetipe v sebi, ki sem jih poimenovala notranji Dragulj. Moški se mora soočiti z nezrelimi aspekti in zrelimi aspekti svoje sence, da bi lahko v sebi povezal arhetip notranjega očeta, modreca, bojevnika in ljubimca. Ženska pa mora povezati v sebi arhetipe mame, ljubimke, amazonke in modre ženske, da lahko stopi v svojo notranjo Kraljico. Moja strast in slast zlivanja ter spajanja, združevanja in povezovanja mi je odstrla pogled v svet celostnosti. Ekstaza in izpolnjenost sta potem samo korak stran. Zavestno je potrebno izbrati, da jih spoznaš in stopiš vanje, drugače te bo tvoja psiha vodila skozi iniciacije življenja, kjer se bodo ti arhetipi razkrili, pogosto na boleč ali neprimeren način.
Tako se arhetip mame razkriva skozi mučenico, ki se žrtvuje za svoje otroke, amazonka se spreminja v žrtev, ljubimka v ustrežljivko in modra ženska v senčni strani razkriva saboterja.
Vsaka ženska v svojem življenju potuje skozi situacije, kjer se mora soočiti s svojimi zaveznicami. Ali to naredi zavestno ali pa se s situacijami sooča nezavedno in je v reakciji na to kar se dogaja, vpliva na to ali tovrstne vloge preigrava še pozno v starost ali se sooči z njimi in jih objame bolj zgodaj. Dejstvo je, da so ključni elementi iniciacije sveti prostor, svetilka zavesti in Priča, ki te pelje skozi.
Resnica, ki vedno bolj glasno odzvanja v notranjosti žensk pa je … Postani Kraljica, da v svoje življenje pritegneš Kralja!
Pri Gaii Asta sem prebrala, da se ta konec tedna bliža astrološki vrhunec poletja. O ja, všeč mi je.
Vrhunci so brez dvoma nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. In vendar vrhunca ne moreš doživeti zunaj sebe. Ne glede na to, kako se ženske trudimo z videzom, oblačili in ostalimi dodatki, je vrhunec stvar osebne izkušnje. Pravzaprav pri vrhuncu tudi poza ni pomembna, ne glede na to, kako se včasih mučimo s popolnimi položaji. Pravzaprav je vrhunec val.
Je val, ki vznikne v tvoji notranjosti, ki se dvigne in zalije celo tvojo Bit.
Vprašanje, ki je danes zelo na mestu je, ali si dovoliš povzpeti se na ta val? Si dopustiš uživati v vrhuncu?
Ali se morda vedno znova ustaviš na poti in zatreš svoj notranji val, ker… ni primerno ali ni prav?
Kaj boš naredila s tem vrhuncem, ki je tik pred teboj?
Si boš dovolila, da ga doživiš, izkusiš ali bo šel mimo tebe, kot da se ni nič zgodilo?
Vrhunec poletja ne bo vrhunec zaradi “zunanjega” dogajanja. Kljub temu, da je le-tega res veliko. Pogosto se mi dogaja, ko se razpišem o tem, kako intenzivno obdobje je, da mi ženske povedo; “Ampak pri meni se ni čisto nič dogajalo!”
Da bi doživela vrhunec, si moraš dovoliti, da ga v prvi vrsti sploh začutiš. Da bi lahko začutila, moraš upočasniti. Šele, ko si dopustiš, da si tukaj in zdaj, prisotna in budna, v čutenju sebe in samozavedanju, lahko zaznaš, kaj se dogaja v tvoji notranjosti.
Čas pred nami je izjemen za stik s svojimi sanjami, s svojimi srčnimi željami. To je čas, ki ga podpira Vodnarjeva zračna širina in strastni ogenj Leva. Gre za izjemno kombinacijo, ki ti omogoči stik s tvojimi željami. Želje prihajajo od zvezd in so pravzaprav mesto, kjer se srečaš z božanskim Jazom. Srčna želja je stik z božanskim. In ta stik začutiš v sebi. Začutiš ga kot val, ki se dviga v tebi, val radosti, val navdiha, val, ki te dvigne na svoja krila in te ponese s seboj.
In ta val moraš začutiti v sebi. Praznovati moraš sebe, svojo edinstvenost, izjemnost, enkratnost in polna luna v petek 31.7.2015 je brez dvoma izjemno mesto za praznovanje vrhunca. Užitek je ključna sestavina strasti, pravzaprav gresta z roko v roki z radostjo in tale Siriusova vrata in vzhod Siriusa 1.8., ko gre Zemlja v fazo vdiha, ponazarja kozmično ljubljenje Neba z Zemljo.
