Arhetipi

heartlight

Zapuščam te…

Vsaka ženska je kdaj izkusila situacijo v kateri je zaslišala te strašljive besede…. Zapuščam te.

In vendar se pogosto ne zavedamo, kako pogosto te besede uporabimo v sebi, do sebe.
Zapuščamo same sebe.

Vsakič, ko ignoriraš svoje občutke, svoje potrebe, zapuščaš samo sebe. Ja, boleče je, čutim. Čutim svojo lastno bolečino ob tem, kolikokrat sem zapustila samo sebe. Tolikokrat sem čutila empatijo do drugih in poskušala izpolniti njihove potrebe, brez zavedanja, da sem ob tem pogosto pozabila na svoje. Skrbela sem za druge v upanju, da bom dobila njihovo potrditev, da sem dobra. Dovolj dobra, da se bo našel kdo, ki bo voljan poskrbeti zame.

Kolikokrat sem vpila sama v sebi in klicala Boga in angele, nekoga, da naj poskrbi zame. Prigovarjala sem si, da je zame poskrbljeno in hkrati globoko v sebi vedela, da si lažem. Počutila sem se nemočno v upanju, da se me bo nekdo usmilil.

Ja, ignorirala sem samo sebe na celi črti. Bila sem voljna razprodati sebe, dati vse, kar sem imela, da bi me nekdo imel rad. In ob tem nisem prepoznavala, da s tem sama sebi pravzaprav vedno znova sporočam, da ne ljubim sama sebe. Ne, nisem videla svoje vrednosti. Upala sem, da jo bodo videli drugi in da mi bodo potrdili mojo vrednost.

Upala sem, da bodo drugi prepoznali moje potrebe. Da bo moj dragi videl, kaj potrebujem in da bo prebral moje misli, da mi bo dal to, po čemer sem hrepenela. Mislila sem, da je njegova ljubezen do mene odraz tega kako poskrbi zame.

Prihajala sem iz službe, utrujena, izčrpana, izgorela in stopila skozi vrata, ter v trenutku od nekje potegnila energijo, da sem začela pospravljati urejati stvari, da bi si zaslužila ljubezen in pozornost.

Ko sem s svojim moškim delila svoje spoznanje, da si moram stvari zaslužiti, me sploh ni razumel. Govoril mi je, da stvari zaslužiš in ne da si jih zaslužiš, da imam v svoji glavi vse pobrkljano.
In ja, res je bilo tako. Prav je imel. Vse sem imela pobrkljano.

Po desetletjih tavanja v temi, sem nato dojela, da vedno, ko skrbim za druge in ob tem ignoriram samo sebe, moj notranji otrok čuti zapuščenost. Leta sem verjela, da me ljudje zapuščajo v zunanjem svetu, da sem žrtev okoliščin. Potem sem morala sprejeti dejstvo, da vse to počnem sama sebi.
Občutek zapuščenosti je bil moj notranji občutek.

Mislila sem, da so za moj občutek zapuščenosti krivi drugi, ker mi niso posvečali pozornosti, ker mi niso dajali ljubezni in potrditve. Potem sem spoznala, da občutek zapuščenosti ustvarjam sama, ker ignoriram samo sebe.

In sprejeti to dejstvo, se pomiriti sama s seboj ni bilo lahko.

Grizla bi, naredila bi vse mogoče, kupila bi si pot ven iz tega, če bi lahko. Vendar me je življenje vedno znova soočilo z nespornim dejstvom… ignoriram samo sebe.
Ne vidim sebe. Ne čutim sebe. Ne poskrbim zase.

Kako nenavadno je takole v nekaj stavkih strniti učenja desetih let. Ja, deset let je, kar sem s svojim notranjim otrokom začela komunicirati, kar sem jo ugledala v sebi. Vendar kljub temu, da sem svojo malo punčko v sebi prepoznala, še dolgo časa nisem hotela slišati tega, kar mi je govorila. Nisem hotela čutiti tega, kar je čutila.

Potem sem morala sprejeti, da sem zapustila samo sebe in da občasno to še vedno počnem.
Le, da me zdaj moja punčka spomni… glasna je, da ji prisluhnem.

Vendar še vedno boli.
Še vedno je surovo in kruto.
Še vedno čutim surovo ranljivost, ko se soočam z dejstvom, da zapuščam sebe. Še vedno.

Za odnos gre. Odnos s sabo. Odnos, ki ga razvijamo. Odnos, ki nas celi in zdravi.
In tega nihče ne more narediti namesto mene, namesto tebe, namesto kogarkoli.
Sebe vedno neseš s sabo, kamorkoli greš. Ne moreš pobegniti pred sabo.

Zato je morda najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, da sprejmeš sebe, točno tako kot si.

Ja, naporno je. Intenzivni dnevi so.
Vendar sem na koncu dneva vedno sama s sabo.
Pomirjena ali razburjena.

Nezadovoljna ali izpolnjena.
Izbira je na koncu vedno zgolj in samo moja.

Pa ti? Kako gre tebi?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

warrior

Hči Patriarhata

V ženski naravi je sledenje procesu, odstiranje tančic, razkrivanje skritega, mističnost, sledenje intuiciji. Moška narava je bolj linearno usmerjena, fokusirana na rezultate, tekmovalno naravnana in sledi ciljem. Moški so bitja projektov. Projekt ima svoj začetek, trajanje, zaključek, ki mu sledi nagrada. In nagrada je izjemno pomembna v moškem svetu.

Moj oče je bil vedno moj vzornik. Hotela sem mu dokazati, da sem hči svojega očeta in sem prevzela njegovo ambiciozno držo. Hotela sem biti najboljša, v vsem, vedno. Igrala sem za točke. In pomembne so bile nagrade. Vendar je imelo življenje z menoj druge načrte, zato se moje seštevanje točk že v srednji šoli ni izšlo… zaj***** so me. To je pomenilo, da se nisem mogla vpisati naprej tja, kamor sem želela. Intakrat se je prebudil moj notranji upornik. Začela sem se upirati temu, kar sem takrat mislila, da mi delajo drugi.

Takrat še nisem vedela, da se življenje ne dogaja meni, temveč zame.

Svojo identiteto sem gradila na dosežkih in mojo vrednost so določale ocene, ki sem jih dobila. Takrat sem vedela, da ne glede na to, kako izgubljeno in negotovo sem se počutila v sebi, dokler bom “pridna” v šoli in bom sledila navodilom, bom imela ljubezen in potrditev sveta, ki sem ju potrebovala. Ponotranjila sem linearni, na cilje usmerjeni model patriarhalnega uspeha, da bi preživela najprej v svoji primarni družini in nato v svetu.

Svoj jaz sem oblikovala okoli pridne punčke in uspešnosti za vsako ceno. Verjela sem v to, da moram biti izjemna v vseh pogledih, da bi upravičila svoj obstoj. Trudila sem se, zelo. Vedno sem dosegla, kar sem si zadala. In trdo sem delala.

Nekje na poti sem popolnoma izgubila stik s svojo ženstvenostjo. Bila je nepotrebno breme. Zatrla sem jo, stisnila sem jo v najmanjši kotiček, do te mere, da sem postala bolj moškega od moških samih. Ni je bilo stvari, ki je ne bi mogla narediti. Obvladala sem vse od šraufanja računalnikov, menjave žarnic, nosila sem težke škatle in prezirala odpiranje vrat, slačenje plaščev in ostale “neumnosti”, ki sem jih opazovala pri sovrstnicah.

Ženski v sebi nisem zaupala.

Stik z mojo ranljivo žensko dušo je oslabel. Postala sem kot puščava. Notranji vrelec sočnosti je presušil. Počutila sem se nevredno ljubezni, nevidno in verjela sem, da zame ni poskrbljeno. Verjela sem, da sem odvisna samo sama od sebe. Potiho sem ljubezen, varnost, pozornost, odobravanje in prepoznavanje pričakovala od mojega moškega.

Takrat nisem vedela, da se pričakovanja vedno končajo v razočaranju. Pričakovanja v osebi nasproti tebi izzovejo le dva odziva; upor ali izogibanje. In tako sem plesala svoj ples, v katerem sem izčrpavala sebe s potrebo po tem, da bi bila boljša, da bi naredila več in boljše, da bi bila pred drugimi, zgolj zato, da bi se izognila pripombi, da sem lena ali nemočna.

Nenehno delovanje je terjalo svoj davek in iskanje potrditve v zunanjem svetu me je pripeljalo do točke, kjer sem prepoznala, da imam vse, kar hotela, le da je bila cena za vse to astronomsko visoka. Fizična utrujenost, čustvena izpraznjenost in mentalna izčrpanost so bili moji opomniki. Spoznala sem, da ne vem, kaj potrebujem, da ne poznam svojih želja, da sem svojo intuicijo zakopala nekam v notranje globine in da hrepenim po negovanju.

Bila sem ranjena in silila sem se v stvari v katerih nisem uživala. Vse samo zato, da bi dobila potrditev, da sem dovolj dobra, da sem vredna ljubezni in da bi si kupila dovoljenje za svoj obstoj.

Potem je prišla kriza.

In kriza je vedno iniciacija. Pa naj pride v obliki krize srednjih let, živčnega zloma, duhovne depresije, spremembe kariere, poporodne depresije, splava, smrti najbližjega. Ko stvari razpadejo, smo običajno mnenja, da smo nekaj naredile narobe. In tako zelo hitro sežemo po svojih starih mehanizmih. Poskušamo reševati, gremo na seminar, delujemo, poskušamo na silo. Sama sem verjela, da bi z vsemi svojimi orodji, duhovnimi tehnikami in z vsem znanjem vendar morala vedeti kako zdaj rešiti zadevo, počistiti vse skupaj in se vrniti nazaj v svojo “normalo”.

“Morala bi…” je bila moja priljubljena fraza. “Morala bi privarčevati denar. Morala bi biti bolj odločna. Morala bi biti bolj stabilna. Morala bi opraviti z vsem skupaj. Ne bi smela čutiti tako kot čutim. Morala bi biti bolj pozitivna.” Nenehno sem se spraševala, kaj za vraga je narobe z menoj. In okolica mi v mojem samokaznovanju in samodestrukciji ni znala pomagati.

Pot me je vodila do spoznanja, da ni nikogar tam zunaj, ki bi mi lahko pomagal. Na meni je bilo, da prevzamem polno odgovornost za svoje življenje in postanem starš sama sebi. Prvo soočenje je bilo z notranjim patriarhom in kako sem ponotranjila prepričanje, da sem manj vredna kot moški, iz česar je vzniknila potreba po dokazovanju, da temu ni tako. Nenehno sem se borila sama s seboj in dokazovala sama sebi, da zmorem.

