Avatar photo

About Taja

Posts by Taja:

Resnica je, da…

, 0 Comments

…ženske gledamo na moške kot na naše sovražnike. Ni potrebno pogledati daleč, verjetno smo bili vsi deležni prepirov med starši. In da se lahko res dobro skregaš, moraš na osebo na drugi strani gledati kot na sovražnika. Gre za dinamiko boja za moč, kjer se dve osebi bojujeta za prevlado. Tisti, ki ima moč, ima nadzor in kontrolo v odnosu. Znano?

Sama temu pogosto rečem ping-pong med partnerjema, kjer eden poda žogico na drugo stran in drugi odbije žogico nazaj. Če ti meni ne daš tega, potem ti jaz ne dam tega… Igra se lahko nadaljuje le dokler eden ne odneha. Paradigma odvisnosti v odnosu je tista, ki napaja, je gorivo sovražnosti v odnosu, kajti dokler si odvisen od partnerja in njegove moči, se igra moči nadaljuje.

In tudi, ko menimo, da smo samostojne in neodvisne in moških pravzaprav sploh ne potrebujemo, kjer sem se leta 2009 nahajala sama, smo v igri moči. Ženske, ki smo mnenja, da vse zmoremo same, pogosto testiramo svojega moškega ali se bo spomnil ali bo pozabil na najino obletnico, osebni praznik, rojstni dan,…

Kolikokrat sem sama testirala svojega moškega, če me posluša, če se bo spomnil?
Ne, nisem sodelovala, nisem mu namignila, kajti prepričana sem bila, da je njegova pozornost, dejstvo, da ni pozabil, njegov izraz ljubezni do mene. Danes obžalujem čisto vsako priložnost, ki sem jo našla, da sem ga obtoževala, kritizirala in kaznovala. Tolikokrat mi je rekel, da uničujem trenutke, ko bi nama bilo lahko lepo, pa nisem slišala.

Takrat še nisem vedela, da moški v svojem življenju potuje skozi štiri pomembne faze in nihče mi ni povedal, da je moj moški v fazi, ko je njegov čas izjemno dragocen. Ko mi je končno namenil čas, sem ga najprej izkoristila zato, da sem izrazila svojo prizadetost, užaljenost in ranjenost.

Tolikokrat sem stvari interpretirala skozi lastno prizmo ranjenosti in se počutila zapuščena. Tolikokrat sem ga hotela kaznovati, ker sama nisem čutila občutkov vrednosti. Jaz nisem bila zmožna videti svoje lastne vrednosti, svoje dragocenosti kot ženske in sem njega obtoževala, da ne vidi moje vrednosti kot ženske.

Res je, da nisem imela zgleda, kako bi lahko ravnala drugače, vendar to ne zmanjša dejstva, da sem velik del najinega odnosa pričakovala, da bom ranjena in nanj gledala kot na tistega, ki me rani… vedno znova in znova.

Moj prvi odnos z moškim se je končal na zelo boleč način… z resnico. Moj takratni fant, me je poklical po telefonu (to je bilo še pred mobilniki) in mi sporočil, da me zapušča, ker bi rad preizkusil še druga dekleta. Bil je moj prvi fant in jaz njegovo prvo dekle. Takrat nisem vedela, da fante v tej fazi zanimajo avanture in da se želijo zabavati. Pri svojih devetnajstih sem bila pripravljena na za-vedno-skupaj in bila sem globoko prizadeta, užaljena in besna, ko mi je povedal resnico. Danes razumem. Danes vem, da je bil z menoj popolnoma iskren, povedal mi je resnico – da ni pripravljen na resno zvezo in bilo je srce parajoče, da sem zgolj ena od njegovih avantur.

Ko sem kasneje vstopila v “resno” zvezo, mi nihče ni povedal, da je moški v naslednji fazi svojega razvoja zavezan temu, da izgradi svoje “kraljestvo” in da bo to v praksi pomenilo, da bo najin skupni čas skromno odmerjen. Če bi vedela, v kateri fazi se nahaja, bi najin skupni čas bolje porabila. Tako pa sem najin časovni proračun v glavnem porabljala za pritoževanje, ker si ne vzame več časa zame in nerganje, ko stvari niso bile po mojem okusu.

V stilu ženske, ki na svojega moškega gleda kot na poraščeno žensko, sem od njega pričakovala, da bo vedel, kaj si želim in mi to tudi omogočil. Nisem vedela, kako pomembno je, da s svojim moškim delim, kaj potrebujem od njega. Bila sem prepričana, da on bi pa že moral vedeti, kaj potrebujem, saj me vendar ljubi, ni res!?

Nihče mi ni povedal, da moram biti sama v stiku s svojo strastjo, s seboj in vedeti, kaj potrebujem, ter to jasno deliti s svojim moškim, če želim to tudi dobiti.

Resnica je, da brezmejno obžalujem vsa leta, ki so zletela mimo naju. Leta, ko sem ga kaznovala, se obnašala do njega, kot da je moj najhujši sovražnik in ne glede na to, da si štejem v veliko čast, da do njega nisem bila “pasja” kot bi lahko bila (včasih me srce boli, ko gledam ženske, kako pasje znajo biti do svojih moških in takrat sem globoko hvaležna, da sama nisem svojega gneva zlivala na svojega moškega), bolj ko spoznavam moško naravo in razlike med nami vidim, kje vse sem delala “neumnosti”. Vidim, kako sem ranila svojega moškega, kako ga nisem spoštovala in kako sem s tem vedno znova ranila samo sebe, kaznovala samo sebe in bila sovražna do sebe.

Ja, resnica pogosto boli. Boli kot pri norcih, vendar danes vem, da lahko stvari preobrazim le, če jih prepoznam, sprejmem in zavestno izberem drugače. Proces duhovne alkimije od nas zahteva, da najdemo svinec, ki ga želimo preobraziti v zlato. To je ena od treh pomembnih sestavin alkimije.

Resnica je, da si moški od vsega najbolj želi, da bi bila njegova ženska srečna. Resnica je, da je vedno boleče iskren, da govori resnico, le da ženske pogosto ne želimo slišati tega, kar nam govori, ker nam to kar slišimo preprosto ni všeč. Še vedno mi pogosto ni všeč kar slišim in učim se poslušati. Učim se spoštovati in učim se občudovati moške.

In ko svoja spoznanja delim z ženskami, pogosto slišim očitek, da zagovarjam moške. Ženske namreč obožujemo svojo vlogo žrtve. Da smo lahko v vlogi žrtve, potrebujemo na drugi strani sovražnika, mučitelja, nekoga, ki ga lahko obtužujemo, kaj nam dela in kako grdo dela z nami. In vsaka žrtev nujno potrebuje simpatizerja, nekoga, ki se z njo strinja in jo podpira v njeni igri žrtve, ki čaka na rešitelja. Ja zelo dobro poznam svojo žrtev in tudi mit o princu na belem konju mi je zelo znan. Zabavno je to, da ima zdaj zame čisto nov pomen, kajti moški je resnično princ, ki se mojstri, da postane kralj.

Vsaka ženska ima vedno na izbiro – lahko je žrtev okoliščin, žrtev odnosa, žrtev moškega ali pa prepozna svoje strasti, svoje želje in stopi za tem, kdo v resnici je… kraljica.

Dejstvo je, da če želiš v svojem življenju kralja, moraš najprej Ti postati kraljica. Kralji so namreč sila zanimiva vrsta – pokažejo se samo, če jih vidiš, spoštuješ in občuduješ. Ženska mora postati sprejemljiva, voljna, da se odpre in sprejme darilo s strani moškega, da dopusti, da jo to darilo neguje in da se preda svojemu kralju, kar od ženske zahteva številne veščine, ki jih sodobna ženska enostavno ne pozna. Šele,  ko je ženska voljna sprejeti, bo to razkrilo kralja v njenem moškemu.

Ja, res je, sama dolgo časa nisem imela pojma o teh stvareh. Potem pa sem v svojem življenju srečala… kralja. Moškega, ki je bral moje misli, moškega, ki me je obdaroval na najbolj nenavaden način in vsakič znova sem bila izzvana, da sem sprejela. Ta moški me je naučil, kaj pomeni biti kraljica, le da takrat nisem razumela, kaj mi kaže, česa me uči. Danes vem in danes z ženskami delim, kako postati kraljica.

Vprašanje je le ali si Ti voljna, da stopiš v svojo kraljico in zaživiš izpolnjeno življenje? Kakšna je tvoja izbira danes?

Bodi Sijajno!

Taja Albolena.

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

Odpiranje novemu…

0 Comments

Odpiranje novemu je predvsem za ženske svojevrsten izziv in pogosto se ujamemo v rutino in nismo pripravljene na spremembo dokler nam ne teče voda v grlo.
Za žensko je odpiranje zelo intimno povezano s penetracijo in pogosto smo v upiranju, da ne govorim o tem, da želimo imeti kontrolo nad dogajanjem, da bi v sebi občutile občutek varnosti. Še vedno namreč varnost iščemo zunaj sebe.

Večina žensk se sploh ne zaveda, kako globoko so rutine zakoreninjene v njenem življenju, dokler ne naleti na steklene stropove na področjih, kjer bi si resnično želele, da bi se stvari spremenile.

