Avatar photo

About Taja

Posts by Taja:

O ženskem druženju…

, 1 Comment

Ko sem danes iskala čisto konkretni zapis na svojem blogu in sem potem vprašala strica Googla, če ga najde, je kot eden od zadetkov, padel ven zanimiv zapis s strani moškega na temo Ženske se razvajajo: “V zadnjih časih je postalo moderno, da se ženske razvajajo. Da si vzamejo čas zase, kot rečejo. Obiskujejo kozmetičarke, frizerke, pijejo martinije in v trgovinah z oblekami grupno zapravljajo ogromno denarja. Potem se jim zdi blazno fino, ko se s kar je mogoče velikimi vrečami z napisi prestižnih znamk napotijo čez celo mesto ali skozi BTC. To ne bi bilo moteče, če podobnih užitkov ne bi odrekale moškim. Tip se doma zavali v kavč, odpre pivo in hoče v miru pogledat dirko formule ena, ženska pa podivja, da je to neumnost, ugasni, ne prenašam Ališiča – kdo pa ga?. Podobno je, če fant kupi nov gadget, doma jih pa sliši, kaj mu je treba kupovat te bedarije. Bog ne daj, da bi v gatah ležal na kavču, ker je to ogabno in neolikano, med tem ko si sme ženska s smrdečim lakom barvat nohte kar sredi dnevne sobe.”

Z zapisom se seveda čisto strinjam. Je pa več kot zanimivo ozadje tega, da se ženske želimo razvajati. Pravzaprav imamo potrebo po razvajanju, ki vznikne iz tega, ker toliko delamo. Pogosto me slišite govoriti o tem, da ženske zmoremo. Zmoremo vse. Vprašanje je za kakšno ceno. In ko je ženska v tistem delu v svoji notranjosti, ki vse zmore in tudi potisne, naredi stvari na silo, ker je treba, izčrpava svoje energijske rezerve. Pogosto sodobna ženska vozi na hlape in ne na gorivo ob tem, da ji na notranji armaturni plošči gorijo vse lučke…rdeče. In takrat se pogosto zgodi to, kar se je dogajalo tudi meni, da se ti v notranjosti vse upre in da zaključiš v sebi, da si moraš vzeti čas zase. Številne ženske, ki jih srečujem, si resnično vzamejo čas za razvajanje in gredo v pretirano, kompulzivno zapravljanje, kupovanje oblek, torbic, čevljev, zakupijo tretmaje v wellness centrih ali pa na stotine evrov dajo za razvade, zaradi katerih jih že v naslednjem trenutku ali naslednji dan, ko se vklopi razum, boli glava in čutijo izjemne občutke krivde. Da ne govorim o tem, kako te boli denarnica. Vse to v upanju, da se bomo napolnile v sebi in si podarile to, kar potrebujemo. Ob tem ustvarjamo začarani krog krivde in sramu. Sama sem v takih trenutkih notranjega zloma pod težo obveznosti in neprestanega dela odhajala po nakupih in potem doma skrivala novo kupljene stvari, da mi ne bi mož očital, kaj sem naredila. Izziv je v tem, ker nihče ne rabi vedeti, kaj si naredila, krivda in bes razžirata tebe.

Ženske si običajno vzamemo čas za to, kar smo mnenja, da smo si ga zaslužile, ker smo trdo delale. Ženske gremo na seminar, na druženje, ker smo si to zaslužile in nam pripada, ker smo poskrbele za vse, po tem, ko smo trdo delale v službi in potem še doma skuhale, pospravile, poskrbele za otroke in moža. Ženske gremo na dopust takrat, ko smo tako izčrpane, da ne moremo več živeti, ker smo naredile vse, kar je bilo treba. In vedno znova si moramo vzeti čas zase. Pravzaprav smo upravičene do tega, da si vzamemo čas zase.

Ko sem raziskovala ta fenomen pri sebi, sem odkrila, da izhaja iz naše potrebe po dokazovanju. Po dokazovanju, da smo pridne, produktivne, delovne in zato imamo vso pravico, upravičimo in dokažemo, da si zdaj pa lahko vzamemo čas zase. Ženske moramo dokazati drugim, da smo si zaslužile čas zase. Vedno znova si kupujemo čas, ki si ga vzamamo zase in upamo, da se bomo v tem času regenerirale, ker smo tako utrujene od življenja.

Lahko si predstavljate moje presenečenje, ko sem ugotovila, da si moški nikoli ne vzamejo časa zase. Moj mož pravi, da si ne moreš vzeti nekaj, kar itak imaš. No tukaj je prišlo razumevanje tega, zakaj si ženske rabimo vzeti čas. Ker smo v pomanjkanju. Ker smo mnenja, da časa itak nimamo, ker imamo svoje neskončno dolge sezname stvari, ki jih moramo nujno narediti.

In ko sem zelo od blizu pogledala v paradigmo pomanjkanja sem odkrila kakšna velikanska razlika je med tem, če si kar naprej jemljem čas, ki ga itak nimam ali pa, če si podarim čas. Podarim si čas. Ko si podarjam izhajam iz tega, da čas imam. Ko si ga moram vzeti, izhajam iz tega, da časa nimam. Velikanska razlika.

Zakaj si torej ženske ne podarimo čas, ki si ga tako želimo?

Ker ni produktivno. Ker če si podariš čas, ne moreš nikomur očitati, kako si ti pridna in koliko si naredila in ti zdaj zaradi tega pripada čas zate. Ne moreš upravičiti tega, da si zdaj pa lahko vzameš čas zase. Ko si podariš čas, prevzameš polno odgovornost za to, kaj boš z njim naredila in nihče ne more biti kriv. Ženske s tem, da si moramo vzeti čas zase, manipuliramo z ljudmi okoli sebe, ker jim hočemo na tak način dokazati in pokazati, si kupiti njihovo priznanje, da smo v njihovem življenju pomembne. Me rabimo potrditev, da smo pomembne. In da brez nas itak ne bi mogli preživeti.

Eden največjih izzivov sodobne ženske je v tem, da pravzaprav ne vidi vrednosti v tem, da se druži z drugimi ženskami. Zakaj? Ker to ni produktivno. Ker, ko samo si in se pogovarjaš in deliš sebe z drugimi, si priča temu, ko druge delijo sebe s tabo, v tem ni nobenega tekmovanja, nobena ni boljša ali slabša, ker vse samo smo. Ko smo ženske skupaj v krogu in držimo prostor druga za drugo, ko napolnimo svojo notranjo posodo, ko smo bolj zadovoljne, umirjene, bolj prijazne, tega ne moremo prijeti in upravičiti. Ne moremo dokazati, kaj nam je druženje dalo in vendar nas druženje v ženskem krogu napolni z vitalnostjo in dobro voljo, zaradi česar smo dobro razpoložene, bolj v toku in lažje naredimo vse kar je itak na našem neskončnem seznamu in je potrebno narediti.

Zase vem, da bomo v nedeljo zopet premikale gore, vem, da bo krog, ki ga pripravljamo zopet izjemen in da bo napolnil čisto vsako žensko v krogu. In vem, da bodo ženske v njem začutile sebe, svojo žensko dušo. Vem, da se bo spet veliko govorilo o njemu in vem, da spet ne bo kaj pokazati, ker ko se ženske družimo, lahko spreminjamo svet in vendar na koncu dneva ni dokazov o tem, ni rezultatov, ni doseženih ciljev, ni kljukic, potrditev kako dobre, da smo.

Ženske smo usvojile moško paradigmo delovanja za odlično oceno. Obvladamo jo v nulo. In vendar je vprašanje sleherne ženske ali je voljna spustiti to, kar je izmojstrila za sedi 5 zato, da sebi podari to, kar potrebuje? SI voljna podariti sebi en dan zato, da si s sabo in da si z drugimi ženskami v krogu? Da si priča razcvetu? Da so druge ženske priča tebi? Si voljna podariti sebi občutek, da zadoščaš, da tvoj obstoj zadošča, da si dovolj?

Biti. Dihati. Čutiti. Uživati. Doživljati. Izkušati. Negovati. Ljubiti.

NIhče ti ne da potrditve. Ničesar nisi dosegla. NIč novega se nisi naučila. In vendar čutiš polnost, zadovoljstvo, vitalnost, mehkobo, umirjenost in čutiš, čutiš sebe. Čutiš ljubezen do sebe. To je to. To je ženski način. In to nam dajo ženska druženja.

Moja brezmejna zahvala gre mojim sestram, ki z mano sedijo v krogu, srkajo čaj ali pa martini, poslušajo, slišijo, delijo, čutijo, so priče mojemu razcvetu, temu kako se jaz porajam v žensko, za katero sem se rodila, da postanem…

Drage ženske, vse, ki nam zaupate in ste izbrale, da se nam v nedeljo pridružite, iskrena, srčna hvala. Res je, ustvarjamo novo paradigmo, ki ni čisto nič glamurozna, brez pompa, brez fanfar … vsaka vanjo zdrsne, ko izbere, da si podari čas, da si podari negovanje, da se napolni in dovoli, da smo ji druge ženske priča. Da smo priča njeni veličastnosti, izjemnosti, neponovljivosti, enkratnosti njenega utelešanja, njene ženske duše.

Ker to potrebujemo… da imamo na drugi strani žensko, sestro, ki nas vidi, čuti, ki je priča mojemu razcvetu, mehko, nežno, srčno, ko samo je. In takrat vem, da moj obstoj popolnoma zadošča.

Samo Bodi. Samo Bodi.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Spust v globino

0 Comments

Ravnokar sem prišla z našega ženkega kroga, ki je vedno tak “gušt”, resnično je to radost za mojo dušo. In beseda je tekla tudi o tem, kako se ženske še vedno razdajamo, ugajamo, želimo ustreči drugim, želimo biti prijazne, ljubeče in ob tem pogosto zanikamo sebe in svoje potrebe. Še vedno se ne znamo odpreti, sprejeti, ker se bojimo, da bomo videti egocentrične. Veliko raje dajemo in upamo, da nas bo nekdo pohvalil, da bo nekdo drug videl vrednost tega, kar imamo, da delimo z drugimi.

Upamo, da nas bo nekdo odkril ali nas rešil. Ženske čakamo na rešitelje. Upamo, da če bomo dovolj pridne, dobre, ustrežljive, da se nas bo nekdo usmilil in nas odrešil vsega bremena, vseh ranjenosti, bolečin, ki jih nosimo v sebi. Še vedno ne znamo držati svoje posode, svoje alkemične posode, v kateri se lahko odvije magija alkimije, magija samoozdravljenja.

In to, da držiš svojo posodo je povezano s tvojo sposobnostjo, da se odpreš in si soočena z največjim sranjem in kljub vsemu držiš svojo posodo zase, je ne zapustiš. Ključno za žensko je, da je v sprejemanju in sprejemanje je izjemno velik izziv za številne ženske. Pomembno je, da se ženske začnemo zavedati, da ne gre za dajanje, ali za razdajanje sebe.

Bistveno za žensko, ki želi deliti sebe je, da je v sprejemanju.

Kajti samo, ko si v sprejemanju, lahko deliš sebe in čutiš polnost, čutiš izpolnjenost, namesto izpraznjenosti. Ne gre drugače. Danes številne ženske vozijo s prazno posodo in dajejo, dajejo, dajejo, vendar ob tem ne čutijo polnosti v sebi, temveč vedno večjo praznino v notranjosti. In tukaj je izjemno pomembno, da si iskrena sama s seboj. Kajti lahko se slepiš, da je neka stvar, ki jo počneš super in da ti je fenomenalna, na koncu dneva ti telo pove ali si izpraznjena ali si polna. In tukaj se ne moreš slepiti, goljufati sebe, kajti globoko v sebi veš ali si razprodala samo sebe ali si se ponovno izdala, ker si nisi prisluhnila.

Goljufaj sebe, dokler si ne boš verjela ali “fake it till you make it” je koncept, s katerim imamo ženske veliko težav. Zakaj? Ker čutimo v sebi, da ni res in sama sebe ne moreš vleči za nos. Na koncu se moraš vedno soočiti s seboj, z resnico. In zame osebno je največja bolečina, s katero sem se morala v sebi soočiti, posledica izdaje same sebe.

Ko se ti zavežeš sama sebi, in ko slišiš svojo dušo, ki te opomni na to, da je neka izkušnja potrebna za tvojo rast, se še vedno pregovorimo ven iz tega, da bi šle za tem klicem svoje duše. Čisto vse, ampak res, čisto vsaka ima več kot dovolj tehtne razloge in izgovore, zakaj nečesa ne moremo narediti. Vendar je izziv, ki se ga ob tem ne zavedamo, da vedno, ko ne sledimo klicu svoje duše, izdamo same sebe. Izdaš sebe. In to boli.

In ker je bolečina izdaje res močna, si to zanikaš in potem moraš opravičiti svojo izbiro in običajno okrivimo nekaj ali nekoga zunaj sebe, se ob tem ne zavedamo, da smo zapustile samo sebe in točno ta del sebe, ki smo ga sodile zunaj sebe, zaradi tega se moramo ločiti od sebe, od tega dele in gremo v otopelost. In to drage moje, delate vsak dan. Vsak dan znova dele sebe potiskate v svojo notranjo temo, v nezavedno, v upanju, da bodo evaporirali, izginili, da se ti s tem ne bo treba več ukvarjati. Kako vem? Ker sem leta, desetletja počela isto.

In zato velika večina žensk, s katerimi prihajam v stik hoče hitre rešitve, hoče aspirine, nekaj, kar jim bo olajšalo bolečino, ki jo čutijo. Niso pa se voljne spustiti v svoje globine, razen, ko jim voda teče v grlo.

Še vedno se dnevno srečujem z ženskami, ki mi rečejo, saj bom poskusila to rešiti sama. Ko jim povem določene stvari, ko jim pokažem, kje so težave, mi rečejo: “Hvala Taja, zdaj bom pa to rešila sama.” In potem se slišimo čez leto, včasih dve in mi razlagajo o istih težavah, o katerih smo se že pogovarjale. Zakaj?

Rast, razcvet, to, da postajaš vedno bolj to, kar si, je povezano s tem, da moraš v sebi spoznati in se pomiriti s tem, kje si izdala sebe, kje zavajaš samo sebe, kje zanikaš dele sebe, kje projiciraš to na druge, ker je tako bolj udobno, kje zapuščaš sebe in kje se ločuješ sama od sebe. In ja, vem, soočanje z vsem tem zahteva pogum, zahteva iskrenost do sebe. In vendar drage moje, to je rast, to je razcvet.

In tega pogosto ne zmoremo same. Zakaj? Ker tako prekleto boli, ker je tako zelo neudobno, ker je tako grozljivo, ko si je potrebno povedati resnico.

Če se želiš v svojem življenju resnično premakniti naprej, če želiš resnično zasijati in biti to kar si, moraš držati samo sebe. To v prvi vrsti pomeni, da moraš biti iskrena s seboj. In da se nehaš izdajati. Ti moraš postati ta ženska, ki si ne laže, ki se ne izdaja, ki ne rani same sebe, ki ne zapušča same sebe. Ti moraš biti ta ženska.

In ja, to ni enostavno, vem. Hodim po tej poti. Vsak dan znova sem izzvana na svoji poti in vsak dan znova imam priložnosti za svojo rast, za svojo evolucijo. In naveličala sem se praskanja po površini, naveličala sem se praznih obljub in nekaj aspirinov, ki naj bi mi razsvetlili dan.

Danes vem, kaj pomeni Razcvet Ženske, ker ga dnevno živim. In ja, še vedno me preseneča kako malo je žensk, ki so resnično voljne, da se zavežejo same sebi. Da se spustijo vase, da se zavežejo sebi in resnično držijo sebe, svojo posodo za evolucijo, za alkimijo, ki se odvija v njih samih.

Kajti to, da greš na druženje, za katerega čutiš, da ti tvoja duša zapoje, ko pomisliš, da boš na njem, te odpre. To, da izbereš zase stvari, ki te resnično napolnijo je investicija vate. To je zaveza, ki jo skleneš ti sama s seboj, da boš potovala v svoje globine, da boš spoznala samo sebe.

In če rečeš, da boš šla na neko druženje, pa te potem pol ure pred dogodkom stisne strah ali pa sabotiraš to, čemur si se zavezala, to povzroči v tebi bolečino, ker si zopet izdala samo sebe, svojo dušno izbiro. Nikoli ne gre za to, da ti plačaš nekomu drugemu zaradi njega, ti vedno investiraš vase. In zase vem, da sem največjo bolečino občutila, ko sem se odrekla nečemu (ni bilo časa, energije ali denarja), za kar sem vedela, da me hrani in neguje, da je to nekaj, kar moja duša rabi.
Zakaj? Ker sem čutila, da sem izdala samo sebe. In to je bilo tisto, kar sem potem morala nekako ublažiti in veliko žensk to ublaži s hrano, s čokolado, z alkoholom, s substancami, zdravili, romantičnimi romani, telenovelami ali pa z odvisnostjo od pozitivnega razmišljanja, afirmacij ali knjig za samopomoč. Konec dneva si vedno sama s seboj in s svojo iskrenostjo. Si lažem ali si govorim resnico?

In izbira je vedno samo in zgolj tvoja. Seveda lahko tako živiš do konca svojih dni. Lahko pa izbereš, da boš iskrena s seboj, da boš sledila sebi, da boš šla za svojo resnico, kar nikoli, nikoli ni preprosta ali udobna izbira. Vedno zahteva to, da se malo stegneš. In ne morem povedati kolikokrat sem s strani žensk, ki so vplačale v moje programe, ki so se zavezale temu, da pridejo k meni slišala isto izjavo; Strah me je, zbolela sem, ne morem priti, ker…

Moja pot je hoja po robu. Ženske vodim v globine, ker tam cvetim, ker je to moj genij. Uživam v globinah in ranljivost je moja zaveznica. Življenje me je naučilo, da če hočeš narediti pozitivno razliko v življenju ljudi, da to ni udobno in to ne ustvarja priljubljenosti. In ja, iskreno lahko povem, da to kar počnem ni priljubljeno, ker zahteva iskrenost, pristnost, soočanje z bolečino, ker zahteva, da se spustiš vase in ker to, da resnično si ta ženska, za katero si se rodila, da si od tebe zahteva, da si zvesta sebi, da zaupaš sebi, da slediš sebi, da se spuščaš v svoje globine.

In tukaj ti lahko pomagam, lahko te vodim, lahko te držim za roko, ti posvetim na pot, vendar ničesar ne morem narediti namesto tebe.

Ne, ne sejem rožic in delam si utvar, na tej poti bo bolelo in marsikaj bo razpadlo, ja na trenutke bo grozljivo, vendar sem vedno zraven, ker vem, da je na koncu tunela luč.

Ženske, s katerimi hodim, držim s svojo posodo. Zaupam vate, vidim tebe in vendar ne rešujem, ne ujčkam in ne pomilujem. Vsaka hodi po svoji poti in vsaka se mora soočiti s svojo bolečino, s svojimi ranami, s svojimi izdajami. Ne zavijam dreka v celofan, ker je drek na koncu dneva samo to kar je, ne glede na ves parfum, rožice, bleščice ali pentlje, ki jih daš gor, da ne bi videla tega, kar je resnica.

