Arhetipi

dark_light

Na temni strani življenja…

Tisti trenutek, ko sem dojela, da gre za medsebojni dušni dogovor, da midve odigrava igro čustvene manipulacije z namenom, da se on spomni, kdo je in kaj je njegovo učenje, sem se spomnila na knjigo Mala Duša in sonce, v kateri je Neal Donald Walsch zapisal: »V trenutku, ko te bom našla in ti storila tisto strašno,« je odgovorila prijazna duša, »ko ti bom storila tisto najstrašnejše, kar si lahko predstavljaš,…torej v tem trenutku…«

»In,« je rekla mala duša, »in…«
Prijazna duša je postala še tišja. »…spomni se na to, kdo v resnici sem.«
»O, prav gotovo bom,« je zaklicala mala duša, »obljubljam ti! Vedno se te bom spominjala kot te vidim v tem trenutku tukaj!«

»Dobro,« je rekla prijazna duša, »veš, tako se bom pretvarjala, da bom sama pozabila. In če me ti ne boš spomnila, kdo v resnici sem, se sama ne bom spomnila zelo dolgo časa. Če pozabim, kdo sem, se lahko zgodi, da boš tudi ti pozabila, kdo si in obe bi bili izgubljeni. Potem bi potrebovali drugo dušo, ki bi prišla v najini življenji in naju spomnila, kdo v resnici sva.«

»Ne, ne bova,« je še enkrat obljubila mala duša, »vedno se te bom spominjala! In zelo ti bom hvaležna za tako veliko darilo za priložnost, da lahko izkusim sebe kot kar resnično sem »

Vendar se on ni spomnil našega medsebojnega dogovora. Pozabil je nanj. V njegovih očeh sem bila jaz napadalec, ona na drugi strani pa žrtev. On se je čutil poklicanega, da jo reši s tem, da napade mene.

Bila sem osupla, kajti vmes sem že dojela za kaj gre, se ji opravičila in podelila z njo svoja dognanja. In ko je prihrumel na sceno, se je vsulo iz njega… bes, sovraštvo in vse najhujše, kar si lahko predstavljaš. Bila sem malo-da-ne izmeček, ker si kaj takega pač ne bi smela dovoliti.
Takrat me je zadelo, da je lekcija namenjena njemu in da sva obe odigrali to igro zanj.

Kajti življenje se vedno dogaja ZaTe in ne Tebi.
In včasih imamo dogovor na dušni ravni, da si odigramo igre, da bi dojeli učenja, ki se skrivajo zadaj.

Vendar se tukaj zgodba ni zaključila.

Ker je vse zgolj energija, če z njo ne znamo upravljati, lahko naredimo veliko škode. In tega se velika večina ljudi ne zaveda.

Ko te nekdo napade, imaš vedno tri izbire, lahko napadeš nazaj, zbežiš ali zmrzneš, se delaš kot da se nič ni zgodilo, si kot noj z glav v pesku. Pravzaprav je na voljo še en odziv, ko omedliš, ki je ravno tako del zamrznitve.

Redkokdo izbere zavestno pot, ki presega preživetvene mehanizme, ko izbereš, da ne odreagiraš, temveč se odzoveš, po navadi po temeljitem premisleku. Sama, če se le da, ubiram to pot, ki pa je najtežja.

Tokrat sem bila soočena z odkritim napadom, ki je bil kratke sape, ker je na sredi ugotovil, da je stvar že rešena, ker sva se midve že pogovorili. Tisto, kar je sledilo pa je bil nevidni del, ki je pogosto spregledan, ker se o njemu ne govori.

Čez kakšno uro me je začela boleti glava in slabost se je razlezla čez celo telo. Hkrati s tem me je bolela še moja desna rama, kar tako »iz zraka«. Vse skupaj je bilo vedno bolj neznosno. Naslednji dan in pol sem preležala, ker nisem mogla ne sedeti, ne stati.

Po dveh dneh agonije, pa me je po pogovoru o dogodku, zadelo kot strela z jasnega, da sem doživela psihični napad. In da je bolečina v lopatici, posledica bodala, ki je bil na energijski ravni še vedno zapičen v moje energijsko polje.
Posledica strupenega sovraštva je bilo tudi to, da je moje energijsko polje implodiralo in se sesedlo samo vase. Bila sem osupla.

Leta se mi ni zgodilo, da bi me kdo tako globoko ranil, čeprav sem, roko na srce, doživela kar nekaj takih močnih energijskih ali psihičnih napadov s strani ljudi, za katere bi dala roko v ogenj.

Dojela sem, da sem mu dovolila, da mi pride do živega, ker sem mu pustila vstop v svoje energijsko polje.
In pogosto je tako, da nas na energijski ravni najbolj ranijo ravno tisti, ki so nam najbližje.
Ker jim zaupamo, ker se jim odpremo.

To, kar me je osupnilo je bila reakcija mojega celotnega sistema. Ker je bila moja energijska krogla poškodovana, sem zaradi travme pobegnila iz telesa – seveda se tega nisem zavedala. Zadnji del moje energijske krogle je bil tako poškodovan, da je bilo videti kot bi eksplodiral, energija na nivoju ledvic pa je odtekala kot slap.

Sledil je pogovor s prijateljico, po katerem sem odstranila bodalo. Z njeno pomočjo sem se lahko utelesila in si pogledala, kaj se mi dogaja. Temu je sledilo še celjenje mojega energijskega telesa.

Zakaj sploh pišem o tem?
Ženske učim, kako negovati svojo maternico in svojo svetlobno kroglo. Vendar takrat, ko je tvoje telo pod vplivom travme, v šoku zaradi dogodkov, ki so te pretresli na katerikoli ravni, čustveni, mentalni, energijski ali fizični, zapustimo telo. Ženske smo izmojstrile to, da zapustimo svoje telo in se preselimo na mentalno raven, kjer vse vemo in nam je vse jasno, vendar smo v otopelosti in ne čutimo bolečine, ki jo čuti telo.

Zaradi dolgoletne prakse utelešanja sem čutila nelagodje in slabost in vse simptome, vendar v resnici nisem mogla v maternico. Nisem je čutila. Bilo je, kot, da bi bila tam prazna luknja. To, da me je moja prijateljica vodila in je s svojo pozornostjo usmerjala energijo, mi je pomagalo, da sem začutila svojo medenico in stopala, da sem začutila, kaj se je zgodil na zadnji strani mojega energijskega telesa.

Vse to mi je pomagalo, da sem prepoznala, kaj se je zgodilo, si priznala stvari in se lotila tega, kar je bilo potrebno narediti, da sem se sestavila skupaj.
To mi je vzelo cele tri dni in noči.

Ob tem sem dojela celo vrsto stvari:
1. Vsi imamo dušne dogovore z ljudmi v naši okolici. Imamo dušne dogovore s svojimi najdražjimi. Ko se odigrajo, je pomembno, da se zavedamo tega, kaj se je zgodilo in predvsem, da se ne kaznujemo zaradi tega, kar se je zgodilo. Glede na okoliščine dogodka sem bila sama mnenja, da je bilo vse zaman, ker oseba ni dojela, kaj se je zgodilo, pa me je prijateljica potolažila, da temu ni tako – svoj del dogovora sem izpolnila. Če oseba na drugi strani ni dojela, kaj se je zgodilo zanjo, si bo situacijo ponovila z nekom drugim.
2. Odziv na situacijo je odvisen zgolj in samo od tebe. Lahko bi napadla nazaj ali šla v žrtev in verjemi, kasneje sem v treh dneh imela svoje žute minute s svojo žrtvijo, vendar sem se v situaciji odzvala mirno in preudarno. Povedala sem kaj sem dojela in se opravičila. Moje osebno mnenje je tako, da je ravno zaradi tega, ker on ni imel ventila, da bi se lahko znesel nad mano v živo, priletelo bodalo za mano. In če ne bi bila v dani situaciji jaz tako čustveno vpletena, bi verjetno tudi ta energijski napad prepoznala.
3. Pomembno je, da vzameš svojo lekcijo v dani situaciji; moja je bila povezana z nevidnostjo. Običajno sem se v takih situacijah, ko me je kdo napadel umaknila in nisem pokazala svoje bolečine in ranjenosti. V tem primeru sem jo. In prosila sem za pomoč, ker enostavno nisem mogla funkcionirati.
4. Ključnega pomena je, da poznaš svojo energijsko anatomijo in si znaš pomagati. Kajti če ti ne veš, kaj se ti dogaja, si lahko tedne in tedne v bolečini, dokler tvoje biofotonsko polje ne uspe stvari zakrpati do te mere, da lahko funkcioniraš. Če ti veš, da si energijsko bitje svetlobe in da je na tebi, da aktiviraš svoje sposobnosti samozdravljenja, lahko stvari zelo hitro poustvariš. Potrebuješ mir, čas zase in veščine zdravljenja s svetlobo.

Da bi si lahko pomagala, se moraš zavedati, imeti razumevanje, si dovoliti, da čutiš in izkušaš stvari. Vse štiri ravni so pomembne.
Ni dovolj, da o tem zgolj teoretiziraš in se zavedaš stvari, kar dandanes v poplavi informacij radi naredimo.

Telo je res čudežno in z našo pomočjo se lahko ekstremno hitro pozdravi, obnovi in revitalizira. Svetloba, ki jo izžarevajo tvoje celice, zdravi telo in ga obnavlja. Če znaš upravljati s svojo svetlobo, se vse dogaja toliko hitreje. Temeljna je praksa.

In včasih potrebujemo težke, boleče in travmatične izkušnje, da dojamemo, da ugledamo, da resnično lahko nevidno postane vidno. Zase vem, da je bila to še ena od lekcij moje nevidnosti in brezmejno sem hvaležna vsem vpletenim za izkušnjo in lekcijo.

Več o nevidnem otroku in ostalih preživetvenih arhetipih, tudi žrtvi pa delim v spletnem druženju Objemi Sebe, ki ga začnemo že kmalu. Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Zgodba Mala Duša in Sonce – Neale Donald Walsch je na voljo v obliki knjige, ki jo je izdala založba Primus.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

wowitn

Ko si sama sebi največja ovira, na poti k sebi…

»Vsak trenutek, ko ne delaš tistega, kar veš, da bi moral, kradeš svojemu prihodnjemu jazu.« Rory Vaden

Eno najbolj presenetljivih spoznanj je brez dvoma ugotovitev, da si sama sebi največja ovira na poti k sebi. Velika večina žensk s katerimi prihajam v stik mi reče: »Taja, vse to bi že naredila, če bi samo vedela, kako!?«
Vendar to ni resnica. Resnica je, da vsi vemo kako in kaj.

Ključno vprašanje je torej, zakaj tega ne naredimo, zakaj ne sledimo svojim srčnim željam?

Resnica je, da ne gre za pomanjkanje informacij, vsi imamo informacije na voljo. Sploh dandanes ne moremo reči, da ne vemo, Stric Google nam je vedno na dosegu roke.
Resnica je, da nas ne ovirajo drugi ljudje. Pa tudi težavnost izziva ali okoliščine nas v resnici ne ustavijo na poti k sebi.

Če se ne poglobimo v to, kar se nam dogaja, se pogosto zdi, da nam stvari enostavno niso namenjene ali da čas še ni dozorel za to, da bi resnično zaživele svoje želje. Pogosto ženske stvari interpretirajo kot nesrečen splet okoliščin, ali da imamo res smolo, da enostavno nimamo sreče. V resnici pa same sebe sabotiramo.

