Blaginja je okupirala moje življenje. O tem sem popolnoma prepričana. Zanimivo je, kako me vedno bolj navdušuje, bolj ko se potapljam vanjo in spoznavam… pravzaprav sebe.
Do tega potapljanja v blaginjo, ki smo ga začele s 1.1. se sploh nisem zavedala, kako močno hrepenim po njej. Kot bi ubesedila iskanje svojega svetega grala. Vseskozi sem iskala blaginjo. Vse poti, ki sem jih prehodila so me vedno znova vodile v njene številne izraze in aspekte. V duhu pregleda leta sem se odločila, da pogledam svoje življenje skozi prizmo blaginje in njenih aspektov, ki jih prepoznavam, da so močno zaznamovali moje življenje. In če začutiš, te vabim, da se mi pridružiš v tem raziskovanju blaginje skozi štiri aspekte Biti, ki sem jih prepoznala v notranjosti Ženske. In moški, tudi vi imate v sebi svoj diamant, ki ima štiri unikatne aspekte; očeta, bojevnika, ljubimca in modreca; vsi štirje se udejanjajo skozi Boga, ki sije skozi center in predstavlja peti element tega diamanta.
Dragulj ženske pa sestavljajo: Gaia, Amazonka, Hetaira in Sofija, ki utrejo pot petemu aspektu Boginje. Skozi vse svoje življenje sem v ospredje postavljala celostnost, celoto, povezovanje. In iz tega mojega 20 letnega raziskovanja, opuščanja, povezovanja se je rodil Dragulj Ženske, ki meni osebno predstavlja bistvo, tisto srž, srce vsega mojega iskanja.
In popotovanje se vedno začne pri posodi, pri temelju, pri svetem prostoru. Naše telo je tempelj, je posoda za Duha. In pomembno je, da zmoremo poskrbeti za svoje telo, mu damo tisto, kar potrebuje. Eno od presenečenj preteklega leta zame osebno je bilo brez dvoma spoznanje, kako ključno je, da vem, kaj potrebujem, v vsakem trenutku. Varnost, zaščitenost in stabilnost struktur, ki jih v svojem življenju gradimo, kaže na to, kako pomembno je, da poznamo svoje potrebe in vrednote, ki nam nudijo ravno to stabilnost, zaščitenost in varnost v sebi. Ko sem potovala skozi svoje notranje ranjenosti in se spoznavala s svojimi različnimi aspekti notranjega otroka, sem vedno znova prepoznavala, kako pomembno je, da sama sebi postanem starš in da sama sebi dam ta notranji občutek varnosti, namesto, da ga iščem zunaj sebe. Lekcija leta 2014 zame je bilo brez dvoma upravljanje s svojo energijo in zavedanje, kako ključno je, da zavestno izbiram in kreiram to kar si želim, od znotraj navzven.
In ena od namer za leto 2014 je bil razcvet. V duhu prosperitete; dobrobiti, širjenja, rasti, radosti, sreče, zadovoljstva, sem vse to nekako alkimizirala v besedi razcvet. In se podala na popotovanje, ki me je vodilo v samo srce potencialov, novih spoznanj, večjega vpogleda, novih izkušenj, širjenja obzorij in moje posode. Razcvet me je vodil v razkrivanje tega, kako trdno se skrivam v popku in koliko poguma je potrebnega za to, da svoj popek razpreš in se razcvetiš. Začne se z enim lističem, ki mu sledijo vedno novi in novi, kar te vodi v občutek realiziranja svojih potencialov in raziskovanja vedno novih aspektov tvoje Biti. Vse to brez dvoma vodi v večjo povezanost in celostnost, v sprejemanje vseh aspektov svoje Biti. In sprejemanje sebe, tako tistih lepih, kot manj lepih delov sebe je globoko zaznamovalo moje leto 2014. Že več let govorim o tem, kako pomembno je prepoznavanje in zavedanje piedestalov in kleti, ki jih v življenju ustvarjamo, vendar sem v letu 2014 močno utelesila kaj pomeni, da ljudi, stvari in dogodke daješ v srce. Brez omejevanja ali siljenja, da samo si v sprejemanju tega kar JE.
Intimnost je tema, ki me je v letu 2014 čisto omrežila. Intimnost je tista globoka bližina, dušni stik, povezanost, ki te energetizira, ki poglablja tvoje odnose z ljudmi in ki omogoča avtentične in ljubeče partnerstvo. Intimnost je globoka ranljivost, ki odpira prostor za soočanje s kompleksnimi občutki in ti ponudi ogledalo, v katerem lahko še bolj celostno vidiš sebe. Intimnost me je vodila v globine mene same. Intimnost me neguje in brez dvoma pospešuje moj razcvet. Intimnost pripomore k občutku povezanosti, jasnosti in dobrobiti v življenju, kar me je brez dvoma vodilo v blagostanje. Kajti to, kar je ključnega pomena za intimnost je stik s sabo.
In najpomembnejše je bilo brez dvoma zaupanje sebi, prepoznavanje lastne vrednosti, sledenje sebi in svojim navdihom, ko so stvari postale neudobne. Brez dvoma je ena najpomembnejših veščin to, da svoje obnašanje, to kako se vedeš upravljaš od znotraj. In da bi to lahko naredila moraš poznati svoj namen, kdo si in zakaj si tukaj. Prijaznost in odločnost, osebna avtonomost in sposobnost, da postaviš meje so ključnega pomena. Zdrava kmečka pamet je tista, ki ti pomaga ločiti zrnje od plev, da veš kako in kdaj narediti akcijo, da si budna, prisotna in pozorna na znamenja, ki ti jih prinaša življenje. SInhronost v življenju se poveča takrat, ko si v stiku s seboj in potem prepoznaš valove, ki se dvigajo in ki te ali peljejo s seboj ali pa te povaljajo na dnu morja. Deskanje na valovih življenja je umetnost, ki jo je potrebno mojstriti vsak dan znova.
In zato sem za svojo glavno namero v letu 2015 izbrala ravno blaginjo. Blaginja meni osebno predstavlja izpolnjenost, polnost, dobrobit, celostnost, povezanost, vse tisto, kar mi v življenju največ pomeni. Ja, predstavlja tudi uspešnost, vendar je v mojem razumevanju uspešnost povezana s tvojo sposobnostjo upravljanja z vsemi vidiki svojega življenja in s tem, kako uspešno deskaš na svojem oceanu življenja in ne s tem koliko in kaj imaš. Blaginjo čutim kot mehko, nežno, blago energijo, tako, kot čutim tudi namero. Čutim, da delujeta z roko v roki, v soustvarjanju in se veselim vseh vpogledov in navdihov, ki jih leto 2015 prinaša s seboj.
In zato sem izbrala, da praznujem življenje, čisto vsak dan.
Statistični urad republike Slovenije o blaginji navaja; Blaginja danes ne pomeni le materialnih dobrin, ampak se nanaša tudi (ali predvsem) na človekovo počutje, bivanje, medsebojne odnose. Glavne vsebine, na katere moramo biti pozorni, ko govorimo o blaginji ljudi, so: življenjski standard v materialnem smislu, zdravje, izobrazba, osebna aktivnost, vključno z delom, volilna pravica in upravljanje, socialne vezi in odnosi, okolje ter varnost in nevarnost v materialnem in fizičnem smislu.
To je bila prva stvar, ki sem jo prebrala o blaginji. In se zamislila. Blaginja je v moje leto vstopila že pred leti, vendar ne pod tem imenom. Ker nisem vedela, kako prevesti to, kar sem čutila pod angleško besedo “prosperity”, sem jo prevajala dobesedno kot prosperiteto. Čeprav je bil to le približek, najboljši, kar sem jih lahko našla, sem čutila, da je to tisto, kar sem želela vnesti v svoje življenje. Prosperitas je latinska beseda za dobrobit, uspešnost, radost, razvoj in srečo. Sama sem jo čutila kot širjenje, razcvet, radost, izpolnjenost.
Ko sem pred leti začutila, da bogastvo ni tisto, za čemer naj se ženem, sem ostala nekako v “zraku”, med svetovi, nisem bila ne tam in ne tukaj. Gledala sem ljudi, delala za mnoge, za katere bi lahko rekli, da so bogati, vendar kljub vsemu bogastvu niso živeli v blaginji, temveč v pomanjkanju. Iz pomanjkanja so hoteli še več in še več in s tem se nisem mogla poistovetiti. Je bogastvo res pomenilo, da moram delati več, da bi imela več, da bi živela bolje?
Ko je moja ljuba prijateljica letos z menoj delila besedo blaginja, mi je bila takoj všeč. Tako blaga je in mila, tako ženstvena. Na začetku so mi nekateri rekli, da jo tako močno čutim samo zato, ker še ni izrabljena tako kot bogastvo, vendar sem sama, ko sem vse svoje raziskovanje zadnjih petih let na temo razlike med manifestacijo in kreacijo dala v strukturo, ki sem jo čutila za svojo, spoznala, da je blaginja precej več kot zgolj, da imaš. Zame je to stanje Biti.
Da si v blaginji, ti ni treba narediti čisto nič. Absurdno!? Morda. Vendar je čista resnica, da je blaginja že v tebi, v meni, v vsakem od nas. Ne rabiš se truditi, da bi jo dosegla, nikomur ti ni treba dokazovati, da si jo vredna. Blaginja enostavno je. Odsotnost blaginje na drugi strani prepoznavamo kot pomanjkanje. In kot sem delila že v prejšnjem odstavku, poznam kar nekaj bogatih ljudi, ki živijo v pomanjkanju.
