Taja

About Taja

Posts by Taja:

Ahh novo leto … in sledijo novoletne zaobljube

Saj veste kako to gre. Vsako leto začnemo z novoletnimi zaobljubami sami sebi; da bomo bolj srečni, bolj uspešni, bolj zdravi,… Navdušenje običajno traja kakšen mesec, pri nekaterih več, potem pa splahni ob pomanjkanju volje in tako se vrnemo nazaj v stare preizkušene vzorce. Novo leto pa tako pogosto postane ponavljanje prejšnjih let in tako v kvalifikaciji mnogih še eno leto za katerega si želijo, da bi čimpreje minilo. Kaj se je zgodilo z vsem navdušenjem iz začetka leta, se mnogi sprašujejo, ko leto nadaljuje svojo utirjeno pot?

Začeli smo z mnogimi dobrimi nameni in usmerjeno namero, nato pa se je nekaj zgodilo. Kaj?
Običajno začnemo svojo novoletno zaobljubo postavljati na podlagi tega, kar v prejšnjem letu nismo dosegli. Vse tisto, kar se ni izšlo, kar se ni zgodilo je tisto kar postavimo na vrh svojega seznama želja. In naši seznami želja so pogosto posledica naše želje, da bi si končno “uredili” svoja življenja.

Kar ob tem pozabljamo je, da namen s katerim smo tukaj ni, da bi si uredili udobno in srečno življenje, odločili smo se, da se bomo soočili z izzivi, ki nam bodo pomagali vzpostaviti ravnovesje znotraj nas. V resnici je vse, kar se dogaja, popolno in prav nič ni narobe z nami ali našimi življenji, ničesar ni, kar bi morali “urediti”. To je običajno precej težko sprejeti.

Vse se dogaja z božansko časovno usklajenostjo in lahko se borimo in cepetamo, poskušamo stvari izsiliti ali pa enostavno počakamo, da nam življenje prinese priložnosti. Seveda lahko le-te zamudimo, zato je izjemno pomembno, da ne prehitevamo po levi in ne drvimo skozi življenje, kajti kot nam angeli nenehno sporočajo; bodi v sedanjosti, tukaj in sedaj, to je mesto, kamor pridejo vse priložnosti. Počakaj jih, bodi potrpežljiv, a hkrati na preži. In medtem ko čakaš, se zabavaj!

Seveda lahko stvari spremenimo, vendar samo takrat, ko si dopustimo in smo voljni, da se sprememba zgodi. In to lahko naredimo tako, da spremenimo svojo paradigmo, svoj pogled na svet ali po domače, da zamenjamo svoja očala, skozi katera gledamo na svet, ki nas obkroža.

Kadarkoli usmerimo namero v nekaj, kar si želimo, to ustvari z besedami Abrahama – energetski vrtinec, ki pritegne energijo v skladu z našo namero k nam. Ta vrtinec nas poveže z vsem, kar je v skladu in povezavi s to našo namero, hkrati pa nam prinese na površje znotraj nas samih vse tisto, kar ni v skladu s to željo ali namero. Tako smo soočeni z vsemi strahovi in odporom znotraj nas samih, s stvarmi, s katerimi se moramo soočiti, da bi jih preobrazili. In pogosto se v taki situaciji zagozdimo, kajti večina razmišlja; kako je mogoče, da manifestiram srečno partnerstvo, soočam pa se s propadom zakona in z vso bolečino, jezo in vsem kar gre zraven, to ni fer. To ni tisto, kar sem imel v mislih zase. In tako splavimo mnogo želja in namer ker ne moremo sprejeti dejstva, da je vse popolno.

Da je pogosto za to, da pridemo do sreče potrebno najprej spremeniti to kar imamo. In tukaj bomo pritisnili na pavzo; samo da se razumemo, sprememba ne pomeni, da moraš nek partnerski odnos končati in začeti novega. Prav tako sprememba ne pomeni, da se bo želja uresničila kot zamah s čarobno paličico, ko si v enem trenutku v odnosu, kjer si nezadovoljen in nesrečen in v naslednjem v odnosu, ki je srečen in izpolnjujoč. Vsaka sprememba je proces, ki nas pelje skozi vrsto soočenj s samim seboj in če smo pripravljeni spremeniti svoj pogled na stvari, se bodo spremenile tudi na zunaj.

Da ustvarimo trajno spremembo v svojem življenju moramo začeti z razumevanjem, da je vse popolno tako kot je. To pomeni, da se nehamo boriti in začnemo sprejemati. Šele, ko smo v dovoljevanju, se lahko energetski vrtinec, ki smo ga ustvarili širi in pritegne vse tisto, kar resonira z njim. Seveda to pomeni tudi, da se z milostjo soočamo z vsem, kar ne resonira z njim. Nedvomno je velika lekcija v tem to, da opustimo vse tisto, kar nas želi zapustiti in sprejmemo tisto, kar želi priti k nam.

Angel smrti, kot ga imenujejo Tolteki, nas uči, da moramo dovoliti, da stare stvari umrejo, da se lahko rodijo nove. Zato je dopuščanje toku odpuščanja in sprejemanja, da opravlja to, kar opravlja najboljše, tisto, kar omogoči našim nameram, da se zmanifestirajo. Zatorej si postavite visoke cilje in bodite pripravljeni opustiti vse tisto, kar jim znotraj vas stoji na poti, da se uresničijo.

Bodite pripravljeni narediti vse kar je potrebno, da naredite prostor za čudeže.

Taja Albolena

DIVINE.SI

Razmišljanje o odnosih

Medsebojni odnosi so umetnost, ne glede na to za kakšne odnose gre; partnerske, z otroci ali s poslovnimi partnerji. Že nekaj časa govorim o tem, da so naši odnosi kot templji v katere so včasih hodili, da bi izmojstrili sebe. Vsak odnos nam odseva nazaj … nas same, vsakič v drugem aspektu in žal ali pa na srečo je tako, da nam tisti najbližji običajno odslikajo najbolj boleče dele nas samih. Prav zaradi tega se je najtežje zazreti v ta ogledala, ki nam kažejo nas same. In vem, da ni lahko in verjetno vam ne bo prav nič všeč, kar bom povedala, vendar v resnici ne morete spremeniti nikogar zunaj sebe; ne partnerja in ne otrok, spremenite lahko edino in samo sebe.