Kako pogosto si zastaviš nove načrte in na koncu sama sebi stojiš na poti in zaradi strahov spodkopavaš svoje optimistične načrte? Ali pa začneš nov odnos in ga uničiš, ker si začneš zamišljati boleč izid? Ali pa začneš poslovno sodelovanje z nekom in se znajdeš v igri moči, ki bi jo lahko mirno rešila, vendar se znajdeš v istem destruktivnem vzorcu, ker te je strah osebe na drugi strani?

Pogosto zganjamo teror nad lastnim življenjem, si mečemo polena pod noge ali pa hočemo stvari doseči na silo, tako da dobesedno posiljujemo same sebe in se sploh ne zavedamo, kaj si počnemo.

In da je mera polna, se stvari ne bodo spremenile, dokler ne bomo voljne, da se soočimo same s seboj.

Najpogosteje se s saboterjem srečujemo v situacijah, ko se naše življenje obrne na bolje, ko nam stvari začnejo uspevati in se kar naenkrat znajdemo v notranji stiski, ker nas je strah, da bi se nam zdaj zgodilo nekaj slabega, ker nam tako dobro gre. Vendar namen notranjega arhetipa saboterja ni, da te sabotira, temveč, da te poduči kako prepoznati načine, kako se spodkopavaš in zavračaš priložnosti.

Pri večini ljudi se samosabotaža kaže v odlašanju in zavračanju priložnosti.
Največkrat točno vemo, kaj bi bilo potrebno narediti, pa tega enostavno ne naredimo. Odlašanje je simptom samosabotaže. In eden od presenetljivih načinov, kako pogosto sabotiramo sebe, da se ne premaknemo tja, kamor si želimo je to, da zbolimo. Vse prepogosto ustvarimo fizične simptome kot način, da ustavimo sebe na poti in s tem zavrnemo priložnost, ki nam je ponujena. Enostavno nam na pot pride »nepričakovana« ovira, ki nas odvrne od tega, kar si želimo narediti. Poznano?

V resnici ne gre za »nesrečne« okoliščine, kot jih rade opišemo, temveč za samosabotažo. Če globoko v sebi verjameš, da, če boš naredila to, kar veš, da moraš narediti, da boš nekaj izgubila, potem se v skladu s svojimi podzavestnimi mehanizmi odločiš zato, da ne bi izgubila tega, kar ti je ljubo.

Skozi otroštvo smo vzgajani skozi nagrajevanje in kaznovanje, to je mehanizem, ki nas udomači v procese odzivanja, ki so nam domači, poznani in udobni. Zato pogosto raje izbiramo v skladu s poznanim, kot da bi se podajali v neznano. In ravno v tem procesu nam saboter vedno prav pride, saj sabotiramo nepoznano in ostajamo v udobju znanega, tudi, če ni optimalno.

Ravno zaradi tega, ker te v procesu prehoda iz princese v kraljico ne motivira strah, ker je udobno tam kjer si, se pogosto ne premakneš, dokler bolečina okoliščin v katerih si ne preseže bolečine udobja v katerem si.
Šele takrat narediš premik.

In ženske gredo v samosabotaži včasih do največjih možnih ekstremov, tudi do tega, da dopustijo zlorabo, da same sebe poškodujejo, maltretirajo leta in leta, če ne desetletja, si vzamejo srečo, ne spijo in zatirajo svojo kreativnost.

Strah pred neznanim, strah pred tem, kdo bi bila, če bi se zavezala temu kdo jaz sem žensko pogosto drži ujeto na mestu. V sebi vemo, kaj bi bilo modro narediti, pa enostavno sabotiramo priložnosti, ki v naše življenje vstopajo s tem namenom, da se premaknemo. In vse to usmerjajo psihološki procesi v tvoji notranjosti.

Tako upamo, da se bo nekaj zgodilo in nas osvobodilo, da se bomo končno rešile službe, situacije ali osebe, ki nas duši in maltretira, ob tem pa pozabljamo, da je zunanji svet vedno zgolj odsev notranjega in da v praksi pravzaprav sabotiramo sebe in priložnosti za napredek.

Zakaj se ne premaknemo?
Največji izziv brez dvoma leži v globokih čustvenih ranah iz našega otroštva. Ko te je nekdo zavrnil in si imela občutek izdaje, zavrnitve, zlorabe, zapuščenosti, ločenosti, si doživela travmatično izkušnjo ali ranjenost. Posledica tega je bila globoka notranja rana, za katero se morda zdi, da nima nobene zveze s tvojim sedanjim življenjem. Vendar je resnica drugačna.

Morda se ti zdi, da je preteklost za tabo in da nima čisto nobene povezave s tvojo sedanjostjo, vendar je vsaka rana, ki ni bila pozdravljena še vedno del tvoje notranjosti. Morda se zdi, da je zakrpana, v resnici pa si čez njo samo nalepila obliž v upanju, da se bo vse pozdravilo samo od sebe. Taka rana se je morda stran od tvojega pogleda, skrita pod vsem, kar si naložila čez njo, zagnojila.
Dokler ne odpreš svoje rane in očistiš vse smrdeče gnojnice življenja, boš svoje srčne želje zelo težko dosegla.

Verjemi, da sem poskušala v svojem življenju z voljo in z disciplino doseči zastavljene cilje, vendar na koncu enostavno nisem znala praznovati in uživati v tem, kar sem dosegla. Gnojnica podzavestne bolečine me je desetletja ovirala pri tem, da bi živela srečno življenje. In Caroline Myss je bila tista, ki me je leta 2009 vodila v mojo gnojnico življenja, kjer sem se soočila z vsemi ranami, ki sem jih pustila v svoji notranjosti vse od pubertete naprej gniti. Štirje preživetveni arhetipi, s katerimi me je seznanila so me vodili v moje lastne globine in tako sem zelo intimno spoznala tudi svojega saboterja.

Pogosto mi ženske rečejo zakaj se je treba soočiti z vsem tem?
Zato ker je tvoje. Ker je del tebe. Ljudje se sabotiramo na ključnih področjih našega življenja. Nekateri ostajajo v partnerstvu, kjer so zavrnjeni ali zlorabljeni – vedno znova in znova, ob vedno enakem partnerju, ne glede na to koliko zvez zamenjajo. Ali pa imajo vedno znova težave z zdravjem. Se pozdravijo in jih kmalu pesti podobna težava. Spet drugi nikoli ne napredujejo v karieri, čeprav imajo za to izpolnjene čisto vse pogoje. Potem imamo take, ki nikoli ne splavajo na »zeleno« vejo in upravljajo s svojimi financami, ne glede na to, koliko zaslužijo.

Dejstvo je, da če sabotiraš sebe na kateremkoli področju svojega življenja skozi odlašanje ali izgovarjanje, ne dosegaš tega, kar si želiš. In ena tistih stvari, ki je pri saboterju bistvenega pomena je iskrenost. Iskrena moraš biti sama s seboj, si povedati resnico, da vidiš, ali si že nekaj časa nekaj želiš, pa kar odlašaš s tem in tega ne realiziraš. Pogosto za to krivimo druge, vendar, če zmoremo resnično globoko pogledati vase, lahko vidimo, da v ključnih trenutkih zbolimo, najdemo izgovor, morda zboli kdo od bližnjih, ali se stvari kar naenkrat spremenijo in imamo občutek, da enostavno ne moremo biti tako »sebične«, da bi v takih okoliščinah poskrbele zase. Vse to je le nekaj simptomov, da sabotiramo sebe.

Konec koncev je edini način, da spremeniš svoje zunanje okoliščine to, da spremeniš svojo notranjost. In za to je potrebno nenehno soočanje s seboj. Vse, kar si želiš, je dosegljivo, vprašanje je le, ali dopustiš, da te tvoje notranje ovire, ki jih preslikavaš v zunanji svet ustavijo, ali se znaš ustaviti, pogledati v svojo notranjost in prepoznati, da si največja ovira pravzaprav sama sebi.

To, kar je pomagalo meni, je bilo soočenje z mojim saboterjem, kajti saboter je varuh tvoje izbire. Saboter je ogledalo, ki odseva tvoje strahove pred tem, da bi prevzela odgovornost zase in za tisto, kar ustvarjaš!

To kar je učenje saboterja je samozaupanje.
Če pa si pripravljena, da se soočiš s svojimi ovirami na poti, te vabim na 12 tedensko druženje.Več o spletnem druženju najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

mom

Mama je ena sama…

prva radost je mama,
prvi spev nina-nana,
prva beseda: mama!
… piše Tone Pavček v svojem slavospevu materi.

In ne glede na to, kako pomembna je, se pogosto ne zavedamo, da predstavlja sam temelj našega odnosa s Sabo.
Mama je tista, ki te nauči, kako ljubiti Sebe, Celoto Sebe.

Za nami je materinski dan in to je dan, ko številne ženske, ki se ne vidijo kot mame, ker nimajo otrok, čutijo, kot bi jih življenje prikrajšalo za to izkušnjo. Ob tem se ne zavedamo, da ima čisto vsaka ženska ta aspekt mame v sebi, ne glede na to, ali je fizično mama otroku ali pa je mama projektu, kreaciji, ki jo je porodila skozi svojo izkušnjo v življenju.

Mama simbolično predstavlja plodnost, rast in prenovo. Ona je tista, ki pozna misterije rojstva in ponovnega porajanja. Je brezmejen vir kreacije, ki poganja kolo življenja. Brez mame in njene sposobnosti rojevanja, je življenja konec.

Ko se povežemo z arhetipom mame v sebi, dvignemo svojo vibracijo in se povežemo s kreacijo. Moja pot do moje notranje Ženske je bila polna čeri, mučiteljev vseh sort in predvsem samozanikanja. Ko sem se spogledala s svojimi arhetipi mi je postalo precej bolj jasno zakaj so stvari potekale kot so. Zanikala sem mamo, zatrla Hetairo, se bojevala z Amazonko in modra ženska je sedela na bojišču in čakala, da se spametujem.

Mati je tista, ki pozna moč brezpogojne ljubezni. Je temna svetloba, izvor čistega potenciala iz katerega se vse poraja in se vanj vrača. Ko smo se na druženju v četrtek z ženskami spuščale v izvorno kozmično maternico, smo se spuščale v sam izvor Biti. In to je potencial Velike noči, ki nam je na voljo. Prenova, porajanje, stik s samim virom kreacije.

Moja pot vase, moja pot k Ženski, se je začela z materjo. Arhetipom, ki poskrbi zate, ti da podporo in je kot mati Marija Jezusu tisti arhetip, ki je tam, ko moramo žrtvovati vse kar poznamo, da preobrazimo svojo notranjost v nekaj novega (in to je mimogrede notranje križanje). Mati nas prime za roko in nas pelje skozi iniciacijo. In če se s svojo notranjo mamo nismo pomirile in je objele v sebi, se tudi s svojo zunanjo mamo ne moremo pomiriti.

Ko sem si dovolila biti mama Sebi, poskrbeti zase in se podpirati, pa ne le v umu, kar tako rade počnemo, sem to začela živeti v svojem vsakdanjem življenju.

