Obdobje med mrkoma je bilo intenzivno in mnogi so bili na adrenalinu. Zdaj, ko je vsega konec pa se mnogi soočajo s tem, da se stvari niso odvile po pričakovanjih.
Pogosto namreč čakamo, da se bo novo razvilo preden smo voljni opustiti staro in narediti prostor za novo.
In opuščanje starega ni nekaj, kar bi z navdušenjem naredili.
Premik v neznano je pogosto pospremljen s strahom, negotovostjo, dvomi in uporom.
Pogosto poslušam, kako ljudi strah ohromi in kako iz strahu ne morejo narediti tega, kar si želijo. V praksi pa opažam, da je to, kar mi opisujejo kot strah, pravzaprav nekaj drugega in ne strah.
Pred dnevi sem se pogovarjala s prijateljico, ki mi je razlagala o strahu pred neznanim in ko sem ji razložila razliko med strahom in vznemirjenim pričakovanjem, sem dojela, da sem to v nekaj dneh razlagala že tretjič. Takrat sem si rekla, da bom o tem napisala članek, ker zagotovo nisem sama v tem prepoznavanju razlike.
Ko smo bili majhni, smo bili vznemirjeni pred vsakim novim podvigom in to vznemirjeno pričakovanje so naši starši pogosto interpretirali kot strah. To se je kasneje v šoli še bolj izrazilo, kajti vedno, ko se lotevamo novih in neznanih stvari, vstopamo na področje, ki je nepoznano. Pravzaprav gre za pridobivanje novih izkušenj, kar je vedno povezano z vznemirjenjem.
In ker večina ne loči med vznemirjenim pričakovanjem in strahom, so nas pogosto spraševali, ali nas je strah.
In ker si kot otrok in kasneje najstnik nesiguren vase, pogosto ljudem okoli sebe enostavno bolj verjameš kot sebi in tako smo se pustili prepričati, da nas je strah. In zato ljudje pogosto takrat, ko stopajo v nove okoliščine v svojem življenju, sami sebe sabotirajo, se ustavijo iz prepričanja, da jih je strah, kar pomeni, da je pred njimi nedvomno nekaj nezaželenega. Vendar to ni nujno res.
Pri sebi sem ugotovila, da sem pogosto vznemirjena pred novimi podvigi, ko se lotevam stvari, ki jih še nikoli nisem počela. Simptomi so identični strahu; nemir, potenje rok, hitrejši utrip, vendar je v energiji bistvena razlika. In ko sem se tako opazovala nekaj časa, sem spoznala, da je to vznemirjenje ob novih stvareh pravzaprav nekaj, kar je dobro in da se mi ni treba s tem boriti ali pred tem pobegniti.
Ključno je, da si dopustim, da to čutim v sebi in da temu občutku dam pozornost, da dobesedno zavestno širim svojo posodo za nove stvari.
Razcvet je proces v katerem širimo svojo posodo oziroma svoj notranji kanal za več energije, ki teče skozi nas. S tem, ko širimo svojo posodo, širimo svoje zavedanje, širimo razumevanje, čutenje in izkušanje stvari.
Pomembno je, da na vseh štirih nivojih razširimo svoja obzorja; duhovnem, mentalnem, čustvenem in fizičnem. Dejstvo je, da nas življenje včasih preseneti s situacijami, kjer se moramo razširiti, pogosto pa se podajamo v nove situacije zavestno. Ne glede na to, kako smo soočeni z izkušnjami, je ključno to, da zmoremo biti odprti za nove izkušnje.
Življenje je rast. In rast ni nikoli udobna. Ko se širimo, rastemo oziroma smo v razcvetu stopimo ven iz svoje cone udobja, v neznano. In to neznano je tisto, kar nam povzroči vznemirjeno pričakovanje ob tem, kar nas čaka za vogalom, kakšne nove izkušnje so pred nami.
Vedno, ko se podajamo v neznano, s tem svojim korakom aktiviramo notranje vznemirjenje. Res je tako, da je zelo podobno strahu, vendar je kvaliteta vznemirjenja popolnoma drugačna, kot je v strahu.
Vznemirjenje nas širi, strah nas krči.
Vznemirjenje te odpira, strah te zapira.
In razliko lahko prepoznaš le sama, v sebi, kajti, ko te nekdo gleda zunaj tebe, ne vidi razlike.
S tem vznemirjenjem prihaja kvaliteta radosti in ljubezni, prepoznavaš pričakovanje in srčnost, pogumno se premikaš naprej, kljub temu, da se premikaš v neznano. In če ti manjka samozaupanja, če nisi prepričana vase, te okolica lahko zelo hitro prepriča v to, da te je strah in da moraš biti previdna.
Samozaupanje je ena izmed ključnih veščin, ki jih moramo razviti v sebi, kajti vera vase je tisto, kar ti omogoča, da se v življenju vedno premikaš naprej in da se razcvetaš.
In tukaj smo zato, da rastemo, da se širimo, da se razcvetamo.
Vedno, ko opisujem odpiranje in dejstvo, da je potrebno pripraviti prostor za novo, se v tem procesu srečujemo z vznemirjenim pričakovanjem novega.
In vsakič, ko se v svojem življenju lotiš nečesa novega, ko se lotiš podviga, kjer nimaš izkušenj, boš v sebi doživljala to isto vznemirjeno pričakovanja novega. Če boš to vznemirjenje interpretirala kot strah, tebo to ustavilo. Potegnila se boš nazaj v svojo cono udobja in ne boš sledila svojim željam in navdihom.
Če pa boš prepoznala to neudobje vznemirjenja, kot to kar je, vznemirjenje zaradi tega, ker se odpiraš nečemu novemu, boš zmogla vedno znova presegati samo sebe in se odpirati novemu, vedno znova in znova.
In če želiš rasti, je izjemno pomembno, da usvojiš to razliko v sebi.
Le tako se lahko pogumno premikaš v nove podvige in najdeš nove poti.
Če dopustiš strahu, da te ustavlja, če to vznemirjenje vedno znova interpretiraš kot strah, sama sebe ustavljaš in ob tem se v tebi ustvarja nezadovoljstvo, zamera sami sebi in občutek ločenosti.
Jeza, ki je pogosto skrita pod strahom opozarja na dejstvo, da se ne poslušaš in da ne prepoznavaš, kaj je tista skrita potreba, ki jo ignoriraš v sebi.
Človek v sebi nosi potrebo po raziskovanju. Tvoja duša si želi širiti, izkušati, vodi te v razcvet. Otroška radovednost nima meja. In ta delček je še vedno skrit v tvoji notranjosti. Če nisi voljna, da tvegaš in se podaš za tem vznemirjenjem, ki te vodi na nove celine in v nova odkritja, ostajaš ujetnica svoje notranjosti in svojega strahu.
To notranje nezadovoljstvo potem pogosto projiciramo na ljudi okoli sebe, ki postanejo krivci za naše stanje in situacijo v kateri se nahajamo.
Vse kar je potrebno, je voljnost, da resnično začutiš sebe.
Voljnost, da prepoznaš, kje se nahajaš in kaj zaznavaš.
Postati moraš budna opazovalka svoje notranjosti, da bi lahko prepoznala priložnosti za razcvet, za rast in svoje širjenje posode.
Izbira je pravzaprav zelo preprosta; svoboda neznanega ali omejenost, ujetost v okvire znanega. In izbira vsak posameznik sam.
Vendar pa to ni lahka izbira, saj običajno terja premik, ki je neudoben, neprijeten in zato strašljiv.
Vse to ne zmanjša dejstva, da moraš izbrati.
Kaj izbiraš zase?
Zase vem. Udobje neudobja, brez dvoma.
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu.
Ker vem, da Ženska s svojo svetlobo pusti sled.
To mi pove skoraj vsaka ženska, ki pride k meni. Tudi sama sem imela izziv s tem, da sem sprejela, da je toliko na meni. Vendar brez dvoma drži, da ko je ženska srečna, so vsi okoli nje srečni. Ne zavedamo pa se, da se svet ne more v celoti izraziti, če se Ti ne izraziš v celoti. Narava je odvisna od tebe, da utelesiš svojo dušo. Pomanjšana človeška duša pomeni pomanjšano naravo. In tako kot narava hrepeni po tvoji utelešeni duši, tvoja ženska duša hrepeni po svetu v katerem se narava uteleša v polnosti in raznolikosti.
V življenju ženske pride dan, ko v sebi začuti globoko hrepenenje po tem, da prispeva, da pusti sled, da se dotakne ljudi in naredi pozitivno razliko. Vendar darilo, ki ga nosiš v sebi ni namenjeno temu, da rešiš svet. Bistvo je v tem, da to darilo spoznaš v sebi ter ga utelesiš. To, da odkriješ svoje edinstveno darilo je hkrati izjemna priložnost in na drugi strani izziv.
Izziv tukaj je, da boš morala zato, da resnično zaživiš kot ženska, za katero si se rodila, da si, opustiti vse, kar je lažnega v tvojem svetu.
To je neudobno in premik v neznano je nekaj, kar ne izbiramo zlahka. Klic v stik z žensko dušo v sodobnem svetu pride brez opozorila, brez pomoči starešine in brez rituala iniciacije, ki bi te vodil skozi, zato je pogosto videti, kot bi ti nekdo potegnil preprogo izpod stopal.
Vendar je to, da podariš darilo svoje ženske duše, največ, kar lahko narediš, da ljubiš druge in služiš svetu. Najti moraš to, kar je edinstveno in avtentično tvoje, da to ponudiš svetu, preden ga lahko narediš za boljše mesto.
Spust v globine svoje ženske duše je proces zdravljenja na najglobljem nivoju. In v sodobnem svetu smo pogosto brez vodstva, zaveznikov na poti, brez priprave in veščin, ki ti pomagajo skozi ta proces na popotovanju, kjer velika večina trpi in si želi pobegniti.
Divine Akademija je sveta posoda preobrazbe. Ni le skupek praks in orodij, podpira način življenja, kjer raziskuješ svoje globine na sijoče ženstveni način in kjer so prakse pisane na tvojo žensko dušo.
Vodim te skozi zrelostni korak, da stopiš v stik s sabo, s svojo žensko dušo.
Veronika mi je pisala: »Vzgojena sem bila tako, da mi je bilo vedno naloženih preveč odgovornosti in dela. Pri meni je zagotovo prevladoval moški princip delovanja in res sem večino časa preživela v delovanju. Sedaj vem, da je bil to obrambni mehanizem, ki me je varoval pred čutenjem in občutenjem. Bila sem pretežno v levi možganski polovici v kateri je prevladoval razum. Ravno zato mi je struktura modulov akademije tako zelo pomembna.