In najtežje se je soočati s sabo, z vsem tistim, kar imamo shranjeno v sebi. Ljudje, s katerimi imamo dušni dogovor, da v naših življenjih igrajo pomembne vloge, so le sprožilci, ki nam odslikajo, pokažejo dele nas in to običajno tiste dele, ki jih nočemo videti, ti najbolj bolijo. Ko nočemo prepoznati, da imamo to v sebi in se s tem soočiti običajno svojo bolečino ob tem, da prepoznamo nekaj, kar nam ni všeč in nočemo prevzeti odgovornosti za to, to zlijemo na druge skozi kaznovanje, maščevanje, manipulacijo. Pravi mojstri smo v tem, da stvari prikrijemo sami sebi.

Vsi ljudje delujemo po sistemu udomačevanja, ko otroke skozi nagrajevanje in kaznovanje navadimo na ustaljeni ritem, da je najlažje svojo bolečino prenesti na nekoga. Tako se mož znese nad ženo, žena nad otroci, otroci pa nad hišnimi ljubljenčki, lahko pa se vrstni red zamenja.

Vsekakor morate pogledati vase in se soočiti v sebi za kaj gre, kajti zunaj vas, vam nihče ne bo dal podpore kot si jo želite. Šele ko se s stvarmi soočiš v sebi in ukineš gumbe na katere ti pritiskajo, se »post festum« stvari spremenijo tudi navzven. Vem, kako ženske mislimo, da smo tako posebne in dobre, da bodo moški zaradi nas v svoji rutini naredili spremembo, vendar jo ne.

Tudi partnerski odnosi so poglavje zase in na žalost nam v resnici ne prinašajo sreče in miru, kot smo si zamislili, temveč nam v resnici pomagajo na svetlo spraviti vse tisto, kar so naši notranji izzivi. V partnerskih odnosih gre za dušne dogovore, da nam bo partner pritiskal na vse tiste gumbe, ki nas najbolj bolijo, da bi jih prepoznali in spremenili stvari v sebi. Ni namen tega, da spreminjamo partnerja ali odnos, v resnici moramo spremeniti sebe. In to je eden največjih izzivov, ki jih ne prepoznamo v svojih medsebojnih odnosih. Ljudje, ki pričakujejo srečo so običajno globoko zmedeni, ko zakon ali partnerska zveza izzove prevrednotenje čustev in mišljenja. Krivdo običajno zvalimo na partnerja, češ da je neprimeren in ne uvidimo, da smo vihar v svoji duši zanetili s preprosto odločitvijo, da bi raje živeli v dvoje kot sami.

V partnerskem odnosu, kjer oba partnerja prepoznavata pomen duše, se cinizem in razočaranje umakneta čaščenju in intimnosti, ki je globlja od medsebojnega zaupanja in razumevanja. Dejstvo je, da v svetlobo pridemo le skozi temo in da kot pravijo za vsakim dežjem posije sonce, vendar nam nihče ne pove, da moramo najprej skozi nevihto. In vendar je že Oskar Wilde dejal, da se samo plitvi ljudje poznajo. V resnici smo nedoumljivi in globoki, polni skrivnosti in čudenja. In kot sem začela, medsebojni odnosi so templji v katerih smo, da bi izmojstrili sebe. Lahko to uvidimo in delamo na sebi ali pa gremo še en krog, morda s kom drugim in vendar gremo še ne krog.

Imejte se radi, sprejmite stvari v sebi.

Taja Albolena

Trpljenje na poti Preobrazbe

Večinoma se ne zavedamo, da je naš mavzolej preteklosti mrtev, da v njem ni odgovorov na to, kam se premikamo v prihodnosti. In vendar še vedno hodimo v preteklost po odgovore, kako živeti prihodnost. Kdaj bomo dojeli, da so pravila prihodnosti tista, ki jih moramo spoznati in jih utelesiti?

Odgovorov na vaša vprašanja zakaj sem bolan, kaj moram narediti, kaj se dogaja ni v vaši preteklosti! Večina ljudi še vedno hodi v pretekle izkušnje in išče odgovore nazaj, v preteklosti. Največje trpljenje mnogih je v tem, da ne prepoznajo, da ne gre za psihološki problem, za depresijo, da gre za klic duše. Največja bolečina je v tem, da ne prepoznajo, da se klic rojeva iz bolečine in da gre za glas, ki mu morajo slediti. Da gre za razdejanje, ko bodo morali izgubiti vse, da bi se rodili na novo. Bojišče na katerem se bojujemo ni v svetu petih čutov, v svetu v katerem stvari primeš in jih argumentiraš. Danes je bojišče v vaši duši, danes izkušate cunami prihodnosti, ki odpušča vašo preteklost! Mistiki so to imenovali temna noč duše.

Živimo v svetu, kjer verjamemo, da gre ali za bolečino ali za užitek in da je bolečina slaba in užitek dober. Živimo v svetu sojenja, kaj je dobro in kaj je slabo, nenehno razumsko razlagamo kaj je ok in kaj ni. Večina ljudi v današnjem času govori, da je nekaj narobe z njihovim življenjem, ker nič več ne funkcionira.
Le malokdo ve, da je to posledica klica duše. Ljudje enostavno menijo, da če so v bolečini, da je nekaj narobe. In nočejo biti v bolečini. PIKA. In vendar se tako začne preobrazba gosenice v metulja. Najprej se obda z zapredkom in popolnoma izgubi svojo obliko. Gre skozi temno noč duše, ko se oblika popolnoma izgubi, ko se stopite in se zlijete v celostnost.
Izgubite obliko! Kaj je tisto kar vam je odvzeto? Tisto kar vam največ pomeni; vaša služba? Identiteta? Partnerski odnos? Zdravje? Vaši mehanizmi obrambe? VSE!
In najboljši način, kako se soočiti s tem je, da se naslonite nazaj in se vprašate; Kaj je tisto, kar mi bo odvzeto? Kako hudo bo? Kajti ne morete se bojevati. Najboljša srategija je, da ste kot gosenica, da se pripravite na zapredek. Kajti če se boste borili s to silo, boste ubili rojstvo svojih kril!
Verjemite mi, kajti govorim iz lastnih izkušenj.