Vsi smo (vsaj mentalno) svojim mamam odpustili, vsaj tako večina trdi in vendar se mnogi z njo borijo in ji ne dovolijo, da opravi tisto, kar arhetipsko opravlja – poskrbi zate. In tako se pogosto znajdemo v njeni senčni strani, ko se postanemo predpražnik za druge, se žrtvujemo za družino in za otroke, ko namesto tega, da bi poskrbele za druge, opravljamo žrtvovanje. In vendar to ni vloga matere.

Iz lastnih izkušenj vem, kako je videti upiranje notranji mami. Del popotovanja je soočenje s svojo senco, kjer se je potrebno spogledati s svojo senčno platjo. Pri meni je v nekem trenutku že tako očitno tolkla v oči, da mi je mož rekel, da naj neham igrati mučenico, ki se žrtvuje za svoje otroke in vsem daje močan občutek krivde; češ, čemu vse se moram odpovedati, ubogi jaz… Takrat sem se prvič zbudila, kot bi me kdo polil z lavorjem hladne vode, vedela sem, da ima prav …jaz razsvetljeno bitje (no v svoji samopomembnosti, sem kdaj mislila, da sem že tam, LOL) pa že nisem taka…

In sem se zbudila iz iluzije, se objela in postala bolj ponižna in prijazna do svojih najdražjih, pa ne z računico in pričakovanjem, ampak preprosto, ker si to zaslužim jaz, da se negujem, da se imam rada, si dam, kar potrebujem in z večjim užitkom poskrbim za druge. Pa saj prej sem tudi. Pri dveh pubertetnicah pač nisem mogla živeti v utvari, da bo stvari kdo naredil namesto mene. In vendar sem stvari pogosto počela z uporom in notranjim nerganjem.

Po soočenju z notranjimi sencami arhetipa mame pa se mi je prvič zgodilo, da sem hišo pospravila z užitkom, da sem resnično uživala v vsaki stvari, ki sem jo dvignila, prebrisala, pri sesanju in čiščenju. Ko sem se takole opazovala od daleč, kar se mi zadnje čase pogosto dogaja, sem razmišljala o tem, da verjetno nisem pri zdravi pameti, da sem totalno zabluzila in je z mano definitivno konec. Nato pa sem se potopila v občutke in doživljanje izkušnje in ugotovila, da resnično uživam.

In nato je prišla lekcija intimnosti, ki jih je več vrst in tako sem dojela, da sem tisti resnično moj,moj ženski arhetip popolnoma zatrla in si ga nisem dovolila živeti niti v svetli niti v senčni plati. No v pasivni obliki je pogosto udarila ven prostitutka, ko sem svoje talente, sposobnosti in kvalitete zamenjala za tiste trenutke blaženosti, ko imaš občutek, da te ima nekdo rad in te neguje. In vendar to ni trajalo, ker sem bila v sporu s svojo notranjo materjo in nisem znala poskrbei sama zase brez občutkov krivde, vedno sem morala najprej nekaj narediti, da sem si kupila tisti občutek sprejetosti.

Znano?

In seveda Amazonka, moja bojevnica, se je borila za pravice vseh … samo nase sem pozabila. In kot je poznano v današnji družbi je tudi moja pustolovka izkoristila vsako priložnost, da bi bila sprejeta v moškem svetu. Najprej sem dokazovala, da sem dovolj, svojemu očetu in nato vsem ostalim moškim v svojem življenju. Ko sem se spogledala z njo iz oči v oči, sem dojela, da moj moški po vsej verjetnosti ne želi imeti v postelji še enega moškega ali moškinje, če sem korektna. Dojela sem, da intimnosti ne bom ustvarila z nenehnim bojevanjem in dokazovanjem, da zmorem, da sem dovolj dobra in da obvladam. Hja no, kaj naj rečem težka lekcija.

In na koncu še moja modra ženska, ki je potrpežljivo čakala, da se spametujem in preko vseh bojišč, ki jih je modro opazovala od daleč, toliko utrudim, da ji bom pripravljena prisluhniti. Da se neham pritoževati, kritizirati in soditi in da dojamem, da sem sama tista, ki kreira. In da izbiram JAZ.

Ženska … prebujena, objeta, spravljena sama s seboj, je božanska Ženska. Ženska z velikim Ž.

Popotovanje vase ni enkratni dogodek, je popotovanje dolgo celo življenje. Gre za tkanje tančice, tkanine vesolja v katero smo prepleteni vsi mi. In ko spletam in tkem svoje življenje, v tkanino vpletam niti vseh, s katerimi se srečujem. Vsak od vas, ki ste me poznali in se z mano družili ali pa me poznate in se z mano družite sedaj, je pomembno vplival na moje tkanje in vaše niti so obogatile mojo tkanino.

Želim Ti, da je tvoje tkanje življenja nežno in puhasto, lahkotno kot veter in prostrano kot oceani. Naj bo toplo kot savane in bogato kot zemlja. Dovoli si, da postaneš to kar si, tkalka svojega življenja. Naj bo božanskost vtkana v tvoje življenje in naj se svilnato zliva v tkanja vseh tistih, s katerimi se družiš, se srečuješ ali preprosto samo veš, da obstajajo.

Hvala vsem mojim dušnim sestram, ki tkejo z mamo mojo svileno, brokatno, z zlatom plepleteno tkanino. Hvala za vse zlato, dragulje in bisere, ki jih tkete v tkanino mojega življenja. In hvala tistemu, ki je moje življenje obogatil z najlepšimi darili … hvala Matjaž … zaklad si, ki mi je bil dan in ki mi je prinesel vse druge zaklade, ki me bogatijo vsak dan in mi pomagajo, da rastem in grem za to svileno nitjo, ki ji pravimo življenje.

Nikoli, nikoli ne pozabi kako dragocena Si. Brezmejno dragocena Si. Čisto vsaka je.
In vedi, da svet nikoli ne bi bil to kar je, brez Tebe. In to je resnica.

Blagoslovljene praznike.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Taja srčni ženski, ki se trudi in dela na sebi, pokaže, kako negovati Žensko v Sebi, se prebuditi v svoj polni potencial ženstvenosti in zasijati kot Ženska. Vodi jo, da zaživi izpolnjeno življenje v katerem resnično uživa ter uteleša edinstveni kreativni izraz svoje Ženske duše, da je vidna in prepoznana na način, kot si želi sama. Več najdeš na www.divine.si

SexandtheCity2

Seks v mestu

Poznaš kultno nadaljevanko Seks v mestu? Ali pa morda film?
Zadnjič je ena od udeleženk ženskega kroga, kjer sem predstavila štiri zaveznice, ki jih imamo v svoji notranjosti, navdušeno izjavila; To je pa kot bi imela v sebi čisto svoje štiri prijateljice iz Seksa v mestu.

Štirje glavni karakterji omenjene serije, predstavljajo štiri različne arhetipe ženskosti. Charlotte je idealistična, konservativna, romantična ženska in v njenem življenju se vse vrti okoli zakona, materinstva in urejanja Doma. Samantha je glamurozna, uspešna, neodvisna, zelo sposobna predstavnica za stike z javnostmi in verjame v seks brez obveznosti. Miranda je uspešna odvetnica, pametna, jasna, direktna, in nikoli ne okoliši. Carrie pa je očarljiva kolumnistka in pogosto pripovedovalka zgodbe. Predstavlja naše notranje dialoge, včasih za in drugič spet proti.

Arhetipi so naši vzorci obnašanja. Pomagajo nam, da se naš dušni dogovor lahko udejanji v zemeljski realnosti. Arhetipi v sebi nosijo naše talente, veščine, sposobnosti, potenciale, ki jih moramo prepoznati in utelesiti skozi svoje življenje tukaj in zdaj. Ključ je v tem, da jih izkušamo!

Izraz “arhetip” izhaja iz antične Grčije. Osnova besede je archein, ki pomeni “original”; in typos, ki pomeni “vzorec, model”. Pomen je torej “originalni vzorec” iz katerega izhajajo podobne osebe, predmeti ali koncepti. Lahko bi rekli, da gre za univerzalne vzorce moči, ki jih v življenju uporabljamo, da organiziramo svoje misli in čustva, kot tudi lečo, skozi ktero ocenimo vsako osebo, ki jo srečamo.

Arhetip je vzorec obnašanja, ki je vtkan v tkanino naše družbe. Ko vzorec ponavljamo, postane predloga iz katerega se ohranja. Eden takih starodavnih arhetipov je arhetip matere. Tako globoko je del naše družbe, da njeno obnašanje uporabljamo v reku; ne bodi materinska. Ko ti nekdo reče, da si materinska, vsi vemo, kaj to pomeni. Lahko naštejemo pozitivne in negativne karakteristike matere. In če bi naredili raziskavo, bi dobili precej podobne odgovore glede tega, kaj mati predstavlja, brez da bi nam kdo podrobno razložil kdo mati je. Vsi poznamo arhetip mame. Arhetipi nam pomagajo videti in razumeti svet in ljudi okoli sebe.

Pogosto namreč osebo, ki jo spoznamo, ocenimo; Ona je pa taka princeska. Ali pa; tole je pa izvedel kot pravi heroj.

Arhetipi vznikajo iz kolektivne duše in jih preigravamo skozi individualno dušo. Njihove mistične drame se preigravajo v našem vsakodnevnem življenju. In vsak posameznik v sebi nosi štiri osnovne arhetipe, ki se pri ženski kažejo skozi mamo, junakinjo, ljubimko in modro žensko. Pri moškem pa skozi očeta, junaka, ljubimca in modreca.

So semena, ki so vsajena v naši notranjosti in od našega poznavanja teh delov same sebe je odvisno, kako uspešno se izražamo skozi te različne aspekte svoje Ženske duše. Vsaka ženska ima v sebi vse štiri. Vendar arhetip stopi v ospredje in se ti razkrije, ko zavestno stopiš v odnos s tem delom v sebi. Dokler je ta del zate neviden, je kot da ne obstaja.

Vsak arhetip nosi v sebi edinstvene sile, ki ti omogočijo, da lahko bolj v polnosti postaneš ta ženska, ki ti je namenjeno biti. Tvoji individualni arhetipi se odslikavajo v tvojih željah, namenih in v tvojem dušnem namenu.

Da bi resnično utelesila svoj polni potencial svoje Ženske Duše, je modro spoznati svoje štiri notranje zaveznice.

V svojem raziskovanju teh štirih arhetipskih vzorcev sem jih poimenovala kot Gaea, ki predstavlja arhetip matere, Hetaira predstavlja ljubimko, Amazonka predstavlja junakinjo in Sofija tvojo modro žensko.

Pomembno je, da veš, kako sama sebi držati prostor, v katerem se počutiš dovolj varno, da se sprostiš in odpreš izkušnji, s katero si soočena. To je izkušnja s katero te sooči tvoj arhetip Gaea. Mati je tista, ki poskrbi zate. Mati te nauči, kako poskrbeti zase.

Ko se odpreš izkušnji, je pomembno, da si jo voljna sprejeti. Amazonka je tista, ki ti pomaga, da pogumno in drzno stopaš po svoji poti in spoštuješ sebe, takšno kot si, tam kjer si. Je arhetip, ki ti pomaga, da jasno in konkretno izraziš svoje želje in potrebe, se postaviš zase in dosežeš to, kar si želiš.