Pogosto smo trde glave in se enostavno nočemo premakniti, zato nas pogosto premika življenje. In ob tovrstnih premikih tektonskih plošč v naših življenjih imamo občutek, da se nam vse, kar nam je ljubo seseda na glavo.

Priznam, življenje me je utrdilo, vendar sem še vedno trmoglava in pogosto mnenja, da zmorem sama in to na svoj način. In tako sem mesec dni pred svojim 41 rojstnim dnevom doživela pretres ob premiku tektonske plošče, ki jo imenujem kontinent partnerstva. Streslo me je do kosti in če je kdo mnenja, da so stvari večne, naj ga pomirim, niso. Ne glede na najinih 21 skupnih let sva še vedno enako trmoglava in svojeglava in vsak je mnenja, da ima on prav. Včasih se morava srečati na sredini mosta, tudi dobesedno in tako sva se pogovarjala na žitnem mostu, nad Ljubljanico.

V meni je vzniknila želja po ritualu, s katerim bi pustila za seboj najino preteklost, vse tiste vroče kostanje, ki sva jih prelagala drug drugemu v roke in ki sem jih predvsem sama pogrevala vedno, ko sem v sebi zadela na staro ranjenost.

Ena od najbolj fascinantnih stvari v povezavi z možgani je prepričanje, ki je dolgo veljalo kot dejstvo, da se možgani, ko enkrat dozorijo, ne spreminjajo več. Le zelo mladi možgani naj bi še bili plastični, kot se takšni sposobnosti prilagajanja strokovno reče, kasneje pa naj bi to lastnost izgubili. Vendar so raziskave pokazale, da so tudi starejši možgani bistveno bolj plastični oziroma prilagodljivi, kot so sprva domnevali.

Nevroplastičnost je torej sposobnost možganov, da se z učenjem spreminjajo. To v praksi pomeni, da lahko stare pogojenosti, stare vzorce in ranjenosti v nevronskih mrežah razpustimo in v možganih ustvarimo nove  živčne poti. Nevroplastičnost je namreč vseživljenjska zmožnost možganov, da na podlagi novih izkušenj prerazporejajo živčne poti.

V trenutku navdiha se mi je utrnila zamisel, ki sem jo delila s svojim dragim, ki je v skupni ritual privolil. Tako sva se deževnega jutra odpravila v Iški vintgar, k vodi.
Voda je element, ki odplavlja vse usedline, vse stare stvari in pomaga nam v alkemičnem procesu preobrazbe. Voda nas neguje in prenavlja.

Bila sva sama, kajti takih norcev, ki bi v nalivu šli na sprehod res ni prav veliko.
Tovrstna samota mi kot introvertirani osebi zelo godi, kajti na voljo mi daje prostor, da sem to kar sem.

In v tišini, ki so je obogatile le dežne kapljice na najinem dežniku sva se sprehodila do mesta, kjer sva našla najin čolniček, cvetje in plažo ob vodi. Moj dragi me je opazoval in simbolično zažgal list na katerega sva zapisala vse kar puščava za seboj. Pepel je čolnič ponesel po vodi in začutila sem, kako se je v moji notranjosti ustvarilo polje odprtosti za novo.

Rituali so pomemben del življenja vsakega posameznika, odpirajo vrata med duhovnim in zemeljskim.
Povezujejo, preobražajo, omogočajo nam premike.

In simbolično, neplanirano, me je moj dragi domov peljal po poti, po kateri se še nikoli nisem peljala.
Dan je bil prepoln simbolike, dopuščanja novega, ustvarjanja prostora za novo in popoldan sem preživela v ženski družbi. Praznovala sem Lepoto in še vedno praznujem porajanje nove sebe.

Pred menoj je praznovanje 41 leta, ki sem ga poimenovala 40 odtenkov ženstvenosti in praznovanje 14 leta moje hčerke (kakšna je verjetnost, da se ti zgodi tovrstno na-ključ-je, da se številka le zamenjata?).

Temu bo sledilo praznovanje najine obletnice, ki jo imava na Beltane, keltski praznik pomladi. To je čas cvetenja in je povezan s spočetjem in plodnosti. Mitološko gledano bog in boginja dosežeta puberteto, se zavesta svoje spolne energije in zato je Beltane povezan s poroko, z zavezanostjo in iskanjem partnerja.

Res je, življenje je čarobno, polno je priložnosti, ki jih moramo opaziti in se jim odpreti. Brez tega, da izmojstrimo umetnost odprtosti ne moremo sprejeti novega ali opustiti starega. Ranljivost je ključnega pomena tako za odprtost kot za sproščenost. In le skozi odpiranje življenju se lahko predajamo toku življenja, da nas ponese v globine in širine tega, kar smo izbrali zase.

Življenje te vodi skozi štiri pomembne faze, ki jih moraš usvojiti, če želiš skozi življenje potovati z milostjo in nežnostjo.

Odpiranje je vedno prva faza. potrebno se je odpreti za novo. In ko se odpreš moraš biti voljna, da sprejmeš. Ko sprejmeš, ti je dano, da te priložnost, izkušnja, to kar je izbrano neguje in to negovanje ti omogoči, da se predaš toku življenja, zaupaš in potuješ s tem tokom v neznano.

Štiri zaveznice, ki te vodijo skozi življenje in skozi povezovanje ciklov življenja so Gaea, Amazonka, Hetaira in Sofija. Vsaka je zadolžena za svojo fazo in vsaka ima zate pomembne lekcije, ki jih je potrebno v življenju usvojiti. Ravnovesje štirih pomembnih področij v našem življenju vitalnosti, odnosov, posla in umirjenosti je za sodobno, polno zaposleno žensko nujno potrebno.

Sama sem dnevno soočena s prehajanjem med temi 4 področji, kjer mi močno pomaga razumevanje in vedenje, občutenje in izkušanje tega kdaj se premikam skozi katero od teh štirih zaveznic, kdaj katero zavestno prikličem v ospredje in kako učinkovito poskrbim za svoj nivo energije ter upočasnim takrat, ko bi pobezlala zaradi prenapetega in prenapolnjenega urnika, prepoznam kdaj je čas za užitek in kdaj je v ospredju delo.

Ženstvenost ni zgolj milina, nežnost in mehkoba. Je tudi jasnost in zavezanost sebi.
Je tudi prizemljenost in odločnost, postavljanje meja in predajanje toku življenja.

Se poznaš? Veš kako preklapljati med temi različnimi deli sebe? Veš kdaj se izraziti skozi Hetairo in kdaj skozi Amazonko? Veš, kako upravljati s svojo energijo v sebi na najbolj učinkovit in sebi prijazen način?

Odstiranje tančic Ženske Duše razkriva vse štiri notranje zaveznice in kako živeti uravnovešeno življenje, ki daje zgled tvojim otrokom, da ni treba žrtvovati zdravja in odnosov na račun kariere ali obratno.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Moški čuti…

2 komentarja

Intimno partnerstvo je nekaj, kar me je popolnoma prevzelo pred 6 leti, ko sem v svojem življenju doživljala čustveno prebujenje in sem dojela, da če ne bom nečesa spremenila, da bom zabredla v globine, ki jih nisem želela izkušati; depresijo, cinizem, kritiziranje, zlobo,… Vse te aspekte zelo dobro poznam, vem pa tudi, da je vedno moja izbira ali jih izberem in uporabim ali pač ne. Intimno partnerstvo temelji na zdravih temeljih, ki ga sestavljajo 4 principi; prevzemanje 100% odgovornosti za svoj del partnerstva, za svojo celovitost, drugi je zavedanje dejstva, da odnos soustvarjata oba, iskrenost je tretji in zaupanje četrti.

Intimnost je tako sposobnost kot izbira, da si povezana, ljubeča in ranljiva, kar od posameznika zahteva čustveno prebujenost. Intimnost ustvarja globoko čustveno povezanost, ki je lepilo, ki drži skupaj partnerstvo in ki ga ne moremo ponarediti. Ali si voljna, da se čustveno odpreš in povežeš ali pa nisi. Tako kot pravijo; ne moreš biti na pol noseča, ali si ali pa nisi.

Ključna stvar v intimnem partnerstvu je povezanost s seboj. Dokler ti ne veš kdo si, kaj želiš in kakšne so tvoje čustvene potrebe bo izjemno težko, pravzaprav nemogoče, da bi te tvoj partner intimno poznal, te razumel in čutil povezanost s teboj. Da si sama svoj original, da si izvirna, pristna, da si to kar si namesto to, kar od tebe pričakujejo drugi je ključnega pomena za intimno partnerstvo.

Brez dvoma drži dejstvo, da je partnerstvo eno najmogočnejših vozil osebne rasti in duhovnega razvoja, kajti dokler nimaš na drugi strani ogledala, ki ti pokaže tvoje rane, tvoje bolečine, tvojo jezo, imaš pogosto v svojem življenju občutek, da ti vse super teče. Partnerstvo te sooči s tem kdo ti si in kaj vse se skriva v tvoji notranjosti; tako zlato kot svinec. In drži tudi dejstvo, da je odnos najcenejša delavnica osebne rasti, ki si jo lahko zamislite, dobite jo brezplačno. In hkrati je najdražja, saj zahteva vire kot so čas, energija, pozornost in ljubezen, ki jih z denarjem ne moreš kupiti.