Vedno lahko pobegneš ven. In ko se na to popotovanje podaš sama, pogosto pobegneš ven. Ker je nevzdržno, ker tako grozljivo boli. in predvsem ker se prestrašiš tega, kako ti zunanji svet odslika to, kar se dogaja v tvoji notranjosti. Vse je samo stvar perspektive. Tako kot 50 odtenkov sive, vsak vidi svoj odtenek, vsak v tem vidi svojo zgodbo.

Spust v globino je izziv. Spust v globino vodi v ekstazo, radost, milino, nežnost, mehkobo in sočnost. Spust v globino te vodi v tvojo strast, v tvojo božanskost. Spust v globino razkriva resnično lepoto, ki se skriva v tebi.

Vprašanje konec dneva pa je vedno ali si dovolj zaupaš, da se spustiš v svoje globine?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki čutijo, da niso dovolj. Ženskam asistira, da vzljubijo sebe, začutijo zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Ženska mora postati Kraljica, da bi imela Kralja.

0 Comments

Partnerstvo je vedno zgolj zunanja manifestacija notranje realnosti. Le, če si voljna prepoznati, da ti odnos vedno zgolj odslikava to, kar čutiš v sebi, lahko ustvariš odnos, ki si ga srčno želiš. Velika skrivnost je v tem, da moraš ti postati ta Ženska, ki ima odnos, ki si ga želiš imeti. Pogosto srečam ženske, ki so v velikem notranjem konfliktu in se ta konflikt vedno znova preslikava v odnose, ki jih imajo v zunanjem svetu, vendar tega enostavno ne vidijo in za konflikte krivijo ljudi okoli sebe. Resnica je, da partnerja pritegneš s svojo vibracijo. Ko razrešiš svoje notranje konflikte in v sebi čutiš harmonijo, jo lahko izkušaš tudi v svojem zunanjem svetu. To je ena največjih skrivnosti partnerstva – postati moraš Kraljica, če želiš imeti ob sebi Kralja.

Eden od izzivov partnerstva je brez dvoma v pričakovanju, da te bo partner dopolnil. Še posebej ženske po 35 letu, ko se v njihovi notranjosti začne čustveno prebujenje in čutijo neizpolnjenost, nezadovoljstvo in omejitve, upajo, da se bo v njihovem življenju pojavil princ na belem konju. Bolje rečeno vitez, ki jo bo rešil. Vendar je to upanje v nasprotju z zakonom privlačnosti, ki pravi »k sebi pritegneš to, kar vibriraš«. Če je v tvojem življenju prisotna vibracija pomanjkanja, je to tisto, kar prihaja v tvoje življenje in to še ojačuje. V praksi to pomeni, da končaš v odnosu, v katerem se počutiš še bolj v pomanjkanju (nisi dovolj dobra, dovolj pametna, dovolj lepa, dovolj privlačna,…). Dejstvo je, da ne moreš pričakovati srečnega odnosa, če si ti nesrečna, neizpolnjena, če potrebuješ nekoga, če si v pomanjkanju in nepopolnosti v sebi.

Resnica je, da je v tebi že srečna, izpolnjena ženska, ki čuti ljubezen, radost in umirjenost. Vendar je skrita pod plastmi prepričanj, vsega kar verjameš, da si. Tvoj razum verjame v pomanjkanje, strah in dokler se ne uglasiš na frekvenco polnosti, celote tega kdo ti, živiš življenje, ki ustreza pomanjkanju. Partnerja, ki ga pritegneš iz mesta celostnosti in radosti v sebi, boš vedno čutila kot ujemanje, ker bo le odseval tvojo radost in celostnost, ki ju boš ti čutila v sebi.

Osnovni izziv sodobne ženske je, da v sebi začuti žensko, ki je že v polnem potencialu, v polnosti tega kdo v resnici je. Uglasiti se moraš na polnost, ki ti že si. Postati moraš Kraljica, da bi ob sebi imela Kralja. Ni druge poti. Kajti, ko ti si ta Kraljica, ne more biti drugače, kot da imaš ob sebi Kralja. Igra ujemanja je popolna, vedno!

Seveda je to za tvoj um popolni paradoks, vendar je čista resnica, življenje k tebi pritegne to, na kar se uglašuješ. Ti že si »vse kar je«. Vse je eno in eno je v vsem. Zavest se želi izraziti skozi tebe in kreira to na kar se osredotočaš. Ti si Kreator svojega življenja in tudi svojih odnosov. Življenje je igrišče na katerem ustvarjaš svojo igro. Nisi tukaj, da bi karkoli popravila, ker ni nič pokvarjenega v tebi, tukaj nisi, ker bi rabila nekoga, da te dopolni, ker si že celostna. Tukaj nisi, da bi napolnila pomanjkanje, tukaj si, da bi izrazila sebe, uživala življenje in izkušala radost.

Dejstvo je, da te moški ne more osrečiti. To kar lahko naredi je, da takrat, ko ti že čutiš svoje zadovoljstvo doda k temu občutku svoj kamenček in te osreči še bolj. Če ženska potrebuje ljubečo pozornost s strani moškega, moški z njene strani potrebuje spoštovanje in to je eno najbolj fascinantnih spoznanj, ko govorimo o srečnem partnerstvu, kar se mene osebno tiče. Srečno partnerstvo je praznovanje življenja. Izpolnjujoče partnerstvo je, ko se dve Celoti povežeta v neskončnost. Ko sta dva skupaj, da bi delila življenje drug z drugim, soustvarjata, delita radost svoje realnosti z drugim, kajti tvoja radost je najveličastnejše darilo, ki ga lahko podariš drugi osebi.

Zato nehaj iskati nekoga, ki te bo dopolnil, ki te bo osrečil, ki bo v tebi potrdil najboljše dele tebe – Ti si tista, ki mora vse to občutiti v sebi, da bi v svoje življenje pritegnila osebo, ki bo s teboj delila užitek, radost, ljubezen in mir – to je srečno partnerstvo. Vse se začne v tebi. In Ti moraš v sebi odkriti to Žensko, ki že živi življenje, ki si ga želiš.

Ne, ni nemogoče, se pa strinjam, da je vsekakor izziv. Več o tem kako postati Kraljica, da bi ob sebi imela Kralja delim v srečanju, o katerem si lahko več prebereš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

Življenje te ljubi!

1 Comment

Dolgo časa se nisem zavedala, da živim, in vsak dan znova potrjujem paradigmo pomanjkanja. Nisem bila dovolj in vedno znova sem si razlagala, kaj vse mi manjka, česa nimam. Preobrat se je zgodil, ko sem neko jutro leta 2009 sedela na tleh svoje dnevne sobe in ugotavljala, da sem popolnoma na tleh in da potrebujem rešilno bilko, nekaj, kar me bo potegnilo ven iz spirale brezupa in notranje teme, v katero sem se spuščala. Čutila sem breme življenja in vse, kar sem počela, je od mene zahtevalo izjemen napor. Lučka, ki je posijala v mojo notranjo temo, je prišla v obliki prakse hvaležnosti. Namesto da sem se osredotočala na to, česar nisem imela, in na to, kako težko in temno je bilo moje življenje, sem zavestno začela iskati vse tisto, za kar sem bila lahko hvaležna. Hvaležnost je tista, ki me je počasi, počasi vodila v razumevanje paradigme blaginje.

Pomanjkanje je naša interpretacija, predstavlja naš pogled na svet, vendar je dejstvo, da življenje kot takšno pravzaprav ne pozna pomanjkanja. Življenje je. Vedno je v izobilju. Nikoli ga ne zmanjka in le naša interpretacija pravi, da ga ni dovolj. Kajti resnica je, da je življenje vedno dovolj. Življenje je blaginja, življenje je obilje. V življenju se skriva kapaciteta kreacije vsega, kar je za življenje potrebno. In bitje, skozi katero teče sila življenja in ga oživlja, je tukaj z enim samim namenom – da uživa v izkušanju samega sebe. Življenje ljubi samo sebe. Življenje se uteleša ne zaradi potrebe, temveč iz ljubezni. Življenje brezmejno uživa v tem, da se lahko izrazi skozi tebe. Življenje se ne izraža iz potrebe ali obupa. In ko od daleč pogledamo na življenje, pravzaprav vidimo absurdnost pomanjkanja, kako neresnično je, da je pravzaprav laž, v katero verjame človek.

Ste že kdaj srečali mačko, ki bi verjela v pomanjkanje? Ali morda rastlino, ki bi verjela v pomanjkanje? Ljudje smo tisti, ki imamo svobodno voljo, možnost izbiranja. In iz nekega zanimivega razloga vedno znova izbiramo pomanjkanje v svetu, ki nam na vsakem koraku sporoča in odslikava blaginjo in izobilje življenja.

Ali lahko v svojem telesu začutiš resnico zgoraj povedanega?

V duhu tega, da je življenje zgolj izraz ljubezni, lahko rečemo, da je tvoje telo izraz življenja, izraz ljubezni. Telo ima za namen, da se življenje lahko izraža skozenj njega. Pravzaprav sila življenja oživlja materijo, ji vdahne življenje. In telo imaš zato, da svoj edinstveni, unikatni, enkratni in neponovljivi Jaz izraziš v svetu. Sama temu pravim unikatni Dragulj, Darilo tvoje izvorne esence. Tvoje telo je unikatno, edinstveno in neponovljivo. Ima svoj unikatni naravni izraz in takšnega ne moreš najti nikjer drugje. Ta naravni izraz tvojega telesa je posledica namere življenja, ki ga je ustvarilo. Nič ne more obstajati brez namere. Vsak fizičen izraz, vsaka forma, struktura ima v ozadju svojo namero, ki obstaja, preden je bila ustvarjena fizična forma. Najprej je namera, nato se po tej nameri oblikuje forma.

Eno od fascinantnih dejstev življenja je zame osebno dejstvo, da vsaka duša v skladu s svojo namero za življenje, v katero se podaja, v skladu z lekcijami, ki jih želi izkusiti, izbere dedni liniji staršev, unikatno in enkratno kombinacijo genov, ki oblikujejo edinstveno fizično formo, ki služi točno temu namenu, ki ga je izbrala duša.

In namera življenja je vedno v tem, da izkuša samo sebe kot edinstveni, enkratni izraz življenja. Življenje se izraža skozi cvet, skozi žival, drevo, skozi reko ali človeka, različne forme izražajo eno silo življenja, isto silo življenja, ki oživlja različne oblike. Življenje nima omejitev. Življenje, ki oživlja tvojo formo, tvoje telo, je večno, neminljivo in predvsem brez pomanjkanja.

Karkoli je zate naravno, je brez truda, je lahkotno. Če je karkoli, ob čemer čutiš, da se moraš truditi, to pomeni, da se poskušaš na silo prisiliti v nekaj, kar ti ni naravno. Siliš se v nekaj, kar je nenaravno tvojemu edinstvenemu izrazu. In ker si unikaten izraz življenja, je čas, da nehaš kopirati druge, da prenehaš to težnjo, da bi bila nekdo drug, nekdo, ki ti nisi. Kajti če poskušaš biti nekdo, ki ti nisi, boš ob tem vedno čutila napor.

Trpljenje vedno vznika iz upiranja naravnemu toku. In tovrstno upiranje nam na določeni točki življenja služi. Prevzamemo družbene norme, zunanje pogoje, pravila in omejitve od svojih staršev, prijateljev, medijev, družbe kot take. Poskušamo se prilagajati, ustrezati, biti v okvirih pričakovanj in ob tem zatremo sebe. Vedno ko se prilagajaš družbi, namesto da si dopustiš, da si to, kar si, deluješ proti sebi in svoji naravi.

To, kar ovira tvoj naravni izraz, je balast družbe, ki skriva tvoj notranji Dragulj. Eden najosupljivejših načinov nadzora nad našim telesom izhaja iz volje. Osebna volja je del osebnosti, ki pogosto s silo pripravi telo do česa, česar telo pravzaprav ne želi. In ženske smo moč volje izmojstrile do potankosti. Ko smo že povsem na koncu z močmi in je telo izčrpano do konca, bomo vedno izsilile, nekje vzele zadnje atome moči in po mojih opažanjih pogosto telesu vzele energijo za regeneracijo in obnovo, zato da bomo izsilile nekaj, kar menimo, da je nujno narediti v tem trenutku. Nasilje, ki ga ženske izvajamo same nad seboj, je osupljivo, kajti pogosto nismo voljne prisluhniti telesu, ki potrebuje počitek, hrano, vodo, WC, in gremo čez vse meje preprosto zato, ker lahko, ker smo mnenja, da so stvari, ki jih moramo nujno narediti, pomembnejše od telesa.

Če slediš toku življenja, če si v toku življenja, ne potrebuješ sile, da bi dosegla stvari, ki so naravne, da se zgodijo. Če nekaj čutiš kot naravno tvoje, sila volje ni potrebna, da bi to ohranjala. Le kadar želiš ohranjati nekaj, kar je nenaravno tebi, potrebuješ silo, delovanje z voljo. In pogosto rečemo, da se moramo prisiliti v to, da nekaj naredimo. Da se razumemo, seveda to zmoremo in lahko naredimo, vendar je izziv v tem, da ko gremo proti svojim naravnim danostim, ko stvari na silo dosežemo, zato ker zmoremo, vedno izhajamo iz strahu. Spodaj se skriva strah, da nismo dovolj, da ne bomo sprejete, da bomo zavrnjene takšne, kot smo, zapuščene. In delujemo iz pomanjkanja.

Življenje nikoli ne izhaja iz strahu, življenje je vedno izraz ljubezni. Kot sama rada rečem, je življenje ljubezen v akciji. Razum je tisti del, ki ga je strah, da bi opustil nadzor, kajti tudi približno se mu ne sanja, kaj pomeni naravni izraz življenja. Razum je prestrašen, ko se je treba podati v neznano, ko je treba opustiti znan teritorij. In zato imamo vedno, ko se v življenju premikamo naprej, težave, ker razum noče spremembe. Razum je tisti del tebe, ki racionalizira, da če se premakneš, če si dopustiš, da greš s svojim naravnim izrazom svoje Biti, to pomeni, da lahko izgubiš službo, ostaneš brez denarja, brez statusa, izmeček, nebodigatreba. Razum te poskuša obraniti pred življenjem.

In vendar je nesporno dejstvo, da življenje vedno poskrbi za življenje, da življenje brezpogojno ljubi samo sebe. Zakaj torej ne bi zaupala življenju? Zakaj ne bi izbrala, da slediš življenju? Zakaj ne bi izbrala Blaginje življenja namesto pomanjkanja? Resnica je, da je moč izbire v tvojih rokah, in vsak trenutek imaš v sebi moč, da izbereš moč blaginje ali pomanjkanja. Dokler nisem tega spoznala in sprejela v svojem življenju, sem se veliko upirala, silila, izvajala nasilje sama nad seboj in se potem čudila, zakaj sem tako utrujena od vsega. Moj notranji boj je zahteval ogromno energije. Potem je moje življenje, kot sem ga poznala, razpadlo v prafaktorje. In krize, osebne krize ali družbene krize so vedno priložnosti za osvoboditev. Vedno nam ustvarijo prostor za to, da se spomnimo dobrobiti življenja, hvaležnosti za preprosto dejstvo, da obstajamo, da smo živi, da dihamo. Hvaležnost za življenje je tisti dejavnik, ki številne spomni na to, kaj je v življenju resnično pomembno, kaj resnično šteje.

Blaginja ali pomanjkanje? Kaj izbiraš zase?

Bodi sijajno!

Taja Albolena

Članek objavljen na portalu Svetloba.si

 

Ti si Čudež!

, 0 Comments

Ena od izjav Oprah Winfrey, ki me vedno znova navdihuje, pravi: “To, da si tukaj, je čudež in tvoje resnično delo je, da to častiš.”

Resnica je, da si Čudež. Ko malo bolje pomislimo, kakšna je možnost, da pride do spočetja, koliko stvari se mora poklopiti, koliko ovir je na poti do ugnezditve, do tega, da bitje zraste in se rodi… to, da si tukaj, je čudež. Pika.

O tem je brez smisla razpravljati. To kar je pomembno pogledati bolj od blizu, pa je dejstvo ali to prepoznavaš, ali to v svojem življenju praznuješ? Ali znaš praznovati svoje življenje?

Ko gledam življenja žensk, s katerimi prihajam v stik, vedno znova vidim, da ne prepoznavajo dejstva, da so čudež. Ne, tudi sama ga nisem. Ne, nisem se zavedala tega, nisem prepoznavala tega, da sem čudež. In ker jaz nisem videla tega dejstva, ker je bilo to zame nevidno, sem bila vedno znova prepričana, da nisem dovolj. Nikoli nisem bila dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna in iz tega dejstva, da nisem dovolj, sem se primerjala z drugimi in tekmovala z drugimi za pozornost in ljubezen. Že kot majhna punčka. V to sem se udomačila.

To kar morate vedeti je, da imamo vsi ljudje potrebo po tem, da smo videni, uslišani, prepoznani. Ženske si želimo ljubeče pozornosti s strani moških, moški si želijo, da ženske vidijo in cenijo njihov trud, ki so ga vložili v delo. In da bi ženska lahko bila tista, ki s svojo svetlobo spreminja svet, rabi v prvi vrsti poskrbeti zase.

In mnoge ženske me v strahu vprašajo: “Ampak Taja, če poskrbim zase, potem sem sebična, a ni res? A ni poanta v tem, da se razdajam, da naredim vse, kar je v moji moči, da bodo ljudje okoli mene srečni in zadovoljni?”

Resnica je, da ne moreš dati tega, česar nimaš. Če ti nisi zadovoljna, izpolnjena, srečna, radostna, ljubeča s sabo, če tega ne čutiš v sebi, tega ne moreš deliti.  To kar je tvoje resnično delo kot ženske je, da prepoznaš od kje izvira tvoja moč. To kar je tvoje resnično delo je, da prepoznaš kdo si kot ženska in zakaj si tukaj!? To kar je tvoje resnično delo je, da objameš dejstvo, da rabiš biti izpolnjena, polna, da lahko sebe deliš s svetom. Kot polna posoda, deliš svojo smetano, ko si ti polna v sebi. Ko si polna, si vse kar si in sebe deliš s svetom.

Zakaj potem to ni tvoja vsakodnevna realnost? Vsaka od nas izbira, dnevno, kako kreiramo svoje življenje. Lahko ga kreiraš iz polnosti vsega ali iz pomanjkanja. In velika večina izbere pomanjkanje že takoj zjutraj, ko položijo nogi na tla iz postelje in se pritožijo, da niso dovolj spale, da dan nima dovolj ur, da jim zmanjkuje časa, denarja in da ne govorim o tem, kako jim zmanjkuje energije. Je tvoja realnost, realnost pomanjkanja, kjer nikoli ni dovolj in ti nisi nikoli dovolj?

Čudež si in to je resnica. Vendar drži tudi to, da si Kreator. V praksi to pomeni, da ti ustvarjaš svojo realnost in če ti verjameš, da živiš v svetu pomanjkanja, v svojem življenju po tretjem univerzalnem zakonu, kjer ima vsaka akcija svojo reakcijo, ustvarjaš točno to, v kar verjameš.

Ključno vprašanje je, ali si pripravljena na v zvezi s tem kaj spremeniti? Kajti svet se spremeni iz tebe navzven. Kako boš uporabila svoje življenje, čas, ki ga imaš na voljo? Za praznovanje polnosti življenja ali pritoževanje glede pomanjkanja? Tvoja izbira, vsak dan.

