Avatar photo

About Taja

Posts by Taja:

Dovoli moškemu, da je tak, kot je.

, 0 Comments

Najina debata se je začela zelo nedolžno: »Veš, ženske se sploh ne zavedate, kako zakomplicirate življenje moškemu. Čisto konkretno; kupila si luči, ki imajo tako nenavadne žarnice, da nikoli ne vem, katero je potrebno kupiti in si me prisilila v to, da to delaš ti, ker enostavno ne vem kaj potrebujemo. In ko hočem popraviti steno, ne morem, ker imamo vsak prostor v drugi barvi in se ne znajdem kateri odtenek je za katero sobo. Prisilila si me v to, da čakam tebe in da si ti tista, ki mora poiskati pravo barvo, mi jo izročiti, da lahko naredim to, kar bi rad naredil.«

Obsedela sem z odprtimi usti. Ponovno mu je uspelo, da sem ostala brez teksta. In v glavi se mi je rolal film o kontroli, nadzoru, ki ga imamo ženske nad moškimi. Pogosto subtilno, vendar so mi zelo poznani tudi tisti, manj subtilni načini.

Ženske se pogosto obnašamo do moških kot da ne znajo šteti do pet. Bom govorila kar v ednini, ker mi je vse to še kako znano. In boleče. Od kar se zavedam razlik v naravi moškega in ženske, vidim kako pogosto smo ženske same sebi največja ovira, da ne živimo življenja kot si ga želimo in ne izkušamo ljubezni v odnosu, po kateri tako globoko hrepenimo.

Vem. Vem. Zelo bom ranljiva, ker je to še vedno področje velike bolečine v moji notranjosti. Boli me, ko vidim, kako poskušam nadzirati vse, kar počne moj dragi in mu ne pustim, da je to, kar je. Boli me, ko vidim, kako uživam v tem, da mora za vsako stvar vprašati mene. Boli me manipulacija, ki jo prepoznavam, ko ga pripravim do tega, da me mora prositi za stvari, ker sem mu jih onemogočila ali zakomplicirala. Hrepenim po tem, da vsega tega ne bi počela in hkrati vem, da si pogosto preprosto ne morem pomagati.

Dokler ne ozavestim, dokler ne prepoznam, dokler ne vidim, dokler nisem voljna slišati kaj počnem, mi še vedno zdrsne. Jaz se moram ujeti na delu in to ni enostavno. To od mene terja veeeeliko sočutja, veliko ljubezni do sebe, veliko srčnosti, da se ne kaznujem, da ne grem v napad sebe ali njega, da se ne umaknem, ne stisnem repa med noge in pobegnem, da se ne skrijem in ne dam glave v pesek kot noj, ter se delam, da nisem opazila, slišala, takrat, ko mi zdrsne.

Ja, ni enostavno, res ni.

In ob tem mi je vse govoričenje o tem, kako bi morale biti prijazne, ljubeče in pridne, bul shit. Tukaj moraš razumeti, da ko enkrat prebereš o stvareh in ti je vse jasno, s tem še nisi ničesar spremenila. Potrebno je stvari dati v prakso, da dejansko nehaš s tem, kar je bilo del tvojega vsakdana desetletja. Ja, drage moje, tukaj se žur šele začne, ker je potrebno ustvariti novo navado. In to je vse prej kot enostavno.

Če sem se v vseh teh letih naučila eno stvar je to, da ni v moji naravi, da sem lovka in osvajalka. Ok, čisto realno, znam biti tudi lovka in osvajalka, ampak ni mi všeč, kaj se zgodi z mojim moškim, če sem v tej vlogi v najinem odnosu.
Spoznala sem, da je moški po svoji naravi lovec in tisti, ki uživa v osvajanju. In jaz kot ženska sem tista, ki povabi, ki zapeljuje in ki z izžarevanjem ljubezen skozi odprto, pretočno telo navdihnem svojega moškega, da poskrbi zame, me razvaja in me obožuje.

Pomembno je, da dovolim svojemu moškemu, da je tak, kot je.

Izziv sodobne ženske, ki ga zelo dobro poznam tudi iz prve roke je, da preveč zlahka razdamo vse, kar imamo. S tem moškemu onemogočimo, da bi se potrudil za nas. Ženske predamo nagrado moškemu preden se je dirka čisto zares začela. Z drugimi besedami onemogočimo moškemu, da bi nas osvajal.

Moja težava je bila v tem, da sem dokazovala, da zmorem sama in da moškega ne potrebujem. To ima za posledico dve zelo boleči izkušnji; moški se dolgočasi in ženska je zagrenjena.

Moški v resnici ne marajo biti plen, ni jim všeč ta igra, da ženska lovi moškega. Ob tem se vedno znova spomnim fantov, ki sem jih poslušala, kako so se zgražali nad dekleti, ki se jim mečejo v naročje. Seveda to ne pomeni, da ne bodo izkoristili ponujenega.

Vendar zgolj spolna privlačnost ni razlog, da bi moški ostal v odnosu na dolgi rok. Ob tem se ženske pritožujemo, da so moški neobčutljivi prasci, ki izkoristijo to, kar je bilo ponujeno. Vendar, če smo zelo iskrene s seboj, zakaj ne bi izkoristil tega, kar ponujamo? Zanj je to zgolj fizična privlačnost in če je ženska za, moški ne čuti nobene dolžnosti, da bi se povezal tudi čustveno ali intelektualno. Pri ženski je zaradi anatomije zgodba zelo drugačna, kajti hormon oksitocin naredi svoje. Ampak o tem ne bom razglabljala na tem mestu.

Ženske v odnosu z moškimi menimo, da stvari dojemajo tako, kot jih dojemamo me same. Skratka mislimo, da so moški poraščene ženske. Pogosto zaradi nepoznavanja razlik v naši medsebojni naravi postanemo nepotrpežljive in moškemu ne damo prostora, manevrskega prostora, ki ga potrebuje, da gre v akcijo.

Ko moški v odnosu ni predvidljiv, ko se izogiba stikom, ko ne daje pobude, ženske začnemo razmišljati kako rešiti nastalo situacijo. Ko se moški v odnosu umakne, začne ženska razmišljati: »Kaj naj naredim?«

In gre v delovanje. Ker je treba nekaj narediti, ker je treba odnos rešiti, je res!?

Ok, tako sem se jaz lotila najinega odnosa, ko so bile težave. Kot projekta, ki ga bom rešila v x mesecih. Podala sem se na lov za načini, tehnikami, strategijami, ki delujejo. Postala sem lovka. In da ne pozabim, osvajalka.
Naravni instinkt ženske je da želi nekaj narediti, namesto da bi obsedela in opazovala, ko je ogroženo tisto, kar ji največ pomeni. Pozabila sem na svojo izvorno naravo zapeljivke, na svojo magnetično privlačnost in sijaj.

Zato te tokrat izzivam; Poglej kaj je tisto, kar te požene v lov, da postaneš lovka?

Kaj je tisto, kar te vodi v to, da začneš ti zasledovati svojega moškega, ga nadzirati, slediti vsak njegov korak v želji, da bi dosegla kar si želiš. Pa naj bo to, da obdržiš moškega ali dobiš moškega.

Ko greš na lov se tvoja energija spremeni. Ti se spremeniš, fizično. Tvoj obraz neha žareti. Si na misiji, kar te naredi napeto in trdo. Bodi pozorna ali vedno ti delaš korake, pišeš sporočila, kličeš, delaš načrte, ker te je strah, da če za to ne boš poskrbela ti, da boš ostala brez.

Veliko vode je preteklo, da sem resnično dojela, kaj pomeni umetnost povabila in kako ključnega pomena je za žensko, da zna moškega povabiti v njegovo možatost.

Ko moškega povabiš in poveš kaj lahko naredi zate, ter mu pustiš prostor, da to naredi zate s tem izraziš spoštovanje njega, takega kot je. Moški si želi biti ugledan in sprejet tak kot je. Ženske pa smo pogosto tiste, ki vidimo njegov potencial in si ustvarimo idealno podobo o tem kakšen je lahko, ob tem pa pogosto pozabimo na to, da moramo svojemu moškemu jasno povedati kaj si želimo, brez pričakovanj ali zahtev. Da ga znamo s svojo mehkobo in ženstvenostjo povabiti.
Moški potrebuje kvalitetne informacije, da te lahko osreči. Potrebuje prostor, da se ti umakneš in mu dovoliš, da nekaj naredi zate.

Dokler si ti v delovanju in reševanju, moški nima prostora, da bi lahko kaj naredil… zate.
Ti si tista, ki mu moraš jasno povedati kaj lahko naredi zate in mu dati na voljo prostor, da to naredi.
In to je umetnost. Ženska mora poznati sebe in ljubiti sebe kot bi si želela, da jo ljubi moški, da to umetnost daje v prakso. Zato vedno znova ponavljam… ti moraš postati ta ženska, ki ima odnos, kot si ga želiš.

Ti si tista, ki navdihne moškega, da poskrbi zate.

Če te zanima 5 napak, ki jih v odnosu z moškim delamo ženske se mi pridruži na brezplačnem predavanju, ki je na voljo tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Svetovni dan sestrstva

, 0 Comments

Svetovni dan sestrstva praznujemo 5. oktobra. Gre za globalno praznovanje povezanosti vseh žensk kot dušnih sester. Gre za zavezo, da druga drugo podpiramo, negujemo in zaščitimo. Shakti Badhan je indijski praznik, ki je nastal kot odgovor na Rakhsha Badhan. Rakhsha Badhan se v Indiji praznuje avgusta, ko sestre privežejo sveto nit povezanosti na zapestje brata, kar simbolizira sestrsko ljubezen in molitev za dobrobit bratov.

