Avatar photo

About Taja

Posts by Taja:

Objemi otroka v Sebi

, , 0 Comments

Vsi ljudje v sebi nosimo notranjega otroka. Pogosto se ne zavedamo, kako močno je ta del v nas živ, ko odrastemo in v kolikšni meri oblikuje naše izbire in obnašanje v našem življenju. Vsi ljudje nosimo v sebi vse otroške arhetipe, kajti razvili smo jih skozi proces vzgoje, ki mu sama pravim “udomačevanje”, kajti skozi kaznovanje in nagrajevanje izoblikujemo strategije, po katerih v življenju običajno delujemo vse do smrti.

Še vedno me preseneča kako malo je zavedanja o tem, kako močno smo pogojeni s strani avtoritete v našem življenju in kako pogosto, kot sama rada rečem, pristanemo v kleti, ker smo nekoga v svojem življenju dali na piedestal.

Kot otroci smo bili vsi prizadeti, na tak ali drugačen način. Počutili smo se nevidne, čutili smo strah pred odraščanjem, verjeli smo v fantazije, bili smo zapuščeni in pogosto smo se počutili, kot da ne spadamo v družbo ali v družino. In vendar so naše ranjenosti močnejše v odnosu do vzorcev, ki so prišli po liniji očeta in po liniji naše mame. To je tisto, kar nas oblikuje in zaznamuje. In pogosto se v življenju bojujemo z vzorci, ki nas preganjajo in lovijo, vsake toliko pridejo naokrog in gremo z njimi še en krog.

Delo z arhetipi notranjega otroka nas osvobaja in nam omogoči, da v resnici odrastemo, kar sam čas in starost kot taka ne zagotavljata.

Nekateri ljudje v resnici nikoli ne odrastejo, da bi prevzeli polno odgovornost zase, ker je njihov notranji otrok še vedno neozaveščen in v reakciji na zunanje dogajanje. Seveda obstaja več načinov, kako lahko odrastemo in ni nujno, da preobražamo arhetip otroka direktno skozi delo s svojimi osebnimi arhetipi, da bi odrasli. Vendar je potrebno čustveno zorenje, proces preseganja samega sebe, rast, da bi to lahko naredili. Razumevanje arhetipov nam kljub vsemu omogoči, da skozi jezik simbolike pridobimo globlje razumevanje procesa in globlji vpogled vase.

Arhetipe notranjega otroka vedno preigravamo v svojih intimnih odnosih.

Če svojih stvari ne razrešimo, vse kar nam ni uspelo predelati v življenju, predamo naslednji generaciji. Že dolgo časa na svojih seminarjih razlagam o tem, kako s smrtjo starša brez dvoma prevzamemo vso nepredelano družinsko “kramo” in smo mi tisti, ki se moramo zdaj s tem spoprijeti, ker če nam ne bo uspelo, bomo paket predali svojim otrokom. Primeri nepredelanega arhetipa otroka so naši strahovi do avtoritet, npr. da se bojimo šefa, naš perfekcionizem, nezaupanje vase, iskanje pohvale v zunanjem svetu, kritika, preobremenjenost z delom, ker ne znamo reči ne.

Zase vem, da sem dolgo časa ob sporu s partnerjem doživljala močno stisko, ker sem se bala, da me bo zapustil, da bom ostala sama. In ko sem spoznala, da je zapuščeni otrok zelo močan arhetip v moji notranjosti, so se mi na mesto začele postavljati mnoge situacije iz mojega otroštva. Ali pa moj občutek, da sem nevidna in gnanje za perfekcionizmom, ker stvari nikoli niso bile dovolj dobre, ki se je kasneje izkazal, da izvira iz mojega nevidnega otroka.

Moje popotovanje življenja me je vodilo skozi številne preizkušnje, v katerih sem se vedno znova soočala z istimi ranjenostmi, dokler nisem dojela, da gre za vzorce.

In ko sem šla za svojimi otroškimi spomini, sem se v sebi soočila s svojo majhno punčko … Naio. Spoznala sem njen strah, potrebo po tem, da mora biti pridna, ubogljiva, lepo vzgojena, prijazna, spoštljiva do odraslih. Punčko,  ki je vse kar je čutila, vedno zatrla v sebi. Spoznala sem, kako sem se borila v sebi, da nisem bila jezna, pa žalostna, da sem zatrla strahove v sebi in skrivala svojo bolečino.

In vse to je ostalo v meni. Nikamor ni šlo, ko sem odrasla.

Spoznala sem, kako močno sem ostala ujeta v svojih otroških strategijah in ko sem bila noseča s prvo hčerko sem zelo jasno spoznala, da moram z vsem tem v sebi nekaj narediti, drugače bom svoje “sranje” samo predala naprej. In tako se je začelo »kidanje dreka«, kot temu pravim sama.

Spoznala sem, da sem se samo bolj ali manj uspešno naučila, kako potrebe in želje svojega notranjega otroka preslišati in da se s tem delom v sebi nisem v resnici pomirila. Borila sem se s stvarmi v sebi, se vedno znova sodila, kritizirala, trpinčila, mrcvarila in se, kot temu rada rečem, zelo uspešno “pribijala na križ”.

Danes ta deklica še vedno obstaja. Še vedno je stara pet let in govori, kriči vedno kadar preslišim njene neizpolnje potrebe in želje. Nikamor ni šla, še vedno je del mene. Edina razlika je v tem, da sem v intenzivnem spoznavanju same sebe začela negovati ta del v sebi in da sem zavestno izbrala, da postanem starš svojemu notranjemu otroku, namesto, da starša vedno znova iščem v zunanjem svetu.

Zanimivo je to, kako si s partnerji podajamo vroč kostanj. Kako se ta arhetip otroka, v ženski, prebudi vedno, ko je v situacijah, ki so nabite s čustvi. Ko je v vezi s partnerjem, ki ga ni nikoli doma, in se počuti osamljeno in zapuščeno, tako kot je bila v otroštvu priča očetu, ki ga ni bilo nikoli doma. In zato se ob vsakem konfliktu s partnerjem boji, da bo ostala sama, da jo bo partner zapustil, kot nekoč, ko so ji starši dejali, da je ne bodo imeli radi, če ne bo pridna, če ne bo nehala nagajati, če ne bo vsega pojedla ali hitro zaspala.

Ali pa da ima občutek, da je nevidna, ko mož najde čas za pijačo s prijatelji, kot ni bila vidna takrat, ko se je rodila mlajša sestrica, ko je navdušena želela s starši deliti svoje dogodke, pa niso imeli časa zanjo.

Glas tega ranjenega otroka pa se oglasi tudi v službi, ko je jezna nase, ker se ne zna postaviti zase, in ima občutek da je nepomembna in nesprejeta. Ker je kot otrok morala čutiti strahospoštovanje do staršev, vzgojiteljev, učiteljev in vseh drugih avtoritet. Tudi zato se ta deklica danes ne zna jeziti, postaviti zase, in je namesto tega pretirano ustrežljiva, vsa prestrašena in trepetajoča pred šefom.

Arhetipsko gledano imamo v sebi majhno deklico ali fantka, ki še vedno išče nadomestnega starša, ki nas spomni na naše temeljne potrebe po ljubezni, sprejetosti, varnosti, zaščitenosti. Vsakič, ko se sproži določena ranjenost v nas, ki je bila povzročena v našem otroštvu, se rane ob stresu, ki ga doživljamo ponovno odprejo in čutiti je, kot bi nanje ponovno nasuli sol.

Bolečina iz otroštva, iz naše otroške rane se vedno znova in znova preigrava v našem odraslem življenju, dokler travme ali rane ne pozdravimo v sebi.

Samo takrat, ko se soočimo s svojimi bolečinami v sebi, lahko prevzamemo odgovornost zase in naš notranji otrok odraste. V vseh letih, kar intenzivno delam z arhetipi, sem spoznala, kako pomembno je, da se tem delom sebe nehamo izogibati, da se nehamo boriti z njimi ali bežati pred njimi in si prizadevati za to, da bi te dele skrili sami pred seboj. Vse, kar boste skrili pred seboj, bodo vaši otroci okrepili v svojih živčnih tokokrogih.

Najbolj fascinantno je, kako se v novorojenčku v prvih 3 letih intenzivno in nato do njegovega 7 leta dogaja ta proces, v katerem njegov živčni sistem dobesedno prekopira živčne tokokroge svojih staršev, kako se vzorci iz staršev prenesejo na otroke. In zato je ključnega pomena, da znate negovati sebe in si dati to, kar si vaš notranji otrok želi, da znate postaviti meje svojemu notranjemu otroku in mu dati občutek varnosti, kajti le tako lahko vse to daste tudi svojemu zunanjemu otroku.

Največja dragocenost, ki jo starši lahko dajo svojemu otroku je, da so srečni in da so njihove rane zaceljene.

Kajti tudi če poskušate tovrstne stvari skriti, je narava poskrbela za to, da se vse prekopira, da se vse uravnovesi in harmonizira.

Če tega ne uspe ena generacija, vse počaka naslednjo.

In čas je, res je čas, da kolektivno prevzamemo odgovornost zase in za vse kar kreiramo. Da prenehamo z zamerami in s tem predajanjem vročega kostanja iz generacije v generacijo. Če vprašate mene, je »indigo« generacija o kateri se toliko govori, pravzaprav generacija tistih duš, ki smo izbrale, da prekinemo ta tok predajanja preteklosti naprej. Da smo izbrali, da to pozdravimo v sebi in enostavno nehamo predajati naprej to, kar je naše, da se s tem pomirimo in soočimo v sebi.

In to iz ljubezni do sebe, iz negovanja sebe iz sočutja sebe. Brez želje po nagradi ali strahu pred kaznijo, enostavno zato, ker si izbral. Ker lahko in ker zmoreš.

Kajti soočenje s svojim notranjim otrokom in zdravljenje sebe je naša izbira, je naša odgovornost.

Iz te moje globoke želje, da asistiram in vodim druge na tej poti, ki ni lahka, ki je boleča in včasih naporna je vzniknilo srečanje Objemi Sebe. Spletno druženje, ki nam pomaga, da se soočimo s tem, kar naša največja bolečina. Iz tega vznika ljubezen do odraslega sebe, in zavedanje, da je tvoja odločitev, da živiš srečno in izpolnjeno življenje zdaj.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Ali znate upravljati s svojo življenjsko energijo?

, 2 komentarja

Kaj je najdragocenejša stvar, ki nam je na voljo? Kaj je tisto, kar nam omogoča dostop do uspeha, zdravja in dobrobiti v življenju? Vse se vrti okoli energije.

In upravljanje z energijo je bolj pomembno kot upravljanje s časom. In vendar upravljanju svoje življenjske energije posvečamo precej manj pozornosti. Ljudje smo v glavnem mnenja, da z našim življenjem upravljajo drugi. In ob tej predpostavki ni čudno, da jim dajemo svojo življenjsko energijo zato, da z njo upravljajo za nas. Mnogi o življenjski energiji govorijo kot o svoji moči, vendar gre za isto energijo. V naslednjih mesecih in naslednjem letu še posebej bo ključnega pomena kako negujete in kako upravljate s svojo dragoceno življenjsko energijo. In to ne samo zaradi zdravja in vitalnosti, energija je ključna za vse vaše kreacije v življenju.

Vitalna energija poznana kot či, prana je naša vitalna esenca in je vir vsega življenja. Gre za življenjsko energijo, ki je potrebna za naš obstoj. Čutimo jo kot moč, pulziranje, pretok, toplino, vibracijo. Brez prane ni življenja in ko izčrpamo svojo vitalno energijo, zbolimo.

Stres, požiralec vitalnosti.

Eden največjih požiralcev vitalne energije je stres. In ko smo v stresu se zakrčimo, zajezimo naravni pretok energije skozi naše telo in ustvarimo blokade, ki preprečujejo temu subtilnemu toku prost pretok skozi naše telo. Blokade vodijo v še večjo zakrčenost in ko smo zakrčeni, čutimo bolečino. Življenjski stil sodobnega človeka je prepoln stresa in če niste vedeli, samo 5 minut jeze je dovolj, da se vaš kortizol (stresni hormon) v telesu zviša. Kortizol vpliva na imunski sistem telesa in sicer zniža nivo protiteles imunoglobulin A (IgA) še 6 ur po tem, ko smo bili jezni samo 5 minut. In zato, ker je IgA naša prva obrambna vrsta v  telesu to pomeni, da upad teh protiteles vpliva na dojemljivost za viruse in s tem za viroze, obolenja dihal, gripe. Skratka stres pomembno vpliva na stanje vašega imunskega sistema in na nivo življenjske energije v telesu.

Če pa čutimo ljubezen, cenjenje in to samo 5 minut, se nivo nivo IgA protiteles občutno poviša. V raziskovalnem centru Instituta HeartMath, kjer so poizkus izvedli so povedali, da je merjenje kortizola in DHEA hormona za mnoge zelo jasen znak stresa in staranja. Kot pravi McCraty: “Če sta DHEA in kortizol ven iz ravnovesja, kot na primer visok kortizol in nizek DHEA, to v praksi pomeni hitro staranje. Naučiti se je potrebno zavestno ljubiti, bolj pogosto, da bi ta dva hormona uravnovesili v sebi. To je direkten način, kako lahko vidimo vpliv ljubezni na zdravje.” DHEA (dehidroepiandrosteron) je najpogosteje zastopani hormon v človeškem telesu. Številni raziskovalci ga smatrajo kot materinski hormon zaradi pomembne vloge, ki jo igra pri nastanku vseh drugih hormonov. Znan pa je tudi kot hormon pomlajevanja.

Vitalno, pranično telo

Prana in pranično telo je direktna povezava med fizičnim telesom in umom in zato vemo, da naše misli vplivajo na naše razpoloženje in pretoke naše življenjske energije. In vendar je ključnega pomena zavedanje, da so naša čustva energija v gibanju, kar pomeni, da misli vplivajo na naša čustva in njihovo pretočnost. Mnogi danes interpretirajo, da lahko skozi misli kontroliramo pretoke energije v našem telesu, kajti kontrola in nadzor sta zelo blizu našemu sodobnemu načinu razmišljanja. Vendar starodavne prakse kot so vedno bolj popularne borilne veščine dokaz, da ne gre za kontrolo uma in naših misli, temveč da je potrebno usvojiti upravljanje s svojo življenjsko energijo. In v telesu se upravljanje z energijo začne. Če se naučite, kako upravljati s svojo življenjsko energijo, boste okrepili svoje fizično telo, povečali svojo notranjo moč in ravnovesje.

Kje vaša vitalna energija odteka?

Kadar vas skrbi in vas je strah to vpliva na vašo vitalno energijo, kajti strah in skrbi porabita enormne količine vaše vitalne energije. Izjemno pomembno je zavedanje kje in kako vam odteka življenjska energija. Primeri v praksi: z obrekovanjem, z nezaupanjem vase, s strahovi, prepiranjem, z delom, ki vas ne podpira. Primer: ‘Vsakič, ko se skregam z možem, zaradi xyz, sem potem čisto brez energije.’ Poglejte na svojo življenjsko energijo kot na bančni račun – rodili smo se z določenim stanjem na tem računu in naša odgovornost je, da svojo energijo cenimo in jo pomnožujemo skozi vse svoje življenje. Namesto tega sodoben človek svojo dragoceno vitalno energijo nenehno prši naokrog, in razmetava z njo, zato ni čudno, da jo izgublja, kar vodi v slabo počutje in bolezen. Naši odzivi in odločitve nas krepijo ali šibijo. Dejstvo je, da kljub temu, da svojih okoliščin ne moremo vedno izbrati, je naša reakcijo nanje vedno naša izbira.

Kaj je prana?

Prana je subtilna energija, ki teče skozi meridiane ali nadije, to so kanali našega telesa. Ta električna energija je povezana z našim živčnim sistemom in ravnovesjem simpatetičnega in parasimpatetičnega živčnega sistema. Neravnotežje med simpatičnim in parasimpatičnim živčnim sistemom v kombinaciji s spremenjenim čustvenim okoljem lahko poveča dojemljivost telesa za bolezni. Timus, limfne vozle in kostni mozeg oživčuje avtonomni živčni sistem. Tako ima vsako področje, ki ustvarja celice imunskega sistema, tako stopalko za plin (simpatični tonus) kot zavorno stopalko (parasimpatični tonus). Preko tega sistema telo zaznava in predeluje čustva ter hormone in nevrokemikalije, ki jih le-ta spodbudijo. Vsaka vaša misel in čustvo in vsaka zaznava spremeni biološko ravnovesje vašega telesa.  Ravnovesje v živčnem sistemu neguje in krepi prano, vašo vitalno energijo telesa.

Prana ni zrak in vendar je dihanje eno ključnih orodij za upravljanje s prano. Prano začutimo kot živost in vitalnost, ki pulzira. Stagnacija in blokiran, zajezena energija v telesu pa zmanjšuje pretoke prane skozi telo. Ljudje zato v stresu čutijo otopelost, izčrpanost, težo, mraz, stagnacijo, ki kaže na to, da je v telesu pomanjkanje vitalne energije.

Kako negovati prano?