Darilo akademije je bilo to, da sem začela spoznavati oz. se spogledovati s svojo žensko platjo, ki je bila prej v zanikanju.
Začela sem se soočati s svojimi potrebami, čustvi, ranjenostmi, željami,… Postala sem opazovalka sebe. Tokrat ne iz perspektive žrtve in ne s polnostjo lastnih obtoževanj.
Začela sem se spraševati kaj potrebujem, česa si želim, po čem hrepenim, kako se lahko negujem,..? In kar je najvažnejše, želje sem si začela tudi uresničevati.
Po plasteh so se zelo počasi začeli luščiti moji obrambni mehanizmi (tu so mi res predvsem zelo pomagala predavanja o notranjem otroku). Začela sem se povezovati s sabo. Postala sem bolj ”prisotna” osredotočena v svojem centru.
Do sebe sem postala razumevajoča, začela sem se poslušati, brez obtoževanj in se spoznavati na druge načine. Spustila sem veliko stvari in nehala delovati. Kar naenkrat sem samo bila – tiha opazovalka, ki ne komentira, ne nadira, se ne krega in ne deluje. To so res bile male zmage, ki pa so mi zelo olajšale življenje.
Postala sem priča sprememb, ki so se začele porajati v meni. Sedaj živim bolj zavestno. Učim se poslušati svoje telo in svoje srčne želje in potrebe. Učim se več delovati iz srca ne le iz glave. Sedaj se večkrat znam ustaviti in se vprašati zakaj me določene stvari še vedno iritirajo, je to res moja zgodba ali koga drugega. Mi drugi res nastavlja ogledalo in kaj mi želi povedati.
Zelo težko mi je bilo sprejeti, da je tako zelo veliko na ženski. S tem imam še vedno velike izzive. Vidim, pa tudi doma kako funkcionira naša družina in da če sem v redu jaz smo v redu vsi mi.
Zdaj se ne bojim več odkrivati sebe. Pravzaprav me vse to kar malo zabava, čeprav ne vedno. Ko se kje zataknem mi je umetnost ustaviti se in se vprašati kaj se sedaj dogaja. Kje in zakaj boli? Zdaj se ne zapiram več, niti ne grem v boj ali beg. Izzivi seveda še vedno so, samo moje reakcije so drugačne.
Tudi sina učim, kako naj čuti svoje telo, svoja občutenja. Sedaj si znam prisluhnit. Znam iti počivati, ko je telo utrujeno (to je zame nekaj povsem novega), znam si bolje prisluhniti in tudi če nisem v redu oz. ne naredim vseh stvari, ki so v planu, se ne obtožujem
Na plano, sicer še zelo subtilno in sramežljivo, prihajajo tudi moja intuicija in moje dušne kvalitete. Te vedno bolj prepoznavam in jih toplo pozdravljam. Predvsem v kreacijah prihodnosti jih želim spoznati še bolj in jih gojiti.
Zelo sem hvaležna, da se je partner na moje spremembe odziva pozitivno in da me pri tem podpira. Okolica se temu upira predvsem moja mama, ki ima velike težave z mano in me stalno poskuša potegniti v stara delovanja.
Zelo sem ponosna na to, da sem si pri 44 letih prvič v življenju dala naredit pramena v laseh in obiskala kozmetični salon, kjer so mi nalakirali nohte na nogah. Halooo?! Vem, da se to sliši bizarno a to so bili zame res tektonski premiki. Izpostaviti ženske atribute in postati ženska, če izhajaš iz družine, kjer so si želeli sina, ne hčerke je res velik korak.
Torej, postajam ženska, malo pozno a iz vsega srca. Počasi mi gre vedno bolje in pri tem uživam. Moj mož pa tudi.
Z akademijo in seminarji pri Taji sem se spogledovala že dolgo. Potem je prišel trenutek, ko sem si rekla, zdaj je prišel pravi čas in se brez obotavljanja prijavila na akademijo. Zelo velika motivacija za učenje mi je sin in spoznanje, da imam družino, v kateri nikakor ne želim ponavljati vzorcev in ”uspešnih” vzgojnih principov svojih staršev.
Z nekaj besedami lahko povzamem, da mi je bila akademija nad vsemi pričakovanji. Nisem vedela, da predavanjem sledijo prakse, tem pa še pisne skripte. Sem človek, ki potrebuje strukturo in na akademiji sem jo res dobila.
Predavanja so si zelo sistematično sledila in pričel se je spust v globine, poglobljen s praksami. Predavanja sem si presnela na mobilni telefon in jih poslušala na vseh mogočih krajih kadarkoli je le bilo možno. Lahko priznam, da je leto 2016 minilo v znamenju Taje in njenih predavanj. Definitivno.
Za nameček smo potem prejeli še dodatna predavanja, ki so bila resnično zelo velika darila.
Zelo dragocena so mi bila predavanja o ranjenostih notranjega otroka in o razcvetu ženske ter o razlikah med moškimi in ženskami. Ta predavanja se mi zdijo bazična in temeljna za vsakega, ki želi spoznati sebe.
Lahko rečem, da sem po opravljeni akademiji drugačna. Spoznala sem kako zelo malo vem o sebi in kako rada bi nadaljevala po tej poti k svoji biti, svojim kreativnostim, samozavesti,… Postajam ženska. Predvsem bolj zavestna, čuječa in veliko bolj (so)čutna do sebe – kar je zame povsem nov
Obisk akademije zelo toplo priporočam vsem ženskam sploh pa mamam, da lahko predajo svoje znanje naprej svojim otrokom.«
Če začutiš klic, Te vabim v našo družbo že 4.3.2017, ko se odpirajo vrata 9 mesečnemu negovanju Ženske Duše. Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>
V veliko čast in veselje mi bo, da te vodim skozi porajanje sebe na sijoče ženstveni način.
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu.
Ker vem, da Ženska s svojo svetlobo pusti sled.
Moj Valentin me je peljal na senzualno popotovanje, kjer sem odkrivala dele sebe, ki jih še ne poznam. Bilo je magično. Kljub vsemu lepemu, pa je tisti del mene, ki ne more iz svoje kože, razmišljal o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Ko sem poskušala razložiti moj izziv (še vedno pozabim, da moški ne ve, kaj početi z izzivi in je fenomenalen v reševanju problemov), enostavno nisem znala ubesediti tega, kar bi potrebovala. In bolj, ko sem se trudila, bolj sem vse zapletla, zakomplicirala do te mere, da na koncu sploh nisem vedela, kje sem začela.
Težava je bila v tem, da sem v očeh mojega dragega uničila vse tisto, kar sva doživela.
Kot bi slon prišel v trgovino s kristalom. Z ritjo sem podrla vse, kar sem prej ustvarila.
Ob tem sem dojela, kakšen izziv imam s tem, da ne povem resnice.
Ženske pogosto poskušamo moške zaščititi pred resnico.
Vse prepogosto stvari zavijamo v celofan.
Nismo jasne in ne znamo ubesediti tega kar potrebujemo.
Pogosto si ne upamo povedati resnice in jo skrijemo.
Naredimo se šibke, nemočne v upanju, da nas bo moški nekako rešil.
To česar ne vemo je, da moški ne mara iste osebe reševati več kot enkrat. Mogoče dvakrat. Tretjič v identični situaciji ne bo niti poskušal, ker na to gleda kot na potrato energije.
Brez dvoma ni rešitev v tem, da se skrivamo. Pomembno je, da ženska pozna svojo moč in da zna rokovati s svojo močjo, da jo zna uporabljati modro, z integriteto. Naučiti se moramo upravljati s svojo močjo. To je tisto, kar je za moškega seksi. Ženska, ki je samozavestna v svoji moči je brezmejno privlačna.
V sijaju ženske leži njena moč.
Ženske žal skrijemo svojo svetlobo, pogosto same pred seboj. Potisnemo jo v globine nezavednega v upanju, da z njo ne bomo vzburjale moških okoli sebe.
Ob tem pozabimo, da je esenca ženske življenje, vitalnost, živost, ki vzburi praznino in zavest, ki jo predstavlja esenca moškega. Ženske ne prevzamemo odgovornosti za to, kdo smo in kaj s svojo prisotnostjo naredimo.
Če pogledamo simbol jina in janga, je v jinu vedno tudi jang in v jangu vedno tudi jin.
Ženska ima v sebi moški del, ki ga v psihologiji poznamo kot Animusa in moški ima v sebi ženski del Anime.
Da bi resnično zaživele v strastnem, sočnem in vznemirljivem partnerskem odnosu, je potrebno ustvariti polarnost. Zakon polarnosti govori o tem, da se nasprotja privlačijo. Privlačnost se zgodi med nasprotnima poloma. Namesto plusa in minusa v odnosih govorimo o ženstvenosti in možatosti, ki poosebljata kvalitete, ki se privlačijo.
Stvari se zakomplicirajo, ker možatost in ženstvenost nista opredeljena s spolom, temveč s kvalitetami.
Kar v praksi pomeni, da imaš lahko možatega moškega, ki si želi zmagati in je pripravljen za žensko narediti vse.
Vendar ga bo možata ženska spodnesls na celi črti s kritiko, sojenjem in cinizmom, ter mu dobesedno vzela moč. S tem ga prisili, da prevzame žensko polarnost v svoji notranjosti in se podredi. V kolikor tega ni voljan narediti, bo odnos zapustil.
In to je razlog, da imamo v sodobni družbi pogosto možače, ki obvladujejo prostor in so pogosto v izkrivljeni moški energiji, kjer se borijo za prevlado in gredo čez trupla, hkrati pa se pritožujejo, da pravih moških ni več, ker so vsi poženščeni in copate.
Tukaj ne gre kaj je prav ali narobe. Osebno sem mnenja, da je ključno vprašanje, ki si ga moramo zastaviti ali nas to, kjer smo, izpolnjuje in osrečuje. Ženska ima lahko veliko moške energije, si želi doseči velike stvari in so ji rezultati bolj pomembni od povezanosti. In na drugi strani imamo lahko moškega, ki je v svoji ženski energiji, uživa v naravi, deska na valovih in neizmerno uživa v plesu, glasbi in vzgoji otrok.
Za polarnost v odnosu je pomembno, da veš, kje se nahajaš.
Če želiš imeti možatega moškega ni rešitev, da mu razlagaš, kaj bi moral narediti. Polarnost boš najlažje ustvarila s tem, ko boš ti stopila v svojo ženstvenost.
Ob tem pa pozabljamo na pomembno podrobnost. Če želiš v svojem življenju imeti možatega moškega, moraš imeti tega moškega najprej v sebi. Tvoj notranji moški mora biti možat in v polarnosti s tvojo notranjo žensko. Če je tvoj notranji moški šibek, negotov vase in se izogiba odločitvam ter fokusu, če ti v sebi vedno znova kastriraš svojo moško energijo, ne boš pritegnila moškega, kot si ga želiš. V obstoječem odnosu pa ne boš izvabila iz svojega moškega najboljšega, kar lahko.
Poanta je v notranji polarnosti, ki se odslikava v tvojem zunanjem svetu. In pri moškemu je tako, da ne glede na to, kako možat je, če nima notranjega odnosa s svojo Animo, če ne ceni in spoštuje svojega ženskega dela v sebi, ne bo spoštoval ženske v zunanjem odnosu.
Zato je pomembno, da se v svoji želji po možatem moškem ne odpoveš svojim moškim kvalitetam v sebi in obratno, ni modro, da se moški odpove svojim ženskim kvalitetam.
Pogosto se ujamemo v stereotipe o tem, kaj bi moral narediti moški zato, ker je moški in kaj bi morala narediti ženska zgolj zato, ker je ženska. Tovrstno urejanje stvari v zunanjem svetu skozi zunanje aktivnosti se ne obnese. O tem sem že govorila, da ne boš bolj ženstvena, če si boš lakirala nohte, nosila seksi perilo in visoke petke.
Da se ne ujamemo v stereotipe in v izkrivljeno moško (kontrola) in žensko (podrejanje) energijo, o katerih sem govorila malce višje v primeru, je ključnega pomena, da poznamo izvorne polarnosti. Polarnost lahko ustvariš, če v svojem telesu čutiš svojo ženstvenost ali možatost.
Modro je, da začneš z občutenjem dveh temeljnih polarnosti, če želiš iz svojega partnerja izvabiti najboljše:
Vodenje (jang) in sledenje (jin)
Vodenje je odločanje. Dobro odločanje, ki navdihuje sledenje. Ko vodiš izbereš, kam se želiš premakniti in rečeš “Gremo tja.” Vodenje nima nobene veze s kontrolo. Vodenje je izvorna moška kvaliteta. Kontrola je izkrivljena moška kvaliteta. Ko vodiš, je izbira osebe na drugi strani ali ti bo sledila ali pa ne. Sledila ti bo, ker tako želi in ne, ker jo v to prisiliš.
Sledenje na drugi strani je, da greš tja. Samo, če si želiš. Sledenje je pristen JA, ki ga začutiš v sebi kot odgovor na “Gremo tja.” Nekomu slediš, ker si želiš priti tja, kamor te vodi. To je kot v restavraciji, ko pride natakar in te vodi k tvoji mizi. Slediš mu, ker si želiš priti k svoji mizi.Tako kot vodenje nima nič opraviti s kontrolo, sledenje nima nobene veze s podrejenostjo.
Bodi pozorna na to naslednjič, ko te bo moški povabil na večerjo; mu boš dovolila, da vodi, kar pomeni, da mu boš sledila.
Ključno vprašanje, ki se tukaj poraja je ali mu boš zaupala, da vodi? Zato je tako pomembno, da zaupaš svojemu notranjemu moškemu, da vodi.
Dajanje (jang) in sprejemanje (jin)
Dajanje ni stvar daril. Dajanje je izražanje, je trditev. Kompliment je nekaj, kar daš, tako kot žaljivka, lahko daš objem ali opravičilo. Tvoja izbira je, če to daš ali ne.
Sprejemanje je povezano s tem, da sprejmeš stvari takšne kot so. Če te oseba objame, je na tebi, da se odpreš in sprejmeš. Nič ti ni treba narediti. Ključno je, da se objemu predaš.
Sprejemanje nima nobene veze s pričakovanji, z zahtevami ali kontrolo. To ni trgovina v stilu jaz ti dam, če ti meni daš. Zahtevni ljudje (vase zagledana kraljica drame) ne opazijo, ko jim nekdo daje, ker v resnici niso v poziciji, da bi sprejeli in to odbijejo od sebe.
Zato bodi pozorna naslednjič, ko ti moški da kompliment, da se odpreš in ga sprejmeš.
V mojem Valentinovem darilu sem bila izzvana na obeh polarnostih, da sem se pustila voditi in sem sledila na eni strani, še bolj pa v tem, da sem bila voljna sprejeti kar mi je bilo dano. Ponovno se mi je razkrilo, kako je notranja polarnost v tebi ključnega pomena. Ključnega pomena je, da razviješ oba dela v sebi. Ko pa imaš na drugi strani moškega, je modro, da si v svoji ženski energiji.
Tvoja moč, tvoj sijaj pritegne k tebi moškega, vendar moraš ti zaupati vase in držati sama sebe, biti stabilna v sebi, da se ne boš umaknila, skrila ali zavrnila tega, kar ti lahko moški da.
Več o razumevanju razlik med spoloma delim v spletnem druženju Koda:Moški. Podrobnosti najdeš >>>tukaj<<<
Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena
PRIPRAVLJENA NA VEČ? Ostani v stiku z mano. >>> V spletnem druženju Koda:Moški razkrivam pet pomembnih kvalitet moškega; možatost, osredotočenost, širokosrčnost, kavalirstvo in integriteto, ter kako svojega moškega navdihneš, da jih podeli s teboj. S teboj bom delila 7 načinov, kako podpreš svojega moškega, da postane najboljši moški, ki je lahko, s teboj. Veliko pozornosti bomo namenile razumevanju razlik med moško in žensko naravo. Kajti odnosi – pa tudi odsotnost odnosov – so v tvojem življenju ali veter pod tvojimi krili, da lahko letiš ali pa teža, ki te vleče navzdol in ti onemogoča, da zaživiš življenje o katerem sanjaš. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<
>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.
Ena najtežjih lekcij v mojem življenju je bila brez dvoma ta, da intimnost, ta globoka povezanost, po kateri sem tako močno hrepenela, ni mogoča brez resnice.
Ne moreš reči, da nekoga ljubiš in hkrati prikrivati informacij drug pred drugim.
Realnost je takšna, da nenehno zavajamo druge v želji, da bi zaščitile sebe. Skrivamo se in se ob tem ne zavedamo, da gre za past v katero se ujamemo. Ohranjanje distance in neiskrenost v povezavi s tem, kaj si želimo, kaj smo naredile in kaj si mislimo je za odnose pogosto uničujoče.
Ko zadržuješ informacije, ker veš, da bi to vplivalo na mnenje osebe na drugi strani, to ustvarja izolacijo in odtujenost drug od drugega.
Če si v odnosu želiš več intimnosti, več globoke povezanosti, več radosti in izpolnjenosti v življenju, potem je radikalna iskrenost nekaj, kar je pomembno, da daš v prakso.
Ko sva z mojim dragim začela postavljati temelje izpolnjujočemu partnerstvu, ki ga nekateri imenujejo tudi sveto partnerstvo, sem se srečala s štirimi darili, ki si jih morava podariti. Eno od štirih daril je radikalna iskrenost, ki me je osebno pošteno pretresla. Dojela sem, da sem vedno takrat, ko ne vem, kaj potrebujem ali pa svojih potreb ne delim s svojim moškim, neiskrena. Vedno, ko sem bila mnenja, da on ve, kaj potrebujem, da bi moral vedeti, sem bila neiskrena najprej sama s seboj in tudi z njim.
Iskrenost se začne z opazovanjem sebe in s tem, da začutiš, kaj dejansko izkušaš v dani situaciji in da poveš, kaj čutiš. Da si poveš resnico. Kar je v sodobni družbi, kjer si ljudje prizadevajo, da je videti, kot da je njihovo življenje super, skoraj nezaslišano.
Velika večina ljudi se pretvarja, da so nekdo, ki niso. Naučeni smo, da se igramo igro »delaj prav«. Nenehno nas skrbi ali delamo prav ali bi morali početi kaj drugega. V resnici smo precej nevrotična družba, ki jo nenehno skrbi in je depresivna glede tega, da stvari niso kot naj bi bile. Nenehno sodimo sami sebe, da nismo, kar mislimo, da bi morali biti. Trudimo se, delujemo, potiskamo.
Ko si z nekom v odnosu, se vedeš na način kot ti meniš, da si oseba na drugi strani želi od tebe. Vendar, če se vedeš na tak način, ne boš nikoli zares poznala ljubezni. Tudi, če tovrstne laži povzročijo, da te oseba ljubi, te v resnici ne ljubi. Ljubi tvoje laži.
Ljudje smo udomačeni, da se ukvarjamo s tem, kaj si o nas mislijo drugi in poskušamo ustreči temu, kar naj bi si drugi ljudje predstavljali o nas.
Tvoja identiteta je tvoja igra, je tvoja zgodba. In delamo vse, kar je v naši moči, da to zgodbo vzdržujemo. Od otroštva smo vzgojene v prepričanje, da smo naše ocene in da smo to, kar si učitelji mislijo o nas. Kasneje smo prepričane, da smo to, kar si o nas mislijo vrstniki. Družba nas prepričuje v to, da je tvoja identiteta tvoj ugled. V resnici pa sploh ne veš, kdo si. Ves čas si prizadevaš, deluješ v smeri tega, da bi ustrezala temu, kar misliš, da od tebe pričakujejo drugi.
V resnici ves stres, ki ga ob tem doživljaš, izhaja iz tebe. V resnici nimaš stresne službe, to kar je stresno, je tvoje poizkušanje, da ustrezaš pričakovanjem, ki si jih ti ustvarila v svoji glavi, glede tega, kaj drugi pričakujejo od tebe.
Vsi smo se kot otroci pretvarjali, da smo nekdo drug. Težava s pretvarjanjem nastane, ko se pretvarjaš, da se ne pretvarjaš, takrat, ko se v resnici pretvarjaš in to je laganje. Vsi vstopimo v to igro tam nekje okoli desetega leta. Nehamo govoriti resnico glede tega, kaj čutimo in kako se počutimo, glede izkušnje, ki jo imamo in namesto tega začnemo ustvarjati vtis skozi pretvezo. Pretvarjaš se, da se ne pretvarjaš, takrat, ko se pretvarjaš, da si nekdo, ki ti nisi. Nisi iskrena s seboj. In nisi iskrena z ljudmi na drugi strani. Želiš ustvariti dober vtis.
Glavni vir stresa je laganje. Laganje nas izčrpava. Laganje nas ubija. Laganje nas stane izgube stika sama s seboj.
Iskrenost se lahko zgodi samo, ko si utelešena. Prizemljenost je ključnega pomena za iskrenost. Avtentično osvobajanje in preseganje, je izkušnja, ki se zgodi v tvojem telesu. To ni nekaj, kar lahko rešiš s pozitivizmom. Ko si jezna, je bistveno, da si poveš resnico; Jezna sem. Pomembno je, da čutiš, kar čutiš in pustiš, da sediš s tem, kar doživljaš. To, da si jezna, je tvoja resnica. Ko si s tem, kar je, se to razpusti, izgubi naboj in steče skozi tebe. Glede tega ti ni treba ničesar narediti. Vse, kar to terja od tebe je iskrenost in opazovanje, da si priča temu, kar občutiš. To, da greš skozi izkušnjo jeze ti omogoči, da jo presežeš. Občutiš jo. Imaš povečan srčni utrip, čutiš občutke v svojem telesu in si poveš resnico glede tega, kar čutiš. In na koncu lahko rečeš; OK, to je to.
To je avtentično osvobajanje. Tako kot otrok začuti jezo in če je starš prisoten, brez potrebe, da zatre, kar otrok doživlja, bo otrok izrazil svojo jezo, jo bo spustil skozi sebe in čez 5 minut se bo otrok spet igral, smejal in nadaljeval s svojo igro. Tovrstno avtentično osvobajanje se zgodi v telesu.
Osvobajanje se ne zgodi, ker se mora. Osvobajanje se zgodi, ker si iskrena, si poveš resnico in izkusiš to, kar čutiš v telesu. Ko doživiš izkušnjo, pride in gre. Ko se ji upiraš, ostaja. Eden od načinov, kako se upremo izkušanju je, ko si povemo, da bi morali izkušati nekaj drugega, kot v danem trenutku izkušamo. To je način, kako blokiramo to, da bi stvar lahko presegle.
Tvoji občutki so tvoja odgovornost in ne odgovornost kogarkoli zunaj tebe. Prevzemanje odgovornosti pomeni, da nehaš obtoževati zunanje okoliščine ali druge ljudi, pretekle dogodke, za stanje tvojega življenja.
Ravno zaradi tega večina odnosov ne deluje. Ljudje se hitro zaljubijo, ker idealizirajo kako čudovito je bilo prvo srečanje. Potem pričakujejo od osebe na drugi strani, da bo vedno takšna. Vendar je resnica vsak trenutek drugačna. Če hočeš resnično čutiti ljubezen, moraš opustiti tvoja pričakovanja in spomine glede tega, kako si se počutila… takrat, prvič. Da bi se resnično lahko odprla ljubezni, moraš spustiti spomine glede tega, kako si se počutila v preteklosti. Namesto, da živiš v preteklosti ali v prihodnosti, moraš prispeti v ta trenutek, tukaj in zdaj, da bi resnično lahko začutila, kaj čutiš.
V nasprotnem primeru je spomin ljubezni tvoj standard, kako bi te oseba morala ljubiti in če tega ne izpolnjuje, čutiš jezo glede tega, da ne ustreza pričakovanjem, ki jih imaš. Nisi tukaj in zdaj. Ne čutiš v tem trenutku. Ujeta si v stari pesmi; Zakaj me ne ljubiš več, kot si me nekoč ljubil?
Svetovni dan Ljubezni do Sebe nas opomni, da je to stvar izkušanja v vsakem trenutku. Ljubezen do Sebe ni stvar delovanja, ko moraš nekaj narediti. Ljubezen je občutenje in temelj za občutenje ljubezni je, da si utelešena v svojem telesu, da čutiš, kar čutiš in si poveš resnico.
Radikalna iskrenost ali kot jo imenuje moj dragi, brutalna iskrenost, je temelj za izpolnjujoče partnerstvo. Kajti v partnerstvu gre za dve celoti, ki ustvarjata neskončnost. V partnerstvu mora vsak prevzeti odgovornost zase in za to, kar se mu dogaja in biti iskren z osebo na drugi strani.
Obstaja razlika med iskrenostjo in nepremišljenostjo, kjer stopi v igro moč intuicije, ki je del tvoje notranjosti. Ravno zaradi tega je tako ključnega pomena, da prepoznaš svojo senzualno moč, kajti le takrat, ko si v stiku s svojo senzualno močjo in si v telesu, si lahko radikalno iskrena in se osvobodiš.
Zame osebno je največje darilo, ki ga lahko za Valentinovo podarim sebi in tistim, ki jih imam rada – radikalna iskrenost. Pa tvoje? Deli z menoj v komentarjih…
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu.
Ker vem, da Ženska s svojo svetlobo pusti sled.
Peljal me je na čaj. Skupaj sva sedela na zofi in opazovala ljudi, ki so hiteli mimo, ko mi je rekel; “Rad sem s teboj.”
Koliko let sem mu težila, da bi rada, da me kam pelje, da greva kam skupaj, pa nisem dosegla ničesar. Takrat še nisem vedela, da teženje, kritika ali sojenje ne pripeljeta do tega, da bi želel kaj narediti zame. Takrat nisem vedela, da moški delajo stvari zaradi tebe in ne zato, ker jih izsiliš, ker jih prisiliš v nekaj. Takrat nisem poznala skrivnosti Hetaire.
Bila sem mlada in naivna. Predvsem pa sem bila zelo zagledana sama vase. Mislila sem, da je na moškemu, da me bo osrečil. Mislila sem, da on ve, kaj me bo osrečilo, brez, da mu jaz povem, kaj bi rada. Mislila sem, da je njegova dolžnost, da poskrbi zame.
Bila sem mlada in neumna. Ok, če sem iskrena, nihče mi ni povedal kdo moški je in kako plemenita bitja v resnici so.
Bila sem prepričana, da so moški pohotni idioti, ki jih moraš držati na varni razdalji. Strah me je bilo testosteronskih mladcev in zato sem raje izbirala dobrodušne, prijazne »medvedke«. Vendar takrat še nisem vedela, da se moški odziva na žensko. In okolica mi je zelo dobro pokazala, kako se moškim vzame moč, če so preveč drzni, z mečem ( beri odkrito kritiko), visokimi petkami (beri preplavljanjem s svojo energijo skozi zapeljevanje in telesnost, zaradi katere pride do objektivizacije z njihove strani) ali pa z lasnimi iglami (beri obračanjem oči, ko povedo kaj humornega ali globokimi vzdihljaji, ki izražajo neodobravanje).
Šla sem čez vse faze partnerskega odnosa in v procesu ugotovila, da je bistvena razlika med tem, da imaš partnerski odnos in partnerstvom, ki temelji na štirih pomembnih darilih, ki jih podarita drug drugemu. V partnerstvu so pomembni dogovori o prevzemanju odgovornosti zase in za svoja dejanja, iskrenosti, posvečenemu času in negovanju odnosa.
To v praksi pomeni, da vidiš vrednost odnosa in si lahko hvaležna, da imaš ob sebi osebo, s katero deliš sebe in svoj čas.
Partnerski odnosi temeljijo na pričakovanjih. Pogosto se v njih obnašamo, kot da gre za trgovino; ti daš meni, jaz dam tebi. Partnerstvo je popolnoma druga dimenzija, kjer se zavedaš, da do tega, kar v tvojem življenju prispeva tvoj partner ne moreš priti sama. Potrebuješ moškega in njegovo darilo, ki ga ima zate, da postaneš ta ženska, ki ti je namenjeno, da si in na drugi strani on potrebuje tebe in tvoje darilo, da postane ta moški, za katerega se je rodil, da postane.
Partnerstvo ustvariš skozi prevzemanje odgovornosti. Vsak prevzame odgovornost zase in za svoj del – v celoti.
Za moške je prevzemanje odgovornosti nekaj popolnoma naravnega, ko govorimo o odnosih. Zanj je odgovornost fanta nekaj popolnoma drugega kot odgovornost, ki jo prevzame kot mož ali kot oče. Moške se ne bo zavezal tej odgovornosti, če ni pripravljen nanjo. Zato fantje pogosto povedo dekletu, da ni pripravljen na resno zvezo, ker ni pripravljen prevzeti odgovornosti, ki jo ta vloga prinaša s seboj.
Ženske na drugi strani vstopamo v odnose s pričakovanji, ki jih pogosto niti ne ubesedimo. Pogosto ženske pristopamo k odnosu z moškim, kot da je njegovo delo, njegova dolžnost, da izpolni njena pričakovanja. Moški v odnos vstopa skozi odgovornost, ženska skozi pričakovanja. Zato se pogosto zgodi, da jih označimo za idiote, ko se izkaže, da niso pripravljeni narediti stvari, za katere, v ženski glavi, vsi vedo, da bi to moral narediti. Ampak veš kdo to pravi? Popolna ženska, ki se skriva v tvoji glavi in sodi vse ljudi okoli sebe kot nepopolne.
Pomisli, kako se odzivamo na pričakovanja…
Ko si želiš nekoga razveseliti in nekaj narediti zanj, potem pa ti pove, da to pričakuje od tebe. Kaj se zgodi? Veselje te takoj mine in kar naenkrat se ti vse upre. Čutiš težo pričakovanja, kako bi stvari morale biti narejene in oglasi se upornik v tebi; Ne, ne bom. Ko nekdo nekaj pričakuje od nas se ali upremo ali pa se temu izogibamo.
Energija pričakovanja temelji na dolgu. Ko pričakuješ nekaj, čutiš, da si do tega upravičen. In ravno upravičenost je tista o kateri sem govorila na začetku, ko sem rekla, da sem bila samo-pomembna. Ko čutiš upravičenost do stvari, si v samo-pomembnosti, kjer si ti… in potem dolgo nikogar.
Pričakovanje oropa izkušnjo vse zabave in humorja, vse radosti in želje, da bi sploh karkoli prispeval v življenju tistega, ki pričakuje.
Zato je ena pomembnih stvari, ko se premikamo iz domene partnerskega odnosa v izpolnjujoče partnerstvo z moškim opustitev pričakovanj in jasno izražanje svojih potreb.
In zato zdaj, ko me pelje na čaj ali na kosilo, ali na masažo vem, da je to izraz njegove velikodušnosti in ljubezni. Zdaj vidim vrednost vsakega trenutka, ki mi ga podari. Vem, kako dragoceno je, da vsakič znova izbere, da je z menoj. In v najinem skupnem času brezmejno uživam.
Temelj izpolnjujočega partnerstva je spletno druženje, ki bo na voljo za Valentinovo. Če si želiš podariti to druženje, kjer te v 7 korakih vodim skozi temeljna vodila izpolnjujočega partnerstva, mi lahko pišeš na moj mail.
Dragoceno je. Tako brezmejno dragoceno je, da imamo drug drugega, da imamo ogledalo, v katerem se lahko ugledamo in spoznavamo same sebe. In brezmejno hvaležna sem za vsak dan, vsak trenutek, vsak dih, za samo dejstvo, da sem, da obstajam in da lahko z njim delim ta zeleno-modri planet istočasno.
Kakšen čudež je, da sva oba tukaj, zdaj!?
Zato te v letu 2017 vabim, da pogledaš na svoj odnos z drugimi očmi in da se zavežeš hvaležnosti, prevzemanju odgovornosti, negovanju drug drugega, prijaznosti, skupaj preživetemu času in iskrenosti.
Si zraven?
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu. DIVINE.SI
Srečali sva se, ko je z menoj delila zgodbo, ki se me je globoko dotaknila.
“Veš, danes mi je prijateljica povedala, da se je njena sestra zaročila in se seli na Nizozemsko. Strah jo je, da bo sestra pozabila nanjo in je ful žalostna, ker ob tem čuti izjemno izgubo.”
“Ampak veš, tega ne upa nikomur povedati, ker so vsi tako srečni za sestro in ji čestitajo. Noče izpasti čudna ali poslušati kritik, da je ljubosumna ali sebična, da ne privošči svoji sestri sreče.”
Kdaj smo postali družba, kjer žalost ni dovoljena? Kjer moraš biti srečen in navdušen, kjer se pričakuje, da si v “ljubezni in svetlobi”, ker drugače je nekaj hudo narobe s teboj. Še posebej, če se giblješ v duhovnih krogih. Tam si takoj, ko si resničen in poveš, da imaš fu*king slab dan, označen za negativnega. In duhovni ljudje se ne valjajo v blatu negativnega razmišljanja.
Jaz se. In če je to, da sem resnična cena tega, da sem označena za neduhovno, potem podpišem, da nisem duhovna.
Ker želim biti človeška.
Izbiram, da sem človeška.
Ker želim čutiti vse dele sebe in ne samo tiste lepe, svetle, “ljubezen in svetloba” varianta.
To je zame tak “fake”. In ja, vem, sem dala skozi svojih 5 minut, ko sem zagovarjala, da je vse “ljubezen in svetloba”, dokler me življenje ni soočilo z dejstvom, da vsak dan ljudje, ki so mi blizu umirajo, da vsake toliko izgubim meni koga ali kaj resnično ljubega, da ni vsak dan sonce in da so ljudje, ki so vseskozi pozitivni v resnici zelo plitki.
Dojela sem, da se ločiš od polovice življenja. Tiste polovice, ki predstavlja občutke, ki niso zaželeni, kot je bolečina, žalost, strah, jeza. S tem se ločiš od delov sebe, ki nikamor ne izginejo. Ostanejo v tebi, potlačeni, skriti, zatrti v tvoji notranjosti. In ob naslednji priliki te preplavijo na polno, ker si želijo biti sprejeti. Želijo si biti del tvoje Celote.
Zato učim svoje otroke in svoje najdražje, da je ok, če si žalosten, prizadet, jezen, da pa je bistvenega pomena, da prevzameš odgovornost za to, kar čutiš v sebi.
“Veš kaj razmišljam?
Kaj pa, če ji napišem pismo in uporabim srčno komunikacijo, ki si jo podelila z menoj?”
Sedeli sva v tišini.
“Kaj, če z njo podelim svojo izkušnjo, kako me je bolelo, ko je prijateljica Maja odšla v tujino in sem mislila, da je nikoli več ne bom videla?
Veš kako sem bila žalostna, ko je povedala, da odhaja v Peru? Sem mislila, da ne bom preživela.”
Zmanjkalo ji je glasu. In trenutek kasneje sva jokali obe.
“Odšla je. In pogrešam jo,” je nadaljevala “Veš kako jo pogrešam.”
Potem sva obe jokali kot dež.
“Ampak veš, ko je lani poleti prišla na obisk in sem jo po treh letih ponovno videla, sem bila pomirjena. Sprejela sem, da je ponovno odšla in mi ni bilo tako boleče, kot prvič.”
Nisem vedela, da ji je bilo tako hudo. Ko je Maja odšla, ni pokazala svojih čustev. In hudo mi je bilo, ker nisem vedela, kako trpi v sebi. Ker je skrila to, kar je čutila v sebi in ni povedala, da jo tako zelo boli.
V trendu pozitivizma smo začeli skrivati to, kar čutimo v sebi.
Ker, če nisi pozitiven, si čuden.
Ampak kot pravi moja prijateljica Andrejka, sem raje čudna, kot, da me ni.
“Veš,” sem začela, “meni se zdi pa to krasna ideja, da podeliš svojo zgodbo, ker zgodba, ki jo podeliš iz svoje človeškosti, iz svoje ranljivosti, je zdravilna.
Vem, da ji bo dragocena in da ji boš s tem dala izjemno darilo. Napiši ji pismo.
In veš, v mojih očeh si izjemno pogumna. Hvala ti, da si tole podelila z menoj.”
Včasih pozabimo, da smo ljudje.
Z vsem, kar pride zraven v paketu.
V resnici nikoli ne vemo, kaj se dogaja ljudem okoli nas. Pogosto ugibamo. Vendar v resnici nikoli ne vemo zagotovo, dokler se nam ne odprejo in podelijo z nami, kaj čutijo.
Resnično nikoli ne veš, kdaj se s svojo zgodbo dotakneš nekoga, ki potrebuje točno to, kar imaš ti, da podeliš z njim.
Nikoli ne veš, kaj se dogaja v notranjosti osebe, ki ti je ljuba.
Jaz nisem vedela, da jo je ta dogodek tako zelo zaznamoval, jo ranil, jo užalostil.
In bila sem presrečna, da je svojo izkušnjo podelila z menoj.
Vsak dan imamo izbiro ali smo prisotni z nekom, ki nam je blizu ali ga vzamemo za samo-po-sebi umevnega in preslišimo sporočilo, ki nam ga preda. Vse prepogosto ubijemo sla, ki nam prinaša sporočilo, ker nam sporočilo ni všeč.
Ob tem pa vedno znova slišim, kako ljudje obžalujejo, da niso več časa preživljali z nekom, ki jim je blizu, po tem, ko ga ni več. Pa ni treba, da umre. Lahko se preseli, tako kot se je Maja.
Zato se danes ustavi.
Ustavi se.
Podari si čas in napiši pismo nekomu, ki ga imaš rada.
Pokliči osebo, ki ti je ljuba in ji povej, kaj je tisto, kar čutiš v njeni bližini.
Objemi otroka, partnerja, mamo, sestro.
Povej, kaj čutiš.
Dovoli si, da se zjokaš. Bodi pogumna, bodi srčna.
Jaz bom svojo zgodbo podelila s teboj v nedeljo zvečer.
Zakaj v nedeljo zvečer?
Ker mi je bila v mojih otroških letih to ena tistih oddaj, ki smo jo poslušali vsi.
V nedeljo zvečer je bil naš večer.
Oče je prižgal radio in vsi smo prisluhnili žametnemu glasu Marjana Kralja, ki je dolga leta z glasbo in prijazno besedo navduševal mlade in starejše ter tolažil nesrečne.
V spomin na povezanost, iskrenost, sočutje in domačnost bom v nedeljo zvečer s teboj v brezplačnem klicu podelila, kako sem začela delati to, kar me danes najbolj navdihuje in izpolnjuje.
S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojim sijajem puščaš sled!
Veš tisto, ko pride tvoj moški domov in vstopi skozi vrata s telefonom prislonjenim na uho in globoko zatopljen v pogovor. Pride mimo tebe in te bežno poljubi na lice. Brez, da bi se resnično vedela, kaj se je zgodilo, postaneš nejevoljna.
Zase vem kolikokrat sem se iskreno veselila prihoda mojega moškega, ko pa je vstopil in me sploh ni opazil, njegova pozornost pa je bila nekje drugje, sem se počutila prizadeto in nevidno.
Vendar sem svojo prizadetost poskušala skriti, ker nisem hotela, da mi me imel za zahtevno žensko. Potem pa so se takšne majhne stvari vedno znova nabrale, ko sem za kakšno popolnoma nepomembno stvar res znorela in sem bila ravno toliko presenečena sama nad seboj, kot moj dragi na drugi strani.
Trajalo je kar nekaj časa, da sem vzela to lekcijo iskrenosti, ki govori o tem, da moram izraziti, če me nekaj zmoti, mi ni všeč ali me boli.
Moški potrebuje tvojo povratno informacijo. Še posebej takrat, ko naredi nekaj, kar je zate boleče.
Če mu ne poveš, da te boli, ker misliš in pričakuješ od njega, do bi to moral vedeti, in te še bolj zadane, ko nič ne naredi v zvezi s tem, moraš ti prevzeti odgovornost za to.
V mojem zgornjem primeru sem se naučila, da izrazim, ko me zaboli njegova neprisotnost. Večkrat sem mu povedala, kaj si želim od njega in kako pomembno je zame, da me pozdravi in objame, ko pride domov. In če na to pozabi, izrazim svoje občutke največkrat z: »Auč, to boli.«
In ko se obrne in vpraša: »Kaj?« sem se naučila (ok, še vedno se učim ;)) da mu povem kaj bi rada, namesto da ga kritiziram, česa ni naredil. Na primer: »Tako dobro dene, ko me pogledaš v oči in me poljubiš.« namesto »Spet si pozabil, kako pomembno mi je, da mi nameniš pozornost.«
Priznam, to je bila včasih moja praksa.
Zelo dobro poznam posledice kritike na moškega. Moj dragi pravi, da je razlika med tem, da poveš kaj bi rada in kritiko očitna.
V prvem primeru mu daš koristne informacije in mu poveš, kaj lahko v zvezi s tem, da te je prizadel in te boli, naredi.
V drugem primeru pa ga le kritiziraš in mu ne poveš kaj lahko naredi zate.
Da bi lahko s svojim dragim podelila to kar čutiš, pa moraš v prvi vrsti to začutiti v sebi.
Prijateljica je z menoj delila, kako je bila na zmenku in jo je fant vprašal, če jo lahko pospremi do stanovanja. Ni bila razpoložena za karkoli in je precej neprepričljivo rekla: »No, ja, ok, prav.« Ženska bi takoj vedela, da je bil to ne in da je omahovanje prisotno, ker noče biti nesramna in ga zavrniti. Izziv je v tem, ker moški niso ženske in tega ne vedo.
Ženske pogosto ne znamo reči direktno in odločno; NE.
Zakaj? To je eno tistih spoznanj, ki sem ga usvojila precej pozno, priznam. Se me je pa globoko dotaknilo spoznanje, da se neodzivnosti naučimo že zelo zgodaj.
Pogosto smo bile kot deklice zavrnjene ali celo kaznovane, če smo bile odkrite glede tega, kako smo se počutile. Čustva otroka so pogosto prezrta ali pa se starši trudijo, da bi otroka prepričali, da čuti drugače kot čuti, kar ima za posledico, da kasneje v življenju ne znamo izraziti resnice. Ali bolje rečeno, da se trudimo, da bi bile prijazne takrat, ko je ogrožena povezanost z ljubo osebo.
Če ne znaš s svojim moškim podeliti iskrenega odziva, tako takrat, ko naredi nekaj dobrega, kot takrat, ko naredi nekaj bolečega, mu ne daš koristnih informacij na voljo s pomočjo katerih bi lahko navigiral.
Moški lahko samo tako izbere pri sebi, kako se bo odzval. Zato je pomembno, da si vedno, ko moški naredi nekaj, kar je zate boleče odzoveš in to pokažeš.
Ob tem je modro, da se vzdržiš kritike in obtoževanja. Moški vedno dela najboljše kar lahko s tem, kar ima. Zato je sočutje na tvoji strani zaželeno. Poleg tega je pomembno, da veš, da so koristne informacije za moškega ključnega pomena.
Da bi to lahko naredila, moraš biti ti v stiku s seboj, da lahko izraziš to, kar čutiš. Da bi resnično začutila, kaj je prisotno, kaj čutiš, moraš biti v stiku s svojim telesom in s tem, kaj se v tvoji notranjosti premika.
Zato je tako pomembno, da znaš upočasniti in prisluhniti svojim občutkom v telesu. In to ni nekaj, kar narediš enkrat, to je stvar dnevne prakse.
Iz osebne izkušnje vem, kolikokrat povzročimo težave v odnosih z moškim enostavno zaradi tega, ker pozabimo, da smo različni, zelo različni.
In komunikacija z moškim, da znaš govoriti v njegovem jeziku in mu dati koristne informacije, ki jih potrebuje, je umetnost, ki jo je modro izmojstriti.
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojo svetlobo pustiš sled.
Poslali so mi mail.
Ki mu je sledil še eden.
Naslednji je bil v stilu… če ne boste potrdili, vas bomo izbrisali iz svoje baze.
Ki mu je sledil: “Ker se niste odzvali vabilu smo vas izbrisali iz seznama.”
Hec je v tem, da sem vmes poslala odgovore na maile in nisem dobila odgovora, temveč generirana sporočila.
Z vsakim mailom, ki sem ga prejela, pa sem se spraševala, če me hecajo ali mislijo resno.
Potem sem ugotavljala, da me nihče ne sliši. Da sem nevidna in neslišna.
In temu je sledilo izpraševanje v smislu ali je sploh še smiselno karkoli poizkušati.
Živimo v družbi, ki nas spreminja v številke.
Ko sem bila lani parkrat na urgenci, so me obravnavali kot številko.
Vedno, ko urejam dokumente, sem številka, ki me pokličejo, ko sem na vrsti.
Tudi takrat, ko kličem v podjetja izvem, da sem na petem, tretjem, sedmem mestu v čakalni vrsti.
Še v trgovini moram vzeti številko, da me pokličejo, ko sem na vrsti, da lahko naročim kruh.
In vrhunec je bil brez dvoma mail, ki sem ga dobila za dobro jutro, v katerem so me prijazno obvestili, da so me izbrisali iz svoje evidence.
Sicer se ne bi pretirano bunila, ker vsak dan dobivam veliko vsiljene pošte, ampak ta konkretna mi je le potrdila, da sem v njihovih očeh zgolj številka.
Kar mi je dalo globoko misliti ali je to test in ali naj z njimi sploh še sodelujem ali ne.
Hecni smo, resno.
Govorimo o toplini, mehkobi in človečnosti, hkrati pa živimo v svetu, kjer se vse avtomatizira in kjer smo na koncu le še številka zavarovanja ali EMŠO.
Ignoranca je ena najveličastnejših šol, ki jih imam v tem življenju.
Pogosto imam težave s tem, da čutim ignoranco s strani ljudi, da ne govorim o sistemih.
Ob tem se dolgo nisem zavedala, kako globoko je ignoranca del moje notranjosti.
Kako zelo ignoriram moški aspekt v meni sami.
Moja izkušnja v življenju je bila, da so ženske v mojem življenju največ dosegle, ko so ignorirale moškega.
Takrat nisem vedela, da je ignoranca nekaj, kar nas rani. Pogosto zareže globoko v mehkobo ženske duše.
In ostane. Kot nepovabljen gost, ki nikakor noče oditi.
Zakaj sploh ignoranca?
Kot otroci pa tudi kasneje v življenju absorbiramo ideje, vzorce in informacije drugih ljudi, ter jih vzamemo za svoje. Dolgo časa so prepričanja v stilu moški ne govorijo, ne zaupajo in ne kažejo čustev, del moške psihe. Družba nas je udomačila v to, da verjamemo, da je res tako.
Ignoranca izhaja iz nevednosti. Ker ne veš, ne znaš drugače, ignoriraš.
Če pogledamo v slovar slovenskega knjižnega jezika, ta ve povedati, da je;
Ignoránca -e ž (ȃ) ekspr. nevednost, omejenost
ignorírati -am nedov. in dov. (ȋ) nav. ekspr. ravnati, delati namenoma tako, kot bi koga sploh ne bilo, ne meniti se za
Ignoranca izhaja iz pomanjkanja znanja, razumevanja ali izobrazbe, iz nepoučenosti.
In nikjer se to ne vidi tako dobro kot v medsebojnih odnosih. Bolj natančno, v partnerskih odnosih.
Ženske pogosto ignoriramo potrebe svojega moškega, ker nam nihče ni povedal, da so drugačne od naših.
In iz tega lahko vidimo, da tudi moški ne poznajo potreb ženske in zaradi tega imamo pogosto izkušnjo, da nas ignorirajo.
Vendar je bližje resnici, da ne vedo.
Nihče jim ni povedal.
Če ti nisi povedala svojemu moškemu kaj potrebuješ ne ve. In še večji izziv je, če ti sama ne veš.
V sebi ignoriraš sama sebe. In tvoja zunanja izkušnja je, da te moški ignorira.
Njegova zgodba
Srečala sva se na zabavi in beseda je dala besedo. Slišal je, da delam z ženskami. Z menoj je delil zgodbo, za katero je želel, da jo podelim naprej…
Peljal me je na potovanje v srce moškega skozi številne stranpoti, kjer je razkril svoje padce in vzpone, ter razbitine pričakovanj kot opomnike na poti.
Pri 17 letih je imel svojo prvo spolno izkušnjo. Od tistega trenutka je začel svoj lov na ženo.
Ni užival v tem, da je bil samski. Ideje o moškosti je pobiral iz revij, od drugih moških, s katerimi se je družil. O težavah v zakonu ni vedel ničesar, saj so njegovi starši morebitne konflikte skrivali pred njim. Njegova mati je vodila družino, urejala dnevne stvari in organizirala družinska druženja. Oče je bil ves čas v ozadju. Pravzaprav je bilo videti, kot da ga sploh ne bi bilo. Svojo ignoranco glede moškosti je pripisoval ravno pomanjkanju povezanosti z očetom, kar je vodilo v številne izbire v zakonu, ki jih je kasneje obžaloval.
»Počutil sem se kot prazna steklenica na oceanu moškosti. Nihče me ni poučil o spremembah v umu in telesu, ki sem jih izkušal kot mladenič. Nihče me ni usmerjal. Zato sem predvideval, da je edini način, da izrazim svojo možatost skozi spolnost. Sčasoma sem začel razumeti, seveda skozi številne padce na poti, da sem ignoriral in sem bil nepoučen o svojem telesu in njegovih fizičnih ciklih. Moški večinoma sploh ne vemo kaj dosti o tem, kako naše moško telo reagira na staranje. Ob tem mi informacije s strani drugih moških niso kaj dosti pomagale. Večina moških, ki sem jih srečeval na poti so absorbirali enake popačene ideje o mačo moškem, kot jaz.«
Poročil se je pri 22 letih in se pri 34 ločil. Ni želel, da bi se njuna zveza končala z ločitvijo, vendar enostavno ni videl rešitve. Poročil se je z namenom, da bi v zakonu tudi ostal. V zakon ga je vodila zaljubljenost. Želel si je ženo. Vendar se je osredotočil le na zunanje kvalitete in je ni spoznal, ni poznal njene osebnosti, preden sta se poročila. Njegova žena je bila karieristka, ki ni želela otrok, kar je vodilo v razhajanja in njena vedno daljša službena potovanja, ter s časom v razdor zakona.
Poročil se je zaradi želje po tem, da bi imel nekoga ob sebi, brez orodij in razumevanja, kako ohraniti odnos na dolgi rok. Številne odločitve, ki jih je na poti naredil, so bile sestavine za neuspeh in njegov strto srce.
»Veš moški potrebuje opogumljanje na poti, namesto napadov na svojo moškost. Prijaznost je kot balzam za tvojo ranjenost. Prijazne besede, še posebej iz ust ženske so kot balzam za poškodovano dušo. Še posebej, ker jih ne slišimo prav pogosto. Slišati so kot tuj jezik. Zato se nagibamo k močnim besedam, da bi se okrepili in podprli mit o možatosti. V svojo škodo ignoriramo prijetne besede, ki imajo moč, da nas podprejo in nas rešijo iz kleti zavračanja. Ko nas življenje podre, so prijazne besede vse kar potrebujemo, da lahko nadaljujemo, čeprav soočeni z bolečino. Prosim povej ženskam, da potrebujemo prijazne besede podpore, da potrebujemo prijetne besede za občutek sprejetosti, ljubezni, da lahko s svojo sladkostjo zacelijo naše življenje tako kot kosti potrebujejo kalcij za moč. Moški znamo biti ranljivi, vendar potrebujemo prostor in nežnost, da dovolj zaupamo.«
Kasneje se je poročil z žensko, ki je imela dva sinova iz prejšnjega zakona. Brez izkušenj z vzgojo otrok, je ugotovil, da nima potrebnih izkušenj, kako ravnati z družino, zaradi česar se je srečal s številnimi težavami.
Kako postaviš 12-letniku meje, če nimaš nobenih izkušenj s tem?
Zato se je raje umaknil in vse delo prepustil svoji ženi.
Njegova mati je bila dominantna ženska, ki je poskrbela za vse in nikoli ni videl očeta, da bi ji pomagal v kuhinji.
Nihče ga ni naučil potrebnih veščin, da bi lahko pomagal svoji ženi.
Nikoli ni videl očeta kot vodje, ki vodi družino in jo usmerja. In tako se je umaknil.
Nihče mu nikoli ni pomagal pri njegovih domačih nalogah, zato enostavno ni čutil potrebe po tem, da bi se vmešaval v pomoč svojemu pastorku. Pomanjkanje prisotnosti očeta v njegovem življenju je brez dvoma vplivala tudi na njegovo obnašanje do pastorka. Kasneje je spoznal, da enostavno ne moreš biti dober oče brez zgleda. Moški, ki nikoli ni vzgajal otroka, bo težko dober oče, brez osebne izkušnje. Vendar njegova žena ob dveh otrocih iz prejšnjega zakona ni želela še enega otroka.
Njegova izkušnja iz primarne družine, kjer v družini ni bilo povezanosti, je vodila v to, da enostavno ni vedel, kaj naj počne z otroci. Naučil se je biti samotar.
Globoko v sebi se je počutil zavrnjenega s strani očeta, ker se ni vključil v njegovo življenje. Še posebej, ko je bil priča drugim očetom z otroci, je sanjaril o tem, kako bi lahko bilo med njima z očetom, pa do tega nikoli ni prišlo. V sebi je nosil številna obžalovanja, ki so bila kot svinec v njegovi moški duši. Zavračanje s strani očeta in negotovost v življenju so ga vodili v občutke nevrednosti. Ker je bil najmlajši v svoji družini, mati ga je rodila pri 45 letih, ni imel stika s svojimi brati in sestrami. Pogosto zbadanje s strani vrstnikov pa je vse skupaj le še poslabšalo.
Pomanjkanje ljubezni in podpore je pustilo globoko sled v njegovi notranjosti, kar je le še poglobilo njegov mehanizem soočanja z zavrnitvijo skozi umik. Pogosto je razmišljal o tem, da je bilo njegovo rojstvo zagotovo napaka. Ali pa vsaj neposrečena kozmična šala.
Izziv številnih moških je po njegovem mnenju, da brez pozitivne vloge in vključenosti očeta, moški začne ignorirati sebe in žensko, ki jo ljubi. Ignorira svojo možatost, življenje in duhovne potrebe.
Njegovo zdravljenje se je začelo, ko je začel iskati, kaj možatost čisto zares sploh je. Spoznal je, kako ključnega pomena je spoznati sebe kot moškega, svojo identiteto in se premakniti v celovitega moškega, ki sprejema in objema vse dele sebe.
»Zdravljenje se je začelo, ko sem si končno povedal resnico, da ignoriram sebe in svet okoli sebe. Spoznal sem, kako močno me je ignoranca ljudi v mojem otroštvu zaznamovala. Pomanjkanje negovanja s strani staršev me je poškodovalo in te bolečine sem se poskušal rešiti s še več ignoriranja sebe in svojih potreb.«
Kdo plačuje visoko ceno ignorance?
Ko te ignoranca dobi v svoje zobe, težko uideš realnosti težav, kar pogosto vodi v vdajo. Strti moški, ki se ujamejo, se lahko rešijo le s pomočjo drugih moških, ki jim dajo zdrav zgled in jih ugledajo kot moške. Moški pogosto menijo, da ne morejo pomagati, se počutijo nezadostne, nevredni, da bi rešili poškodovanega moškega, kar ni res.
»Ignoranca izkrivlja realnost tega kdo moški v resnici je in zakaj je tukaj. Če moški ignorira katerikoli del moškosti, če zanika svojo fizično, čustveno in spolno konstitucijo, to zakomplicira partnerske odnose. Če ne poznaš sebe, ne veš, kako se povezovati s fizičnimi in čustvenimi potrebami ženske.
Žal moški danes nismo poučeni o ženski in o tem, kako drugačni smo in tipamo svojo pot skozi odnose. Še posebej na področju spolnosti smo poskusili veliko stvari in vedno znova brcnili v temo. Seksualni stereotipi so poškodovali oba spola. Ignoranca glede moškosti in spolnosti, ter potreb je povzročila številne ranjenosti na obeh straneh in čas je, da to pozdravimo, da nehamo ignorirati sebe in drug drugega.
Mnogi moški so svojo moškost oblikovali okoli seksualne aktivnosti, vendar jih vedno znova stre pomanjkljivo znanje o spolnosti.
Kaj se zgodi, ko zgolj seks ne zadošča?
Ali ko seks pri 50-tih ni enak tistemu pri 20-tih?
Moški gledamo na seks kot na najpomembnejši izraz čustvenega izražanja. V svoji ignoranci moškost postavimo na temelje moči in neobčutljivosti. Na to, da nismo čustveni, na to, da smo možati za svoje ženske. Poglej vse te moške okoli sebe; velika večina svojo možatost kaže s tem, kako so videti, kaj imajo, kakšen avto vozijo, kakšen je njihov status. V sebi pa ne vedo kdo so.«
»Strto srce moškega vodi v skrivanje. Nikomur ne bo priznal, da ni poučen, da ne ve. Trudil se bo po svojih najboljših močeh. Svojo pot hodi kot samotar, brez moškega, ki bi ga vodil in bi ga vpeljal v skrivnosti moškosti. Ignoranca je poškodovala in vplivala na moj uspeh v mojem življenju, na moj občutek izpolnjenosti in zrelosti.«
Ideja, da so moški močni in tihi, je mit, ki ga predajamo naslednjim generacijam, ki zrastejo v moške, ki niso sposobni komunicirati na strastnem, intimnem nivoju, še posebej v partnerskih odnosih z žensko.
»Sodobni svet je moškega pustil umirati na področju moškosti in možatosti. Velika večina sploh ne pozna razlike. Moški vsak na svoj način poskušajo najti pot s te poti ignorance. In ta pot ni popularna; težka je in slačenje ignorance je pogosto boleče, vendar nujno potrebno, da dosežeš polno zavedanje in razumevanje o tem kdo si, tako na fizičnem, čustvenem, kot tudi duhovnem nivoju. Moški z veliko začetnico mora poznati svojo celoto. Mora se soočiti s svojim ranjenim otrokom v sebi in izraziti boleče izkušnje, ki jih je v preteklosti doživel. Prepoznati mora, kako ga je ignoranca poškodovala.«
Ranljivost je nekaj, kar si moški danes skoraj ne more privoščiti. Ko sem brala knjigo o pogumu Brene Brown, v njeje piše o moškemu, ki je z njo delil, kako kljub temu, da ženske govorimo o tem, da si želimo čustvene in mehke moške, v resnici nismo pripravljene na to, da bi moški z nami delil svoje ranjenosti. Želimo, da so moški močni in trdni. In s tem jih same silimo v to, da se skrivajo in igrajo igro, ki jo družba podpira.
»Pomembno je, da si to, kar si in to je tudi najtežja stvar na svetu,« je delil z menoj za konec.
Ignoranca sebe; fizično, čustveno, seksualno, duhovno, te bo držala v temi glede resnice v tvojem življenju. Brez potrebne usmeritve in razumevanja, jadramo na morju ignorance, izgubljeni in pogosto utonemo brez poznavanje sebe. Več o tem zakaj ignoranca tako boli lahko prebereš v starem zapisu na blogu tukaj >>>
Pomanjkanje stika s seboj nas izčrpava, nas pušča prazne in neizpolnjene. In to velja tako za moške, kot za ženske.
Zato je tudi za žensko ključnega pomena, da spozna svojo ženskost in ženstvenost, oba aspekta in celotno paleto, raznolikost, ki jo nosi v svoji notranjosti.
Pogovor z njim se me je globoko dotaknil. Razkril mi je, kakšno bolečino v svoji notranjosti nosijo moški, ki jih tako rade opisujemo kot brezbrižne, egocentrične, zagledane vase. Pogosto pa so zelo globoko ranjeni in to skrivajo.
Vendar ni na ženski, da rešuje svojega moškega in mu dela terapijo.
Svojemu moškemu najbolj pomagaš, če si ti ta Ženska, za katero si se rodila, da si.
Edinstvena, enkratna, izjemna, neponovljiva Ti.
Da se zaveš, da nisi samo številka.
Ne, nisi številka.
Ženska si. Iz mesa in krvi.
In v tebi se skriva Darilo. Ga poznaš?
Kajti imaš ga, da ga podeliš z ljudmi in s svetom. In rada rečem, da je svetloba, ki jo imaš v sebi tista, s katero se dotakneš svojega moškega in ga navdihneš, da postane ta Moški, za katerega se je rodil, da je.
V sebi ima potencial. Ti ga lahko navdihneš, da ta potencial zaživi.
Navdihneš ga s tem, ko si ti ta Ženska, za katero si se rodila, da si.
Si zraven?
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojo svetlobo pustiš sled.
… s tem, ko narediš stvari namesto njega, je začela pogovor.
V tistem sem dobila uvid, da v resnici ni tako, da bi mu vzele moč.
V resnici mu odvzamemo možnost, da prepozna, da pritrdi in prevzame odgovornost za to, kar potrebuje od tebe.
Razvrednotiš to, kar si naredila s tem, ker si si to v resnici kupila. Gre za to, da ženske potihoma pričakujemo, da ko me naredimo nekaj za nekoga, preden nam sploh pove, da nekaj potrebuje, nam bo oseba na drugi strani vrnila uslugo. Pričakujemo, da bo oseba na drugi strani enako uganila, prebrala v namigih oziroma v podnapisih, kaj potrebujemo in nam bo to dala, preden bomo to prepoznale same in izrazile. Pogosto si usluge kupujemo s tem, ko naredimo stvari za ljudi, ki nas sploh niso prosili, da nekaj naredimo zanje.
S tem si ženske nabiramo bonus točke, da se čutimo upravičene do tega, za kar naslednjič prosimo to osebo. V resnici smo si z dejanji, ki smo jih naredile, brez, da bi nas oseba za to prosila, kupile to uslugo z njene oziroma njegove strani. Zdaj pričakujemo, da bo oseba na drugi strani ravnala enako.
Vendar moški ne delujejo na tak način. Moški si ne kupujejo uslug. Moški ne delajo uslug zato, da bi bili potem upravičeni do tega, da bi nekdo nekaj naredil zanje. Običajno odkrito povedo, ko nekaj potrebujejo. Izrazijo svojo potrebo, ki pa je pogosto nujna, takojšnja.
S tem, ko narediš stvari namesto svojega moškega, v resnici sama sebi odvzameš njegovo pričevanje, to, da je hvaležen za to kar si naredila, odvzameš si pozornost in naklonjenost, ki jo potrebuješ.
Ženske imamo pogosto težave s tem, da izrazimo svoje potrebe na prijazen način. Ravno zaradi upravičenosti, ki jo čutimo, pogosto zahtevamo stvari od osebe na drugi strani.
Izziv je v tem, ker ženske to razumemo, moški pa ne razume.
Ker moški ni poraščena ženska, ki je taka kot ti, samo, da je drugačnega videza.
Saj vem, kako se to sliši.
Ja, posplošujem. Vem. Ampak ravno tiste ženske in moški, ki imajo s tem največje težave so tisti, ki se jih tovrstna posploševanja najbolj dotaknejo, kar kaže na to, da je v njih zrno zlata.
In tovrstna zrna moramo prepoznati. Ponavadi se skrivajo v največjem govnu, ki ga tudi slučajno nočemo niti videti, niti se o njem pogovarjati.
Vendar nas ravno zaradi tega zanikanja največ stanejo.
Dokler nimaš ljubečega odnosa z moškim, kjer vidiš njegovo vrednost tega, kako lahko poskrbi zate in sprejmeš to, kar ima zate, dokler ne zmoreš podpreti njegove sposobnosti, da poskrbi zate, boš morala sama poskrbeti zase. Dokler ne prepoznaš moške kapacitete skrbnika in zaščitnika, boš velik del svoje vitalne energije in moči porabljala za to, da boš zaščitila sebe in poskrbela zase.
Kar naredi jemanje moči moškemu je, da silimo moške v to, da se morajo zaščititi pred svojo žensko, pred tabo. Če se mora zaščititi pred tabo, ne more hkrati zaščititi tudi tebe.
Najbolj fascinantna stvar pri vsem skupaj pa je to, da moški dobi energijo, da poskrbi za žensko in jo zaščiti v spolnosti. Seks v moškem sproži izločanje vazopresina, ki je hormon, ki v njemu sproži instinkt zaščitnika.
Ker ne poznamo razlik med nami in vrstnega reda instinktov pri moškemu si vedno znova ustvarjamo situacije, ki jih v resnici nočemo. To so teme o katerih govorim z udeleženkami drugega dela DivineFemme Akademije, ki v sebi združuje najbolj slastne informacije o umetnosti ženstvenosti in zemljevidu po moškem svetu.
Vrata v prvi del DivineFemme Akademije pa odpiram zelo kmalu. Če čutiš, da je to zate aktualna tema je do konca januarja je na voljo posebna ponudba. Prijaviš se lahko na 30 minutni brezplačni pogovor tukaj >>>
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojo svetlobo pustiš sled.
Zagotovo si že kdaj slišala kakšno primerjavo v tem stilu in veš, kaj to sproži v tvoji notranjosti.
»Samo delaš. Družina pri tebi ni na prvem mestu, ampak ti je posel bolj pomemben,« je nadaljeval.
Zabolelo me je, kot bi mi potisnil v srce ne le en nož, ampak toliko njih, da so dosegli čisto vsak kotiček srca.
Saj veš, kako se ti pred očmi zavrti film; skrbnost, kuhanje, oblačenje, pospravljanje, vožnja. Enostavno ni dovolj. Ne glede na to, kaj narediš nikoli ni dovolj.
In potem me je zadelo kot strela z jasnega, da itak nisem dobra mama.
Ker, če bi bila, potem …
Potem kaj!?
Nisem več slišala tega, kar je govoril. V moji notranjosti je vodstvo prevzel tisti notranji glas moje Perfekcionistke, ki mi je zrecitiral vse tiste dogodke, kjer nisem bila prisotna, ker sem imela stranko, seminar, ker sem delala.
In nihče ni tako glasen kot ona.
In nihče ne ve tako dobro, kam usmeriti kazalec, da mi pokaže, kako nepopolna sem.
Ubije me. V trenutku sem mrtva.
Barve v mojem življenju v trenutku izginejo in vitalnost odteče iz mojega telesa.
Ostane le še lupina, ko se po licih začnejo kotaliti krokodilje solze.
Vedno umrem. Pri živem telesu umrem.
Sivino napolni otopelost in tista obupna praznina. Ne obstajam.
Nimam dovoljenja, da obstajam, ker nisem dovolj dobra.
In temu sledi tisti notranji impulz boja. Ne bom se predala, ne bom kar otrpnila, nekaj moram narediti v zvezi s tem. Nekaj. Karkoli.
In eden od impulzov je boj za obstanek.
Dokazovanje, da zmorem.
Ko sama sebe ne vidiš, ne vidiš svoje vrednosti. Vedno znova se trudiš. In dokazuješ.
In ko si nevidna sama zase, čutiš notranjo šibkost, nemoč, čutiš, da si izven svojega centra.
Iščeš zunanjo potrditev. Iščeš nekoga, ki bi te videl. Sežeš v zunanji svet po potrditev.
Težava s sporočilom, da nisi dovolj je, da je zakodirano v tvoj živčni sistem in da verjameš, da je to tvoja resnica, čeprav je to resnica tvojih staršev, ki so jo ponotranjila.
Kot otrok se vedno znova obračaš k svojim staršem po potrditev, da si dovolj. In verjameš svojim staršem. Oni so tvoji velikani. Zakaj jim ne bi verjela?
Otrok se ne more zaščititi. Na starših je, da ga zaščitijo.
In ta glas starša, ponotranjimo. Postane glas tvoje Perfekcionistke, ki ti govori, da nisi dovolj dobra, lepa, pametna, uspešna. Da nikoli ne bo nič iz tebe. Da nisi vredna, da bi kdo poskrbel zate, ker si lena. Da te itak nihče ne mara.
To, česar po vsej verjetnosti ne veš, je, da se vsak otrok rodi s številnimi nepovezanimi živčnimi končiči v možganih, ki jih imenujemo nevroni. To, kar počnemo kot majhni otroci je, da ustvarjamo povezave med temi nepovezanimi nevroni. Tako se učimo.
Bolj, ko krepimo določene nevronske povezave, s ponavljanjem, močnejše so. S ponavljanjem se učimo in namenoma krepimo želene živčne povezave.
To je sijajen sistem telesa, da se ni treba vedno znova učiti znanih stvari. Vendar se pojavi izziv, ko se v živčnem sistemu povežejo stvari, ki nam ne služijo.
Otrok se uči tako, da vidi sliko mačke in mu ob tem odrasli neštetokrat ponovijo, da je to mačka, tako možgani ustvarijo povezavo slike mačke z besedo mačka. Če pa je informacija napačna, npr. da ti ob sliki mačke vedno znova povedo, da gre za psa, pride do napačne povezave v možganih.
Če smo bili kot otroci ljubljeni in sprejeti takšni kot smo bili, smo se naučili, da smo ljubljeni in imamo v svojih živčnih povezavah to informacijo, da smo ljubezen.
Zaradi človeške narave in bolečin, ki so jih doživljali naši starši, pa so po vsej verjetnosti svoje pomanjkanje prenesli tudi na nas. Ljudje smo izjemno iznajdljivi in sporočila zbiramo skozi dejanja, zgled in zaključke potegnemo iz obnašanja ljudi okoli nas. Še posebej, ko smo majhni.
Tako so bile ustvarjene živčne povezave, ki po vsej verjetnosti še danes poganjajo tvoj notranji samogovor; tega ne znaš, ne zmoreš, nisi dovolj dobra, nisi ljubljena.
In to sporočilo, da nisi dovolj dobra, ni bilo vedno izgovorjeno. Pogosto dobimo tovrstno sporočilo skozi obračanje z očmi, težko tišino, globoke vzdihe, ki nam dajo vedeti, da je nekaj z nami hudo narobe. Tovrstna sporočila so del našega vsakdana in kot majhni otroci, se nismo znali zaščititi pred njimi. Enostavno sprejeli smo sporočila, jih vsrkali, kot gobe.
Dobra novica je, da lahko zaradi nevroplastičnosti naših možganov, svoje živčne povezave ustvarimo na novo.
Prvi korak je, da prepoznamo stare povezave, ki nam ne služijo več.
Temu pa sledi novo učenje, ki je vse prej kot enostavno. Od nas terja ponavljanje.
Tako, kot je otrok skozi ponavljanje ustvaril povezave v prvi fazi, jih lahko tudi odrasli. Vendar to terja ponavljanje, novo učenje, ki pa ne gre čez noč.
To je, kot bi ustvarjali nove avtoceste v svojih možganih. Energijo iz povezav, ki tečejo, moraš preusmeriti na kolovoze, ki jih ustvariš na novo. In potem s tem, ko vsak dan voziš po tem kolovozu, utrdiš cesto, jo razširiš. Z dnevnim osredotočanjem na nov kolovoz, ga sčasoma asfaltiraš, nato narediš dvopasovnico, pa štiripasovnico. Ves čas energijo iz starega tokokroga usmerjaš v novega s tem, ko mu namenjaš pozornost in vanj usmerjaš energijo.
Zato je tako, da stvari ne spremeniš čez noč.
Zato je v praksi tako, da te vedno znova okoliščine preizkusijo kje si in kako dobro so prevozne nove poti, pa tudi ali boš izbrala stare povezave ali namesto njih raje nove.
Zato govorim o tem, kako pomembne so dnevne prakse in to, da zavestno vedno znova, predvsem v situacijah, ki te izzovejo, izbiraš nove povezave v tvojem živčnem sistemu.
In to terja čas.
Terja budnost. Prisotnost, da opaziš, kaj se dogaja.
Terja prepoznavanje. Da ujameš ranjenost in jo zavestno presežeš s tem, ko izbereš novo zavezo, svoj novi dogovor.
In tega nikoli ni konec.
Tudi ko si mnenja, da si čez, te okoliščine, ljudje, ki so ti blizu, preverijo, kje si.
Danes to vem. In tudi, ko se oglasi moj nevidni otrok in takoj za njim moja Perfekcionistka, se hitro premikam skozi svojo notranjo čustveno pokrajino. Namesto dni, tednov in mesecev kujanja, zamer in bolečine, se znam v nekaj urah popolnoma pomiriti in v sebi izbrati to, kar želim izbrati.
In to želim za vsakogar, tudi zate. Kajti to je mesto iz katerega vznika svoboda, ljubezen, varnost.
Ko veš, da je vse v tebi in da si ti tista, ki izbira.
In res je, veliko delam. Vendar je družina še vedno na prvem mestu. Danes vem, da je bila tudi pri mojemu očetu, čeprav sem mu pogosto očitala to, da me je zapuščal, zaradi službe. Zdaj, ko poznam svoje notranje ranjenosti precej lažje pogledam od daleč in vidim širšo sliko. Danes vem, da sem v vsem tem času zmogla zelo pomembno stvar… Objeti sebe, sprejeti sebe, vzljubiti sebe. Celoto Sebe.
Če te zanima več, te vabim v program Objemi Sebe, kjer podelim, kako ustvariti nove notranje zaveze s seboj in vzljubiti sebe. Več najdeš na povezavi tukaj>>>
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled.