All Ladies League so začele praznovati Shakti Badhan 5. oktobra, ki je edinstven način povezovanja žensk ne le v Indiji, temveč po vsem svetu.

Podpri svoje sestre s svojo brezpogojno ljubeznijo.

Gre za pobudo, da ženske namesto sovraštva, tekmovalnosti, sojenja, kritiziranja med ženskami spodbudimo dušno povezanost podpore, celovitosti, praznovanja, da stojimo druga z drugo in druga za drugo.

Dušno sestrstvo simbolizira pripadnost, povezanost, podporo, praznovanje druga druge, pomoč druge drugi v tem, da vsaka postane ta ženska, za katero se je rodila, da je.

Namesto individualizma, samozadostnega posameznika, dušno sestrstvo prinaša pomembno sporočilo, da sta pripadnost in povezovanje tisto, ki nas lahko popelje v drugačno prihodnost.

Sestrstvo ustvarja sveti prostor za zdravljenje

Spodbudi te, da se spustiš v globino svoje ženske duše in v sebi prepoznaš, kdo si in zakaj si tukaj.

Ženske znamo biti priča druga drugi s sočutjem. Vsaka potrebuje to, da je ugledana in da prepozna svojo dragocenost. Če nam starši niso dali tega prostora na voljo, je pomembno, da najdemo skupnost, v kateri smo ugledane in slišane, kjer čutimo podporo in varnost, da se resnično odpremo in smo ugledane take, kot smo.

Vsaka ženska na ta planet prinaša dragocene dragulje, vendar jih ne more podeliti z ljudmi in s svetom, dokler jih ne prepozna v svoji notranjosti in dokler sama resnično ne pozna in vidi sebe in svojega Darila.

Sodobna ženska pogosto išče potrditev v zunanjem svetu, saj je izgubila stik s svojo Shakti.

V družbi, v kakršni odrašča, sodobna ženska tega prostora ne dobi, zato pogosto potrditev išče v zunanjem svetu, saj je izgubila stik s svojo Shakti, življenjsko, žensko, kreativno energijo, ki je v njej.

Shakti je božanska ženska energija, kreativna sila in badhan pomeni povezava. Shakti Badhan nas spomni na povezanost s svojo žensko močjo, hkrati pa predstavlja povezanost med vsemi sestrami. in božansko ženstvenostjo, ki jo vsaka uteleša.

To je tudi čas, ko si ženske izmenjajo sveto zapestnico Shakti, nit, trakec, druga drugi ga zavežejo na zapestje kot simbol močne vezi povezanosti v sestrstvu, da poveča moč ženske v njeni notranjosti, da žensko, za katero se je rodila, da jo živi podeli z ljudmi in s svetom.

Zapestnica Shakti te spominja na Shakti, ki teče od ženske k ženski.
Peti oktober je dan, ko se ženske na različnih delih sveta družijo, si pomagajo in podelijo, kaj lahko naredijo druga za drugo in za svet.
Dušno sestrstvo nam omogoči, da začutimo druga drugo in da stopimo v celoto, ki jo vsaka nosi v globinah svoje duše

Pomembno je, da se spomnimo, da je v resnici vse Eno in je Eno v vsem, ni ločenosti.

Vendar je treba to prepoznati, ugledati v sebi, kajti stvari, ki jih ne vidiš, so zate nevidne, ne obstajajo, četudi so v tebi. Dejstvo je, da vsaka v sebi nosi ogromne potenciale, vendar je od tvoje sposobnosti, da jih prepoznaš in ugledaš, jih utelesiš in zaživiš, odvisno, ali bodo resnično uporabljeni in prepoznani od ljudi in sveta.

Šele ko si polna v sebi, lahko to, kar imaš, deliš iz presežka v sebi

Pomembno je, da je tvoj notranji vodnjak poln, da lahko podeliš stvari z drugimi. Dokler si ti v sebi prazna, je vse, kar lahko deliš z drugimi, ta praznina, ki zeva v notranjosti. In ta občutek notranje praznine smo se navadile polniti s stvarmi, z odvisnostmi od ljudi, substanc, aktivnosti. Vendar praznine nikoli ne moreš zares zapolniti. Nikoli ni dovolj in vedno čutiš pomanjkanje virov, energije in časa.

Ta globalni dan je kot dvig vala prizadevanj in vodstva, ki ga ženske prevzamejo na kolektivni ravni. Vsaka ženska, ki je v svoji raznolikosti del te pobude, prispeva h glasu Enosti, povezanosti, kjer je vse Eno in je Eno v vsem. Prav zaradi te močne simbolike sem povabila svoje dušne sestre, da podelijo svoj uvid, svojo izkušnjo sestrstva s teboj. In nastala je nova brezplačna videoserija Globine razcveta Ženske, kjer delimo svoje uvide in spoznanja, svoje zgodbe, navdihe in sočne podrobnosti, kam nas je sestrstvo vodilo v zadnjih dveh letih, odkar smo prvič stopile skupaj v pobudi razcveta Ženske.

Anais Nin je nekoč izjavila, da je Ženska kot popek. Ko je bolečina tega, da si v njem, močnejša od strahu pred tem, da se razcvetiš, si pripravljena na razcvet. In zanimivo je, kako vstopamo v ta razcvet. Pogosto skozi bolečino razpada življenja, kot ga poznamo.

Tvoje dušne sestre so kot mreža, ki te ujame takrat, ko padeš.

In takrat so tvoje dušne sestre kot mreža, ki te ujame, ko padeš. Ob njih čutiš podporo, pripadnost, čutiš, da si sprejeta točno taka, kot si. In daleč od tega, da bi te dušne sestre ujčkale in ti pustile, da se smiliš sama sebi. Dušne sestre so ob tebi, da te spomnijo na tvojo zavezo sama sebi, da zaživiš kot ta Ženska, za katero si se rodila, da Si. Spomnijo te na potenciale, ki speči čakajo v tebi. Čakajo, da jih najdeš in zaživiš.

Srčna želja vsake soustvarjalke razcveta ženske je, da se nobena ženska nikoli ne bi počutila same. Da bi vsaka ženska imela vsaj eno dušno sestro.

Peti oktober je dan, ko druga drugo spominjamo, da v sebi nosimo moč ženstvenosti in da lahko darilo opolnomočenosti podelimo druga z drugo, tako da stojimo druga z drugo, druga ob drugi in druga za drugo.

Peti oktober je priložnost za vse ženske, da praznujejo svojo edinstveno ženskost in da z majhnimi gestami, kot je izmenjava zapestnice Shakti (trakec, zapestnica, ki si jo ženske podarjajo med seboj), pokažejo, kako pomembno je dušno sestrstvo.

To je čas za prebujanje sestrstva na vseh sferah, da se povežemo v duhu in duši kot Eno.

Svetovni dan sestrstva je dan, ki povezuje ženske in jih navdihuje, da skupaj soustvarjajo svet, ki ga vidijo v svojih vizijah. Da svoje edinstveno Darilo, talente, svojo žensko dušo podelijo z drugimi ženskami, ljudmi in svetom.

Si zraven?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Članek je objavljen na spletnem portalu Svetloba.si

Moški z žensko, ki je pretirano samostojna, nimamo kaj početi…

0 Comments

To je izjava moškega, ki me je zadela v živo. Številne ženske osupne in pošteno razjezi.

Potem pa sem vprašala moškega, kakšne so pretirano samostojne ženske, in dobila naslednji odgovor: »To so take, ki nikoli ne prosijo za pomoč, ker mislijo, da so za vse dovolj same.«

Neodvisne, samostojne, ponosne ženske jasno in glasno povedo, da moškega v resnici ne potrebujejo. Pogosto z besedami; Saj te sploh ne potrebujem, še večkrat pa z držo, ko moškemu neslišno sporočaš skozi dejanja, da v tvojem življenju nima prostora. In to zelo dobro poznam iz prve roke.

Včasih sem bila tako samopomembna, da sem to, da ga ne potrebujem, tudi zelo jasno dala vedeti svojemu moškemu. Takrat nisem vedela, kako sem ga s tem razvrednotila, mu vzela moč, njegov prostor in hkrati izrazila svoje nespoštovanje.

Hotela sem dokazati, da sem boljša od njega, bolj pametna, in da zmorem več, kot on. Hotela sem, da me potrdi in mi pove, da me spoštuje in me ima rad. Vendar se takrat nisem zavedala, da sem z njim poskušala manipulirati in ga pripraviti do tega, da bi naredil zame to, kar sem potrebovala. Ob tem sem bila nespoštljiva. Pa tudi tega nisem vedela, da moškega ne motivira tekmovalnost s svojo žensko.

Moški pravijo, da se enostavno nočejo zapletati s preveč samostojno žensko, ki moškemu vedno znova da vedeti, da ga ne potrebuje. In moški zelo dobro poznajo razliko med samostojno žensko in samozavestno žensko.

Ženska, ki je samozavestna, se dobro počuti v svoji koži in se ne bo počutila ogrožena, če gre moški na tekmo s prijatelji, uživa v svojih konjičkih, brez nje. Takšna ženska ve, da mora moški obnoviti svoje baterije in se sprostiti v svoji praznini. Ve tudi, da moški potrebuje manevrski prostor.

Samozavestna ženska zna poskrbeti zase in se vedno postavi na prvo mesto v svojem življenju. Ima svoje aktivnosti in se dobi s prijateljicami. Ko poskrbi za svojo polnost in izpolnjenost na svoji strani brez pričakovanj, da bi moral moški karkoli narediti v zvezi s tem, s tem, ko poskrbi za svojo svobodo, pravzaprav polni in podpira njegovo svobodo.

Vendar ve tudi, kako kvalitetne informacije deliti s svojim moškim. Seveda zna zamenjati žarnico in pokositi vrt, vendar to z veseljem prepusti moškemu.

Ženska je tista, ki iz svojega moškega izvabi najboljše ali pa najslabše.

Ženske na drugi strani pogosto verjamemo, da nas bo to, da smo samostojne in znamo poskrbeti zase naredilo bolj privlačno. Naučile smo se, da ženska, ki je samozadostna in samostojna, zaželena na moški strani.

Pogosto mi ženske povedo, da so jim mame govorile, da naj pridno študirajo, dobijo boljše službe in naj poskrbijo, da bodo boljše od svojih partnerjev.

Vendar tvoja vrednost za moškega ni v tem, kaj lahko zanj narediš, temveč kdo si. Tvoja prisotnost, to da si resnična, da se pokažeš, da si sočna in sijoča, je darilo za tvojega moškega.

Kot ženska lahko razsvetliš življenje moškega. Ženska je iskra življenja, ki je moški ne zna ustvariti sam. Ženska zaneti ogenj strasti v njegovem srcu s tem, ko je prisotna in mu dovoli, da poskrbi zanjo.

Res je, moški želi imeti ob sebi močno in sposobno žensko, v življenju katere lahko prispeva. Moški si želi narediti pozitivno razliko v življenju ženske. Želi osrečiti žensko, ji olajšati življenje, želi prispevati k temu, da je njeno življenje lepše in boljše. Moški želi, da ženska zaživi svoje sanje.

Brez dvoma me je osupnilo, ko sem vedno znova v pogovoru z moškimi prepoznavala, kako je za uspešnega moškega pomembno, da je njegova ženska ranljiva. Ranljivost je sposobnost, da si globoko povezana s svojimi čustvi, kajti le takrat, ko si ti povezana z njimi, omogočiš svojemu moškemu, da te čuti, se poveže s teboj in je navdihnjen, da poskrbi zate.

Za žensko je ključnega pomena, da se zna odpreti in da ji je udobno v odprtosti. Odprtost v izkušnji je izraz ljubezni. Ne moreš se zaljubiti v maske. Ne moreš se zaljubiti v zunanjo podobo.

Moški zapusti žensko, ki mu da jasno vedeti, da ga ne potrebuje.

Ko sem to dojela, sem bila lahko samo hvaležna, da je moj dragi vztrajal z mano, kljub mojim vztrajnim poskusom, da ga odženem.

Zakaj se moški res potrudijo za »tiste« ženske? Ker jim pustijo. Ker so voljne sprejeti to, kar ji moški lahko daje. Ker so avtentične, take, kot so. Ne poskušajo narediti vtisa s svojo storilnostjo, ugajanjem in s tem, da so pretirano pridne.

Brez dvoma je največja skrivnost, kako iz svojega moškega izvabiti najboljše, v tem, da veš, kaj potrebuješ in znaš to podeliti s svojim moškim. Pomembno je, da mu daš na voljo kvalitetne informacije o tem, kako te lahko osreči še bolj in predvsem, da izraziš hvaležnost in občudovanje.

Moški obožujejo žensko, ki spoštuje njegove ideje, misli in predloge, ki z njim dela spoštljivo in ne tekmuje z njim, kdo bo boljši. Moški noče tekmovati z žensko. Moški tekmuje z drugimi moškimi. Za žensko pa si želi, da je ženstvena in sprejemljiva, da zna praznovati sebe in njega.

Težava sodobne ženske pa je vse prepogosto ravno v tem, da je pozabila, kako biti ranljiva in ženstvena.

Več o tej temi delim v spletnem programu Srečna Ženska Sije. Več informacij najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Jesen je tu …

, 0 Comments

…in s tem se začenja letošnja žetev. To v osebnem življenju predstavlja pregled tega, kar ti je prineslo leto. Gre za neke vrste inventuro, vpogled vase, preden se spustimo v svoje globine skozi zimo.

Jesensko enakonočje odpira vrata v tisti čas leta, ko je ženska esenca v ospredju, ko prevzame krmilo v naravi in je jin v porastu. Vodi nas v notranje umirjanje in regeneracijo. In jesen je čas modrosti, ko poberemo sadove notranjega vedenja in se zavemo tega, kako smo oplemenitile svoje življenje.

Danes zjutraj me je zagrabil tisti navdih, ki ga potrpežljivo čakam, saj me odnese v globinsko čiščenje doma. Če sem se kaj naučila o svoji ženski naravi je to dejstvo, da skozi mesec in skozi leto potujem ciklično, v spiralah in da določenih stvari ni modro potiskati ali izsiliti. Tako je generalno čiščenje doma čakalo na čas po polni luni, na čas, ko nastopi jesen in je modro narediti prostor.

Vstopamo skozi portal jesenskega enakonočja, ki nas bo spomnil, kaj so stvari, ki so del našega življenja, pa nas ne izpolnjujejo več. Nastopa čas razgradnje in z njim v ospredje stopa naša Modra Ženska.

Jesen nas spomni, da je življenjska energija dragocena. Umetnost upravljanja s svojo energijo je v ospredju, saj nas preplavljenost z zunanjimi stimulansi pogosto odvrne od tega, kaj nam sporoča naša ženska duša.

Septembra nastopi čas lupljenja čebule ali v mojem jeziku razcveta, ko je pomembno, da smo voljne slediti Innani v podzemlje, v prvobitni ocean, ki v sebi skriva pomembna sporočila za lastni razcvet. Pot navznoter je povezana z odlaganjem vsega, kar nam na tej poti ne služi več, tako kot je Innana morala odložiti vse simbole osebnosti, da se je lahko spustila v sam center Biti. In to odlaganje brez dvoma v nas zbuja občutke strahu in negotovosti.

Na tej poti vsi potrebujemo pogum, moči srca, opogumljanje in podporo skupnosti. Jesen nas spomni na pomen skupnosti, podpore, deljenja medicine, povezanosti ob včasih strašljivem potapljanju v lastne globine.

Jesen te pocuka za rokav in ti reče; Počasi, še počasneje. Upočasnitev je brez dvoma potrebna, ko se začne potapljanje vase.

Spomni te tudi, da je potrebno stvari utelesiti, jih zaživeti in ne samo govoriti o njih. Že dolgo časa vem, da se vsako znanje spušča skozi vse nivoje tvoje Biti in da je fizični nivo zadnji, kjer se stvari prizemljijo. Običajno imamo tukaj največ težav, da resnično utelesimo in zaživimo, to kdor smo.. Ne glede na to, da se že dve desetljetji ukvarjam s prostori, sem v zadnjih letih resnično utelesila to modrost.

Če želiš izvajati duhovno alkimijo, potrebuješ posodo, trden temelj, kamor lahko sprejmeš.

Biti moraš magnetno privlačna, da bi lahko sprejela, kajti ti si magnet. In s tem se pogosto borimo, ko hočemo skozi projekcijo odgovornost za svoje življenje predati drugim. In da si v tem magnetizmu, v tej magnetni privlačnosti, da si v izžarevanju, potrebuješ posodo. Tvoja posoda je trden temelj, tvoj notranji prostor, kamor lahko sprejmeš. Kar je čisto logično. Prostor je ključen, če hočeš sprejeti.

V zunanjem smislu nam je to vsem jasno. V notranjem smislu pa niti ne. Narediti moramo prostor v svoji notranjosti, izprazniti skodelico, da bi jo lahko ponovno napolnile.

Tvoja osebna privlačnost, ta magnetizem, izžarevanje, izhaja iz maternice in tega, kako dobro znamo poskrbeti za to mesto v sebi. Iz maternice držimo v ravnovesju tako svoje energijsko telo, kot tudi svojo senco, vsa svoja telesa tudi svetlobna. Da bi lahko držala svoj osebni prostor, je dnevna praksa ključnega pomena. Dojela sem, kako pomembno je poznati do kje segaš, kje so meje tvojega energijskega telesa, da predvsem v medsebojnih sporih nisi kot tzunami, da s svojo energijo ne preplavljaš drugih in iz sebe projiciraš stvari v svet, temveč da znaš upravljati s svojo energijo.

In to je ključna praksa Utelešanja Ženstvenosti – upravljanje s svojo energijo. Da se zavedaš kaj počneš in da veš kako se hitro premikati iz stresa v radost.

V času v katerem se nahajamo, je ključnega pomena prevzemanje odgovornosti zase in za svojo energijo, da znamo biti v svojem energijskem telesu in upravljati s svojo energijo. Mojstrenje upravljanja s svojo energijo se začne v telesu in se nadaljuje skozi eterično telo, čustveno in mentalno telo, skozi svetlobna telesa, kar je ključnega pomena, da objameš svojo celoto, celo sebe.

V tem intenzivnem času je ključ v utelešenosti, da si tukaj in zdaj. In vse se začne z maternico.

Skozi izkušnje vidim, da ima sodobna ženska običajno težave na enem od štirih aspektov porajanja sebe.
Ali ne znamo pripraviti prostora, se sprostiti in odložiti vse, kar nam ne služi več.
Ali ne znamo sprejeti in s tem onemogočimo oploditev, da bi se seme zasejalo, zaradi pomanjkanja samospoštovanja.
Ali imamo težave s tem, da bi negovale in skrbele za svoje seme, da bi mu omogočile pogoje, da zraste v krepko drevo in kar naprej splavljamo ideje in projekte, ki jih najprej zasejemo.
Ali pa imamo težave s pričakovanji, kako bi se stvari morale zgoditi in se v zadnji fazi nočemo prepustiti toku življenja in “roditi”. Kajti v tem četrtem koraku je ključno, da imamo dovolj energije, da smo vitalne.

Pomembno je, da v tem trenutku pri sebi veš, kje se nahajaš in kaj lahko v zvezi s tem, kar prepoznavaš kot izziv ali oviro, narediš. V Divine Akademiji žensko vodim skozi vse štiri korake, da bi se bolje zavedala sebe kot ženske, razumela sebe kot žensko, začutila sebe in utelesila, resnično izkusila, kaj pomeni biti ta ženska, za katero si se rodila.

Uživaj v indijanskem poletju in si ustvari si krasno jesen!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Pogumna nisi takrat, ko te ni strah…

0 Comments

Odprla sem majhno zlato kuverto in iz nje vzela umetelno zložen tanek papir. Bilo je, kot bi pred seboj razgrnila zgodbo svojega srca. Majhen košček je v sestavljanki življenja padel na svoje mesto, ko sem med vrsticami prebrala: »Srčnost poglabljanja v lastne globine te vodi, da ustvarjaš sveti prostor za druge. Hvala, da si pogumna, da se drzno spuščaš  v globine in da sem lahko ob tebi to, kar sem. Hvala, da si mi odprla oči za dragocene dragulje, ki jih nosim v sebi. Vedno zaupaj svoji dragocenosti in bodi kar si. Rada te imam.«

Nisi pogumna takrat, ko te ni strah. Strah ti razkrije, kje so deli tebe, ki se jim izogibaš in se nočeš spogledati z njimi.  
V tem spogledovanju potrebujemo tisto srčno neustrašnost, da stopimo onkraj znanega, smo radovedne, raziskujemo in odkrivamo sebe. Srčnost je zavestna izbira, je preseganje same sebe, kljub strahu.

Ob tem vedno znova opažam, da nam v sodobnem svetu kronično primanjkuje poguma, ki se poraja v globini tvojega bitja in ki se izraža skozi pomirjenost s seboj in s svetom.

Pozabile smo na srčnost, ki je ukoreninjena v duši, ki ti daje občutek zaupanja vase, in tudi spoštovanja do sebe in do drugih. Predvsem pa nam primanjkuje najpomembnejšega med vsemi vrstami poguma – pogum za soočenje s samo seboj, da bi se bolje spoznala, da bi razlikovala med vrlinami in pomanjkljivostmi, vzpodbujala prve in izkoreninila druge.

Primanjkuje nam poguma, da bi bila to, kar si. Da bi lahko zavrgla lažne maske in sprejela sebe točno tako, kot si. Pogum, da bi sledila svojemu navdihu in ustvarila življenje, pozitivno delovanje, ki pelje k tistemu, o čemer sanjaš, da je dobro zate in za svet.

Vedno znova razlagam ženskam, ki mi vzhičene razlagajo, da so se končno odločile in zavezale temu, da bodo v življenju v polnosti zaživele samo sebe, da je to super, vendar je to šele prvi korak. To je izbira, ki jo moraš ponavljati vedno znova.

Življenje te bo izzvalo, ali je tvoja izbira resnična in ali boš srčno stala sama za seboj, vsak trenutek.

Življenje ti bo poslalo ljudi in ustvarilo situacije, kjer bo na prvi pogled videti, da je udobje znanega rešitev za neudobje premikanja v neznano. Sama sebe boš preizkusila, ali boš ostala zvesta svoji zavezi, svoji novi izbiri, ali se boš raje vrnila v stare rutine in navade.

Najtežja stvar v življenju je slediti sebi in ostati zvesta sama sebi takrat, ko imaš občutek, da nihče ne verjame vate.

Vendar se pogumna ženska ne naslanja na odobravanje večine, zanjo v vsakem primeru njena lastna vest predstavlja večino.

Dr. Jože Ramovš je nekje zapisal: “Stara beseda srčnost dobesedno pravi, da je treba “imeti srce”. Srce, ki se ob ovirah ne ustraši, pa tudi človeško srce, ki zmore kljub oviram uresničiti vrednote, ne da bi pri tem strlo druga srca.”

Iz tega kriterija izhaja, da je pogum temeljna lastnost iskalke modrosti, tiste, ki potrebuje to posebno moč za odpiranje poti navznoter in navzven. Kako lahko odkrivaš svet in njegove zakonitosti brez poguma? Kako lahko brez poguma prestaneš preizkušnje, ki ti jih prinaša obstoj? Kako lahko presežeš samo sebe brez poguma?

Tokratni cikel dnevnih praks je posvečen razvijanju poguma v sebi, da ga lahko vsakodnevno damo v akcijo in ga prepoznamo kot vrlino. Da pogum uporabljamo v vseh okoliščinah, ki jih prinaša življenje, bodisi v raziskovanju svoje notranje čustvene pokrajine bodisi v odnosih z drugimi človeškimi bitji.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

V ljubezni ni varnosti…

0 Comments

Številne ženske mi povedo, da se bodo potem, ko bodo našle ljubezen svojega življenja, resnično počutile varno. Vendar je ljubezen ravno nasprotno od varnosti. Takoj, ko ljubezen poskušaš narediti varno, to ni več ljubezen, temveč nadzor. Ko verjameš, da so drugi odgovorni zato, kako se ti počutiš, poskušaš nadzirati druge, da bi se počutila varno in vredno.

Ljubezen je povezana s tvojo sposobnostjo, da se odpreš, vedno znova in znova, ter sprejmeš to, kar je prisotno, točno takšno, kot je. To velja za odnos do sebe kot tudi partnerski odnos.

Da bi bila lahko sprejemljiva, moraš opustiti potrebo po tem, da se partner prilagodi tvojim standardom glede tega kdo naj bi bil, kaj naj bi počel, rekel in da mu pustiš, da je, kdor je. Sprejemljivost leži v samem temelju ljubezni.

Če iščeš varnost v drugi osebi, pravzaprav iščeš nadomestnega starša, ki naj bi ti nudil to, česar ti starši niso dali, ali več tega, česar so ti dali premalo. V tem iskanju ti določaš, kdo naj bi ta oseba bila in ne sprejemaš osebe točno take, kot je. In to ni ljubezen.

Vedno, ko smo ranjene, smo soočeni z ranjenostmi svojega otroštva. Ob tem si prizadevamo, da bi stvari pustile za seboj in ustvarile iluzijo varnosti. To pogosto naredimo na dva načina; ali si prizadevamo, da bi nam uspelo, se trudimo, smo aktivne in poskušamo dokazati, da smo sposobne. Ali pa čutimo občutke nemoči in v prepričanju, da ni kaj narediti, vržemo puško v koruzo in se počutimo žrtev okoliščin.

Vendar s tem ne dvigneš čustvene bolečine, ki jo čutiš v sebi. Gre za mehanizme, ki smo jih razvili že v otroštvu, s katerimi se poskušamo izogniti bolečini. Boj, beg ali ignoranca so trije mehanizmi, ki nam ne prinesejo olajšanja in ne povečajo občutka ljubezni.

Pomembno je, da prepoznamo svojo zgodbo ranjenosti, vendar je ključnega pomena, da to ne postane ščit, za katerim se poskušamo skriti, temveč, da začutimo stvari in se premaknemo direktno skozi.

Da bi to lahko naredila, so ključnega pomena trije koraki.
1. Jasnost je povezana s sposobnostjo, da na stvari pogledaš brez sojenja, razsojanja in kritiziranja, kar je precej lažje reči, kot narediti. Pogosto se nam takrat, ko se znajdemo v izzivih, dogaja, da nas razum spominja na različne načine, ki so v preteklosti delovali in nas sili v brezglavo poskušanje.

Rada rečem, da je videti, kot bi metali krožnike s špageti v zid v upanju, da se bo kateri prilepil na zid in bo stvar držala. In če to ne deluje, poskusimo z drugo taktiko, s kritiko.

Ljudje ponotranjimo težnjo kaznovanja sebe do te mere, da postanemo sami sebi najhujši rablji. Ko nekaj ne gre po načrtu, znamo sami sebe raztrgati in smo kruti preko vseh meja. Pogosto smo mnenja, da če ne sodimo navzven, da smo presegli to težnjo. Vendar iskren pogled navznoter pogosto razkrije, kako neusmiljeni znamo biti do sebe, še posebej, ko nam v ljubezni ne gre, kot sami pričakujemo od sebe. Zato je izjemno pomembno, da si povemo resnico, da smo jasni, vendar brez sojenja in kritike.

2. Odprtost je ključnega pomena in predstavlja velik izziv takrat, ko se počutimo ranljivo. Bolečina nas odpre, začutimo njeno surovost in ob tem bi se najraje zaprli, skrili. Vendar je izziv ravno v tem, da ne glede nato, kaj se dogaja ostajamo odprti.

Ljubeča prijaznost do sebe je v tej fazi ključnega pomena. Potrebno je sprejeti sebe, točno tako kot si. Sprejeti je potrebno vse prijetne, kot tudi neprijetne dele sebe, in ravno v tem je prijaznost do sebe. Sprejemaš se točno tako, kot si, brez potrebe po spreminjanju česarkoli.

Tovrstna odprtost in sprejemljivost sta bistvenega pomena, če želimo brezpogojno ljubiti, v prvi vrsti sebe. Kajti brez ljubezni do sebe ljubezni ne moreš deliti. Dejstvo je, da ne moreš deliti tega, česar nimaš. In da bi ljubezen čutila, moraš ostajati odprta tudi takrat, ko boli.