Naučimo se lahko kako generirati in hraniti prano. Vendar je prvi korak, da se je začnemo zavedati. Trije glavni načini kako generirati vitalno življenjsko energijo so:

  1. Pazljivo izbirajte okolje. Ob vodi in v hribih je več vitalne energije kot v mestih. Ravno zaradi tega je tako priporočljiv obisk gozda, jezera in ostalih naravnih lepot. Ko dihamo čist zrak, lahko čutimo kako je kvaliteta tega zraka drugačna, saj je nivo prane v tem okolju precej večji. In s tem se poveča tudi občutek vitalnosti v telesu. Zato je v mestu običajno težji občutek in več depresivnosti. Torej globoko dihajte v okolju, kjer je nivo prane visok.
  2. Uživajte najkvalitetnejše gorivo! Življenjska energija je sestavljena iz več vrst energije in pomemben del prane pride iz hrane in pijače, ki ju zaužijemo. Naravna hrana ima večji delež prane ali vitalne energije v sebi. Zato je tako izbira kot priprava hrane ključnega pomena za naše počutje. Torej sadje in zelenjava sta pomemben vir prane.
  3. Telo potrebuje počitek in sprostitev, da bi se lahko regeneriralo. Zato je kvaliteta spanja ključnega pomena za naš nivo vitalnosti. In ne gre le za vaše spalne navade. Ključno je, da znamo živeti umirjeno življenje, kjer se širimo, rastemo in čutimo, da imamo prostor, da se izrazimo taki kot smo. Pomembno je, da se naučimo, kako svoj stres preobraziti v sebi in izbiramo zase radost in vitalnost, živost in užitek.

Želim krasen teden.

Taja Albolena

 

 

Ljubezen do Sebe

1 Comment

Aktualna tema, vedno. O njej se res veliko govori. Kajti še vedno, vsaj za ženski del lahko napišem iz lastnih izkušenj, čakamo na to, da nas bo imel rad nekdo zunaj nas. Iščemo potrditev zunaj sebe. In to česar dolgo časa nisem razumela je, da dejansko potrebujemo to, da nas nekdo vidi, to da čutimo, da nas nekdo čuti. To je bilo dolgo časa moje globoko hrepenenje, dokler se mi ni zgodilo prvič.
In ko se je zgodilo sem ugotovila, da ne znam sprejeti. Občutki krivde so pogosti pri ljudeh, ki so se naučili skozi življenje, da se razdajajo drugim in enostavno ne znajo sprejeti, ko jim je dano to, kar so si želeli.

Dobrobit je tisto, za kar si prizadevamo in k čemer stremimo. In za mnoge je zmedenost okrog tega kaj je ljubezen do sebe in ali je ljubezen do sebe ok in ali to pomeni, da so prevzetni in samoljubni, tisto, kar jih odvrača od tega, da bi sebe postavili na prvo mesto v svojem življenju.

Samoljubje ali samoprevzetnost, tudi samopomembnost nas navaja k temu, da imamo mi vedno prav. In drugim poskušamo dokazati, da imamo mi prav in oni ne. Samoljubje nas napelje k temu, da zamerimo in da te zamere prenašamo s seboj kot nahrbtnik. In samoljubje nam daje pravico, da prizadanemo, da napademo tiste, ki so nas prizadeli. Ker si to zaslužijo, saj so nas ranili. Samoljubje je gluho za sočutje, gluho za nežnost. Samoljubje udari z vso silo nazaj, ker mu to pripada, ker smo do tega upravičeni. Upravičenost do stvari je nekaj, kar nas najbolj rani in vendar se tega ne zavedamo. Ko mislimo, da nam stvari pripadajo, da smo do njih upravičeni. Vendar resnično, kaj ti pripada v življenju? Do česar si upravičen?

To kar je zanimivo je, da ljudje, ki imajo močan občutek, da so upravičeni do stvari, pogosto utelešajo arhetip žrtve v senčni strani. Tisti, ki čuti, da je žrtev ima občutek, da mu je bilo nekaj vzeto, da ga nekdo “zajebava” in da mu ne da tega, kar mu pripada. Upravičen je do xyz

Ustavi se za trenutek. Si prepričana, da ti pripada, da si uspešna, da si zdrava, da imaš nekoga v življenju? Si prepričana, da ti pripada, da imaš službo, da greš lahko na počitnice, da greš lahko v trgovino in kupiš stvari? In ali si prepričana, da tipripada, da imaš vodo, elektriko, streho nad glavo?

Resnica je, da nam nič ne pripada. Do ničesar nismo upravičeni. In ker smo prepričani, da smo upravičeni, smo postali družba, kjer nas je strah, da ne bi izgubili to, do česar menimo, da smo upravičeni. In ko gledam okoli sebe me globoko presune vsakič, ko vidim, kako nam je odvzeto točno to, do česar smo menili, da smo upravičeni. Naučiti se moramo ponižnosti, ne ponižanosti, ampak ponižnosti, da znamo biti hvaležni za vse kar nam je dano. V resnici nismo upravičeni niti do življenja, lahko smo globoko hvaležni, da nam je bilo dano, da smo ga izbrali in da ga soustvarjamo. Hvaležnost zdravi.

Žrtev je mnenja, da mora zanjo poskrbeti nekdo zunaj nje in da je do tega upravičena. In žrtev za svojo igro rabi nekoga, ki je “bad guy” pa naj bo to vlada, urnik, seznam na delu, vreme, alergeni, nekaj potrebuje, da lahko to okrivi za vse svoje težave. Ta zlobni, podli xyz zunaj je tisti, ki je kriv, da se meni dogaja krivica, da sem jaz brez, da jaz nimam. Ta zlobni nekdo je pomemben v tej igri žrtve, kajti on je tisti, ki povzroča, da sem jaz šibek, nemočen in brez vseh možnosti.

In tukaj se začne igra samoljubja, kajti ko imaš nekoga, ki je podel in ti jemlje to, kar pripada tebi, imaš nekoga, ki ga lahko napadaš, ga kritiziraš, ga sodiš in mu zameriš, ker ti je vzel to, kar pripada tebi. Hmmm. Igra piedestalov in kleti. Ko daš sebe v klet moraš dati nekoga na piedestal in ko daš sebe na piedestal moraš dati nekoga v klet. Da ne govorim o tem, kako žrtev vedno potrebuje simpatizerje okoli sebe, ki ji prikimajo in se z njo strinjajo v tem, kako hudo ji je.

Ko ljubiš sebe brezpogojno, se zavedaš, da vse igre soustvarjaš, da so to vse tvoje igre. In ko jih sprejmeš v sebi, ko lahko ljubiš sebe, neguješ sebe in objameš sebe v vseh aspektih sebe, se spremenijo tudi igre zunaj tebe. Dokler si v sebi, do sebe krut in se boriš in hočeš stvari doseči na silo, ustvarjaš nasilje. In to nasilje, ki ga zganjamo v sebi, samo projiciramo ven iz sebe.

Ljubiti sebe pomeni, da vse aspekte sebe vzameš dol s piedestalov in vse aspekte sebe ven iz kleti in jih daš v srce. Ko si v srcu, sebe daš na prvo mesto. Zakaj? Če ne poskrbiš najprej zase, koga lahko deliš z drugimi ljudmi – razvalino ali imitacijo sebe? Če nimaš sama sebe na prvem mestu, ne moreš dati drugim tega kar nimaš – sebe. In najdragocenejša stvar, ki jo imaš, da jo deliš z drugim, predvsem s svojim otroci in partnerjem, je primer srečnega in izpolnjenega življenja. Ko postaneš najsrečnejša oseba v svojem življenju, lahko narediš izjemen vtis na cel svet in preobražaš svet.

Če želiš resnično živeti življenje in drugim dati najboljše, potem moraš najprej ljubiti sebe in najprej poskrbeti zase. In ko ljubiš sebe veš, da si ljubezen. Do ničesar nisi upravičen, ker vse si. Nič ti ne pripada, ničesar se ti ni treba oklepati, ker je vse že v tebi. Moraš napolniti svojo posodo ljubezni, da bi lahko iz nje delila z drugimi. Moraš se napolniti, da bi začutila izobilje. Moraš se napolniti, če želiš resnično živeti in ne le preživeti.

Ključno vprašanje, ki si ga moraš postaviti je, želiš samo životariti ali resnično živeti?

Če si izbrala, da želiš resnično živeti, moraš začeti pri sebi. Prevzemanje polne odgovornosti za svoje življenje pomeni, da se zavedaš, da se vse začne v tebi. Izbiraš strah ali ljubezen? Izbiraš stres ali radost? Izbiraš životarjenje ali življenje? Izbira je samo tvoja.

Kaj lahko narediš že danes?

Začuti sebe. Začuti ljubezen. Začuti hvaležnost zase. Nehaj si dopovedovati, da si oseba, ki je polna ljubezni, ki občuti blaženost, mir in je spravljena s seboj. Namesto tega raje začuti, občuti ljubezen do tistega dela sebe, ki ga je strah, namesto da se skušaš prepričati, da te ni strah. Začuti ljubezen do tistega dela sebe, ki za vse krivi druge, namesto da se boriš z njim in se skušaš prepričati, da nisi taka. Prenehaj zganjati nasilje nad seboj in začuti kje se nahajaš. In ko si dopustiš, da začutiš kje si trenutno, začuti tudi kaj je tisto, kar ti situacija sporoča, kaj je tisto, kar si srčno želiš. Začuti svoje srčne želje in jim sledi.