In tovrstno delavnico imaš lahko čisto vsak dan.

Z mojim dragim sva imela debato na temo ranljivosti in to kar je sledilo, me je tako močno osupnilo, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem prišla do sape.

“Veš, pravijo, da ste ženske tiste, ki znate kramljati. Ampak ti pa ne znaš kramljati. Ti se takoj potopiš v globine in hočeš od mene modrosti in globoke odgovore za katere ne vem od kje naj jih potegnem.” Sledila je dooolga tišina.

V tem vmesnem obdobju sem bila na meji, na robu, v uporu, kajti res je, ne znam kramljati, to sama vidim kot površinskost in ne maram površinskosti, obožujem globine.

In če moškemu daš na voljo dovolj tišine, nadaljuje sam od sebe…

“Veš plitvine so pomembne, brez njih ne moreš v globino. Vedno greš najprej skozi plitvi del, da prideš v globino.” Še vedno sem bila tiho, kajti resnica tega, kar mi je pripovedoval mi je segla globoko.

“In ti ignoriraš plitvino, ti hočeš takoj v globino.” Ja, to sem ugotavljala tudi sama pri sebi. “In to tvoje potapljanje v globine delaš na silo. Pravzaprav to čutim kot posilstvo.”

Tukaj sem začutila panični napad.

“Veš,” je nadaljeval, “tako kot ve ženske potrebujete čas v spolnosti, da se sprostite in se vas moramo počasi dotikati in biti nežni, veš, na enak način moški potrebujemo predigro v pogovoru.”

Panika in tišina.

“To kar moški potrebujemo je kramljanje, lahkotnost, prijaznost … skratka predigra, uvod v bolj globoke in težke pogovore, ki nam jih ženske servirate kar tako iz prve in pričakujete, da bomo polno sodelovali v njih.”

Ostala sem brez teksta. Nisem vedela kaj naj rečem. To kar sem čutila pa je bila potrditev, da je vse, kar je povedal, čista resnica.

Ženske smo v pogovoru in v debatah pogosto nasilne do moških, od njih zahtevamo nivo in globino komunikacije, ki jo pričakujemo od žensk. Ženske pri opisovanju idealnega moškega pravzaprav opisujemo žensko. In sploh se ne zavedamo kakšne bolečine povzročamo moškim na drugi strani.

Ja res je, moški čuti. Zelo čuti. In čuti prisilo, čuti zlorabo, čuti ranjenost. Si voljna to sprejeti… to spremeniti?

Več o razliki med moškim in žensko in kako bolje razumeti moškega delim v spletnem druženju Koda:Moški. Več o druženju je na voljo na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Kultura pomanjkanja

, 0 Comments

Brez dvoma drži, da je družba v kateri živimo družba prepojena s pomanjkanjem. Družbeno ozračje pomanjkanja je tako gosto, da je včasih izjemen izziv ostati v stiku s seboj in s tem, da si enostavno dovolj, da tvoj obstoj zadošča in da ni potrebno ničesar narediti, spremeniti ali doseči, da bi bil dovolj.

Kako vem? Dnevno sem izzvana v tem, da si dopuščam čutiti blaginjo namesto pomanjkanja. Če mi dobro gre in se pohvalim s tem, takoj sprožim debato o tem, kako in česa ni dovolj. Če ti dobro gre imaš takoj preveč, zaradi tega bi moral prispevati in dati tistim, ki nimajo, ki so v pomanjkanju. Ko gledam ljudi okoli sebe, imam občutek, da ni prav niti če imaš, niti če nimaš. Kar me je vodilo do spoznanja, da sta pomanjkanje in obilje, o katerem radi govorimo, le dve plati istega kovanca. Pomanjkanje pomeni, da ni dovolj… to v praksi pomeni, da nisem dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna, dovolj vitka, dovolj uspešna,… Obilje pa je pravzaprav presežek, ki ga lahko vidimo kot preveč dobra (beri arogantna), preveč lepa (ošabna), preveč pametna, preveč obilna, preveč uspešna, skratka ali smo premalo ali preveč je zgolj percepcija.

Pogovarjala sem se s svojo hčerko točno o tej temi. Z menoj je delila, da je pisala test fizike 94% kar jo je zelo veselilo. Potem pa je dobila nazaj poročilo za isti predmet, ki je bil ocenjen z 80%. Dilema, ki je sprožila pogovor, je bila povezana z njenim opažanjem, kako  so jo sošolci, ki so enako dobri kot ona, dražili, da kako to, daje dobila samo toliko… v njihovih očeh to brez dvoma ni bilo dovolj dobro. In na drugi strani so jo tisti, ki se drugače primerjajo z njo, ker je v njihovih očeh boljša od njih (več) očitno privoščili neuspeh. Vprašanje je bilo, kako ostati v stiku s seboj in ne slediti kolektivni klimi, ko je očitno, da so eni razočarani nad teboj in drugi očarani nad seboj, ker so boljši kot ti.

Medsebojno primerjanje je brez dvoma eno tistih plodnih mest, kjer pomanjkanje raste kot gobe po dežju. Smo družba, kjer se izjemno radi primerjamo drug z drugim. In ne moremo iz slovenskega načela, da če gre meni slabo, naj še sosedu krava crkne. Ideal, ki ga oblikuje vsak posameznik skozi odraščanje, tista popolna oseba v naši notranjosti nas vseskozi opominja, da nismo dovolj, v primerjavi z njenimi ubijalsko visokimi pričakovanji. In slej ko prej se moramo soočiti s svojim notranjim idealom, drugače pokopljemo sami sebe.

Občutek pomanjkanja brez dvoma uspeva v družbi, ki jo prežema medsebojno primerjanje in kjer je odtujenost družbena norma. Vse skupaj pa se začne takoj, ko pridemo na planet – z udomačevanjem. Udomačijo nas skozi sistem nagrajevanja in kaznovanja. Pridni smo, ko naredimo to, kar od nas želijo drugi in poredni smo, ko ne naredimo tega, kar se od nas pričakuje. Naučimo se presojati; presojamo sami sebe, presojamo druge in skozi presojanje se primerjamo.

Kadarkoli smo prekršili postavljena pravila smo bili kaznovani in kadar smo ravnali v skladu s pravili so nas nagradili. Kmalu se začnemo bati, da bi bili kaznovani, pa tudi tega, da ne bomo nagrajeni. Iz strahu, da ne bomo nagrajeni začnemo ugajati drugim. Želimo biti pridni, kajti poredni ljudje ne dobijo nagrade. Ker nagrada dobro dene kar naprej počnemo to, kar od nas pričakujejo drugi. In to vodi v pretvarjanje samo zato, da bi ustregli, samo zato, da bi bili zanje dovolj dobri, začnemo igrati.

Pretvarjamo se, da smo nekaj, kar nismo iz strahu pred zavrnitvijo. Strah pred zavrnitvijo pa prerase v strah pred tem, da ne bi bili dovolj dobri. In postanemo to kar nismo, poleg tega pa se vključimo v družbo pomanjkanja in začnemo verjeti v pomanjkanje.

In ko odrastemo še naprej udomačujemo sami sebe, s temi istimi mehanizmi kaznovanja in nagrajevanja. Tako se kaznujemo, ko se ne držimo pravil in se nagradimo, ko smo “pridni”. V sebi imamo svojega sodnika/kritika, ki presoja vse, kar storimo, nas spozna za krive in nas kaznuje. Sama mu pravim mučenik, ker me muči in kaznuje. Drugi del v naši notranjosti pa sprejema te obsodbe in nosi breme obsodb, krivde in sramote. In to je naša žrtev. To je tisti del v tebi, ki pravi, “Ubogi jaz, nisem dovolj dobra.” In tvoj sodnik/kritik se strinja in pravi: “Res je, nič kaj prida nisi.”

Poznano?

Po raziskavah Brene Brown so tri ključne sestavine za kulturo pomanjkanja ravno sram, medsebojno primerjanje in odtujenost. In to so stvari, ki jih ni modro zanikati ali se delati, da ne obstajajo. V teh časih, ko se vse ojačuje z energijo, ki prihaja na planet in ko se bolj kot kdajkoli prej vidi in je otipljivo dejstvo, da ustvarjaš to, kar je v tebi, ni modro, da si skrivaš, kje so tvoje ranjenosti, kakšno je tvoje udomačevanje in kako se kaznuješ. To je nekaj, kar moramo preseči in v praksi to pomeni, da moraš prepoznati, si priznati, da lahko to v sebi objameš in presežeš. In to ni enkratno dejanje. Vsak dan znova moraš izbrati blaginjo namesto pomanjkanja.

Sama vidim, da je soočenje s seboj edini način, da presežemo pomanjkanje. Kajti tudi, če si prizadevaš za obilje, če si v tekmi za več in več in več. Če verjameš, da je več boljše, si še vedno ujet v istem začaranem krogu pomanjkanja. Ker nikoli ni dovolj.  In količina denarja tukaj ne igra nobene vloge. Sama osebno vidim pomanjkanje kot klet in obilje kot piedestal, v obeh primerih pa si v razsojanju in ujet v čustveni tekmi plusov in minusov, tega kaj je dobro in kaj slabo. Blaginja zame osebno predstavlja premik v srce, ko objameš tako piedestal obilja kot klet pomanjkanja in se nehaš premikati med obema, ju oba sprejmeš kot del sebe in vse daš v srce ter ob tem čutiš blagostanje.

Če želiš to narediti, pa se moraš nujno soočiti s svojim sodnikom/kritikom in s svojo žrtvijo, s svojo prostitutko, ki razprodaja tvoje talente in tvojo vrednost, s svojim saboterjem, ki iz strahu vedno znova zavlačuje in ga je strah premika, ter s svojim notranjim otrokom ter načini, kako si bil udomačen. Kajti če jih nisi voljan sprejeti, je paradigma pomanjkanja nekaj, kar boš težko zapustil.

Z besedami Teodora Roosvelta iz leta 1910:

“Ni kritik tisti, ki šteje; ne mož, ki s prstom kaže na močnejšega, kako pade, ali kako bi lahko nekdo opravil bolje.

Zasluge pripadajo tistemu, ki je dejansko v areni, čigar obraz je zamazan s prahom in s potom in krvjo; ki se hrabro bori; ki se moti, ki znova in znova doživi neuspeh,

kajti ni truda brez zmot in porazov; toda tisti, ki dejansko poskuša nekaj opraviti; ki pozna veliko navdušenje, veliko poslanstvo; ki se posveča vredni stvari;

ki na koncu najbolje pozna zmago velikega dosežka, in ki v najslabšem primeru, če ne uspe, pade, medtem, ko si je veliko upal …”

Priznaj si lastno vrednost brez sramotenja sebe, da bi ugajala drugim, opusti potrebo po tem, da škoduješ lastnemu telesu, da bi bila sprejeta. Sprejmi se takšno kot si, brez potrebe po kaznovanju sebe, ker nisi to, kar misliš, da bi morala biti. Prenehaj z zlorabo same sebe. Običajno, ko naredimo nekaj narobe skušamo napako zanikati in jo prikriti. Kakor hitro pa smo same, smo soočene s svojim sodnikom, ki kaznuje s hromečim občutkom krivde ali še huje z zasramovanjem in ničvrednostjo. Verjemi, ni ga človeka, ki bi s tabo ravnal tako grdo, kot ravnaš sama s sabo.

Pot iz tega začaranega kroga vodi skozi samosprejemanje in ljubezen do sebe. Da lahko sprejmeš in ljubiš pa moraš najprej vedeti, kaj je v tebi. Kaj je svinec, ki ga želiš pretopiti v zlato?

Drznost je ključna. Da po tem, ko padeš, ponovno vstaneš in greš naprej. Zato bodi drzna, upaj si in bodi kar si!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.s.: Vabim te v spletno druženje Objemi Sebe!
Več najdeš na spletni povezavi tukaj…

Darilo Celote…

, 0 Comments

Čas je izjemno intenziven in napetost, ki jo čutimo v zraku pogosto vpliva na naše odnose. In v tem viharju energij, čustev, občutenj in doživetij je izjemno pomembno prepoznati izjemno darilo, ki nam je dano. Sočutje je pot, preko katere izbiramo iz ljubezni in spoštovanja in ki nas vodi v prepoznavanje dragocenosti in izražanje hvaležnosti. Sočutje ni nekaj, kar narediš. Sočutje je stanje zavedanja, način Biti, ki ga izbereš, da postaneš. Sočutje je kvaliteta misli, občutkov in čustev. Misli brez pričakovanj in brez navezanosti na zunanje dejavnike. Občutkov brez pogojevanja. In čustev brez naboja polarnosti, ko nisi za ali proti, samo si.

Čas v katerem živimo je čas novih možnosti, novih izbir. In vsaka oseba na svetu šteje. Ko izbiraš iz sočutja, sidraš v ta svet nove možnosti, kajti občutenje sočutja v mrežo zavesti sidra nove možnosti, nove izbire. Vsakdo, ki se je voljan dovolj odpreti, da prepozna, da ima čisto v vsakem trenutku izbiro, kako se odzove na življenje, omogoči drugim posameznikom, da izbirajo iz te iste paradigme. Gre za dovoljevanje, da si kar si in da je vsak posameznik to, kar je. Da bi zasejali semena spremembe o kateri se toliko govori je potrebno utelesiti spremembo. Postati moramo ta ženska/moški, ki živi življenje v sočutju, ljubezni in polnosti, ne glede na to, kaj se okoli tebe dogaja. In nekdo mora biti prvi. Nekdo mora začeti. Se premakniti onkraj starih izbir, ki temeljijo na strahu, pomanjkanju, na tekmovalnosti in temu kdo bo imel več.

Paradigma blaginje je paradigma, kjer je dovolj, kjer izbiraš iz ljubezni in si onkraj sojenja, razsojanja in kritiziranja kdo je boljši ali slabši, kdo ima več ali manj, kdo je kriv in kdo ne. V paradigmi blaginje prevzemaš polno odgovornost za realnost, ki jo ustvarjaš, v polnem zavedanju, da ti izbiraš.

Izziv se vedno pojavi, ko tvoje izbire niso podprte s strani drugih in se znajdeš v svetu, kjer imaš občutek, da si sam. Posameznik mora imeti izjemno moč v sebi, mora imeti stik s svojo močjo, da zmore držati sebe, biti v stiku s sabo, da vidi onkraj tega kar je videti v tem trenutku, da lahko živi kot del tega sveta, brez da se izgubi v izkušanju sveta v katerem živi. In to vidim dnevno. Ko so ljudje okoli tebe negativno naravnani, ko izkušajo izgube, bolezni, preizkušnje, je pogosto izjemen izziv videti onkraj tega, kar se jim dogaja, čutiti sočutje in hkrati biti z njimi v tej njihovi izkušnji.

Rada rečem, da ni težko biti razsvetljen in srečen daleč stran od civilizacije, precej težje je biti uglašen s svojo izbiro, biti v tem istem zadovoljstvu, radosti in polnosti in biti hkrati mama, taxi služba, predavateljica, poslovna ženska, žena in ljubica. Da ne govorim o težavah, ki jih s teboj delijo tisti, ki so ti blizu, ki so ti dragi in ki jih neizmerno ljubiš. In tukaj je potrebno sočutje dati v prakso, vsak dan znova.

Ko pade dol letalo, poplave odnesejo nekomu hišo ali pa se zgodi kakšna druga katastrofa, je od vsakega posameznika odvisno kako se sooča z dogodki. Notranja avtomatika, ki pogosto narekuje naše odzive na zunanje okoliščine nas vse prepogosto vodi v to, da izbiramo boj, beg, da ignoriramo ali omedlevamo ob dogodkih, ki so vse prej kot prijetni. Vendar je vedno na nas ali izbiramo iz notranje avtomatike ali izbiramo zavestno.

Karma je postal zelo priročen izgovor skozi katerega odgovornost za dogodke v življenju ljudi ali v svojem življenju prelagamo na nekoga zunaj nas. Eden od obrambnih mehanizmov, ki jih imamo ljudje, ko smo soočeni z bolečimi dogodki je zanikanje, ko enostavno nočemo gledati, brati, videti, vedeti, slišati, kaj se dogaja. In potem pravijo, da so obdelali šok in so pomirjeni s tem kar se dogaja. Gre za način preživetja, ko se želiš izogniti šoku, nočeš, da bi stvari vplivale nate in zato izbereš ločitev od vsega. Zanikanje pogosto vodi v otopelost. Skozi upravičevanje in zelo dobre izgovore, ki jih imamo, se distanciramo od dogodkov, češ to se mene sploh ne tiče. Pogosto smo kot noji z glavo v pesku, nočemo vedeti in videti, raje vidimo, da ne vemo kaj se dogaja okoli nas. V svetu polarnosti v katerem živimo se ljudje največkrat postavljajo na strani; ali je dobro ali pa slabo. Vendar je izziv v tem, da vedno, ko zavzameš stran in nekaj označiš za pozitivno ali negativno ostajaš od tega ločen. V resnici si ne dopustiš, da bi začutil, kaj zaznavaš v sebi v povezavi s tem, kar se dogaja. Sojenje in delitev na dobro ali slabo je del ločevanja znotraj nas samih.

Gregg Braden pravi, da imamo kot bitja sočutja vedno imamo priložnost videti stvari onkraj tega kar je dobro in slabo v nekem dogodku. Skozi sočutje smo lahko priča dogajanju in si dopustimo, da začutimo, kaj so ljudje izkusili brez sojenja, razsojanja in potrebe po maščevanju. Ko si dopustiš, da čutiš, osvobojen polarnosti dobrega in slabega, čutiš kar čutijo oni. Ko si dovoliš čutiti in vendar prepoznavaš, da to ne bi bilo potrebno, če bi drugače izbrali kolektivno gledano. Gre za prepoznavanje situacije brez strahu in ločevanja, ko si žalosten in si dovoliš čutiti izgubo nečesa dragocenega, vseh teh življenj ljudi, njihove unikatnosti in posebnosti. Ko samo si v pričevanju in prepoznavanju tega kar je, lahko izbiraš, da izkusiš čustva iz pozicije moči lastne izbire, namesto iz reakcije in nemoči. Sočutje je tvoja izbira odziva, ki se rodi iz akcije in ne iz reakcije. S tem se krepi naša sposobnost sprejemljivosti.
Sami smo odgovorni za svoje odzive, ki so najbolj primerni za določeno situacijo.

Skozi namerno sočutje izbiraš kako se boš počutila, katera čustva bodo del tvoje izkušnje in kakšna bo kvaliteta tvojih misli v dani situaciji. Kot bitje sočutja imaš vedno priložnost, da vidiš onkraj dobrega in slabega, prav in narobe. Skozi sočutje lahko vidiš dejanje kot darilo Celote, očiščeno vseh sodb in pogojevanja. V tem procesu je precej bolj pomembno kdo si in kdo postajaš kot to kaj narediš. Sočutje je izbrana, namerna akcija namesto reakcija na dogajanje. Sočutje enostavno je. Ne pozna “moral bi” ali “ne bi smel” ali “to bi bilo bolje kot” pristopa. Enostavno je.

Ena od stvari, na katere nas ta čas tranzicije nenehno opominja in vedno bolj nas bo je, da je življenje brezmejno dragoceno. Izjemna dragocenost Biti nam je na voljo v vsakem trenutku in zgolj od nas je odvisno

Resnična izbira pride skozi sočutje. Pripravljenost, da sami izberemo svojo reakcijo in spremenimo strah v ljubezen je najmočnejša izbira, ki nam je na voljo. In to lahko naredimo skozi blagoslov. Blagoslov ustvari energetsko odprtost skozi katero vstopijo možnosti, nove priložnosti in darila življenja.

In v neprijetnih situacijah vedno svetujem blagoslavljanje kot način soočanja s tem, kar se dogaja. Vedno blagoslovim dogodek in vse vpletene, tiste, ki so žrtve dogajanja kot tudi tiste, ki so mučitelji ali povzročitelji tragedij. Ob tem pa ne pozabim na blagoslov sebe kot opazovalke. Blagoslavljanje je način preobrazbe, ko uporabiš svojo posodo in energijo, da svinec, težo dogajanja preobraziš v zlato duše. In alkimija je vedno zavesten proces.

Skozi blagoslavljanje začutiš darilo Celote. Zavedaš se, da je vse potreben del te izkušnje, ki ji pravimo Življenje. Ti izbiraš, kako se soočaš s stvarmi. Ti izbiraš v kakšnem svetu živiš. Ti izbiraš pomanjkanje ali blaginjo. Ti izbiraš sočutje ali sojenje. Ti izbiraš ljubezen ali strah. Vse to nam je vedno na izbiro. Zato izbiraj modro!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Pazi, kaj si želiš…

, 0 Comments

….ker utegneš točno to tudi dobiti.
Poznano? Ali pa tisto o zarečenem kruhu…

Vedno znova, ko si dopustim, da izrazim svoje srčno hrepenenje, bi se kasneje najraje ugriznila v jezik, ker je pogosto soočanje z vsem “sranjem”, ki mi leži na poti tako zelo naporno, da bi se kar dol ulegla in ne več vstala. In seveda je namera izrečena v ojačanem polju še toliko močnejša.

Zato se sploh ne čudim sosledju dogodkov, ki so me po našem Razcvetu in Pomladnem prebujanju vodili do tega mesta, kjer se trenutno nahajam. Globoko diham…

Velika večina žensk, ki pridejo k meni, pove, da delajo na sebi že dlje časa, da so poizkusile številne tehnike in so še vedno zataknjene v mehanizmu Odprem se – Zaprem se.
In ta mehanizem poznam zelo, zelo od blizu.

Vedno, ko pokažem kdo sem, ko se razkrijem in zasijem, se mi začne dogajati serija dogodkov, ki me je v preteklosti vodila v to, da sem se kot mala siva miš skrila v svojo luknjo in čakala, da vihar mine. Seveda sem si ga vedno znova poustvarjala, dokler nisem lepega dne dojela, da je tovrstno odpiranje-zapiranje eden od mojih mehanizmov preživetja.

Ko si končno upaš, da se pokažeš, da zasiješ, da razkriješ svoje potenciale in želiš to v polnosti živeti, se tisto pravo “delo” čisto zares šele začne in to le stežka dopovem ženskam, ki začenjajo odpirati svoj popek v cvet.
Ko ženska zasije, je zelo običajno, da naleti na neodobravanje ljudi, za katere bi si najbolj želela, da jo podprejo.

Vedno znova poslušam zgodbe žensk, ki so se zavezale temu, da bodo poskrbele zase, ljubile sebe, si podarile čas, namenile točno tisto, kar si želijo že leta in ko se dobro počutijo, ko se jim zdi, da so na konju začnejo doživljati neodobravanje s strani partnerja, prijateljic, staršev, otrok,… Spisek je neskončen.

Ravno, ko jim v življenju dobro gre, se najde nekdo, ki jih “izda”.
Tovrstna izdaja zaupanja je pogosto tako boleča, da se ženske potegnejo nazaj vase, da nehajo obiskovati aktivnosti, ki so jim pravzaprav pomagale prebuditi njeno ženstvenost, njen sijaj, ki ji pomagajo v širjenju, odpiranju, v razcvetanju.

Nihče ni rekel, da je razcvet prijeten proces, običajno ni. Običajno je prvi del prebujanja ženstvenosti, ko prihajaš v stik s seboj, najlažji, ohranjanje te odprtosti pa je mesto, kjer se pravo “delo” šele začen.
Delo v narekovajih, kajti v resnici gre za negovanje sebe. Običajno je izziv številnih žensk, ki pridejo do mene, v neodobravanju okolice, nezaželeni pozornosti, ki prihaja iz okolice pogosto v obliki posmehovanja (Kakšna pa si?) ali zasmehovanja ter poniževanja, ki si ga velika večina žensk sploh ne more zamisliti.

Ko sem sama začenjala svoje popotovanje v sijanje in ko sem si končno dopustila, da moja ženstvenost pride v ospredje, sem bila deležna posmeha s strani prijateljic, ki sem jim sveto zaupala, nato poniževanja s strani partnerja v stilu razvajene pičke, ki me je sesulo v prafaktorje, vendar sem zelo kmalu dojela, da so vse to le preizkušnje na poti, ali bom ostala zvesta sebi in temu kdo jaz sem.

Ob tovrstnih reakcijah ljudi okoli mene v stilu; Kdo pa misliš, da si… ali pa; A zdaj si pa kar strokovnjakinja za vse živo… sem se večkrat, kot bi si želela, potegnila nazaj v svojo luknjo in se spremenila v sivo miško. Pogosto sem mesece ždela v tej svoji temni luknji in čakala, da vse skupaj mine.
Upala sem, da me bodo ljudje pustili pri miru, če ne bom nikogar drezala in se bom držala ob strani. Resnica je vse prej kot to, kajti bolj, ko siješ, bolj si moteča, bolj vzburkaš svet s svojo prisotnostjo in bolj se “spravljajo” nate, če ne zmoreš držati svoje posode, svojega prostora.

In to je bila ena najbolj bolečih lekcij rasti, razcveta… držati sebe takrat, ko imaš občutek, da je ves svet proti tebi. In takrat, ko imaš občutek, da si na pravi poti, se vedno najde kdo, ki te “preizkusi” ali boš držala sebe, ali boš ostala zvesta sama sebi.

In tako se ženske, ki so na poti Razcveta pogosto znajdejo v situaciji, kjer jih nadira in zasmehuje mož, kjer jih prijateljice opravljajo, kjer jih sodelavke tožarijo in starši kar naenkrat nočejo več govoriti z njimi.

Takrat, ko bi si najbolj od vsega želela, da te vsi pustijo na miru, bo brez dvoma vzniknila nova “bojna” fronta, s katero se bo potrebno soočiti. Ja, res bi si želela, da bi bilo vedno lažje, vendar bi lagala, če bi to rekla. Bolj, ko siješ, večje izzive imaš, ker vedno bolj bodeš v oči in edina stvar, ki jo lahko rečem je, da se moraš naučiti držati svojo posodo.

Pogosto me obupane ženske sprašujejo kaj naj naredijo, ko se nahajajo v tovrstnem viharju, pritožujejo se nad tem, da so mislile, da jih bo do ljudje zdaj pustili pri miru, ker so ja neškodljive, vendar so ravno zdaj postale še bolj moteče. Verjemi, da ščitenje pred xyz ne pomaga, nobena vrsta zapiranja ali oklepov ne pomaga. Bistvo je, da zmoreš biti to kar si, držati samo sebe in stati v viharju, tudi takrat, ko imaš občutek, da si sama in da so vsi proti tebi.

Večina žensk se ne zaveda, da s tem, ko zasijejo, postanejo svetilniki, ki osvetlijo suho, neplodno pokrajino moškega sistema in vznemirijo puščavo. Tako kot dež vznemiri puščavo in se kapljice odbijajo od suhe zemlje, sočno žensko svet pogosto zavrne in ključnega pomena je, da zmore ostati zvesta sama sebi in svoji ženstvenosti.

Ženske smo se naučile živeti v puščavi moškega sveta – linearnem, fokusiranem svetu, ki je usmerjen na rezultate, dosežke, službo 8-5 in številna opravila, ki jih imamo.

Brez dvoma se velika večina žensk ne zaveda kako ogromno ceno plačujemo za to, da delujemo v tem svetu.
Izsušile smo svojo sočnost, zastrle svoj sijaj, ukrotile svojo divjost, zanikale svoje srčne želje, udomačile smo se, zato da ustrezamo pravilom patriarhata, ki vodi ta svet. Sodobna ženska se pogosto počuti ujetnica svojega lastnega življenja in ko želi pobegniti rutini, vedno znova izkuša občutke krivde, ker si je privoščila xyz.

Moja osebna izkušnja je, da ne glede na to, kako uspešno in kam pobegneš, nikoli ne moreš ubežati temu, da te okolica ne bi poskušala potegniti nazaj v povprečje, ko si enkrat drzneš, da pokukaš iz povprečja.
Od vsake ženske je odvisno, kako uspešno zmore držati samo sebe in se soočati z vsemi ovirami, ki jih pravzaprav sama sebi postavlja na pot, da bi se preizkusila ali je resnično zavezana sebi in temu, da živi svoje sanje. In sama sem se pogosto razburjala, da je vse, kar si res želim, da me vsi pustijo pri miru, vendar me je moj navdih, želja, da delim stvari, želja po tem, da sem ta ženska, ki mi je namenjeno postati vodilo v to, da sem drezala v osja gnezda in bila tarča številnih napadov, posmeha, kritike. Življenje me je naučilo, da je umetnost življenja ravno v držanju svoje posode, v tem, da vse puščice, ki letijo proti tebi uporabiš v svojo korist. In to je del mojega učenja, znanja, ki ga delim z ženskami, ki si želijo resnično zasijati v svojem polnem potencialu in postati ta ženska, ki Ti je namenjeno postati.

Ja, strinjam se, biti moraš drzna. Pomembno je, da poznaš svojo dragocenost in se zavedaš, kakšno vrednost nosiš v sebi. Ključno je, da spoznaš svoje Darilo in si dopustiš, da svoj unikatni edinstveni Dragulj deliš z ljudmi in s svetom. Si drzneš pokukati vase? Si upaš objeti svojo dragocenost? Utelesiti svoj Sijaj? Na voljo je individualni mentorski program, kjer spoznaš kako držati sebe, se soočiti z izzivi na poti in se razcvetati v Žensko, ki ti je namenjeno postati.

Kaj je z zarečenim kruhom iz začetka tega zapisa? Moja namera na našem druženju Pomladno prebujanje je bila orgazmičnost. Nisem je izbrala zavestno, zletela mi je z jezika, ko smo izražale svojo namero za druženje. In oh my, če bi vedela, s čim me bo soočala in kaj vse bo potrebno pogledati zelo od blizu, bi si morda celo premislila.

Moja velika sreča je v tem, da zmorem držati samo sebe in da imam take izjemne sestre, ki mi vsake toliko rečejo: “Taja, zmoreš, pojdi direktno noter!” 
In grem … drzno – dragoceno – kot čisto prava diva.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Sveti krog ženstvenosti

, 0 Comments

Sveti krog ženstvenosti je intimno druženje žensk, kjer izkušamo nov način komunikacije, poslušanja in povezovanja z drugim – srčno komunikacijo.

Sestrstvo je način povezovanja, soustvarjanja, druženja med ženskami, ki ustvarjajo sveto mesto, v katerem odkrivajo nove načine povezovanja, ki pomagajo čisto vsaki ženski v krogu, da postaja ženska, ki ji je namenjeno postati.
Ko vsaka ženska sede na svoje mesto v tem svetem krogu ženstvenosti, smo enake, podpiramo druga drugo z namenom, da vsaka postane ta ženska, za katero se je rodila, da postane. Izkušanje, čutenje skupaj z razumevanjem in zavedanjem vznikajo iz tega, kar v krogu podelimo.

Krog je posoda za izražanje Resnice, sveto pričevanje, zdravljenje in preobrazbo.

Dejstvo je, da so zahteve sodobnega sveta ogromne. Ženske smo vpete v nenehno delovanje, urejanje, reševanje, zaključevanje opravil na svojih neskončnih seznamih. V svetem krogu lahko vse to pustiš za sabo in si podariš priložnost za vpogled vase, v svoje potrebe. To je čas, ki ga podariš sebi, da napolniš svojo notranjo posodo z »zdravilom«, ki ga ponuja čisto vsaka ženska v krogu.

Sedemo skupaj in vsaka je vabljena, da deli sebe, točno taka, kot je. Vsaka, edinstvena in enkratna, prispeva dragocen košček v skupni mozaik. Vsaka je prepoznana, videna, slišana, vsaka dobi občutek, da druge čutijo, kar čuti sama. Vsaka pomembno obogati skupno tkanino celote, ki jo tkemo z vsakim srečanjem.

Skupaj objamemo trenutke tišine, pavzo, bolečino, izzive in skupaj opustimo potrebo po tem, da rešujemo druga drugo pred našimi izkušnjami in občutenji.

Druženje v krogu je dinamičen proces, v katerega vsaka vstopa s svojim ritmom in s svojim ciklom.

Skupaj se učimo predajati toku z zaupanjem, da bo vsaka dobila točno tisto, kar v tistem trenutku najbolj potrebuje. V duhu ženskih misterijev je proces neviden, vendar zato nič manj potenten. Vsaka ženska ima priložnost, da se potopi v kreativno silo namere in uporabi gorivo strasti za svoj namen.

In vse v krogu vemo, da je vse, kar izbiramo, da negujemo, ojačano s tem, ko delimo, ko soustvarjamo, kajti vse se potencira s prisotnostjo vsake ženske v krogu. Blagoslovi svetega kroga ženstvenosti nas spremljajo domov, podelimo jih v svoji skupnosti, v svoji družini in s tem jih vsak dan delimo z ljudmi in s svetom.

Naše prednice so se družile v svetih krogih. Vedele so, da je moč skupnosti v maternicah, ki se povežejo skupaj in skozi tovrstno druženje ustvarijo temelj, sveto posodo preobrazbe, v kateri se dogaja duhovna alkimija. Vsaka alkimija potrebuje posodo, energijo in svinec, ki ga preobražamo v zlato.

Krog je posoda za pripovedovanje zgodb, delitev izkušenj in za preseganje naših osebnih izzivov. V krogu nam božansko pride na pol poti, da se z nami poveže in soustvarja v spoštovanju, sprejemanju in hvaležnosti za vse izkušnje, ki so del našega življenja.

Vabim Te, da se pridružiš svetemu krogu ženstvenosti in izkusiš kako ustvarjamo novo skupnost na sijoče ženstveni način. Več na povezavi…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Lenoba, ki to ni…

1 Comment

Prišla sem domov po delovnem vikendu. Za mano sta bila dva dneva priprav, predavanj, reševanja izzivov na lokaciji, skratka bila sem izčrpana, utrujena, izžeta. Stopila sem skozi vrata in v prvem šusu, takoj po tem, ko sem odložila svoje vrečke in zavila v kuhinjo, da si pripravim čaj, začela pospravljati. Ko sem zlagala krožnike v pomivalni stroj, sem se pogovarjala sama s seboj; Ali nisem utrujena? Jaaaa. Zakaj torej zlagam posodo v pomivalca? Da mi ne bo kdo očital, da me dva dni ni bilo doma, da je kuhinja razmetana, ker nisem uspela pospraviti preden sem zjutraj odšla.

Ustavila sem se in se zazrla v svoje telo. Utrujenost mi je zlezla v kosti. Vendar me to ni ustavilo, da se ne bi lotila pospravljanja, da mi slučajno ne bi kdo očital, da sem lena, ker še ni narejeno. Poznaš ta občutek v sebi, ko si aktivna, produktivna, vedno znova in kar naprej nekaj delaš. Ko se ti zdi, da moraš biti kar naprej v pogonu. Veš kolikokrat sem sama sebe proglasila za leno, ker nisem naredila stvari, za katere sem bila prepričana, da jih moram? Ti je znano? Veš kolikokrat sem potisnila in na silo naredila stvari, ker je bilo nujno? In veš kolikokrat so mi povedali, da sem lena in da bi morala okrepiti svojo voljo in stvari narediti še boljše?

Ti je kdaj kdo rekel, da nehaj zavlačevati in se enostavno loti in stvar naredi…

Ko zdaj pomislim, kolikokrat sem v svojem življenju zlorabila samo sebe in na silo potisnila stvari, ker sem lahko, se zgrozim. Grozljivo se mi zdi, ko se spomnim, kolikokrat sem naredila stvari proti sebi, samo da bi dokazala, da nisem lena in bi potrdila svojo produktivnost. Prepričana sem bila, da sem lena, k’ fuks, karkoli že to pomeni, če nisem imela pospravljene hiše, urejenih otrok in vedno znova sem v utrujenosti in neskončnih opravilih sebe postavljala na zadnje mesto.

Potem sem presenečena odkrila, da to, kar sem sama pogosto imenovala lenoba, sploh ni to, kar sem mislila, da je. Uf, ja, čisto razsvetljenje. Lenoba je pravzaprav pri številnih ženskah beseda, ki smo si jo izposodile, da z njo opisujemo simptome nečesa, kar seže precej globlje. Lenoba je nalepka, ki smo si jo izposodile, da z njo opišemo simptome naslednjih precej bolj temeljnih občutij znotraj sebe;

  1. Utrujenost. Utrujenost zaradi nenehne aktivnosti, nenehnega dela v tem s hitrostjo obsedenem svetu. V tej igri produktivnosti si, dokler te ne pusti na cedilu tvoje telo in se sesuješ. Ena najpomembnejših stvari za žensko je, da zmore držati svojo posodo, svoje telo. Da si osrediščena v svojem notranjem centru, v stiku s seboj in s potrebami tvojega telesa. Ko spustiš svoje telo, ko enostavno ne zmoreš več, se zaradi stresa, ki ga povzroča nenehna aktivnost, telo ne zmore več regenerirati, zato zelo trdo pristaneš na »asfaltu«, kot to opisujem sama. Izjemno pomembno je, da si daš dovoljenje in da zmoreš upočasniti, v nasprotnem primeru postaneš žrtev kronične utrujenosti.
  2. Preplavljenost. Če si dopustiš, da se ti stvari nagrmadijo, da se tvoj neskončni seznam podaljša v neskončnost, če si mnenja, da moraš vse narediti sama in seveda poskrbeti tudi za to, da bo vse popolno, potem si nase sprejela toliko, da se bo verjetno telo prej ali slej sesedlo pod vso težo, ki jo nosiš na svojih ramenih. Pogosto ženske, ko smo preplavljene z obveznostmi, zdrsnemo v cono nevtralnosti, kjer ždimo v upanju, da bodo stvari minile same od sebe. Otopelost je pravzaprav ločitev od sebe, ločitev od čutenja, ločitev od tega, kar se nam »dogaja«. Otopelost je tisto mesto, kamor se pogosto spuščamo, kadar ne želimo čutiti čustev, ki nas preplavljajo. Ko smo na tem mestu se enostavno ne moremo premakniti in zaradi tega imamo občutek lenobe.
  3. Strah. Ko se lotevamo nečesa novega, velikega, se pogosto bojimo, da bodo stvari šle v napačno smer, da se nam bo ponesrečilo, da bo težko. In seveda se v naši notranjosti vklopi saboter. Poskušamo se izogniti stvarem, ki so v preteklosti povzročile težave v našem življenju. Vendar ti to, da se pribijaš na križ znotraj sebe ne bo pomagalo, da bi se motivirala, da bi začutila navdih, da nekaj narediš v zvezi s tem. Ustrahovanje je pogosto način, kako motivirati ljudi, vendar v resnici ne pripelje tja, kamor bi si želeli. Namesto strahu zato raje izberi prijaznost. Še posebej je prijaznost do sebe pomembna takrat, ko nas je strah.
  4. Bolečina. In četudi samo diši po tem, da bi lahko šli v smeri, ki bi vodila v bolečino, ki smo jo izkusili v preteklosti, se bomo temu poskusili izogniti. In ob tem se potegnemo nazaj, se skrijemo ali imamo občutek, da nismo dovolj dobre. Bolečina je običajno zakopana globoko v notranjosti, vendar je še vedno prisotna, izčrpava tvojo iskrivost, vitalnost, tvojo strast do življenja. In seveda se zaradi tega pogosto umaknemo, zakrčimo, se skrijemo in tisti, ki ne vedo, kar se dogaja v naši notranjosti nas bodo hitro proglasili za lenobo.
  5. Pomanjkanje navdiha. O, ja. Zelo od blizu poznam pomanjkanje navdiha. In pogosto se nisem znala ustaviti, globoko vdihniti in počivati, ko sem v sebi čutila pomanjkanje navdiha. Šele v zadnjih letih sem se naučila, da ne silim. Enostavno počakam na navdih, brez potrebe po tem, da bi morala biti produktivna in da bi morala dokazati, da zmorem tudi, ko sem brez navdiha. Čisto ok je, če je kakšen dan dolgočasen in če se ti čisto nič ne da, pa ga preživiš na vrtu, na sončku ali na dobri kavi v mestu. Zelo pomembno je, da znaš uživati v življenju brez slabe vesti. Ko uživaš, namreč hitro spet prideš v stik z navdihom, ki se nam izmika takrat, ko smo utrujene, pod stresom in časovno omejene.
  6. Zagozdenost. Ko si utrujena, brez navdiha, v bolečini se pogosto počutiš zagozdena, z občutkom, da se ne zmoreš premakniti onkraj tega, kar čutiš v sebi. Pogosto takrat poskušamo stvari, nekaj novega, karkoli bi utegnilo pomagati, da bi se stvari premaknile. Vendar se pogosto dogaja, da si kot v filmu Svižčev dan, kjer se glavni igralec vsak dan zbuja nazaj v isti dan. In ravno tovrstna zagozdenost je običajno posledica tega, da vedno znova prideš do istih zadev v svojem življenju, ko ponavljaš iste vzorce, je kot bi vedno znova butnila ob isti stekleni strop. Enostavno se ne moreš premakniti onkraj tega, kar je poznano ne glede na to, kako poizkušaš.

Številne ovire so posledica nepovezanosti s seboj in nepoznavanja svoje izvorne narave, svojega ženskega energijskega sistema in tega, kako ženske funkcioniramo v življenju. Dejstvo je, da ženske ne potrebujemo motivatorja v obliki »korenčka na palici«, ki bi nam visel pred nosom ali trde brce v rit. Pogosto smo mnenja, da lahko simptome, ki sem jih opisala zgoraj presežemo z motivacijsko knjigo, navdihnjenim videom, energijsko pijačo, deligiranjem ali s tem, da vzamemo kak drug »aspirin«. Ne glede na to, kolikokrat poskušaš vnetje pozdraviti z antibiotikom, če ne uspeš ugotoviti, zakaj se vnetje pojavlja in odstraniti vzroka, boš vedno znova ponavljala stare načine delovanja. In po mojih izkušnjah tovrstna »lenoba« vodi vedno globlje v depresijo, nezadovoljstvo, občutek izpraznjenosti, izgubljenost in zagrenjenost.

Za žensko je ključno, da najde v sebi gorivo, tisto notranjo motivacijo, ki ji pomaga preseči tovrstne izzive. Pogosto je vse, kar potrebujemo čas zase in nega sebe. In številne polno zaposlene ženske mi vedno znova povedo, da nimajo časa, da bi negovale sebe, ker morajo delati in biti produktivne.

Ne gre za to, da moraš lenobo preseči, v resnici je rešitev v tem, kako začenjaš svoj dan in kam te pelje val sedeš, na katerega sedež že takoj zjutraj.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Navdih za zapis sem dobila na spletni strani http://theorganicsister.com

Moč namere

, 0 Comments

Ker smo na našem druženju Razcveta Ženske vse postavljale namero, bi želela deliti malo več o nameri. Večina nas govori o postavljanju namere in hkrati se pogosto ne zavedamo, da je namera sila. Univerzalna sila, ki jo usmerjamo.

Sila, ki nas sili v to, da vedno bolj postajamo ta ženska, za katero smo se rodile, da postanemo.

In to običajno pomeni, da, ko namero invociramo, jo prikličemo in jo usmerimo, naletimo na vse mogoče ovire na poti. Kajti smisel tega popotovanja je v tem, da nas namera sooči z vsem, kar same sebi postavljamo na pot, da še nismo ta najveličastnejša Ženska z velikim Ž.

Prvi korak je vedno, da se tej sili odpremo.
Samo, če jo povabimo v svoje življenje in z njo aktivno soustvarjamo, jo čutimo in se ji odpremo, lahko zavestno soustvarjamo z njo. To, da se povežemo z namero pomeni, da smo se povezale z življenjem. In Ženska je življenje, ki ga čutimo kot ljubezen in ki se izraža skozi sijanje, svetlobo.

Po zapisu Wayne Dyera ima namera sedem obrazov.
Prvi obraz je kreativnost.
Kajti kreativnost je sila, ki omogoči, da se stvari premikajo, da se rodijo. Ko si v stiku s kreativnostjo imaš navdihe, utrinke, ki jih nato udejanjaš skozi navdihnjene akcije. In vsaka navdihnjena akcija te vodi bliže k temu, da si vedno bolj ta Ženska, ki ti si.

Drugi obraz je prijaznost.
Karkoli soustvarjamo z namero raste, se razcveta in nam omogoča, da smo vedno bolj srečne in izpolnjene. Rada rečem, da je najpomembnejše vprašanje, ki bi si ga morale postavljati vedno znova in znova in ki nas poveže z našo namero; Kaj je najprijaznejša stvar na svetu, ki jo lahko naredim v tem trenutku zase?

Tretji obraz namere je ljubezen.
Kajti namera je ljubeča sila, ki nas neguje. Vodi nas, da vzljubimo vse ovire, ki se nam pojavijo na poti. Ljubezen je tista, ki nas spodbuja, da sprejmemo. Če smo v jezi, sojenju, razsojanju, obsojanju, sovraštvu, srahu ali predsodkih, tam ne moremo uspevati in se razcvetati. Vedno znova se zapiramo in ne sprejmemo tega, kar nam je namenjeno. Ključno je vedno, da ljubiš to kar delaš, kajti le tako te namera vodi v to, da vedno bolj delaš to, kar ljubiš. Tukaj ni bližnjic.

Četrti obraz je lepota.
John Keats je zapisal, da je lepota resnica in resnica lepota in da je to vse, kar moramo na Zemlji vedeti. Lepota ima to sposobnost, da nas postavi v ta trenutek, tukaj in zdaj, kjer izkušamo ljubezen, prijaznost in kreativnost. Lepe misli vedno ustvarjajo lepo dušo. Ko si v toku in vidiš lepe stvari okoli sebe, si dopustiš negovanje in si v stiku s poljem namere.

Peti obraz namere je razcvet, širjenje, rast.
Namera vedno širi lepoto, ljubezen, prijaznost in kreativnost. Moč namere vedno širi, razkriva nova obzorja in nas sooča z več… Zaupaj širjenju, odpiranju in sprejemanju, kajti, ko ljubiš to kar delaš, se lahko širiš le v ljubezni in imaš vedno več prijaznosti in lepote v svojem življenju.

Šesti obraz namere je blaginja.
Blaginja je tvoje naravno stanje obstoja. Ustvarjena si bila v blaginji in blaginja ti je vedno na voljo, da jo izbereš. Potrebno jo je izbrati! Blaginja nima nobenega limita, potrebno se je odpreti, jo sprejeti, jo negovati in deliti. Blaginja je intimno povezana z razcvetom. Več o blaginji si lahko prebereš v članku tukaj…

Sedmi obraz namere je sprejemljivost.
Umetnost sprejemljivosti je tista, ki jo moramo osebno spoznati, če želimo v polnosti usmerjati in soustvarjati z namero. Sprejemljivost nam je vedno na voljo. Starodavna umetnost alkimije govori o tem, da so nam vsi elementi na voljo, da jih vpokličemo in soustvarjamo z njimi. Vendar je potrebna voljnost, da se odpremo, prepoznamo namero in sprejmemo. Namera se ne more odzvati, če je ne prepoznaš! Tvoja naloga ni, da se sprašuješ; Kako? Tvoja naloga je, da rečeš; JA! Voljnost, sprejemljivost je ključna.

In, ko jo sprejmemo, da soustvarjamo z njo zavestno, je nujno, da sprejmemo vse tiste dele sebe, ki pridejo v ospredje in zahtevajo našo pozornost, ljubezen, prijaznost, da uvidimo njihovo lepoto in jih objamemo, se pomirimo z njimi. Prijaznost je resnično ključna, ko se pojavijo senčni deli, strahovi, izzivi na poti.

Namero je potrebno negovati, svoje srčne želje, ki smo jih predale nameri. Potrebno se je vedno znova uglaševati z namero, jo vedno znova oživljati in ji dopustiti, da teče skozi naše življenje.

Zadnji del v razcvetu je, da sebe delimo s svetom. Bolj, ko se delimo, bolj, ko delimo svoje darove, bolj se odpiramo in bolj smo v sprejemanju. Predaja sili namere je ključnega pomena. Da zaupamo, da nas vodi. Da zmoremo ustvariti varno posodo v sebi, da sprejmemo vse dele sebe, ki se oglasijo in ki želijo našo pozornost. Da zmoremo spoštovati vse dele sebe. In da vidimo vrednost v čisto vseh aspektih sebe, tudi v tistih, ki jih sodimo kot “negativne”. Samozavedanje, samozaupanje, samospoštovanje in samovrednotenje so štirje stebri notranjega temelja, ki je osnova za razcvet.

Vedno se lahko odpreš še malo bolj, sprejmeš še malo več, se neguješ še malo bolj in se predaš, deliš sebe še malo več. To je razcvet, ki mu nikoli ni konca!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objemi Sebe!

, 0 Comments

V svojem dve desetletji dolgem iskanju in raziskovanju sem spoznala, da so ranjenosti tista čustva, ki jih nismo izkusili. Ko te nekaj globoko rani, se to zapiše v tvoj celični spomin.
Dokler se s tem ne soočiš zavestno, te bo čakalo. Nikamor ne bo šlo.

Spoznala sem, da moramo pozdraviti sojenje in tendenco, da kritiziramo, bolečino izdaje, opravičevanje zanikanja, občutke zapuščenosti in osamljenosti, ter občutke izoliranosti in ločenosti v sebi, da bi lahko bili v svojem izvornem stanju ranljivosti, odprtosti, voljnosti.

Vsi imamo močne ranjenosti na dveh ali treh poljih teh izvornih ranjenosti srca, ki nam onemogočajo globlji stik s svojo dušo in zaradi katerih ne moremo izkusiti Božanske Ljubezni.

Kajti vsakič, ko se odpremo in samo zadiši po tem, da bi lahko bili ranjeni, se v našem telesu sproži močan notranji odziv, ki vključuje tako hormonski, kot tudi čisto fizični odziv, da ne govorim o tem, da vpliva na naše energijsko polje.

In se zapremo, zakrčimo, stisnemo in se umaknemo v sebi – zbežimo ali pa napademo, tretji odziv je otopelost in zmrznjenost, ki je še najbolj pogost odziv v zadnjem času. Ćetrti odziv je padanje v nezavedno.

Tovrstne ranjenosti so nas zaznamovale na genetski ravni, arhetipski in kolektivni ravni, globoko so zakopane v našem celičnem spominu in večinoma smo naučeni, da jih poskušamo pozabiti, zanikati, zakopati še globlje v svoji notranjosti.

Vendar povzročajo v nas občutek, da je z nami nekaj narobe.
In tukaj se rojeva naš sram. Ko nas je sram, da obstajamo, ko mislimo, da si ne zaslužimo in nismo dovolj dobri, ne glede na vse naše uspehe, dosežke, vse kar nam veliko pomeni, vedno znova pristanemo v teh izvornih ranjenostih, ki nas silijo v iskanje, v ločenost in globok nedefiniran občutek, da je z nami nekaj hudo narobe. In to ne glede na vse zdravljenje, ki smo ga že opravili, ne glede na vse iskanje znotraj nas.

Dejstvo je, da dokler ne pogledamo v Matrico izvornih ran, dokler obstaja v nas, nismo svobodni. Vsi sistemi, ki jih poznamo, vse kar nas obdaja od religije, ekonomije, sodstva, politike, pravila civiliziranega sveta, vse oblike preganjanja in zatiranje, duhovne tradicije, sistemi prepričanja, vse se je rodilo iz Matrice izvornih ranjenosti.

In vodijo nas sistemi, ki nas nadzirajo in kontrolirajo skozi te ranjenosti. Kajti tako se ustvarja strah, prestrašenost, nemoč. Pritisnejo ti na notranje gumbe in se umakneš, se skriješ, zmrzneš, se zakrčiš.

Blokirali smo ta čustveni tok s svojim obrambnim mehanizmom in oblikovali smo sodbo, kritiko, ki drži izkušnjo kot zamrznjeno sliko v naši avri.

Ko sem raziskovala vpliv travm na biologijo, sem začela spoznavati, kako so ta zamrznjena čustva pravzaprav del naše celične strukture in ovirajo delovanje naših celic, tkiv in organov, kar v daljšem časovnem obdobju pripelje do bolezni.

Razsvetljenje, tako popularno stanje, ki ga iščejo mnogi je pravzaprav stanje, ko ponovno izkusiš celega sebe, vse dele sebe brez sojenja in kritiziranja in se vse razsvetli, gre vse v luč. Ključ je v občutkih.

Naša izkušnja je občutek. Občutek si želi biti občuten, izkušen. Začutiti je potrebno svoje občutke in ko lahko čutiš celega sebe, vse dele sebe, se celotna dinamika notranjih ranjenosti razgradi.

In oblikovala sem proces skozi katerega na lahkoten in milosten način preobražamo svoje ranjenosti, ki sem ga poimenovala DivineFlow – iz stresa v radost.

Vedno, ko čistiš in zdraviš svoje notranje rane, ojačuješ svojo izvorno esenco v sebi.
Premikaš se v ljubezen, ven iz bolečine. Brez uporabe ščitov in obrambe pred čustvi smo odprti.

Vedeti morate, da vedno k sebi pritegnemo ljudi in situacije za lastno zdravljenje, da se lahko vrnemo nazaj v celoto Biti.
Okoliščine nam vedno odslikajo naše lastno obsojanje tistih delov nas samih, ki niso pozdravljeni znotraj nas in jih gledamo v drugih ljudeh.
Ko se nehamo braniti, ščititi, se odpremo izkušnji, ki jo imamo v sebi, ki se mora premakniti v Celoto sebe.

In kar lahko naredim za vas je, da vas vodim skozi proces preobrazbe. V 12 srečanjih Objemi Sebe pa se skupaj družimo in skozi skupinsko dinamiko premikamo skozi vseh osem izvornih ranjenosti, ki jih nosimo v sebi (štirje preživetveni arhetipi) in z vami bom delila, kako se soočati z njimi v vsakodnevnem življenju.

Na vsakem srečanju bomo zelo praktično in na svojem primeru pogledali kje izgubljamo svoj občutek varnosti in za kaj smo ga zamenjali v sebi.
Spoznali boste kje izdate, zanikate, ranite, zapustite in se ločite od sebe.

Objemi Sebe je izjemno arhetipsko popotovanje vase, ki skozi zdravljenje ranjenosti vedno bolj razkriva zlato naše Duše, našo angelsko esenco. Več na spletni povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!

Taja Albolena.

«< 39 40 41 42 43 >»