Negovanje sebe je za sodobno žensko pogosto največji izziv, ker negovanje običajno enačimo s crkljanjem, razvajanjem, ko si nekaj podarimo, ker smo si zaslužile. Hetaira je tisti aspekt v tebi, ki ti razkrije vse dimenzije ljubezni do sebe. Ljubljenje z življenjem je dnevna aktivnost, ki ti pomaga, da uživaš v svojem življenju, v vsakem trenutku, brez čakanja na tiste poseben priložnosti, ko si zaslužiš in upravičiš to, da praznuješ svoje življenje.

Sofija pa je četrta notranja zaveznica, ki te spomni, da vso modrost nosiš v sebi. Sofija te spomni, da je resnica tista, ki osvobaja. In svoboda vedno izhaja iz nenavezanosti, iz tvoje sposobnosti, da se prepustiš toku življenja in praznuješ življenje v njegovi polnosti.

Vsako od štirih zaveznic podrobno predstavim v spletnem druženju Prebujena Ženska, ki je namenjeno razkrivanju poti v radost, užitek, praznovanje in izpolnjenost, po katerih ženske pogosto hrepenimo. Vendar se ne zavedamo, da gre za dušne kvalitete, ki jih ne moreš najti v zunanjem svetu.

Popotovanje po tvoji notranji čustveni pokrajini razkriva tvoje notranje zaveznice, ki ti potem, ko jih povežeš v tvoj edinstven Dragulj razkrijejo izvorno esenco tvoje Ženske Duše.

Vabljena na popotovanje Vase, Prebujena Ženska,. Več najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da vzljubijo sebe, začutijo zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

heartlight

Zapuščam te…

Vsaka ženska je kdaj izkusila situacijo v kateri je zaslišala te strašljive besede…. Zapuščam te.

In vendar se pogosto ne zavedamo, kako pogosto te besede uporabimo v sebi, do sebe.
Zapuščamo same sebe.

Vsakič, ko ignoriraš svoje občutke, svoje potrebe, zapuščaš samo sebe. Ja, boleče je, čutim. Čutim svojo lastno bolečino ob tem, kolikokrat sem zapustila samo sebe. Tolikokrat sem čutila empatijo do drugih in poskušala izpolniti njihove potrebe, brez zavedanja, da sem ob tem pogosto pozabila na svoje. Skrbela sem za druge v upanju, da bom dobila njihovo potrditev, da sem dobra. Dovolj dobra, da se bo našel kdo, ki bo voljan poskrbeti zame.

Kolikokrat sem vpila sama v sebi in klicala Boga in angele, nekoga, da naj poskrbi zame. Prigovarjala sem si, da je zame poskrbljeno in hkrati globoko v sebi vedela, da si lažem. Počutila sem se nemočno v upanju, da se me bo nekdo usmilil.

Ja, ignorirala sem samo sebe na celi črti. Bila sem voljna razprodati sebe, dati vse, kar sem imela, da bi me nekdo imel rad. In ob tem nisem prepoznavala, da s tem sama sebi pravzaprav vedno znova sporočam, da ne ljubim sama sebe. Ne, nisem videla svoje vrednosti. Upala sem, da jo bodo videli drugi in da mi bodo potrdili mojo vrednost.

Upala sem, da bodo drugi prepoznali moje potrebe. Da bo moj dragi videl, kaj potrebujem in da bo prebral moje misli, da mi bo dal to, po čemer sem hrepenela. Mislila sem, da je njegova ljubezen do mene odraz tega kako poskrbi zame.

Prihajala sem iz službe, utrujena, izčrpana, izgorela in stopila skozi vrata, ter v trenutku od nekje potegnila energijo, da sem začela pospravljati urejati stvari, da bi si zaslužila ljubezen in pozornost.

Ko sem s svojim moškim delila svoje spoznanje, da si moram stvari zaslužiti, me sploh ni razumel. Govoril mi je, da stvari zaslužiš in ne da si jih zaslužiš, da imam v svoji glavi vse pobrkljano.
In ja, res je bilo tako. Prav je imel. Vse sem imela pobrkljano.

Po desetletjih tavanja v temi, sem nato dojela, da vedno, ko skrbim za druge in ob tem ignoriram samo sebe, moj notranji otrok čuti zapuščenost. Leta sem verjela, da me ljudje zapuščajo v zunanjem svetu, da sem žrtev okoliščin. Potem sem morala sprejeti dejstvo, da vse to počnem sama sebi.
Občutek zapuščenosti je bil moj notranji občutek.

Mislila sem, da so za moj občutek zapuščenosti krivi drugi, ker mi niso posvečali pozornosti, ker mi niso dajali ljubezni in potrditve. Potem sem spoznala, da občutek zapuščenosti ustvarjam sama, ker ignoriram samo sebe.

In sprejeti to dejstvo, se pomiriti sama s seboj ni bilo lahko.

Grizla bi, naredila bi vse mogoče, kupila bi si pot ven iz tega, če bi lahko. Vendar me je življenje vedno znova soočilo z nespornim dejstvom… ignoriram samo sebe.
Ne vidim sebe. Ne čutim sebe. Ne poskrbim zase.

Kako nenavadno je takole v nekaj stavkih strniti učenja desetih let. Ja, deset let je, kar sem s svojim notranjim otrokom začela komunicirati, kar sem jo ugledala v sebi. Vendar kljub temu, da sem svojo malo punčko v sebi prepoznala, še dolgo časa nisem hotela slišati tega, kar mi je govorila. Nisem hotela čutiti tega, kar je čutila.

Potem sem morala sprejeti, da sem zapustila samo sebe in da občasno to še vedno počnem.
Le, da me zdaj moja punčka spomni… glasna je, da ji prisluhnem.

Vendar še vedno boli.
Še vedno je surovo in kruto.
Še vedno čutim surovo ranljivost, ko se soočam z dejstvom, da zapuščam sebe. Še vedno.

Za odnos gre. Odnos s sabo. Odnos, ki ga razvijamo. Odnos, ki nas celi in zdravi.
In tega nihče ne more narediti namesto mene, namesto tebe, namesto kogarkoli.
Sebe vedno neseš s sabo, kamorkoli greš. Ne moreš pobegniti pred sabo.

Zato je morda najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, da sprejmeš sebe, točno tako kot si.

Ja, naporno je. Intenzivni dnevi so.
Vendar sem na koncu dneva vedno sama s sabo.
Pomirjena ali razburjena.

Nezadovoljna ali izpolnjena.
Izbira je na koncu vedno zgolj in samo moja.

Pa ti? Kako gre tebi?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

warrior

Hči Patriarhata

V ženski naravi je sledenje procesu, odstiranje tančic, razkrivanje skritega, mističnost, sledenje intuiciji. Moška narava je bolj linearno usmerjena, fokusirana na rezultate, tekmovalno naravnana in sledi ciljem. Moški so bitja projektov. Projekt ima svoj začetek, trajanje, zaključek, ki mu sledi nagrada. In nagrada je izjemno pomembna v moškem svetu.

Moj oče je bil vedno moj vzornik. Hotela sem mu dokazati, da sem hči svojega očeta in sem prevzela njegovo ambiciozno držo. Hotela sem biti najboljša, v vsem, vedno. Igrala sem za točke. In pomembne so bile nagrade. Vendar je imelo življenje z menoj druge načrte, zato se moje seštevanje točk že v srednji šoli ni izšlo… zaj***** so me. To je pomenilo, da se nisem mogla vpisati naprej tja, kamor sem želela. Intakrat se je prebudil moj notranji upornik. Začela sem se upirati temu, kar sem takrat mislila, da mi delajo drugi.

Takrat še nisem vedela, da se življenje ne dogaja meni, temveč zame.

Svojo identiteto sem gradila na dosežkih in mojo vrednost so določale ocene, ki sem jih dobila. Takrat sem vedela, da ne glede na to, kako izgubljeno in negotovo sem se počutila v sebi, dokler bom “pridna” v šoli in bom sledila navodilom, bom imela ljubezen in potrditev sveta, ki sem ju potrebovala. Ponotranjila sem linearni, na cilje usmerjeni model patriarhalnega uspeha, da bi preživela najprej v svoji primarni družini in nato v svetu.

Svoj jaz sem oblikovala okoli pridne punčke in uspešnosti za vsako ceno. Verjela sem v to, da moram biti izjemna v vseh pogledih, da bi upravičila svoj obstoj. Trudila sem se, zelo. Vedno sem dosegla, kar sem si zadala. In trdo sem delala.

Nekje na poti sem popolnoma izgubila stik s svojo ženstvenostjo. Bila je nepotrebno breme. Zatrla sem jo, stisnila sem jo v najmanjši kotiček, do te mere, da sem postala bolj moškega od moških samih. Ni je bilo stvari, ki je ne bi mogla narediti. Obvladala sem vse od šraufanja računalnikov, menjave žarnic, nosila sem težke škatle in prezirala odpiranje vrat, slačenje plaščev in ostale “neumnosti”, ki sem jih opazovala pri sovrstnicah.

Ženski v sebi nisem zaupala.

Stik z mojo ranljivo žensko dušo je oslabel. Postala sem kot puščava. Notranji vrelec sočnosti je presušil. Počutila sem se nevredno ljubezni, nevidno in verjela sem, da zame ni poskrbljeno. Verjela sem, da sem odvisna samo sama od sebe. Potiho sem ljubezen, varnost, pozornost, odobravanje in prepoznavanje pričakovala od mojega moškega.

Takrat nisem vedela, da se pričakovanja vedno končajo v razočaranju. Pričakovanja v osebi nasproti tebi izzovejo le dva odziva; upor ali izogibanje. In tako sem plesala svoj ples, v katerem sem izčrpavala sebe s potrebo po tem, da bi bila boljša, da bi naredila več in boljše, da bi bila pred drugimi, zgolj zato, da bi se izognila pripombi, da sem lena ali nemočna.

Nenehno delovanje je terjalo svoj davek in iskanje potrditve v zunanjem svetu me je pripeljalo do točke, kjer sem prepoznala, da imam vse, kar hotela, le da je bila cena za vse to astronomsko visoka. Fizična utrujenost, čustvena izpraznjenost in mentalna izčrpanost so bili moji opomniki. Spoznala sem, da ne vem, kaj potrebujem, da ne poznam svojih želja, da sem svojo intuicijo zakopala nekam v notranje globine in da hrepenim po negovanju.

Bila sem ranjena in silila sem se v stvari v katerih nisem uživala. Vse samo zato, da bi dobila potrditev, da sem dovolj dobra, da sem vredna ljubezni in da bi si kupila dovoljenje za svoj obstoj.

Potem je prišla kriza.

In kriza je vedno iniciacija. Pa naj pride v obliki krize srednjih let, živčnega zloma, duhovne depresije, spremembe kariere, poporodne depresije, splava, smrti najbližjega. Ko stvari razpadejo, smo običajno mnenja, da smo nekaj naredile narobe. In tako zelo hitro sežemo po svojih starih mehanizmih. Poskušamo reševati, gremo na seminar, delujemo, poskušamo na silo. Sama sem verjela, da bi z vsemi svojimi orodji, duhovnimi tehnikami in z vsem znanjem vendar morala vedeti kako zdaj rešiti zadevo, počistiti vse skupaj in se vrniti nazaj v svojo “normalo”.