Moja Perfekcionistka, ki mi je vedno znova dala vedeti, da nisem dovolj dobra, dovolj pametna, dovolj xyz, je bila tukaj. Dojela sem, da nikamor ne bo šla in da ni poanta v tem, da se je rešim, temveč v tem, da jo sprejmem. In Kritičarka je bila vodilni glas mojega življenja, kajti moje notranje kaznovanje s pribijanjem na križ, je pogosto prihajalo iz njenih ust. Da ne govorim o Nadzornici, ki me je kontrolirala. Dojela sem, da ne morem kontrolirati svojega življenja in nadzorovati kdaj in kje bom ponovno sooočena z neljubimi presenečenji. Lahko pa izbiram, kako se bom na izzive odzvala.

Dojela sem, da ljubezen do sebe nima nobene povezave z romantiko, kar sem pogosto poslušala v zunanjem svetu. Ljubezne do sebe je v praksi pomenilo, da spoznam in sprejmem, v sebi objamem vse dele sebe in jih povežem v celoto. Ker ljubezen je povezovalna. Ljubezen povezuje vse delčke v Celoto.

Ko danes delam z ženskami, ki potujejo skozi krizo, vedno znova poudarjam, kako pomembno je negovati sebe, namesto da rešuješ stvari ali kako drugače deluješ. Ko te kliče tvoja ženska duša ni čas za več seminarjev, več knjig, več znanja, več tehnik, temveč za nego in poslušanje sebe.

Ja, bila sem hči patriarhata. Brez dvoma. Poznam to zavest, zelo intimno. Še vedno je del mene. Vendar se spoznavam z njo, sprejemam ta del sebe in zavestno izbiram ženstvenost. Prepoznavam, kako številne ženske danes, v imenu ženskosti, delajo stvari na moški način. Sama želim delati stvari na sijoče ženstveni način. Ker sem ženska. In ker cenim sebe kot žensko.

Prehodila sem dolgo pot in vem, da resnično vzljubiš sebe takrat, ko sprejmeš in pozdraviš svojega notranjega starša. Ja otrok je vir kreativnosti, navdiha, radovednosti, iskrivosti, igrivosti in radosti. Notranji starš pa me je naučil, kako brezpogojno ljubiti… sebe.

Te zanima več? Pokukaj tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

sensual

Ženske, ki kradejo moške…

V mojem prejšnjem življenju (beri pred letom 2009) sem bila prepričana, da so ženske, ki kradejo drugim ženskam moške, zlobne. Moja definicija žensk, ki kradejo moške je bila usmerjena predvsem na ljubice in prostitutke. Priznam, prezirala sem jih in resnica je, da sem se počutila ogroženo.

“Kaj če se bo to zgodilo meni?” sem se prestrašeno spraševala in naredila vse kar sem vedela in znala, da bi to preprečila.

Potem je prišlo grenko spoznanje, da ni ničesar zunaj mene, kar ne bi bilo tudi v moji notranjosti. In s tem tudi soočenje z arhetipom prostitutke v sebi, ter sprejemanje ljubice kot enega od mojih notranjih aspektov. Ne, ni mi bilo všeč, čisto nič, vendar me je presunilo spoznanje, kako in kje varam samo sebe. Varanje ni nujno nekaj, kar se dogaja zgolj v zunanjem svetu. Za uspešno preigravanje arhetipskih vlog se lahko odigrava tudi v tvoji notranjosti.

In tako sem bila nekega večera soočena z vprašanjem; Kje varam samo sebe?
Ne, ni se bilo lahko spogledati s seboj in si priznati, da ne živim življenja kot si ga želim, da pravzaprav sploh ne poznam svojih potreb in da sama sebe vlečem za nos.

Prebujenje ni bil sprehod, soočiti sem se morala s kar nekaj težkimi temami. In ena od njih je bila tudi varanje. Nisem razumela, kako je lahko ženska z moškim kljub temu, da ima ženo in kako ne čuti tega, kako močno posega v tkanino odnosa, ki ga ima moški s svojo ženo.

Ženska čuti. In ženska ve, ko druga ženska poseže v eterično polje moškega, s katerim je. Moški ne vedo, da ženska čuti energije in pozna njegovo čustveno pokrajino veliko bolj od njega, zato vedno mislijo, da jo bodo odnesli brez posledic, če bodo le dovolj pazljivi. Vendar ženska brez dvoma ve, kaj se dogaja. Vprašanje je le, ali si to tudi dopusti videti in si to prizna. Pogosto si ne, ker je bolečina izdaje enostavno prevelika. Ko si izdana, se v notranjosti prebudi izvorna bolečina nevidnosti, da nisi videna, ugledana, da nekdo ne vidi tvoje vrednosti, tega kdo v resnici si. Pa ne le to. Najbolj boleče pri celi stvari je, ker ti sama ne vidiš sebe, ker ti varaš sebe, ker ti sebi ne poveš resnice in izdajaš samo sebe.

Moški so izjemno zanimiva bitja, kar potrjuje tudi zapis kolumne, ki me je danes navdihnila k zapisu in si jo lahko preberete tukaj… Rad imam obe; ženo in ljubico. V svojem raziskovanju moške narave lahko temu le pritrdim. Na žalost drži, da se moški zelo hitro dolgočasi. Res je, moški si želi raznolikosti. In ja, moški vedno misli, da je dovolj pameten, da ga žena ne bo dobila.

Verjetno eno najbolj presunljivih spoznanj, ki sem jih dojela, ko sem se izobraževala s svojo prvo mentorico na področju ženstvenosti, je bilo, da si moški želi izkusiti več žensk. Tega sem se bala in to mi je skoraj vzelo vso voljo, da bi sploh še nadaljevala s seminarjem. Vendar je sledilo enako presunljivo dejstvo, to, česar nisem vedela in česar ne ve velika večina žensk, kar je velika skrivnost kurtizan, da v resnici nisi le “ena” ženska.

Moški si želi razburljivosti v svojem življenju. In ja, življenje moškega je dolgočasno. Vendar je ženska tista, ki v življenje moškega vnese razburljivost, raznolikost, živost in vitalnost. Moški radi rečejo, da je ženska tista zaradi katere je življenje vredno in zaradi katere je vedno znova boljši moški.

Ključno vprašanje tukaj je brez dvoma; Katera ženska je tista, zaradi katere je boljši moški, žena ali ljubica?

Žena pogosto zapade v rutino vsakdana. Žena ima pogosto vse karakteristike arhetipa mame. Mama je zelo skrbna, mirna, trdna, stabilna in ustvarja občutek domačnosti, stabilnosti v življenju moškega. Vendar, če ženska večino svojega časa preživlja zgolj v eni arhetipski vlogi in s svojo življenjsko energijo oživlja zgolj ta del svoje bogate notranje čustvene pokrajine, hitro postane dolgočasna. Postane nekaj nepogrešljivega, miren pristan za moškega, ki mu nudi občutek varnosti, družinskosti, vendar si želi več.

In to je tisto, česar se velika večina sodobnih žensk na smrt boji, da ne bodo dovolj.

Ključna skrivnost ženske narave je ravno v njeni raznolikosti in na to ženske vse prerade pozabljamo. Tako hitro se udomačimo v eni vlogi, da pozabimo na svojo raznolikost, ki jo čisto vsaka nosi v svoji notranjosti. Dejstvo je, da je vse v tebi… ženska esenca je v svojem izvoru narava, je življenje, je vitalnost, je raznolikost. In da bi lahko to resnično zaživela, moraš spoznati tudi druge dele sebe, ki so del tvoje notranje čustvene pokrajine.

Ena tistih, ki se je bojimo kot hudič križa, je brez dvoma ljubica. Ljubica je v svoji arhetipski naravi iskriva, je živa, je razburljiva, je igriva, je nevarna in ja, dobro pozna globine, v katere vodi svojega moškega.. In točno ta ljubica je v tebi, je del tebe. Le da smo jo ženske pogosto zaradi sodb in obsodb družbe potisnile nekam v globine nezavednega v svoji notranjosti.

Ko sem se leta 2009 spoznavala s svojo ljubico, sem sprva sramežljivo stopala na njen teritorij, kmalu pa sem spoznala kakšno moč in kakšno vrednost ta arhetip nosi s seboj.

Da ne govorim o tem, kako ta arhetip pozna pokrajino spolnosti in danes rada rečem, da v resnici ne potrebuješ nobenih tehnik, tantre ali kamasutre, da bi zadovoljila svojega moškega in osrečila sebe. Vse kar je potrebno je stik s tem delom v sebi, ki enostavno ve kaj in kako. Ve, kam bo zapeljala igro v tistem trenutku in tako pogosto preseneča mene, da ne govorim o vznemirjenju, ki ga doživlja moj moški, ki rad reče, da si sploh ni predstavljal, da je spolnost lahko tako noro dobra in vznemirljiva. Spoznala sem, da je spolnost, z besedami Davida Deide, najhitrejša pot do Boga. In ja, ta del, ljubica, je v meni ravno tako, kot je v čisto vsaki ženski na planetu.

Ključ je v odnosu, odnosu s svojo ljubico.

In raznolikosti nikoli ni konca, kajti divja ženska je tista, ki v odnos vnese divjost in nepredvidljivost. Včasih je svečenica tista, ki s svojo prisotnostjo pomirja. In v teh trenutkih je tišina, globina dotika, masaže, nekaj tako posvečenega, da enostavno ni potrebno čisto nič drugega. In muza je tista, ki moškega navdihne, ga opogumlja, ga spodbuja, da se poda v neznane vode. In zdravilka je tista, ki s svojim dotikom zdravi, znižuje stres, neguje.

Bistveno vprašanje na tem mestu se glasi; Jih poznaš?

Poznaš različne dele sebe? Jih znaš zavestno izbirati glede na to, kaj je v danem trenutku aktualno? Ali se raje držiš znane rutine in tako pogosto zapadeš v dolgočasno in enolično življenje?

Eno pomembnih spoznanj zame osebno je povezano z dejstvom, da moški v svojih genih še vedno nosi lovca. Lovec lovi in osvaja trofeje. In rada rečem, da ženska nikoli ne bi smela pristati v vitrini z osvojenimi trofejami. Edini način, ki ga poznam in ki ga delim z ženskami v svoji skupnosti je, da odkriješ svojo notranjo raznolikost, svojo bogato čustveno pokrajino, ki razkriva ženske arhetipe, ki jih lahko s svojo energijo zavestno oživljaš. Na tak način v sebi prebudiš živost, raznolikost, vitalnost. Razumevanje in poznavanje tvoje barvitosti, cele mavrice tvojega izraza pa bo pripomoglo tudi k temu, da nikoli ne boš čisto zares osvojena. Vedno boš lahko s svojim moškim delila drugačen odtenek, drugačno zgodbo, kar bo obogatilo in razgibalo vajin odnos.