Osebno sem se v svojem trudu, da bi bila bogata vedno znova znašla v notranji praznini, ki sem jo potem polnila s stvarmi. Ja, bila sem zelo uspešna v manifestiranju, tudi denarja, vendar sem vedno znova ostala brez vsega, ker v sebi nisem čutila polnosti temveč vedno znova pomanjkanje. Toliko kot sem dobila, toliko je šlo naprej. Hodila sem na izobraževanja na temo manifestacije, brala knjige, študirala, preizkušala, dokler se mi ni vse skupaj uprlo. O tem sem že pisala, večkrat. Leto 2009 je bilo zame prelomno v več pogledih. In prehodila sem dolgo pot do blaginje. Da imam zdaj zavedanje, razumevanje, da jo čutim in da jo tudi izkušam.
In zame osebno je blaginja tako nežna, mehka, tako blaga. Odpira mi vrata v svetost, v posvečenost, v blagoslove, v resnično vrednost. Izbiram jo, ker me poboža, ker poboža mojo dušo. in ker takrat, ko jo povabim k soustvarjanju vse poteka tako naravno. Samo je.
Končno sem dojela, da mi ni treba ločevati časa, ko uživam in časa, ko delam. V skladu s tem, kar sem zapisala na začetku je blaginja tista, ki povezuje, ki zbližuje, ki ustvarja srčni stik z drugim človekom.
Blaginja je tvoje notranje stanje Biti, ko v sebi čutiš izpolnjenost, notranjo polnost. Blagostanje predstavlja način, kako vrednotimo svoje življenje in v njem prepoznavamo srečo, zadovoljstvo z življenjem, polnost, radost, smiselnosti in izpolnjenost. Izražamo jo skozi kreativnost, umetnost, lepoto, senzualnost, zaznavanje, uživanje življenja, prisotnost v tem trenutku tukaj in zdaj.
In kot je danes moja druga prijateljica delila z menoj; Ko si polna, deliš iz te izpolnjenosti, ki jo čutiš v sebi. In vse kar deliš dobi noto srčnosti. To je blagost, ki jo siješ iz sebe v svet. In ta blagost se zapiše v čisto vse, česar se dotakneš – ko pripravljaš hrano, pospravljaš oblačila, čistiš hišo, pošiljaš maile, pišeš članke,… karkoli. S to blagostjo se ti dotikaš ljudi, brez napora. Ko delaš s svojo srčno noto, komuniciraš iz srca, si v blagosti, ti si blaginja. In to je tisto, v čemer jaz brezmejno uživam. To je tisto, kar polni mene in zaradi česar lahko tako ogromno stvari naredim. Ker delim sebe, delim to, kar navdihuje mene, polna sem in delim svojo srčno noto.
Drage moje soustvarjalke, hvala. Hvala, da delite z menoj, da lahko delim z vami, hvala, da ustvarjamo to posodo, ki nas drži, da blago, mehko in nežno potujemo skupaj skozi tole porajanje sebe. Leto 2015 je resnično leto blaginje, če tako izbereš. In potrebno je izbrati, kajti blaginja ni nekaj samo-po-sebi umevnega. Ni nekaj, kar ti pripada, kar moraš imeti, in ni nekaj kar lahko dosežeš. Blaginja ni nekaj, kar imaš, je to kdo ti si.
In sama vedno znova pravim, da moraš postati ta ženska, ki ima to, kar si želiš imeti. Saj veste, zakon privlačnosti. Ti si magnet, ki v svoje življenje privlači to, kdo ti si.
Vsi poznamo novoletne zaobljube, ki jih sklenemo sami s seboj. Obljubimo si, da bomo bolj srečni, bolj uspešni, bolj zdravi, bolj … In navdušenje nas običajno drži kakšen mesec, pri nekaterih več, potem pa splahni, zaradi pomanjkanja volje in tako se vrnemo nazaj v stare preizkušene navade. V svojem dolgoletnem raziskovanju različnih tehnik sem ugotovila, da je tisto, kar nas običajno vrne nazaj v stare vzorce delovanja – navada. Dokler ne znamo preseči stare navade, tako, da vedno znova izbiramo novo, se slej ko prej vrnemo nazaj v stare tirnice, kajti to je tisto, kar nam je blizu, kar je udobno, ne glede na to, da nam ni najbolj všeč. Vendar je pri ljudeh še vedno tako, da ne marajo neznanega in se zato raje vračajo nazaj v znano, ki je udobno, četudi ni optimalno. Novo leto tako pogosto postane ponavljanje prejšnjih let in tako za mnoge še eno leto za katerega si želijo, da bi čimprej minilo.
Zadnji mesec smo navdušeno ugotavljali, da je leto 2015 leto pravice in leto blaginje. Po mojem osebnem mnenju bo to leto, ki bo pokazalo iz kje kreiramo, iz strahu ali iz ljubezni. Dejstvo je, da vedno sami kreiramo vse kar se nam dogaja v naših življenjih in priznam, včasih so te kreacije sila neudobne in strašljive. Vendar leto 2015 ni leto, ko bi čakali na kogarkoli zunaj nas, da nas bo rešil. Nasploh smo Slovenci nagnjeni k temu, da čakamo na rešitelja, nekoga, ki nas bo rešil in svoje oči upiramo v zunanji svet, v vlado, gospodarstvo, imamo velika pričakovanja do partnerjev, skratka iščemo nekoga zunaj sebe, ki nas bo odrešil. S tem sebe vedno znova postavljamo v pozicijo žrtve. Pričakujemo in se čutimo upravičene do tega, da nam nekdo pomaga.
Vsako leto vstopamo na silvestrovo čez polnoč z zavezo, da bo leto pred nami drugačno, da bo to “moje” leto. In potem se zbudimo 1.1., ko mnogi ugotavljajo, da ni nič drugače. Da ne govorim o tem, da je 2.1. prvi delovni dan, ko mnogi ugotavljajo, da ni čisto nič drugače. Isti šefi so še vedno sitni, stari sodelavci so še vedno tekmovalni, otroci so še vedno leni in ne vstanejo nič prej in tako slej ko prej enostavno odnehamo.
Kaj se je zgodilo z vsem navdušenjem iz začetka leta, se mnogi sprašujejo, ko leto nadaljuje svojo utirjeno pot?
Začeli smo z mnogimi dobrimi nameni in usmerjeno namero, nato pa se je nekaj zgodilo? Kaj?
Težava pri novo letni zaobljubi je pogosto v tem, da jo že v štartu postavimo na paradigmi tega, česar v prejšnjem letu nismo dosegli. Pričakovanja vedno temeljijo na preteklosti. Pričakovanja so dejstva, ki izhajajo iz preteklih izkušenj na podlagi katerih pričakujemo, da bi naj bilo … drugače. Vse tisto, kar se ni izšlo, kar se ni zgodilo, je tisto kar postavimo na vrh svojega seznama želja. In naši seznami želja so pogosto posledica naše želje, da bi si končno “uredili” svoje življenje.
Druga stvar je ta, da si sezname pišemo skozi osredotočanje na stvari v zunanjem svetu. Skratka, svoje sezname želja pogosto pišemo iz pomanjkanja. Pomanjkanja tega kar nimamo, kar bi želeli imeti in vidimo, da tega v tem trenutku nimamo. Iščemo kaj je tisto, kar nam manjka, česa nimamo in se osredotočamo na to, ob tem pa pozabimo, da je naša pozornost usmerjena na pomanjkanje in ne na blaginjo.
Tretje je to, da se ne zavedamo, da je leto 2012 resnično prineslo izjemno veliko spremembo v fokusu naše energije, ki ne podpira želja naše osebnosti in ega, temveč nas sili v to, da odkrijemo svoje srčne želje, želje naše duše. In te niso udobne. Naša duša ima pravzaprav tri želje; da se širimo oziroma rastemo, da se izražamo in da izkušamo ta svet v vsem njegovem izobilju. Kar pogosto pozabimo je, da namen s katerim smo tukaj ni, da bi si uredili udobno življenje, duša je izbrala, da se bomo soočili z vsem, kar nam je na poti, z vsemi ovirami, izzivi, ki nam preprečujejo, da bi vzpostaviti ravnovesje znotraj sebe. Potrebno se je soočiti z vsemi stvarmi, ki jih sami sebi postavljamo na pot, da še nismo ta oseba, ki živi življenje, ki si ga želimo živeti. V resnici je vse kar se dogaja popolno in prav nič ni narobe z nami ali našimi življenji, ničesar ni, kar bi morali “urediti”. In tega običajno ni lahko sprejeti. Vse se dogaja z božansko časovno usklajenostjo in lahko se borimo in cepetamo, poskušamo stvari izsiliti ali pa enostavno počakamo, da nam življenje prinese priložnosti.
Konec leta 2012 so mi moji vodniki predstavili izjemno zanimivo asociacijo življenja z deskanjem na valovih življenja in ob tem so me spomnili na pravila deskarjev, ki sem jih že pred leti našla nekje v svetovnem medmrežju. In ključno sporočilo je bilo, da moraš valove začutiti in biti odprt, v stiku, v toku, kajti drugače te val potegne pod sebe in te povalja v pesku. In, ko te povalja v pesku to ne pomeni, da zdaj nehaš z deskanjem na valovih. Ne, to vzameš kot nekaj, kar je del mojstrenja valov. In tako se vedno znova vračaš na svojo desko in se mojstriš v tem, da ostajaš na valovih in jezdiš z njimi.