Začuti ljubezen do sebe, zdaj. Kajti resnica je, da si ljubezen. Začuti sebe.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

Odstiranje sedmih tančic Boginje – iz Iluzije v polno moč duše drugi del

1 Comment

Nadaljujemo z raziskovanjem kaj je sedem mističnih tančic, ki ženski preprečujejo, da bi v polnosti objela svojo notranjo Boginjo?
Kot sem že povedala v prejšnjem delu je boginja tisti del naše ženstvenosti, ki se izraža skozi edinstvenost in unikatnost vsake ženske.

Skupaj bomo pogledale naslednje štiri iluzije, ki zakrivajo tvojo mističnost, magnetno privlačnost in avtentično ženstvenost, Boginjo, ki ti si.

Četrta tančica iluzije je, da ne ceniš sebe kot Boginje.

Lastna vrednost je velik izziv za številne ženske. Dejstvo je, da vsi pridemo na ta planet s svojim edinstvenim darilom. Vsak pride enakovreden vsem ostalim s svojim prispevkom, ki naj bi ga v polnosti zaživel in tako služil ljudem in svetu skozi radost in uživanje v tem svojem Darilu. Na začetku vsi čutimo svojo vrednost in v resnici nikoli nikamor ne odide. Kar se zgodi skozi proces udomačevanja je to, da pozabimo na svojo lastno vrednost, ko si prizadevamo, da bi ustrezale. Udomačevanje poteka skozi kaznovanje in nagrajevanje in v tem procesu si večinoma kot otroci prizadevamo za to, da bi se izognile kazni in da bi pobrale čimveč nagrad. Skozi ta proces se naučimo kako ugajati drugim, da bi bila sprejeta in nagrajena. V tem procesu izoblikujemo osebnost in svoje življenje živimo skozi svojo osebnost. Pri tem pa pozabimo na svojo dušo.

Vendar ta iskra duše nikoli ne ugasne, nikamor ne gre, le vztrajno čaka v tvoji notranjosti, da se spomniš nanjo in tako odkleneš svoje darove, ki so v tvoji notranjosti in so edinstveni ter samo tvoji. Nihče ni več ali manj od tebe. Vsaka je edinstvena, s svojo kombinacijo izbire duše, izbire staršev, izbire genetike in prednikov ter časovno prostorskega okvira kamor se rojeva in to je neponovljivo. Enkratna si taka kot si! Edinstvena si. In tukaj si, da deliš svoje dragocene darove. Vredna si že samo zato, ker obstajaš. Tvoj obstoj popolnoma zadošča, da si vredna vsega. Si nujen del Celote, kajti skozi tebe se delček Celote izraža v svetu. Vedi, da ti lastne vrednosti nihče ne more vzeti, tvoja je. Spomni se in jo zaživi v polnosti, zdaj!

Peta tančica iluzije je, da se ne čutiš dovolj lepa, da bi si rekla Boginja.

Lepota je del vsake od nas. In vsaka ženska je lepa. V vseh oblikah in krivuljah, v vseh velikostih in barvah. Lepe smo. Lepota je v vsaki celici tvojega telesa. Lepota je v tvojih besedah, izrazih, v vsakem nasmehu, v vsaki izbiri. Lepota je v vseh čustvih, v žalosti in v jezi, v radosti in ljubezni. Lepota je svetloba, ki žari skozi vsako žensko. Presega zunanjo podobo, oblačila, frizuro in make-up.

Ženstvenost je lepota, ki se prižiga od znotraj. Je notranja iskra avtentičnega jaza, ko veš kdo si in kaj si. Ljubiti sebe in prepoznavati svojo lepoto je nujno za vsako žensko, ki želi v sebi prebuditi boginjo.

Negovati je potrebno svojo lepoto in to dnevno, kajti lepota ni nekaj, kar bi bilo samo po sebi umevno. Praznovanje svoje lepote je ključnega pomena za vsako žensko, kajti lepota je kot hrana za tvojo dušo. Naučiti se je potrebno, kako dnevno prebudiš lepoto v svojem življenju in izbrati lepoto za svojo dnevno prakso.

Lepoto najdeš v majhnih dejanjih ljubezni do sebe in nege, ki jo nameniš sama sebi. Sprehod v naravi, kjer opazuješ rastline, premikanje oblakov na nebu, opazovanje vode, ki teče, povezovanje z življenjem, vse to so dejanja lepote. Dišeča kopel ali oljna masaža, poskušanje glasbe, ples, vse to so majhna dejanja lepote, ki hranijo in izražajo cenjenje tvoje lepote. Ko si iskrena sama s seboj, v sebi, izražaš lepoto. Poišči lepoto v sebi in če imaš s tem težavo, jo poišči v svoji okolici. Kajti vse kar vidiš okoli sebe, je odslikava tvoje notranjosti. Poglej v zvezdnato nebo ali čudovit sončni zahod, zazri se v gore ali v krošnje dreves. Podari si cvet in poišči lepoto v njegovi notranjosti. Če vidiš lepoto, to pomeni, da si lepota. Kajti lepota je vedno v očeh tistega, ki jo vidi.

Čudovita vaja je, da lepoto ojačuješ, ko jo vidiš, da jo vdihneš vase in povežeš svojo glavo, telo in srce v lepoti, ki jo čutiš. Bodi v tej lepoti, to je tvoja lepota. In ta lepota Boginje te bo blagoslovila na nezamisljive načine. Bodi lepota Boginje!

Šesta tančica iluzije je, da si pozabila svoj namen.

Namen je zanimiva reč, kajti, ko poslušam številne ženske, ki se sprašujejo kaj je moj namen, moj življenjski namen, si ne morem kaj, da ne bi opazila, kako še vedno iščemo zunaj sebe. Treba je najti nekaj tam nekje. Sprašujemo se, kaj bi morala početi, zakaj sem tukaj. Tako lahko večino življenja tekaš za nečim, kar meniš, da nimaš.

Resnica je, da velika večina ljudi preživi svoje življenje brez da bi vedeli, kaj je njihov namen. Vendar je namen nekaj, kar vsi nosimo v sebi. In namen našega življenja je, da smo srečni. To je to. Vprašanje pa je, kaj je tisto, kar osrečuje tebe?

Za mnoge ženske je tisto, kar jih osrečuje vloga matere in ko so v tej vlogi vedo, da je njihov namen, to kar jih osrečuje biti priča otroku, ga opazovati, kako raste in se razvija v majhnega odraslega in nato v samostojno bitje. In to je lahko namen, ki te osrečuje del tvojega življenja.  In za nekatere je namen, da služijo ljudem skozi delo, ki jih osrečuje, da uživajo v tem, ko delijo sebe z več ljudmi, ne le z enim kot je to pri otroku.

Če si prepričana, da nimaš namena ali da ga ne najdeš je to lahko zelo boleče, zato nujno poišči v svojem življenju kaj je tisto, kar te osrečuje? Vsi imamo nekaj takega. Nihče ni brez stvari, ki bi ga osrečevale. Poišči svoj namen, to je tvoj klic, ki te kliče.

To kar je pomembno razumeti, ko govorimo o namenu je:

1) Namen je povezan s stvarmi, ki jih ljubiš. Zato ljubi kar delaš in delala boš to kar ljubiš.

2) Poslušaj svoje srčne želje, namen je vedno povezan s srčnimi željami in ne željami ega.

3) Najbolj enostavno bi lahko rekla, da je namen tisto v čemer srčno uživaš. Delaj več tega v čemer uživaš in kar te osrečuje. Majhne stvari narejene z radostjo plemenitijo in spreminjajo svet.

4) Tvoj namen je v tebi. Zato ga ne išči zunaj sebe. Nihče drug ne ve, kaj je tvoj namen. To je tvoje odkritje, namenjeno samo tebi, da to najdeš v sebi.

Sedma tančica iluzije je, da te je strah spremembe.

Sprememba je konstanta v našem življenju. In pogosto nas je strah spremembe tudi, ko vemo da nam stvari ne služijo več. To, da zavestno izbereš premik naprej je izjemno močna izbira, kajti to pomeni, da si pripravljena na premik ven iz starih navad in vzorcev. Rast pomeni, da se zavestno povežeš s svojim občutkom lastne vrednosti in izvorno močjo svoje duše.

Ženske imamo to zanimivo lastnost, da lahko leta in leta preživimo zataknjene v starih vzorcih in navadah, v situacijah, ki ne služijo naši rasti in razvoju, ki zmanjšujejo naš občutek za lepoto in avtentičnost. Ta občutek ujetosti zmanjša našo samozavest, ljubezen do sebe in v tem pozabimo na negovanje sebe, na lepoto, svoj namen in svojo vrednost.

Na mnogih nivojih zanikamo sebe, izdajamo sebe, se vedno znova ranimo, se zapustimo in se ločujemo od sebe in tega, kar nam največ pomeni. In vse to prinaša bolečino v naša življenja.

Pomembno je, da zmoremo preseči svoje notranje strahove, ki nas omejujejo in ustavljajo na naši poti. Ko ženska preda svojo moč svojim notranjim strahovom, pogosto postane senca same sebe.

Ko izbereš, da živiš življenje kot Boginja, to s seboj prinaša živost in sočnost. In vendar je to stvar izbire. Tega ti nihče ne more dati ali te prisiliti v to, gre za izbiro svoje moči, ko ceniš svojo dragocenost, svojo izjemnost. Boginja je vir čarobnosti v tebi. Je vir magične svetlobe, modrosti, ki je v tebi, Boginja je v tebi, je del tebe, le izbrati moraš, da jo živiš.

Bodi Boginja! Sprejmi se tako kot si! Neguj se! Zaživi v polnosti! Hodi z lepoto! Sledi svoji svetlobi! Stoj v svoji moči! Ti si boginja!

Boginja je tvoje arhetipsko središče. Arhetipi predstavljajo potencial ženstvenosti, ki ga v svoji notranjosti nosi čisto vsaka ženska. Vprašanje je le, koliko tega resnično utelesiš.
Trinajst arhetipov pobližje spoznamo v spletnem druženju Odstiranje tančic Prebujene Ženske, ki nas vodijo do Boginje v naši notranjosti. Če bi jih želela spoznati poišči več informacij na spletni strani www.divine.si

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Članek je objavljen na spletnem portalu www.svetloba.si

 

Odstiranje sedmih tančic Boginje – iz Iluzije v polno moč duše prvi del

0 Comments

Si se kdaj vprašala, kaj so tančice, ki ženski preprečujejo, da bi v polnosti objela svojo notranjo Boginjo? Boginja je del tvoje ženstvenosti in izraža se skozi edinstvenost in unikatnost vsake ženske.

Skupaj bomo spoznale sedem tančic iluzije, ki zakrivajo tvojo mističnost, magnetno privlačnost in avtentično ženstvenost, Boginjo, ki ti si. Kajti resnično je čas, da spoznaš Boginjo ženstvenosti, ki počiva v tebi.

Prva tančica iluzije je, da si pozabila, da si Boginja.

Kot ženska si utelešenje Boginje na Zemlji. Ženska je utelešena boginja, pa naj se tega zaveda ali pa ne. Dejstvo je, da je ženstvena narava zapisana v naši psihi kot tudi v vsaki celici našega telesa.  Ženska predstavlja izjemno transformativno in kreativno energijo in če vprašaš moške bodo vedeli povedati, da je ženska kreativna, medtem, ko so moški praktični. In to kreativno energijo pogosto interpretiramo kot kaotično, kajti preplavljajoča je in nima strukture, forme. Ženske smo čustvena bitja, čutimo in zaznavamo in se intuitivno odzivamo na stvari. Včasih smo nerešljiva uganka za moški svet, ko nas valovi čustvenega oceana nosijo globoko v nebo ali v globine oceana. Vsaka ženska ima v sebi celoten spekter boginje od nežne mile in zasanjane muze do ognjevite in srdite divje ženske, pa tudi ostrino uma nosimo v sebi skozi divo in negovanje skozi arhetipsko energijo ljubimke. Celoten spekter z nešteto odtenki nam je nenehno na voljo, da izbiramo, kako bomo svojo svetlobo in ljubezen boginje izrazile v fizični realnosti, v svetu.

Ženska je nosilka življenja, v svojih globinah nosi instinktivno vedenje, kako svetlobo duše utelesiti in je hkrati v vlogi hranjenja in negovanja za bitje, ki je del njenega telesa v času nosečnosti. In vendar to ni edini način rojevanja, kajti ženska skozi svojo maternico v svet vedno znova rojeva nove stvari, je prava kreatrix. Domena boginje je povezovanje, negovanje, modrost, vedenje, senzualnost, seksualnost, so solze in je smeh, bes in nežnost – boginja je vse. In čas je, da v polnosti objamemo svojo boginjo v vseh njenih izrazih, kajti ko sebe cenimo kot Darilo, ko prepoznamo svojo dragocenost, takrat smo na poti v Najsrečnejšo Žensko na svetu, ki me smo.

Ti si Boginja, samo pozabila si. In zdaj veš. Bodi kar si!

Druga tančica iluzije je, da si ločena od svojega izvornega jaza.  

Ali poznaš svoj izvorni jaz? Svoj avtentični jaz? Nekateri ga imenujejo tudi evolucijski jaz. Veš kdo je?

To je tisti del v tebi, ki pozna izvorno resnico tega kdo si v resnici, v sebi. Je močni in modri del tebe, je strastna in nežna, prijazna in občutljiva, je kreativna in pogumna, je tvoj iskreni, resnični jaz.

To je tisti del tebe, ki pozna tvoje srčne želje, ki te vodi iz srca. To je tisti del tebe, ki gre za svojimi sanjami in ki te vedno znova vodi skozi rast, naprej.

Mnoge ženske so bile v svojem življenju »udomačene« v pravila družine in družbe. Pozabile so svoj avtentični, izvorni jaz in delujejo po rutinah in navadah, ki so jih sprejele s strani drugih. To pogosto pomeni, da enostavno delajo to, kar želijo drugi, kajti izmojstrile so se v tej vlogi, da so ustrežljive in razumljive, da se razdajajo in ugajajo drugim. Ženska, ki je v procesu »udomačevanja« (izraz ni moja pogruntavščina, uporablja ga Don Miguel Ruiz, vendar je tako primeren, da ga pogosto uporabljam, ko opisujem naše navade in rutine) pozabila na svojo izvorno naravo poskuša biti nekdo drug, naredi vse samo zato, da bi bila sprejeta. Biti sprejeta je za žensko velika stvar in vendar se ne zavedamo, da nam le odslikava našo največji skrivnost; ženska je tista, ki mora biti sprejemljiva, ki se mora odpreti in sprejeti, namesto da poskuša skozi strategije in ugajanje drugim, ljudi pripraviti do tega, da bi jo sprejeli. Kajti takoj, ko poskušamo biti sprejete s strani drugih in gremo v strategije ugajanja ter ustrezanja v resnici zanikamo in se ločujemo od svojega izvornega jaza.

Ključ je v tem, da se spomniš, da je avtentični, pristni jaz v tebi, v tvoji notranjosti, da ga ni potrebno iskati zunaj sebe. Vse kar je potrebno je, da se odpreš in sprejmeš.

Sprejemljivost je velik ključ za sodobno žensko, kajti v svoji samozadostnosti smo pogosto le zanikale svojo potrebo po pozornosti in hrepenenje po tem, da bi bile sprejete in smo šle v drugi pol, v prepričanje, da si vse lahko damo same in nikogar ne potrebujemo. In to je le druga plat istega kovanca, še vedno moramo prepoznati avtentični, pristni jaz, da bi zaživele svoje srčne želje.

Obrni se vase, poišči svoj avtentični jaz v sebi, vzpostavi stik z njo in izrazi svoje Darilo. Deli to Darilo, ki ti si z ljudmi in s svetom. Sprejmi sama sebe v polnosti!

Tretja iluzija je, da si ločena od svoje divje narave.

Divja ženska je arhetipsko tisti del v vsaki ženski, ki uteleša njeno divjo naravo, ki je iskra življenja, živosti in ognjene narave ženske. Divja ženska je instinktivna, je igriva, živa, polna energije. Izraža se na mnoge izjemne načine v naših življenjih in ko smo ženske ta del sebe zanikale in ga potlačile, smo ustvarile pobesnelo, podivjano žensko, ki je nasilna in agresivna, ki bruha zublje besa in rani ljudi okoli sebe. Divja ženska na drugi strani je res ognjevita, vendar se zaveda svetosti življenja in je zelo pozorna na ekologijo, na naravo. Ima izjemno tenkočuten odnos do narave, do živali, do mineralov, do rastlin.  Pomembno ji je, da so stvari naravne, da so ekološke, da so bio, pridelane na ljudem in živalim prijazen način. Divja ženska je povezana s kreativno energijo življenja, je tista, ki ustvarja, ki je prvinska in prizemljena, ki je utelešena in pomirjena sama s seboj.

Divja ženska je prisotna v psihi ženske, pogosto je skrita pod tančicami »udomačenosti«. Ko se povežeš z njo ti daje moč da ustvariš bogato, polno, izjemno življenje. Pomembno je, da ta del v sebi prepoznaš in ga izbiraš v svojem vsakodnevnem življenju. Divja ženska je kot levinja, v sebi nosi izjemno sposobnost zaščitenosti in tvoji obrambni mehanizmi so povezani z njo. Daje ti občutek stabilnosti in prisotnosti, povezanosti z življenjem, tukaj in zdaj.

Divja ženska te opominja, da si sama kreator svojega življenja. Opominja te na svetost življenja in je varuhinja življenja. Instinktivno ženska ve, kako utelesiti dušo v telo, kako poskrbeti, negovati in zaščititi otroka v sebi in tudi po rojstvu. V času nosečnosti in vsak mesec v času menstruacije prihajamo v stik s tem delom sebe in pomembno je, da jo sprejmemo, da se pomirimo z njo.

Zato zavestno neguj svojo divjo naravo!

Ponovno je na voljo spletno druženje Odstiranje tančic Prebujene Ženske, kjer spoznavamo 13 arhetipov, ki jih v sebi nosi vsaka ženska. Če bi jih želela spoznati poišči več informacij na spletni strani www.divine.si

V naslednjem članku nadaljujemo še s preostalimi tančicami, najdeš ga tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Članek je bil objavljen na spletni strani www.svetloba.si

Kozarec za majonezo in pivo

, 0 Comments

Tole zgodbo sem pred dnevi prebrala na internetu in ker je včasih resnično tako, da imamo enostavno preveč stvari, ki jih je potrebno narediti in 24 ur v dnevu enostavno ne zadošča, je modro imeti zgodbo, referenco, nekaj, kar te razvedri takrat, ko je vsega čez kapo. Takrat se spomnite na majonezo in pivo 😉

Profesor je stal pred razredom študentov in začenjal svojo uro filozofije. Pred seboj je imel nekaj skrajno nenavadnih predmetov in ko se je ura začela, je brez besed dvignil velik prazen kozarec, v katerem je bila, sodeč po nalepki, včasih majoneza. Začel je polniti kozarec z žogicami za golf. In nato je svoje študente vprašal, če je kozarec poln. Seveda so se strinjali, da je poln. Niti ene golf žogice ne bi več mogel stlačiti vanj.

Profesor pa je vzel škatlo s frnikolami in jih začel stresati v kozarec. Rahlo je potresel kozarec in frnikole so se skotalile na prazna mesta med žogicami za golf. Nato je vprašal svoje študente, če je kozarec poln. Strinjali so se, da je poln.

Profesor je nato vzel škatlo s peskom in začel polniti kozarec. Seveda je pesek napolnil prazne prostore med žogicami za golf in frnikolami. In ponovno je vprašal študente, če je kozarec poln. In študenti so se odzvali z enotnim “JA.”

Sedaj je profesor izpod pulta potegnil na plano dve pločevinki piva in celotno vsebino obeh zlil v kozarec. In pivo je brez rtežav steklo na prazno mesto med peskom. Študenti so se začeli glasno smejati.

Ko se je smeh polegel je profesor rekel: “Sedaj želim, da prepoznate ta kozarec kot da predstavlja vaše življenje. Žogice za golf so pomembne stvari v vašem življenju – vaši ljubljeni, družina, otroci, zdravje, prijatelji in vaše strasti, to kar imate najraje – in če bi vse ostalo izgubili, in bi ostali samo oni, bi vaše življenje ostalo polno.

Frnikole so druge stvari, ki so pomembne v vašem življenju, kot je vaša služba, avto, hiša.

Pesek je vse ostalo – majhne stvari. “Če bi najprej vsuli v kozarec pesek,” je nadaljeval, “ne bi bilo prostora za frnikole ali žogice za golf. In enako velja za življenje. Če vso svojo energijo in čas posvetite majhnim stvarem, nikoli ne boste imeli prostora za stvari, ki so resnično pomembne v vašem življenju.”

“Svojo pozornost posvečajte stvarem, ki so pomembne za vašo srečo. Preživite čas s svojimi dragimi. Preživite čas s svojimi otroci in s svojimi starši. Obiskujte stare starše. Vzemite si čas za svoje zdravje. Peljite partnerja na večerjo. Igrajte se monopoli ali tarok. Vedno bo čas za to, da pospravite hišo in popravite svoj razpored.

Najprej poskrbite za svoje žogice za golf – za stvari, ki so resnično pomembne. Postavite si prioritete. Vse ostalo je samo pesek.”

Eden od študentov je dvignil roko in vprašal po pivu. Profesor se je nasmehnil in rekel, “Me veseli, da si vprašal.

Pivo je tukaj z namenom, da vam pokaže, da ne glede na to, kako polno je videti vaše življenje, je vedno prostor za pijačo s prijatelji.”

Zato si v kratkem, ne glede na to, kako polno je tvoje življenje naredi prostor za pijačo s prijatelji!

In naj bo tale deževen dan krasen navznoter in navzven.

Taja Albolena

Začuti sebe

, 0 Comments

Ko govorim o delovanju, govorim o tendenci našega razuma, ki želi imeti plan, načrt potovanja, ki hoče vedeti korake, ki jih moramo narediti in jih bomo naredili, da bi prišli do cilja xyz. Gre za mentalno analiziranje in načrtovanje, ki nam daje občutek, da nadziramo stvari, da imamo vse pod kontrolo in da bo vse šlo po planu. In ko govorim o Biti, govorim o zavedanju, da ničesar ne moreš nadzirati, ker nadziraš lahko samo stvari od katerih si ločen. Si zunaj njih, jih opazuješ od zunaj in zato ker si ločen imaš občutek nadzora in kontrole, ki je v resnici iluzoren, vendar ga imaš. Ko se zaveš, da si Eno z vsem, da si del Celote in nisi od ničesar ločen vidiš tudi, da v resnici ne moreš nadzorovati kako boš prišel tja, ker že si tam. Vse že je. In vendar je za to, da bi lahko videl, da vse že je potrebno narediti prostor.

Naj bo prazno platno za umetnika, tišina med notami, ki ustvarja glasbo ali bogata prst, ki čaka rastline, da postane vrt, potrebno je ustvariti odprtost, prostor, prazno polico, ali prazno skodelico, da bi lahko sprejeli. Potrebuješ prostor, da bi lahko sprejel novo. Večina nas kopičiti stvari v vse prostore, ki so na voljo – v omarah, naših urnikih, odnosih, proračunih, celo naših glavah. In občasno je potrebno narediti red, poklicati odvoz smeti. Ko naredimo prostor, v tem praznem prostoru lahko upravljamo z energijo. Vendar to ni delovanje, to ni nadzor, kajti s tem ko naredimo prostor, se v resnici odpremo neznanemu, dopustimo, da neznano vstopi.

In v neznanem ne moremo operirati skozi razum in skozi kontrolo in nadzor. V neznanem vam plani in načrti kako boste prišli na cilj ne morejo pomagati, kajti to deluje samo na znanem teritoriju. Ko stopite v srce in na področje svoje duše je treba zaupati vase in slediti temu, kar začutiš, da je pravo zate. Tukaj z razumom enostavno ne moreš operirati, ker se ni česa oprijeti, ker ni varnosti, ki jo razum išče v zunanjem svetu. Tukaj je potrebno začutiti samega sebe.

Izziv je v tem, da ne poskušamo delovati in spreminjati stvari v zunanjem svetu. Ko se nam zgodi neka stvar, ki nas razburi, se moramo ozreti vase in si pogledati, kaj se dogaja v meni. Če sem v stresu, zaskrbljena, nesrečna, je ključno da pogledam kaj čutim, kaj se dogaja v meni, se s tem soočim, si to priznam in nato preusmerim ta čustveni tok v meni, ki je trenutno ujet za oviro, ki sem jo postavila na svoji čustveni reki v notranjosti. Potrebno je dvigniti jez in energijo zavestno preusmeriti v drug tokokrog v svojem živčnem sistemu. Navzven ne delamo ničesar, smo v svoji Biti in izberemo radost, mir, ljubezen, izpolnjenost.

Resnična radost, sreča, zadovoljstvo izhajajo iz ljubezni do sebe, ko gremo vase, ko sledimo svojemu srcu in delamo to, kar nam prinaša radost. Zanimivo je opazovati, kako postanemo zmedeni takrat, ko izgubimo občutek za svoj avtentični, izvorni jaz, ko sežemo v zunanji svet. Ko prenehamo poslušati svoj notranji glas, se ta utiša, mi pa se iz notranjosti usmerimo v zunanji svet in začnemo poslušati novice, brati časopise, slediti horoskopom, prijateljem, gurujem, zdravnikom, knjigam in upamo, da nam bodo dali izmikajoče se rešitve. Pomembno je, da se znamo povezati s svojim izvornim jazom, da prisluhnemo temu, kar je v naši notranjosti, v našem srcu. Pogosto slišimo o tem, kako pomembno je slediti svojim srčnim željam in vendar pogosto ne vemo katere želje prihajajo od kje. Kaj je razum, kaj je srce?

Seveda drži dejstvo, da živimo v svetu, kjer se dnevno soočamo z izzivi, s preizkušnjami, težavami. In verjemite mi, sploh ni problem v tem kar se nam dogaja, temveč v naših odzivih na to, kar se nam dogaja. Življenje nas preizkuša, kako se bomo odzvali. In na voljo imamo dva odziva reaktivni in odzivni. Lahko reagiramo na stvari iz znanih impulzov, ki jim sama pravim kar notranja avtomatika, kjer se sproži naš stresni tokokrog v živčnem sistemu. Lahko pa zavestno izberemo, da začutimo nemir, stres, ki se dvigne in to ujeto energijo, ki je kot voda za jezom sprostimo in jo pretočimo v sebi v tokokrog radosti v svojem živčnem sistemu, ter tako krepimo svojo dobrobit. To v nas ustvarja mirnost in nam daje prostor za preudarne odločitve in izbire v našem življenju. To pa pomeni tudi, da zmanjšujemo stres in povečujemo radost v našem življenju skozi zavesten odziv, namesto nezavedno reakcijo.

Ko enkrat spoznaš kako slediš toku, kako biti ta tok je stvar zelo enostavna, naravna je, kajti v resnici gre za naravni tok božanskega, ki teče skozi nas. In mi upravljamo z njim. In morda je zmeda v tem, da ko sem rekla, da so mi naročili, naj ne delam nič, nisem bila jasna, da sem vedno ko je prišel impulz in sem začutila sledila svojemu notranjemu navdihu in naredila navdihujoče akcije, nato pa sem počakala na naslednji navdih. Naučili so me slediti navdihom brez načrta, da se podajam v neznano in sledim temu, kar čutim. In to me je naučilo zaupanja vase takrat ko so že vsi okoli mene v paniki, preseganja strahov v sebi.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

 

Odpuščam Si …

0 Comments

Ko sem spomladi že govorila o odpuščanju, v članku Odpuščanje vs. Sprejemanje, si sploh predstavljala nisem kako pomembno vlogo bo odigrala sprejemljivost v mojem življenju. Rada rečem, da ni kaj odpustiti, ko se enkrat zavedaš, da je vse Eno in je Eno v vsem, da smo že del Celote, le spomniti se moramo svojega mesta v srcu kreacije. In pot v srce vodi skozi čutenje in skozi telo. Mnogi se ne zavedamo kako pomembno je stvari začutiti, če jih hočemo spustiti skozi čustveni tok in sprejeti take kot so v svojem izvoru.

V teh dneh je pogosto razmišljanje v tej smeri, da je potrebno odpustiti ljudem in stvarem, kajti soočenje s smrtjo enkrat na leto prinese na plano tudi nerazrešene stvari, ki jih nosimo v sebi. In tale teden je res zanimiv, kajti sprožajo se mogočni energijski tokovi, ki nas spodbujajo k temu, da se spustimo in končno sprejmemo.

Pot v srce vodi skozi nesojenje, kajti sojenje je tisto, ki ustvarja dualnost piedistalov in kleti. Ko imamo sami sebe v kleti (se sodimo, mučimo in trpinčimo) imamo avtoriteto na piedistalu in ko smo mi pomembna avtoriteta (sodimo druge, jih kritiziramo in mrcvarimo), imamo nekoga v kleti. In ko si v srcu, si v neskončnosti, v nesojenju kjer ni nobene potrebe po tem, da bi karkoli odpustil. Ko si Eno ni ničesar zunaj tebe, odpuščanje pa podpira paradigmo ločenosti od nekoga. Kajti, da lahko nekoga sodiš, mora biti zunaj tebe. Ko spoznaš, da v resnici sodiš samega sebe s tem, ko sodiš ljudi in situacije zunaj sebe je samo še korak do tega spoznanja, da tisto kar pozdravi situacijo, jo integrira vključuje brezpogojno ljubezen do sebe. Potreba po odpuščanju izhaja iz paradigme kjer stvari razsojamo kot dobre in slabe. Ko ni razsojanja, nimamo česa oproščati drugim ali sebi.

Ko se zavemo, da smo Celota vsega, da je vse že v nas, kajti vse je Eno in Eno je v vsem, spoznamo, da je na mestu da odpuščanje zamenjamo s sprejemljivostjo, z ljubeznijo in empatijo. Kajti ni ničesar, kar bi morali odpustiti in hkrati je potrebno sprejeti vse ploskve svojega notranjega diamanta. Negovanje in spoštovanje vseh ploskev diamanta življenja je potrebno, sprejemanje vseh delov Celote.

Zato niti odpuščanje sebi ni potrebno in ko na svoji poti pridemo v stik s svojim notranjim zapuščanjem samega sebe je bolečina soočenja s tem, kako globoko ranimo sami sebe, ko se zapustimo tako velika, da je pogosto težko sprejeti in objeti dejstvo, kako nespoštujemo sebe, kako se povozimo, kako kruti smo pravzaprav sami do sebe, v sebi. Spoznavam, da je srčni krog edino mesto, ki ima tako močno strukturo, da je kot alkemični kotel, ki nam drži sveti prostor v katerem se zmoremo spogledati sami s seboj in sprejeti. Dokler nisem imela na voljo razumevanja kako držati to posodo za preobrazbo sploh nisem šla tako globoko v sebi, kajti naša primarna potreba v življenju je trojna, tako kot so trojni naši možgani; varnost, zadovoljstvo in povezanost. To kar pozdravi naš globok občutek notranje zapuščenosti je prisotnost, potrditev tistih, ki jim zaupamo, da nas čutijo, kar čutimo. IN zato si moramo dopustiti, da smo ranljivi, da smo odprti, da smo voljni. Edina pot v srce vodi skozi soočenje s svojimi demoni, ki jih nosimo v sebi. In le ena rana je močnejša od zapuščenosti in globoke osamljenosti in to je ločenost.

Ljubezen do sebe zdravi vse rane, vendar si pogosto ljubezni do sebe ne dovolimo čutiti, dokler smo tako globoko ranjeni in tako se vrtimo v začaranem krogu, kajti zgolj mentalno ponavljanje odpuščam ti, ljubim te, brez da bi to čisto zares utelesili, to začutili v sebi, ne pomaga.
Treba je iti s tokom energije, treba se je prepustiti čustvom, da bi odstranili zajezenosti, ki jih imamo v sebi.

Ljubi sebe brezpogojno.

Samo bodi … ljubezen.

Taja Albolena

Katerega volka hraniš v svojem srcu?

2 komentarja

Seveda poznate to staro zgodbo iz plemena Cherokee indijancev. Legendarna je. In vendar pogosto njenega sporočila ne živimo v praksi. V glavi vse vemo, imamo vse potrebne informacije. Praksa je tista, ki šepa. Pa poglejmo zgodbo:

Dedek se z vnučkom sprehaja v tišini. Čez čas prekine tišino, se obrne k svojemu vnuku in spregovori: »Moj vnuk, v mojem srcu stalno poteka boj med dvema ‘volkovoma’. Eden je maščevalen in jezen, Želi prizadeti druge. Je nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, veliko obžaluje, je pohlepen, aroganten, samopomilujoč, zamerljiv, ima občutek manjvrednosti, laže, je samopomemben in ima občutek večvrednosti. Drugi pa je miren, radosten in ljubeč. Prijezen je, spokojen, usmiljen, dobronameren, sočuten, radodaren, resnicoljuben, zna se vživljati v druge in zaupa.«

Vnuček, ki to posluša se prestraši in vpraša dedka: »Dedek, kateri volk bo zmagal v tej bitki v tvojem srcu?«

Dedek odgovori: »Bitko v mojem srcu bo dobil volk, ki bo zmagal v srcu vsakega človeka. Tisti, ki ga hranim.«

In ta bitka v našem srcu se odvija vsak dan, vsak trenutek. Bitke mojega srca so bile dolgo časa hrana jeznemu volku v moji duši, ki je zavijal okoli vogalov in renčal na ljudi okoli mene. Dolgo časa nisem vedela, s čim ga hranim, da je bil tako rad v moji družbi. In potem sem počasi dojela, da kljub temu, da sem bila prijazna do ljudi v svoji okolici,  v sebi do sebe, za sebe tega nisem mogla reči. Vedno sem si predstavljala najslabšo možno opcijo, bila sem pesimist in vedno me je bilo strah, da bom naredila napako. Seveda sem bila sama sebi najhujši sodnik, ko sem ga polomila in čeprav tega ni slišal nihče zunaj mene, me je to lastno sojenje in obsojanje vedno znova spravilo na notranja kolena. Občutek, da sem žrtev okoliščin in življenje v preteklosti je bilo del mojega dnevnega repertoarja. In včasih je bilo res težko slišati resnico, ko mi je moj najdražji rekel, naj že neham s smiljenjem sama sebi in se vzamem v roke. Res sem si želela, da bi se našel kdo, ki bi me rešil. Upirala sem se realnosti z vsemi štirimi in vedno znova zavračala svojo dobrobit in srečo. In ta volk je še vedno v meni, ni izginil, trenutno je v mirovanju. Včasih pokuka iz svojega brloga, vendar sem se naučila, kako hraniti ljubečega volka v mojem srcu.

In ta lekcija je bila ena težjih v mojem življenju, kajti svet v katerem bivamo hlepi po negativnosti. Pravzaprav smo biološko nagnjeni k negativnosti. Zapisana je v naših genih. Zakaj? Ker je stres in izogibanje kazni za naše prednike pomenilo preživetje. Borili so se za ozemlje, tekmovali, in strah je bil tisti, ki jim je reševal življenja. Stresni tokokrogi v našem živčnem sistemu so se preslikali v naše nevrone, ko smo bili dojenčki … s strani staršev, sorodnikov, vzgojiteljev. Pridno smo jih shranjevali, kajti v našem živčnem sistemu imajo oznako “prednostno”.

Na drugi strani naš živčni sistem potrebuje razmerje 1:5, da bi se zares počutili dobro in da bi začeli delovati naši tokokrogi radosti v živčnem sistemu. To pomeni razmerje ene slabe izkušnje proti petim dobrim. V praksi to pomeni, da hranite svojega volka ljubezni bolj kot svojega volka strahu v sebi. Kaj je vaša dominantna izbira? Strah ali ljubezen? Predvsem do sebe, v sebi, kajti veščina, ki jo moramo razviti v sebi in ni sama po sebi umevna je sočutje do sebe, ljubezen do sebe.

Pomembno je, da gojimo obrede, ki hranijo volka ljubezni; obrede sprejemljivosti, obrede hvaležnosti, obrede blagoslavljanja, obrede navdušenja in radosti. Naučila sem se prepoznavati lepoto v majhnih stvareh in pustiti lepoti da me vodi v tokokroge radosti. Da zavestno izbiram s čim se hranim v notranjosti.

In budnost, čuječnost je potrebna vsakič, ko bi stopila na pot notranje avtomatike, starih navad in rutin, kajti volk strahu in jeze je vedno blizu. Moja izbira je, katerega volka hranim v svojem srcu. In naučila sem se kako izbirati radost vedno znova in znova, krepiti notranje moči in ljubezen do sebe.

In to kako hraniti svojega volka ljubezni delim skozi 40 dnevni plan varovanja Ljubezni. Kajti le skozi radost in ljubezen lahko spremenimo ne le sebe, temveč svet okoli sebe. Knjiga je na voljo na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolenawolves

Razmišljaj pozitivno …

1 Comment

Že nekaj časa vztrajno poslušam o tem, kako pomembno je razmišljati pozitivno. Veliko se govori o tem, da je potrebno misliti pozitivne misli in se izogibati negativnim mislim. Nekaj časa sem temu sledila, veliko sem dala na afirmacije. Potem sem počasi odkrila, da afirmacije delujejo samo, če verjameš vanje in da v resnici sploh nimajo takega vpliva na nas kot verjamemo. V zadnjih letih sem se ukvarjala s tem kaj deluje in kaj ne, ko sem iskala pot iz svoje temne noči duše. In potem me je zadela resnica, da negativne misli sploh ne obstajajo. Da ne govorim o tem, da tudi negativnih energij ni … whoa, tukaj trčimo ob veliko kost za večino aktivnih iskalcev svetlobe.

Vendar s svojimi 20 letnimi izkušnjami na tej poti svetlobe lahko govorim iz lastnih izkušenj in ne le zgolj iz izkušenj na stotine prebranih knjig na tej poti, da ne govorim o celi množici obiskanih seminarjev. Na tej poti sem odkrila, da je bolj kot razmišljanje in kvaliteta naših misli pomembno to kaj čutimo. Občutki so tisti, ki kreirajo. In seveda ne morem oporekati številnim raziskavam, ki govorijo v prid temu, da naše čustveno stanje vpliva na našo DNK in da se naša DNK dobesedno zapre, ko čutimo jezo ali žalost, medtem, ko se dobesedno razvije in odpre, ko čutimo radost in harmonijo. Vendar je zaključek, ki ga mnogi potegnejo iz teh raziskav tisti, ki je zaskrbljujoč, kajti večinoma se tovrstne raziskave interpretirajo nekje v tej smeri; razmišljati moramo pozitivno in čutiti pozitivne občutke, da smo srečni in izogibati se je potrebno negativnim občutkom in to za vsako ceno. Težava ni v občutkih, temveč v našem pogledu na svet, kjer se osredotočamo na delitev pozitivno in negativno, na dualnost, ki povzroča obilo trpljenja. Naš upor, ko se upiramo tako imenovanim negativnim občutkom, ustvarja zastoje, ki jih interpretiramo kot bolečino, kot negativno občutenje. Sam občutek jeze ni niti negativen niti pozitiven, je tok energije, je energija v gibanju. In ključ je v tem, da se naučimo čutiti te tokove energije, namesto da jih poskušamo kontrolirati.

Mnogi na čustva in občutke gledajo kot na nekaj, kar ovira našo pozornost na duhovni poti in zaradi tega si pogosto prizadevamo, da bi jih bolj ali manj uspešno odrinili na stran. S tem ko jih poskušamo kontrolirati v svojem življenju vedno bolj postajamo otopeli. In ko ne čutiš več, ne čutiš niti radosti in ne bolečine. Ljudje menimo, da smo napredovati na svoji poti in smo na konju, dokler se nam v življenju ne zgodi nekaj, kar nas močno pretrese, zbudi in prizadene kot je smrt ljube osebe ali razveza, ko smo zapuščeni ali izzvani. In tukaj govorim iz lastne izkušnje in izkušnje mnogih žensk s katerimi zadnja leta delam.

Ob življenjskih pretresih se vsi občutki vrnejo kot tzunami in nas preplavijo in pogosto enostavno ne vemo kaj bi z njimi. Zavestno zavedanje tega kaj čutimo v vsakem trenutku in zavestno usmerjanje toka je nujna dnevna praksa, ki bi jo morali usvojiti. Ključ je v tem, da spoznamo, da toka ne moremo nadzorovati, lahko pa deskamo na tem valu toka in se usmerjamo tja, kamor želimo, kamor zavestno izbiramo. In to je mojstrenje sebe.

S tem, ko sprejmemo vse kar je, ko opustimo svoje upiranje, prenehamo ustvarjati jezove in ovire v tem toku, ki ima naravno tendenco, da teče. Če ga zajezimo ustvarimo silo in s tem ustvarjamo na-silo, ali na-silje. Nasilje je naša kreacije in izhaja iz upiranja toku. Praksa zato ni, da se upiramo jezi ali žalosti ali strahu, temveč da si dopustimo, da jo izkusimo brez drame, brez projiciranja na druge, brez obtoževanja in kritiziranja, temveč da se namesto tega sprostimo v toku jeze. Da si dopustimo, da čutimo jezo. Tovrstno sprejemanje, ko se odpremo v sproščenosti, povzroči, da energija steče in da upiranje ni potrebno. Namesto destruktivne sile, ki bi nasilo poskušala dobiti našo pozornost smo soočeni z darilom energije, ki ga občutek nosi s seboj.

Ključ je v naši sposobnosti, da ostajamo odprti in da ustvarimo ljubečo posodo prisotnosti tukaj in zdaj, kar od nas zahteva, da smo v svojem telesu, v tem trenutku. Ko ste v preteklosti ali prihodnosti ste v svoji glavi, da bi lahko biti v sedanjosti, se je potrebno spustiti v telo in začutiti svoje občutke. Praksa čutenja je ključ do zadovoljstva po katerem ženske tako močno hrepenimo. Radost in notranje zadovoljstvo ustvarjata občutek izpolnjenosti, v tem trenutku – zdaj.

Zato samo bodi, čuti in kreiraj iz srca. Kajti, ko si v svojem telesu, ko se odpreš čutenju, lahko vstopiš v srce. Pot iz glave v srce vodi skozi telo, pri ženski skozi maternico. Ni druge poti. Potrebno se je utelesiti in sprejeti vse svoje občutke, namesto da se trudimo biti pozitivni. Potrebno je sprejeti namesto, da poskušamo nadzirati. In to je pogosto precej lažje reči, kot živeti.

Pomembno je imeti prakse, da to preneseš v svoje vsakodnevno življenje, kako zaživeti na tem valu radosti, ki si ga tako želimo. Kajti verjamem, da velja; Vse je dobro na tem svetu.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!

Taja Albolena

«< 48 49 50 51 52 >»