Na tebi je, da to izjemno kombinacijo uporabiš za svoj notranji vrhunec, za svoj notranji užitek in stik s strastjo, ki je v tebi.
Polna luna te vodi v globok stik s svojimi občutki, senzualnostjo, ženstvenostjo. Glede na vse dogajanje na nebu je energijski poriv čutiti kot notranji val, ki v tebi dvigne na površje stvari s katerimi se je potrebno spogledati.
Modra luna je čas (več o modri luni najdeš tukaj…), ki nas opominja, da je potrebno vzeti nazaj svojo moč duše, ki smo jo skozi življenje razpršile naokrog na različnih področjih. Ženske rade svojo moč dajemo v roke ljudem, situacijam, ki nas mučijo in nas naredijo nemočne, šibke in ponižajo našega duha. To je čas osvoboditve, čas osvetljevanja temnih kotičkov v notranjosti. To ni čas za gledanje vstran, to je čas, ko je potreben pogum in srčnost, da se spustiš direktno skozi. To je čas za rast in globoko notranjo preobrazbo.
Ko vzameš nazaj svojo moč, je to čas opolnomočenja, čas, ko se zaveš, da ti ustvarjaš in da je potrebno za svoje stvaritve prevzeti polno odgovornost. Ne moreš kriviti drugih, da so spremenili potek tvojega življenja, da so uničili tvojo zgodbo. Resnica je tista, ki te osvobodi in čas pred nami bo ponudil obilo Resnice.
Polna luna v Vodnarju brez dvoma osvetljuje mnoge iluzije in prinaša jasnost v naša življenja. To je čas, da si poveš resnico in se soočiš s tem, kaj si čisto resnično srčno želiš v svojem življenju. Zdaj je čas, da zasiješ na polno!
Kako se odzoveš, ko ti nekdo pove, da si čudna? Prizadeto? Užaljeno? Nelagodno?
Ok. poznam vse tri odzive. Pa ne pomaga, da bi bilo kaj lažje. Nikoli ni. Še vedno čutim, kot bi me zadela topovska krogla, ko mi kdo reče, da sem čudna.
In, ko je hči v svojem spisu zapisala, da ima čudno mamo, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem globoko vdihnila in se soočila z dejstvom… res sem čudna. Delam stvari, za katere še sama težko razložim, kaj počnem. In ko moje otroke vprašajo kaj delam… ja no, kaj naj rečem, so raje tiho, ker ne vedo kaj naj odgovorijo. Ne, nisem normalna, delam z maternicami (s tem, da nisem zdravnica, da se razumemo) in s svetim prostorom.
Moje prekletstvo je, da sem čudna. Vedno sem bila in verjetno vedno bom. O tem ne bi mogla razpravljati. In kljub temu, da si je moj otrok nekoč želel “normalno” mamo, danes pove, da ji je to, da sem čudna (iskreno povem, da sem raje čudna kot nenormalna) samo pomagalo, da je sprejela to, da “normalno” pravzaprav ne obstaja.
Vsaka ženska je edinstvena, enkratna in neponovljiva Ona. Samo ena. Nikoli ni bilo takšne, nikoli več je ne bo. In vendar si prizadevamo, vsak dan, da bi bile nekdo drug. Hočemo več, manj, daljše, kraljše, … skratka nikoli ni prav.
In iz tega nezadovoljstva s seboj, se poraja ugajanje, ustrezanje, prilagajanje mnenju drugih. Dovolj je, da moški reče, da mu je bilo na tej igralki všeč to in to, pa bi takoj spremenile par stvari na sebi. In ker smo ženske zunanje motivirane, kar v praksi pomeni, da nam mnenje drugih pomeni več, kot naše lastno, ki ga pogosto sploh nimamo, smo se več kot pripravljene prilagajati, da bi bile sprejete.
In ja, čudna sem. Kljub temu, da sem se prilagajala in poskušala ustreči tistim, ki sem jih imela rada in sem njihovo mnenje cenila, me začuda mnenje množice ni zares zanimalo. Trendi, sploh modni so bili vedno nekaj, kar sem zlahka spregledala. Oblačila, ki sem jih nosila so imela vedno eno zelo pomembno lastnost… udobnost čez vse. In to je nekaj, kar je še vedno zelo pomemben aspekt v mojem življenju… udobnost čez vse. Mehkoba, nežnost, plišasto, dekce in blazinice. Pop kultura je nekaj kar z zanimanjem opazujem – od daleč.
Če me je življenje naučilo česa pomembnega, potem je to brez dvoma lekcija o rasti.