Ena velikih lekcij leta 2014 zame osebno je umetnost sprejemljivosti. Sprejemljivost in voljnost, da sodeluješ z valovi in se ne boriš z njimi, ko te potegnejo podse in te povaljajo, da ne kuhaš zamere in se kar se da hitro vrneš na valove, je osnovno pravilo deskarjev. In tega se je potrebno naučiti v našem vsakodnevnem življenju.
Stvari lahko preobrazimo le takrat, ko si dopustimo in smo voljni, da se preobrazba zgodi. Kadarkoli usmerimo namero v nekaj, kar si želimo, to ustvari z besedami Abrahama – energijski vrtinec, ki pritegne energijo v skladu z našo namero, k nam. Ta vrtinec nas uglasi z vibracijo tega, kar je v skladu in povezavi s to našo namero, hkrati pa nam prinese na površje znotraj nas samih vse tisto, kar ovira to željo ali namero, da se uresniči. Naj to povem še enkrat na malo drugačen način. Sila namere je sila, ki te sooči z vsem, kar si sam postavljaš na pot, da še nisi ta oseba, ki ima in živi to življenje, ki si ga želiš. Velika večina odneha takoj, ko so soočeni s strahovi in odporom znotraj sebe, s stvarmi, s katerimi se je potrebno soočiti, da bi jih preobrazili. In večina se v taki situaciji zagozdi, kajti mnenja so, da bi moralo osredotočanje na želje prinesti točno to, kar si želijo.
Izziv je brez dvoma v tem, da nas prestraši dejstvo, da se moramo, preden bi lahko imeli to, kar si želimo, soočiti in preseči tiste dele sebe, ki sabotirajo, da bi to sploh imeli. Soočiti se je potrebno s svojimi strahovi.
Ljudje še vedno delujemo v paradigmi kontrole in nadzora, kjer hočemo, da se stvari dogajajo točno tako, kot smo si zamislili, kajti to je nekaj znanega. Takoj, ko nas življenje zapelje v domeno neznanega, kjer kontrola ni mogoča, kajti ne moreš nadzorovati oceana življenja, enostavno odnehamo.
Izziv za večino tistih, ki si postavijo novoletne zaobljube je, da se nehajo boriti in začnejo sprejemati. Šele, ko smo v dopuščanju, se lahko energetski vrtinec, ki smo ga ustvarili širi in pritegne k nam vse tisto, kar je uglašeno z njim. Seveda to pomeni tudi, da se z milostjo soočamo z vsem, kar ni usklajeno z njim in je trenutno del našega življenja.
Nedvomno je velika lekcija v tem to, da opustimo vse tisto, kar nas želi zapustiti in sprejmemo tisto, kar želi priti k nam. Narediti moramo prostor za nove stvari tako, da spustimo vse tisto, kar nam ne služi več. Zato je to, da dopustimo toku življenja, da opravlja to, kar opravlja najboljše, tisto, kar omogoči našim nameram, da se udejanjajo.
Kreacija je v domeni božanske ženske esence in je povezana z dopuščanjem, voljnostjo in sprejemljivostjo, ko smo v toku in dopustimo, da samo smo. In ja, seveda je modro, da smo jasni v tem, kaj so naše srčne želje in da gremo za njimi. Ob tem pa se zavedajte, da vas bo življenje soočilo z vsem, kar ni v skladu z njimi samo zato, da bi to lahko v sebi prepoznali, se s tem pomirili v sebi in nadaljevali svoje popotovanje. Bodite pripravljeni narediti vse kar je potrebno, da naredite prostor za čudeže.
Zavedajte se, da je življenje vaša kreacija in ob tem je potrebno prevzeti polno odgovornost za to, kar kreirate. To pomeni, da vam nihče nič ni naredi, kar ne bi bilo del dogovora med dušami, vse je vaša izbira. Če lahko to sprejmete in živite s tem, da kreirate tako izzive, kot čudeže v svojem življenju, ste na pravi poti.
V tem življenju ni žrtev, poražencev in zmagovalcev samo zato, da so. Vse je stvar izbire in potem življenje preizkusi ali si zavezan, da boš svojim srčnim željam sledil in jahal na valovih življenja ali te bo val potegnil podse in te povaljal v pesku. Na temo zavestne kreacije je na voljo vikend druženje Ustvari izjemno 2015, kjer je naša glavna tema razlika med zavestno kreacijo in manifestacijo. Več informacij je na voljo tukaj…
Želim vam, da je leto 2015 resnično vaše leto in da ustvarite vse kar si želite. Naj bo vaša ježa na valovih življenja prežeta z užitkom, radostjo in blaginjo. In naj se uresniči vse, kar ste izbrali zase!
In le vi veste, kaj to je, zato se obrnite vase in prepoznajte to v sebi.
Včasih sem resnično popolnoma blond. Kljub temu, da že leta preučujem razlike med moškimi in ženskami, včasih potrebujem take orto težke lekcije, da dojamem kakšno pomembno podrobnost. Vzemimo pod drobnogled dejstvo, da je za moške spoštovanje izjemnega pomena. Moški želijo, da spoštujemo njihov čas, energijo in denar. In ker smo ženske bitja z neskončnimi seznami in neskončnimi obveznostmi, le stežka sprejmemo dejstvo, da moramo posebej prositi za čisto vsako malenkost, katero naj nam moški naredi. Npr. da obesi perilo, ali pelje otroke na popoldanske aktivnosti. Poznano?
Ženske delamo toliko stvari; od nakupovanja, do pospravljanja in pranja, likanja in čiščenja, zlaganja posode v pomivalni stroj in brisanja prahu, da se nam sčasoma vse, kar počnemo, zdi nekako samo-po-sebi umevno. Dejstvo je, da me ne cenimo vsega kar počnemo. Tako samoumevno je nam samim, da zmoremo in da tudi delamo vse same. In ko prosimo moškega, naj nam priskoči na pomoč in v skladu s svojim “projektnim” pogledom na stvari želi nagrado za to, kar je naredil, pogosto pobiramo čeljust po tleh, ker nekako ne moremo razumeti, da moški zahteva zase spoštovanje, nam pa ne da tega, kar potrebujemo.
Dejstvo, ki ga pogosto spregledamo je, da moški potrebuje spoštovanje in ženske potrebujemo ljubečo pozornost.
Brez dvoma v svojem vsakdanjiku poznate začarani krog, ko se na stanje brez ljubeče pozornosti ženske odzovemo brez spoštovanja. Moški pa se na odnos brez spoštovanja odzove brez ljubeče pozornosti. In smo pri jajcu in kuri. Kdo bo popustil, kdo bo začel …
Ko sem začela zavestno spreminjati najino partnerstvo, je bil prvi korak ta, da sem bila prijazna in bolj spoštljiva, čeprav včasih s stisnjenimi zobmi. “Zakaj se je potrebno zahvaliti za čisto vsako malenkost moškemu, medtem, ko nam on ne izraža hvaležnosti za to, kar počnemo?” je popolnoma merodajno vprašanje številnih žensk. In to je bil dolgo časa kamen spotike v mojem partnerstvu, ker nikakor nisem hotela vzeti te lekcije, da moram vsakič znova prositi za to, da obesi perilo po tem, ko posoda s perilom že 3 dni stoji poleg stojala za perilo in on mirno hodi mimo. Da ne govorim o tem, kako težko je biti potrpežljivo prijazna in spoštljiva po treh dneh opazovanja polne posode perila, ki se nikakor ne obesi samo od sebe. Da ne govorim o nagradi, ki jo moški na koncu opravljenega projekta potrebuje.
Spoštovanje je v osnovi sprejemanje osebe, njenih pogledov na svet, njenega trenutnega počutja, in na splošno življenjske naravnanosti. Spoštovanje pomeni, da vidiš in ceniš njegovo vrednost, brez pričakovanj, brez potrebe po tem, da dokaže svojo ljubezen z dejanji. Da njegov obstoj zadošča. Spoštovanje je sprejemanje napak in pomanjkljivosti. Drage moje, to je izjemno pomemben vidik, spoštovanje je brezpogojno sprejemanje osebe točno take kot je. Brez da poskušaš vsiliti svoje mnenje, brez da brskaš po stvareh od nekoga drugega in brez omalovaževanja nekoga zaradi česarkoli, brez zajedljivosti.
Ni vedno lahko sprejeti partnerja točno takšnega kot je, a to je bistvo ne samo odnosa ampak bistvo življenja. S stalnim razburjanjem dosežemo kaj? Samo to, da se moški umakne.
Zakaj deluje na tak način?
Moški so bitja časti. Delujejo v skladu s svojimi življenjskimi vrednotami. V času spora, ko ženska moškega kritizira in se nad njim pritožuje, moški na zunaj morda deluje popolnoma hladno in njegov obraz je popolnoma hladnokrven. Vendar so raziskovalci medsebojnih odnosov z meritvami srčnega utripa ugotovili, da je moški imel v povprečju kar 99 udarcev na minuto, kar je pomenilo, da je bil v »bojevniški pripravljenosti«. V njegovi notranjosti je imel dve izbiri, da se umakne ali začne boriti. Kot moški se z žensko seveda noče boriti, zato poskuša storiti častno stvar in se umakniti. Na drugi strani pa je pri ženskah prevzela vlogo podivjana ženska, kar je bilo v praksi videti, kot da je ženska popolnoma izgubila kontrolo nad svojimi čustvi. Vendar so meritve srčnega utripa pokazale normalen srčni utrip. Ugotovili so, da moški umik za žensko pomeni zavrnitev in dejstvo, da je moški do nje neljubeč. Na drugi strani so ženske povedale, da so s pogovorom poskušale rešiti spor tako, da so mu nasprotovale, kar so moški občutili kot željo po nadzoru. To stalno kritiziranje pa si moški »prevedejo« kot nespoštovanje.