To, kar sem prepoznala leta 2009, ko sem dobila vizijo, da lahko s tem, ko postanemo najsrečnejše ženske na svetu, spremenimo svet, je dejstvo, da tega ne morem narediti namesto drugih. In če hočemo spremeniti svet, moramo spremeniti način razmišljanja, kako vidimo stvari, spremeniti moramo to, k čemer težimo v svojem življenju. Polnost ali pomanjkanje? K čemu težiš v svojem življenju?

Resnica je, da lahko spremenimo svet. Resnica je, da mora to narediti vsak pri sebi. Nihče ne more spremeniti sveta zate. In če se ne moreš povezati s tem, vedno znova izgubiš.

Kako boš torej uporabila svoj čas, svojo energijo in svoj denar, da boš v svojem življenju izkušala polnost, namesto pomanjkanja?

Odpiram nov krog v naši družbi, kjer se 40 dni uglašujemo na moč blaginje. Skozi spletna druženja razložim razliko med paradigmo pomanjkanja in paradigmo blaginje. Na voljo so dnevne prakse, ki te vedno znova spomnijo, da si čudež.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Ti si ta Ženska!

, , 0 Comments

Dejstvo je, da moraš ti postati ta Ženska, ki živi to življenje, ki si ga želiš živeti. Tiste, ki me spremljate, ste to že večkrat slišale; Ti si ta Ženska!

Pomembno je, da prepoznaš, kako si ti kreirala svoje življenje do zdaj, kakšni so izzivi iz katerih si kreirala. Ti rabiš postati ta ženska, ki živi to življenje, ki si ga želiš. Ti si postavljaš na pot ovire, s katerimi se soočaš v svojem življenju, da ne živiš tega potenciala, ki ga nosiš v sebi. Ti si postavljaš ovire na pot.

Vsi si mislimo, da se bodo stvari v naših življenjih že nekako uredile. Vendar vedno znova vstopamo v isto zgodbo, če ne spremenimo scenarija svoje zgodbe. Ti moraš postati ta ženska, da se zgodba v tvojem življenju odvije na način, kot si si zastavila. In to se ne zgodi samo od sebe. Potrebno je tvoje aktivno soustvarjanje.

Dejstvo je, da v svoji notranjosti, v svojem živčnem sistemu nosiš zapise delovanja iz svojega otroštva. To so scenariji po katerih kreiraš svoje življenje. In dokler ne prepoznaš kakšen je ta scenarij po katerem trenutno igraš igro svojega življenja, tega ne moreš spremeniti. Dejstvo je, da v svoje življenje vedno pritegneš ljudi, s katerimi imaš dušni dogovor, da ti pomagajo razkriti te vzorce, ki ležijo v tvoji notranjosti. In vsi izzivi ti pravzaprav služijo, ker ti omogočajo, da rasteš.

Tudi sama sem naivno mislila, da se bodo stvari rešile same od sebe, vendar mi je življenje vedno znova soočalo s situacijami, ki so odpirale stare rane. Po definiciji norosti Alberta Einsteina, sem vedno znova delala iste stvari in pričakovala drugačne rezultate. Dokler nisem dojela, da rabim spremeniti scenarij. In to v svojem celičnem spominu.

Kaj je tisto, kar je igra, ki si jo igrala s svojimi starši in si jo v partnerstvu samo poustvarjala? Smisel partnerstva je v tem, da spoznaš sebe in pozdraviš sebe. V prvi fazi ti partner ustvari vse situacije, vloge, to igro, ki si jo preigravala s svojimi starši, ki so s teboj že iz otroštva, kar ti je tako boleče, da si to potisnila v svojo podzavest in se s tem pravzaprav nočeš ukvarjati. Vendar je dejstvo, da dokler se s tem nisi voljna soočiti, to prepoznati, si priznati in si povedati resnice v povezavi s tem, si na notranji avtomatiki in to vedno znova poustvarjaš v svojem življenju. Tudi če si nekaj časa samska in imaš občutek, da je to zdaj za tabo, se pogosto razkrije takoj, ko vstopiš v partnerski odnos (ok, res je, običajno traja 6 mesecev do leto), da se začnejo pojavljati stari izzivi, stare zgodbe. Vedno znova vidim pri ženskah s katerimi delam, kako tudi, če gredo iz enega odnosa, v naslednjem odnosu ponavljajo zgodbo. Ti ne moreš preseči nečesa, česar ne poznaš. TI lahko presežeš samo nekaj, kar si prepoznala in si si v zvezi s tem povedala resnico.

Pomembno je, da se soočiš s tem, kako si to zgodbo ustvarila in kaj so stvari, ki so boleče, moteče, da se soočiš z ranjenostmi, ki si jih v otroštvu že doživela.

Ženske zelo rade delamo na sebi. Rade imamo ta občutek, da se z nečim ukvarjamo, da delamo na sebi, da je to pa to. Občutek imamo, da je že to, da delamo na sebi, da se s tem ukvarjamo dovolj, da zadostuje to, da delamo afirmacije, da delamo prakse, da nekaj počnemo in se pravzaprav s tem zamotimo. Pogosto imamo občutek, da pa toliko delamo na sebi, da bi se pa to res moralo nekje poznati in si nismo voljne povedati resnice, da pogosto zamotimo sebe, da se ne bi soočile s tem, kar je resnično boleče in kar je resnično naša ranjenost. In to poznam iz lastne izkušnje. Sama sem se zavezala sebi, ko sem bila prvič noseča in sem prepoznala, da zdaj pa moram nehati z blefiranjem kako jaz delam na sebi, ker drugače bom to, česar nisem razrešila pri sebi, samo predala naprej.

Ženske smo bitja procesov in v svojem procesiranju pogosto ne prepoznamo, da dejansko delamo to, kar nam pogosto očitajo moški – mešamo zrak. Da same sebi mečemo pesek v oči in se prepričujemo, da kako me delamo na sebi, ko v resnici uporabljamo tabletke, da si lajšamo bolečino in ne gremo do vira bolečine, da bi odstranile tisto, kar povzroča bolečino.

To kar je moje delo z ženskami (in ja, dejstvo je, da sem tja najprej morala peljati samo sebe), je povezano s tem, da se soočimo s tem, kar si skrivamo, da si priznamo, kaj je bolečina, da si povemo resnico in se premaknemo naprej. Ženskam pomagam, da resnično zaprejo vrata svoji preteklosti in odprejo vrata na nov nivo v tej spirali, ki ji pravimo življenje. Vodim jih, da se premaknejo na nov nivo v svojem življenju. Ampak ti ne moreš zapreti vrat, dokler ne prepoznaš in si priznaš kje se trenutno nahajaš. Ne moreš iti na nov nivo, dokler ne zaključiš tega, kjer se nahajaš sedaj. Pogosto poskusimo, tudi sama sem poskušala na silo zapreti vrata. Vendar dokler ti ne prepoznaš, kje se nahajaš in si poveš resnico v povezavi s tem kje si, ne moreš zapreti vrat. Ne gre. Moraš biti iskrena s sabo, moraš si povedati resnico.

Vendar, če hočeš ti to preseči in začeti ustvarjati na novem nivoju, moraš to narediti zavestno. Drugače si na notranji avtomatiki, ki ti samo da občutek, da si nekaj naredila, vendar se vedno znova vračaš nazaj na začetek.In to kar prepoznavam jaz v svojem življenju je, da ta premik težko narediš sama. Zakaj? Ker smo umetnice v tem, da si skrivamo stvari. Če ti nekaj desetletij delaš na temu, da skrivaš stvari sama pred seboj, lahko stojiš direktno pred stvarjo, pa je ne vidiš. Ker si tako izmojstrila to, da enostavno ne prepoznaš tega, kar ti je boleče, ker imaš v sebi mehanizme kako sabotiraš samo sebe, zanikaš stvari, si skriješ to, kar ti je boleče in potem čakaš na ljudi okoli tebe, da te bodo rešili. Umetnice smo v zanikanju in skrivanju. Se ti začne nekaj kazati in si ustvariš dogodek, nekaj te zmoti in pozabiš to, zgubiš nit. Sabotiraš sebe.

In za premik na nov nivo potrebuješ nekoga, ki ve, kako iz enega nadstropja v drugega, kje so vrata. Ključavničarja! Se spomniš iz filma Matrica?

V svojem življenju sem prepoznala tudi to, da tvoje rane nikoli ne izginejo. Brazgotina ostane, tudi ko se zaceli. So del tvojega življenja. Vedno. Ja, ti lahko ozavestiš to, kako si igrala žrtev, kako si bila ranjena v občutku nesprejetosti vedno znova in znova, vendar ta arhetip v tebi, ki je povezan s to ranljenostjo, nikoli ne izgine. Tudi po tem, ko že poznaš te dele sebe, vsake toliko pridejo in te preizkusijo. Nikoli nimaš miru pred njimi, kar si pogosto želimo, da bi nas preteklost pustila pri miru. Žrtev je arhetipska vloga, ki je vedno v tebi. Sama rada rečem, da je tvoj timski igralec na rezervni klopi in nujno potrebno je, da se zavedaš, da nikoli nikamor ne bo šla. Vedno je del tebe, razlika je samo v temu ali si na notranji avtomatiki in je nočeš videti in se vklaplja in izklaplja glede na zunanje okoliščine ali pa jo ti zavestno izbereš oziroma ne izbereš v svojem življenju.

To je mojstrenje sebe. To je upravljanje s svojo energijo o kateri tako rada govorim. Ti izbiraš! In dajmo izbirati modro. In prijazno do sebe!

Kaj je ključnega pomena v tem procesu?

Prvič, da prepoznaš kje se nahajaš.
Drugič, da si poveš resnico v povezavi s tem, kdo ti si.
Tretjič, da neguješ sebe zato, da te tvoja posoda sploh lahko drži, da zmoreš sprejeti to, kar si prepoznala in si priznala.
Četrtič, da ostajaš zvesta sama sebi, da se zavežeš sebi, svoji resnici in izbiraš v svojem življenju v skladu z njo.