Da bi lahko rasli v svojem življenju, moramo biti kot drevo. Drevo ima krošnjo, deblo in korenine. Deblo je zavest, korenine so podzavest in krošnja nadzavest. Če želiš širiti svojo krošnjo, moraš ojačati korenine. S svetlobo zavesti je potrebno presvetliti svojo podzavest, vse kar se skriva v tvoji senci, da bi bile tvoje korenine močne. Korenine so pomembne, ker drevo ukoreninjajo, kar je bistvenega pomena, ko v tvojem življenju zapiha veter sprememb.
Danes srečujem številne ženske, ki želijo imeti veeeeliko in bujno krošnjo, delajo na sebi in meditirajo, vendar pozabljajo, da drevo pade, če so korenine preplitve in prešibke za krošnjo, kot jo želijo imeti. Nujno je okrepiti korenine, da bi drevo obstalo in bujno raslo.
Osebnostna rast je povezana s tem, da s svetlobo zavesti presvetljuješ svojo podzavest, da ozaveščaš svoje maske, spoznavaš persono, svojo osebnost, svoj ego. Pomembno je samozavedanje – poznavanje vseh šibkih in močnih plati tvoje osebnosti. Ni modro, da ta del sebe zanikaš, se z njim boriš ali od njega bežiš. Da ne govorim o vseh priročnih metodah brisanja in rezanja tistega, kar nam ni všeč. Pravzaprav samo to, da si priča sama sebi, zadošča.
Na drugi strani je ravno tako pomembno s svetlobo zavesti osvetliti svojo nadzavest, se zavestno zavedati svojih potencialov in Darov in skozi duhovne prakse utelešati svojo izvorno esenco. Pomembno je razumeti, da so moške duhovne prakse drugačne od ženskih duhovnih praks in da je razlika zaradi tega, ker naš sistem, naše telo in možgani delujejo različno. Ženske duhovne prakse so ples, petje, praznovanje, čaščenje življenja skozi rituale, če naštejem le tiste najbolj očitne..
Pomembno je, da se širiš skozi svoje veje in utelešaš skozi svoje korenine. Pomembno je zavestno zavedanje, da je tvoja stabilnost odvisna od notranjega ravnovesja. In zato vse borilne veščine tega sveta govorijo o tem, kako pomembno je, da si v svojem centru.
Ženska anatomija postavlja center v maternico. In ja, zadnjih 6 let govorim o maternici ženske, o tem, kako pomembno je, da smo povezane s seboj in da ljubimo najprej sebe, če želimo to deliti z drugimi. Najprej moramo ljubiti sebe, vzljubiti vse dele sebe, da lahko to, kdo sem, delimo s svetom. Danes še vedno velika večina, predvsem žensk, ne ve, kako dragocena je ženska za ta svet.
To kar me je naučila moja hči je, da je pomembno pogledati v sebi, kaj je zame resnica in kaj ni – zame. In ko sem za vsak slučaj vseeno preverila pri svojem možu, če sem res čudna, me je potolažil; Ljubica rad te imam točno takšno kot si.
Zagotovo si že slišala, da so tam, kamor usmerjaš svojo pozornost, tvoji rezultati.
Ali pa, da se ti v življenju dogaja to, na kar se osredotočaš.
To je zaradi tega, ker tja, kamor usmerjaš svojo pozornost, tja teče tvoja energija in to hrani.
Pogosto se vsi aspekti tvoje Biti uglasijo na tisto, česar nočeš, enostavno zato, ker temu posvečaš pozornost.
Pravzaprav veliko ljudi zelo jasno ve, česa nočejo in temu posvečajo svojo pozornost, namesto, da bi se usmerili in uglasili na to, kar želijo, da je del njihovega življenja.
Osupne me, ko se pogovarjam z ženskami, kako pogosto se opravičujemo za to, kdo smo.
Še bolj pogosto ignoriramo svoje občutke, ne zaupamo svoji notranjosti in temu, kar nam sporoča.
Da ne govorim o tem, kakšne mojstrice smo v posmehovanju same sebi.
To je tisto, na kar se osredotočamo.
Če si pravkar rekla, da ti pa že nisi taka, razmisli še enkrat!
Dnevno se srečujem s težnjo, da bi svoje samospoštovanje razdala. Ga dobesedno prodala za ljubezen.
Dolgo časa sem potrebovala, da sem ugledala svojo tendenco, da sem takrat, ko me nihče ne vidi, muhasta.
Potem sem naletela na raziskavo, ki je samo pritrdila temu, da ženska, ki je nihče ne vidi in potrdi njenih sposobnosti v najboljšem primeru postane muhasta, najverjetneje pa bo potrta, izčrpana ali pa bo uteho poiskala v odvisnosti od hrane, alkohola ali drugih substanc ali aktivnosti.
Ja, res je. Takrat, ko ne dobiš tega, kar potrebuješ, bolečino pomanjkanja poskušaš skriti sama pred seboj s pobegom v omamo, hitrost, aktivnosti ali pa greš v boj in dokazovanje, da zmoreš. In da umoreš sama.
V praksi sem ugotovila, da je samozavedanje bistvenega pomena, da sploh prepoznaš kje, na katerem področju se to dogaja. In ne, ni preveč lep pogled, ko uvidiš kaj si delaš.
Samospoštovanje je povezano z zavezanostjo sebi, da vedno slediš izbiram, ki spoštujejo in častijo svetost tvoje duše. In za to, da zmoreš ostajati zavezana sama sebi takrat, ko te nihče zunaj tebe ne podpre, ko ti nihče ne pritrdi, je potrebno veliko zaupanja vase. Da zmoreš ostati zvesta sama sebi. In da si zaupaš, se je potrebno zavedati sebe in se sprejeti tako kot si.
Samozavedanje je povezano z opolnomočenostjo.
To pomeni, da si 100% odgovorna za svoja dejanja in za svoje življenje.
Nihče ni kriv, da si, kjer si. Zavedaš se, da ti ustvarjaš svojo realnost s svojimi izbirami.
Zavedanje dosežeš, ko si nepristranska. Kar v praksi pomeni, da ne sodiš in ne kritiziraš, temveč si v popolnem sprejemanju tega, kar je prisotno.
Zavedanje ni nadzor nad stvarmi, ljudmi ali situacijami, pravzaprav gre za opazovanje.
Ženska ima, zaradi tega, kako delujejo njeni možgani, pregled nad okolico, nad celim prostorom in je naravna opazovalka.
Zanimivo je, da raven zavedanja pri človeku določa jasnost misli in njegovo prisotnost v trenutku, tukaj, zdaj.
Moraš se zavedati sama sebe in svojega mesta v tem svetu, tukaj, zdaj.
Nevednost in ignoranca te vedno uspavata. Ravno tako samopomembnost.
Pravzaprav vsa tri stanja vplivajo na tvoj nivo zavedanja, ki se drastično zniža.
Izbruhi besa, jeza, strah so pravzaprav izraz tvojega nezavedanja.
Dokler si v nezavedanju tega, kdo si, si le megleno predstavljaš, kaj si resnično želiš oziroma kaj potrebuješ.
V svojem dve desetletji dolgem procesu opazovanja, sem pri sebi odkrila načine, kako avtomatsko reagiram na točno določene izzive v svojem življenju.
Moji veliki ranjenosti, ki se ju nisem zavedala, pravzaprav sem ju aktivno ignorirala, sta del procesa samodestrukcije, ki sem ga oblikovala skozi udomačevanje v svojem otroštvu.
Skozi otroštvo oblikuješ svojo osebnost.
To je proces izbiranja, kaj je za okolico sprejemljivo in kaj ne. Vse tisto, kar ni sprejemljivo, kar je zavrnjeno in zanikano, ustvari notranjo senco.
Senca v sebi skriva vse tiste lastnosti, čustva, ideje, ki niso bila sprejeta in potrjena s strani okolice.
Fascinantno je, kako skozi svoje ranjenosti vedno znova hraniš svojo senco.
Pet arhetipskih ranjenosti, s katerimi se moraš soočiti znotraj sebe, vedno znova podpira senco.
Ranjenosti so; izdaja, ki vodi v skrivanje, nesprejetost, sojenje drugih, kar vodi v projekcijo na druge, zaradi česar zapustiš ta del in se ločiš od njega.
Pet arhetipov notranjega otroka pooseblja teh pet ranjenosti. Pomembno je soočenje s svojim nevidnim otrokom, zanikanim otrokom, ranjenim otrokom, zapuščenim in ločenim otrokom.
Zakaj samodestrukcija?
Ker moram biti zelo aktivno v samozavedanju, da prepoznam, ko bi se skrila in pobegnila ter aktivno sledila svojemu nevidnemu otroku. Ali pa ko zlorabljam sebe in delam stvari, za katere vem, da mi škodijo.
Da ne govorim o samosabotaži, ko zaradi strahu spuščam priložnosti, ki jih k meni prinaša življenje dnevno.
Ker je senca del tvoje podzavesti, je za zavestno presvetljevanje podzavesti, pomembno soočenje z lastno senco.