Že pred časom sem govorila o tem, da je tale recesija posledica izgube vrednot. Zdaj se zavedam tega, da nam je odvzeto vse na kar smo vezani. Kajti v dobi v katero se premikamo ne moremo nesti svojih starih potovalk. Če se hočete premikati s svetlobno hitrostjo morate odvreči vso težo preteklosti, ki jo vlačite s seboj. Več teže, ko imate na sebi, dlje časa traja, da se stvari zmanifestirajo v fizično realnost!
Čudež ni nič drugega kot trenutek, ko se zakoni narave ukrivijo v vašo korist zaradi vašega čaščenja vsega. In kaj je narava? Je neter, je božanstvo, je božansko, je Univerzum, bog, ali Tao, izbira je vaša.

To kar vas motivira, da se sprašujete kaj je vaša življenjska misija, zakaj ste tukaj, ni iz vaše preteklosti. Nima veze z dosežki in s tem za kaj ste izurjeni.
Duša vas bo vedno postavila pred nekaj, kjer ni navodil za uporabo, za kar niste izurjeni in kar ste si predstavljali na popolnoma drugačen način. Vedno vas bo nekaj neznanega sililo naprej in ob tem bo odhajalo vse poznano. In ego bo rekel; ampak to ni fer, to ni način kako smo to igrali do zdaj!

Ne morete biti razumni s krizo, s travmo in odhajanjem znanega, to niso logični dogodki. V njih je nekaj popolnoma nerazumskega, gre za novo perspektivo, ki jo moramo prevzeti. V resnici gre za združitev najboljšega iz sveta razuma in sveta srca, gre za to, da spoznamo svojo dušo in jo sprejememo kot enakovredni del sebe. In tukaj je izjemno pomembno, da poskušate sprejeti dejstvo, da ga ni človeka na svetu, ki bi imel nad vami takšno moč, da bi lahko povzročil tako razdejanje v vašem življenju, ga ni. Gre za znamenje, da je nefizično vstopilo v vaše življenje.

Kaj boste storili? Kaj sedaj? Kje ste? Ste gosenica ali že metulj?
Poznavanje sveta duše in njenih zakonitosti, zakonov, ki upravljajo vse kar nas obdaja, avtentičnost, pristnost in resnica. Kajti samo resnica vas bo osvobodila! Resnica vas bo osvobodila.

Smrt je le uvod v novo rojstvo

Veliko se govori o novi Zemlji in o prehodu, letu 2012 in vendar menim, da se mnogi ne zavedajo, kaj nas čaka. Kot nam cikli letnih časov vsako leto kažejo svoje obraze umiranja in ponovnega rojstva, ravno tako moramo umreti, da bi se lahko na novo rodili. Temna noč duše je nekaj, skozi kar bomo šli vsi na tak ali drugačen način, da bi se zavedli dejstva, da moramo na svojem kamnu žrtvovanja, na našem notranjem oltarju prepoznati in žrtvovati vse sence, ki jih prepoznavamo skozi intenzivno luč, ki se zliva skozi nas.

IN tega nihče ne more in ne bo naredil namesto nas, vsak se bo moral s svojimi sencami spopasti sam. Ljudje smo postali tako mentalni v svojem pristopu k stvarem, da verjamemo, da smo če se pomirimo s stvarmi na mentalnem nivoju, opravili svojo nalogo soočanja s sencami. Vendar vas reptili počakajo za naslednjim vogalom, kajti intenzivna luč jih bo zbrskala na svetlo. In slej ko prej se bomo morali soočiti z njimi. V svoji naivnosti se ne zavedamo, da je kaos in norost sveta, ki se odvija pred našimi očmi naša norost in da se moramo soočiti s stvarmi, ki nam jih kaže, v nasprotnem primeru bomo postali tudi mi nori. In sence in zlo so žive v nas, ne slepite se. Samo pomislite, kaj bi se zgodilo, če nam vzamejo vodo, če zmanjka pitne vode, ko se boriš za preživetje. Dragi moji ne slepite se, da ne bi poskrbeli za svoje preživetje. Danes gledate podobe na svojem ekranu v udobju svoje dnevne sobe in jutri je ta podoba lahko na vašem dvorišču.

Slepilo nove dobe me je dolgo držalo v utvari, da je vse kar moram storiti pozitivno razmišljati in biti pridna. Ko se mi je začel sesuvati moj lepi svet, ki sem si ga izgradila, sem se začela prebujati v “kruto” resnico vsakdana. Vse je v meni, sprejmi, sooči se, umri v sebi in si dovoli novo rojstvo sebe. Umri v sebi in se rodi na novo. Vsak dan, dan za dnem, dan za dnem. In nikoli prej se nisem bolj zavedala resnice, ki jo govorijo vsi veliki mojstri in mistiki, vsi šamani sveta; “Delaj, delaj, delaj.” Moli. Moli zase. Moli za svet. Odpuščaj. Soočaj se s sencami. Zalezuj svoje sence. Sprejemaj. Objemaj. Preobražaj. Opuščaj. Odpuščaj.

Dragi moji duhovna pot zahteva delo. To ni spa, ni hobi in ni lahkotno, lenobno čakanje, da se stvari zgodijo same od sebe. JA pozitivna naravnanost pomaga in JA ljubezen je pomembna ampak dragi moji vašega dreka ne more skidati nihče drug kot vi sami. Prebudite se in začnite kidati!

DIVINE.SI

Misticizem

K pisanju me je spodbudila objava članka, ki o misticizmu piše kot o tehnikah, ki ljudi strašijo in po mojem občutku zamenjuje misticizem z “new age” ali novodobnim razmišljanjem, ki z misticizmom nima dosti skupnega. Znani mistiki so Rumi in Jezus. Misticizem govori o zavestnem zavedanju Resnice, enosti, boga. Gre za osvobojenost vseh ciklov karme, najvišja stopnja je mojstrstvo, razsvetljenje.

Moje mnenje pa je, da mnogi v resnici ne razumejo besede misticizem in to kdo je mistik. Skrivnostnost je kvaliteta duše in dandanes mnogo stvari raje poskušamo razložiti skozi razum. Duša ni med najbolj zaželenimi zavezniki, prav nasprotno, pogosto jo zanikamo in potlačimo tudi tako, da udrihamo po krhki lepoti mističnosti in zamaknjenosti. Dandanes namreč ne razumememo lepote in njenega pomena za našo dušo. Tudi zato, ker so nas prevzeli tehnologija, znanost in druge razumsko tehnične vede. In da se razumemo, nič nimam proti njim, menim le, da nam malce ravnovesja in harmonije ne bi škodovalo.

Misticizem je iskanje avtentičnosti. Mistikovo popotovanje vodi iz popolnega zavedanja duše v utelešenje skozi arhetipske vzorce v ego in nato skozi temno noč duše, kjer so vsi njegovi srhetipski vzorci izzvani na tak način, da se spomni svoje izvorne esence, kdo v resnici je, nazaj v enost z vsem in zavestno zavedanje kdo v resnici je. Da to živi in je to kar je.
Mistikova naloga je opreti sveto srce, kar pomeni z besedami Jezusa nastaviti še drugo lice, ko te udarijo po prvem. In mistiki so tisti, ki znajo biti v nesojenju in nekritiki, ki samo opazujejo in ki bolečino drugega prevzamejo nase in jo znotraj sebe skozi alkemični proces preobražajo zase in za druge. Zakaj mislite, da je Mati Tereza svojim nunam rekla, naj molijo zanjo, da se ne bo zlomila pod bremenom, ki ga nosi? Nase je prevzela bedo vseh s katerimi je prihajala v stik, jim vračala upanje in znotraj sebe vso to bedo preobražala zanje in za sebe.
Mističnost je povezana s srcem, z dušo, s tem kar v resnici smo in ni kar nekaj, airy-fairy, lebdeče, leteče kot so mnoge novodobne zadeve. Misticizem ima svojo zgodovino in svoje metode, kako doseže to kar je danes popularno kot razsvetljenje.
Mistiki uporabljajo samoopazovanje, kontemplacijo, dovolijo si odpiranje in predajanje lepoti notranjega sveta in zunanjega sveta. Dovolijo si biti ranljivi in čutiti empatijo z drugimi. In vendar imajo tako močno notranje jedro, osebnost mora biti tako močna in hkrati prožna, da zmorejo videti svet tak kot je, brez da bi se razdrobili, šli v kaos in zmedo. Kot se nam pogosto dogaja, ko smo celo svoje življenje obdani z vsakdanjim in normalnim življenjem v sivem, pustem betonu in nato odidemo na popotovanje. Daleč od svojih vsakodnevnih navad in kulture, po možnosti z nečloveškim časovnim zamikom 12 ur, ko smo nenadoma izpostavljeni mogočnim prizorom lepote, dišavam in petju, ko smo soočeni s transcendenco v kateri se nepripravljena oseba popolnoma izgubi, ker je zanjo vsega preveč. Ko oseba ni dovolj močna in prožna in je lepota, ki jo obdaja preveč intenzivna in je ne more prenesti. Takrat ima občutek, da se bo razdrobila, razpade organiziranost skrbi in mentalnih navad. Če smo v takih trenutkih, ko imamo občutek, da vse kar poznamo in nam je znano razpada, dovolj pogumni, da zapustimo tisto, kar je v nas postanega in zastarelega, lahko zrastemo. Pri transcendenci si pridobite nova znanja, nove sposobnosti, novo energijo in ko se vrneš, si spremenjen. Saj veste, po razpadu in smrti se vedno zgodi ponovno rojstvo.

Glavni način na katerega se izraža transcendenca je drugačna zaznava časa. V transcendenci uspemo pozabiti nase na tak način, da se osvobodimo svojih vsakodnevnih načinov razmišljanja in čutenja. Transcendenca nas vrne k sebi, k svojemu resničnemu jazu, k tistemu delu sebe, ki smo ga zaradi napačnih navad popolnoma pozabili. In transcendenca je bistvo mističnosti in mistikov. Mistiki so presegali običajno. Zapustili so nebistveno in se vrnili k bistvu. Zapustijo obrobje in se vrnejo v samo središče. Najdejo svoje pravo bistvo.

In danes smo na poti sodobnega mistika, tisti, ki tako izberemo, na poti mistikov brez samostanov, kot nas imenuje Caroline Myss.
Vabljeni na popotovanje v svoje globine, kjer morate najprej prevzeti popolno odgovornost zase in za svoje življenje, da sploh lahko vstopite v globine, v tišino, v temo, v skrivnostnost in magičnost … trenutka.

DIVINE.SI

Mojstrstvo

Ves uspeh, ki ga opazujemo zunaj sebe je le odsev uspeha, ki ga doživlja eden od naših notranjih aspektov. Če vidiš srečnega očka je to odsev tvojega notranjega arhetipa očeta, ki je srečen. Če vidiš prijateljico, ki dobro izgleda je to tvoja notranja lepota, ki jo vidiš v njej. In namesto, da bi to objeli v sebi in bili hvaležni in veseli, ker nam je prinašalec sporočil prinesel tako izjemno sporočilo, ga sodimo, kritiziramo in smo ljubosumni. NA KOGA? Sami nase dragi moji. Sami nase. Ne ubijete nikogar zunaj sebe, samo sebe.
Je vredno?

Jaz izbiram hvaležnost in z velikim navdušenjem spremljam dosežke čisto vsakega od vas. Bravo!
Vse to namreč pomeni, da mi gre zelo dobro, kajti vsi deli mene, ki jih predstavljate so uspešni in hvaležna sem jim za to. Zato sem hvaležna vam, da mi odslikate moje notranje arhetipe tako v svetlih kot v senčnih straneh, kajti tako spoznavam samo sebe.
Danes sem z nepremičninskim agentom stala na ulici v mestu in kramljala o zelo zanimivih temah. Gospod me je presenetil s svojo razgledanostjo. Tako sva opazovala delavce, ki so kopali jamo za novo mestno pogruntavščino, podzemne smetnjake. In sem komentirala, kako včasih ne znamo biti hvaležni vsem tem ljudem, ki opravljajo dela, ki jih nam ni treba, ker jih opravijo oni za nas. Nedavno sem namreč globoko izkusila od kje izhaja naše nezadovoljstvo z življenjem in sploh z vsem. Iz našega prepričanja, da je samoumevno, da smo ljubljeni, da je samoumevno, da imamo ljubečega partnerja, pridne otroke, dobro službo, naša pričakovanja nas ubijajo. Nič ni samo po sebi umevno, tudi pravna država ne. Ljudje smo tisti, ki soustvarjamo VSE. In te odgovornosti za lastna življenja mnogi nočejo sprejeti. Kajti odgovornost za slabo plačo in skrhane medsebojne odnose je pač težko prevzeti nase, raje za to okrivimo druge, jih sodimo, obsojamo in linčamo.
Kdaj bomo spoznali, da vse to delamo sebi in samo sebi. Mi smo tisti, ki se obsojamo v tem aspektu, ki nam ga odslikava oseba na drugi strani, pa naj bo to partner, otrok ali uradnik v banki. Vse to sem JAZ v miljonti različici SEBE.

Pred časom mi je kolegica rekla, da se obračam po vetru in se non stop spreminjam, da ljudi zmedem s svojo nestanovitnostjo. Mar res? Jaz vidim le svoj pogum s katerim vstopam v svoje lastne senčne dele in v svojo luč in sem to kar sem v vseh svojih aspektih. Je to res tako obsojanja vredno? Jaz to gledam skozi svojo perspektivo. Zame je življenje eksperiment in delo v nastajanju. Dokler sem tukaj ni končano. In popolnost in predvidljivost nista del moje zgodbe, ne več, kajti vem, da je lepota v nepopolnosti in v nepredvidljivosti. In lepota je moj vodič. Vodi me v globine srca, v globine duše. In obožujem mističnost duše in poezijo Rumija, povezanost in prepredenost z nitmi Univerzuma. Vem, da sem nepopravljiv poet in romantik. Verjamem v dobroto, milino in nežnost, verjamem v integriteto, medsebojno spoštovanje in podporo, ki jo drug drugemu lahko damo. Ne razumem ljudi, ki potunkajo nekoga, da bi sami zrasli in ne razumejo, da s tem, ko s svojo roko tiščijo navzdol drugega tudi sebe znižajo.

Moje vodilo v življenju je naprej, samo naprej. Pogosto sem požrla bolečino izdaje in verjela, da zmorem preobražati bolečino za oba. Verjamem v sveto srce, ko ne udariš nazaj in v sebi preobraziš vse tisto, kar so drugi zlili nate, te obtožili, te razžalili, ponižali. Verjamem v svetost tega o čemer je govoril Jezus, v pot mistikov in preseganje tega sveta. Kajti nismo od tega sveta, tu smo samo zato, da izmojstrimo sebe.

Zato dragi moji prijatelji…čas je, da postanete mojstri :)

DIVINE.SI

Globine Duše

Ko delam z dušo me vedno odnese v njene globine in skrivnostna tkanja vesolja, ki jih razkriva skozi svoja notranja popotovanja. S skrivnostnostjo in mističnostjo me vedno znova očara in vedno bolj se zavedam, kako izjemno pomemebno vlogo igra v našem življenju kot sprejemnica duhovnih darov, ki jih skozi domišljijo pretvori v obliko. Ko smo v svojih življenjih pripravljeni svojo pozornost preusmeriti na dušo namesto na mehanizme delovanja, v ospredje prinesemo drugačne vrednote. Ko smo v stiku s svojo dušo nimamo nobenih potreb po nadzorovanju drugih, po kontroli in ni nam potrebno izgubljati poguma in stikov z drugimi milostmi, ko si utiramo pot skozi vsakodnevne težave s katerimi se srečujemo. Če razumemo, da duša ljubi težave, nam je veliko lažje. Duša ne teži po popolnosti in sreči. In ni duša tista, ki bi želela stvari doseči. Zadeve duše presegajo sodbe o dobrem in slabem, prijetnem in neprijetnem.

Duša nas popelje globlje od narcističnega vprašanja s katerim vrtamo po sebi, k bolj pronicljivemu, radarskemu pogledu na stvari. In vedno ko se sprašujete; Kaj je narobe z mano? se bližate narcizmu saj je poudarek na MENI. Duša nas nauči kako v življenju živeti brez pričakovanj, brez sodb in obsodb in včasih je to težko. Ko gledamo na svet z dušinega stališča postanemo prizanesljivejši do slabih strani, do sence in občutka praznine, ki se občasno pojavi v našem svetu. Naša pričakovanja so pogosto povezana s pričakovanji, da bi stvari in odnosi morali potekati gladko in prijetno in vedno znova pozabljamo, da duša ljubi težave. Kajti skozi težave se kalimo in rastemo.

V vseh iniciacijskih procesih po svetu, je moral novinec prestati neko obliko bolečine, da je dosegel novo raven zavedanja. Dandanes pa težimo k temu, da se bolečini in porazom izogibamo. In s tem prispevamo k plitvosti družbe katere del smo, kajti duša se prečiščuje in poglablja skozi poraze in bolečino, pa naj nam je to všeč ali ne. Duši ni do popolnosti!

Tehnologija duše je preprosta in počasna. Duša je tista, ki ustvarja intimnost in občutek globoke srčne povezanosti in tega težko ustvarjamo skozi hitrost, ki jo prenesejo sodobne oblike komuniciranja. Duša obožuje globoko razmišljanje, kontemplacijo, zahteva predanost in pozornost, ki ju pogosto nismo pripravljeni dati sami sebi. Tehnično popolna, hitra in informativna komunikacije duše ne gane. Raje ima globoko skrivnostnost Rumijeve poezije kot strani dolge zapise o tem kako naj bi živeli. Nič nenavadnega ni, da v dobi telekomunikacije trpimo zaradi izgube duše, ko je življenje prazno in brezizrazno. Beseda telekomunikacije dobesedno pomeni povezava na daljavo.

Rilke je nekoč dejal; Samo plitvi ljudje se poznajo. In ta njegova izjava se mi je vsedla v srce. Kako resnično. Ko si z nekom povezan na nivoju duše si ranljiv in odprt. Ne moreš biti zaščiten s številnimi ščiti in pred temo, vsem grdim sveta in biti hkrati odprt in ranljiv. To dvoje se med seboj izključuje. In v družbi v kateri živimo smo bolj usmerjeni h strahu in ščitenjem pred nevarnostmi, kot k rasti in razvoju, ki zahteva od nas da smo odprti in si dovolimo biti ranljivi. In za to, da se razkrijemo drugemu ali sprejmemo razkrivanje drugega od nas zahteva pogum in zaupanje. Podobno je bolečemu odpiranju telesa med porodom, zato da pogosto želimo zaobiti, čeprav nas na koncu osrečeje in zadovoljuje, ko se uspemo predati svoji duši.