Če te zanima več, se mi pridruži na štiri mesece dolgem popotovanju vase, ki sem ga poimenovala Odstiranje tančic Prebujene Ženske. Več si lahko prebereš na povezavi tukaj…

Tukaj pa najdeš enega od starejših zapisov, ki govori o tem, zakaj je tako pomembno, da postaneš najsrečnejša ženska na svetu….

In če se vrnem na začetek, k ženskam, ki kradejo moške. V zadnjih letih sem imela priložnost spoznati številne ljubice in to kar me je globoko ganilo, je bilo spoznanje, kako pogosto sprejmejo to vlogo v upanju, da bo moški na koncu videl njeno vrednost in izbral samo njo. Kako pogosto so njena notranja hrepenenja in potrebe tiste, ki jo vodijo v to, da se je za ljubezen pripravljena odpovedati vsemu in živeti življenje v senci žene. Enim to odgovarja, za druge je vir bolečine. Dejstvo pa je, da je vedno ravno nepoznavanje sebe, svojih potreb in svojih manjkajočih delčkov tisto, ki nas v življenju vodi v izbire, za katere smo bile prepričani, da jih nikoli ne bomo izbrale, da jih izkusimo.

Danes vem, da je moja potreba, da je moj moški samo moj, ker je celostnost in celovitost predaje zgolj njemu tisto, kar osrečuje mene. Vsaka mora poznati svoje potrebe, kajti le tako lahko pristno izbira to, kar je njena dušna izbira. In kot pravijo; sto ljudi, sto čudi, zato je raznolikost mnenj na tem področju stvar presoje vsakega posameznika.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

kralji

Deset drznih povabil moškega…

Ko sem pripravljala program Koda:Ženska sem naletela na zapis moškega, ki me je navdušil. In ko sem ga poslala v branje svojemu moškemu, je komentiral samo, da se strinja z napisanim. Ker gre za moški pogled na žensko sem se odločila, da zapis prevedem.

Rada rečem, da so moški kot lovci in da mora biti ženska zvita, da ne postane trofeja v njegovi vitrini. Kako? Tako, da resnično spozna sebe in svoj potencial kot ženska. Samo, ko resnično veš, kaj vse ti je na voljo v tvoji notranjosti lahko postaneš drzna ljubimka in sijoča diva, mehka muza in nežna skrbnica.
Barry Selby pravi: »Če naj bom Bog, potrebujem žensko, ki bo kot Boginja.«

Si pripravljena biti Boginja?

Barry na svojem blogu piše: »Navdihnil in izzval me je provokativen zapis na blogu z naslovom Klic Sveti možatosti: 10 drznih povabil božanske ženske .

Kot coach za odnose, ki se predstavlja kot “Svetovalec za strast” in ki že leta preučuje dinamiko v odnosih, je v meni zanimanje zbudil članek, ki je izzval tudi moj občutek za fer igro. Če ženske kličejo moške, da se soočijo s svojim božanskim potencialom, potem kot moški kličem vas ženske, da se srečate s svojim.

V duhu dialoga, ki je dvosmeren je tukaj moje povabilo ženskam; 10 drznih povabil, ki utegnejo spodbuditi tvoje žensko srce k akciji ali besu. Tu je moj izziv!

1. Brez strahu. Živi svoje srčno hrepenenje in bodi avtentična ter svobodna v svoji ženstvenosti. Mi moški smo pripravljeni, da se razkriješ, pokažeš točno taka kot resnično si. Opusti svojo sramežljivost in bodi drzna, čudovita in sijajna v svojem polnem izrazu Boginje. Stresi tla s svojo hojo – brez opravičevanja.

2. Vrnite nam poslovne obleke. Predolgo se preveč žensk v poslovnem okolju obnaša kot moški in tekmujejo kot moški. To je vzniknilo iz boja za ženske pravice nazaj v šestdesetih prejšnjega stoletja, ko so ženske razglasile svoje mesto v svetu, zažigale nedrčke in prevzele vloge, ki so jih prej imeli moški. Na žalost je nihalo zanihalo predaleč – te osvobojene ženske niso le izbrale, da zažigajo nedrčke, odstranile so ličila, ostrigle lase, odstranile nakit in oblekle poslovno obleko, da bi bile sprejete v poslovni svet. Ženske so se odrekle svoji personi gospodinje in zarjovele. Vendar so ob tem zanikale svojo Boginjo, svoje izvorno srce ženstvenosti. Že zdavnaj je čas, da boginja pokaže svoj obraz in svojo božansko sočnost v poslovnem svetu. Morda je to edina stvar, ki ga bo rešila

3. Ponosno nosi svojo boginjskost. Ti si Boginja. Kako to vidi moški? Boginja je avtentična, močna, visoko zaželena in raje se je boj, če vanjo dvomiš, jo prevaraš ali jo ignoriraš. V svojem temelju hrepeni po božanski možatosti, da se z njo sreča na enakovrednih tleh in bo obglavila moškega, če jo bo razočaral. Tako kot moški meč Resnice, je tvoje žensko srce sočutja in miline močna resnica, ki zareže skozi iluzijo in pretvarjanje okoli tebe.

Iz tega mesta to, kako se oblačiš, kako se predstaviš, kako se nosiš, postane naravno in pretočno. Brez naše poslovne obleke imaš veliko možnosti, kako pokažeš svoje srce, svoje darove in svojo sočnost nam, svetu in druga drugi. V tebi je izjemna moč – spolna, duhovna, fizična in čustvena. Vse to lahko izžarevaš iz sebe, avtentično in naravno. Naredi to zase. Naredi to za svoje sestre. Naredi to za vse nas.

4. Mi ne govorimo jezika boginje. Večina moških ni bila poučena o tem kakšen je jezik ženske. Kot je John Gray opisal v knjigi Moški so z Marsa, Ženske z Venere, smo resnično različna bitja. Potrebovali bi antropologe za partnerstva, da bi prevedli jezik in poskušali razumeti drugi spol. Pridite nam nasproti, na polovico poti v komunikaciji. Prepoznaj, da ko rečeš, da si v redu, moški ne vemo katerega od 300+ verzij imaš v mislih. Boginje med seboj komunicirate skoraj telepatsko, v niansah, enozložnicah ali celo z obrazno mimiko, kar prenese dovolj informacij, da bi z njimi lahko napolnil dnevnik za cel mesec. In mi moški tega sploh ne ujamemo. In ne hecam se. Moški jemljemo stvari dobesedno.

5. Podpri me in navdihuj. Včasih je bojevanje dobrega boja in strastno sledenje svoji misiji preplavljajoče celo za nas, bojevnike. Tvoj dotik, tvoje opogumljanje, to, da verjameš vame me navdihne, da sem najboljše kar sem lahko. Tvoj dotik se dotakne mojega srca na način, ki me navdihne, da ljubim kar delam in nadaljujem.

6. Nisem tvoj očka. Verjetno imaš nerešene stvari s svojim očetom. Jaz nisem tvoj očka. Bodiva si na jasnem. Sprejmi to kar je tvoj oče naredil ali ni naredil. Ko svojo zgodovino z njim projiciraš name, zmanjšaš mojo sposobnost, da sem s teboj z odprtim srcem.

7. Dovoli, da te začutim. Če resnično želiš, da tvoj moški živi sveto možatost, svojo resnico, ne zadržuj svojih čustev in občutkov. Vem, da me tvoja nevihta ne bo uničila. Morda me bo prestrašila. Če moški pobegne, je to verjetno najboljši pokazatelj, da moški ni v svoji sveti možatosti. To, da zadržuješ svojo resnico, da si prijetna ali se prilagajaš glede na odziv moškega, te drži na distanci. Izrazi se, v polnosti. To te bo pripeljalo bliže k meni.

8. Bodi v ekstazi. Moški smo enostavna bitja, linearni v razmišljanju in akciji. To je tako naša moč kot krepost. Ko te vodimo v ljubezen in ekstazo, dopusti. Bodi prisotna. Bodi popolnoma potopljena in sprejemljiva za našo strast. Ne razmišljaj o barvi stropa ali o lakiranju svojih nohtov. Bodi voljna sodelovati. To delamo zate!

9. Spomni me, naj te ne popravljam. Moški smo izjemno talentirani v reševanju problemov. Ko podeliš svoja čustva, svoje vznemirjenje z nami, je naravni, instinktivni odziv, da poskušamo najti rešitev, kar je v 99% to, česar nočeš. Instinkt popravljanja potepta naše prepoznavanje, da potrebuješ ventil. Spomni me, da bom lahko odložil svojo škatlo z orodjem za trenutek in preprosto držal prostor, da se osvobodiš. Tako oba zmagava.

10. Zasij v javnosti. Ti si krasna, sijajna, ti si magična, ti si sočnost življenja – in vse prepogosto to deliš samo v svojem krogu z drugimi boginjami, na druženjih ali z ogledalom. Čakam te, da si avtentična v vseh aspektih svojega življenja, še posebej v javnosti. Svet potrebuje, hrepeni in je žejen boginje, da razkrije svoje darove in svoje bogastvo. Naša prihodnost kliče avtentično in božansko ženstvenost. Ti si zdravilo, ki ga svet potrebuje, zdravilo, ki ga potrebujemo moški. Bodi darežljiva s svojo svetlobo.

Rotim te, ženska, opusti svojo majhnost, opusti sodbe in vloge, ki si jih vzela nase. Osvobodi se, da si to kar si, tvoj avtentični božanski Jaz.

Zato si Ti (in jaz) tukaj!”

Moški pravijo JA, res je tako. In strinjam se z vsem zapisanim. Vem, da ženska mora postati boginja in spoznati sebe. To je pot, po kateri hodim vsak dan v spoznavanju svoje Boginje.

In če si drzneš stopiti v svojo, odstreti vse tančice, se potopiti vase, te vabim na magično popotovanje vase Koda:Ženska. Več najdeš na >>>>povezavi tukaj<<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

koda

guess

Ko te sleče…

Si kdaj sebi dovolila biti popolnoma razgaljena, čisto slečena? Skrajno neprijeten občutek.
Kajti slačenje nima nobene veze, v nasprotju z mišljenjem mnogih, ali imaš na sebi obleko ali ne.
Slačenje tvoje notranjosti, razgaljenje pred ljudmi, da si to kar si, je stvar ranljivosti.

In ni je bolj ranljive stvari, kot priznanje, da si nasilna sama do sebe.
Večina niti pomisli ne, da si vedno, ko sodiš sebe, nasilna do sebe. Vedno, ko ocenjuješ, kaj je primerno in kaj neprimerno, si v sojenju same sebe.
In najbolj zabaven del je v tem, da vedno, ko sodiš karkoli zunaj sebe, pravzaprav sodiš samo sebe.
Vedno.
Ker v domeni božanskega je vse Eno.
In vse kar gledaš zunaj sebe, je samo projekcija Tebe.