V praksi je ženska tista, ki bi se morala moškemu opravičiti, takrat, ko znori. Vsaki kritični izjavi, vsaki žalitvi, bi naj sledilo izraženo spoštovanje.
Naj se vrnem na začetek. Moški so bitja projektov, kar pomeni, da mu moraš povedati kakšen je projekt, ki ga mora opraviti in na koncu sledi nagrada za opravljeni projekt. In ker je ljubeča pozornost tisto, kar neguje ženske, je nova veščina v medsebojnih odnosih, ki jo moramo usvojiti ženske način, kako moškemu povedati, kaj naj naredi zate, da ti ob tem čutiš ljubečo pozornost, ki te neguje in nahrani, on pa dobi na koncu opravljenega projekta nagrado in sta oba zadovoljna. Zanimivo, je res?
Ko zadnje dni odpiram svoj FB zid, se kar ne morem izogniti debatam o ravnatelju z mariborske srednje šole, ki je naredil samomor. Vse do trenutka, ko sem izvedela za samomor se z incidentom, ki se je zgodil na šoli nisem ukvarjala, ne glede na to, da je na tem istem zidu vsak dan visela kakšna debata o moralnosti njegovega početja. Moja osebna izbira je bila, da ne bom s svojo energijo prilivala ognja, beri energije, v to zadevo. Ljudje, sploh tisti, ki smo vešči dela z energijami, pogosto pozabljamo, (da ne govorim o vsem tistih, ki so mnenja, da obvladajo energije, pa se v praksi izkaže, da jim pridobljeno znanje bolj škodi kot koristi, ker v praksi ne znajo upravljati s svojo energijo in počnejo neumnosti z njo, kar povzroča več zmede kot jasnosti), da kamorkoli usmerjamo svojo pozornost, tja teče naša energija. Vedno. In če se zgražaš nad tem, kaj se je zgodilo, tja usmerjaš energijo in tja teče tvoja energija. Ti izbiraš, kaj hraniš s svojo energijo in česa ne.
Vendar tega, kar velika večina ne ve, je dejstvo, da so naši možgani udomačeni, genetsko pogojeni, da so bolj budni in dojemljivi za strah in negativne novice, kot za pozitivne. Zakaj? Ker imamo v možganih sito, ki seje novice, ki jih spušča v naše zavedanje, ker RAS sistem določa, kaj vidiš, slišiš, skratka, kaj je tisto, kar pritegne tvojo pozornost in čemur v nadaljevanju posvečamo svojo pozornost, ter temu dajemo svojo energijo. In ljudje, ki so ustrahovani, ki so udomačeni, da odreagirajo na situacije, ki so potencialno nevarne, vedno skočijo, ko rumeni tisk servira novo kost za glodanje. Ljudje, ki so nevarni, moralno sporni, delajo stvari, ki so “prepovedane” so vedno “vroča” roba za rumeni tisk.
Vendar vrnimo se k energiji… rumeni tisk ve, da nima veze kakšno novico objaviš, pomembno je, da pritegne veliko pozornosti, kajti to v praksi pomeni, da se tja stekajo reke energije (denar je energija). Se spomnite filma Matrica? Poglejte ga še enkrat, kajti vse to se dogaja pred vašimi očmi. Reke energije se stekajo k tistim, ki tako želijo in jo uporabijo po svoje, če ne znate upravljati s svojo lastno energijo! Vsi znani ljudje to vedo. Več, ko se o njih piše, pa sploh nima veze, kaj se o njih piše, več energije imajo na voljo, ker jim ljudje pošiljajo energijo. Eno velikih spoznanj v mojem življenju je bilo dejstvo, da pravzaprav sploh nima veze, ali je to kar si ljudje mislijo pozitivno ali negativno, če ti nekam usmeriš pozornost, tja teče energija. Energija nima predznaka plus ali minus. Predznak stvarem določimo posamezniki. Energija pa samo zgolj je. Ko se razburjaš ali pritožuješ nad nekom, ko ga kritiziraš mu pošiljaš ravno toliko energije, kot, če ga hvališ. Piedistali in kleti. Ko si na piedistalu in te občudujejo ali pa si v kleti in te zaničujejo v obeh primerih ti pošiljajo svojo energijo. Slavne osebnosti zanjo živeti s to energijo, naučijo se upravljati z njo. Uspešni športniki se naučijo upravljati s to energijo, da jo usmerjajo v svoje rezultate in dosežke.
Kaj pa se zgodi, če reka energije zajame nekoga, ki je še do pred nekaj dnevi živel “normalno” življenje in je kar naenkrat pod soji žarometov? Kaj se zgodi osebi, ki ga preplavijo čustva krivde, sramu, strahu, jeze, skratka koktail čustev ob dejstvu, da je njegova anonimnost naenkrat postala del razprav vsakogar, ki ima 5 minut časa? SI lahko predstavljaš sebe, da te doleti takšna situacija, kjer se naenkrat iz neznane osebe preleviš v glavno novico dneva, da se vsi norčujejo, kritizirajo, cinično komentirajo ne le tebe, tvoje delovno mesto, tvoj poklic. Si lahko predstavljaš breme vse te energije, ki je naenkrat usmerjena nate?
In kaj ta oseba naredi z vso to energijo? Kaj je tisto, kar ta energija pri njemu poudari, kaj podpre? Če je bil mož v strahu, jezi, paniki, v občutkih krivde je to tisto, kar je cela ta reka energije krepila v njemu. Če ni vedel kako upravljati s svojo energijo, je bilo čisto mogoče, da bo vsa ta energija nekje povzročila kratek stik in da bo popustil najšibkejši člen.
Dragi moji, ni neutemeljen naš strah pred slavo in pred tem, da bi bili znani in slavni, kajti to od vsakega posameznika zahteva umetelno poznavanje umetnosti upravljanja s svojo energijo. Vrhunske športnike učijo, izobražujejo jih v tej smeri, kako upravljati s svojo energijo na fizični ravni, na čustveni ravni, na mentalni in duhovni ravni. Če želiš biti slavna osebnost je tovrstno upravljanje ključnega pomena, pa tudi če si slaven “zgolj” v svojem podjetju, v svoji vasi.
In ob vsem skupaj me je najbolj osupnilo razpravljanje o tem, kako je samomor vseeno malce pretirana zadeva in kako imaš itak možnost izbire. In da se vsak odloča sam. Kar sicer drži, vendar so se moje antene dvignile ob cinizmu in arogantnosti mnogih, ki komentirajo ravnateljev samomor.
Brez dvoma je to obdobje mojega življenja še vedno malce ranjivo, surovo, vendar vem kako je, ko si pred odločitvijo ali živeti ali umreti. Stara sem bila 18 let, sama v neznanem mestu, brez prijateljev, moja najboljša prijateljica me je pred dnevi obvestila, da se moram izseliti iz najinega najemniškega stanovanja, ker je dobila sobo v študentskem domu. O tem mi ni nič povedala, sploh nisem vedela, da je zaprosila za sobo v študentskem domu. Zaupala sem ji, bila je moja najboljša prijateljica. In v tistem trenutku sem se počutila izdano. In to je bil le majhen detajl v tistem tednu, ki se je začel z dejstvom, da me je pravkar pustil fant, po telefonu. Bila sem jezna kot ris, ker ni imel jajc, da mi pove v obraz. Poklical me je, nekaj dni po novem letu in mi povedal, da se je odločil, da to ni tisto, kar bi si želel in da bi on rad sprobal še druge punce. Kar je bilo, iskreno povedano, čisto fer, če le ne bi za to, da mi to pove, izbral telefona. Tisti večer sem kljub svojemu strahu, da bi prečkala park Tivoli, pozno ponoči pešačila v Rožno dolino, ker sem bila tako razjarjena, da sem novico dobila preko telefona. In počutila sem se zapuščeno. Ob vsem tem sem bila na faksu, kjer sem se borila sama s seboj in s svojim nezadovoljstvom ob dejstvu, da sem se morala učiti matematiko in fiziko in neumnosti, ki jih moja umetniška duša ni morala prežvečiti. Kar je brez dvoma aktiviralo nesprejetost in zanikanje. In ko sem doma povedala, da bom pustila faks me je moj oče soočil z dejstvom da imam na izbiro ali pridem domov in mi pomaga poiskati službo ali pa sem sama.To sem sama doživela kot izbiro ali pridem domov, kjer mi oče najde službo, najdem moža, imam otroke in zgnijem do konca življenja. Ali pa ostanem v prestolnici in se znajdem … skratka se podam v neznano.
Tisti večer sem ležala v postelji in resno razmišljala o samomoru. Vse skupaj je bilo zame čisto preveč. Ostala sem brez fanta, prijateljice, strehe nad glavo, pustila sem faks, oče mi je odtegnil finančno podporo, se me odrekel in ostala sem sama. Čisto sama. Nisem imela nikogar, ki bi ga lahko poklicala in mu rekla, naj me posluša. Preplavljena sem bila z občutki izdaje, zapuščenosti, ranjenosti, zanikanja, ločenosti, v bolečini. Bilo je čisto preveč za moje bitje. Ko se je v tednu dni, kot hiša iz kart sesulo vse, kar sem poznala, vse kar je predstavljalo moje življenje, enostavno nisem vedela kaj naj. Kaj naj!?
Ko si v situaciji, v kateri razmišljaš o samomoru, to ni udobno mesto, kjer se lahko zavestno odločiš kaj želiš. To običajno ni mesto, kjer se lahko preseravaš in razmišljaš. Običajno je to mesto utesnjenosti, prepolno strahu, negotovosti, negativnih čustev. In če k temu prispevajo še okolica, ljudje, neznanci s svojimi sodbami in kritiko, je lahko nevzdržno. To je mesto, kjer je nevzdržno že brez kakršnegakoli zunanjega pritiska in vse kar si želiš je, da enostavno ne bi obstajal, da te sploh ne bi bilo. Soočen si z nepredstavljivo psihično bolečino in občutkom brezizhodnosti. Kako lahko preživi dekle, ki ne pozna mesta, ljudi, je brez denarja, podpore in brez strehe nad glavo?
Povezanost z ljudmi, tisti stik, ko imaš občutek, da je nekomu mar, da te nekdo čuti, da čuti s teboj, pa naj bo to družinski član, prijatelj ali skupnost, je ključnega pomena za to ali bo nekdo živel ali bo dvignil roko nad seboj. Povezanost je tista, ki nas drži povezane z življenjem. Povezanosti ti pomagajo, da se odločiš za življenje, tudi, če čutiš brezizhodnost, nemoč ali bolečino. Jaz tega nisem imela. V enem tednu mi je bila odvzeta vsa podpora.
Zakaj sem še tukaj? Tisto noč, ko sem razmišljala, kaj bi bilo boljše, ali da se vržem iz sedmega nadstropja stolpnice v kateri sem živela, ali da se vržem pod vlak, ki je bil blizu, kaj bi bila najbolj gotova pot v smrt in sem bila že skoraj čisto odločena, da to naredim, tisto noč, ko sem se odločala ali živeti ali umreti, je v mojo sobo prišla zlata svetloba in sedla na mojo posteljo. Naj povem, da to ni bila čisto nič romantična izkušnja, ker me je bilo strah kot psa. Tako me je bilo strah, da nisem upala odpreti oči ali se premakniti. Bila sem v strahu in hkrati paralizirana. In ta zlata figura je celo noč sedela pri mojih nogah. Nikoli nisem bila religiozno vzgajana, nisem verjela v angele. Ne glede na to, da smo se s prijateljicami pogovarjale o čakrah in bioenergiji je eno, ko se o tem pogovarjaš in nekaj čisto drugega, ko imaš bitje, ki sedi v tvoji sobi.
In to zlato bitje mi je rešilo življenje. Zjutraj, ko sem se zbudila, vsa prestrašena, sem ugotovila, da rabim pomoč. Poklicala sem edino številko, ki sem jo poznala, društvo, kjer so delali meditacije in delavnice psihoterapije. Vse ostalo je zgodovina.
Samomor se ti včasih zdi edina rešitev, ko si sam, ko si v breizhodni situaciji, ko čutiš nemoč, negotovost, ko se ti zdi, da je cel svet proti tebi. In včasih imam občutek, da ljudje nismo sposobni sočutja, miline, nežnosti do tega dela nas samih, ki bi včasih želel zapustiti ta svet. Izjemno globoko čutim s človekom, ki se je odločil, da odide, ker je bil pritisk, ki ga je doživljal več, kot je lahko prenesel. Verjetno je bila to najbolj častna stvar, ki jo je videl kot izhod iz kolobocije v katero se je zapletel. Čast nima veliko veze s čustvi, izhaja iz vrednot človeka. Vprašanje, kaj se je motalo po njegovi glavi in vprašanje ali je bil v njegovem življenju kakšen stik, povezanost, ki bi ga lahko rešila, ostajata.
To kar se mi zdi pri celotni zgodbi najbolj ključno učenje je … ne sodi. Ne kritiziraj, ne sodi, ne razsojaj, kajti dokler nisi v čevljih te osebe, ki se ji dogaja kar se ji, ne moreš vedeti ali razumeti zakaj se je odločila kot se je. Zase vem, da me je moja duhovna izkušnja z angelom varuhom rešila. In ne le da me je rešila, popeljala me je na pot po kateri hodim danes. Nisem ponosna na to, da sem hotela narediti samomor, vendar je bila moja stiska v tistem tednu tako močna, da nisem znala drugače. V enem tednu so mi bili odvzeti vsi rešilni sistemi, ostala sem sama, gola in bosa. In samomor se je v tistem trenutku zdel najboljša možna rešitev. Kako blizu sem bila, vedo samo angeli, kajti prisotnost enega me je prestrašila še bolj, kot vse ostalo in voljna sem bila razmisliti še enkrat.
Tisto jutro sem bila na svojem prvem pogovoru z žensko, v ženskem krogu. Bila je tista, ki me je poslušala, ki je čutila z menoj. čutila sem, da me čuti in ohrabrila me je, da sem si našla prvo službo, poiskala stanovanje, da sem si uredila življenje in čeprav sem začela na dnu, kot čistilka proizvodih hal takrat Zmajčkovega butika, sem bila vsak večer, ko sem končala s čiščenjem ponosna nase, da sem sposobna narediti nekaj takega, kot je počistiti proizvodne hale, da so nekaj ur zatem peki lahko začeli svoje delo. Čeprav me je naslednji večer čakalo isto težko delo, sem bila dan za dnem ponosna nase in hvaležna, da sem se odločila, da ostanem. In od takrat na življenje gledam skozi druge oči … Oči hvaležnosti.
Ne sodi!
Sočutje in prijaznost do ljudi, ne glede na to, kje se nahajajo, je ključnega pomena. Nikoli ne veš kje lahko nekomu, s prijaznostjo in nasmehom, dobesedno rešiš življenje! Hvala tebi, draga ženska, ker si mi vrnila vero vase, da zmorem, da lahko in da bom uspela! Vse moje delo z ženskami ima osnovo, jedro v tem prvem ženskem krogu, ki sem ga bila deležna pred desetletji.
V ZDA praznujejo danes zahvalni dan, ki ga obeležujejo z obilno večerjo z družino in prijatelji, na kateri izrazijo hvaležnost za življenjske darove. Praznik izhaja iz tradicije pojedine v času žetve v kolonialnem Massachussettsu v 17. stoletju. Izvira iz tradicije zahvaljevanja bogu za dobro letino.
Zahvaljevanje za darove je ključnega pomena in v tem duhu hvaležnosti se želim danes zahvaliti vsem ženskam, ki mi zaupate. Vsem, ki vam je pomembno, da podpirate druge ženske v tem, da realizirajo svoje darilo, ki ga imajo, da ga delijo s svetom.
Počaščena sem in brezmejno hvaležna, da lahko stojim s tabo in za tabo, da te podpiram na tvoji poti razcveta. Hvala, da si!
Ženske potrebujemo povezanost. Nekaj najbolj naravnega nam je, da smo v medsebojnih odnosih, kajti odnosi so tisti, ki nas hranijo in negujejo. Zato ženske cvetimo, ko imamo podporo sestre, ki me vidi pristno, avtentično, tako kot sem. Dušna sestra je ženska, ki pomaga prebuditi mojo žensko dušo, da jo lahko vtkem v mrežo svojega življenja. Dušna sestra je ženska, danes ali v preteklosti, ki je naredila vse za služenje s prijaznostjo in sočutjem v skladu s platinastim pravilom, ki pravi; naredi drugim tisto, kar si želijo. Brez mučeništva in brez žrtvovanja.
Sestrstvo je bilo tradicionalno mesto posvečenosti, povezanosti, služenja, medsebojne podpore in sočutja, ki je spodbujalo mir, radost, enakost. In na Facebooku se je na mojem zidu znašla zgodba Elle Fitzgerald, ki zasluge za svoj uspeh pripisuje Marilyn Monroe. Marilyn je poklicala lastnika najelitnejšega kluba v Hollywoodu Mocambo in ji priskrbela nastop v klubu. Zvesto jo je spremljala na vsakem njenem nastopu v prvih mizah kluba. Marilyn je vedela, da bo njena prisotnost v klubu ustvarila veliko publicitete. Mediji so naredili svoje in Ella je postala kraljica jazza. Posnela je več kot 70 albumov in za vedno spremenila glasbeno industrijo.
Toliko žensk skrbi tekmovalnost in skušajo zavarovati sebe, da jim katera ženska ne bi »ukradla« idej. Toliko žensk verjame, da lahko uspejo samo na račun drugih žensk in dejansko kradejo ideje drugim. Vendar je resnica, ki sem jo spoznala, ko sem začela s spominjanjem žensk, kako pomembno je, da postanemo najsrečnejše ženske na svetu, da ne moremo postati svoja najveličastnejša verzija same. Enostavno ni mogoče.
Ženske potrebujemo sestrstvo. Ženske potrebujemo sestro, ki nas odslika, nas podpre, izzove, praznuje naše uspehe, da bi lahko vstopile v svojo polno moč svoje duše in razkrile svoj polni sijaj.
Moč, ki jo ženske nosimo v sebi je moč svetlobe, svetlobe, ki ne izgubi čisto ničesar, če jo delimo. Svetloba sije še močneje, če jo prepoznamo in negujemo. To kar je delo ženske je, da navdihne, da pokaže pot, je zgled in daje upanje drugim ženskam.
Pomembno je, da znamo praznovati moč preobrazbe, ki jo s seboj nosi sestrstvo. V duhu zgodbe Elle Fitzgerald in Marilyn Monroe te danes sprašujem;
Kdo so ženske, ki so naredile razliko v tvojem življenju?
Saj vem, zdaj se sprašuješ kaj za vraga se skriva za naslovom? Drži? Ko takole poslušam ljudi pogosto slišim, ko se o hvaležnosti govori kot o eni idealni pocukrani realnosti, v kateri bi moral biti 100% srečen. Vse bi moralo biti sijajno in bleščeče. In ko naletim na kakšne novodobne navdušence, ki se narejeno nasmihajo in pocukrano govorijo, kot da je življenje ena sama pravljica, me ima, da bi ustavila planet in sestopila. Saj ne vem, kaj je bolj grozljivo ali tovrstna pocukranost, ob kateri ti je slabo ali vsakodnevno negodovanje in slaba volja ob kateri se tudi ne počutiš ravno najbolje.