Pred dnevi me je globoko prizadela izjava znanke, da zavajam ljudi in še sama ne vem kaj hočem. Včasih bi se dneve kujala in se valjala v bolečini, zameri in vsem ostalem. Vendar me je pot alkimistov naučila, da ti vsakodnevni dogodki na površje prinašajo žlindro globoko iz notranjosti duše, da se z njo spogledamo, jo prepoznamo in jo preobrazimo v notranje zlato. In suho zlato so ozaveščeni deli našega nezavednega, ki smo jih presvetlili z lučjo zavesti.
Pogosto veliko energije porabimo za prepire in dokazovanja, kdo ima prav in kdo ne, namesto da bi ponižno in odkrito razmislili o skrivnostnih prvinah, ki so vstopile v naše življenje.

Duša je kot ogromen ocean in naša zavest je kot ladja na tem oceanu. In kako dobro nam gre plovba po tem oceanu je odvisno od naše pripravljenosti prepoznavanja naše duše in sodelovanja, soustvarjanja z njo. Kajti duša je tisti del nas, ki ima neposredno povezavo z duhom in neskončnostjo Univerzuma, ki nas obdaja.

In zato dandanes z veliko lahkoto rečem, da ne vem in ne poznam vsega, da nimam vseh odgovorov, tudi približno ne. Da sem otrok, ki se uči in spoznava Vesolje, ki ga obdaja in kar mi je najljubše, na kar me je spomnil Eric Pearl je, da ne potrebujem nobene tehnike, da sem to kar sem. Da ne rabim procedur in tekstov, da sem to kar sem. In da je skrivnostnost, mističnost in globina, ki jo dosegaš povezana s tem kako globoko si dovoliš iti. Duša zajema nepoznano. In to neznano moramo sprejeti, se poglobiti vanj, da se lahko uglasimo s svojo dušo. Zapise o tem najdemo v vseh tradicijah, meni je najbolj ostala v spominu Castanedina knjiga o skoku v neznano.

Eric nam je prebral v kanaliziranju, ki ga je prejel na začetku svojega dela s frekvencami: “I want you to wonder. You are here to facilitate the perception. Flow with the music of your life. Reach out to give, to receive, so that in the process you allow others to give to you!”
“Želim, da se čudite. Tukaj ste zato, da olajšate dojemanje. Pojdite s tokom glasbe vašega življenja. Sezite iz sebe, da dajete, sprejemate, tako da v toku procesa dovolite sebi, da prejmete od drugih.”

Poezija je vedno iz srca in duša prepozna čarobnost tkanja vesolja. In genij v nas služi ustvarjanju. Spoznajte se z njim. Ko se želite izpopolniti izhajate iz domneve, da je z vami nekaj narobe, da morate nekaj spremeniti na sebi. Premaknimo se iz narcizma v fazo evolucije. Spoznajte sebe, vzljubite sebe, sprejmite se taki kot ste z vsemi svojimi “pomanjkljivostmi” in nerazumevanjem. Kajti resnično ljubite se lahko šele, ko vzljubite svojo dušo v vsej njeni celovitosti. In živite to kar ste.

Namaste

Narcizem je le del naše rasti, čas je, da se premaknemo naprej

Ko govorimo o osebni moči, se je večina ljudi na svojem popotovanju skozi etape življenja ustavilo na narcizmu. Caroline Myss pravi, da smo na tej točki obstali tudi kolektivno. Narcizem je po definiciji pretirano ukvarjanje s seboj in če pogledamo okoli sebe kmalu ugotovimo, da se večina ljudi ukvarja z jaz sem in moje.

Seveda je po tem, ko se osvobodimo tistega, česar nočemo več nujno poiskati tisto, kar si želimo. In vendar se prepogosto v tem ustavimo in ne gremo v naslednjo fazo preseganja. Narcizem nam na neki točki pomaga. Ko ustvarjamo svojo osebnost, se odlepimo od družine in se upremo vsemu znanemu, nam pomaga, da popolnoma spremenimo svoj videz, morda celo ime. To nam da hrbtenico in podporo, da zmoremo sebe na novo poustvariti, si postaviti meje soočeni z odporom.
Spremembe v tej fazi narcizma nam pomagajo postaviti stopnico, da stopimo iz te zunanje preobrazbe v bolj pomemebno notranjo preobrazbo, na svoji poti. In vendar je ta faza narcizma za mnoge tako mamljiva, da se ujamejo v neskončno in nenehno ukvarjanje s sabo.
Narcizem je past, ki vodi v pogubo. Tisto, kar je pri narcizmu glavno vodilo je upravičenost. Do česa vse ste upravičeni, ker ste… ženska, moški, bolni, zapostavljeni, pomembni …

Veliko poguma je potrebnega, da se spogledaš z vsem, kar misliš, da ti pripada, ker si poročen, ker si v službi, ker si vzoren državljan…
Svet kot ga poznamo razpada ravno zaradi narcizma, ki ga ljudje ne prepoznavajo v sebi. Samozaverovanosti vase. Ko se vse vrti okoli mene, moje, jaz.

In v svoji najbolj skrajni obliki narcizem uporabljamo zato, da uničujemo druge, ker jim gre bolje od nas. Jih sodimo, obtožujemo, obrekujemo, kritiziramo.
In ravno ta energija je tista, ki nam pomaga, da uspešno uničujemo sebe. Nekje sem prebrala, da problem naše družbe sploh ni negativno razmišljanje, temveč sojenje, obsojanje in obrekovanje drugih. Kajti s tem sodiš, kritiziraš in obsojaš sam sebe v tem aspektu, ki ti ga kaže oseba na katero kažeš s prstom v svojem zunanjem svetu.
In tako ljudje uničujejo druge in s tem v temo potegnejo sebe. Vzamejo upanje drugim in ga s tem odvzamejo sebi.

Temna stran moči ima opraviti z uničenjem sebe. Ko mislite, da nimate tistega, kar ste želeli in ko ste prepričani, da bi vam drugi morali omogočiti, vam dati, poskrbeti za vas.

Ko so krivi vsi drugi, starši, ker so vas zamorili in uničili, partnerji, ker ne znajo poskrbeti za vas, delodajalci, ker vam ne dajo kar vam pripada.
Ustavite se in se vprašajte … do česa mislim, da sem upravičen?

V resnici niste upravičeni do ničesar, kajti čisto vse je vaša izbira in vaša odločitev. In sprejeti moramo polno odgovornost za to, kar smo. Kajti mi smo izbrali, da smo taki, kot smo. In ko se osredotočamo na to, kar nam ni všeč, dobimo še več tega, kar imamo.