“Morala bi…” je bila moja priljubljena fraza. “Morala bi privarčevati denar. Morala bi biti bolj odločna. Morala bi biti bolj stabilna. Morala bi opraviti z vsem skupaj. Ne bi smela čutiti tako kot čutim. Morala bi biti bolj pozitivna.” Nenehno sem se spraševala, kaj za vraga je narobe z menoj. In okolica mi v mojem samokaznovanju in samodestrukciji ni znala pomagati.

Pot me je vodila do spoznanja, da ni nikogar tam zunaj, ki bi mi lahko pomagal. Na meni je bilo, da prevzamem polno odgovornost za svoje življenje in postanem starš sama sebi. Prvo soočenje je bilo z notranjim patriarhom in kako sem ponotranjila prepričanje, da sem manj vredna kot moški, iz česar je vzniknila potreba po dokazovanju, da temu ni tako. Nenehno sem se borila sama s seboj in dokazovala sama sebi, da zmorem.

Moja Perfekcionistka, ki mi je vedno znova dala vedeti, da nisem dovolj dobra, dovolj pametna, dovolj xyz, je bila tukaj. Dojela sem, da nikamor ne bo šla in da ni poanta v tem, da se je rešim, temveč v tem, da jo sprejmem. In Kritičarka je bila vodilni glas mojega življenja, kajti moje notranje kaznovanje s pribijanjem na križ, je pogosto prihajalo iz njenih ust. Da ne govorim o Nadzornici, ki me je kontrolirala. Dojela sem, da ne morem kontrolirati svojega življenja in nadzorovati kdaj in kje bom ponovno sooočena z neljubimi presenečenji. Lahko pa izbiram, kako se bom na izzive odzvala.

Dojela sem, da ljubezen do sebe nima nobene povezave z romantiko, kar sem pogosto poslušala v zunanjem svetu. Ljubezne do sebe je v praksi pomenilo, da spoznam in sprejmem, v sebi objamem vse dele sebe in jih povežem v celoto. Ker ljubezen je povezovalna. Ljubezen povezuje vse delčke v Celoto.

Ko danes delam z ženskami, ki potujejo skozi krizo, vedno znova poudarjam, kako pomembno je negovati sebe, namesto da rešuješ stvari ali kako drugače deluješ. Ko te kliče tvoja ženska duša ni čas za več seminarjev, več knjig, več znanja, več tehnik, temveč za nego in poslušanje sebe.

Ja, bila sem hči patriarhata. Brez dvoma. Poznam to zavest, zelo intimno. Še vedno je del mene. Vendar se spoznavam z njo, sprejemam ta del sebe in zavestno izbiram ženstvenost. Prepoznavam, kako številne ženske danes, v imenu ženskosti, delajo stvari na moški način. Sama želim delati stvari na sijoče ženstveni način. Ker sem ženska. In ker cenim sebe kot žensko.

Prehodila sem dolgo pot in vem, da resnično vzljubiš sebe takrat, ko sprejmeš in pozdraviš svojega notranjega starša. Ja otrok je vir kreativnosti, navdiha, radovednosti, iskrivosti, igrivosti in radosti. Notranji starš pa me je naučil, kako brezpogojno ljubiti… sebe.

Te zanima več? Pokukaj tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

sensual

Ženske, ki kradejo moške…

V mojem prejšnjem življenju (beri pred letom 2009) sem bila prepričana, da so ženske, ki kradejo drugim ženskam moške, zlobne. Moja definicija žensk, ki kradejo moške je bila usmerjena predvsem na ljubice in prostitutke. Priznam, prezirala sem jih in resnica je, da sem se počutila ogroženo.

“Kaj če se bo to zgodilo meni?” sem se prestrašeno spraševala in naredila vse kar sem vedela in znala, da bi to preprečila.

Potem je prišlo grenko spoznanje, da ni ničesar zunaj mene, kar ne bi bilo tudi v moji notranjosti. In s tem tudi soočenje z arhetipom prostitutke v sebi, ter sprejemanje ljubice kot enega od mojih notranjih aspektov. Ne, ni mi bilo všeč, čisto nič, vendar me je presunilo spoznanje, kako in kje varam samo sebe. Varanje ni nujno nekaj, kar se dogaja zgolj v zunanjem svetu. Za uspešno preigravanje arhetipskih vlog se lahko odigrava tudi v tvoji notranjosti.

In tako sem bila nekega večera soočena z vprašanjem; Kje varam samo sebe?
Ne, ni se bilo lahko spogledati s seboj in si priznati, da ne živim življenja kot si ga želim, da pravzaprav sploh ne poznam svojih potreb in da sama sebe vlečem za nos.

Prebujenje ni bil sprehod, soočiti sem se morala s kar nekaj težkimi temami. In ena od njih je bila tudi varanje. Nisem razumela, kako je lahko ženska z moškim kljub temu, da ima ženo in kako ne čuti tega, kako močno posega v tkanino odnosa, ki ga ima moški s svojo ženo.

Ženska čuti. In ženska ve, ko druga ženska poseže v eterično polje moškega, s katerim je. Moški ne vedo, da ženska čuti energije in pozna njegovo čustveno pokrajino veliko bolj od njega, zato vedno mislijo, da jo bodo odnesli brez posledic, če bodo le dovolj pazljivi. Vendar ženska brez dvoma ve, kaj se dogaja. Vprašanje je le, ali si to tudi dopusti videti in si to prizna. Pogosto si ne, ker je bolečina izdaje enostavno prevelika. Ko si izdana, se v notranjosti prebudi izvorna bolečina nevidnosti, da nisi videna, ugledana, da nekdo ne vidi tvoje vrednosti, tega kdo v resnici si. Pa ne le to. Najbolj boleče pri celi stvari je, ker ti sama ne vidiš sebe, ker ti varaš sebe, ker ti sebi ne poveš resnice in izdajaš samo sebe.

Moški so izjemno zanimiva bitja, kar potrjuje tudi zapis kolumne, ki me je danes navdihnila k zapisu in si jo lahko preberete tukaj… Rad imam obe; ženo in ljubico. V svojem raziskovanju moške narave lahko temu le pritrdim. Na žalost drži, da se moški zelo hitro dolgočasi. Res je, moški si želi raznolikosti. In ja, moški vedno misli, da je dovolj pameten, da ga žena ne bo dobila.

Verjetno eno najbolj presunljivih spoznanj, ki sem jih dojela, ko sem se izobraževala s svojo prvo mentorico na področju ženstvenosti, je bilo, da si moški želi izkusiti več žensk. Tega sem se bala in to mi je skoraj vzelo vso voljo, da bi sploh še nadaljevala s seminarjem. Vendar je sledilo enako presunljivo dejstvo, to, česar nisem vedela in česar ne ve velika večina žensk, kar je velika skrivnost kurtizan, da v resnici nisi le “ena” ženska.

Moški si želi razburljivosti v svojem življenju. In ja, življenje moškega je dolgočasno. Vendar je ženska tista, ki v življenje moškega vnese razburljivost, raznolikost, živost in vitalnost. Moški radi rečejo, da je ženska tista zaradi katere je življenje vredno in zaradi katere je vedno znova boljši moški.

Ključno vprašanje tukaj je brez dvoma; Katera ženska je tista, zaradi katere je boljši moški, žena ali ljubica?

Žena pogosto zapade v rutino vsakdana. Žena ima pogosto vse karakteristike arhetipa mame. Mama je zelo skrbna, mirna, trdna, stabilna in ustvarja občutek domačnosti, stabilnosti v življenju moškega. Vendar, če ženska večino svojega časa preživlja zgolj v eni arhetipski vlogi in s svojo življenjsko energijo oživlja zgolj ta del svoje bogate notranje čustvene pokrajine, hitro postane dolgočasna. Postane nekaj nepogrešljivega, miren pristan za moškega, ki mu nudi občutek varnosti, družinskosti, vendar si želi več.

In to je tisto, česar se velika večina sodobnih žensk na smrt boji, da ne bodo dovolj.

Ključna skrivnost ženske narave je ravno v njeni raznolikosti in na to ženske vse prerade pozabljamo. Tako hitro se udomačimo v eni vlogi, da pozabimo na svojo raznolikost, ki jo čisto vsaka nosi v svoji notranjosti. Dejstvo je, da je vse v tebi… ženska esenca je v svojem izvoru narava, je življenje, je vitalnost, je raznolikost. In da bi lahko to resnično zaživela, moraš spoznati tudi druge dele sebe, ki so del tvoje notranje čustvene pokrajine.

Ena tistih, ki se je bojimo kot hudič križa, je brez dvoma ljubica. Ljubica je v svoji arhetipski naravi iskriva, je živa, je razburljiva, je igriva, je nevarna in ja, dobro pozna globine, v katere vodi svojega moškega.. In točno ta ljubica je v tebi, je del tebe. Le da smo jo ženske pogosto zaradi sodb in obsodb družbe potisnile nekam v globine nezavednega v svoji notranjosti.

Ko sem se leta 2009 spoznavala s svojo ljubico, sem sprva sramežljivo stopala na njen teritorij, kmalu pa sem spoznala kakšno moč in kakšno vrednost ta arhetip nosi s seboj.

Da ne govorim o tem, kako ta arhetip pozna pokrajino spolnosti in danes rada rečem, da v resnici ne potrebuješ nobenih tehnik, tantre ali kamasutre, da bi zadovoljila svojega moškega in osrečila sebe. Vse kar je potrebno je stik s tem delom v sebi, ki enostavno ve kaj in kako. Ve, kam bo zapeljala igro v tistem trenutku in tako pogosto preseneča mene, da ne govorim o vznemirjenju, ki ga doživlja moj moški, ki rad reče, da si sploh ni predstavljal, da je spolnost lahko tako noro dobra in vznemirljiva. Spoznala sem, da je spolnost, z besedami Davida Deide, najhitrejša pot do Boga. In ja, ta del, ljubica, je v meni ravno tako, kot je v čisto vsaki ženski na planetu.

Ključ je v odnosu, odnosu s svojo ljubico.

In raznolikosti nikoli ni konca, kajti divja ženska je tista, ki v odnos vnese divjost in nepredvidljivost. Včasih je svečenica tista, ki s svojo prisotnostjo pomirja. In v teh trenutkih je tišina, globina dotika, masaže, nekaj tako posvečenega, da enostavno ni potrebno čisto nič drugega. In muza je tista, ki moškega navdihne, ga opogumlja, ga spodbuja, da se poda v neznane vode. In zdravilka je tista, ki s svojim dotikom zdravi, znižuje stres, neguje.

Bistveno vprašanje na tem mestu se glasi; Jih poznaš?

Poznaš različne dele sebe? Jih znaš zavestno izbirati glede na to, kaj je v danem trenutku aktualno? Ali se raje držiš znane rutine in tako pogosto zapadeš v dolgočasno in enolično življenje?

Eno pomembnih spoznanj zame osebno je povezano z dejstvom, da moški v svojih genih še vedno nosi lovca. Lovec lovi in osvaja trofeje. In rada rečem, da ženska nikoli ne bi smela pristati v vitrini z osvojenimi trofejami. Edini način, ki ga poznam in ki ga delim z ženskami v svoji skupnosti je, da odkriješ svojo notranjo raznolikost, svojo bogato čustveno pokrajino, ki razkriva ženske arhetipe, ki jih lahko s svojo energijo zavestno oživljaš. Na tak način v sebi prebudiš živost, raznolikost, vitalnost. Razumevanje in poznavanje tvoje barvitosti, cele mavrice tvojega izraza pa bo pripomoglo tudi k temu, da nikoli ne boš čisto zares osvojena. Vedno boš lahko s svojim moškim delila drugačen odtenek, drugačno zgodbo, kar bo obogatilo in razgibalo vajin odnos.

Če te zanima več, se mi pridruži na štiri mesece dolgem popotovanju vase, ki sem ga poimenovala Odstiranje tančic Prebujene Ženske. Več si lahko prebereš na povezavi tukaj…

Tukaj pa najdeš enega od starejših zapisov, ki govori o tem, zakaj je tako pomembno, da postaneš najsrečnejša ženska na svetu….

In če se vrnem na začetek, k ženskam, ki kradejo moške. V zadnjih letih sem imela priložnost spoznati številne ljubice in to kar me je globoko ganilo, je bilo spoznanje, kako pogosto sprejmejo to vlogo v upanju, da bo moški na koncu videl njeno vrednost in izbral samo njo. Kako pogosto so njena notranja hrepenenja in potrebe tiste, ki jo vodijo v to, da se je za ljubezen pripravljena odpovedati vsemu in živeti življenje v senci žene. Enim to odgovarja, za druge je vir bolečine. Dejstvo pa je, da je vedno ravno nepoznavanje sebe, svojih potreb in svojih manjkajočih delčkov tisto, ki nas v življenju vodi v izbire, za katere smo bile prepričani, da jih nikoli ne bomo izbrale, da jih izkusimo.

Danes vem, da je moja potreba, da je moj moški samo moj, ker je celostnost in celovitost predaje zgolj njemu tisto, kar osrečuje mene. Vsaka mora poznati svoje potrebe, kajti le tako lahko pristno izbira to, kar je njena dušna izbira. In kot pravijo; sto ljudi, sto čudi, zato je raznolikost mnenj na tem področju stvar presoje vsakega posameznika.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

kralji

Deset drznih povabil moškega…

Ko sem pripravljala program Koda:Ženska sem naletela na zapis moškega, ki me je navdušil. In ko sem ga poslala v branje svojemu moškemu, je komentiral samo, da se strinja z napisanim. Ker gre za moški pogled na žensko sem se odločila, da zapis prevedem.

Rada rečem, da so moški kot lovci in da mora biti ženska zvita, da ne postane trofeja v njegovi vitrini. Kako? Tako, da resnično spozna sebe in svoj potencial kot ženska. Samo, ko resnično veš, kaj vse ti je na voljo v tvoji notranjosti lahko postaneš drzna ljubimka in sijoča diva, mehka muza in nežna skrbnica.
Barry Selby pravi: »Če naj bom Bog, potrebujem žensko, ki bo kot Boginja.«

Si pripravljena biti Boginja?

Barry na svojem blogu piše: »Navdihnil in izzval me je provokativen zapis na blogu z naslovom Klic Sveti možatosti: 10 drznih povabil božanske ženske .

Kot coach za odnose, ki se predstavlja kot “Svetovalec za strast” in ki že leta preučuje dinamiko v odnosih, je v meni zanimanje zbudil članek, ki je izzval tudi moj občutek za fer igro. Če ženske kličejo moške, da se soočijo s svojim božanskim potencialom, potem kot moški kličem vas ženske, da se srečate s svojim.

V duhu dialoga, ki je dvosmeren je tukaj moje povabilo ženskam; 10 drznih povabil, ki utegnejo spodbuditi tvoje žensko srce k akciji ali besu. Tu je moj izziv!

1. Brez strahu. Živi svoje srčno hrepenenje in bodi avtentična ter svobodna v svoji ženstvenosti. Mi moški smo pripravljeni, da se razkriješ, pokažeš točno taka kot resnično si. Opusti svojo sramežljivost in bodi drzna, čudovita in sijajna v svojem polnem izrazu Boginje. Stresi tla s svojo hojo – brez opravičevanja.

2. Vrnite nam poslovne obleke. Predolgo se preveč žensk v poslovnem okolju obnaša kot moški in tekmujejo kot moški. To je vzniknilo iz boja za ženske pravice nazaj v šestdesetih prejšnjega stoletja, ko so ženske razglasile svoje mesto v svetu, zažigale nedrčke in prevzele vloge, ki so jih prej imeli moški. Na žalost je nihalo zanihalo predaleč – te osvobojene ženske niso le izbrale, da zažigajo nedrčke, odstranile so ličila, ostrigle lase, odstranile nakit in oblekle poslovno obleko, da bi bile sprejete v poslovni svet. Ženske so se odrekle svoji personi gospodinje in zarjovele. Vendar so ob tem zanikale svojo Boginjo, svoje izvorno srce ženstvenosti. Že zdavnaj je čas, da boginja pokaže svoj obraz in svojo božansko sočnost v poslovnem svetu. Morda je to edina stvar, ki ga bo rešila

3. Ponosno nosi svojo boginjskost. Ti si Boginja. Kako to vidi moški? Boginja je avtentična, močna, visoko zaželena in raje se je boj, če vanjo dvomiš, jo prevaraš ali jo ignoriraš. V svojem temelju hrepeni po božanski možatosti, da se z njo sreča na enakovrednih tleh in bo obglavila moškega, če jo bo razočaral. Tako kot moški meč Resnice, je tvoje žensko srce sočutja in miline močna resnica, ki zareže skozi iluzijo in pretvarjanje okoli tebe.

Iz tega mesta to, kako se oblačiš, kako se predstaviš, kako se nosiš, postane naravno in pretočno. Brez naše poslovne obleke imaš veliko možnosti, kako pokažeš svoje srce, svoje darove in svojo sočnost nam, svetu in druga drugi. V tebi je izjemna moč – spolna, duhovna, fizična in čustvena. Vse to lahko izžarevaš iz sebe, avtentično in naravno. Naredi to zase. Naredi to za svoje sestre. Naredi to za vse nas.

4. Mi ne govorimo jezika boginje. Večina moških ni bila poučena o tem kakšen je jezik ženske. Kot je John Gray opisal v knjigi Moški so z Marsa, Ženske z Venere, smo resnično različna bitja. Potrebovali bi antropologe za partnerstva, da bi prevedli jezik in poskušali razumeti drugi spol. Pridite nam nasproti, na polovico poti v komunikaciji. Prepoznaj, da ko rečeš, da si v redu, moški ne vemo katerega od 300+ verzij imaš v mislih. Boginje med seboj komunicirate skoraj telepatsko, v niansah, enozložnicah ali celo z obrazno mimiko, kar prenese dovolj informacij, da bi z njimi lahko napolnil dnevnik za cel mesec. In mi moški tega sploh ne ujamemo. In ne hecam se. Moški jemljemo stvari dobesedno.

5. Podpri me in navdihuj. Včasih je bojevanje dobrega boja in strastno sledenje svoji misiji preplavljajoče celo za nas, bojevnike. Tvoj dotik, tvoje opogumljanje, to, da verjameš vame me navdihne, da sem najboljše kar sem lahko. Tvoj dotik se dotakne mojega srca na način, ki me navdihne, da ljubim kar delam in nadaljujem.

6. Nisem tvoj očka. Verjetno imaš nerešene stvari s svojim očetom. Jaz nisem tvoj očka. Bodiva si na jasnem. Sprejmi to kar je tvoj oče naredil ali ni naredil. Ko svojo zgodovino z njim projiciraš name, zmanjšaš mojo sposobnost, da sem s teboj z odprtim srcem.

7. Dovoli, da te začutim. Če resnično želiš, da tvoj moški živi sveto možatost, svojo resnico, ne zadržuj svojih čustev in občutkov. Vem, da me tvoja nevihta ne bo uničila. Morda me bo prestrašila. Če moški pobegne, je to verjetno najboljši pokazatelj, da moški ni v svoji sveti možatosti. To, da zadržuješ svojo resnico, da si prijetna ali se prilagajaš glede na odziv moškega, te drži na distanci. Izrazi se, v polnosti. To te bo pripeljalo bliže k meni.

8. Bodi v ekstazi. Moški smo enostavna bitja, linearni v razmišljanju in akciji. To je tako naša moč kot krepost. Ko te vodimo v ljubezen in ekstazo, dopusti. Bodi prisotna. Bodi popolnoma potopljena in sprejemljiva za našo strast. Ne razmišljaj o barvi stropa ali o lakiranju svojih nohtov. Bodi voljna sodelovati. To delamo zate!

9. Spomni me, naj te ne popravljam. Moški smo izjemno talentirani v reševanju problemov. Ko podeliš svoja čustva, svoje vznemirjenje z nami, je naravni, instinktivni odziv, da poskušamo najti rešitev, kar je v 99% to, česar nočeš. Instinkt popravljanja potepta naše prepoznavanje, da potrebuješ ventil. Spomni me, da bom lahko odložil svojo škatlo z orodjem za trenutek in preprosto držal prostor, da se osvobodiš. Tako oba zmagava.

10. Zasij v javnosti. Ti si krasna, sijajna, ti si magična, ti si sočnost življenja – in vse prepogosto to deliš samo v svojem krogu z drugimi boginjami, na druženjih ali z ogledalom. Čakam te, da si avtentična v vseh aspektih svojega življenja, še posebej v javnosti. Svet potrebuje, hrepeni in je žejen boginje, da razkrije svoje darove in svoje bogastvo. Naša prihodnost kliče avtentično in božansko ženstvenost. Ti si zdravilo, ki ga svet potrebuje, zdravilo, ki ga potrebujemo moški. Bodi darežljiva s svojo svetlobo.

Rotim te, ženska, opusti svojo majhnost, opusti sodbe in vloge, ki si jih vzela nase. Osvobodi se, da si to kar si, tvoj avtentični božanski Jaz.

Zato si Ti (in jaz) tukaj!”

Moški pravijo JA, res je tako. In strinjam se z vsem zapisanim. Vem, da ženska mora postati boginja in spoznati sebe. To je pot, po kateri hodim vsak dan v spoznavanju svoje Boginje.

In če si drzneš stopiti v svojo, odstreti vse tančice, se potopiti vase, te vabim na magično popotovanje vase Koda:Ženska. Več najdeš na >>>>povezavi tukaj<<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

koda

guess

Ko te sleče…

Si kdaj sebi dovolila biti popolnoma razgaljena, čisto slečena? Skrajno neprijeten občutek.
Kajti slačenje nima nobene veze, v nasprotju z mišljenjem mnogih, ali imaš na sebi obleko ali ne.
Slačenje tvoje notranjosti, razgaljenje pred ljudmi, da si to kar si, je stvar ranljivosti.

In ni je bolj ranljive stvari, kot priznanje, da si nasilna sama do sebe.
Večina niti pomisli ne, da si vedno, ko sodiš sebe, nasilna do sebe. Vedno, ko ocenjuješ, kaj je primerno in kaj neprimerno, si v sojenju same sebe.
In najbolj zabaven del je v tem, da vedno, ko sodiš karkoli zunaj sebe, pravzaprav sodiš samo sebe.
Vedno.
Ker v domeni božanskega je vse Eno.
In vse kar gledaš zunaj sebe, je samo projekcija Tebe.

Leto 2009 me je sleklo in od takrat sem na poti, ki me z vsakim korakom vodi globlje v notranjost. Vsakič znova odlagam balast in tale polna luna v Ribah razodeva novo dimenzijo iskrenosti s seboj.

Seveda veš, da so arhetipi moja mala strast in da vodim skupine skozi notranje popotovanje, kjer se soočamo s svojimi štirimi preživetvenimi arhetipi. Še vedno sem na tem popotovanju in vodi me v globino, vsakič znova globlje. Skozi arhetipe sem dojela nesmiselnost odpuščanja česarkoli, ker je odpuščanje povezano s paradigmo, kjer moraš biti ločen od tega, kar odpuščaš.

Spoznala sem, da je sprejemanje tisto, ki je v mojem svetu in dojemanju nujno potrebno.
Sprejemanje vseh delov, s katerimi sem v sporu, ki jih ne maram in sem mnenja, da sem ločena od njih. Ampak o tej temi sem na blogu že pisala, zato se v razlago ne bom spuščala. Kar bi želela deliti danes, je ena največjih bolečin, ki jo nosimo v sebi; strah pred zavrnjenostjo.

Vsakič, ko se v naši izkušnji zgodi nekaj, kar nam ni všeč, kar je boleče, kar nas preizkuša, to primerjamo z nečim drugim in to zavračamo v sebi kot neprimerno izkušnjo.
Sodimo jo kot neprimerno, kot nekaj česar ne maramo ali nekaj, kar ni za nas. In to poslušam dnevno pri ljudeh, ki mi razlagajo, kako stvari niso zanje, ker so dobili znamenje, da to ni to. In tudi sama sem bila dolgo časa mnenja, da če me nekdo ne pokliče, če nekaj ne pride do mene, na način, kot sem si ga naslikala v sebi, da to pač ni zame.

Pričakovanja, kako bi stvari morale biti, nam pogosto ne dopuščajo ranljivosti, ki je potrebna, da si z izkušnjo, tako kot je, brez primerjanja, brez sojenja.

Na svoji poti sem bila pogosto mnenja, da bi morala biti nekje drugje, z nekom drugim in da čas seveda ni pravi, vendar to enostavno ni resnica. Dejstvo je, da smo vedno ob pravem času, na pravem mestu in se nam dogajajo prave stvari, če le imamo oči in ušesa, da to vidimo in slišimo.

Primerjanje, ki ga opravljamo v svoji notranjosti, ko sodimo nekaj kot dobro ali slabo, ima opraviti z zavrnitvijo tega, kar je.

Vedno, ko se primerjamo s čimerkoli, smo v zavračanju tega, kar je. In zavrnitev tega, kar se je pojavilo v tvoji zavesti, je vedno zavrnitev sebe. Bolj, ko zavračaš stvari v svoji realnosti kot neprimerne ali zavračaš izkušnje v sebi skozi sojenje, da bi morale biti drugačne, bolj trgaš sebe na kose.
Kajti to, kar zavračaš, si Ti. Vedno, ko poskušamo karkoli potisniti stran od sebe, ko režemo stvari od sebe, pometamo izkušnje pod preprogo, se poskušamo znebiti stvari, ki nam niso všeč, to vodi v trganje svoje duše na kose. In to vpliva nate na načine, ki se jih sploh ne zavedaš.

Vsi vemo, da je zavrnitev izkušnja, ki je izjemno boleča.

Vemo, da je zavrnitev s strani nekoga drugega ponižujoča. Počutimo se omalovažujoče, podcenjeno, in poskušamo se pomanjšati na najmanjšo možno mero.
Zavrnitev ima v sebi globoko potrebo po tem, da se znebiš tega, kar občutiš kot grozljivo. In, ko zavrneš nekoga, mu daješ to sporočilo, da se ga hočeš znebiti kot nečesa grozljivega.
In to ima uničujoč vpliv na našo dušo.

Zakaj?
Ker vedno, ko se želiš znebiti nečesa v zunanjem svetu, sama sebi sporočaš, da se želiš znebiti tega v sebi. Zavračanje, neodobravanje ali pomanjševanje, poniževanje ni le izkušnja, ki nas ločuje, gre za nasilje, destruktivno obnašanje, ki ga uporabljamo same nad seboj.

Vedno, ko sodimo sebe, kritiziramo sebe, napadamo sebe, zavračamo sebe, smo nasilne do sebe.

Kako vemo, da gre za nasilje?
Kot prvo, nas boli, ločuje nas v notranjosti in napada našo naravo, to kdo me smo. Manipulacija, kontrola, upiranje, branjenje, sojenje, primerjanje, zavračanje, nakazujejo na našo željo, da se znebimo tega, kar nam ni všeč, kar se nam zdi nesprejemljivo.
In pogosto je čustvo, ki se skriva pod tem, da se želimo znebiti nečesa, kar nam ni všeč, sovraštvo.

Konflikt, ki ga nosimo v sebi je v tem, da je sovraštvo občutenje, za katerega so nas naučili, da ni v redu, da je slabo, nekaj čemur se moramo za vsako ceno izogniti.
In tako smo sovraštvo zelo dobro pospravile v svojo notranjo senco.
Sprejemanje svojega sovraštva je zato postavljeno pod izziv. Sprejemanje pomeni, da zmoreš enostavno samo biti s tem, brez sojenja in razsojenja, da si lahko v opazovanju in sprejemanju tega kar je.

Kadarkoli se v naši notranjosti prebudi nekaj, s čimer nismo pomirjene, hočemo to uničiti, ker nam to preprečuje, da bi bile srečne, ali da bi imele to, kar si želimo. Upiramo se in to zavrnemo kot neprimerno.
Rečemo si: “Ta izkušnja ni to, kar si želim, zaradi nje sem nesrečna, to je moj sovražnik. To moram izbrisati v sebi.” In potem imamo na voljo tehnike s katerimi hočemo to elimiritati v sebi.

In kaj s tem sporočamo sami sebi?
Da to sovražimo. Sovraštvo je najbolj učinkovita tehnika, ki jo je ego iznašel, da izbriše sovražnika.
Sovraštvo do sebe vodi v globoko notranjo žalost, v depresijo ali celo v nagnjenost k samomorom.

Ko sem v sebi odkrila, kako močno sovražim ženstvenost, kako močno sovražim sebe kot žensko, je bila to ena tistih izkušenj, ki me je naredila ponižno in sočutno. Dojela sem, kako je nasilje v nas samih in kot projekcija v svetu posledica sovraštva, ki ga čutimo do sebe.

In, ko smo ženske zavrnjene s strani moških, to čutimo kot zavrnjenost naše ženstvenosti, to čutimo kot nekaj, kar je v nas sovražnik in se hočemo tega rešiti v sebi. Napadamo same sebe, svojo izvorno naravo in sovražimo svojo dušno izbiro spola in s tem izkušnje, ki smo jo izbrale za to popotovanje na planetu. In zato delam z ženskami, ker si želim, da postanemo srečne. In edini način je, da nehamo sovražiti sebe, da se sprejmemo, se negujemo in se predamo svoji misiji najsrečnejše ženske na planetu.

Leta 2009, ko sem izbrala, da neham uporabljati tehnike in slediti navodilom novodobnega gibanja, še nisem vedela tega, kar vem danes, sem pa v sebi čutila to, kako iz svoje želje po tem, da bi bila moja izkušnja pozitivna in srečna in obilna, pravzaprav zganjam nasilje sama nad seboj. Bila sem v siljenju enega dela izkušnje in hkrati v zavračanju drugega dela izkušnje, ker nisem sprejela svoje žalosti, slabih dni, bolečine.

Zavračala sem to, kjer sem bila, kot neustrezno in sem po vsej sili hotela biti kje drugje.

Navzven je bilo vse videti krasno, navznoter pa so me leta nasilja, ki sem ga zganjala sama nad seboj, raztrgala in poškodovala nežno tkanino moje lastne Biti.
To je eden od načinov, kako poskušamo nadzirati in kontrolirati svoje “popolno” življenje. Potrebovala sem popoln odklop, ko se je vse v meni sesulo, da sem spoznala, kako pomembno je negovanje, namesto da vztrajno delam na sebi.
Da potrebujemo nežnost in mehkobo, namesto discipline in zavračanja sebe.

Potrebovala sem veliko zaušnico, ki mi jo je dalo Vesolje, da sem dojela, da sem si zaušnico pravzaprav primazala čisto sama, ker sem se tako globoko zavračala in sovražila samo sebe.

In vsakič znova, ko odkrivam in razkrivam globine te ranjenosti v sebi in v ženskah, s katerimi delam, čutim upanje, čutim vero v to, da se bomo prebudile, da bomo spoznale našo dragocenost in se bomo vzljubile.
Vzljubile točno tukaj kjer smo, take kot smo.
Moja pot je pot prebujanja, pot razkrivanja, sprejemanja in objemanja ženske duše. In če čutiš isto, te vabim na notranje popotovanje Objemi Sebe, ki vodi v razkrivanje notranjih izzivov na tej poti.

Do naslednjič …

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

prayer

Ignoranca boli…

Ena tistih stvari, ki jih zelo intimno poznam so preživetveni mehanizmi. Boj, beg ali ignoranca, ko se delaš, da je vse ok, v resnici pa si v otopelosti oziroma zamrznjena v notranjosti.. In ravno ignoranca je pogosto tista, zaradi katere v življenju čakaš na boljše čase.

Ignoranca je eden od načinov, kako ustvarjamo senco.
Senca je del tebe, ki si jo ustvarila s tem, ko si se ločila od zavestnega dela sebe skozi sram, travmo ali strah. Dokler je ne integriraš nazaj v svoj Jaz, v celoto, bo predstavljala oviro na poti tvojih želja in dobrega počutja.

Ignoranca sence je povezana s tem, da nočeš videti tega, kar se dogaja. To zanikaš v sebi, tega ne sprejemaš in upaš, da bo izginilo samo od sebe.

Izziv je brez dvoma v tem, da moraš svojo senco videti, jo prepoznati, ji dati potrditev brez sojenja in razsojanja. Šele, ko jo sprejmeš, ko vidiš in slišiš njeno bolečino, njeno zgodbo in jo razumeš, ustvariš prostor v katerem se lahko zgodi zdravljenje. Zdravljenje je pravzaprav reintegracija tega dela tebe v celoto tebe, v tvoj Jaz.

To, da se s senco boriš ne pomaga, ker jo samo ojačuje in če bežiš od nje, te vedno znova zasleduje. Ravno zaradi tega se pogosto odločiš za ignoranco, ker je to videti najmanj boleča pot, vendar se ne zavedaš, kaj pravzaprav delaš sama sebi.

Ignoranca je povezana z izdajo sebe.
Izdaš to, kar čutiš. To, kar se dogaja v tvoji notranjosti, v želji, da bi bilo to nevidno za nate.
Samo-destruktivni proces, ki hrani senco v tvoji notranjosti se vedno začne s skrivanjem.

Ženske med 28. in 35. letom pridemo v obdobje čustvenega prebujenja, ki vključuje spoznanje, kje potrebuješ podpreti svoj jaz z ljubeznijo, ki si jo kot otrok potrebovala s strani svojih staršev in kasneje iz drugih odnosov. Vzljubiti moraš sebe. Vse dele sebe.

Značilno je rastoče zavedanje, da ženska želi več od življenja in intenzivno nezadovoljstvo z življenjem in okoliščinami v katerih se nahaja. Vendar ženske to pogosto ignoriramo. Ignoriramo spoznanje, ki tli v naši notranjosti, da enostavno nismo zadovoljne, da smo nesrečne, izčrpane in obupno prazne. Vendar se delamo, da je vse ok. In verjemi, to poznam zelo od blizu, kajti to, kar bom delila s teboj je sad mojega popotovanja vase.

Izziv je brez dvoma v tem, da se z občutki, ki so prisotni nič ne zgodi, še vedno so prisotni. S tem, ko tega nočeš videti, pravzaprav vedno znova izdajaš samo sebe. Ko izdaš sebe, je to boleče in s tem »vročim kostanjem« hočemo nekaj narediti. To kar naredimo v sebi je, da to zanikamo. Enostavno ne sprejmemo tega, kar je. Na tem mestu pogosto zavihamo rokave in gremo v delo na sebi, v iskanje sebe, ker nekaj je v zvezi s tem vendar treba narediti, je res!?

Fascinantno je, kako se ženske lotevamo naraščajočega nezadovoljstva v sebi skozi projekte – še en otrok, nova hiša in s tem selitev, nova služba, ki prinese ure posvečanja drugim. Vse to v upanju, da se ne bo potrebno ukvarjati s sabo, soočiti s tem, kar se dogaja v tebi, da se bodo stvari spremenile, ali bolje rečeno, da bodo izginile. Upamo, da bomo s spremembo zunanjih okoliščin naredile spremembo v notranjosti, da se bomo bolje počutile. V prispodobi, ki jo rada uporabim; upamo, da bomo prazen rezervoar za gorivo napolnile s tem, ko bomo v življenju hitreje vozile.

In tako lažemo same sebi, zanikamo to, kar čutimo v svoji notranjosti in to je izjemno boleče. Ravno zaradi te bolečine, ki jo ob tem čutimo v sebi in ker čutimo, da ne glede na to, kako aktivne smo ter se poskušamo zamotiti, ugotovimo, da potrebujemo krivca. Nekdo mora biti kriv, da se to dogaja meni in tako začnemo vse skupaj projicirati ven iz sebe. Ravno ta projekcija pa v nas ustvari močan občutek zlorabe. S tem, ko iščemo nekoga, ki bo kriv za vse, kar se nam dogaja, zlorabimo to, kar čutimo v sebi.

Zlorabimo resnico in vedenje, da je vse moje.

Zloraba sebe, svojega zaupanja, svoje resnice vodi v edino logično smer … zapustimo same sebe. Zapustimo ta del nas, ki nam ni všeč. Ta del nas, ki je kriv za vse skupaj. Zapustimo se s tem, ko smo ta del preslikale ven iz sebe in v zunanjem svetu našle krivca. In ker je bolečina tega res ogromna, se ločimo od sebe. Odtujimo se od sebe in gremo v otopelost, kjer ne čutimo bolečine, kjer ne čutimo tega, kar se v naši notranjosti dogaja.

In potem je vse, kar je potrebno, da to ne pride na plano, v našo zavest, to, da držimo to skrivnost v senci. In za to, da ta bolečina ne pride na površje, vsak dan porabljamo ogromne količine svoje dragocene življenjske energije, kar vodi v utrujenost, izčrpanost in nezadovoljstvo že takoj zjutraj, ko vstaneš. In da ljudje ostajajo v otopelosti, pogosto uporabljajo zunanje substance, kot so kofein, nikotin, alkohol in druge, da ne čutijo bolečine v sebi, da jo ohranjajo v senci.

Zato afirmacije ne delujejo, zato je meditacija le način, ki ti sicer daje trenuten občutek olajšanja, vendar, če tega občutka ne spustiš skozi sebe, ker je na poti ovira v obliki otopelosti, odtujenosti, v obliki tega, da nočeš čutiti, vse skupaj ostaja le obliž na rano, ki se skriva globoko v tvoji notranjosti. Zato sicer lahko delaš spreminjanje prepričanj, ki jih prepoznavaš in jih čistiš, vendar če ti stvari ne pripelješ do temelja, če tega ne začutiš v telesu, to ignoriraš v sebi, vse ostaja, le da je skrito.

In zato lahko prebereš vse prave knjige in to na tone, stvari razumeš na mentalnem nivoju, vendar, ker je Vesolje izjemno mesto, nam v življenje vedno pripelje ljudi, ki nam odslikajo in pokažejo ravno te, naše najbolj skrite dele v naši notranjosti, z namenom, da bi jih ugledali in prepoznali, ter jih sprejeli v sebi. In to, kako se prepogosto odzovemo na to, ko nam nekdo pritisne na bolečo točko je, da sodimo, kritiziramo, da napadamo, se borimo ali pa da na drugi strani bežimo pred tem. Tretji odziv naše notranje avtomatike je, da ignoriramo.

Sedaj me boš vprašala, zakaj je temu tako?

Vse skupaj se začne že v maternici, ko otrok prevzema mehanizme čustvenih odzivov s strani mame. Vendar za voljo boljšega vpogleda, poglejmo kako se stvar odvija malce kasneje v otroštvu, ko je mama sitna, žalostna, razočarana, utrujena in morda ravno na točki svojega čustvenega prebujenja. Kot otrok vse to čutiš. Kot otrok si del maminega čustvenega polja in čutiš to, kar čuti ona. Ko prideš k njej, v želji, da bi jo razvedrila, da bi ji pomagala, ker čutiš, kar čuti ona, te zavrne. Pravi, da je vse ok.

Vendar ti čutiš, da ni ok.

Kako otrok ve, da je ljubljen in sprejet tak kot je? Glede na to, kako so te starši ljubili. Vse v tvojem svetu je bilo v otroštvu odvisno od čustvene interakcije, od tega, kar si prejela. Brez osebe, na drugi strani, ki bi ti odslikala tvoja čustva nazaj k tebi, nisi imela dostopa do vedenja in razumevanja kdo ti si. Otrok čuti, vendar potrebuje potrditev s strani staršev, da je to, kar čuti, resnično. Tvoji starši ti odslikajo tvoj obstoj nazaj k tebi. Tako se je oblikoval tvoj jaz. V začetku življenja otrokovo razumevanje sveta prihaja s strani staršev. Starši potrjujejo tvoj obstoj. Če tvoji starši ne ustvarijo občutka varnosti in vrednosti, če so tvoje zaznave in tvoje potrebe trčile ob nepotrpežljivost, frustracijo in jezo, si se naučila, da nisi ljubljena. Da si grda, da si breme, da nisi dovolj… tako se ustvari lažni jaz.

Ko ti tvoja mati ni potrdila tvojih zaznav, tvojih občutkov z resnico (in da se razumemo, staršem ni treba razlagati cele zgodbe, to da rečeš; glej nič ni narobe s teboj, žalostna sem, skrbi me, boli me, to popolnoma zadošča), ko ti ni odslikala, tega kar si čutila, si podvomila vase in v svoje občutke. Tako se ustvari nezaupanje vase. Konec koncev si otrok, kaj pa ti veš o življenju in sploh vsem? Tvoji starši so tista avtoriteta, ki ti potrjujejo to, kar čutiš.

In tako so tvoji občutki žalosti, strahu, utrujenosti zanikani in to doživljaš, kot da je sigurno nekaj narobe s tabo, da mama to doživlja, to čuti in tega ne pove. Če bi bila vredna, bi ti povedala resnico. In tako otrok krivdo prevzame nase in čuti ranjenost, ob tem občuti zapuščenost s strani starša, ker ni prevzel odgovornosti za svoje občutke in jih je pravzaprav odložil na otroka. Mama te je pravzaprav zapustila, ker ti ni povedala resnice glede občutkov, ki jih zaznavaš. In tako se loči od tebe in ti čutiš ločenost.
Če je med otrokom in staršem prisotno zaupanje in varnost, to ustvari nevidno povezavo, ki je temelj čusto vseh odnosov kasneje v življenju. Svoje vrednosti si se učila iz te nevidne povezave. Starši, ki so čustveno zaprti ne morejo odslikati in podpreti čustev svojega otroka in ne ustvarijo te intimne povezanosti, ki jo otrok potrebuje.

Otrok potrebuje potrditev, potrebuje pozornost in ljubezen.

To, da v sebi čuti ločenost, je enako uničenju. Čuti, da ni vredna zaupanja, resnice in vedno znova poustvarja občutke ločenosti v sebi. Zakaj? Ker se v podzavesti zaradi asociacij, za katere skrbijo naši možgani, ustvari asociacija, da je varnost enaka ločenosti in s tem uničenosti.

To je tako uničujoče za otroka, ker za svoje preživetje potrebuje občutek ljubezni in pozornosti, da ustvari mehanizme ugajanja drugim. Ugajanje drugim je v svojem bistvu izguba stika s seboj, izguba svojega avtentičnega jaza. Iz tega se razvija lažni jaz, ki samo pokrije, zakrije občutke nepopolnosti in pomanjkljivosti. Da bi osrečile druge, moramo biti pridne. In tako se naučiš, da sta varnost in sreča odvisni od zunanjega sveta.

Kako to spremeniš?

Prebujenje je izbira. Je zaveza, da prevzameš polno odgovornost za svoje življenje in za svoje občutke. Ko prevzameš polno odgovornost za to, kar občutiš, boš lažje upravljala s svojo energijo. Ko ne sprejemaš odgovornosti, si v reakciji… ali se braniš, ali boriš ali pa si v ignoranci in skozi to ustvarjaš še več problemov.

Prvi korak
je, da se zaveš čustvene pokrajine v kateri živiš, kaj te obdaja, kaj čutiš!?
Drugi korak je v sprejemanju tega kar je, v sprejemanju sebe točno take kot si, brez potrebe po spreminjanju. Da dojameš, da niso krivi tvoji starši ali kdorkoli zunaj tebe, da prevzameš polno odgovornost zase.
Tretji korak je v negovanju sebe, da objameš sebe, brez sojenja in razsojanja, da si poveš resnico.
In četrti korak je v predaji toku življenja, da znaš praznovati življenje, celoto sebe in zavestno izbirati kako želiš potovati skozi svoje življenje.

Kdo sem, da govorim o tem?

Zadnjih 20 let sem posvetila preučevanju arhetipov (izobraževala sem se pri Caroline Myss) in mehanizmov, ki delujejo v naši notranjosti in kako kreiramo svet v katerem živimo. Šla sem skozi številne delavnice, delala številne tehnike od angelske terapije, Theta Healinga, Reconnection zdravljenja, Reference Point Therapy, dokler nisem leta 2009 dojela, da mi vse znanje in vse tehnike ne bodo pomagale sprejeti sebe. Da je dovolj delovanja, dovolj siljenja in dovolj truda, da je dovolj dela na sebi. Dojela sem, kako pomembno je negovanje za žensko dušo. In to je tisto, kar zadnjih 6 let delim z ženskami. Stik s svojo ženstvenostjo in utelešanje sijaja je moja strast. In svoje življenje sem posvetila temu, da svoj dragulj delim s srčnimi ženskami, ki želijo narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, brez, da ob tem žrtvujejo stik s svojo žensko dušo, svojo ženstvenost.

Če te zanima več o tem, kako sprejeti sebe, objeti sebe in zaživeti kot ženska, za katero si se rodila, da postaneš, te vabim, da se mi pridružiš na druženju Objemi Sebe >>> tukaj<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena