Ni zraslo na mojem zeljniku, prekopirano je z enega od forumov na spletu, vendar me je nasmejalo do solz. In zato delim …. le nekaj razlogov, zakaj je dobro biti moški ….
telefonski razgovori so končani v 30 sekundah
večina porno zvezd je ženskega spola
nekaj veš o tankih
za 5-dnevne počitnice je dovolj en kufer
vse kozarce marmelade lahko odpreš sam
prijatelji ne sočustvujejo s tabo, ko se zrediš
tvoja rit na razgovorih za službo ne igra nobene vloge
vsi tvoji orgazmi so pravi
ne vlačiš s sabo torbe z nepotrebnimi stvarmi
svojo hrano lahko »ubiješ« sam
v delavnici je vse tvoje
če te kdo pozabi povabiti, je še vedno tvoj prijatelj
spodnje gate stanejo 10€ in to trojne
noben sodelavec te ne spravi v jok
pod nivojem glave britje ni potrebno
ni ti treba vsako noč spati poleg kosmate riti
nikogar ne zanima, če si pri 34 še samski
svoje ime lahko napišeš v sneg
vse na tvojem obrazu ima originalno barvo
90% časa misliš na sex
trije pari čevljev so več kot dovolj
banano lahko ješ v javnosti
rečeš lahko karkoli, ker ti je vseeno, kaj drugi mislijo o tebi
predigra je prostovoljna, ne obvezna
noben ne prekine dobrega umazanega vica samo zato, ker si ti prišel v sobo
avto mehaniki ti povedo resnico
ne zanima te, če je kdo opazil tvojo novo frizuro
vedno si enakega razpoloženja
poznaš vsaj 20 načinov, kako odpreti steklenico piva
sediš lahko na široko, ne glede na to, kaj imaš oblečeno
sivi lasje in gube krepijo tvoj karakter
vseeno ti je, ko ljudje govorijo o tebi za tvojim hrbtom
s 400 milijoni spermijev na strel lahko v 15 poskusih podvojiš prebivalstvo zemlje – vsaj teoretično
daljinec pripada tebi…….samo tebi
ne gledajo ti v joške, ko se pogovarjajo s tabo
občasno riganje je pričakovano in seveda normalno
nikoli ne izpustiš priložnosti za seks samo zato, ker ti ni do tega
porniče snemajo tako, kot si jih ti predstavljaš
to da nekoga nimaš rad, ne izključuje seksa z njo
kaj pri bogu je celulitis?????
Ker zadnje čase dobivam veliko pošte in mi nekateri pošiljate več mailov prepričani, da nisem pošiljala obljubljenega (Namarie, dnevni izzivi in ostala sporočilca) želim sporočiti, predvsem tistim, ki jo dobivate na svoj Gmail račun, da si preverite svoje nastavitve računa, ki so bile spremenjene avgusta 2013 (sem pošiljala mail in dala v avgustovsko Namarie).
Googlovi programerji so vaše predale namreč opremili z možnostjo »sortiranja« vsebine, ki jo lahko povsem prilagodimo našim potrebam in zahtevam. S tem naj bi se, po njihovem mnenju, znatno povečala preglednost vašega elektronskega poštenega predala Gmail, saj se bodo s klikom na namenske gumbe prikazala zgolj izbrana elektronska sporočila. V praksi pa to pomeni, da Gmail sam sortira vašo pošto in zato se pošta »izgublja«.
Ker si želim ostati v stiku z vami sem raziskala kako lahko »problem« rešimo in našla naslednjo rešitev.
Dva načina sta kako lahko zadevo urediš in o njej ne bo treba več razmišljati in to ti bo vzelo le nekaj sekund.
Najlažje je imeti račun urejen po starem načinu, kar pomeni, da vsa pošta prihaja v en predal, namesto da se razvšča v tri predale in če želiš svoj račun nastaviti na star predogled potem naredi naslednje. Odpri svoje nastavitve, to je gumb z rožico na desni strani, klikni Settings tab, klikni na Inbox in odstrani kljukice na vseh razen na “Primary.” Shrani in si končal-a!
Korak 1: Pojdi v Settings
Korak 2: Klikni na “Inbox” tab, in odkljukaj “Promotions” in “Social” in shrani.
Lahko pa stvar urediš še na en način in sicer, če se odločiš, da obdržiš nove predalčke “Promotions” in »Social« za druge stvari:
Korak 1: Enostavno prenesi mail iz mape “Promotions” v “Primary”.
Korak 2: Klikni “YES” ko se pojavi okno.
In zdaj bodo vsi moji maili prihajali v tvojo “Primary” mapo kot do zdaj.
Hvala, da ostajaš v stiku z menoj in želim ti krasen dan!
V zadnjih letih sem se osredotočila na delo z ženskami. No, do sedaj si nisem bila na jasnem, katere ženske so tiste, ki me največkrat obiščejo, vendar sem potegnila nitke skupaj in ugotovila, da so ženske v prehodu v srednja leta tiste, ki skozi to iniciacijo najpogosteje potujejo v moji družbi.
Ženske smo poklicane, da delimo svoja darila s svetom, da odpremo svoja srca še malo bolj in ljubimo še malo bolj. In ženska ta klic zelo močno začuti nekje na prehodu v srednja leta. In prehod v srednja leta se ne zgodi kot enkratni dogodek, nekako prikrade se v tvoje življenje tam po 36 letu, ko se zgodi tretji Jupitrov povratek in v obdobju od 38 do 42 leta Pluton definitivno poskrbi za premik iz zunanjega sveta navznoter.
In pri meni je bil Jupitrov povratek točen kot ura. V kratkem času se mi je življenje kot sem ga poznala sesulo v prafaktorje. Neudobje, ki so ga povzročali moji notranji viharji se je poglabljalo in ne glede na leta izkušenj z različnimi tehnikami, mi v tem neudobju prehoda v neznano niso pomagale kaj dosti. Nezadovoljstvo se je poglabljalo, skupaj z zdolgočasenostjo in jezo na svet in na samo nase. Nisem vedela kaj se dogaja z menoj in preveč me je bilo sram, da bi svoje občutke delila s komerkoli. Konec koncev sem imela veliko odgovornost do svojih strank. Upala sem, da bo minilo… vendar ni.
Klic Duše je bil vedno močnejši in moja ženska duša je hotela mojo polno pozornost. Borila sem se navznoter, vendar sem kmalu spoznala, da upor, boj in »znani« načini enostavno ne delujejo. Spoznala sem, da je čas, da se neham slepiti in pogledam globoko v svojo žensko dušo.
Saj veste, kako to gre, nekje do 40-tih ženske večino svojega časa posvečamo drugim… otrokom, partnerju, šefom, kolegom, prijateljicam, itd. Ta premik pa je tranzicija, prinaša spremembe. In spremembe niso lahke. Hormoni se v tem času začnejo v telesu spreminjati, kajti nivo estrogena počasi začne upadati, kar nas spodbudi k temu, da svojo pozornost iz zunanjega sveta usmerimo navznoter.
V ženski se začnejo dvigati vse njene potlačene želje in ustvarjalnost, vsa hotenja, ki so bila vse od pubertete nekako potisnjena v ozadje in vse skupaj je čutiti kot vulkan, ki želi izbruhniti. Poklicane smo, da se soočimo s svojimi nezavednimi in samouničujočimi prepričanji in vzorci, ki nas ovirajo, da bi zaživele v svojem polnem potencialu. In vendar je proces preobrazbe mogoč le, če smo aktivno prisotne v procesu.
Ni dovolj, da se o čustvih pogovarjamo, da pride do ozdravljenja, jih moramo izkusiti. Predati se moramo svojim čustvom jeze in strahu, jih spoznati, tako da jim dovolimo, da nas preplavijo. Le tako lahko zacelimo svoje rane življenja, da si priznamo, da sta bolečina, žalost in jeza del nas. In vse to postavi nov temelj za novo fazo v našem življenju. In to so srednja leta. Ne gre za krizo… gre za priložnost. Priložnost za rast, priložnost za nego, priložnost za to, da svoj notranji svinec osebnosti pretopimo v zlato svoje ženske duše. Gre za premik v notranjo modrost.
Dr. Christiane Northrup, avtorica izjemne knjige Žensko telo, ženska modrost, v knjigi pravi, da sprememba ni le skupek fizičnih težav, ki se začnejo pojavljati in jih je potrebno popraviti, nekaj z njimi narediti, kot rade rečemo, pa naj bo to z zelišči, hormonskimi terapijami, gre za pravo notranjo revolucijo, ki prinaša največjo priložnost za rast od pubertete.
Premik v srednja leta je čas mogočne notranje preobrazbe. Ženske dobimo priložnost in tudi energijo, jasnost in voljnost, da sledimo svojim notranjim kreativnim impulzom. Vprašanje je le, ali sledimo tem »navdihom«, kot jih imenujem sama, ali ne.
Sprememba ni nikoli lahka. In vsak, ki trdi drugače, ni iskren, predvsem do sebe. V tem prehodu nam ni postlano z rožicami. Večina žensk spoznava, da so morda navzven videti srečne in imajo v življenju vse kar si želijo, vendar so navznoter dobesedno mrtve. Ne čutijo same sebe, ne čutijo živosti, strasti, radosti ali ljubezni do sebe. In to je najbolj neprijeten del soočenja same s seboj. Priznati si moraš kje se nahajaš, da bi lahko naredila premik naprej.
In ne glede na to, kje se nahajaš in kaj je tisto kar te muči v tvojem življenju, lahko so težave v partnerstvu, z zdravjem, z otroci, v službi, ključno je, da jih lahko prepoznaš in jih zmoreš objeti v sebi. In to je običajno idealen čas za negovanje svoje ženske duše, pa naj bo skozi individualna srečanja ali skupinska druženja, jogo, ples ali ženske kroge. Pomembno je, da v tem prehodu sežeš ven iz sebe po podporo, da si priznaš, da ne boš zmogla vsega sama, kot se rade prepričujemo in da se premakneš skozi spremembe, ki te čakajo na poti, na tebi najbližji način.
Dr. Northrup pravi, da če ne odgovorimo na ta klic svoje duše, če ga ignoriramo, zatremo svoje občutke in »ostanemo tiho, da bi ohranile mir«, je to kot bi zamašile ventil na ekonom loncu. Nekje bo nekaj popustilo. In zelo pogosto je to zdravje ženske, rezultat pa so tri največje bolezni žensk, v menopavzi in to so: srčne bolezni, depresija in raka na prsih.
Spremembe s katerimi se soočamo so izjemna priložnost za rast in premik v svoj polni potencial, ki ga duša nosi za nas. Čas je, da objamete blagoslove premika navznoter, časa osebne prenove in opolnomočenja. In ta premik lahko praznujemo skupaj!
Pred šestimi meseci sem pripravila 10 dnevno brezplačno akcijo samo za ženske in udeležilo se ga je okoli 500 žensk. 10 dni smo se virtualno družile in z vami sem delila številne modrosti, ki sem jih od svojega premika v notranjo modrost usvojila in dala v prakso.
Odločila sem se, da druženje ponovim. In tokratno druženje bo posvečeno Negovanju Ženske duše in nas bo vodilo skozi štiri portale Kreacije.
In vabim Te, da se mi pridružiš.
Ženske smo na izjemnem popotovanju, smo v procesu ponovnega rojevanja same sebe. In ta proces se odvija v štirih korakih. Ženske se moramo spomniti, da nam ni treba delovati in delati stvari, namesto tega se moramo spomniti, da je vse, kar iščemo zunaj sebe, že v nas.
Ključno je, da začnemo ceniti svoje ženske cikle, svojo naravo cikličnosti, ritem, strast in svojo resnično naravo ženstvenosti v svojih dnevnih aktivnostih, sredi nakupovalnega centra ali poslovnega sveta. Pomembno je, na novo opredelimo Kdo smo in si življenje naredimo takšno, kot si želimo.
Ko veš, kako začutiti izpolnjenost v sebi kot privlačna, ženstvena, magnetna Ženska, ki ti si, lahko s svetom deliš svoje Darilo!
Popotovanje Negovanja Ženske Duše je močno in dragoceno darilo, ki ga lahko daš sama sebi. In verjemi mi, tokratna polna luna, polna luna je tradicionalno čas praznovanja je v znamenju Leva. To bo enkratno in edinstveno praznovanje, zato poskrbi za to, da ga boš praznovala res v izjemni družbi.
Pridruži se mi na Popotovanju Vase!
Želim ti izjemen teden in še posebej konec tedna naj bo v znamenju Ljubezni, predvsem do Sebe!
Razlika med moškim in ženskim svetom je od nekdaj nekaj, kar me navdihuje. In leto 2007 na Nilu je zapisalo velik premik v mojem notranjem svetu. Ko sem dobila enega svojih »navdihov« s strani svoje duše, v povezavi s smerjo mojega dela v prihodnosti, nisem bila čisto nič navdušena … povezovanje, soustvarjanje, ženski svet in odnosi z moškimi. Milijone svetlobnih let od tega, kar bi si želela delati in kar bi moja osebnost izbrala. In ko ne gre zlepa, gre zgrda in tako sem skozi lastno izkušnjo spuščanja v notranji svet teme začela spoznavati kaj ima duša v mislih zame.
Od leta 2009 aktivno delam z ženskami. Tako je izbrala moja duša in podala sem se v neznano. Dejansko v neznano, kajti o razliki med moškim in ženskim svetom je napisanih veliko knjig, ki razlike opisujejo zelo površinsko, mene pa od nekdaj zanimajo globine in tako sem začela pri sebi, v svojem partnerskem odnosu. Po dvajsetih letih, lahko z gotovostjo rečem, da je vsako leto lepše in boljše in svoje navdušenje nad mojo boljšo polovico nedvomno lahko pripišem neštetim uram kontempliranja, poslušanja, povezovanja in medsebojnega uglaševanja. In vse se začne pri razliki med moškim in ženskim svetom.
Ena mojih največjih ovir v odnosu je bil prepad med in nerazumevanje moškega sveta. Rada rečem, da ženske gledamo na moške kot na poraščene ženske, pač videti so drugače, vendar ni razlike. V svojem večletnem raziskovanju moškega sveta sem ugotovila, da ne bi mogle biti dlje od resnice. In v vseh teh letih raziskovanja sem zaslišala številne moške, kako gledajo na ženski svet in na razlike, največji vir navdiha pa so nedvomno moji pogovori z mojim najdražjim.
In tako sva nekaj noči nazaj imela eno tistih seans, v katerih pogosto svojo čeljust pobiram s tal, ker me preseneti z jasnostjo svojih razmišljanj in z izjavami, ki jih vsekakor ne bi pričakovala. Pogovor je tekel o varanju in o tem zakaj moški odidejo drugam. Ker je to pogosto tema mojih pogovorov z ženskami in najpogostejši razlog zakaj se oglasijo pri meni, me je resnično zanimalo njegovo mnenje. Na moje veliko presenečenje sem dobila odgovor; da moški ne rabi razloga, da bi odšel drugam. Moški so po naravi poligamni, in njihova zaveza eni ženski je zanje velik korak. In gre za zavezo.
»Moški potrebuje razlog, da ostaja v zvezi in ne da odide,« mi je razlagal. »Ženska je tista, ki potrebuje razlog, da odide iz odnosa. Ženske rade rečete, da so vam odnosi pomembni, moškim pa ne. To ne drži. Res pa je, da na odnose gledamo popolnoma drugače. Moški potrebuje podporo ženske in njeno svetlobo, njeno izžarevanje zato, da ostaja v odnosu. Ker, če ženska svojo luč ugasne, in je ne prižge nazaj, se pri moškemu čez nekaj časa vklopi njegov nagon in gre po svetlobo drugam.«
Seveda sem o tem že slišala govoriti Deido in druge strokovnjake s tega področja, vendar je vseeno nekaj popolnoma drugega, ko ti o tem več pove tvoj dragi. Večina žensk začenja partnerstvo z moškim, ki dela stvari, zaradi katerih ga ženske vidimo kot čudovitega. In vendar se pogosto to začetno navdušenje, ko se partnerstvo razvija, spremeni. In ženske rade rečemo, da se je moški spremenil. In vse prevečkrat ženske poskušamo spremeniti svojega moškega, da bi nam ustrezal, in to na ženski način. Zaradi nerazumevanja moške narave ustvarjamo velika nesoglasja in še povečujemo prepad, ki zeva med moškim in ženskim svetom.
Eno največjih nerazumevanj, na katere hitro naletimo je dejstvo, da ženske motivira zunanje okolje in moškega notranje okolje. Kar v praksi pomeni, da se moški ne bo spremenil, če ga boste kritizirale. Kritika je ženski način, kako vplivamo druga na drugo in s tem dosežemo spremembo, pri moških pa kritika ne deluje na tak način. Moški, ki je kritiziran, se bo umaknil in ne bo spremenil tega, kamor je letela kritika ženske. Ženska, ki se pritožuje nad moškim, da ji ne prinese cvetja, da je nikamor ne pelje, ne bo dosegla s tem, da bi jo moški bolj crkljal, kar si želi, pravzaprav bo dosegla ravno to, česar si ne želi … razdalja med njima se bo povečala in prepad se bo poglobil.
Ker je moški notranje motiviran, bo vedno preveril vir iz katerega kritika prihaja. Če spoštuje vir, potem bo kritiko, ki prihaja od zunaj vedno primerjal s svojimi notranjimi parametri in pogledal, ali to zanj drži. In tudi če oceni, da kritika zanj velja, se ponavadi odloči, da se oddalji in stvar predela po svoje. Kajti pri moškem je odločitev, da nekaj naredi v zvezi s stvarjo vedno povezana s to odločitvijo, ali je vredno truda. In če moški vira kritike ne spoštuje, se ga sploh ne bo dotaknilo, kar odpadlo bo z njega.
Ženske smo tukaj popolnoma drugačne, kajti že po naravi smo izjemno prilagodljive, kar v praksi pomeni, da tudi, če bo moški z nami delil zgolj opazko, da nam tale modra obleka ne paše preveč, bomo to vzele dobesedno in je nikoli več ne bomo oblekle ali pa jo bomo iz trme vedno znova in znova, vendar v vsakem primeru opazka vpliva na naše počutje in obnašanje. Ker smo po naravi prilagodljive, to, da se ne prilagodimo od nas zahteva ogromne količine energije in napora. Ker smo ženske izjemno občutljive za okolico lahko nekaj, kar moški izreče zgolj kot opazko, vzamemo za kritiko. To, kjer ženska sliši kritiko, za moškega sploh ni kritika in obratno. In tukaj smo si hitro v laseh, če stvari ne skomuniciramo.
Kritika v vsakem primeru razjeda odnos. In ženske se pogosto sploh ne zavedamo, da nas moški ne kritizira, ko z nami deli to, o čemer razmišlja. In na drugi strani se ženske sploh ne zavedamo, da kritiziramo moškega, ko se pritožujemo in dajemo predloge, kako bi odnos lahko spremenili na bolje.
Eden od načinov, ki ga moramo usvojiti, če želimo izboljšati svoje medsebojne odnose je, da znamo na moško stran skomunicirati kaj potrebujemo. Ženske smo izjemno zanimiva bitja. In ena od stvari, ki me v ženskem svetu vedno znova osupne, je naše pričakovanje, da bodo moški vedeli kaj si želimo in nam to dali brez, da me karkoli skomuniciramo. Nekako bi moral vedeti, kaj mi je všeč, saj me ljubi, ne!?
Kritika je pogosto eden tistih prihuljenih načinov, kako ženske sporočamo moškim, kaj potrebujemo v upanju, da bomo to tudi dobile. Kritika s strani ženske sporoča: »Ne dobivam tega, kar potrebujem…« in to bi mi moral dati. In ker mislimo, da so moški kot ženske in da bodo znali prebrati med vrsticami, kaj potrebujemo, jih pogosto kritiziramo v upanju, da bomo dobile, kar potrebujemo. Vendar smo ženske tiste, ki znamo prebrati med vrsticami ranjenost ob tem, da nismo dobile to, kar potrebujemo in pričakujemo. In ženske to nesposobnost moškega, da nam bere misli, kot se rade izrazimo, vidimo kot njegov izraz, da nas ne ljubi. Ker če bi nas resnično ljubil, potem mu ne bi bilo vseeno, potem bi vedel, kaj potrebujem in bi mi to tudi dal, preden bi jaz povedala, da to potrebujem.
Vendar so ravno zaradi razlike med moškim in ženskim svetom, pričakovanja, ki jih ne izrazimo eden največjih uničevalcev odnosov. Kajti ženske smo prepričane, da moški ve, kaj si želimo in potrebujemo in nam nalašč ne da tega, kar potrebujemo in to zadržuje. In tukaj vstopamo v bitko za moč in nadzor. V resnici pa moški ne ve, kaj potrebujemo, ker mu tega nismo jasno povedale, ker ne govori našega jezika in ne zna brati med vrsticami. Ne uporablja besed na enak način kot ženske in ne sliši stvari na enak način kot ženske. In ne, ni tak kot ženske, ne le da je videti drugačen, dejansko je drugačen.
Naučiti se moramo prisluhniti sebi in svoje potrebe, ki jih imamo skomunicirati na drugo stran na način, ki bo sprejet v moškem svetu. In tukaj je nasvet, da svoje želje izražamo z nasmehom na obrazu in smo v svoji svetlobi in izžarevanju nedvomno na mestu. Ženske smo pozabile na svojo sposobnost, da smo luč, da sijemo in preobražamo svet okoli sebe s svetlobo. In to je nekaj, kar se moramo ponovno spomniti, kar moramo usvojiti in uporabljati. Kajti glede na ugotovitev iz začetka tega pisanja je jasno, da je naše izžarevanje in svetloba, ki jo sijemo iz sebe tisto, kar ohranja naše partnerstvo.
Z besedami mojega dragega: »Veš moški smo zelo podobni veščam. Dokler je luč prižgana letamo okoli nje. Ko se ugasne, še vedno vztrajamo. Vendar je od vešče odvisno kako dolgo. Ene vešče gredo drugam po 20 minutah, ene vztrajajo nekaj ur, ene do jutra. Vendar v odnosu potrebujemo podporo ženske, da vztrajamo.«
Zato drage dame, prižgite svoje svetilke. Bodite to, kar ste.
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
P.S. In te zanima več na temo razlik med moško in žensko naravo Te vabim na spletno druženje. Več na povezavi tukaj…
Mladenič zakoraka v pristanišče, in zagleda Indijca, ki zadovoljno lovi rakovice. Začne pogovor z njim. In sčasoma opazi dve veliki posodi poleg Indijca; eno pokrito in obteženo s kamni, iz katere se je vztrajno sliši udarjanje ob pokrov in drugo odprto, brez pokrova. Mladenič pogleda v posodo brez pokrova in v njej vidi rakovice, ki ležijo na dnu.
»Ali so mrtve?« vpraša po tem, ko nekaj časa zre v posodo, kjer se nič ne premika.
»Ne,« preprosto odgovori Indijec.
»Zakaj imaš dve posodi, eno s pokrovom in drugo brez pokrova?« je zopet radoveden mladenič.
Indijec odgovori: »Oh, posoda s pokrovom je za bele rake in če bi odstranil pokrov, bi vsi splezali ven iz posode in ušli. In druga posoda je za rdeče rakovice.«
»In zakaj so različni? Zakaj rdeče rakovice ležijo na dnu, nepremične?« začudeno vpraša mladenič.
»Vsakič, ko rdeča rakovica poskuša splezati ven iz posode, ostale v posodi poskrbijo, da ne gre prav daleč in jo potegnejo nazaj v posodo,« odgovori Indijec.
Običajno zgodbice kot je tale, ne pritegnejo moje pozornosti, vendar je splet okoliščin potrdil enega tistih božansko časovno usklajenih trenutkov, kjer se zgodi uvid in »AHA« moment. In zame je tak aha trenutek prišel v obliki te zgodbe.
Zakaj?
Na polno luno sem razmišljala ali naj raje napišem članek o polni luni in ga objavim na blogu ali naj posnamem vodeno prakso, ki sem jo v angleščini poslušala 10 minut pred tem in jo dam na voljo vsem, ki bi želeli izkoristiti potentno polno luno v raku, ki je za nami. In po tem, ko sem cel dopoldan preživela v snemanju, urejanju in oblikovanju sporočila, ki sem ga poslala, sem nazaj dobila zelo ogorčeno pismo bralke mojih sporočil, ki me je obtožila, da itak vsi vedo, da kopiram, to kar delim z vsemi vami in da je to nedopustno, da se vedem kot se. Bila sem osupla, ker sem sama svoje dejanje videla kot darilo vsem tistim, ki me sledite in še posebej, ker sem v tekstu zapisala, kdo je bil moj navdih za poslano, skratka vir iz katerega sem črpala znanje za to, kar sem delila.
In niti ne 24 ur kasneje, sem slišala tole zgodbo o rakovicah in o »mentaliteti rakovic«, ki je v poslovnem svetu zelo znana. Na-ključ-je!?
»Mentaliteta rakovic« govori o sebičnemu in kratkovidnemu razmišljanju, ki gre nekako v tej smeri, »če jaz tega ne morem imeti, potem tudi ti tega ne moreš imeti«. Ne vem zakaj, me to spominja na tisto slovensko razmišljanje o tem, da če meni crkne krava, naj še sosedu. Skratka zgodba govori o ljudeh, ki druge ljudi potegnejo dol in jih očrnijo, namesto da bi jim pustili, da sledijo svojim sanjam.
Naslednjo zgodbo sem slišala na srečanju osmih edinstvenih žensk, ki so vse del skupine, ki jo vodi moja mentorica iz Amerike, pri kateri se izobražujem in zgodba je šla nekako takole; Priznanega indijskega guruja so vprašali, zakaj so vse glavne avtoritete, ki so znanje prinesle na zahod z vzhoda moški in so med njimi zelo redke ženske?
In je odgovoril: »Veste, ženske so kot rakovice, ko ena začne plezati ven iz posode, ostale poskrbijo, da ne zleze predaleč. Moški na drugi strani so individualisti in se sploh ne ukvarjajo z drugimi, enostavno zlezejo ven iz posode in sledijo svojim sanjam.«
Obsedela sem, osupla. Dobila sem odgovor na dogodek, ki me je še ne 24 ur prej zelo potrl in užalostil, pa mi ni bilo jasno zakaj. Ob tej zgodbi sem prepoznala svojo globoko žalost.
Ko sem začela delati z ženskami leta 2010, sem se zavezala temu, da bom ženskam pomagala, da postanejo najsrečnejše ženske na svetu, da odkrijejo svojo unikatnost, svojo edinstvenost, svojo ženstvenost in božanskost in to živijo, dnevno. In na tej svoji poti sem srečala številne ženske, ki gojijo tekmovalnost in so v svojem prizadevanju, da bi bile boljše, so pripravljene narediti marsikaj. Opazovala sem boje na energijskih nivojih med ženskami, za moške, za pozicije na delovnem mestu, za status in odkrila, kako krute smo ženske in kako se ne znamo bojevati častno, kot to počnejo moški, ampak uporabljamo najbolj umazane trike, da bi zmagale. Včasih me resnično globoko zaboli, ko poslušam ali gledam tovrstno početje pri mladih puncah in kako poteka bojevanje za fante med njimi. Auč.
Že vrsto let ženske pozivam, naj namesto, da delajo na sebi, začnejo negovati sebe in ob tem se izobražujem pri številnih mentoricah po vsem svetu, v želji, da čim bolj kvalitetne in predvsem doživete in na lastni koži izkušene prakse delim z ženskami v Sloveniji. In ob tem pogosto naletim na fenomen rdeče rakovice, vendar do zdaj nisem imela tako jasnega uvida, kot je zgodba z rakovicami, v to zakaj tako močno sabotiram svoj napredek. Strah pred tem, da te drugi potegnejo dol, da te očrnijo, da te ponižajo in ustavijo na poti, je pogosto dober izgovor za to, da se delaš majhnega in nepomembnega in pristaneš vedno znova v arhetipu žrtve. Zgodba z rakovicami mi je dala močan uvid v dejstvo, da je vedno na nas, kaj naredimo v zvezi z dogodki, ki se nam dogajajo, skratka, kaj izbiramo.
Fenomen posode z rakovicami, kjer ostale rakovice v posodi poskrbijo za to, da nobena ne pobegne, ima morda opraviti z zavedanjem, nekje v plazilskem delu možganov, da njihova usoda verjetno ne bo prav rožnata in zato ne dopustijo, da bi kdo tej usodi ušel. Ljudje pogosto nezavedno oviramo tiste, ki želijo splezati ven iz posode, namesto, da bi jim pomagali. Strah, da te bodo drugi pustili za sabo je pogosto tisti, ki nam onemogoča, da bi si pomagali.
In ta »mentaliteta rakovice« nas dnevno ovira na vseh področjih našega življenja. In vendar jo moramo najprej prepoznati v sebi, da bi lahko presegli tovrstno mentaliteto in drug drugega podprli na svojih poteh. Kajti dejstvo je, da je eno v vsem in vse v enem. In vsak posameznik je edinstven, enkraten, v sebi nosi Darilo, ki ga lahko predstavi in živi le on sam. Vsak v sebi nosi neizpeto pesem, s katero je prišel na ta planet, da jo zapoje, da jo zaživi. In menim, da je čas, da se zavemo, da stojimo na ramenih številnih žensk, ki so bile tukaj pred nami, ki so svoje življenje živele, kakor so najbolje znale in vedele, in ki so nas pripeljale do tukaj, kjer smo. Zdaj je čas, da vsak-a zaživi svoje Darilo in da skupaj naredimo ta kvantni preskok.
Strah je energija, ki v nas povzroči zakrčenost, ko se zmanjšamo in se poskušamo skriti. In strah je tisti, ki ga je potrebno prepoznati v sebi, se soočiti z njim in ga preseči, da bi lahko v polnosti zaživeli to, kdor smo v resnici. Saboter je arhetip, ki zvesto sodeluje z našo osebnostjo in kreira iz strahu. Prepoznati moramo, kje sabotiramo sebe in kako soustvarjamo z ljudmi, kako nam ljudje odslikajo dele nas samih, ki nas preizkusijo ali smo voljni razprodati sebe in svojo energijo (arhetip prostitutke na delu), da bi se vrnili v žrtev, v mučenika/co.
Vsak dan znova imamo na voljo preizkušnje in brezmejno sem hvaležna za vse tiste, s katerimi imam dušni dogovor, da me dregnejo, čeprav je pogosto neprijetno in boli, vendar sem zdaj opremljena z orodji, s pomočjo katerih hitro ugotovim za kaj gre in se premaknem naprej, orodji kot je soočenje s svojimi notranjimi preživetvenimi arhetipi o katerih govorim v druženju Objemi Sebe.
In sama sem zavezana temu, da pomagam ženskam ven iz posode v kateri so ujete, da jih potegnem ven iz posode, da se osvobodijo in zaživijo svojo edinstvenost, svojo božanskost. Kajti menim, da je čas, da si pomagamo in da podpiramo druga drugo, da dvignemo palce za vse tiste, ki že hodijo po svojih sanjskih poteh in da pomagamo tistim, ki si še ne upajo, da se osvobodijo in zaživijo svoje Darilo. Verjamem, da smo Darilo drug za drugega, če le zmoremo to prepoznati in izbrati Mir, izbrati Ljubezen, namesto vojne in strahu.
Po 14 dneh novega leta lahko rečem le, da bo naporno. Soočamo se s temami, o katerih se do zdaj nismo želeli pogovarjati na glas in teme so srce parajoče. V zadnjih dneh sem gledala pretresljive posnetke mladih punc, ki so po cepljenju HPV izgubile svoje življenje. Jokala sem kot dež, ko sem poslušala pretresljive zgodbe mamic, ki so zaupale sistemu in se počutijo izdane.
Izdaja zdravstvene avtoritete postaja vedno bolj pogosta tema, ki zmanjšuje zaupanje v ta sistem in na drugi strani imamo avtoriteto lepotne in modne industrije, ki nam dnevno zapoveduje kaj moramo obleči in kako izgledati. In ko gledaš mlade punce, ki hujšajo in se sprašuješ, kam, da ne govorim o tem, da po novem letu vsi govorijo samo še o hujšanju, ker smo baje čez praznike toliko pojedli, da moramo zdaj to izgubiti, se sprašujem v kakšnem svetu živimo!?
Včasih bi res najraje zapustila planet, ker se mi zdi vse tako zlagano, tako skorumpirano, tako nagravžno in potem se ustavim in se opomnim, da sem morda tukaj ravno zaradi tega, da naredimo spremembo, kajti delamo jo od znotraj navzven. Opomnim se, da je moj obstoj pomemben in da moram najti upanje … nekje. Zase in za svoje otroke, če nič drugega. In vendar se vsak dan znova sprašujem, v kak svet sem jih rodila!?
V svet, kjer je novica o pijanosti nekega direktorja bolj pomembna od vseh drobnih lepih stvari, ki se dogajajo. V svet, kjer se vedno več mladih deklet prostituira, ker je pač povpraševanje veliko. In kjer mame ne znamo in ne cenimo ženske v sebi, niti v njih in smo razprodale ženstvenost. V svet, kjer se vsi pogovarjajo o tem kako niso dovolj dobri, dovolj suhi, dovolj mladi, dovolj lepi, enostavno niso dovolj. V svet, kjer se prodaja in kupuje iluzija večne mladosti in lepote, ob tem da smo popolnoma pozabili kaj lepota je in jo enačimo z glamurjem.
Ljudje hrepenimo po lepoti. Lepota je namreč tista, ki razkriva našo dušo.
Iščemo jo zunaj sebe, v stvareh in ljudeh, povsod. In ob tem vedno znova najdemo grdoto, surovost, cenenost, ki nas obdajajo. Sem človek, ki obožuje lepoto, sem estet po duši in ko gledam neokusen lišp, ki nas preplavlja kot plastika, ki se kopiči na planetu, me vedno znova boli srce. Včasih imam občutek, da mi bo počilo srce, če si bom dovolila, da z odprtim srcem hodim po svetu, ker je toliko zgodb, toliko stvari, ki ujamejo tvojo pozornost in te potopijo s seboj na dno.
Sploh se ne zavedamo tega, v kako »nevarnem« svetu pravzaprav v resnici živimo. Nevarnem v tem smislu, da lahko ob vsakem kliku na internetu, vsaki zgodbi po televiziji, ob vsakem članku, ki ga preberemo v reviji … izgubimo sebe.
Lepota je kot krhka ptica, ki potrebuje notranji prostor za svoj polet. Potrebuje notranjo nego in dnevno prakso, da bi lahko preživela močan vpliv iluzije, ki jo dnevno lovi v zunanjem svetu.
O tem sem že govorila, kako so napovedali, da bo leto 1998 ključno za ustvarjanje novega sveta, za prihod Boginje na planet. V tretjem poskusu, da jo objamemo in prepoznamo svojo božanskost smo ponovno izzvani in tokratno zanikanje te božanske svetlobe, ki jo Boginja predstavlja, se v tretjem krogu odigrava skozi virtualno realnost. Ali se bomo popolnoma izgubili v virtualni realnosti, ki predstavlja imitacijo duše? Virtualna realnost imitira domišljijo, sanje, kreativnost in hkrati ljudi oddaljuje od resničnega sveta. Ko gledaš stvari na televiziji, se ti ne zdijo tako grozne, ker se dogajajo nekomu drugemu, tam nekje, daleč stran. Virtualna realnost ljudi zasvoji, saj v njej ni težav, izzivov, dušo spremeni v zabavo in zunanji svet je razgaljen in na voljo za izrabo.
V virtualnem svetu ni odnosov, ni stika duše z duše, ni topline in ni lepote. Otopelost je glavni sindrom družbe, ki je ujeta v virtualni realnosti, kajti v virtualnem svetu čutenje ni potrebno.
In, ko takole opazujem družbo, ljudi, se mi zdi, da bo tokratni izziv trd oreh za veliko večino. Obrnili smo hrbet lepoti, in s tem smo obrnili hrbet celostnosti in resnici. Šli smo v izgnanstvo, v svet, kjer je norma vulgarnost, zdolgočasenost, otopelost, ki izčrpava človeškega duha. In k temu pripomore tudi glamur.
Veliko preveč časa in energije namenjamo svojemu videzu, podobi in modi. In veliko premalo pozornosti posvečamo dostojanstvu, samospoštovanju lastne veličastnosti in plemenitosti človeškega duša.
Privlačnost ima za namen, da iščemo potrditev sebe zunaj sebe.
In to kar opažam v zadnjih letih je epidemija iskanja pozornosti zunaj sebe.
Ženske se desetletja borimo z negativno samopodobo, predvsem negativno telesno podobo. Od svojih mam smo se naučile, kako biti pozorne na telo skozi njihovo negativno samopodobo in temu zvesto sledimo.
Sodobna ženska je obsedena z vprašanjem; ali sem predebela? In ženska danes zasramuje samo sebe, se ponižuje, ker ne ustreza telesni konstituciji manekenk, ki nosijo konfekcijsko številko 34. Negativna telesna podoba je kroničen problem v umu sodobne ženske. In ko sem po novem letu poslušala številne pripombe o hujšanju in o tem, kako moram shujšati, da bi bila lahko lepa sem dojela, da je poleg tega, da smo nesrečne in depresivne eden največjih težav, ki jih imamo ta, da sebe ne vidimo kot lepe. Sploh se ne vidimo kot lepe in posebne ženske. In ker tega ne prepoznamo v sebi, iščemo potrditev zunaj sebe. In smo ujete v dirko glamurja, privlačnosti, večne mladosti in iskanja pozornosti pri nasprotnem spolu.
Shujševalne diete so danes trend in to kar me vedno znova osupne je boj, ki ga ženske bijejo s svojimi telesi v upanju, da bodo v tej vojni same s seboj zmagale. In potem se sprašujemo od kje prihaja vse to nasilje, ki ga gledamo v zunanjem svetu? Samo poglejte nasilje, ki ga dnevno zganjamo nad svojimi telesi.
In vendar velika večina tega noče videti, seveda so krivi drugi in ne jaz …
Če želimo najti pot ven iz teme, v katero se poglabljamo, se bomo morali obrniti nazaj k lepoti, v vseh njenih aspektih. Ranljivost, o kateri sem govorila v začetku prispevka, je ena najtežjih poti in vendar bomo vsi morali po njej, če hočemo spremeniti svet.
Ranljivost zahteva veliko poguma, kajti dnevno si izzvana, ko gledaš zgodbe okoli sebe, ko vidiš, kako se uničujemo, da ostajaš na svoji poti in verjameš, upaš, moliš, da se bo našel še kdo, ki čuti kot čutiš ti, ki se ti bo pridružil, ki bo objel sebe, kajti dva sta vedno močnejša kot en sam.
Lepota me rešuje že desetletja. Vsakič, ko bi obupala in vrgla puško v koruzo, se je razkrila v vedno novi in močnejši svetlobi. Vsakič znova me navdihne, da vztrajam in rinem, upam, da nam bo uspelo, da bomo presegli sami sebe in svojo povprečnost in stopili v svojo veličastnost. Lepota v poeziji, umetnosti, v glasbi in plesu, v barvah in v naravi, v obrazu in v ljubezni, kot tudi v bolečini in obupu, me vedno znova prebuja iz otopelosti v katero je tako zlahka zdrsniti, kjer je vse kul, kjer ni težav in kjer si »super«.
Umetna evforija »super in fajn« pozitivnega razmišljanja se mi zdi ob vsej bolečini, ki jo svet doživlja tako zlagana, da je boleče. In vendar se zavedam, da vsak hodi po svoji poti. John O’Donohue mi je v teh prazničnih dneh prinesel veliko darilo Lepote, ki me vsak dan na novo opominja, da so največje sanje naše duše, da je intimno povezana z božansko Lepoto. Intimnost pomeni, da si v dušnem stiku, duša z dušo in da vidiš Lepoto, da čutiš, da oseba čuti tvojo Lepoto, da sliši Lepoto in jo deli s teboj. Da čutiš toplino Doma in da se zavedaš, da je ta Dom v tebi!
Ko sem začela razvijati paradigmo Najsrečnejše Ženske na svetu nisem imela pojma kam me bo pripeljala. Imela sem vizijo, da lahko spremenimo svet s tem, ko postanemo najsrečnejše ženske na svetu in s tem sem začela. To kamor me najsrečnejša ženska vodi je v svet lepote.
Ženske vsako leto največ denarja zapravimo za izdelke lepotne in modne industrije. In kljub temu je samopodoba sodobne ženske porazna.
Ženske namreč iščemo lepotni ideal zunaj sebe. Ne zaupamo vase, temveč iščemo potrditev svoje vrednosti v zunanjem svetu. In ponavadi se po to potrditev obrnemo na lepotno in modno industrijo. Kajti priznajmo si, globoko v sebi si vse želimo biti lepe. In SMO.
Na žalost pa smo pozabile, ali bolje rečeno bolj verjamemo medijem in revijam, oglasom in glamurju, kot sebi.
Iščemo ideal, želimo biti popolne in to kar večina žensk čuti ob teh sporočilih, ki nas obdajajo je; da nisem dovolj, sram, krivdo, občutek da smo polomija, neuspeh, razočaranje. In to zaradi tega, ker je ideal, ki se nam ponuja osnovan na popolnosti, ki v naravi ne obstaja.
In zato sem se odločila, da delim z ženskami kako najti svojo notranjo Lepoto in kako jo poudariti, zažareti v svoji pristnosti, avtentičnosti in biti samozavestna sama s seboj, taka kot si.
Lepota je beseda, ki je z velikimi črkami zapisana v globinah našega srca. Lepota je tista, ki nas navdušuje in ki prebuja našo dušo, v nas prebuja to, kar najbolj ljubimo, po čemer hrepenimo in kaj nas naredi žive. Lepota nas spomni na to kdo v resnici smo. Pokliče nas nazaj Domov, v mističnost naše notranjosti.
In lepota je tudi eden najbolj subtilnih načinov modrosti božanske ženstvenosti. Rojeva se v globinah prisotnosti, v samem jedru svetlobe, te mistične magnetne privlačnosti, ki jo izžarevamo iz svoje ženske Duše navzven.
Zakaj Osebni podpis Lepote? Zakaj izobraževanja na temo Lepote? Ker želim vsaki ženski povedati, da bo resnično doumela in našla lepoto v sebi. Ker si želim ne le, da si najsrečnejša ženska na svetu ampak tudi, da veš, se zavedaš in utelesiš to resnico, da si Lepa. Lepa si!
Moja namera je, da spremenimo družbeno sprejeto definicijo lepote. Kajti lepota ni definirana s strani medijev in tega kar vidimo v revijah. Lepota je notranja izkušnja sreče, modrosti, življenja, živosti in ljubezni. In vsaka ženska je lepa.
Ženske pa smo na žalost postale sužnje modne industrije, ki nam vedno znova vsiljuje občutek, da če se ne moreš stlačiti v mini oblekco XS, da je potem s teboj nekaj narobe.
Osebni podpis Lepote je druženje za ženske, ki vam bo razkrilo, kaj je lepota in kako jo najti v sebi. Z vami bom delila skrivnosti kako do dobrega in predvsem avtentičnega, čisto svojega stila.
Kajti, ko greš v trgovino s tem vedenjem in razumevanjem, točno veš katere stvari so tiste, ki ustrezajo tvojemu osebnemu podpisu lepote. Ti si sama svoj stilist in kreator svoje podobe. In potem ne nasedaš več modnim sporočilom o tem kaj je “in” in ne poskušaš več ugajati in ustrezati( hja o modi me je veliko naučila notranja ustrežljivka, arhetip, ki ga vsi nosimo v sebi in ga poznamo tudi pod imenom prostitutka) temveč sama izbiraš s samozavestjo in samozaupanjem, saj veš, kaj je tisto tvoje.
Nakupovanje postane čisti užitek, kajti takoj ob vstopu v trgovino vidiš, če ti ustrezajo barve in ob bližnjem srečanju z oblačili ali dodatki poznaš svoje oblike, svoje vzorce, materiale in potem je vse čisto lažje.
Osebni podpis Lepote ni stilska preobrazba ali modno svetovanje, je mnogo več, kajti moj namen je, da te naučim in ti pokažem kaj ustreza točno tebi. Ne posplošujemo in ne ukalupljamo, pravzaprav ravno nasprotno, pokažem Ti kako resnično pokazati sebe in zažareti v vsej svoji Lepoti.
Kajti tvoj edinstven podpis lepote je že v tebi. Samo spoznati ga moraš, ga objeti in ga izraziti.
Hodim po travniku in slišati je, kot da bi po njem tekla voda. Prisluhnem žuborenju vode in se predam tem toku, ki me nosi … vase. Hvaležna sem za ta nežen zvok, ki me pomirja in povezuje z mojo notranjo naravo. Začutim žuborenje v sebi. Čutim svojo notranjo vodo kako se steka v notranji ocean. Hvaležna sem za to sposobnost, da čutim.
In čutim sončne žarke na telesu. Kljub oblačilom sončni žarki grejejo mojo kožo. Hvaležna sem za ta ogenj, ki me greje in mehča. Hodim po travi in vdihujem vonj po blatu, po zemlji. In vetrič vsake toliko nežno poboža moj obraz. Počutim se kot da sem sredi pomladi in vendar je sončen januarski dan. Hvaležna sem, da imam telo, da lahko hodim, da vidim to zeleno preprogo, ki se širi okoli mene.
Postojim pri drevesu. Brez listov je. Čutim ga, kako se nežno pripravlja in vem, da je še prekmalu, in vendar se počasi prebuja in pripravlja, da požene prve brstiče. Hvaležna sem, da vidim, da lahko opazujem s svojimi notranjimi in zunanjimi oči. Hvaležna za vso lepoto, ki me obdaja.
Lepota je tako darilo. In na voljo nam je vsak trenutek. Lepota je skrita zaveznica naše duše. Prebuja nas in nam pomaga, da smo v stiku sami s seboj. Hvaležna sem ji, da je z menoj, da me spremlja in vedno znova opominja na priložnosti, kjer jo lahko občudujem v zunanjem svetu. Sončni zahod, izjemni oblaki na nebu, srebrni odsevi v vodi, mehkoba zelene trave. Povsod je, le ustaviti se moramo in jo ujeti, jo videti, zaslišati, zavonjati.
Zmuzljiva je in v stresu vsakdana se skrije globoko v notranjost, kjer čaka na trenutke, ko smo se voljni odpreti in ji prisluhniti. Lepota ima svojo dimenzijo in svojo božansko časovno usklajenost.
Lepota je beseda, ki je z velikimi črkami zapisana v globinah našega srca. Lepota je tista, ki nas navdušuje in ki prebuja našo dušo, v nas prebuja to, kar najbolj ljubimo, po čemer hrepenimo in kaj nas naredi žive. Lepota nas spomni na to kdo v resnici smo. Pokliče nas nazaj Domov, v mističnost naše notranjosti.
»Lepota je mesto, kjer neskončno postane intimno.« ~ John O’Donohue
Lepota je eden najbolj subtilnih načinov modrosti božanske ženstvenosti. Rojeva se v globinah prisotnosti, v samem jedru svetlobe, te mistične magnetne privlačnosti, ki jo izžarevamo iz svoje ženske Duše navzven. Opominja nas na svetost vsakdana in kreativne božanske moči domišljije.
Odpri se danes lepoti. Začuti jo. Predaj se ji. Dopusti si ranljivost, kajti le v teh vodah se rojeva lepota, tako kot kreacija in radost in ljubezen. Ranljivost nas vodi v samo jedro Biti. Ko si Eno v vsem in vse v Enem.
Kreacija je tema, ki me fascinira že desetletja. Vedno znova sem si jo ogledovala, vedno znova z drugega zornega kota, dokler mi stvari niso postale jasne in sem jih preko zavedanja in razumevanja skozi čutenje tudi utelesila skozi izkušnjo.
Kreacija je del vsakega posameznika. Ne moreš, da ne bi kreiral, to je del tebe. Kar lahko naredimo pa je, da izbiramo kako kreiramo. V vsakem trenutku sta nam na voljo dve izbiri. Lahko kreiramo iz strahu ali iz ljubezni. V resnici sta to edini izbiri, med katerima izbiramo. In večinoma kreiramo iz strahu. Saboter je tisti del v naši notranjosti, ki nas vodi v to, da sabotiramo sami sebe, zavračamo priložnosti, se zadržujemo in smo pogosto paralizirani … iz strahu. Dolgo časa nisem razumela kako to, da vedno znova zavračam priložnosti v mojem življenju, ki bi me peljale tja, kamor sem si želela, ki bi mi omogočile, da uspem. In vedno znova sem iz strahu izbirala varno igro.
Saboter je tisti del v nas, ki ima moč, da nas vodi v soočenje z našimi najglobljimi in najbolj skritimi strahovi. In v teh strahovih je skrito največje zlato, vaša največja darila. In ker smo ravno v tem obdobju obdarovanja ni napak, če pogledamo, kako to gre, čisto zares.
Tvoja resnična narava je celostna, celovita, popolna sama po sebi in je eno. Katere koli podobe, misli, občutka ali izkušnje se zavemo v svoji zavesti, v resnici izhaja iz našega polja zavedanja. Naša zavest se lahko zaveda samo nečesa, kar ona JE. Naša zavest se ne more zavedati nečesa, kar ona ni. Karkoli izkušamo, to izkušamo zato, ker je del našega zavedanja, ki se manifestira v zunanji formi. Vse se rojeva iz nas.
Lahko bi rekli, da gre za valove iste substance, vendar ima vsak val svoj okus, svojo teksturo, barvo, kvaliteto, ki določa našo izkušnjo. Karkoli se dogaja, je vedno neločljivo povezano z nami, kajti vse je eno in eno je v vsem – vedno. Ko se zavemo svoje izvorne narave, svoje resnične narave, prepoznamo, da se vse dviga iz te izvorne narave , ki je v nas. Nič ni ločeno od te prisotnosti Jaz sem. Vse je eno in eno je v vsem.
In če smo v vojni sami s seboj, če se borimo s čimerkoli v naši izkušnji v zunanjem svetu, se ločujemo, delimo to v sebi. Kadarkoli se borimo, odrivamo, zanikamo dele sebe, smo v vojni sami s seboj in z elementi svoje izkušnje v zunanjem svetu. Tudi, ko nečesa nočemo občutiti v polnosti v sebi, smo v vojni s sabo. To našo tendenco, da se borimo sami s seboj in z izkušnjami v zunanjem svetu imenujemo upiranje.
Včasih sploh nočemo vedeti kaj nas moti, žuli, iritira, pa naj bo pozitivno ali negativno, boleče, širitev ali zakrčenost v naši zavesti. Če gre za nekaj neznanega, če nas je strah ali pa se počutimo slabo v zvezi z nečim, se tega nočemo zavedati. Enostavno, to sabotiramo in se delamo, da to ne obstaja. In zato se pogosto upiramo temu, kar se še ni utelesilo, kar še ni znano.
V sebi poskušamo ločiti nekaj, kar se ne da ločiti, postanemo okorni in robati, in zavedanje izgubi svetlobo, svetlost, jasnost. Vedno ko se upirate, se upirate sami sebi. Namesto, da bi bili sami s sabo se upirate temu, da ste sami s sabo. In s tem ustvarjate vojno v sebi. Vsakič, ko se identificirate s svojo preteklostjo ali prihodnostjo ste v uporu vaši resnični naravi tukaj in zdaj.
Nižji jaz, naš ego, vedno poskuša delovati, dela to in ono ali pa nas napeljuje, da bi morali nekaj narediti. Naša resnična narava pa ničesar ne dela, samo je. Je vaša resnična, izvorna narava, vaša Bit, je sijoča prisotnost. Narava ega je upiranje temu, kar je. In ego je v skrivni navezi s saboterjem v nas, kajti ko se prenehamo upirati, ko nehamo z notranjim bojem, se razširimo, ustvarimo prostor in dopustimo, da se to, kar se dogaja, dogaja.
In ob koncu leta, ko sejemo semena za naslednje leto je ključnega pomena, da si dopustite, da samo ste. Ko se borimo s stvarmi iz preteklosti, ko odrivamo izkušnje in priložnosti od sebe, jim ne damo priložnosti ali prostora, da bi bile to kar so. Ne damo jim priložnosti, da se razvijejo v svoj polni potencial in razkrijejo svojo pravo naravo. Zaradi strahu sabotiramo sami sebe in stvari ostajajo take kot so bile na začetku, znane. Na smrt se bojimo neznanega. Kajti v resnici razširitev in naša izbira, da gremo v neznano pomeni smrt našega ega.
Upiranje ustvarja ločenost v nas, ustvarja dualnost. Naša izvorna narava ni ustvarjena za ločenost ali konflikt. Njene manifestacije v zunanjem svetu pa se lahko zdijo, kot da so ločene. S tem sporočamo, da ne prepoznavamo kaj se manifestira v naši zavesti, v našem zavedanju. Ključno je, da prepoznamo svoj upor. Ko ga prepoznamo, to ne pomeni, da moramo z njim karkoli narediti. Naše učenje je povezano z odpiranjem izkušnji, da se zavedamo upora v sebi, da smo prisotni z njim, ga čutimo v sebi in smo radovedni v povezavi z njim. Pomembno je, da se znamo pomiriti s svojim notranjim uporom, da ga prepoznamo, da ga spregledamo in izberemo mir namesto vojne.
V letu 2014 bo to nedvomno ena največjih lekcij … prisotnost, budnost in samozavedanje. Ko začutimo jezo ali sovraštvo je na nas, kaj bomo naredili s to izkušnjo. To je del naše duše, je naša zavest, ki je prevzela obliko jeze, v tem času, iz razloga, ki ga morda ne razumemo. Namesto da gremo v voj no s svojo jezo, ker je to nekaj »negativnega« je pomembno, da ji dopustimo, da se pokaže in jo objamemo v sebi s tem, da jo v polnosti začutimo, ji damo prostor, da je to kar je, kajti če smo sposobni slediti tej niti resnice, nas bo vodila v naš resnični jaz. Upiranje jezi na drugi strani ustvarja ločenost v naši izkušnji, ustvarja dualnost ali konflikt. Njene manifestacije pa se lahko zdijo, kot da so ločene od nas samih.
In zato vam želim, da v letu 2014 objamete sebe v celoti, praznujete celega sebe in sprejmete vse dele v sebi. Naj bo to leto, ko ustvarjamo mir v sebi, celovitost in celostnost v sebi. Kajti le s tem, ko ustvarjate mir v sebi, ga boste tudi v svojem zunanjem svetu.
Moja želja je mir v svetu in vem, da se mir začne v meni. In zato tole pisanje pošiljam v svet z upanjem, da tudi ti izbereš mir v svojem svetu. In več ko nas bo izbiralo mir v sebi, pomirjenost s seboj … bolj bo mir del zunanjega sveta. Zato izbiraj mir …dnevno … zase.
Pred nami je četrta adventna nedelja, ko prižigamo na namiznem venčku še zadnjo, četrto svečko. Četrta svečka predstavlja svet ljudi, svet modrosti, vedenja, zavedanja. Nobeno naključje ni, da se na zadnjo nedeljo pred Božičem postavljajo v jaslice kipci otrok, pastirjev, Svetih treh kraljev in Svete družine.
Zadnja adventna nedelja, tik pred rojstvom Jezusa, nas opominja na pomen povezave s svojim bistvom, s svojo Bitjo, s tem, kdo ti SI.
V zadnjih desetletjih smo se predvsem ženske navadile na to, da v zunanjem svetu iščemo sebe, da segamo ven iz sebe po tehnike, s pomočjo katerih bi spoznale svoj življenjski namen.
Največja skrivnost človeka je, da vse nosi s seboj in v sebi. V resnici ti nič zunaj tebe ne more dati tega vedenja, te modrosti, ki čaka v tebi, da se obrneš k njej in ji dopustiš, da pride na površje. Vera je pomembna vrlina, ki nima čisto nobene povezave z religijo. Vera vase te vodi, da presežeš vse ovire, ki jih sama sebi postavljaš na pot, vse ovire, za katere si mnenja, da te prednje postavlja zunanji svet.
V tem času je v ospredju element ognja, element duha, element strasti.
Ognjena energija sugerira višji namen, sončnost, odprtost, radost, smeh in povezovanje. Gre za občutek povezanosti v veliki sliki človeštva, ko začutiš, da si tukaj z namenom. In namen je ena tistih skrivnostnih, mističnih stvari, ki jo vedno znova poskušamo najti v zunanjem svetu in jo povezati z delom.
Mnogi ljudje svoj življenjski namen povezujejo s tem, kaj bi morali v svetu narediti. In življenjsko poslanstvo ni poklic, to ni nekaj kar delaš, ker potem bi bili človeška deloje in ne človeško bitje. Bit je ključ. Kaj je tvoja Bit? Kaj je tvoje jedro? Kdo si?
Namen ni povezan z delovanjem, namen zgolj je.
In ko samo si, ko se zavedaš tega kdo si, ko si v stiku s svojo Bitjo, si v stiku s svojo izvorno esenco. Tvoje življenje bo vedno nekako “izven” konteksta, prazno, nemirno, kaotično, dokler ignoriraš svoje jedro. In če ignoriraš svoje jedro, to lahko prepoznaš, ko izkušaš negativne občutke, izgubo energije, nezadovoljstvo, mrzovoljnost, celo sovraštvo ali izjemen bes, ki ga usmerjaš proti sebi. Zato je izjemno pomembno, da najdeš svoje jedro, svoj notranji dragulj in ga ceniš.
Življenjski namen razkriva tvoj doprinos k človeštvu, kje si edinstvena, kaj lahko prispevaš na način, ki je edinstveno samo tvoj. Ko enkrat poznaš vse štiri dele svojega notranjega dragulja, te to izpolnjuje, te usmerja in ti daje smisel tvojega obstoja.
Ko razkriješ vse ploskve notranjega diamanta, prepoznaš kaj te napaja, kaj je tvoje notranje gorivo in začneš živeti strastno in izpolnjujoče življenje na Zemlji.
Ogenj nas uči dajanja in sprejemanja toplote. S sprejemanjem in dajanjem si izgradimo svoj notranji ogenj, odpremo svoj notranji cvet in več notranjega sonca, radosti in sreče prinesemo v svet okoli sebe.
Ognjena energija po svoji naravi najbolj jang, je čista energija.
Predstavlja eno izmed glavnih elementarnih moči in je najmočnejše orodje za čiščenje energij. Povezujemo jo z Duhom, z iskro življenja in močjo transformacije. Določa prostranost, širino in duševna obzorja v našem življenju. Ko se premakneš v stanje Bitja, si vir vsega, si strastna, super kreativna, imaš ogromno energije ter preobražaš sebe in skozi sebe tudi svet, ki te obdaja. Si VSE kar je.
In kaj lahko narediš v tem tednu za stik s svojo Bitjo?
V četrtem tednu adventa je tudi Božič, čas praznovanja, čas druženja, čas povezovanja. Izkoristi ta čas zato, da krepiš svoje vrednote. Vrednote, ki jih živiš v svojem vsakodnevnem življenju postanejo tvoje vrline. In zato je to izjemen čas, da se vprašaš; Kaj je tisto, kar me poganja? Kaj je moje gorivo? Kaj je tisto, kar je pomembno v mojem življenju?
Skozi vsakoletni proces porajanja Sebe imaš v tem izjemnem času možnost, da spoznaš sebe na novo, da rodiš v ta svet delčke sebe, ki jih še ne poznaš, s katerimi še nimaš zavestne povezave. To je čas, ko se povežemo s svojo Sofijo in ji dopustimo, da nas vodi, da nas pelje v novo leto, da nam razkrije kakšen je naš namen, zakaj smo tukaj in kaj je pomembno v naslednjem letu.
Vsako leto v času 12 svetih dni Božiča vodim skozi 22 dnevni proces porajanja Sebe in če se mi želiš pridružiti, si več lahko prebereš na spletni strani tukaj…
Izkoristi ta posvečeni čas za tvoje novo rojstvo. Ni brez veze simbolika porajanja sončevega boga v starodavnih tradicijah, ki se zgodi na zimski solsticij, kot tudi ni naključje, da je božji sin Jezus rojen ravno v tem mogočnem času. Simbolično nam vsako leto sporoča, da je to čas za porajanje Sebe. Novega Sebe.
Vabljena v našo družbo!
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu. DIVINE.SI