Če hočemo naprej, če želimo evolucijo, moramo najprej dojeti, da to življenje ni o nas, da ne gre za to, da je nam fino in smo mi preskrbljeni in smo MI, MI, MI.
Ne. Gre za to, kaj naredimo za druge, gre za odpuščanje. Gre za pot, ki so nam jo pokazali mnogi veliki učitelji. In kot je rekel Jezus, pa ga mnogi nikoli niso razumeli; ko te udarijo nastavi še drugo lice. Kajti to življenje ni o tebi, gre za dar, ki teče skozi tebe in ga deliš z drugimi. Gre za to, da spustiš Vir skozi tebe. In ko si kanal, nisi pomemben TI, si samo kanal skozi katerega se udejanja nekaj, kar presega majhnost in nepomembnost.

In vendar moraš v čaščenje in skromnost, ponižnost in svetost, da si lahko neskončno velik in veličasten. In pot vodi skozi največje strahove, največjo temo in najmanjše ključavnice. In kot pravijo na vsakem letalu s katerim ste kadarkoli leteli, seveda morate najprej kisikovo masko nadeti sebi, da lahko pomagate drugim. Toda, ko si jo nadanete se vam ni treba več v neskončnost ukvarjati s sabo, takrat ste pripravljeni na to, da pomagate drugim. Evolucija pomeni preseči svoj narcizem in se predati misiji. Biti v služenju drugim in skozi to živeti radost, ljubezen in mir.

In vendar za večino to pomeni iti nazaj v suženjstvo in hkrati tudi ponižnost enačijo s ponižanjem. Kajti evolucija pomeni postati visoko učinkovito plemensko bitje. Evolucija zahteva od nas, da osebno moč zamenjamo za izvorno moč svoje duše ali empowerment. In veliko moramo odložiti, da smo lahko v svoji izvorni moči.
Ključno vprašanje je kot vedno, ali ste pripravljeni preseči sami sebe in svojo upravičenost?

Če vas zanima več na to temo in spoznati ostalih 6 senc s katerimi se moramo soočiti na svoji poti ste vabljeni na seminar Alkimija Duše konec meseca v Maribor. Spoznali bomo sedem senc in sedem milosti, ki nam pomagajo na poti duhovne rasti.

Namaste
Taja

Pot Domov

V resnici je vse zelo enostavno :)
Ja vem, tako običajno pravijo moški. Zase pravijo da so izjemno enostavna in preprosta bitja. Ženske smo tiste, ki kompliciramo :)

Ampak čisto zares je vse, kar moramo storiti to, da presežemo vse čemur smo dali svojo moč, del svoje energije. In zaradi tega nismo več 100%. Zaradi tega izgubljamo svojo avtentičnost. Vsakič, ko svojo moč damo nečemu zunaj sebe, s svojo energijo to podpiramo dan za dnem. In vse kar moramo narediti je, vzeti nazaj svojo energijo, svojo luč in biti to kar smo. Vsa orodja so le to, orodja in vi jih s svojo energijo podpirate. Zakaj ne bi vozili svojega kolesa brez pomožnih kolesc, pa sploh nima veze ali so super moderna, zadnje mode, okrašena z ametisti ali Swarovski kristalči. Pomožna kolesca so le to, pomožna kolesca.

Čas je, da jih presežemo.
Ste pripravljeni na dvig zavesti in na to da postanete luč?

Izziv s katerim smo soočeni je, ali bomo odprli oči ali ne. In ko jih odpremo nas svetloba lahko zaslepi. In vendar je naša izbira ali bomo izbrali, da nas zaslepi, ali da nas razsvetli.

Vprašanje pa je ali lahko presežemo strahove, pomanjkanje in tehnike, to pomembnost “jaza”, ki ga mistiki imenujejo narcisizem.
Ali lahko presežemo to, da smo pomembni in stopimo v svet, v katerem nismo pomembni in smo tukaj zato, da smo kanal in pomagamo stopiti drugim v polje čiste luči in zavedanja, da smo v služenju drug drugemu?

To je ključno vprašanje.
Ali lahko?

Odgovor najdete v sebi.

Se lahko soočite z resnico?
To je že drugo vprašanje.

Ali lahko živite z vedenjem, da bi lahko odprli vrata mnogim ljudem, pa tega niste naredili, ker vas je bilo strah, da…

Jaz ne morem.
Zato v polnosti sprejemam svoje poslanstvo :)

Ponovna povezava

Verjetno ste že slišali, saj se zadnje čase o ponovni povezavi veliko govori. In tudi o tem, da se človeštvo nahaja na točki, kjer smo v preteklosti enkrat že bili. Sama rada rečem, da se vračamo po isti poti po kateri smo se spuščali, le da gremo sedaj drugo polovico kroga nazaj do Vira. In kot je modro, da se za vsako popotovanje dobro pripravimo, kar pomeni, da v Himalajo ne boste vzeli kopalk in na Havaje ne smuči, se je modro tudi za to naše popotovanje, na katerem smo, ustrezno pripraviti. Sama opazujem ljudi, ki me obkrožajo in sama sebe. Soočamo se s kaosom, strahovi, tesnobo, paniko. Negativna čustva? NE. Gre le za nelagodje telesa ob dejstvu, da nima potrebne infrastrukture za energetske pretoke, ki se trenutno s svetlobno hitrostjo odvijajo na planetu. Saj ste že slišali tisto zgodbo iz računalništva, ko hoče stranka najmodernejša Okna naložiti na svojo staro 386-tko. Nekako mu ne uspe, ker računalnik ne zmore. Se morda počutite podobno?

Ko sem v zadnjih dveh mesecih intenzivno delala s svojimi arhetipi sem dojela, da sem se premikala skozi različna orodja z namenom odmetavati vso nepotrebno “kramo”, ki je ne potrebujem v svojem kovčku, na svojem popotovanju v celostnost (če še niste, si preberite zgodbo o Wu-ju in njegovih kovčkih). Ko sem objela svojo notranjo Hetairo, ki sem se ji uspešno upirala kar dolgo časa, sem objela tudi arhetip svečenice. In s tem sem si dovolila, da do mene pridejo stari spomini moje duše na vsa življenja moje svečenice. In ko sem v roke dobila literaturo o aksialnih linijah ali meridianih vesolja, so se obudili moji spomini iz pred-egipčanskega obdobja in kako smo v Egiptu Ankh uporabljali za povezovanje meridianov telesa z energijsko mrežo Zemlje in naprej z energetsko strukturo univerzuma – z izvorom.