Vendar si velika večina ljudi ravno hvaležnost pogosto razlaga kot takšno pocukrano prakso hipokrizije, kjer se navzven kažeš kot maksimalno lep in prijazen, za zaprtimi vrati pa letijo noži in sekire (brez dvoma ste že slišali za psihične napade, ki jih pogosto v energijskem telesu lahko vidimo v obliki nožev sli sekir). Ali pa si hvaležnost razlagamo v obliki aktivnosti, ki so nujno potrebne, da lahko govorimo o hvaležnosti, kot je pisanje dnevnika hvaležnosti ali hvaležnost zreducirana zgolj na večerno prakso zahvaljevanja. Osebno verjamem, da je hvaležnost način življenja. Ko enkrat prevzameš to držo hvaležnosti, te spremlja čisto povsod. Hvaležnost nam pomaga, da opustimo paradigmo pomanjkanja in revščine, ter se namesto na to, česar nimamo v svojem življenju, raje usmerimo na to, kar imamo in smo za vse, kar že je v naših življenjih hvaležni. Hvaležnost je ena tistih veščin, ki se je v mojem življenju izkazala za ključno, ko sem se znašla v situacijah, kjer bi se vdala ali bi obupala. Hvaležnost mi je pomagala, da sem presegla svoje omejeno gledanje na stvari in svet.
Praksa hvaležnosti nima čisto nobene zveze z zanikanjem svojih občutkov, tega kar v danem trenutku zaznavaš v sebi ali z insistiranjem na tem, da je potrebno v vsaki situaciji najti nekaj pozitivnega. Hvaležen si lahko tudi, ko se počutiš slabo, ko se počutiš ranjeno ali razočarano, res pa je, da ne moreš biti prav dolgo v tej energiji, ker ima hvaležnost to moč, da ti pomaga preseči žrtev, smiljenje sami sebi in prelaganje odgovornosti na druge.
Hvaležnost je pravzaprav dovoljenje, da se odpreš in da si iskrena s seboj.
Vse prepogosto poskušamo življenje pocukrati, ga narediti sijočega in čednega. Potrebno se je soočiti s tem, kar je gnilega v tvoji notrajosti, s tem, kar smrdi in kar boli. Hvaležnost ni način, da drek zaviješ v celofan in se dalaš, da diši. Potrebno si je priznati kje se nahajaš in začutiti bolečino. Ko bolečini nameniš pozornost, po kateri kliče, lahko prepoznaš blagoslov tega, da te je bolečina opozorila na, karkoli je že tisto, kar se skriva za njo. In to je nekaj, kar lahko praznuješ in za kar si lahko hvaležen tudi, ko ti ne gre najbolj rožnato.
Odsvetujem zanikanje, izogibanje ali preusmerjanje svoje pozornosti stran od bolečine, kajti bolečina ima svoj namen in opozarja nas na to, kar potrebuje našo pozornost in ljubezen. Edini način, da pozdravimo stvari je, da se premaknemo direktno skozi. In to vedno pomeni, da je potrebno stvari začutiti, jih občutiti, si jih priznati, se z njimi pomiriti v sebi. In ko objameš to, kar te boli, popusti tudi bolečina. Ravno zaradi tega nisem pristaš afirmacij. Pogosto vidim, da jih ljudje uporabljajo namesto aspirina ali obliža v upanju, da bo bolečina čimhitreje izginila. Afirmacije sicer preusmerijo tvojo pozornost drugam in s tem tudi energijo, vendar ne zdravijo bolečine. Treba se je soočiti s seboj in s tem, kar ti ni všeč, to sprejeti in objeti, in potem bolečina mine.
Seveda pa ob tem nimam v mislih nobenega valjanja v blatu, kar je pogosto priljubljen način tistih, ki se žrtvujejo za druge in spet čakajo na nekoga, ki jih bo odrešil. V mislih imam dopuščanje, da si. Da čutiš. Da živiš. In včasih se je potrebno tudi zjokati, se zdreti ali malce poskakati na mestu, ko te zagrabi, da bi tulil. Vem, jeza ni vedno prijetna, tudi na pogled. Vendar si je treba včasih dovoliti, da si jezna, besna. Ključ je v tem, da tega ne predajaš drugim v roke kot vroč kostanj, da jih ne kriviš, jim ne vzbujaš občutkov krivde, da je njihova krivda, da se ti počutiš kot se, ker to enostavno ni resnica. NIhče ni kriv za tvojo jezo. Tvoja jeza je tvoja odgovornost. Tvoj odziv je tvoja odgovornost. Nihče ne povzroči, da si ti neljubeča, ti izbereš, da odreagiraš neljubeče. Močna izjava? Ja res je. Vendar v tej pocukrani zgodbi tako radi prevzamemo 100% odgovornost za lepe in prijazne stvari. Vse ostalo pa raje pripišemo komu drugemu.
Sooči se s tem, kar čutiš in prevzemi odgovornost za to. Tvoje je. Če ti to čutiš, potem je 100% tvoje. In tvoja odločitev je, ali se valjaš v tem blatu in kriviš druge ali sprejmeš odgovornost, se soočiš z bolečino, jo objameš in greš naprej.
Hvaležnost ni puhla, prazna, plitka. Ne, hvaležnost te vodi v globine tvoje lastne Biti. Ko resnično odpreš srce in si hvaležen, te to poveže direktno s tvojim višjim jazom, s tvojo naddušo, kakorkoli želiš imenovati tisti neutelešeni del tvoje Biti, ki je del tebe in ga radi prestavljamo nekam tja gor, v nebesa.
Hvaležnost te bo vodila skozi jezo, bes, blato in zagrenjenost do tega, da resnično ceniš živlejnje in vse, kar ti je dano. Čisto vsaka stvar, ki se ti je v življenju zgodila, te je vodila v ta trenutek, kjer si danes. Obdaja te tooooliko lepih stvari, toliko dobrote, toliko blaginje, vendar je pogosto sploh ne opazimo, ko drvimo skozi svoj vsakdan.
Čas je za upočasnitev. Čas je za umirjenost. Čas je za hvaležnost. V akciji, navdihnjeni akciji. In če čutiš, da je čas ter prepoznavaš, da bi ti skupnost žensk, ki delajo isto stvar skupaj koristila, se mi pridruži v Sestrstvu.
Shakti je sanskrtska beseda, ki ponazarja ženski aspekt življenjske energije, vitalnosti in seksualnosti. Shakti je »sok življenja«, ustvarjalna sila, ljubezen, ki podžiga strast ter modrost, ki se razkriva. Je energija, ki ustvarja življenja, ki življenju daje formo. Je živost, sočnost, strast do življenja. Povezuje vse oblike življenja, utira si svojo pot v oceanu življenja kot vitalen, utripajoč val, ki teče skozi vse kar biva, skozi vse ljudi in vse stvari.
Ženska esenca je kreativni, sočutni, negovalni del univerzalne energije, ki jo uteleša čisto vsaka ženska na planetu. Za žensko je ključ, da doseže razcvet, v spoznavanju in prebujanju svojega pogosto spečega potenciala senzualnosti, užitka, sočnosti in strasti, ki ga uporabi za svojo rast. V ženstvenosti je skrita izjemna moč, ki čaka, da jo prebudiš. Čas je, da osvobodiš svoj strastni Jaz, svojo žensko Bit, ki utripa s senzualnostjo, sije v lepoti in vse prežema s svojo izvorno življenjsko energijo ženstvenosti. Prebudi svojo Shakti!
Poglejmo pet aspektov, ki jih moramo prebuditi v sebi, da resnično lahko objamemo svojo Shakti. Prvi je brez dvoma naša moč kreacije. Kaj si želiš ustvariti in deliti z drugimi? Shakti se izraža skozi paradigmo blaginje, v kateri se zavedamo, da se je potrebno odpreti in sprejeti, negovati sebe, da bi sebe lahko delile z drugimi. Mnoge ženske namero, ki usmerja silo kreacije vidijo kot nekaj, kar je potrebno postaviti in potem ti prinese to kar želiš. Sila namere je pravzaprav nekaj, kar moramo priklicati, povabiti v soustvarjanje z nami. In namera nas vedno vodi, da odstranimo vse ovire na poti, da postanemo ta ženska, ki želimo postati. Pogosto se na svoji poti kreacije soočamo z nezaupanjem vase, zmedenostjo, omejitvami in vedno znova se raje osredotočamo na druge ljudi, jih poskušamo reševati, namesto, da bi resnično prepoznale s čim se moramo soočiti v sebi in to objele. Moč kreacije nam razkriva naša darila, talenste in sposobnosti, ki so unikatno, edinstveno samo tvoje. Ko veš, kaj je tisto, kar je v tebi in to samozavestno deliš z drugimi, utelešaš svojo Shakti. Čas je, da prenehamo iskati pravo pot, se ukvarjati z iskanjem svoje življenjske misije in namesto tega začnemo živeti. Kreacija je polna, živa, čutna, prebujena, strastna. Si voljna stopiti v svojo izvorno žensko moč in zaživeti svojo Shakti?