Vsaka ženska sama drži svojo posodo. Vsaka sama upravlja s svojo energijo. To lahko delaš nezavedno. Ali pa zavestno. Izbira je vedno in samo tvoja. In to kamor sama vodim ženske je v spoznavanje sebe, da se zavedaš, kje se nahajaš, kakšna ženska si v tem trenutku, da bi lahko postala ta ženska, ki živi to življenje, ki si ga želiš.

Ker ti ustvarjaš svoje življenje! In nihče tega ne more narediti namesto tebe.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

 

 

Srečna in zadovoljna…

, 0 Comments

V svojem vsakodnevnem druženju z ženskami pogosto ugotavljam, da ženske rade “kupujemo” občutek lastne vrednosti s tem, da se v odnosu razdajamo čez vse meje. Pogosto se razdajamo takat, ko čutimo dolžnost, obvezo, da to moramo narediti. In po mojem opažanju takrat, ko delamo iz dolžnosti, pogosto stvari delamo na silo, enostavno zato, ker je treba.

Pogosto vzamemo sebi, da bi dale drugim. Vzamemo si čas, denar ali energijo, da to damo nekomu, za katerega menimo, da to bolj potrebuje od mene. Pravzaprav vzamem sebi, da dam drugemu. In to nas vedno znova pušča prazne, v pomanjkanju.

Opazila sem, da ko sem razdajala sebe, da bi pomagala drugim, da sem vedno znova sama postajala tista, ki je kmalu potrebovala pomoč s strani drugih, ker sem vedno znova izčrpala sebe. In verjetno si že opazila v svojem življenju, da, ko si v tej energiji razdajanja, da tudi, če daš 150%, bo oseba na drugi strani pričakovala 200%. Skratka nikoli ni dovolj, ne glede na to, kako se potrudiš, nikoli ni dovolj.

To kar je izziv pri ženski je, da ko se izprazniš, pričakuješ od moškega, da bo poskrbel zate.
Ker pozabimo na to, da smo čustvena bitja in na svoje čustvene potrebe, pogosto ne znamo skomunicirati na moško stran tega, kar pravzaprav potrebujemo.

Skrito pričakovanje mnogih žensk, ki se na tak ali drugačen način razdajajo, je pogosto, da bo moški tisti, ki naj bi žensko osrečil. Žal v realnem svetu temu ni tako, kajti moški v resnici ne more osrečiti ženske. Moški prispeva k sreči ženske, če grobo ocenim, kakšnih 10%. In če ženska ne poskrbi za svojih 40-50% se njegovih 10%, tudi, če se močno potrudi, ne bo čisto zares poznalo. To me vedno znova osupne, ko opazujem svoje življenje in svoja nerealna pričakovanja, pa tudi življenja drugih žensk. Moški ne more osrečiti ženske, lahko pa jo naredi bolj srečno.

Seveda je to pogosto zelo prikladen izgovor, vendar je dejstvo, da če ženska ni zadovoljna in srečna, nihče okoli nje ne more biti srečen in zadovoljen. In vsaj v začetku je moškim v interesu, da prispevajo k temu, da se potem tudi sami počutijo, da ima njihovo življenje smisel.

Izziv nastane vedno na zelo pomembni točki… kritiki.
To česar ženske ne razumemo je, da se moški ne bo spremenil, če ga kritiziramo. Kritika je nekaj, kar moški ne prenašajo preveč dobro. Ker ženske na svoje moške pogosto gledamo kot na neotesane poraščene ženske, kar v naših možganih interpretiramo, kot da so isti kot me, samo da drugače izgledajo, smo mnenja, da jih bomo spremenile, če jih bomo kritizirale.
Konec koncev je to nekaj, kar ima na žensko velik vpliv. Ker smo tako zelo prilagodljive, se kritiki vedno poskusimo prilagoditi in nekaj naredimo v zvezi s tem, da bi se ji v prihodnje izognile. Moški pa se na kritiko odzovejo tako, da zapustijo prostor. In tako pogosto ne le, da ne dosežemo želenega učinka, pravzaprav moške odganjamo od sebe, brez da bi zares vedele, zakaj gre.

Samo ženska, ki je zadovoljna in srečna bo prepoznala dragocenost, ki jo prispeva moški. Ženska opazi to, kar je moški naredil zanjo takrat, ko je zadovoljna in srečna, ko je njena notranja posoda polna. Takrat jo lahko to, kar moški naredi zanjo, napolni še bolj.

Takrat, ko je tvoja notranja posoda polna, deliš sebe, deliš tisto smetano na vrhu, deliš to, kar se zliva iz tvoje polne posode. Enostavno nisi v razdajanju, temveč si v tej paradigmi, kjer je tvoja notranja posoda tako polna, da deliš sebe z drugimi. Ti deliš sebe iz polnosti. Čutiš, da imaš dovolj zase in lahko to deliš. Veš, da podarjaš svoj čas, energijo in denar in ob tem čutiš hvaležnost. To, kar te napaja je strast in uživaš v tem, kar počneš. Brez truda, brez sile, si v ljubezni do ljudi okoli sebe in ne glede na to, koliko sebe deliš z drugimi imaš vedno dovolj.

Če pa je tvoja notranja posoda prazna, če imaš v sebi občutek praznine, boš želela čutiti povezanost in boš pričakovala od svojega moškega, da bo naredil nekaj zate, da te bo rešil.

Zato rada rečem, da so pričakovanja največji ubijalec odnosa. Še posebej tista pričakovanja, ki jih nikoli ne izrazimo in samo tiho visijo nekje v medprostoru odnosa.

Uspešna sodobna ženska, ki je finančno skrbnica družine, se pogosto ne zaveda, da podzavestno pričakuje podporo s strani svojega partnerja, skupaj z negovanjem in razbremenitvijo. Vendar, ker moški ne more osrečiti ženske, dokler sama ne poskrbi za svojih 50% nege, vedno bolj pogosto vozimo svoj avto s prazno posodo goriva. In v tem začaranem krogu sem se pogosto znašla tudi sama, ko sem pričakovala od moškega, da me bo negoval in mi pomagal, da se regeneriram, pa nič, kar je naredil, ni bilo dovolj dobro.

Lekcija, ki sem jo vzela precej na “trdo” je vsebovala zavedanje in razumevanje, da moram zase poskrbeti v prvi vrsti sama. Ko sem bila zadovoljna, me je moj moški vedno osrečil še bolj. In da sem prišla do svojih 50% je to pogosto pomenilo, da sem morala na glas izraziti svoje želje in povedati direktno, kaj potrebujem, brez pričakovanj in tihega upanja, da bo uganil kaj rabim in mi to dal.

Velika lekcija mnogih žensk v sodobnem svetu je, da se naučimo, kako moškim povedati, kaj potrebujemo, na način, da bo razumel, kaj hočemo od njega.

Zame osebno je bilo izjemno pomembno prepoznanje, kako ključnega pomena je, da najprej poskrbim zase, da jaz čutim polnost v sebi. In ta polnost, to, da je dovolj, delim s svojim partnerjem, s svojimi otroci, z ljudmi in s svetom.

In če želiš resnično pustiti sled, narediti resnično pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, je ključnega pomena to, da čutiš v sebi polnost. Kajti, ko čutiš to polnost v sebi, lahko iz tega, ker čutiš, da imaš dovolj deliš, neguješ ljudi okoli sebe, poskrbiš za to, da razvijaš in izboljšuješ svet, na katerem živiš.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Ali nalagaš na ogenj?

0 Comments

Sinhronost me vedno znova presune, kajti vse je v toku, vse se dogaja natanko tako, kot se mora in to z matematično preciznostjo. Izjemno.

Sem v zaključevanju svoje Kreacije za leto 2015 in to ravno na prazno luno v vodnarju, kar je simbolično samo po sebi. Vodnar ima izjemno kapaciteto širjenja, vizionarstva, vidi tja, kamor vid pogosto ne seže in te vodi. In ravno danes sem v svojem poštnem predalu opazila mail s pomenljivo vsebino o novoletnih zaobljubah. Govori o temah, ki so mi blizu in o katerih razmišljam na podoben način. In posebej mi je v oči padel del, kjer govori o tem, kako pomembno je, da se zavedaš; Kdo si!
Izjemno pomembno je, da si povemo resnico o tem kdo sem, kajti tukaj se zgodba začne. Pogosto pridem v stik z ženskami, ki svoj posel gradijo na tipično moški način; pogledajo kakšne so njihove veščine, znanja in sposobnosti, izbrejo kdo so njihove ciljne stranke, ustvarijo ponudbo, ki jim je pisana na kožo in se trudijo prodati. Ves čas, kar sem v podjetniških vodah sem vedela, da je nekaj “narobe” z mano in sem dolgo časa mislila, da je nekaj resnično nepopravljivega v meni, ker se nisem morala pomiriti s strategijami in načini kako naj bi delala posel. Dokler nisem dojela, da z mano ni čisto nič narobe. Le da ne maram začenjati na polovici poti. To kar je meni resnično pomembno je izvor, namen, kdo sem, kaj je moj namen, kaj je tisto darilo, ki  sem ga prinesla na ta planet, da ga delim.

Šele ko sem postavila Temelj Ljubezni in začela voditi ženske v sam center Biti, kjer smo najprej spoznale kdo smo in to vedno bolj utelešale, sem počasi spoznavala zakaj mi vsi poslovni programi, ki sem jih obiskovala zadnja leta niso dali tega, kar sem pričakovala od njih.

Z besedami Dragosa Bratasanu: “Edini način, kako biti svoboden, je ta, da pogumno živite svoje življenje, da veste, kdo ste, in da ste v vsakem trenutku vsakega dneva to, kar ste.”