Soočenje s senco je eden ključnih aspektov osebnostne rasti.
Vendar tega ne maramo.
V svetu hitre hrane, hitrih rešitev, instant načinov pozabljamo na to, da je naše zlato skrito v naši senci.
Pod jezo, pod žalostjo, pod strahovi, pod obžalovanji.
In tako se vedno znova boriš ali pa bežiš sama pred seboj.
Vrline oziroma kvalitete tvoje izvorne esence so tiste, ki se razkrijejo, ko se soočiš s svojo senco.
Ko se soočiš s tem, kako vedno znova izdajaš samo sebe in se delaš nevidno, se spoznaš z vrlino samozaupanja in samospoštovanja.
Objeti Sebe je najnujnejša stvar v teh časih in vedno znova me presune, ko vidim, koliko raje imamo lažno zlato zunaj sebe, ki ga lahko kupimo, kot tisto zlato v nas, ki predstavlja resnično dragocenost.
Še vedno imamo raje obliže in upamo, da nam bo življenje, ker smo bili dobri in pridni, dalo to, kar si želimo.
Tudi sama sem imela pričakovanja, predvidevala sem, da, če bom jaz stopila na svojo pot in začela živeti svoje Darilo, da potem bo pa zame poskrbljeno in mi bo kar vse padlo v naročje. Auč. Spoznala sem, da temu ni tako.
Ko stopiš na to pot, se preizkušnje in resno delo šele začne. Kajti soočena si z vsem, kar ti ni všeč, z vsem, kar si do takrat potiskala na stran in je našlo svojo pot v notranjo senco.
In tukaj veliko ljudi noče naprej, kajti mnenja smo, da je duhovna rast povezana z lepimi stvarmi in angeli in prijetnim počutjem.
Tukaj je pomembno razumevanje, da je za tvojo rast potrebno tako presvetljevanje podzavesti, kar vključuje ozaveščanje sence, kar imenujemo tudi osebnostna rast. Na drugi strani pa imamo presvetljevanje ali zavedanje nadzavesti, ustvarjanje stika z Dušo, utelešanje kvalitet tvoje izvorne esence. In za to so ženske duhovne prakse kot je ples in petje, pa druženja in meditacija, ključnega pomena.
Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je osebnostna rast včasih neprijetna, ok pravzaprav je večino časa neudobna. Včasih te vleče po asfaltu in tako grdo boli, da bi raje obupala kot nadaljevala. In prav poznavanje svojih notranjih arhetipov mi je dalo vedno znova in znova moč za nadaljevanje takrat, ko bi najraje vrgla puško v koruzo. In točno ti arhetipi otroka so mi končno dali razumevanje zakaj včasih delujem kot delujem in kako prevzeti polno odgovornost za svoje življenje.
Prevzeti polno odgovornost zase je ključ.
Sprejeti polno odgovornost za to, da ti nihče ni ničesar naredil, da te nihče ni ogoljufal, te izdal, te prizadel, te zanikal, te zlorabil, te zapustil, da si se sama ločila od sebe in sama sebi delaš vse. Uf, uf. To je včasih res težko sprejeti.
Situacije, ko ti izdajaš sebe, ti zanikaš sebe, ti zlorabljaš sebe, ti zapuščaš sebe in se ločuješ od sebe, so resnični preizkus tvoje ljubezni do sebe.
Kaj so ključi na tej poti?
1. Samozavedanje – zavedanje tega kje se nahajaš in kaj te obdaja. Kaj mi je všeč? Kaj mi ni všeč? Kaj me ovira na moji poti?
2. Samorefleksija, da vidiš sebe zelo jasno. Da vidiš svoje srčne želje, da slediš svoji srčni želji, da vidiš sebe točno tako kot si.
3. Povezanost s seboj in s svojimi potrebami. Kaj potrebujem v tem trenutku? Pomembno je, da si najprej v stiku s sabo, da lahko poskrbiš za svoje potrebe. Nevidnost zase se zgodi, ker svojo pozornost usmerjaš na druge ljudi. Usmeri pozornost nase in na svoje potrebe.
4. Osrediščenost v svojem centru. Ko si v svojem centru, čutiš stabilnost. Pomembno je, da poznaš svoje meje, da veš kje se ti končaš in kje se drugi začnejo. In da poskrbiš za svoj sveti prostor, v sebi. Da izraziš zavezo sebi, da zapičiš zastavico v tla in rečeš takole bo, je edini način, da slediš izbiram, ki spoštujejo svetost tvoje duše.
Čas je, da gremo po zaklad v globine sebe.
Si upaš z nami? Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<