Leto 2009 me je sleklo in od takrat sem na poti, ki me z vsakim korakom vodi globlje v notranjost. Vsakič znova odlagam balast in tale polna luna v Ribah razodeva novo dimenzijo iskrenosti s seboj.

Seveda veš, da so arhetipi moja mala strast in da vodim skupine skozi notranje popotovanje, kjer se soočamo s svojimi štirimi preživetvenimi arhetipi. Še vedno sem na tem popotovanju in vodi me v globino, vsakič znova globlje. Skozi arhetipe sem dojela nesmiselnost odpuščanja česarkoli, ker je odpuščanje povezano s paradigmo, kjer moraš biti ločen od tega, kar odpuščaš.

Spoznala sem, da je sprejemanje tisto, ki je v mojem svetu in dojemanju nujno potrebno.
Sprejemanje vseh delov, s katerimi sem v sporu, ki jih ne maram in sem mnenja, da sem ločena od njih. Ampak o tej temi sem na blogu že pisala, zato se v razlago ne bom spuščala. Kar bi želela deliti danes, je ena največjih bolečin, ki jo nosimo v sebi; strah pred zavrnjenostjo.

Vsakič, ko se v naši izkušnji zgodi nekaj, kar nam ni všeč, kar je boleče, kar nas preizkuša, to primerjamo z nečim drugim in to zavračamo v sebi kot neprimerno izkušnjo.
Sodimo jo kot neprimerno, kot nekaj česar ne maramo ali nekaj, kar ni za nas. In to poslušam dnevno pri ljudeh, ki mi razlagajo, kako stvari niso zanje, ker so dobili znamenje, da to ni to. In tudi sama sem bila dolgo časa mnenja, da če me nekdo ne pokliče, če nekaj ne pride do mene, na način, kot sem si ga naslikala v sebi, da to pač ni zame.

Pričakovanja, kako bi stvari morale biti, nam pogosto ne dopuščajo ranljivosti, ki je potrebna, da si z izkušnjo, tako kot je, brez primerjanja, brez sojenja.

Na svoji poti sem bila pogosto mnenja, da bi morala biti nekje drugje, z nekom drugim in da čas seveda ni pravi, vendar to enostavno ni resnica. Dejstvo je, da smo vedno ob pravem času, na pravem mestu in se nam dogajajo prave stvari, če le imamo oči in ušesa, da to vidimo in slišimo.

Primerjanje, ki ga opravljamo v svoji notranjosti, ko sodimo nekaj kot dobro ali slabo, ima opraviti z zavrnitvijo tega, kar je.

Vedno, ko se primerjamo s čimerkoli, smo v zavračanju tega, kar je. In zavrnitev tega, kar se je pojavilo v tvoji zavesti, je vedno zavrnitev sebe. Bolj, ko zavračaš stvari v svoji realnosti kot neprimerne ali zavračaš izkušnje v sebi skozi sojenje, da bi morale biti drugačne, bolj trgaš sebe na kose.
Kajti to, kar zavračaš, si Ti. Vedno, ko poskušamo karkoli potisniti stran od sebe, ko režemo stvari od sebe, pometamo izkušnje pod preprogo, se poskušamo znebiti stvari, ki nam niso všeč, to vodi v trganje svoje duše na kose. In to vpliva nate na načine, ki se jih sploh ne zavedaš.

Vsi vemo, da je zavrnitev izkušnja, ki je izjemno boleča.

Vemo, da je zavrnitev s strani nekoga drugega ponižujoča. Počutimo se omalovažujoče, podcenjeno, in poskušamo se pomanjšati na najmanjšo možno mero.
Zavrnitev ima v sebi globoko potrebo po tem, da se znebiš tega, kar občutiš kot grozljivo. In, ko zavrneš nekoga, mu daješ to sporočilo, da se ga hočeš znebiti kot nečesa grozljivega.
In to ima uničujoč vpliv na našo dušo.

Zakaj?
Ker vedno, ko se želiš znebiti nečesa v zunanjem svetu, sama sebi sporočaš, da se želiš znebiti tega v sebi. Zavračanje, neodobravanje ali pomanjševanje, poniževanje ni le izkušnja, ki nas ločuje, gre za nasilje, destruktivno obnašanje, ki ga uporabljamo same nad seboj.

Vedno, ko sodimo sebe, kritiziramo sebe, napadamo sebe, zavračamo sebe, smo nasilne do sebe.

Kako vemo, da gre za nasilje?
Kot prvo, nas boli, ločuje nas v notranjosti in napada našo naravo, to kdo me smo. Manipulacija, kontrola, upiranje, branjenje, sojenje, primerjanje, zavračanje, nakazujejo na našo željo, da se znebimo tega, kar nam ni všeč, kar se nam zdi nesprejemljivo.
In pogosto je čustvo, ki se skriva pod tem, da se želimo znebiti nečesa, kar nam ni všeč, sovraštvo.

Konflikt, ki ga nosimo v sebi je v tem, da je sovraštvo občutenje, za katerega so nas naučili, da ni v redu, da je slabo, nekaj čemur se moramo za vsako ceno izogniti.
In tako smo sovraštvo zelo dobro pospravile v svojo notranjo senco.
Sprejemanje svojega sovraštva je zato postavljeno pod izziv. Sprejemanje pomeni, da zmoreš enostavno samo biti s tem, brez sojenja in razsojenja, da si lahko v opazovanju in sprejemanju tega kar je.

Kadarkoli se v naši notranjosti prebudi nekaj, s čimer nismo pomirjene, hočemo to uničiti, ker nam to preprečuje, da bi bile srečne, ali da bi imele to, kar si želimo. Upiramo se in to zavrnemo kot neprimerno.
Rečemo si: “Ta izkušnja ni to, kar si želim, zaradi nje sem nesrečna, to je moj sovražnik. To moram izbrisati v sebi.” In potem imamo na voljo tehnike s katerimi hočemo to elimiritati v sebi.

In kaj s tem sporočamo sami sebi?
Da to sovražimo. Sovraštvo je najbolj učinkovita tehnika, ki jo je ego iznašel, da izbriše sovražnika.
Sovraštvo do sebe vodi v globoko notranjo žalost, v depresijo ali celo v nagnjenost k samomorom.

Ko sem v sebi odkrila, kako močno sovražim ženstvenost, kako močno sovražim sebe kot žensko, je bila to ena tistih izkušenj, ki me je naredila ponižno in sočutno. Dojela sem, kako je nasilje v nas samih in kot projekcija v svetu posledica sovraštva, ki ga čutimo do sebe.

In, ko smo ženske zavrnjene s strani moških, to čutimo kot zavrnjenost naše ženstvenosti, to čutimo kot nekaj, kar je v nas sovražnik in se hočemo tega rešiti v sebi. Napadamo same sebe, svojo izvorno naravo in sovražimo svojo dušno izbiro spola in s tem izkušnje, ki smo jo izbrale za to popotovanje na planetu. In zato delam z ženskami, ker si želim, da postanemo srečne. In edini način je, da nehamo sovražiti sebe, da se sprejmemo, se negujemo in se predamo svoji misiji najsrečnejše ženske na planetu.

Leta 2009, ko sem izbrala, da neham uporabljati tehnike in slediti navodilom novodobnega gibanja, še nisem vedela tega, kar vem danes, sem pa v sebi čutila to, kako iz svoje želje po tem, da bi bila moja izkušnja pozitivna in srečna in obilna, pravzaprav zganjam nasilje sama nad seboj. Bila sem v siljenju enega dela izkušnje in hkrati v zavračanju drugega dela izkušnje, ker nisem sprejela svoje žalosti, slabih dni, bolečine.

Zavračala sem to, kjer sem bila, kot neustrezno in sem po vsej sili hotela biti kje drugje.

Navzven je bilo vse videti krasno, navznoter pa so me leta nasilja, ki sem ga zganjala sama nad seboj, raztrgala in poškodovala nežno tkanino moje lastne Biti.
To je eden od načinov, kako poskušamo nadzirati in kontrolirati svoje “popolno” življenje. Potrebovala sem popoln odklop, ko se je vse v meni sesulo, da sem spoznala, kako pomembno je negovanje, namesto da vztrajno delam na sebi.
Da potrebujemo nežnost in mehkobo, namesto discipline in zavračanja sebe.

Potrebovala sem veliko zaušnico, ki mi jo je dalo Vesolje, da sem dojela, da sem si zaušnico pravzaprav primazala čisto sama, ker sem se tako globoko zavračala in sovražila samo sebe.

In vsakič znova, ko odkrivam in razkrivam globine te ranjenosti v sebi in v ženskah, s katerimi delam, čutim upanje, čutim vero v to, da se bomo prebudile, da bomo spoznale našo dragocenost in se bomo vzljubile.
Vzljubile točno tukaj kjer smo, take kot smo.
Moja pot je pot prebujanja, pot razkrivanja, sprejemanja in objemanja ženske duše. In če čutiš isto, te vabim na notranje popotovanje Objemi Sebe, ki vodi v razkrivanje notranjih izzivov na tej poti.

Do naslednjič …

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

prayer

Ignoranca boli…

Ena tistih stvari, ki jih zelo intimno poznam so preživetveni mehanizmi. Boj, beg ali ignoranca, ko se delaš, da je vse ok, v resnici pa si v otopelosti oziroma zamrznjena v notranjosti.. In ravno ignoranca je pogosto tista, zaradi katere v življenju čakaš na boljše čase.

Ignoranca je eden od načinov, kako ustvarjamo senco.
Senca je del tebe, ki si jo ustvarila s tem, ko si se ločila od zavestnega dela sebe skozi sram, travmo ali strah. Dokler je ne integriraš nazaj v svoj Jaz, v celoto, bo predstavljala oviro na poti tvojih želja in dobrega počutja.

Ignoranca sence je povezana s tem, da nočeš videti tega, kar se dogaja. To zanikaš v sebi, tega ne sprejemaš in upaš, da bo izginilo samo od sebe.

Izziv je brez dvoma v tem, da moraš svojo senco videti, jo prepoznati, ji dati potrditev brez sojenja in razsojanja. Šele, ko jo sprejmeš, ko vidiš in slišiš njeno bolečino, njeno zgodbo in jo razumeš, ustvariš prostor v katerem se lahko zgodi zdravljenje. Zdravljenje je pravzaprav reintegracija tega dela tebe v celoto tebe, v tvoj Jaz.

To, da se s senco boriš ne pomaga, ker jo samo ojačuje in če bežiš od nje, te vedno znova zasleduje. Ravno zaradi tega se pogosto odločiš za ignoranco, ker je to videti najmanj boleča pot, vendar se ne zavedaš, kaj pravzaprav delaš sama sebi.