Vsak kreira svoj posel, unikatno, edinstveno njegov. Seveda nam vsa izobraževanja prav pridejo, vendar se nam pogosto dogaja, da postajamo vedno bolj frustrirani in na drugi strani jezni nase, ko nam ne uspe to, kar nam obljubljajo na mnogih izobraževanjih: da bomo srečne in uspešne, če se držimo točno določene strategije v 7 korakih, milijon dolarjev v 90 dneh, številne sijoče svetleče tehnike, ki zagotavljajo popoln uspeh. Ja, tudi sama sem se gnala za hitrimi rešitvami, preizkušala sem številne tehnike, dokler se nisem zavedla, da ima vse v vesolju svoj ritem. Vse poteka v ciklih. In jaz, kot ženska sem ciklično bitje. Nisem bitje projektov, ne morem si zastaviti, da bom uspela v 90 dneh, no pravzaprav si lahko, vendar je moja izkušnja po 90 dneh čista frustracija, izčrpanost in nezadovoljstvo, ne glede na to, kako uspešen je projekt, ki sem ga zaključila. In v mojem življenju imam na steni številne uspešno zaključene projekte, ki so me puščali prazno, nezadovoljno, izčrpano in frustrirano.

Vedno znova sem se spraševala kaj za vraga je narobe z menoj, saj sem vendar dosegla to, kar sem si zastavila. Ja, res je. V doseganju sem bila zelo uspešna. Vendar sem plačala tudi zelo visoko ceno. In to vse samo zato, ker me je nekaj popolnoma navdušilo, in sem to zagrabila in tekla s tem nov maraton v svojem življenju, le da sem na cilju po 42 kilometrih ugotovila, da sem popolnoma izčrpana, nezadovoljna, in da me to, nad čemer sem bila na začetku popolnoma navdušena ne izpolnjuje ali zadovoljuje. Običajno sem na koncu ostajala prazna. In tega nisem mogla razložiti nikomur.

Moj dragi ni razumel, zakaj sem se naveličala feng shuija in angelov in zakaj sem zapustila uspešno prakso theta healinga. Vedno znova sem po uspešnem začetku in ko je bilo navzven vse videti sijajno zapuščala svoje navidez uspešne projekte. In najhuje ob vsem skupaj je bilo to, ker nisem razumela kaj se dogaja, krivila sem sebe, bila sem mnenja, da je z mano nekaj hudo narobe.

Potem je prišlo razumevanje, seveda po letih notranjega trpinčenja same sebe. Dojela sem, da smo ženske drugačne. Ja, res smo drugačne, tudi ko gre za posel in ne zgolj, ko gre za odnose. Zelo drugačne smo. Kajti, če posel, ki ga delaš ni usidran v tem kdo si kot ženska, kaj so tvoje strasti in če ne upoštevaš celote sebe, celoten svoj notranji Dragulj, ki obsega namen, strast, vizijo in misijo, ne postaviš ustrezne posode, ki te drži takrat, ko si ti v tranziciji, tudi, ko si ti v turbulencah v svojem življenju. Sama sem rabila 15 let prakse, da zdaj lahko rečem, da razumem kako ženske delujemo in kaj potrebujemo, da ustvarimo v svojem življenju strukture, sisteme, ki nas negujejo in podpirajo na naši poti.

Seveda vsi vemo, da je potrebno na ogenj nalagati, da ne ugasne in vendar je večina mnenja, da bi moral notranji ogenj goreti brez, da resnično poskrbimo zanj. Pri ženski to žal ne gre. Žal res ne. Če pozabiš na svoj notranji ogenj, se ti to vedno znova maščuje. Če nehaš nalagati polena na svoj notranji ogenj, te žerjavica nekaj časa še napaja, vendar se vedno znova tvoja sanjska hiša iz kart sesuje v prah, ko ni več tega notranjega ognja, te energije, ki je potrebna za preobrazbo. Vsak mlaj je čas, ko nalagaš na ogenj svoje kreacije. Še posebej v zavestni kreaciji leta je potrebno slediti navdihnjenim akcijam in spremljati kaj ti vsaka prazna luna prinaša, da to pogledaš od blizu, opustiš, česar ne potrebuješ več ali kar ni več v skladu s teboj.

Aha moment se mi je dogodil že pred leti, ko sem aktivno študirala egipčansko alkimijo in mi je na pot prišla razlaga, da za alkimijo potrebujemo tri izjemno pomembne sestavine; posodo, v kateri alkimija poteka, energijo, da proces alkimije lahko steče in material, ki ga preobražamo npr. svinec, ki ga preobražamo v zlato ali čaj, iz katerega pripravimo okusen napitek.

Energija je ključnega pomena. In upravljanje s svojo lastno energijo je ena najpomembnejših veščin, ki sem jih v svojem življenju prevzela v svojo vsakodnevno prakso. Upravljanje na vseh štirih nivojih; fizičnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem nivoju je ključnega pomena za to, da vztrajamo na svoji poti, da nadaljujemo tudi takrat, ko pot postane neudobna in zaradi lukenj na poti včasih skoraj nemogoča. Ko veš, kako negovati sebe in ostati odprta, sprejemljiva in zavezana svojim sanjam, je to tisto, kar te ponese naprej, vedno znova in znova.

Štiri ključne sestavine uspeha na sijoče ženstveni način so brez dvoma:

1. Sposobnost, da ostajaš odprta v vsaki situaciji. To od tebe zahteva, da se počutiš varno in zaščiteno v sebi. Brez potrebe, da iščeš varnost zunaj sebe, brez potrebe, da iščeš potrditev v avtoritetah zunaj sebe. Samozavedanje je ključnega pomena, da veš kdo si in da zmoreš držati svojo posodo, zase, ne glede na zunanje okoliščine. In to je prva umetnost, ki jo je nujno potrebno izmojstriti.

2. Umetnost sprejemljivosti. Sprejemljivost pomeni, da v polnosti sprejemaš sebe, vse dele sebe in vse okoli sebe, brez sojenja, kritiziranja, razsojenja in obsojanja. In to je izziv sam po sebi. Ko lahko sprejmeš vse kar je, tako lastno veličino in pohvale, kot tudi gnev in zatiranja s strani drugih, si na konju. Kajti tukaj prideš v stik s samospoštovanjem. Spoštovanje pomeni popolno sprejemanje vsega kar je, osebe take kot je, dogodka takega kot je. In to je brez dvoma umetnost, v kateri se lahko mojstrimo 24/7.

3. Negovanje sebe. Negovanje sebe je tista praksa, ki polni tvojo notranjo posodo, ki ti nudi gorivo, ki prebuja ljubezen do sebe in samozavest. Negovanje sebe je povezano s sočnostjo, z uživanjem v življenju. In brez negovanja ženska postane toga,trda, pogosto kruta sama do sebe in do drugih. Ne čuti, je v otopelosti in ker ne čuti, ima občutek, da ji gre vse kot po maslu, vendar jo telo po letih zlorabe opomni in pogosto izstavi neprijetno visok račun. Negovanje sebe je precej več kot zgolj crkljanje, polnjenje praznine z nakupovanjem ali občasno razvajanje v spaju.

4. Zavezanost sebi. Od vseh štirih je zavezanost sebi najpomembnejša sestavina uspeha, kajti zavezanost sebi, svoji nameri, svojemu dragulju je tisto, kar te ponese do cilja. In samo, če zmoreš redno ostajati v stiku s svojim notranjim ognjem, nalagati na svoj notranji ogenj, ostajati zavezana sama sebi in svojim sanjam, boš skozi svojo sposobnost magnetiziranja, skozi jasnost in skozi navdihnjene akcije prišla tja, kamor želiš priti.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Umetnost sprejemljivosti

, 1 Comment

Čutiš? Intenzivnost v zraku. Huh… dogaja.

Veselica v tem tednu se stopnjuje in vikend pred nami bo ju-hu. Resnično ju-hu. Iz sence se dvigajo skrivnosti. Vse pospešuje in priznam, če ne bi imela svojih sester za pogovore in predvsem, če ne bi imela alkemične posode, ki me drži v teh premikih, spoznanjih, soočanju s seboj, bi mi bilo precej težje. Brezmejno hvaležna sem za vsa orodja, ki jih imam na voljo, da se premikam skozi tole destrukcijo, tole razpadanje starih sistemov. Vprašanje je, kaj boste naredili z vsem kar se razkriva?

Iz vsega tega kaosa, razpadanja starega se poraja novo. Naše 22 dnevno popotovanje Porajanje Sebe mi je letos dalo okvire, posodo, da lahko potujem s tokom. Že decembra smo čistile stare strukture in postavljale novo posodo za dogajanje, ki smo mu priča. Dogajanje na nebu se preslikava na Zemljo in zahteva rast, razvoj, širjenje. Energije nas silijo, da odstranjujemo vse, kar nas ovira v razcvetu, rasti. In to lahko vedno naredite na dva načina; voljno, sami ali pa se bodo stvari zgodile na-silo. Smo kot v močnem vetru, ki piha vedno močneje in se pripravlja, da odnese vse naše navezave, pričakovanja, zamere, vse česar se močno oklepamo in smo mnenja, da brez tega ne moremo živeti. Vprašanje, ki se poraja je; ali ste voljni samo biti?

Najbolj nemodra izbira v teh dneh je upiranje. Umetnost sprejemljivosti je ključna v teh dneh, v tem obdobju. Življenje nas preizkuša ali smo voljni sprejeti vse, celega sebe, vključno s sojenjem, kritiko, zanikanjem, pomanjkanjem. Da ne govorim o tem, da je potrebno sprejeti svojo veličino, edinstvenost, enkratnost in edinstvenost. Če se upiraš temu, da se pokažeš v svoji dobri ali slabi luči bo tale vikend do mlaja v vodnarju še zelo zanimiv. V kolikor nisi voljna sprejeti svoje veličine, če jo zanikaš, se ločuješ od nje, bo tole dogajanje na nebu poskrbelo za to, da se bo potrebno soočiti z vsem, kar skrivaš v sebi.

Sama sem bila mnenja, da je to, da si majhna, nevidna siva miš – spodobno, zmerno, preprosto. Menila sem, da je edina alternativa temu nepriljubljenost. Verjela sem, da bom kaznovana, če bom veličastna, izjemna in samozavestna. Verjela sem, da je neprimerno, domišljavo, če sprejmem svojo veličino. Vedno znova sem si prizadevala, da bi bila nagrajena za svojo majhnost in nevidnost. Skrivala sem svojo moč, svoje talente in darove pred drugimi in pred seboj. Ločevala sem se sama od sebe in sem se tako navadila na to, da sem ločena, da sploh nisem poznala drugega načina. Umetnost sprejemljivosti me je začela osvobajati, kajti vedno bolj sem spoznavala, kje vse sem v upiranju sama v sebi in kaj vse je potrebno objeti, v meni. Voljnost, da sebe sprejmeš brez sojenja, obsojanja in razsojanja je umetnost. Pripravljenost, da objameš vse, celoto, celo sebe te pogosto izzove, sooči te. Veliko lažje se je skrivati, kot si povedati resnico. Resnica pogosto boli. Vendar se pogosto ne zavedamo, da je zanikanje sebe, zloraba sebe, le način, kako manipuliramo s seboj, kako kontroliramo same sebe.

Vprašanje je, ali si pripravljena objeti celo sebe? Sprejemanje pomeni, da si voljna sprejeti vse lepe dele sebe; vse talente, darove, svojo izjemnost, pa tudi tisti drugi del sebe, ki ga ne maraš. Sprejemljivost pomeni, da si voljna sprejeti vse, od vsakogar. Da sprejemaš tako komplimente in oboževanje kot tudi kritiko in zasmehovanje. In s tem, priznam sem imela veliko težav. Sprejemanje namreč ne pomeni, da se s tem strinjaš, da to izbiraš, pomeni, da se zavedaš, da je vse to del tebe in ti je na voljo, da to kadarkoli zavestno ali nezavedno sprejmeš. Več stvari ko se zavedaš, bolj zavestno lahko izbiraš.

Seveda te zdaj zanima, kako to narediš? Pravzaprav samo si. Sama temu pravim, da vse stvari daš v srce. Namesto piedestalov in kleti začneš negovati tisti sveto mesto v sebi, v svojem srcu, kjer samo si. Celota.

Na to temo sem leta 2012 napisala članek, ki je še vedno aktualen in ga lahko prebereš na povezavi tukaj… Ženska, si zgled svoji hčerki!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Nega ženske energije

0 Comments

V svojem večletnem raziskovanju sem dojela, da se pri ženski vse začne v maternici. Maternica je mesto iz katerega ženske rojevamo vse svoje kreacije. Iz svoje maternice ustvarjamo sveti prostor zdravljenja. In če me berete in spremljate že dlje časa, potem veste, da ženska iz svoje maternice ustvari prostor za svojega moškega. Kajti to, kar išče moški je prostor. Prostor, kjer se lahko izrazi, manevrski prostor, kot se radi izrazijo moški. In ta prostor ustvari ženska. Če ženska ne zna ustvariti prostora za svojega moškega, le-ta ne bo prav dolgo ostal v njenem življenju.

In to je eno tistih področij, kjer je večina žensk v popolni temi; Kaj imam v mislih s tem, da je potrebno ustvariti prostor? Moj moški temu pravi “dom”, občutek domačnosti, občutek topline in mehkobe in negovanja. Občutek nežnosti in prijaznosti v katerem se lahko sprostiš in samo si.

Moški!? Se bo kakšen opogumil in kaj več povedal o tem?

Kajti ženske pogosto gledajo, kot da govorim v kitajščini, ko začnem razlagati o tem, kako pomembno je ustvariti prostor za moškega. Vendar je resnica tudi, da iz svoje maternice držimo same sebe. Takrat, ko se v svojem vsakodnevnem življenju znajdemo v stresu, v stiski, časovni ali stiski v medsebojnih odnosih je ravno stik s tem notranjim prostorom negovanja tisti, ki ti da podporo in energijo, ki te pelje čez vse tvoje izzive.

Arhetipsko gledano je ustvarjanje prostora povezano s skrbnico, arhetipom matere, ki je varuhinja ognjišča in s tem notranjega ognja ali “doma”. Pomembno je, da imaš stik s svojo notranjo podporo, s tem notranjim svetiščem, kjer se odvija zdravljenje tebe in porajanje tebe v svet. Poleg arhetipa matere je pomemben tudi arhetip ljubice, če želimo, da moški ostane v našem življenju. In ljubica je povezana z umetnostjo izžarevanja, z magnetizmom, s svetlobo, ki jo ženska sije iz sebe. To je tista svetloba, ki moškega v prvi fazi pritegne do ženske. In ta svetloba sije iz ženskih prsi. Ženska svojo svetlobo deli s svetom skozi svoje prsi. In seveda je v tem notranjem odnosu modra ženska tista, ki ti pove kdaj je modro sijati in deliti sebe in kdaj je modro sprejemati in negovati. Vse štiri notranje zaveznice tvojega notranjega Dragulja igrajo pomembno vlogo v tem, da živiš celoto sebe.

To kar se večini sodobnih žensk dogaja je, da so tako nepovezane v svoji notranjosti, da se sploh ne zavedajo teh različnih arhetipskih energij, svojih zaveznic, ki jih imajo v sebi. In dokler si v nevednosti in v ignoranci, ti energije niso na voljo, da bi z njimi lahko upravljala. Potrebno je negovati svojo maternico in dvigovati energijo skozi svoje prsi v izžarevanje, da si magnetno privlačna za svojega moškega, da se vedno znova “zaljubi” vate in te vedno znova osvoji.

Maternica pri ženskah in Dan Tien pri moških (pri obeh gre za isti center moči, le da je pri ženskah ta center v maternici) je varuh povezave z višjimi – transpersonalnimi čakrami. Dejstvo je, da je to mesto moči v samem centru našega fizičnega telesa in je center za ravnovesje v našem življenju. Sama rada rečem, da je to naš prvi Dom.

V maternici je eden pomembnih ključev za negovanje telesa s svetlobo. Utelešanje pomeni, da spustimo več svetlobe skozi svoje telo in utelešanje je pravzaprav to, kar imenujejo vstajenje ali razsvetljenje. Ključ je v izkušanju svetlobe skozi svoje fizično telo – v utelešanju. Da postaneš svetloba. Tako kot Reconnection – Ponovna povezava poveže svetlobna telesa s fizičnim telesom in odpre kanale po katerih svetloba teče skozi telo, je potrebno odpreti tudi zapahe, ki zadržujejo pretok v telesu.

Za ženske je eden ključnih zapahov ravno v maternici. Stari odnosi, nesnaga, splavi (ne le otroka, tudi projektov, idej), carski rezi, nezdravi odnosi, puščajo svoje energijske vtise v telesu in vplivajo na zdravje maternice, kot tudi na energijske pretoke skozi telo.

Energijsko čiščenje maternice je pravzaprav čiščenje vtisov, ki so shranjeni v energijski matrici maternice. Gre za obremenjujoče energetske vibracije, ki so jih v njej pustili vsi ljudje, ki so tja na energijskem in fizičnem nivoju vstopili. Za vsako osebo, ki stopi v nek prostor, ostane določena energetska sled, podobno, kot ostane navidezno “nevidna” fizična sled. Vzrok vsakega energetskega zapisa je magnetni zapis, ki ostane.

Jeza, žalost, zamera, strah, nevoščljivost in občutki izdaje, zanikanja, zapuščenosti in podobne negativne čustvene oblike vseh »obiskovalcev« prostora, vključno z vsemi vašimi stanji, vašo maternico obremenijo s težkimi energijami, ki vas dobesedno ”tlačijo k tlom”.

Energijska nesnaga se pogosto zbere ravno v maternici, ki predstavlja magnetni center telesa. In prisotnost te nesnage je lahko vzrok slabemu počutju, utrujenosti, nerazpoloženosti, nezadovoljstvu in sitnosti. Pogosto pridem v stik z ženskami, pri katerih je bilo fizično čiščenje maternice opravljeno, vendar ostaja subtilnejša energijska bremenitev nedotaknjena, kar je pogosto prisotno po splavih ali carskih rezih.

To kar pogosto pozabljamo je, da je maternica mesto, iz katerega ženske rojevamo sebe in smo v služenju pri rojevanju drugih. Ženske smo duhovne babice, doule, ki smo priča rojstvu nove dobe. In da bi se lahko povezali v Eno, da bi lahko prepoznali milino, radost in blaginjo sveta, moramo odpreti ta zapah. Sprejeti in negovati je potrebno svoje fizično telo. In sploh ženske moramo prenehati z nasiljem nad svojim telesom in sprejeti telo, ga objeti in negovati s tem, da spustimo energijo, svetlobo, ljubezen in življenjsko silo, kar ženska je, skozi sebe.

Ko enkrat očistimo maternico in je njena moč ponovno aktivirana, energija kreativne energije življenja poskrbi za kreacijo vsega, kar je za nas pomembno in potrebno. Ženske čutijo večjo samozavest, bolj zaupajo sebi in so bolj v stiku s svojimi željami in potrebami. Čiščenje omogoči fizičnemu telesu in energijskim telesom, da utelešajo več svetlobe in višje frekvence svetlobe in ljubezni, ki predstavljajo Božansko ženstvenost. Ko smo popolnoma očistili povezavo s to frekvenco, jo utelesimo, smo del nje in ona je del nas, popolnoma.

In za žensko je to, da je utelešenje Božanske ženstvenosti, njene svetlobe, ljubezni in življenja, njena rojstna pravica.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

www.divine.si

 

 

«< 40 41 42 43 44 >»