3. Stabilnost je temelj avtentičnega življenja. Skozi jasnost in odprtost v sebi ustvariš temelj, občutek stabilnosti, ki pomaga ustvariti občutek notranje varnosti.

Ironično velika večina ljudi išče varnost in ljubezen zunaj sebe. Pogosto slišim ljudi, kako iščejo ljubezen, kar v praksi pomeni, da iščejo osebo, ki jih bo ljubila in v zameno bodo ljubezen delili z njo.

Vendar moraš najprej ljubezen čutiti v sebi, da bi jo lahko izkusila s strani druge osebe, ki ti zgolj odslika to, kar je v tebi. Žal je tako, da dokler varnosti ne najdemo v sebi, je tudi zunaj sebe ne najdemo. Česar ni v nas, tega tudi zunaj sebe ne moremo izkusiti.

Kako se premakniti skozi?
Premik direktno skozi stvari terja dvoje; usmerjanje pozornosti nase, opazovanje sebe, da si v stiku s sabo in druga stvar je pretočnost, da si v toku življenja in pustiš življenju, da te pelje.

Tukaj nisi, da bi nadzirala življenje. V resnici ga ne moreš. Lažni občutek nadzora ti dajeta zapiranje v škatlico osebnosti in znano okolje. Vendar je dejstvo, da se vsak dan, že takoj zjutraj, ko odpreš oči, podaš v neznano. Temu se pogosto poskušamo izogniti tako, da gremo na avtopilota, da čez dan enostavno sledimo navadam, rutinam in instinktom.

Veliko žensk mi pove, da se zjutraj priklopijo in zvečer ugasnejo, vmes pa se običajno ne spomnijo, kaj se je dogajalo. Prav tovrstna odtujenost od sebe pa povzroči občutek pomanjkanja. V sodobnem svetu pomanjkanje poskušamo zapolniti z zunanjimi stvarmi, kar pa preverjeno ne deluje.

Zato je stik s sabo ključnega pomena, da sploh opaziš, kje si in kaj se dogaja.

Pretočnost pa je povezana z naravo življenja. Življenje se premika, teče, nenehno je v gibanju. In življenja ne moreš ustaviti, ne glede na to, da pogosto poskušamo. Vsi vemo, kako naporno je veslanje proti toku vode, in kadar v življenju veslamo proti toku in se upiramo, to terja ogromne količine življenjske energije.

Zato je predaja toku življenja ključnega pomena, če želiš skozi svoje življenje potovati z lahkotnostjo in radostjo.
Občutek živosti začutiš, ko si prisotna, tukaj, zdaj, vstopaš v vsak dan s čudenjem in voljnostjo, da slediš toku, ki te vodi na tvoji poti življenja. Ne moreš je nadzirati, brez dvoma ne bo šla v skladu s tvojimi pričakovanji, vendar je prav ta nenavezanost na rezultate tisto, kar naša duša potrebuje.

Življenje je potovanje v neznano. Vsak potuje na edinstveno svoj način. In zato je zaupanje vase in ljubezen do sebe najboljša možna popotnica na tej poti. Če začutiš, te na tej poti lahko vodim, več najdeš tukaj…

Brezmejno uživaj na svoji poti. Bodi drzna na razpotjih. Ljubeča ob izzivih. In vedno se spomni, da se ljubezen poraja iz tvoje notranjosti.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objavljeno na spletni strani svetloba.si

Bližnjica

, 0 Comments

Saj vem, v razcvetu bližnjice ne obstajajo.

Vendar iz lastnih izkušenje vem, kako pomembna je izkušnja nekoga, ki je prehodil pot pred teboj in je voljan podeliti svojo izkušnjo.
Nihče ne more ničesar narediti namesto tebe, lahko ti je navdih in zgled, da se da narediti, kar bi naredila ti.

DivineFemme Akademija je moja bližnjica, ki ti jo lahko ponudim. In vem, kako je slišati, ko nekomu ponudiš 9 mesečni program kot bližnjico, ki to ni.

Trdno verjamem v dejstvo, da rast zaradi katere smo tukaj, ni šprint. To ni stvar ene delavnice, enega seminarja ali enega vikenda. Verjemi, veliko jih imam za seboj. in spoznala sem, da je najbolj zdravilna stvar, ki si jo ženske lahko podarimo, žensko druženje. Ko sedimo druga z drugo, druga ob drugi in delimo svoje zgodbe.

DivineFemme Akademija je zrasla iz vizije, da ženske lahko spremenimo svet, da lahko rodimo novo dobo, vendar vem, da v tem ni čisto nič romantičnega. Neudobno je in neprijetno, sitno in občasno nevzdržno, boleče je kot porod in če te svoje izkušnje, tega, kar se ti dogaja ne moreš z nikomer deliti, imaš občutek, da se ti meša in zato raje zdrsneš nazaj v znano udobje, v stare navade in rutine, v stare načine delovanja, ker je neznano enostavno preveč naporno. In vem o čem govorim, kajti dnevno smo izzvane v tem, da bi bilo lažje, če bi odnehale. In zato sem oblikovala sveto posodo, devet mesecev druženja, podpore, soustvarjanja.

Na klicu sem prejela vprašanje zakaj 9 mesecev?

Dejstvo je, da smo ženske bitja procesov in ne projektov. In vsak proces potrebuje čas. Ko vstopimo v proces preobrazbe, je prvo druženje naša zaveza sebi. Spomni nas na to, da smo same odgovorne za svoje življenje. Proces opolnomočenja je povezan s tem, da stopimo v polno moč svoje duše. In ker smo veliko svojega življenja preživele v razprševanju energije, je sveti prostor pomemben, da bi postale Priča sama sebi in da bi vzela svojo moč nazaj.

Ko sem oblikovala DivineFemme Akademijo sem tematiko razdelila v štiri module, ki povzemajo štiri naravne aspekte ženske moči, ki jih moramo ženske utelesiti; odpiranje, sprejemanje, gnezdenje oziroma negovanje v svoji sveti posodi in rojevanje. Gre za štiri naravne aspekte kreacije, ki vodijo v ustvarjanje novega življenja.

Ko sem raziskovala proces rojstva, sem spoznala, da je razdeljen na 3 mesečna obdobja. V prvem trimesečju mati preden sploh pride do oploditve pripravlja sveti prostor zato, da se oploditev sploh lahko zgodi. Sledi najbolj ranljivo trimesečje, kjer mora najprej sprejeti seme in biti priča procesu oploditve, ter nato negovati skupek celic, ki se razvija, da se lahko ugnezdi. Sledi ugnezditev in faza negovanja novo nastajajočega bitja in zadnje trimesečje je povezano z rojstvom.

Ženska se mora najprej odpreti, da bi seme lahko sprejela, da bi lahko prišlo do oploditve, narediti mora prostor, da bi se nekaj novega lahko rodilo. Nato mora znati ustvariti svojo notranjo posodo in oplojeno jajčece zadržati v tej posodi, da bi se lahko oblikovalo bitje in na koncu mora priti do rojstva tega novega življenja. In tako se bomo tudi me premikale skozi prebujanje ženstvenosti, kjer se bomo mojstrile v sprejemanju, nato je utelešanje ženstvenosti povezano z mojstrenjem utelešanja v telesu in negovanjem svoje svete posode, kajti posoda, ki pušča ne more zadržati življenja v sebi.

DivineFemme Akademija ti drži prostor,  je “kotel”, je sveti prostor v katerem si devet mesecev.
Drži te  in te vodi skozi prehod na ljubeč način in vendar te z jasnostjo in odločnostjo vodi direktno skozi. Kajti iz izkušenj vem kako pomembno je, da se premikaš skozi in se ne zatakneš na poti.

Program je zasnovan tako, da živiš svoje življenje, na polno, brez potrebe po tem, da se skrivaš, umikaš in životariš, kajti že od prvega srečanja naprej te vodim v globine sebe. Gre za izkustveno popotovanje za tiste ženske, ki se nahajajo na prehodu in imajo občutek, da se ne znajdejo, ki se trudijo obdržati koščke življenja skupaj. Za ženske, ki čutijo preplavljenost in nemoč, občutek da nič ni dovolj, za tiste, ki se razdajajo in ugajajo, da bi obdržale iluzijo sreče v svojem življenju.

Prehodi so boleči in so polni izzivov in če skoznje potuješ sama je potovanje precej bolj naporno, kot če imaš podporo skupine. In svoje življenje sem posvetila temu, da ženskam na prehodu podam roko in ustvarim sveti prostor v katerem se proces alkemije odvija za vse v skupini.

In seveda se lahko skozi ta proces premikaš sama, to je bila tudi moja osebna izkušnja. Bila sem sama v svojem premiku iz zunanjega sveta v svoj notranji svet, sama v iskanju sebe, soočena z obveznostmi mame, žene, poslovne ženske, in z notranjim obupom razpadanja življenja kot sem ga poznala.

Leta 2009 je serija “bomb Resnice” porušila moje življenje, kot sem ga poznala in živela, do temeljev. Preobrazba gosenice v metulja me je vodila skozi štiri prepoznavne korake preobrazbe, ki sem jih združila v procesu Razcveta. Gre za proces skozi katerega potuje čisto vsaka ženska v svojem življenju.

1. Najprej sem morala sprejeti, kje se nahajam in ustvariti sveto posodo, ki me je držala v procesu alkemične preobrazbe. Soočiti sem se morala z razpadom življenja kot sem ga poznala. In pogledati Resnici v oči. Prvi korak v procesu Razcveta je, da naredimo prostor za novo.