Drugi aspekt, s katerim nas sooča Shakti je spolnost. Mnoge ženske strogo ločujejo življenjsko energijo, či ali prano in seksualno energijo in se ne zavedajo, da gre za eno in isto energijo. Tudi ko govorimo o kreativni energiji, govorimo o življenjski energiji, torej spolni energiji. Energija samo je. Kako pa jo me prevajamo skozi telo in uporabljamo pa je čisto naša izbira. Življenjska energija, ta sočnost, živost je tista, ki k nam pritegne vse, kar si želimo. Gre za magnetno privlačnost, ki jo ženske sijemo iz sebe, ko smo radostne, srečne, izpolnjene. Ženska, ki je zadovoljna, izpolnjena je magnetno privlačna. Dopušča svoji življenjski energiji, da jo izpolnjuje, da jo napolni in da se iz nje zliva v njen sveti prostor. Si dopustiš, da ljubiš polno, da se predajaš užitku, da se odpreš seksualni energiji, ki teče skozi tvojo telo? Ali te bremenijo sram in občutki krivde? Strahovi, da nisi dovolj, dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj orgazmična?
Tretji aspekt Shakti je tvoja sposobnost, da se izraziš. Ženska mora najti svoj unikatni, edinstveni glas, da izrazi sebe na samosvoj način. Pomembno je, da poznaš svoje potrebe, da zmoreš izraziti kaj je tisto, kar so tvoje srčne želje. Vse prepogosto ženske čakamo na moške, da nas bodo osrečili. Delamo se majhne, nemočne, sive miške in upamo, da se bo našel princ, ki nas bo rešil iz te kletke našega »običajnega« življenja. Iz te kletke pa se lahko rešimo samo same. Pomembno je, da prevzameš 100% odgovornost za svoje življenje, za svojo izpolnjenost, za svoj užitek. Pomembno je, da izraziš kakšne so tvoje potrebe, da veš kakšne so tvoje meje, da zmoreš deliti svoje občutke in biti ranljiva. Čas je, da se nehamo pretvarjati, da smo nekdo, ki nismo in to se zelo lepo sliši skozi ton glasu, skozi sposobnost, da se izraziš, da poveš resnico. Si lahko dovoliš, da izraziš svoj užitek skozi zvok, da na glas izdihneš Aaaaaaah, zvok srca? Ali si dovoliš, da jokaš pred svojim moškim, da izraziš svojo bolečino, ali vedno bežiš nekam na samo, kjer te nihče ne bo videl? Si lahko dovoliš, da izraziš kar čutiš brez strahu, da bi te kdo slišal ali bog ne daj sodil zaradi tega?
Četrti aspekt Shakti je senzualnost giba. Ali dovoliš telesu, da se premakne, odpre na senzualen, čuten način? Ali te je sram tvojega telesa? Tvoje telo ima naravno danost, da se premika na mehak, fluiden, senzualen način. Ženska esenca Shakti je igriva, zaobljena, mehka in se tudi izraža na tak način. Žensko telo se premika in komunicira, se odpira v polnosti skozi ples. Ples je bil od nekdaj ženska duhovna praksa. Ženske smo intimno povezane z elementom zemlje in s telesom, z radostjo premika telesa, pa naj bo to raztezanje, hoja ali ples. Ko si v stiku s svojo žensko esenco prepoznavaš vrednost telesa. Nehaš ga častiti iz strahu, da te bo pustilo na cedilu. Nehaš ga siliti v diete in vadbe, ki ga bodo spremenile. Žensko telo je narejeno za užitek in ne za trpljenje, mučenje, odrekanje. Žal smo ženske pogosto tako močno ločene od svojega telesa, da sploh ne zaznavamo, kaj si želi in nam sporoča. Pogosto izmojstrimo sposobnost, da »pobegnemo« ven iz telesa, da telo dobesedno zapustimo in se potem pritožujemo nad njim, ko hočemo iztisniti zadnje atome moči iz njega za svoje obveznosti in neskončne sezname opravil, brez da bi poskrbele zanj in mu namenile pozornost, si dopustile, da se izrazi.
Peti aspekt Shakti je tisti, ki je za moške najbolj privlačen in to je Izžarevanje. Izžarevanje je ženska prisotnost, kar pomeni, da si popolnoma utelešena, popolnoma tukaj in zdaj in dopustiš drugim, da te vidijo takšno kot si. Pomeni pa tudi, da zavestno izražaš sebe in da upravljaš s svojim žarom, da ga povečaš v situacijah, kjer je to primerno in ga zmanjšaš tam, kjer je sijanje neprimerno. Ko si v izžarevanju, s tem izražaš svojo izbiro, da si kanal za svetlobo, za energijo življenja, za silo Enosti, da te uporabi in skozi tebe izrazi tvoje edinstveno in unikatno Darilo, ki ti si.
Ženska, ki sije je magnetno privlačna in ko stopi v prostor, je opažena. Obdaja jo atmosfera zaupanja vase, kar je za moške neustavljivo privlačno. Ko ženska utelesi svojo žensko esenco, se njen magnetizem poveča. In to je pomembno, ko želiš pustiti sled, ko želiš predstaviti sebe v poslovnem svetu ali ko si v areni zmenkov in iščeš partnerja s katerim želiš ustvariti intimno partnerstvo.
Sodobna ženska je ločena od svoje ženske esence in se tega sploh ne zaveda. To vpliva na mnoga področja njenega življenja. Od tega da ima težave s tem, da pritegne ali ohrani strastno trajno partnerstvo, težave z zdravjem, izpolnjenostjo pri svojem delu, da ne govorim o večnem primerjanju in tekmovalnostjo z drugimi ženskami. Sodobna ženska je razpeta na sto koncev, se trudi, razdaja in upa, da jo bo kdo opazil.
Čas je, da to spremeniš na sijoče ženstveni način.
Presenečena? Hmmm. Pogosto mislimo, da ko smo tiho, preprosto ničesar ne povemo. Vendar tišina govori sama za
…
Vidiš? Ko nekdo začne stavek in na sredi umolkne, kaj si misliš? Je pravkar začel stavek ali morda ne? Je to napaka? Je to površnost? Smo izgubili linijo? Ko nekdo začne in nato umolkne, je vedno prisotna neka misel in stavim, da prva reakcija ni bila pozitivna.
Tišina govori. In običajno o tem sploh ne razmišljamo.
Priznam, kriva sem, do konca. Kajti običajno sem ljudi puščala v tišini. Pogosto se mi je zdelo najbolj modra stvar, ki sem jo lahko naredila. Vse dokler nisem naletela na osebo, ki mi je razložila, da ljudi, ki jih puščam v tišini, brez dvoma prestrašim. Bila sem osupla, kajti pogosto sem ostajala v tišini, ker je bila zadnja stvar, ki sem jo želela, da bi jih prestrašila. Vendar je dejstvo, da ko nič ne rečeš, puščaš prostor, prazen prostor.
In vsak ve, da v Vesolju ni praznega prostora. Vsakič, ko ustvarimo prazen prostor, se z nečim napolni. To je bila ena od stvari, ki me je presenetila pri zdravljenju. Iz moje prakse energijskega čiščenja prostora sem opazila, da če smo delali energijsko čiščenje in prostora na koncu nismo napolnili z novo namero, s tem, kar je nadomestilo stare forme, so se v prostor vrnile stare forme, ker je prazen prostor čakal, da ga nekaj zapolni. Dobila sem veliko lekcijo, ki pa je nisem prenesla v druge dele svojega življenja.
Se vam je kdaj zgodilo, da ste si bili blizu z nekom, nato pa je ta ista oseba ustvarila distanco? Brez razloga. Nič konkretnega, vendar ste imeli občutek, kot da je bila oseba malo čustveno prizadeta. In ko ste razmišljali, ste se spraševali, zakaj je tako. In ste bili tiho. Odgovor morda leži v tem, da ste jih prestrašili. Saj vem, verjetno zdaj razmišljate: ampak s čim, saj vendar nisem nič rekel ali rekla. In to je točno to. Tišina govori.
Vsi vemo, da vedno razmišljamo. Ko se pojavi tišina, preprosto zapolnimo praznino s svojimi mislimi o tem, kaj utegnete razmišljati. Se spomnite na začetku, ko sem sredi stavka utihnila? O čem ste razmišljali?
Ko izberemo, da ne spregovorimo, pustimo, da ljudje sami zapolnijo praznino s tem, kar je pri roki. In večina nas ima vedno pri roki strah, dvome, negotovost, ki jih lahko uporabimo, da zapolnimo nastalo praznino.
In potem se sprašujemo, zakaj se v odnosih dogajajo take čudne stvari?
Odsotnost komunikacije je komunikacija. Ko ljudi pustimo v tišini, ne le da sami napolnijo tišino, običajno jo zapolnijo s svojo negotovostjo, nejasnostjo.
Velikokrat je težava v odnosu prav v tem, ker tišina govori. In govori zelo glasno. Imela sem dober zgled, saj sem dejstvo, da tišina govori, pravzaprav spoznala od blizu že kot otrok. Le da običajno te svoje najzgodnejše spomine skrijemo sami pred seboj, ker so tako boleče, da se jih kasneje sploh ne spomnimo več. Doma sem doživljala tišino kot obliko kaznovanja. Ko sem kaj naredila narobe, je običajno sledila dolga tišina. In naučila sem, že kot majhna, da je najbolj bolelo, ko sem vedela, da sem nekaj naredila narobe, pa je temu sledila tišina, ki naj bi me izučila. In skozi to prakso sem postala sama sebi najhujši možni sodnik. Verjetno sem mojster v verbalni zlorabi same sebe, kajti če me kdo pusti v tišini, sem sposobna sama sebe ubiti in kaznujem se vedno znova s tem, da se ‘pribijam’ na svoj notranji križ. In dolgo je trajalo, da sem spoznala, kako uničujoče je to za mojo samopodobo. Nihče me ne more spljuvati bolj, kot sem to sposobna narediti sama sebi. In po dobri stari navadi sem se navadila tudi na to, da sem to projicirala iz sebe s tem, ko sem druge puščala v tišini. Pogosto popolnoma nezavedno.