Ignoranca je povezana z izdajo sebe.
Izdaš to, kar čutiš. To, kar se dogaja v tvoji notranjosti, v želji, da bi bilo to nevidno za nate.
Samo-destruktivni proces, ki hrani senco v tvoji notranjosti se vedno začne s skrivanjem.

Ženske med 28. in 35. letom pridemo v obdobje čustvenega prebujenja, ki vključuje spoznanje, kje potrebuješ podpreti svoj jaz z ljubeznijo, ki si jo kot otrok potrebovala s strani svojih staršev in kasneje iz drugih odnosov. Vzljubiti moraš sebe. Vse dele sebe.

Značilno je rastoče zavedanje, da ženska želi več od življenja in intenzivno nezadovoljstvo z življenjem in okoliščinami v katerih se nahaja. Vendar ženske to pogosto ignoriramo. Ignoriramo spoznanje, ki tli v naši notranjosti, da enostavno nismo zadovoljne, da smo nesrečne, izčrpane in obupno prazne. Vendar se delamo, da je vse ok. In verjemi, to poznam zelo od blizu, kajti to, kar bom delila s teboj je sad mojega popotovanja vase.

Izziv je brez dvoma v tem, da se z občutki, ki so prisotni nič ne zgodi, še vedno so prisotni. S tem, ko tega nočeš videti, pravzaprav vedno znova izdajaš samo sebe. Ko izdaš sebe, je to boleče in s tem »vročim kostanjem« hočemo nekaj narediti. To kar naredimo v sebi je, da to zanikamo. Enostavno ne sprejmemo tega, kar je. Na tem mestu pogosto zavihamo rokave in gremo v delo na sebi, v iskanje sebe, ker nekaj je v zvezi s tem vendar treba narediti, je res!?

Fascinantno je, kako se ženske lotevamo naraščajočega nezadovoljstva v sebi skozi projekte – še en otrok, nova hiša in s tem selitev, nova služba, ki prinese ure posvečanja drugim. Vse to v upanju, da se ne bo potrebno ukvarjati s sabo, soočiti s tem, kar se dogaja v tebi, da se bodo stvari spremenile, ali bolje rečeno, da bodo izginile. Upamo, da bomo s spremembo zunanjih okoliščin naredile spremembo v notranjosti, da se bomo bolje počutile. V prispodobi, ki jo rada uporabim; upamo, da bomo prazen rezervoar za gorivo napolnile s tem, ko bomo v življenju hitreje vozile.

In tako lažemo same sebi, zanikamo to, kar čutimo v svoji notranjosti in to je izjemno boleče. Ravno zaradi te bolečine, ki jo ob tem čutimo v sebi in ker čutimo, da ne glede na to, kako aktivne smo ter se poskušamo zamotiti, ugotovimo, da potrebujemo krivca. Nekdo mora biti kriv, da se to dogaja meni in tako začnemo vse skupaj projicirati ven iz sebe. Ravno ta projekcija pa v nas ustvari močan občutek zlorabe. S tem, ko iščemo nekoga, ki bo kriv za vse, kar se nam dogaja, zlorabimo to, kar čutimo v sebi.

Zlorabimo resnico in vedenje, da je vse moje.

Zloraba sebe, svojega zaupanja, svoje resnice vodi v edino logično smer … zapustimo same sebe. Zapustimo ta del nas, ki nam ni všeč. Ta del nas, ki je kriv za vse skupaj. Zapustimo se s tem, ko smo ta del preslikale ven iz sebe in v zunanjem svetu našle krivca. In ker je bolečina tega res ogromna, se ločimo od sebe. Odtujimo se od sebe in gremo v otopelost, kjer ne čutimo bolečine, kjer ne čutimo tega, kar se v naši notranjosti dogaja.

In potem je vse, kar je potrebno, da to ne pride na plano, v našo zavest, to, da držimo to skrivnost v senci. In za to, da ta bolečina ne pride na površje, vsak dan porabljamo ogromne količine svoje dragocene življenjske energije, kar vodi v utrujenost, izčrpanost in nezadovoljstvo že takoj zjutraj, ko vstaneš. In da ljudje ostajajo v otopelosti, pogosto uporabljajo zunanje substance, kot so kofein, nikotin, alkohol in druge, da ne čutijo bolečine v sebi, da jo ohranjajo v senci.

Zato afirmacije ne delujejo, zato je meditacija le način, ki ti sicer daje trenuten občutek olajšanja, vendar, če tega občutka ne spustiš skozi sebe, ker je na poti ovira v obliki otopelosti, odtujenosti, v obliki tega, da nočeš čutiti, vse skupaj ostaja le obliž na rano, ki se skriva globoko v tvoji notranjosti. Zato sicer lahko delaš spreminjanje prepričanj, ki jih prepoznavaš in jih čistiš, vendar če ti stvari ne pripelješ do temelja, če tega ne začutiš v telesu, to ignoriraš v sebi, vse ostaja, le da je skrito.

In zato lahko prebereš vse prave knjige in to na tone, stvari razumeš na mentalnem nivoju, vendar, ker je Vesolje izjemno mesto, nam v življenje vedno pripelje ljudi, ki nam odslikajo in pokažejo ravno te, naše najbolj skrite dele v naši notranjosti, z namenom, da bi jih ugledali in prepoznali, ter jih sprejeli v sebi. In to, kako se prepogosto odzovemo na to, ko nam nekdo pritisne na bolečo točko je, da sodimo, kritiziramo, da napadamo, se borimo ali pa da na drugi strani bežimo pred tem. Tretji odziv naše notranje avtomatike je, da ignoriramo.

Sedaj me boš vprašala, zakaj je temu tako?

Vse skupaj se začne že v maternici, ko otrok prevzema mehanizme čustvenih odzivov s strani mame. Vendar za voljo boljšega vpogleda, poglejmo kako se stvar odvija malce kasneje v otroštvu, ko je mama sitna, žalostna, razočarana, utrujena in morda ravno na točki svojega čustvenega prebujenja. Kot otrok vse to čutiš. Kot otrok si del maminega čustvenega polja in čutiš to, kar čuti ona. Ko prideš k njej, v želji, da bi jo razvedrila, da bi ji pomagala, ker čutiš, kar čuti ona, te zavrne. Pravi, da je vse ok.

Vendar ti čutiš, da ni ok.

Kako otrok ve, da je ljubljen in sprejet tak kot je? Glede na to, kako so te starši ljubili. Vse v tvojem svetu je bilo v otroštvu odvisno od čustvene interakcije, od tega, kar si prejela. Brez osebe, na drugi strani, ki bi ti odslikala tvoja čustva nazaj k tebi, nisi imela dostopa do vedenja in razumevanja kdo ti si. Otrok čuti, vendar potrebuje potrditev s strani staršev, da je to, kar čuti, resnično. Tvoji starši ti odslikajo tvoj obstoj nazaj k tebi. Tako se je oblikoval tvoj jaz. V začetku življenja otrokovo razumevanje sveta prihaja s strani staršev. Starši potrjujejo tvoj obstoj. Če tvoji starši ne ustvarijo občutka varnosti in vrednosti, če so tvoje zaznave in tvoje potrebe trčile ob nepotrpežljivost, frustracijo in jezo, si se naučila, da nisi ljubljena. Da si grda, da si breme, da nisi dovolj… tako se ustvari lažni jaz.

Ko ti tvoja mati ni potrdila tvojih zaznav, tvojih občutkov z resnico (in da se razumemo, staršem ni treba razlagati cele zgodbe, to da rečeš; glej nič ni narobe s teboj, žalostna sem, skrbi me, boli me, to popolnoma zadošča), ko ti ni odslikala, tega kar si čutila, si podvomila vase in v svoje občutke. Tako se ustvari nezaupanje vase. Konec koncev si otrok, kaj pa ti veš o življenju in sploh vsem? Tvoji starši so tista avtoriteta, ki ti potrjujejo to, kar čutiš.

In tako so tvoji občutki žalosti, strahu, utrujenosti zanikani in to doživljaš, kot da je sigurno nekaj narobe s tabo, da mama to doživlja, to čuti in tega ne pove. Če bi bila vredna, bi ti povedala resnico. In tako otrok krivdo prevzame nase in čuti ranjenost, ob tem občuti zapuščenost s strani starša, ker ni prevzel odgovornosti za svoje občutke in jih je pravzaprav odložil na otroka. Mama te je pravzaprav zapustila, ker ti ni povedala resnice glede občutkov, ki jih zaznavaš. In tako se loči od tebe in ti čutiš ločenost.
Če je med otrokom in staršem prisotno zaupanje in varnost, to ustvari nevidno povezavo, ki je temelj čusto vseh odnosov kasneje v življenju. Svoje vrednosti si se učila iz te nevidne povezave. Starši, ki so čustveno zaprti ne morejo odslikati in podpreti čustev svojega otroka in ne ustvarijo te intimne povezanosti, ki jo otrok potrebuje.

Otrok potrebuje potrditev, potrebuje pozornost in ljubezen.

To, da v sebi čuti ločenost, je enako uničenju. Čuti, da ni vredna zaupanja, resnice in vedno znova poustvarja občutke ločenosti v sebi. Zakaj? Ker se v podzavesti zaradi asociacij, za katere skrbijo naši možgani, ustvari asociacija, da je varnost enaka ločenosti in s tem uničenosti.

To je tako uničujoče za otroka, ker za svoje preživetje potrebuje občutek ljubezni in pozornosti, da ustvari mehanizme ugajanja drugim. Ugajanje drugim je v svojem bistvu izguba stika s seboj, izguba svojega avtentičnega jaza. Iz tega se razvija lažni jaz, ki samo pokrije, zakrije občutke nepopolnosti in pomanjkljivosti. Da bi osrečile druge, moramo biti pridne. In tako se naučiš, da sta varnost in sreča odvisni od zunanjega sveta.

Kako to spremeniš?

Prebujenje je izbira. Je zaveza, da prevzameš polno odgovornost za svoje življenje in za svoje občutke. Ko prevzameš polno odgovornost za to, kar občutiš, boš lažje upravljala s svojo energijo. Ko ne sprejemaš odgovornosti, si v reakciji… ali se braniš, ali boriš ali pa si v ignoranci in skozi to ustvarjaš še več problemov.

Prvi korak
je, da se zaveš čustvene pokrajine v kateri živiš, kaj te obdaja, kaj čutiš!?
Drugi korak je v sprejemanju tega kar je, v sprejemanju sebe točno take kot si, brez potrebe po spreminjanju. Da dojameš, da niso krivi tvoji starši ali kdorkoli zunaj tebe, da prevzameš polno odgovornost zase.
Tretji korak je v negovanju sebe, da objameš sebe, brez sojenja in razsojanja, da si poveš resnico.
In četrti korak je v predaji toku življenja, da znaš praznovati življenje, celoto sebe in zavestno izbirati kako želiš potovati skozi svoje življenje.