Do mene so prišle informacije o ponovnem povezovanju, metodi o kateri piše dr. Eric Pearl in o ponovni naravnavi na aksialne linije vesolja. Dejstvo je, da nam ta energijska mreža daje podporo in nam omogoča izražanje in uresničitev naših notranjih zmožnosti, zdravja, sposobnosti in talentov. Spodbuja in podpira nas, da se na vseh življenjskih področjih premaknemo v ravnovesje, oziroma da realiziramo svoj življenjski namen.
Vse v meni je reklo JA, to je moje. In za kaj gre? Gre za delo na eteričnem telesu in če vprašate kakšnega dobrega akupunkturista, vam bo vedel povedati, da ko zabada igle v točke na meridianu telesa VEDNO naredi isto tudi na eteričnem nivoju in ti dve točki med seboj poveže. Eterično telo, na katerem se nahajajo meridiani se sidra v telo preko akupunkturnih točk. In pretok na energijskem telesu se preslika v telo. Znanstveniki so dokazali obstoj tankih prosojnih kanalov po telesu po katerem se prevaja elektromagnetni impulz. Akupunkturne točke so kot vrtinci energije na nivoju kože. Tisto, kar je presenetilo mene, je dejstvo, da ima vsaka celica v našem telesu enako strukturo in imajo tudi celice svoje vrtince, ki so videti kot akupunkturne točke. Pravzaprav sem se s tem srečala v RPT-ju, ko smo se pogovarjali o tem, da ima tako spermij kot jajčece vsak svoj set čaker, ki se ob spočetju povežejo in zlijejo ali pa tudi ne. Aksialni pretočni sistem v telesu vključuje in povezuje vse akupunkturne točke in vse meridiane v našem telesu. Energija ki teče po tem sistemu je elektromagnetna. In ko je ta sistem odprt in deluje, oddaja zvočne in svetlobne frekvence, ki povzročijo, da se atomi v naših celicah gibljejo hitreje. Povečana hitrost gibanja naših atomov ustvarja svetlobne niti, ki jim pravijo tudi superstrune, ki ustvarijo mrežo celične regeneracije na vseh nivojih. Strune so osnovni gradniki vesolja in glede na njihovo hitrost gibanja ustvarjajo energetsko strukturo ali materijo. Ko se povežemo na to mrežo s svojim sistemom meridianov, dovolimo celičnim mrežam, da so v ravnovesju.

Z manj znanosti in bolj po domače, to nam omogoči, da se celice obnavljajo in telo se neha starati. Cool?
Ponovna naravnava na aksialne linije naše Zemlje in Vesolja nam omogoči povezavo v širino in globino, v večnost in neskončnost, vse do vira vsega kar je. Na ta način vzpostavimo povezavo s svojim višjim jazom in preobrazimo vse kar nam ne ustreza več. Ko smo povezani z Virom, nam spomini na dogodke, osebe, situacije splavajo na površje, da jih zavestno prepoznamo, si jih priznamo, jih objamemo in smo to kar smo – božanski. To pomeni, da tudi to ni čarobna paličica,ki jo mnogi iščejo, da bi se izognili vsemu s čimer se morajo v življenju soočiti. Je pa proces povezovanja skozi čas in prostor, skozi plasti generacij in dušne zgodovine precej lažji in zavesten. In v danem trenutku ozavestiš toliko, kolikor si dopustiš. In v naslednjem si pripravljen še na več. In še na več.

Ko naravnamo svoje aksialne meridiane se povežemo, naravnamo, uravnovesimo in regeneriramo. Aksialni pretočni sistem se poveže s kristalno mrežo, ki obstaja skozi dimenzije časa in prostora na več nivojih zavesti v našem univerzumu. Ko smo v ravnovesju in povezani s svojo naddušo, kot tudi imenujemo svoj višji jaz, naš aksialni sistem nenehno obnavlja in polni naše svetlobno KA telo, ki je tako povezano z BA telesom in v popolni sinergiji uravnovešeno delujemo skozi SAHU, naše duhovno telo. Če povem v jeziku egipčanske alkimije.

To kar nam omogoči ponovna naravnava na vir je povečano zavedanje sebe, povezanost z virom vsega kar je, ki je zavestna. To nam omogoči večjo modrost, svetlobo in ljubezen, ki jo živimo tukaj in sedaj, v svojem fizičnem telesu. To nam omogoča takojšnjo manifestacijo naše božje prisotnosti v skladu z načrtom, ki smo si ga določili pred rojstvom.
Naj še enkrat povem, da ne gre za čarobno paličico, ki bi vas naredila takoj razsvetljene in vnebovzete, čeprav priznam, je tudi to mogoče. Odvisno je od vaše stopnje DOVOLJEVANJA, da se to zgodi v vašem življenju tukaj in sedaj. Velika večina ni pripravljena na popolno prenovo svojega življenja, čeprav vas bo veliko na mentalnem nivoju reklo; ja, seveda sem pripravljen. Kot pravi dr. Pearl: “Če imaš srečo, bo zdravljenje prišlo v obliki, ki si jo želiš. Če pa imaš zares srečo, bo zdravljenje prišlo v obliki, kot si je še zamisliti ne moreš – v obliki, ki jo ima Vesolje v mislih specifično zate.”

Zame osebno je to čista magija. Magija, ki te poveže s tvojo izvorno avtentičnostjo, pristnostjo. Zame je to svetost. Neskončno, nepojmljivo polje čaščenja življenja, ko se zaveš, da si na svetih tleh in da je tempelj tam, kjer si ti, da ti ni treba nikamor, da bi doživel svetost življenja.
Zame je to neskončnost trenutka, posvečenost, skromnost, ponižnost, ko se pokloniš življenju in samo si. Ko se zavedaš svoje veličine in svoje majhnosti hkrati in samo si.

In sedaj vem, da je to moje delo. Da je to moje tempeljsko delo, ki sem ga tisočletja opravljala in sem ponovno pripravljena, da ga opravim. Če ste začutili, da vam lahko kako pomagam, ste dobrodošli, da se mi oglasite. S ponovnim povezovanjem pa začnem v novembru in na osebno ponovno povezavo se lahko naročite na moj e-naslov.
In če vam je tole le v navdih, uživajte, prepustite se radosti. Vdihnite življenje vase in samo bodite, to kar ste – božanski.

Namaste.Taja