To, kar se zgodi vedno, ko nekoga damo na ‘tiho obdelovanje’, kot temu slikovito pravi moj mož, je, da ne razmejiš odgovornosti. V praksi to pomeni, da nisi končal zadeve, temveč si jo pustil, da je obvisela v zraku. Poglejmo si, kako bi lahko končali zadevo in razmejili odgovornost tako, da bi lahko oba, vsak zase, prevzela odgovornost za svoj del v tej zgodbi.
Če se je nekaj zgodilo in želimo, da oseba na drugi strani razmisli o posledicah svojega dejanja, ni samoposebiumevno, da ve, kaj mora narediti, in zato stvar obvisi v zraku. To, kar je treba narediti, je vsaj, da jo vprašamo: Se zavedaš, kaj si naredil/-a? Skozi da ali ne pravzaprav uvidimo, ali se oseba zaveda tega, da mora prevzeti odgovornost ali ne. In temu sledi: Razmisli o tem … S tem smo odgovornost za to, kar se je zgodilo, razmejili oziroma dali osebi na drugi strani jasno vedeti, da mora prevzeti odgovornost za svoje dejanje. Če se nekaj zgodi in tega prenosa ne naredimo, je, kot bi ostali sredi stavka, in ustvari se praznina ali vakuum, ki ga potem želimo nekako zapolniti, ne vemo pa, s čim in kako.
Ko sem se o tej temi pogovarjala z možem, sem dojela, da ženske pogosto kaznujemo svoje moške s tišino. Ko smo prizadete, preprosto pogosto v tišini zapustimo sceno. Me smo mnenja, da tako in tako ni kaj povedati. Moški na drugi strani pa je ostal z nedokončanim stavkom. To, kar je težava na moški strani, ni praznina, temveč nejasnost.
Moški ve, da je nekaj narobe, vendar če ženska reče, da ni nič narobe, ali kar odide sredi nedokončanega stavka, moški ve, da je nekaj narobe, vendar ne ve, kaj lahko naredi, da bi to popravil. Ni jasnosti, ki jo potrebuje, da bi lahko deloval (beri: naredil karkoli), da bi stvar končal. Zato je za ženske bistvenega pomena, da spoznamo, da smo si različni, in da se naučimo komunicirati s svojimi moškimi.
Odsotnost komunikacije je vedno komunikacija. In pogosto to pomeni, da se oglasijo občutki krivde, strahovi, obveze. In tovrstno puščanje v tišini je pogosto eden najučinkovitejših načinov manipulacije v partnerstvu. Moški, ki niso vešči čustev tako kot ženske, zato običajno take trenutke rešujejo na svoj način. Če se ženske zapremo, moški preprosto zapustijo prostor.
Tišina je namreč del čustvenega izsiljevanja, že zgoraj sem omenila, da s tišino kaznujemo. In pomembno je, da se zavemo, da je lahko tišina past, v katero se v odnosih pogosto ujamemo. Če so obdobja tihega obdelovanja pri ženskah zelo dolga, v tem času ženska moškemu vzame tisto negovanje, ki ga s svojo toplino zanj ustvarja. Običajno gremo v začarane kroge v partnerstvu, kjer ena oseba drugi vzame to, kar potrebuje, in vrne pingpong žogico na drugo stran, kjer druga oseba vrne žogico tako, da ti ne da tega, kar ti najbolj potrebuješ. In medtem ko moški potrebuje toplino, prijaznost in negovanje, ženska potrebuje pozornost moškega. O tem pa kdaj drugič.
To česar se dolgo časa nisem zavedala, ko sem raziskovala razcvet zenske, so tri faze rasti, širjenja, ki vodijo v razcvet iz popka v cvet. Pot preobrazbe po kateri hodi čisto vsaka zenska ima tri prepoznavne faze skozi katere potuje čisto vsaka. In tega procesa evolucije ne moreš preskočiti ali ga zaigrati, izkusiti ga je potrebno v celoti, kar nam običajno ni niti malo všeč.
Ko govorimo o medsebojnih odnosih, partnerskih odnosih, te tri faze lahko prepoznamo zelo konkretno. V prvi fazi ženske iščemo pozornost in ljubezen, negovanje, ki ga naš cvet potrebuje zunaj sebe. V tej fazi ženska išče čustveno podporo zunaj sebe. Išče nekoga, ki bo poskrbel za njen cvet in ki bo z neko ‘čarovnijo’ poskrbel za vse njene potrebe. In včasih je prav divje opazovati samo sebe, kaj vse smo pripravljene narediti za pozornost ljubljene osebe. Ženske smo mojstrice v prilagajanju, ugajanju in ustrezanju in v tej fazi smo za pozornost in ljubezen pripravljene narediti čisto vse. V zameno za pozornost in ljubezen se razprodamo. Razprodamo svoje talente, darove, to kar nam je najbolj dragoceno. In tega kaj potrebujemo običajno ne povemo na glas, saj je vendar samo po sebi umevno kakšna so pričakovanja. V tej fazi največkrat popolnoma izgubimo stik s sabo, s svojimi potrebami, željami in hrepenenji in se največkrat znajdemo globoko v zanikanju sebe, ugajanju drugemu, kar vodi v neizogibno prebujenje iz iluzije.
Ko se tovrstno prebujenje zgodi, je slika običajno vse prej kot lepa. Po mojem opazovanju ženske narave se čustveno prebujenje zenske zgodi nekje med 28 in 35 letom. V tem prebujenju ženske običajno spoznam,o kako smo se žrtvovale za druge in kako smo v procesu izgubile stik s seboj. Rada rečem, da se zenska v tej fazi prebudi v dejstvo, da je čustveno bitje in da ima čustvene potrebe. V realnosti pa v tej fazi rade rečemo: da nikogar ne potrebujemo, da znamo poskrbeti same zase in da si lahko damo ljubezen, ki jo potrebujemo … same. Če smo v prvi fazi ljubezen iskale zunaj sebe, se v drugi fazi zavežemo temu, da bomo same poskrbele zase. V tej fazi gremo zenske pogosto v neodvisnost, v delo na sebi. Dajemo vtis samozadostnosti, moči, kot da imamo vse pod kontrolo in to je pogosto le zunanji videz. V tej fazi zenske stopijo v svojo moško esenco in postanejo finančno in čustveno neodvisne. Sama sem v tej fazi mojemu dragemu pogosto povedala, da ga v bistvu sploh ne rabim in s tem globoko ranila njegov moški ponos, kar sem kasneje obžalovala in če bi lahko, bi ta del svojega življenja odigrala na novo.
Verjetno je odveč razlagati, da sem bila v tem obdobju mojega življenja izjemno nezadovoljna, nesrečna in vedno znova sem se soočala z mislijo, da je življenje zagotovo nekaj več, kot zgolj to, kar sem izkušala. In skozi svojo krizo ženstvenosti sem spoznala, da ni treba, da sama sebi dajem ljubezen, kajti v svoji biti sem ljubezen. Namesto dela na sebi sem prevzela paradigmo negovanja sebe. In dojela sem, da če želim imeti harmoničen, intimni partnerski odnos, da rabim jaz postati ta zenska, ki živi to življenje in ima tak odnos, kot si ga želim. Končno sem si dopustila, da sem se odprla in si dovolila sprejeti. Dojela sem, da je ključ v negovanju sebe, ko si dopustiš, da si ranljiva in da si v služenju ljudem in svetu.
Skozi pogum, da si to kar si, stopiš v tretjo fazo, ki vodi v razcvet zenske. In razcvet je nekaj, kar se nikoli ne konča. Vedno se lahko razcvetiš se malo bolj in si se bolj to kar si. Izziv je brez dvoma kako se premakniti iz ene faze v drugo in to kar sem prepoznala pri sebi je izziv, da si voljna stopiti v razcvet in opustiti svojo samozadostnost, enakovrednost in stopiti v stik z žensko, za katero si se rodila, da postaneš. Izziv? Brez dvoma. In vendar je vredno, da se spustiš in si to kar si.
Seveda ni enostavno. V resnici je najtežja stvar, ki si jo lahko zamisliš. In vedno znova si na preizkušnji ali bos ostala odprta ali se boš zaprla. Vendar kakorkoli obrnem, to so koraki na naši poti v celostnost, celovitost, enost, po kateri ženske tako hrepenimo. Ključnega pomena je iskrenost. Da si iskrena sama s seboj, kje se nahajaš in kam potuješ, kajti zavedanje je brez dvoma eden od pomembnih ključev na tem popotovanju, skupaj z razumevanjem, čutenjem in izkušanjem.
In ne glede na to, kje se trenutno nahajaš, je na svoji poti rasti ali razcveta potovati skozi vse tri faze. In v vsakem partnerskem odnosu potujemo skozi vse tri, koliko časa pa preživimo v vsakem od treh je odvisno od naše sposobnosti, da vidimo, kje se nahajamo in vzamemo lekcije, ki jih vsaka faza prinaša s seboj. Da ne govorim o tem, kako smo vsak dan znova izzvane, da prepoznamo kje se nahajamo in v kateri faz preživljamo večino svojega življenja.
Zavedanje je brez dvoma ključ. Kajti zavedanje tega, kje se nahajamo nas vodi v rast, v razcvet in v širjenje svojih obzorij.