Kdo sem, da govorim o tem?

Zadnjih 20 let sem posvetila preučevanju arhetipov (izobraževala sem se pri Caroline Myss) in mehanizmov, ki delujejo v naši notranjosti in kako kreiramo svet v katerem živimo. Šla sem skozi številne delavnice, delala številne tehnike od angelske terapije, Theta Healinga, Reconnection zdravljenja, Reference Point Therapy, dokler nisem leta 2009 dojela, da mi vse znanje in vse tehnike ne bodo pomagale sprejeti sebe. Da je dovolj delovanja, dovolj siljenja in dovolj truda, da je dovolj dela na sebi. Dojela sem, kako pomembno je negovanje za žensko dušo. In to je tisto, kar zadnjih 6 let delim z ženskami. Stik s svojo ženstvenostjo in utelešanje sijaja je moja strast. In svoje življenje sem posvetila temu, da svoj dragulj delim s srčnimi ženskami, ki želijo narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, brez, da ob tem žrtvujejo stik s svojo žensko dušo, svojo ženstvenost.

Če te zanima več o tem, kako sprejeti sebe, objeti sebe in zaživeti kot ženska, za katero si se rodila, da postaneš, te vabim, da se mi pridružiš na druženju Objemi Sebe >>> tukaj<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

taja_blog

Ta sij je moj…

Izjemna ženska, moja prijateljica Ksenija Malia je na svojem Fb zidu objavila svoje pričevanje tega, kako jo je nevidnost zaznamovala. In ob tem sem začutila, da enostavno moram podeliti…

Nevidnost je prva arhetipska ranjenost, ki je povezana z izdajo, samoizdajo. In v tej izkušnji izgubiš stik s samozaupanjem. Enostavno začneš bolj zaupati drugim kot sebi, podpirati druge, namesto sebe. Sam zase izgineš do te mere, da sploh ne moreš biti hvaležen za stvari, ker jih ne vidiš, ker v tvojem svetu ne obstajajo.

Desetletja sem preživela v razdajanju sebe, v ugajanju in ustrezanju drugim. Hotela sem dokazati, da sem vredna, da obstajam. Nisem vedela, da moj obstoj zadošča, ne res nisem. Verjela sem, da si moram to, da sem tukaj, zaslužiti. In v tem sem bila izvrstna, najboljša. Vedno znova sem presegala samo sebe, vedno znova sem naredila več, kot je kdorkoli pričakoval od mene, v upanju, da bo dovolj. Pa nikoli ni bilo dovolj. Nikoli.

Pa ne za druge. V mojih očeh nikoli ni bilo dovolj. In tako sem se gnala, nizala uspeh za uspehom, dokler se nisem lepega dne zgrudila na tla svoje dnevne sobe v spoznanju, da sploh ne vem, kaj si želim.
Delala sem stvari, za katere sem verjela, da jih od mene pričakujejo drugi. Sledila sem tempu, za katerega sem verjela, da mi ga narekuje zunanji svet.
Bila sem izčrpana, presušena, nezadovoljna, zagrenjena in predvsem polna obsodb. Seveda so bili drugi krivi, da sem se znašla, kjer sem bila. Vendar sem si drznila pogledati vase in to kar sem spoznala, je bilo presenetljivo dejstvo, da nihče zunaj mene ni kriv. Vse sem kreirala sama.

Dajala sem, dajala in dajala v upanju, da me bo kdo opazil in dal meni ščepec, mrvico. Hrepenela sem po tem, da bi kdo pokazal pikico sočutja in da bi bil priča meni, mojemu obstoju. Kajti globoka človeška potreba je, da smo uzrti, potrjeni, da je nekdo opazil in potrdil naš obstoj enostavno s tem, da nam je Priča. Ne, v resnici res ne potrebujemo nagrad in komplimentov, velikih daril in pompa. Vse kar sem potrebovala in želela je bilo, da bi nekdo opazil, da obstajam.

Iz te svoje potrebe sem si v otroštvu želela, da bi se mi zgodilo kaj resnično dramatičnega, da bi me povozil avto ali da bi se hudo poškodovala, da bi opazili, da me imajo. In bilo je boleče, res boleče, da sem bila nevidna. Vsi moji dosežki in uspehi niso zadostovali, da bi me kdo opazil in pohvalil, bila sem preprosto nevidna.

In tako sem šla skozi življenje brez zavedanja, kako domača mi je nevidnost, kako sem jo sama vedno znova aktivirala v odnosih in kako sem se vedno znova zadovoljila z dejstvom, da v življenju ljudi enostavno ne obstajam. Saj poznaš to igro, kako iz svoje nevidnosti na drugi strani vedno znova ustvariš nekoga, ki zavzame oder življenja, ukrade tvojega, ker si ga ti zapustila.

In ja, zapuščala sem oder svojega življenja, vedno znova. Vsakič, ko sem srečala osebo, za katero je bilo videti, da ve bolje od mene, kaj potrebujem in kako predstaviti mene, sem zapustila svoj oder. Podpirala sem mentorje, učitelje, podpirala prijateljice, otroke, partnerja, razdajala sem svoje bisere ljudem, ki jih niso cenili. In vse to je bil zgolj odsev tega, kako sama nisem cenila… sebe.

Vse to je bila samoizdaja. Izdala sem sebe. Nisem videla tega, kar je bilo v meni. Nisem videla svojih biserov, svojega Darila. In to, česar ne vidiš, je zate nevidno, enostavno ne obstaja. Ne moreš biti hvaležna za nekaj, česar ne vidiš, za nekaj, kar enostavno ne obstaja v tvojem svetu.

In potem sem se prebudila. Pravzaprav me je prebudila serija veleizdaj. Imela sem občutek, da me je izdalo življenje samo. In ta intenzivna bolečina, ki me je soočila s tem, kako sem razprodala svojo vrednost, svoje talente, svoje Darilo zato, da bi bila opažena, da bi mi bil nekdo Priča, ta bolečina me je prisilila v to, da sem postala Priča sama sebi. Bolečina me je naučila ponižnosti, pokazala mi je, kako izdajam samo sebe, kako se zavračam in vedno znova uničujem stvari.
Osupla sem opazovala svoj vzorec, kako sem vedno, ko sem bila na tem, da bi bila vidna, uničila vse kar sem ustvarila, da sem ponovno ponovila svojo ranjenost izdaje, nevidnosti in neobstoja.

Dojela sem, da je, z besedami Ksenije Malia Leban
“…
da je ta sij moj.
Vesolje mi ga je zaupalo,
ker verjame vame.
Nisem odgovorna za svoj obstoj,
za svojo vidnost, za svoje udejanjanje
le sebi,
odgovorna sem vesolju,
ker verjame vame
in ker zaupa,
da sem vredna vseh svojih darov.

Šele ko zares obstajaš,
lahko spoznaš,
kako si prav ti
najbolj neverjetna, najbolj osupljiva,
najbolj edinstvena oseba,
kar jih poznaš.”

Ja, ta sij je moj. Jaz sem ta enkratna, edinstvena, neponovljiva oseba, v katero Vesolje zaupa. Zaupa, da sem vredna Darila, ki je v meni, Darila, zaradi katerega sem tukaj, da ga spoznam, zaživim in delim z ljudmi in s svetom.

In tukaj sem, da te spomnim, da si Ti Darilo. Da je v tebi edinstvena esenca božanskega, ki jo lahko zgolj in samo Ti deliš z ljudmi in s svetom na sebi lasten, neponovljiv, osupliv in čaroben način. Da je tvoj sij samo tvoj. Da si ga vredna in da Vesolje zaupa vate.

Kajti zlati del nevidnega otroka, ki se je preigraval v moji notranjosti, je čarobni otrok. Je ta nedolžni, magični otrok, ki ve, da je vse mogoče, da se vse da in da sem tukaj na najbolj neverjetnem potovanju v svoje lastne globine neponovljivega, izjemnega, čarobnega življenja. Tako kot Ti!
In zato je edina resnična opcija tega, da si tukaj, da uživaš. Brezmejno, z vsem srcem in vsemi čuti, radostno in s hvaležnostjo za obstoj, za to, da si.

Utelesi svoj sijaj in uživaj… še danes.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.S. Celoten zapis pesmi, ki jo je napisala Ksenija Malia Leban, najdeš na povezavi tukaj…

girl

Ko te ranijo besede …

“Nesposobna si!”, “Sploh ne razumem, kako ti je uspelo dokončati šolanje, če pa si tako butasta?”
Besede, ki zarežejo globoko v samo jedro Biti in imajo izjemno dolgo življenjsko dobo v našem srcu. Bolijo in režejo zelo globoko. In ker gre za tako vsakodnevne opazke v naših življenjih, smo mnenja, da so nekaj običajnega. Vendar se, dokler se nisem začela ukvarjati z notranjimi arhetipi otrok, nisem zavedala, kako močno načnejo našo samopodobo in pripomorejo v procesu udomačevanja, da postanemo “pridni”.

Nenehne žalitve in posmehovanje, povzročajo globoke rane, ki so lahko globlje od tistih, ki jih povzroči telesno nasilje. Verbalno nasilje je vedenje, ki napada človekovo samopodobo, da bi prizadejalo duševno bolečino, lahko pa nasilnež s prenašanjem krivde, z obtoževanjem, žalitvami ali zmerjanjem upravičuje svoja dejanja in odločitve. Končni cilj je razvrednotiti in ponižati osebo na drugi strani.
Pomembno je razumeti, da ljudje običajno ranimo druge zaradi svojih ranjenosti, ki jih ne prepoznavamo in se branimo, kar pa ne zmanjša bolečine, ki jo čutimo, če smo napadeni. Posmeha se ne moreš rešiti. Ne moreš ga zbrisati. Ne da se ga zamenjati v sebi. V prvi vrsti ga je potrebno prepoznati. Moramo si dopustiti, da začutimo, kaj je v nas povzročil. Soočiti se moramo z otrokom v sebi, ki se mu je najljubše bitje rogalo in ga zavrglo … kajti ljubljena oseba, ki se ti posmehuje, te je zapustila.

Tega do nedavnega sploh nisem razumela, vendar sem imela to priložnost, da sem se zelo od blizu srečala s svojim zapuščenim otrokom in o ja, kako me je sezulo razumevanje, kaj je moja globoka bolečina, ki je še vedno razjedala mojo notranjost. Nobena terapija tudi približno ni prišla blizu tej žgoči bolečini, tej ranjenosti izničenosti, ki je bila živa v mojem notranjem otroku.