2. Temu je sledilo soočanje z dejstvom, da ne vem kdo sem in odpiranje resnici ter sprejemanje odgovornosti – vsi odgovori so v meni. To je bilo spuščanje v globine. Drugi korak v procesu Razcveta je sprejemanje tega, kar je.

3. Sledilo je obdobje, ko sem bila v kokonu, ko sem šla skozi proces notranje alkimije in spoznavanje kdo sem, zakaj sem tukaj, kaj je moje unikatno, edinstveno darilo, ki ga imam, da ga delim z ljudmi in s svetom. Tretji korak v Razcvetu je gnezdenje in negovanje sebe.

4. In temu je sledilo rojstvo same sebe, svojega metulja. Razcvet je dejanje ljubezni, odpiranja, izražanja in povezanosti. V živosti, širjenju, odpiranju, božansko izkuša svojo lastno božanskost. Četrti korak v Razcvetu je predaja rojstvu “nove” Sebe.

Tvoj razcvet je popolnoma drugačen od mojega in zgodil se bo ob natanko pravem času. Vse kar moraš storiti je, da si greš s poti in dopustiš naravi, da opravi svojo sveto nalogo, da bi se lahko razcvetela.

Razcvet ženske te vodi, da se odpreš in svoje Darilo deliš s svetom.

Jaz sem šla skozi svoj proces, kot sem vedela in znala. Učila sem se na poti, delala napake, brcala in se upirala in za svoj prehod porabila pet let svojega življenja. Zdaj vem, da to lahko narediš precej hitreje, če imaš na voljo ustrezna orodja, sveti prostor v katerem si lahko to kdor si, da prisluhneš sebi, se potapljaš vase in skupino žensk, ki te na tvoji poti brezpogojno podpira, brez tekmovalnosti, brez metanja polen pod noge, brez ljubosumja in ostale navlake. Skupnost, podpora in srčnost tistih, ki potujejo s teboj so nenadomestljivi.

In danes vem, da bi svoj proces zelo skrajšala, če bi vse to imela, ko sem v svoj proces prehoda vstopala sama. In zato želim vse to ponuditi in deliti s tistimi ženskami, ki so pripravljene “roditi Novo Sebe” in zaživeti svoje življenje na polno.

Vsako druženje je Darilo sebi. Vsako druženje je priložnost za negovanje sebe. In negovanje sebe ni delovanje. Negovanje sebe ni šprint. Negovanje sebe je opazovanje sebe, je poslušanje v svoji notranjosti. Umiriti se moraš in prisluhniti temu, kar se premika v tvoji notranjosti. Zato je potrebna upočasnitev.

Ko si del skupnosti, del sestrstva, ki ga ustvarimo je to kot posoda, ki te drži v procesih soočanja s seboj in s svetom. Takrat, ko se skregaš z ljubimi, takrat, ko imaš občutek, da si padla na celi črti, so ti na voljo vodene prakse in tvoje sestre, s katerimi se lahko družiš, se slišiš z njimi ali se povežeš z nami in deliš to, kar izkušaš v posebni FB skupini.

Čustveno prebujenje je proces…

Moja osebna izkušnja čustvenega prebujenja mi je razkrila, kako pomembno je druženje v ženski družbi. Ko te je sram, ko si ranjena, prizadeta, žalostna je izjemno pomembno, da si upaš seči ven iz sebe in izraziti to, kar doživljaš. Prevzeti moraš polno odgovornost za svoj proces in dojeti, da le ti sama lahko osrečiš samo sebe.

DivineFemme Akademijo sem oblikovala, ko sem dojela, da nam tega nihče ne more dati, da je to nekaj, kar moramo prepoznati v sebi. Prvi del Prebujanje ženstvenosti nas sooči z našo udomačenostjo in s tem kako smo bile udomačene v uslužnost in ugajanje. Pogledale bomo, kako osvoboditi svojega notranjega otroka in postati starš svojemu notranjemu otroku. Drugi del Utelešanja ženstvenosti posvetimo spoznavanju sebe in to vseh aspektov svoje Biti ter utelešanju, čutenju sebe v vseh delih sebe. Pomembno je, da začutiš sebe, da si dopustiš in začutiš svet okoli sebe skozi vse svoje čute in teh ni le pet.

Porajanje Sebe v svet je proces, ki se odvija v 9 mesecih, ki jih podarimo sebi.

Vse to te pripravi na drugi del DivineFemme Akademije, kjer je v ospredju umetnost ženstvenosti. Umetnosti ženstvenosti je moj najljubši del akademije, saj žensko uči, kako biti sprejemljiva brez potrebe po kontroliranju in nadziranju drugih, ter kako osvoboditi svojo ljubimko njenih ranjenosti. Osvoboditi moramo užitek, ki leži skrit v naših globinah, da bi resnično lahko postale sočne, čutne, mehke in sijoče ženstvene. Šele takrat smo resnično pripravljene, da v roke dobimo zemljevid po moškem svetu, ki razkriva, kako sebe podeliti z moškim, da ga navdihneš in iz njega potegneš najboljše.

Akademija je sestavljena iz 20 srečanj, ki se odvijejo v 9 mesecih, skozi katera potujemo vedno globlje vase in odkrivamo svojo ženstvenost ter postajamo Ženske z velikim Ž. To je popotovanje vase, spoznavanje sebe, objemanje vseh delov sebe, ki jih na poti spoznavaš. In to je tisto, kar je moja strast, moj navdih in tista dragocenost, ki je kot redek dragulj, ki ga imaš priložnost pogledati od blizu.

In številne ženske mi rečejo, da je to, da si v družbi žensk, ki ne sodijo ali kritizirajo kot balzam za njihovo žensko dušo. To je tisto, kar sem želela ustvariti – sveto mesto, kjer ženska lahko vzpostavi stik s seboj, s svojim pristnim Jazom, sebe postavi na prvo mesto in brez občutkov krivde ali sramu neguje sebe.

Si zraven?

Več informacij najdeš na spletni povezavi DivineFemme Akademije.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Ko si sama sebi največja ovira, na poti k sebi…

, 0 Comments

»Vsak trenutek, ko ne delaš tistega, kar veš, da bi moral, kradeš svojemu prihodnjemu jazu.« Rory Vaden

Eno najbolj presenetljivih spoznanj je brez dvoma ugotovitev, da si sama sebi največja ovira na poti k sebi. Velika večina žensk s katerimi prihajam v stik mi reče: »Taja, vse to bi že naredila, če bi samo vedela, kako!?«
Vendar to ni resnica. Resnica je, da vsi vemo kako in kaj.

Ključno vprašanje je torej, zakaj tega ne naredimo, zakaj ne sledimo svojim srčnim željam?

Resnica je, da ne gre za pomanjkanje informacij, vsi imamo informacije na voljo. Sploh dandanes ne moremo reči, da ne vemo, Stric Google nam je vedno na dosegu roke.
Resnica je, da nas ne ovirajo drugi ljudje. Pa tudi težavnost izziva ali okoliščine nas v resnici ne ustavijo na poti k sebi.

Če se ne poglobimo v to, kar se nam dogaja, se pogosto zdi, da nam stvari enostavno niso namenjene ali da čas še ni dozorel za to, da bi resnično zaživele svoje želje. Pogosto ženske stvari interpretirajo kot nesrečen splet okoliščin, ali da imamo res smolo, da enostavno nimamo sreče. V resnici pa same sebe sabotiramo.

Kako pogosto si zastaviš nove načrte in na koncu sama sebi stojiš na poti in zaradi strahov spodkopavaš svoje optimistične načrte? Ali pa začneš nov odnos in ga uničiš, ker si začneš zamišljati boleč izid? Ali pa začneš poslovno sodelovanje z nekom in se znajdeš v igri moči, ki bi jo lahko mirno rešila, vendar se znajdeš v istem destruktivnem vzorcu, ker te je strah osebe na drugi strani?

Pogosto zganjamo teror nad lastnim življenjem, si mečemo polena pod noge ali pa hočemo stvari doseči na silo, tako da dobesedno posiljujemo same sebe in se sploh ne zavedamo, kaj si počnemo.

In da je mera polna, se stvari ne bodo spremenile, dokler ne bomo voljne, da se soočimo same s seboj.

Najpogosteje se s saboterjem srečujemo v situacijah, ko se naše življenje obrne na bolje, ko nam stvari začnejo uspevati in se kar naenkrat znajdemo v notranji stiski, ker nas je strah, da bi se nam zdaj zgodilo nekaj slabega, ker nam tako dobro gre. Vendar namen notranjega arhetipa saboterja ni, da te sabotira, temveč, da te poduči kako prepoznati načine, kako se spodkopavaš in zavračaš priložnosti.

Pri večini ljudi se samosabotaža kaže v odlašanju in zavračanju priložnosti.
Največkrat točno vemo, kaj bi bilo potrebno narediti, pa tega enostavno ne naredimo. Odlašanje je simptom samosabotaže. In eden od presenetljivih načinov, kako pogosto sabotiramo sebe, da se ne premaknemo tja, kamor si želimo je to, da zbolimo. Vse prepogosto ustvarimo fizične simptome kot način, da ustavimo sebe na poti in s tem zavrnemo priložnost, ki nam je ponujena. Enostavno nam na pot pride »nepričakovana« ovira, ki nas odvrne od tega, kar si želimo narediti. Poznano?

V resnici ne gre za »nesrečne« okoliščine, kot jih rade opišemo, temveč za samosabotažo. Če globoko v sebi verjameš, da, če boš naredila to, kar veš, da moraš narediti, da boš nekaj izgubila, potem se v skladu s svojimi podzavestnimi mehanizmi odločiš zato, da ne bi izgubila tega, kar ti je ljubo.

Skozi otroštvo smo vzgajani skozi nagrajevanje in kaznovanje, to je mehanizem, ki nas udomači v procese odzivanja, ki so nam domači, poznani in udobni. Zato pogosto raje izbiramo v skladu s poznanim, kot da bi se podajali v neznano. In ravno v tem procesu nam saboter vedno prav pride, saj sabotiramo nepoznano in ostajamo v udobju znanega, tudi, če ni optimalno.

Ravno zaradi tega, ker te v procesu prehoda iz princese v kraljico ne motivira strah, ker je udobno tam kjer si, se pogosto ne premakneš, dokler bolečina okoliščin v katerih si ne preseže bolečine udobja v katerem si.
Šele takrat narediš premik.

In ženske gredo v samosabotaži včasih do največjih možnih ekstremov, tudi do tega, da dopustijo zlorabo, da same sebe poškodujejo, maltretirajo leta in leta, če ne desetletja, si vzamejo srečo, ne spijo in zatirajo svojo kreativnost.

Strah pred neznanim, strah pred tem, kdo bi bila, če bi se zavezala temu kdo jaz sem žensko pogosto drži ujeto na mestu. V sebi vemo, kaj bi bilo modro narediti, pa enostavno sabotiramo priložnosti, ki v naše življenje vstopajo s tem namenom, da se premaknemo. In vse to usmerjajo psihološki procesi v tvoji notranjosti.

Tako upamo, da se bo nekaj zgodilo in nas osvobodilo, da se bomo končno rešile službe, situacije ali osebe, ki nas duši in maltretira, ob tem pa pozabljamo, da je zunanji svet vedno zgolj odsev notranjega in da v praksi pravzaprav sabotiramo sebe in priložnosti za napredek.

Zakaj se ne premaknemo?
Največji izziv brez dvoma leži v globokih čustvenih ranah iz našega otroštva. Ko te je nekdo zavrnil in si imela občutek izdaje, zavrnitve, zlorabe, zapuščenosti, ločenosti, si doživela travmatično izkušnjo ali ranjenost. Posledica tega je bila globoka notranja rana, za katero se morda zdi, da nima nobene zveze s tvojim sedanjim življenjem. Vendar je resnica drugačna.

Morda se ti zdi, da je preteklost za tabo in da nima čisto nobene povezave s tvojo sedanjostjo, vendar je vsaka rana, ki ni bila pozdravljena še vedno del tvoje notranjosti. Morda se zdi, da je zakrpana, v resnici pa si čez njo samo nalepila obliž v upanju, da se bo vse pozdravilo samo od sebe. Taka rana se je morda stran od tvojega pogleda, skrita pod vsem, kar si naložila čez njo, zagnojila.
Dokler ne odpreš svoje rane in očistiš vse smrdeče gnojnice življenja, boš svoje srčne želje zelo težko dosegla.

Verjemi, da sem poskušala v svojem življenju z voljo in z disciplino doseči zastavljene cilje, vendar na koncu enostavno nisem znala praznovati in uživati v tem, kar sem dosegla. Gnojnica podzavestne bolečine me je desetletja ovirala pri tem, da bi živela srečno življenje. In Caroline Myss je bila tista, ki me je leta 2009 vodila v mojo gnojnico življenja, kjer sem se soočila z vsemi ranami, ki sem jih pustila v svoji notranjosti vse od pubertete naprej gniti. Štirje preživetveni arhetipi, s katerimi me je seznanila so me vodili v moje lastne globine in tako sem zelo intimno spoznala tudi svojega saboterja.

Pogosto mi ženske rečejo zakaj se je treba soočiti z vsem tem?
Zato ker je tvoje. Ker je del tebe. Ljudje se sabotiramo na ključnih področjih našega življenja. Nekateri ostajajo v partnerstvu, kjer so zavrnjeni ali zlorabljeni – vedno znova in znova, ob vedno enakem partnerju, ne glede na to koliko zvez zamenjajo. Ali pa imajo vedno znova težave z zdravjem. Se pozdravijo in jih kmalu pesti podobna težava. Spet drugi nikoli ne napredujejo v karieri, čeprav imajo za to izpolnjene čisto vse pogoje. Potem imamo take, ki nikoli ne splavajo na »zeleno« vejo in upravljajo s svojimi financami, ne glede na to, koliko zaslužijo.

Dejstvo je, da če sabotiraš sebe na kateremkoli področju svojega življenja skozi odlašanje ali izgovarjanje, ne dosegaš tega, kar si želiš. In ena tistih stvari, ki je pri saboterju bistvenega pomena je iskrenost. Iskrena moraš biti sama s seboj, si povedati resnico, da vidiš, ali si že nekaj časa nekaj želiš, pa kar odlašaš s tem in tega ne realiziraš. Pogosto za to krivimo druge, vendar, če zmoremo resnično globoko pogledati vase, lahko vidimo, da v ključnih trenutkih zbolimo, najdemo izgovor, morda zboli kdo od bližnjih, ali se stvari kar naenkrat spremenijo in imamo občutek, da enostavno ne moremo biti tako »sebične«, da bi v takih okoliščinah poskrbele zase. Vse to je le nekaj simptomov, da sabotiramo sebe.

Konec koncev je edini način, da spremeniš svoje zunanje okoliščine to, da spremeniš svojo notranjost. In za to je potrebno nenehno soočanje s seboj. Vse, kar si želiš, je dosegljivo, vprašanje je le, ali dopustiš, da te tvoje notranje ovire, ki jih preslikavaš v zunanji svet ustavijo, ali se znaš ustaviti, pogledati v svojo notranjost in prepoznati, da si največja ovira pravzaprav sama sebi.

To, kar je pomagalo meni, je bilo soočenje z mojim saboterjem, kajti saboter je varuh tvoje izbire. Saboter je ogledalo, ki odseva tvoje strahove pred tem, da bi prevzela odgovornost zase in za tisto, kar ustvarjaš!

To kar je učenje saboterja je samozaupanje.
Če pa si pripravljena, da se soočiš s svojimi ovirami na poti, te vabim na 12 tedensko druženje.Več o spletnem druženju najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Strah pred intimnostjo…

, 0 Comments

Tvoje srce in duša hrepenita po intimnosti, vendar jo, če se je bojiš, vedno znova potiskaš stran od sebe. Ženske pogosto delijo z menoj, kako se trudijo ustvariti izpolnjujoč partnerski odnos, vendar se vedno, ko je preveč lepo stvari zalomijo. Vedno znova se znajdejo zataknjene v igri pridi bližje-pojdi stran, ko zaradi strahu pred globoko povezanostjo, ki jo intimnost predstavlja, pakirajo kovčke in grozijo z odhodom.

Že leta razlagam, da je delo z notranjim otrokom ključnega pomena, če si v odnosih z ljudmi. Če želiš živeti v izolaciji na vrhu gore, ne boš imela težav s povezanostjo s seboj. V odnosu z drugo osebo, pa boš imela težave, če ne boš prepoznala mehanizma, kako do strahu pred intimnostjo sploh pride.

Strah pred intimnostjo izhaja iz strahu pred zapuščenostjo, izdajo, zavrnitvijo ali zlorabo. Ti strahovi pa izhajajo iz našega zgodnjega otroštva, ko smo izkušali čustveno izdajo, zavrnitev ali zapuščenost s strani svojih staršev, ki so bili ravno tako ranjeni. Ranjeni smo bili v svojih prvih odnosih z ljudmi.

Kot otrok si majhno, nedolžno bitje, ki je popolnoma odvisno od ranjenih ljudi, ki niso ljubili sebe in so bili zato nesposobni ljubiti na zdrav način.

Resnica je, da način, kako so starši ravnali s teboj nima čisto nobene veze s tem, kdo ti si. V resnici te starši niso videli. Niso videli tvoje edinstvenosti in enkratnosti. Njihova perspektiva tebe je bila filtrirana skozi prizmo sramu in ranjenosti v njihovi notranjosti. Nate so projicirali svoje upe, sanje, pa tudi strahove in negotovosti. V tebi so videli rešitev za svoje občutke nevrednosti, podaljšek sebe, ki bo naredil vse, kar njim ni uspelo. Ali pa na drugi strani kot oviro, da oni niso mogli doseči tega, kar so si želeli. Za mnoge pa so bili starši tako ujeti v lastne odvisnosti in dramo preživetja, da nikoli niso bili ugledani.

In to je boleče. Vse to globoko zareže v dušo otroka, ki si želi biti ugledan, ljubljen in sprejet točno tak, kot je.
Zato ni čisto nič čudnega, če smo se, kot majhni otroci raje družili z živalmi in preživljali čas v naravi. Kajti narava je varna, ne sodi te. Domače živali te ne zapustijo, ker je s teboj nekaj narobe. Narava te ne bo zasramovala. Ljudje te.

Intimnost v svoji osnovi je občutek globoke povezanosti z drugo osebo, ko dopustiš, da je druga oseba vidi, ko sebe deliš z osebo na drugi strani.

In deliti sebe je problem, če imaš v samem jedru občutek, da si nihče, da je nekaj hudo narobe s teboj in da si zaradi tega nevredna in te je nemogoče ljubiti. Enostavno nočemo, da bi nas oseba na drugi strani resnično ugledala, saj bi to pomenilo, da bi se razkrila sramotna skrivnost, ki jo nosimo v sebi. Strah pred intimnostjo temelji na prepričanju, ki si ga oblikovala kot majhna punčka, na katerem temelji tvoj odnos do sebe.

Tvoja majhna punčka vse do 7 leta, ko se vklopi razumski del tvojih možganov, svet doživlja skozi občutke in zato nas tako močno prizadene kritika in kaznovanje.

Rada rečem, da smo bili udomačeni skozi kaznovanje in nagrajevanje za naše obnašanje. Postanemo odvisni od mnenja ljudi okoli nas in v skladu s tem izgradimo svojo osebnost. Otrok nima kapacitete, da bi rekel, da se tega ne gre. Otrok ne zmore predelati bolečih čustev v sebi in tako se ločimo od sebe. Skrijemo dele sebe in se prilagodimo. Tekmujemo za odobravanje in naredimo vse, kar je v naši moči, da bi bili sprejeti in nagrajeni.

Soodvisnost je del našega mehanizma za preživetje. Temelji na občutku sramu, da je z nami nekaj hudo narobe.
Mehanizem preživetja nas poskuša zaščititi pred tem, da bi bile izdane, zavrnjene ali zapuščene, ker je z nami nekaj hudo narobe, ker smo nevredne in nas ni mogoče ljubiti.

Strah pred intimnostjo je v samem jedru strah pred izgubo – sebe. V svoji notranjosti vemo, da se moramo za povezanost z nekom odreči delu sebe. In to je zelo boleče.
Strah pred intimnostjo vznika iz teh naših ranjenosti. In kot odrasli, če nismo pozdravili tega dela v sebi, se še vedno odzivamo iz teh istih mehanizmov.

In moj je bil leta, kaj leta, desetletja, da sem napaka in da je z menoj nekaj hudo narobe. Ker če bi bila ok, potem bi me ljudje imeli radi in bi me nagradili. Tako pa sem bila vedno znova kaznovana.

Strah me je bilo pokazati sebe, to kdo v resnici sem, ker se mi je zdelo, da bom kar umrla, če bodo ljudje resnično videli mene, moj zasramovani jaz. Ko sem že delala s svojim notranjim otrokom, sem na trenutke, ko sem uspela predreti skozi svoje samoobtoževanje, v trenutkih jasnosti spoznala, da če bom dovolila drugim, da me resnično vidijo, da bodo v grozi pobegnili pred deformiranim, sramu vrednim bitjem, ki sem jaz. In za mano je dolga pot, ko sem delček po delček spoznavala in objemala sebe.

Ne, to ni projekt, ki ga zaključiš v x mesecih. Gre za proces alkimiziranja svojega svinca v zlato. In da si upaš podati na to pot, moraš biti srčna, predana sebi in predvsem drzna, da se spustiš na to popotovanje vase, v lastne globine.

Kajti ne moreš se naučiti, da ljubiš sebe brezpogojno, brez da spoštuješ svoj bes.
Ne moreš biti resnično globoko povezana s seboj ali z drugimi brez da si prisvojiš svojo žalost.
Ne moreš se povezati s svetlobo v sebi dokler nisi voljna prepoznati in sprejeti svoje lastne teme.
In brez, da resnično začutiš celo paleto strahu v sebi ne moreš zaživeti radostno življenje, ki si ga želiš.

Potrebno je čustveno zdravljenje, zdravljenje svojih ranjenosti, da bi lahko izkusila celoto Sebe. Povezana z božanskim v sebi si lahko samo, ko si povezana s tistimi deli v sebi, za katere meniš, da niso božanski. Kajti vse je Eno in Eno je v vsem.

Če te zanima več, te vabim, da se mi pridružiš in Objameš Sebe.
Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Ljubezni si ne moreš zaslužiti…

, 0 Comments

Še danes se spomnim, kot bi bilo včeraj… noči, ko sem se zbujala, ker sem slišala kričanje mojih staršev. Nisem vedela, zakaj se prepirata, vendar sem bila prepričana, da sem zato, kar ju je vznemirjalo, kriva jaz.
Ker nisem bila dovolj pridna, ker nisem dovolj pomagala, ker nisem xyz.
Nisem vedela kaj je narobe z mano, vendar sem bila prepričana, da sem vzrok prepirov jaz.

Zato sem se vsak dan trudila še bolj, poskušala razbrati preden mi je kdorkoli rekel, kaj bi rad, da sem ustregla, ker sem si bolj kot karkoli drugega želela, da bi se nehala prepirati… zaradi mene.

In vsakič sem bila bolj obupana in na drugi strani bolj zavzeta, da moram v zvezi s tem nekaj narediti. Takrat nisem vedela tega, kar vem danes.

Ko si čuteča, empatična, čutiš to, kar čutijo drugi, še posebej, ko so v bolečini.
Ko čutiš bolečino drugih želiš nekaj narediti v zvezi s tem. Hočeš popraviti stvari.

In tako sem postala reševalka.

Kot reševalka se naučiš, kako svoje občutke daš na stran. Naučiš se, da se popolnoma ločiš od svojih občutkov, kar v praksi pomeni, da se ločiš od svojega telesa. In naučiš se kako prepoznati, kaj čutijo drugi, da bi lahko bila pridna punčka.
Upaš, da mogoče, če boš pridna punčka in boš vse naredila prav, brez napak in boš uspešna, boš dobila ljubezen.

Tukaj pa prihajamo na področje, kjer obstaja velika zmeda glede ljubezni in odobravanja. Otrok si želi ljubezni, vendar le-ta pogosto ni izražena. Vendar otrok vsake toliko sicer dobi odobravanje s strani svojih staršev, ko kaj naredi “prav”.

Težava je bila v tem, da sem odraščala v prepričanju, da je odobravanje enako ljubezni in sem verjela, da si ljubezen lahko zaslužim.
To je povzročilo še večjo zmedo kasneje, v mojih partnerskih odnosih, ko sem si poskušala zaslužiti ljubezen s tem, da sem se vedno bolj odrekala sebi in sem vedno bolj reševala druge.

Nihče mi ni povedal, da si ljubezni ne moreš zaslužiti, ljubezen je darilo, ki je na voljo vsakomur. Pravzaprav je ljubezen izvorna kvaliteta tvoje duše, ki čaka, da jo povabiš v svoje srce, da jo začutiš in ne, da si jo zaslužiš.

Ljubezen prihaja iz notranje polnosti in jo deliš z drugimi, ko si ti polna v sebi.

Vendar moji starši niso bili polni ljubezni. Danes vem, da ravno zato, ker njihovi starši niso vedeli kaj je ljubezen in so se naučili preživeti s tem, da so iskali odobravanje. Vendar te odobravanje ne napolni.
Ja, občasno sem dobila odobravanje. Težava je bila v tem, da kot otroci postanemo odvisni od odobravanja in tega, da je treba stvari delati prav, da moramo biti popolni, da bi bili dovolj dobri.

To kar se je zgodilo meni, je bilo, da sem poskušala biti vedno najboljša v vsem. Vedno sem dosegla to, kar sem si zastavila. Imela sem dobre ocene, bila sem pridna v vseh pogledih, ker nisem hotela razočarati staršev. Če ne bi bila dovolj dobra, bi izgubila občasno odobravanje od katerega sem bila odvisna.

Hkrati pa sem bila zelo pozorna na občutke drugih, da ne bom naredila česa, kar bi vznemirilo tiste, ki sem jih imela najraje.

To kar mi je prineslo moje čustveno prebujenje je bilo zavedanje, kako zelo prazna sem. In kako zelo odvisna sem od odobravanja s strani drugih… očeta, mame, partnerja, otrok, strank, prijateljic,… Vendar pa nisem znala začutiti sebe in svojih potreb. Tako dobro sem skrila svoj izvorni jaz, svojo izvorno esenco v sebi, da nisem več znala do nje.

Leta terapij in dela na sebi me v resnici niso približala sebi. Kajti rešitve sem iskala zunaj sebe. Potrebna je bila radikalna sprememba mojih navad. Ponovno sem se morala naučiti, kako biti empatična in sočutna do sebe, do svojega notranjega otroka. Začela sem raziskovati in odkrivati, kaj ustvarja povezanost, kaj je intimnost in vse to me je vodilo v samo srce ženstvenosti in v stik z mojim draguljem, z mojo izvorno esenco.

Na tej poti sem spoznala, da v kolikor si se kot otrok ločila od sočutja, od ljubezni, ne boš mogla čutiti sočutja ali ljubezni do drugih, dokler ne napolniš sebe.
Pogosto, ko se ločimo od ljubezni, poskušamo ljubezen dobiti od drugih in tukaj se tisti, ki išče nekoga, ki ga bo ljubil vedno ujame z nekom, ki je pripravljen reševati.

Reševalka je prepričana, da je odgovorna za občutke drugih. Verjame, da bo, v kolikor bo stvari naredila prav, oseba na drugi strani srečna, kar bo vodilo v to, da bo dobila odobravanje, ki ga za preživetje nujno potrebuje.
Reševalka bo žrtvovala svoje občutke in potrebe, na račun tega, da bo poskrbela za druge, čeprav so drugi sposobni to narediti sami zase. Reševalka rešuje druge iz strahu. Daje, da bi dobila.

Ne glede na to ali daješ, ali jemlješ, je dejstvo, da ljubezen lahko deliš šele, ko si polna v sebi.

In da bi bila polna, se moraš najprej povezati s sabo. Začutiti moraš sebe, prepoznati, kaj potrebuješ in si to znati dati. In v teoriji je to vsekakor lažje, kot v praksi.

Pripravila sem spletno druženje, kjer bom razkrila več o tem, kako vzljubiti sebe. Vabim te, da se mi pridružiš.

Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

«< 28 29 30 31 32 >»