Samopodoba pomeni posameznikovo doživljanje samega sebe oz. predstavo o samem sebi. Samopodoba je celota predstav, stališč, potez, lastnosti, mnenj in drugih psihičnih vsebin, ki jih pripisujemo sami sebi. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih lastnostih, o svojem telesu, o svojih uspehih in neuspehih, pozitivnih in negativnih lastnostih. Samopodoba je to, kako vidimo sami sebe, kaj si mislimo o sami sebi in kako mislimo, da nas vidijo drugi. Pozitivna samopodoba pomeni, da znamo sprejeti sebe s vsemi svojimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. In ko zadnje čase veliko govorim o samosprejemanju, gre pravzaprav za soočenje z vsemi svojimi plusi in minusi, da znamo sebe, namesto na gugalnico sojenja in razsojenja, kjer smo ali v kleti ali na piedistalu, dati v srce.

Pa vendar ne glede na vse razumevanje, ki ga imam o teh stvareh, to nikoli ni lahka stvar, ko se je potrebno soočiti s prepričanji, ki jih imaš v sebi o sebi. Kajti prepričanje, ki ga imaš o sebi v veliki meri določa, kakšni bodo tvoji odnosi z drugimi, ali boš pri svojem delu uspešna in kaj boš v življenju dosegla.

In kot da to ni dovolj že samo-po-sebi, je samopodoba tesno povezana s samozavestjo, kajti brez pozitivne samopodobe ne moreš razviti samozavesti. In če je tvoja samopodoba na nizki ravni, si brez samozavesti, ker ne verjameš vase in v svoje sposobnosti, tvoj odnos do drugih, do okolja in življenjskih izzivov, pa je povezan z najrazličnejšimi strahovi. Samozaupanje je osnova dobre samopodobe.

Vendar je stvar še globlja, kajti samozavestna si, ko verjameš vase, ko si notranje naravnanaa tako, da imaš občutek zaupanja v lastne sposobnosti, kvalitete in presojo. Samozavest ti daje pogum, da se spoprimeš z življenjskimi izzivi. Vendar te močna samozavest še ne navdaja z večjo mero samospoštovanja. Če imaš občutek, da si sposobni za to ali ono, to še ne pomeni, da si v sebi in s seboj zadovoljna. Zunanji dosežki nikoli ne morejo biti edina osnova za občutek lastne vrednosti.

In tukaj vstopi samospoštovanje. Če spoštuješ samo sebe, potem si tudi samozavestna in imaš pozitivno samopodobo. Samospoštovanje je temelj. Samospoštovanje izvira iz človekove notranjosti. Človek se spoštuje, ko si priznava lastno vrednost in ugled kot enkratno človeško bitje. Verjame, da je nekaj posebnega, da je enkraten, edinstven, neprecenljiv in dragocen.

Kadar je samospoštovanje nizko, povzroča pomanjkanje, občutek praznine v človeku. In to je bilo zame dobesedno razsvetljenje, kajti, ko čutiš v sebi praznino, s tem imamo običajno težavo ženske, kajti za ženske je praznina boleča, za moške je praznina blaženost, zato se popolnoma drugače odzivamo v svetu. Ženske smo tiste, ki poskušamo notranjo praznino napolniti z nečim od zunaj; hrano, zdravili, alkoholom, mamili, nakupovanjem, kockanjem, s stvarmi ali odnosi z ljudmi. Vse odvisnosti izhajajo iz tega močnega občutka zapuščenosti, notranje praznine, kajti z zunanjimi nadomestki si poskušamo zagotoviti le začasen občutek zadovoljitve in zapolnjenosti.

Zadnja leta ste ženske moje največje učiteljice. Skozi zgodbe, ki jih v ženskih druženjih delite z menoj, mi omogočate vedno globlje razumevanje skozi vaše primere, skozi pogovor, skozi skupno soočanje s temi aspekti sebe, skozi skupno popotovanje. Kajti ustvarile smo mogočno notranjo posodo v kateri se odvijajo čudežna zdravljenja. Brezmejno hvaležna sem, da to znanje lahko delim tudi skozi individualna svetovanja in pomagam pri ozaveščanju posameznic na tej sijoči svileni poti ljubezni, po kateri hodimo skupaj.

Hvala vsem, ki bogatite moje življenje s srečanji v živo.
Hvala, da Te poznam in s tabo delim ta modro-zeleni planet.

Življenje je lepo!

Taja Albolena

kralji

Kje so kralji?

Patriarhat. Tema o kateri se veliko govori.
Govori se, da je situacija kot je, ker je na svetu pomanjkanje ženske energije, ker ženska ni sprejeta, ker vlada premoč moške energije in imamo patriarhat. Do pred nekaj leti sem tulila z vsemi ostalimi v isti rog, potem pa me je kar malo zvilo, ko sem dojela, da je to še ena od tistih zavajajočih idej, ki ne predstavlja resnice.

Resnica je, da ne gre za pomanjkanje ženske energije, resnica je, da manjka avtentične, pristne moške energije kot tudi avtentične in pristne ženske energije v vsakem posamezniku. Svet je preplavila nezrela moška energija. Patriarhat je izraz nezrele moške energije.

Sama zadnjih 15 let intenzivno raziskujem razvojni cikel človeka in kot si verjetno že slišala rada govorim o sedem letnih obdobjih razvoja ter o tem, kako smo večinoma ostali ujeti v puberteti, kar se pri večini pokaže okoli 42 leta, ko jim vse tisto, kar so zatrli v sebi in niso nadaljevali s procesom, udari na površje.

Feminizem razkriva senčno stran ženske narave in je odgovor na patriarhat. Gre za boj, kdo bo zmagal!?
To čemur smo priča je preplavljenost z žensko energijo in v moški psihi se dogaja močan boj in strah pred žensko psiho. Gre za preplavljenost z žensko energijo v njeni nezreli izvedbi.
V naši družbi že lep čas ni procesa iniciacije, ki bi iz fantka naredil moža in iz deklice žensko. Ljudje ne stopamo v stik s svojim notranjim bogom/boginjo, ker nismo pripravljeni prevzeti odgovornosti, da bi postali moški/ženska v svoji izvorni, avtentični vibraciji. Pseudo iniciacije vojske in tolp ne opravljajo svoje naloge in le razplamtijo ego v psihi fantka/punčke. In psiha fantka se bori za prevlado nad drugimi.

Leta sem poslušala ženske o tem, kako pogrešajo moške. Moške v njihovi izvorni energiji podpore, prisotnosti, kreativnosti, namesto destruktivnosti in potrebe po tem, da rani druge, kar delajo fantki. Opazujem svet okoli sebe in zavedam se dejstva, da večina fantov ni šla skozi iniciacijo, ko mora ego umreti, da se rodi pristni jaz. Zato moški ostajajo v psihi fantkov, saj jim nihče ni pokazal, kako postati mož in res je, da dobrih zgledov manjka. Zato smo prepuščeni kot družba psevdo-iniciacijam, ki naredijo ljudi še bolj nasilne in tako še bolj zlorabljajo druge.

Večina moških dandanes priznava, da nimajo pristne povezave s svojo notranjo žensko in imajo občutek, da jih ta energija preplavlja. Prav tako nimajo stika z globoko instinktivno moško naravo, potencialom avtentične moškosti. Nedavno sem zasledila na FB opazko o poženščenih moških in ženskah, ki so možače. Dejstvo je, da smo v neravnovesju, in to je resnica.

To je zgodba o lastniku podjetja, ki ne prenese, da je kdo boljši od njega. To je zgodba, ki hrani sovraštvo, maščevalnost, ljubosumje, ko v svoji želji, da bi izrazil svojo lepoto, zrelost in kreativnost v drugih spodbudi agresivnost. Lepši in bolj kreativni, ko postajaš, več je sovražnosti s strani kolegov. To je zgodba o napadalnosti nezrelosti v ljudeh, ki jih je panično strah napredka, iniciacije v avtentičnost.
Tega se sploh nisem zavedala, dokler nisem dobila v roke zapisa, kako se matrica fantka izraža skozi štikratno izžarevanje v psihi in kako se psiha fantka kaže skozi moške, ki dilajo drogo ali jo uživajo, ker mašijo luknje v psihi, da se simptom zataknjenosti v psihi fanta kaže skozi može, ki pretepajo svoje žene; v odvisnosti od pornografije in nasilja nad ženskami, ki je lepo zapakiran v sadizem in mazohizem; skozi politike, ki se prilagajajo trenutnim trendom in nimajo hrbtenice, kot se je moja tašča slikovito izrazila “udarili s pestjo po mizi in naredili red” (kje so kralji?); v kronično tečnih in nerazpoloženih šefih; “ovcah”, ki sledijo tropu; očetih, ki jih nikoli ni in si ne morejo vzeti časa, da bi šli pogledati nastop svojih otrok; v trenerjih, ki smešijo in ponižujejo svoje varovance; v terapevtih, ki nezavedno napadajo svoje kliente; v brezbrižnih uradnikih; pripadnikih tolp in jupijih. To so vse fantki, ki se pretvarjajo, da so možje.

Dejstvo je, da sprememba matrice zahteva pogum in soočenje s smrtjo, svojo notranjo smrtjo, ko na notranjem oltarju žrtvuješ svojega fantka, sprejmeš polno odgovornost, da postaneš mož.

Arhetipi so spremenili moje življenje za vedno. Vedno znova in znova me vodijo v globine mene same in ko zdaj pogledam nazaj v svoje iniciacije na poti vem, kje sem šla čez in kje sem se zataknila. In dojela sem tudi kako pomembno je, da ozavestiš svoje vodilne arhetipe v sebi, ki sem jih poimenovala notranji Dragulj. Moški se mora soočiti z nezrelimi aspekti in zrelimi aspekti svoje sence, da bi lahko v sebi povezal arhetip notranjega očeta, modreca, bojevnika in ljubimca. Ženska pa mora povezati v sebi arhetipe mame, ljubimke, amazonke in modre ženske, da lahko stopi v svojo notranjo Kraljico. Moja strast in slast zlivanja ter spajanja, združevanja in povezovanja mi je odstrla pogled v svet celostnosti. Ekstaza in izpolnjenost sta potem samo korak stran. Zavestno je potrebno izbrati, da jih spoznaš in stopiš vanje, drugače te bo tvoja psiha vodila skozi iniciacije življenja, kjer se bodo ti arhetipi razkrili, pogosto na boleč ali neprimeren način.

Tako se arhetip mame razkriva skozi mučenico, ki se žrtvuje za svoje otroke, amazonka se spreminja v žrtev, ljubimka v ustrežljivko in modra ženska v senčni strani razkriva saboterja.
Vsaka ženska v svojem življenju potuje skozi situacije, kjer se mora soočiti s svojimi zaveznicami. Ali to naredi zavestno ali pa se s situacijami sooča nezavedno in je v reakciji na to kar se dogaja, vpliva na to ali tovrstne vloge preigrava še pozno v starost ali se sooči z njimi in jih objame bolj zgodaj. Dejstvo je, da so ključni elementi iniciacije sveti prostor, svetilka zavesti in Priča, ki te pelje skozi.

Resnica, ki vedno bolj glasno odzvanja v notranjosti žensk pa je … Postani Kraljica, da v svoje življenje pritegneš Kralja!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

woman-hugging

Objemi Sebe!

Zagotovo si že slišala, da so tam, kamor usmerjaš svojo pozornost, tvoji rezultati.
Ali pa, da se ti v življenju dogaja to, na kar se osredotočaš.

To je zaradi tega, ker tja, kamor usmerjaš svojo pozornost, tja teče tvoja energija in to hrani.

Pogosto se vsi aspekti tvoje Biti uglasijo na tisto, česar nočeš, enostavno zato, ker temu posvečaš pozornost.

Pravzaprav veliko ljudi zelo jasno ve, česa nočejo in temu posvečajo svojo pozornost, namesto, da bi se usmerili in uglasili na to, kar želijo, da je del njihovega življenja.

Osupne me, ko se pogovarjam z ženskami, kako pogosto se opravičujemo za to, kdo smo.
Še bolj pogosto ignoriramo svoje občutke, ne zaupamo svoji notranjosti in temu, kar nam sporoča.
Da ne govorim o tem, kakšne mojstrice smo v posmehovanju same sebi.
To je tisto, na kar se osredotočamo.

Če si pravkar rekla, da ti pa že nisi taka, razmisli še enkrat!

Dnevno se srečujem s težnjo, da bi svoje samospoštovanje razdala. Ga dobesedno prodala za ljubezen.
Dolgo časa sem potrebovala, da sem ugledala svojo tendenco, da sem takrat, ko me nihče ne vidi, muhasta.

Potem sem naletela na raziskavo, ki je samo pritrdila temu, da ženska, ki je nihče ne vidi in potrdi njenih sposobnosti v najboljšem primeru postane muhasta, najverjetneje pa bo potrta, izčrpana ali pa bo uteho poiskala v odvisnosti od hrane, alkohola ali drugih substanc ali aktivnosti.

Ja, res je. Takrat, ko ne dobiš tega, kar potrebuješ, bolečino pomanjkanja poskušaš skriti sama pred seboj s pobegom v omamo, hitrost, aktivnosti ali pa greš v boj in dokazovanje, da zmoreš. In da umoreš sama.

V praksi sem ugotovila, da je samozavedanje bistvenega pomena, da sploh prepoznaš kje, na katerem področju se to dogaja. In ne, ni preveč lep pogled, ko uvidiš kaj si delaš.

Samospoštovanje je povezano z zavezanostjo sebi, da vedno slediš izbiram, ki spoštujejo in častijo svetost tvoje duše. In za to, da zmoreš ostajati zavezana sama sebi takrat, ko te nihče zunaj tebe ne podpre, ko ti nihče ne pritrdi, je potrebno veliko zaupanja vase. Da zmoreš ostati zvesta sama sebi. In da si zaupaš, se je potrebno zavedati sebe in se sprejeti tako kot si.

Samozavedanje je povezano z opolnomočenostjo.
To pomeni, da si 100% odgovorna za svoja dejanja in za svoje življenje.
Nihče ni kriv, da si, kjer si. Zavedaš se, da ti ustvarjaš svojo realnost s svojimi izbirami.

Zavedanje dosežeš, ko si nepristranska. Kar v praksi pomeni, da ne sodiš in ne kritiziraš, temveč si v popolnem sprejemanju tega, kar je prisotno.

Zavedanje ni nadzor nad stvarmi, ljudmi ali situacijami, pravzaprav gre za opazovanje.
Ženska ima, zaradi tega, kako delujejo njeni možgani, pregled nad okolico, nad celim prostorom in je naravna opazovalka.

Zanimivo je, da raven zavedanja pri človeku določa jasnost misli in njegovo prisotnost v trenutku, tukaj, zdaj.
Moraš se zavedati sama sebe in svojega mesta v tem svetu, tukaj, zdaj.

Nevednost in ignoranca te vedno uspavata. Ravno tako samopomembnost.
Pravzaprav vsa tri stanja vplivajo na tvoj nivo zavedanja, ki se drastično zniža.

Izbruhi besa, jeza, strah so pravzaprav izraz tvojega nezavedanja.
Dokler si v nezavedanju tega, kdo si, si le megleno predstavljaš, kaj si resnično želiš oziroma kaj potrebuješ.

V svojem dve desetletji dolgem procesu opazovanja, sem pri sebi odkrila načine, kako avtomatsko reagiram na točno določene izzive v svojem življenju.

Moji veliki ranjenosti, ki se ju nisem zavedala, pravzaprav sem ju aktivno ignorirala, sta del procesa samodestrukcije, ki sem ga oblikovala skozi udomačevanje v svojem otroštvu.

Skozi otroštvo oblikuješ svojo osebnost. To je proces izbiranja, kaj je za okolico sprejemljivo in kaj ne. Vse tisto, kar ni sprejemljivo, kar je zavrnjeno in zanikano, ustvari notranjo senco. Senca v sebi skriva vse tiste lastnosti, čustva, ideje, ki niso bila sprejeta in potrjena s strani okolice.
Fascinantno je, kako skozi svoje ranjenosti vedno znova hraniš svojo senco.

Pet arhetipskih ranjenosti, s katerimi se moraš soočiti znotraj sebe, vedno znova podpira senco.
Ranjenosti so; izdaja, ki vodi v skrivanje, nesprejetost, sojenje drugih. To vodi v projekcijo na druge, zaradi česar zapustiš ta del in se ločiš od njega.

Pet arhetipov notranjega otroka pooseblja teh pet ranjenosti. Pomembno je soočenje s svojim nevidnim otrokom, zanikanim otrokom, ranjenim otrokom, zapuščenim in ločenim otrokom.

Zakaj samodestrukcija? Ker moram biti zelo aktivno v samozavedanju, da prepoznam, ko bi se skrila in pobegnila ter aktivno sledila svojemu nevidnemu otroku. Ali pa ko zlorabljam sebe in delam stvari, za katere vem, da mi škodijo. Da ne govorim o samosabotaži, ko zaradi strahu spuščam priložnosti, ki jih k meni prinaša življenje dnevno.

Ker je senca del tvoje podzavesti, je za zavestno presvetljevanje podzavesti, pomembno soočenje z lastno senco.
Soočenje s senco je eden ključnih aspektov osebnostne rasti.
Vendar tega ne maramo.

V svetu hitre hrane, hitrih rešitev, instant načinov pozabljamo na to, da je naše zlato skrito v naši senci.
Pod jezo, pod žalostjo, pod strahovi, pod obžalovanji.
In tako se vedno znova boriš ali pa bežiš sama pred seboj.

Vrline oziroma kvalitete tvoje izvorne esence so tiste, ki se razkrijejo, ko se soočiš s svojo senco.
Ko se soočiš s tem, kako vedno znova izdajaš samo sebe in se delaš nevidno, se spoznaš z vrlino samozaupanja in samospoštovanja.

Objeti Sebe je najnujnejša stvar v teh časih in vedno znova me presune, ko vidim, koliko raje imamo lažno zlato zunaj sebe, ki ga lahko kupimo, kot tisto zlato v nas, ki predstavlja resnično dragocenost.

Še vedno imamo raje obliže in upamo, da nam bo življenje, ker smo bili dobri in pridni, dalo to, kar si želimo.

Tudi sama sem imela pričakovanja, predvidevala sem, da, če bom jaz stopila na svojo pot in začela živeti svoje Darilo, da potem bo pa zame poskrbljeno in mi bo kar vse padlo v naročje. Auč. Spoznala sem, da temu ni tako.

Ko stopiš na to pot, se preizkušnje in resno delo šele začne. Kajti soočena si z vsem, kar ti ni všeč, z vsem, kar si do takrat potiskala na stran in je našlo svojo pot v notranjo senco.

In tukaj veliko ljudi noče naprej, kajti mnenja smo, da je duhovna rast povezana z lepimi stvarmi in angeli in prijetnim počutjem.

Tukaj je pomembno razumevanje, da je za tvojo rast potrebno tako presvetljevanje podzavesti, kar vključuje ozaveščanje sence, kar imenujemo tudi osebnostna rast. Na drugi strani pa imamo presvetljevanje ali zavedanje nadzavesti, ustvarjanje stika z Dušo, utelešanje kvalitet tvoje izvorne esence. In za to so ženske duhovne prakse kot je ples in petje, pa druženja in meditacija, ključnega pomena.

Iz lastnih izkušenj lahko povem, da je osebnostna rast včasih neprijetna, ok pravzaprav je večino časa neudobna. Včasih te vleče po asfaltu in tako grdo boli, da bi raje obupala kot nadaljevala. In prav poznavanje svojih notranjih arhetipov mi je dalo vedno znova in znova moč za nadaljevanje takrat, ko bi najraje vrgla puško v koruzo. In točno ti arhetipi otroka so mi končno dali razumevanje zakaj včasih delujem kot delujem in kako prevzeti polno odgovornost za svoje življenje.

Prevzeti polno odgovornost zase je ključ.
Sprejeti polno odgovornost za to, da ti nihče ni ničesar naredil, da te nihče ni ogoljufal, te izdal, te prizadel, te zanikal, te zlorabil, te zapustil, da si se sama ločila od sebe in sama sebi delaš vse. Uf, uf. To je včasih res težko sprejeti.

Situacije, ko ti izdajaš sebe, ti zanikaš sebe, ti zlorabljaš sebe, ti zapuščaš sebe in se ločuješ od sebe, so resnični preizkus tvoje ljubezni do sebe.

Kaj so ključi na tej poti?

1. Samozavedanje – zavedanje tega kje se nahajaš in kaj te obdaja. Kaj mi je všeč? Kaj mi ni všeč? Kaj me ovira na moji poti?

2. Samorefleksija, da vidiš sebe zelo jasno. Da vidiš svoje srčne želje, da slediš svoji srčni želji, da vidiš sebe točno tako kot si.

3. Povezanost s seboj in s svojimi potrebami. Kaj potrebujem v tem trenutku? Pomembno je, da si najprej v stiku s sabo, da lahko poskrbiš za svoje potrebe. Nevidnost zase se zgodi, ker svojo pozornost usmerjaš na druge ljudi. Usmeri pozornost nase in na svoje potrebe.

4. Osrediščenost v svojem centru. Ko si v svojem centru, čutiš stabilnost. Pomembno je, da poznaš svoje meje, da veš kje se ti končaš in kje se drugi začnejo. In da poskrbiš za svoj sveti prostor, v sebi. Da izraziš zavezo sebi, da zapičiš zastavico v tla in rečeš takole bo, je edini način, da slediš izbiram, ki spoštujejo svetost tvoje duše.

Čas je, da gremo po zaklad. Si upaš z nami?  Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena