Avatar photo

About Taja

Posts by Taja:

September bo mesec izzivov

0 Comments

Mesec pred nami test, ki nas bo izzval v tem kako iskreni smo sami s seboj. Kajti iskrenost je ena tistih vrednot, ki nas rada spravi v zadrego. Resnica je lahko ostra in neprijetna in včasih naredimo vse, da bi se ji izognili. September bo mesec, ki nam bo pokazal kako iskreni smo tudi v odnosu z drugimi, kajti pogosto poskušamo biti prijazni do drugih in se v dobri veri pretvarjamo, brez zavedanja, da to od nas zahteva izjemen napor. Kajti laž je tista, ki na dolgi rok zapleta naše življenje, hkrati pa nas je strah, da bi bili razkriti. In ravno zaradi tega je biti iskren veliko olajšanje. Naliti si bo potrebno čistega vina predvsem v povezavi s prevzemanjem odgovornosti za svoje življenje in za to, kar kreiramo.  O tem se govori, piše, beremo knjige, poslušamo seminarje. No september je tak enomesečni test kako dobro to živimo v praksi. Kajti september vas bo izzval in to dnevno na temo sprejemanja odgovornosti. Veliko bo izzivov na temo ali je to moja odgovornost ali je to stvar nekoga drugega? Mesec nas bo soočil s tem kako odrasli smo in kako sprejemljivi smo, koliko smo odprti in voljni da si povemo resnico. Kakšna je stopnja naše odgovornosti?

Na prvi pogled se zdi, da je izražanje resnice neprijetno in bolj težavno kot če si povemo resnico. Vendar je to tudi preizkus tega ali smo voljni, da prevzamemo polno odgovornost zase, za svoje življenje, za svoje kreacije. Zdaj je resnično čas, da nehamo stvari prelagati na druge in pričakovati od drugih, da nas bodo reševali ali nam pomagali. Nihče ni odgovoren za svoje starše, svoje partnerje, prijatelje ali otroke. September nam bo pokazal kako odgovorni smo v svetu v katerem živimo in ali smo pripravljeni sprejeti posledice svojih izbir. In hkrati nas mesec sooča z razsodnostjo, kaj je moje in kaj ni moje? Ali sem kanta za smeti za zadeve drugih ljudi?

Prisiljena vljudnost, ki ne izhaja iz srca, temveč iz strahu, da bomo izstopali ali da bomo soočeni z obtožbami in prerekanjem pogosto povzroči zadrege. Ljudje pogosto rečemo da, ko v resnici želimo reči ne. Rečemo ja velikim obveznostim, kot je poroka, nakup hiše, delu, ki ga ne maramo. Posledica je, da živijo zlagano življenje z nekom, ki ga ne marajo, v hiši, ki jo sovražijo in delajo delo, ki ga ne marajo. Živijo življenje, ki ni njihovo in ob tem izjemno trpijo v svoji notranjosti. In to vse samo zato, ker niso imeli poguma in iskrenosti do sebe, da bi izrekli preprosto besedico, ki bi jim prihranila vse muke in bi jih odrešila: »Ne.«

Ta mesec vam bo dal vetra, če se še vedno žrtvujete za druge, če se počutite žrtev okoliščin v svojem življenju, prav tako pa vas bo soočil z nepotrpežljivostjo, nesprejemanjem sebe, še posebej če sebe zaničujete, se ponižujete, se grajate, … Pokazalo se bo kje ste ujeti v svoj ego, kje udrihate po sebi, ker niste popolni, dovolj dobri, skratka, pokazale se bodo ranjenosti izdaje sebe, zanikanja sebe, zlorabe sebe, zapuščanja sebe in ločevanja od sebe. Ravno iz tega razloga sem se odločila, da ponovim spomladanski program Objemi otroka v Sebi, da se bomo pomirili s temi ranjenostmi, ki jih nosimo v sebi.

Ključ je v tem, da se vsak trenutek 24/7 spomnite te preproste resnice, da Vi kreirate svoj svet in vse v njem. Da ste iskreni s seboj in da si poveste resnico. Skrajno neprijetno, še posebej takrat, ko gre vse narobe, preverjeno! Vendar je prvi korak ta, da to prepoznaš in da si priznaš, da prevzameš odgovornost za to kar se dogaja, to je prvi korak. Šele potem, je možno narediti preobrazbo oziroma to preseči v sebi, kajti po mojih opažanjih nimaš kaj spreminjati. Ko se zavedaš, da vse samo je, veš tudi, da nimaš kaj spreminjati, lahko le izbereš drugače. In s tem ko izbereš drugače, se stvari spremenijo. Biti iskren s seboj in z drugimi nas osvobaja. Iskrenost pomeni, da prepoznamo problem, namesto, da se pretvarjamo, da ga ni.

September nas bo izzval na poziciji samo vrednotenja, koliko v resnici cenimo sebe in ljubimo sebe brezpogojno. In moč ljubezni, brezpogojne ljubezni do sebe bo v tem mesecu v ospredju. To bo v prvem planu. Kajti mnogi smo do sedaj poskušali drugim pomagati tako, da smo njihova bremena prevzemali nase in s tem poniževali in zlorabljali sami sebe. Nihče te ne more zlorabiti bolj kot ti zlorabljaš samega sebe, zato bo soočenje s to ranjenostjo zelo boleče in za mnoge težavno. Predstavljajte si občutek svobode ob tem, ko ste osvobojeni vseh spon, vsega, kar vas veže, dajte si dovoljenje, da se osvobodite. Iskrenost resnično osvobaja. In potem poskrbite za svojo notranjo posodo, za notranje negovanje sebe.

Dokler si ne povemo resnice, živimo v iluziji. Ko lažemo sami sebi, živimo življenje oropano resničnosti. Dokler ne živimo v resnici, se ne moremo resnično povezati z drugimi, imeti pristnih odnosov, kajti v resnici ne moremo zaupati niti sebi niti drugim. Zato je to idealen mesec, da trenirate iskrenost. In življenje vam bo prineslo lekcije, le prepoznati jih morate.

Vabim Te, da se mi pridružiš na tokratnem mesečnem spletnem druženju, ki sem ga poimenovala Moč Ljubezni – 28 dni ljubezni – val ljubezni ….

Imejte krasen mesec. In ne pozabite; Vse je vaša Kreacija!

Taja Albolena

Članek objavljen na http://www.svetloba.si

Superženska zmore vse sama … in cena?

, 0 Comments

Večina žensk, ki so stare manj kot 50 je zraslo v duhu revolucije v 60 letih in podučili so nas, da je srečna ženska izobražena, zaposlena, samozadostna, finančno neodvisna, priročna mati in ubogljiva hči, lojalna prijateljica, strastna ljubica, skratka superženska, ki zmore vse in je vsakomur v uteho in jo imajo vsi radi zaradi tega.

Ženske si desetletja prizadevamo doseči ta ideal. In ko ženska doseže vse, kar je menila, da si želi (pogosto so to želje, v katere smo bile udomačene in sploh nismo v stiku s svojimi srčnimi željami in hrepenenji), tiste redke, ki jim uspe doseči obljubljeno deželo, kajti to naj bi prineslo srečo, ugotovijo, da to ni to in se sesujejo. Nastopi sesutje iluzije in s tem pogosto celotnega življenja ženske, vsaj taka je moja osebna izkušnja, ko se je vse podiralo kot domine.

Po desetletjih stresa, samožrtvovanja in zanikanja sebe, ženske pogosto v obupu ugotavljamo, da je bilo vse, za čemer smo se gnale, ker smo bile tako vzgojene, zgolj iluzija, privid.

Delo, prizadevanje, zbiranje titul, rezultatov in dosežkov, vse kar smo dosegle, kar naj bi nam prineslo srečo je v resnici prineslo izjemno izčrpanost. Ravno danes sem govorila s prijateljico, ki mi je rekla; Taja, po tem, ko sem dosegla vse kar se je dalo, poročena sem, z dvema otrokoma, zaključujem magisterij ampak jaz sem tako nesrečna in depresivna, vse to je popolnoma brez vrednosti. Kajti v večini primerov nekaj še vedno manjka, pa pojma nimajo kaj.

Hkrati s tem pa se večina začne zavedati tudi tega, kako so se mučile in koliko so vložile v to, da so dosegle kar so in če zdaj odnehajo, to pomeni, da bodo plačale izjemno visoko ceno, če bi zapustile to mašinerijo katere sužnje so postale.

Pot iz te dileme nas pogosto vodi skozi krizo, kjer ugotovimo, da nas je družba, ki nas je potegnila za nos v prepričanje, da bomo srečne, če bomo postale superženske pravzaprav prevarala.

Ženske tako ostajajo same, ranjene, prizadete, obupane in pogosto otopele, ter izberejo umik od življenja, obveznosti in se zatečejo v tolažbo s hrano, romantičnimi novelami (David Deida pravi da so romantične novele ženska pornografija.), televizije, antidepresivov ali še slabše alkohola in drog.

Sodobna ženska je odrezana od naravnega toka življenja in svoje Biti, svoje lastne ženstvenosti. Brez ženskih moči sočutja, prijaznosti in izobilja, ki jim vlada srce, ženske zanikamo sebe, ranimo sebe in zlorabljamo same sebe.

Tukaj nedvomno velja kot pribito izrek Mahatme Gandija – »Nihče me ne more raniti brez mojega privoljenja.«
Kajti, ko ti sebe zlorabljaš in se trpinčiš, s tem daješ dovoljenje ljudem zunaj tebe, da ti odslikajo v zunanjem svetu, kar sama sebi delaš v notranjem svetu.

In kot nomadi tavajoči v puščavi tekmovalnosti, nezadovoljstva in pomanjkanja, ženske najdemo uteho v moških principih uporabe sile, agresije, dominance in nadzora.

Delamo več in še bolj trdo, manipuliramo in kritiziramo. Skrivamo se za kratkimi lasmi in moškimi oblačili ali pa na drugi strani zlorabljamo svojo seksualnost, ter dajemo energijo in moč izkoriščevalskim in nemočnim aspektom ženskih stereotipov.

Dejstvo je, da rože ne uspevajo v slani vodi in tako se tudi večina žensk ne razcveti v vsej svoji veličastni ženstvenosti.

To, česar ne prepoznavamo je, da trpljenje ženske nima vpliva le na njen svet in ljudi, ki so ji blizu. Če ženska ne najde izhoda iz svoje krize identitete v kateri je, to vpliva na celoten svet. Trpljenje, nezadovoljstvo in depresija številnih žensk po vsem svetu se kaže tudi v krizi, ki jo doživljamo.

In če ženske ne bomo našle poti ven iz te krize, ne skozi moški način delovanja, temveč skozi ženski način Biti, se bo trend destrukcije nadaljeval. In tukaj ni recepta, tukaj ne pomagajo tehnike, tukaj ničesar ne moreš narediti, da bi to »rešila«. Ključ je v tem, da postaneš, da si najsrečnejša ženska in skozi to svojo Bit vplivaš na svet. Obnoviti je potrebno žensko esenco, če hočemo rešiti svet. Kot je rekel Dalaj Lama – »Svet bo rešila zahodna ženska.«

Zakaj ženska? Moški jo poskušajo reševati na svoj način, na način, ki smo ga usvojile tudi ženske v zadnjih 60 letih; skozi delovanje, reševanje, skozi akcijo.

Vendar to ni stvar delovanja, tehnik, dela na sebi. S krizo se ne moreš boriti, niti z njo razumsko rokovati. Ne moreš se usesti in se pogovoriti z njo in potem narediti korake a, b, c, in d in je stvar rešena.

Moja osebna kriza je potrebovala 4 leta aktivnega negovanja, posvečanja sebi, notranjih vpogledov, dnevnih duhovnih praks, da zdaj prepoznavam, da sem na poti ven. Stvar ni enostavna in ne zgodi se čez noč. Od nas zahteva prisotnost, pozornost, pričanje. To so duhovne prakse prebujenega stanja Biti.

Ni ga angela, ki bi te lahko rešil, kajti angel si ti. Angeli so aspekti, so deli tebe, tvoje izvorne biti. Ni je meditacije, ki bi te rešila, nič od zunaj ne pomaga. To kar kriza zahteva od nas je spust vase, v svojo notranjost. Notranje smo pozorne na principe življenja, na nenapisane zakone kreacije in vse se začne s prvim, ki pravi, da je vse eno in da je eno v vsem. V zunanjem svetu, pa se odslikavajo ti principi v vsakodnevnem življenju, skozi našo naravnanost in način, kako živimo življenje.

In ker vem, da obliži pomagajo le za kratek čas. In tudi, da je življenje ena sama duhovna praksa, da energijski svet ni ločen od fizičnega, da se nima smisla zatekati nekam v duhovne sfere samo zato, da lažje preživljaš čas v fizičnem svetu, priporočam ženske duhovne prakse.

Ženske duhovne prakse so praznovanje, ples, petje, druženje v ženskih krogih. Kajti iz izkušenj vem, da so stalne duhovne prakse v vsakodnevnem življenju, v konkretnih situacijah nujne. To ni več luksuz posameznikov, to je nuja celotne družbe, če hočemo ven iz krize.

Edina pot ven iz krize, pa naj bo to kriza srednjih let ali globalna kriza, vodi navznoter.
Vprašanji sta dve; Ali si drzneš? In kaj izbiraš ZaSe?

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Stvar navade … in zakaj so izumrli Dinozavri!?

8 komentarjev

Ko sem se danes sprehajala po Miklošičevi cesti v Ljubljani sem srečevala divje porisane obraze mladostnikov. Kasneje sem izvedela, da so takoimenovane “fazane”, dijake prvih letnikov srednjih šol, njihovi vrstniki divje porisali proti njihovi volji, nekatere do nerazpoznavnosti. Srečevala sem žalostne in zamorjene mlade punce, za katerimi so fantje prostaško vpili,  “Pička kaj bi rada,…” Seveda mi nič ni bilo jasno, dokler nisva s prijateljico sedeli na kavi in se pogovarjali, ko se je skupina mimoidočih fantov in deklet spravila na njeno hči, ki je seveda že imela porisane tatooje po svojem obrazu in so ji na silo hoteli dorisati še nove. Zakaj že? Na ulici te nadlegujejo, ker si pravkar prišel na novo “delovno mesto”, čemur se ne moreš izogniti?

Si predstavljate, da bi pravkar prišli v svojo novo “službo” in bi vas sodelavci pričakali z jajci, z moko in alkoholnimi flomastri, da vas zaznamujejo in vam dajo vedeti, da so v “službi” bolj pomembni kot vi, ker ste “sveža kri”!? Haaaaaloooo.

In potem odgovor mladih … stvar navade, saj so tudi nam naredili isto. Ali kot sem brala komentar nekoga iz spletnega omrežja: “jočete… to je 1 dan v življenju ko ga pač dajo skozi pa je mir.”
?????????? WTF Kruto izživljanje mladine ali stvar navade?

In to je mladina na kateri naj bi stal svet? Veste, po naravi sem optimist, resnično verjamem, da nam bo uspelo, no verjela sem do danes. Danes me je krutost mladih še enkrat spomnila na to, kam gre ta svet. In ko sem jih poslušala, ko sem hodila po Miklošičevi za njimi, sem zgroženo ugotavljala, da je vse kar je pomembno v njihovih življenjih imidž, zunanji videz, kajti najpomembnejša stvar je to, da si kul.
Zunanji videz in potrditev v zunanjem svetu sta najpomembnejši stvari dandanes. In zato mnogi tiho prenašajo tovrstne “iniciacije”, ki to niso, kajti če malce bolje pogledate kaj iniciacije so, tam ne najdete nasilja, poniževanja ali pritiska, ki ustvarja občutek nemoči. Iniciacije so stvar opolnomočenja, ko stopiš v stik s svojo izvorno močjo in ne ustvarjanje nemoči, šibkosti in manjvrednosti, kar se dogaja na naših srednjih šolah in ulicah.

In s prijateljico sva ugotavljali, da sva kot dva dinozavra, redka vrsta, ki izginja, razen če, kot so se izražazili v znanstvenih krogih (Če bi dinozavri imeli Naso, bi še danes obstajali.) ne iznajdemo svoje dinozavrske Nase.  Ona poročena 25 let z možem s katerim se imata vedno bolje in jaz lahko s svojimi 20 leti temu samo potrdim. Obe ceniva svobodo in samostojnost, izražava ljubezen in prijaznost in si prizadevava za to, da bi ohranile naravno čudenje, čudežnost in izvornost svojih otrok. V svetu v katerem živimo precej izzivov polna naloga.

V svetu v katerem živimo je osredotočenost na akcijo, na delo, na delovanje, kaj je treba narediti, da bomo rešili probleme, ki smo jim priča, ključna naloga. Gre za moški princip fokusa, linearnosti, ki ga srečujemo povsod. Vendar sama vidim, da tega “dreka” v katerem smo se našli, lahko temu rečete tudi recesija ali izguba vrednot, poneumljanje družbe, … ne moremo rešiti skozi delovanje. Ne moremo postaviti še več meja, še več pravil, še več obsodb.

Ključ je v ženskem principu biti; Kdo SI? Poiskati je potrebno nove načine Biti. Delovanje so nam vsilili skozi udomačevanje in to precej uspešno. Da bi se lahko vrnili nazaj k svojim koreninam, k svoji izvorni Biti, moramo delovanje prevesti v Bit, v bivanje, ko si to, kar potem pritegneš k sebi. Gre za zavest Biti, ki jo je potrebno vključiti v svoje življenje. kajti brez stanja zavestne biti, življenje izgubi svoje ravnovesje, kar sem danes opazovala na ulici. Nobenega spoštovanja, dostojanstvenosti, svetosti … podivjanost, agresija in maščevalnost so mnoge zaslepile in so se znesli nad mlajšimi in šibkejšimi od sebe, preprosto ker so se lahko, ker so tako izbrali. Ko so eno od starejših deklet vprašali zakaj to počnejo, je mirno odgovorila: “Ne vem. Tudi meni so naredili isto.”

Sama vedno znova pravim, da so mladi le odsev vzgoje in svojih staršev, kar jim sicer ni všeč in se upirajo temu, hočejo biti sami svoji in bolj ko se upirajo podobnosti, bolj so podobni svojim staršem. In če hočemo spremeniti svet, je veliko na nas … starših.

Moja dijakinja je danes v prvi letnik vstopila s sončnico v roki. Srednješolci so jih sprejeli in nihče jih ni napadal, jim risal po obrazih ali jih obmetaval z jajci in moko. Žal številni niso imeli te sreče. In verjamem, da je danes veliko takih, ki jih je izkušnja strla in ki ne razumejo s čim so si jo prislužili. Stvar navade … Ja, seveda, še eden v vrsti izgovorov, kako ni moč spremeniti ustaljenih stvari, kar ni res. Vse se da, če se izbere. In izbira je vedno v naših rokah. Kaj izbirate danes?

Prisotnost, pozornost, biti priča so duhovne prakse budnosti, prebujenega stanja zavesti. Omogočajo nam, da zavesto sodelujemo s tokom življenja. Navznoter smo pozorni na izvorne principe življenja, nenapisane zakone univerzuma in navzven odsevamo te principe skozi naše vedenje, našo držo in način kako živimo.

Bodi sijajno!
Taja Albolena

Povratna informacija ….

, 0 Comments

Klicala me je prijateljica, ki sem ji delala energijsko čiščenje maternice. Njena prva povratna informacija je bila: »Taja, vse je drugačno. Tudi če bi jaz hotela delovati po starem, mi drugi ne odigra več tega ampak se vse odvija čisto na novo. In predvsem mi izkazujejo spoštovanje. Čutim enakost in nič več poniževanja ali manjvrednostnih občutkov s svoje strani, temveč enakost. Res je, da imam na kupu prav vse izzive, s katerimi se še nisem pomirila, in to čez celo moje življenje. Prisiljena sem se soočiti in se spogledati s stvarmi. In nobene teže ne čutim več. Pravi hec mi je preleviti se v notranji mir ali pa v radost, karkoli izberem to čisto zares čutim v sebi. To res sem. Izbira postane resnica. Tudi če me kdo plaši z negativo, to enostavno sploh ne pride do mene. Sem v notranjem centru. Ni panike in ni izpadov tesnobe Vse je zgolj le v niansi, je kot meglica, ki se razprši. Čista maternica je temelj, osnova za vse izobilje, ki si želiš na tem svetu. In ker sem odprta prejemam res veliko. Koliko obilja sem deležna! Vesolje je resnično darežljivo in dobro. In jaz se zelo hitro in harmonično premikam naprej. Hvala ti, da si drzna in se poslušaš. Šele zdaj razumem.«

Bila sem navdušena in srečna skupaj z njo, potem pa je sledilo nadaljevanje, tri tedne kasneje, ki jo je osupnilo in hkrati do temeljev potrdilo to, o čemer predavam že leta.

» Veš, počutila sem se izjemno. Vse je bilo tako izjemno in verjela sem, da lahko naredim karkoli. In sem šla na zmenek z moškim, ki mi je bil sicer všeč, vendar ima tako temačno zgodovino za sabo, da sem bila že v štartu malček v dvomih, čisto malo. No, izkazalo se je, da gre čez pravo temno noč duše, kot sem jo sama preživljala pred leti. In končala sva v postelji. Ampak Taja, kakšna drama se je odvijala pri meni naslednje jutro … Najprej mi sploh ni bilo za vstati, bila sem povožena, čisto do konca. In ko sem se končno priplazila do kopalnice sem zgroženo opazovala svojo podobo v ogledalu. Bila sem kot starka, vsa zgubana in postarana. Nikjer niti sledu o moji pozitivni naravnanosti, ki sem jo imela še prejšnji dan in moja maternica, o moj bog, čutila sem se zapacano in zamazano, nikjer ne duha ne sluha o čistoči, ki sem jo čutila prej. Izgubila sem ves svoj stik s centrom. Bila sem le senca same sebe. Brez energije. In ko sem šla na delo so bile moje stranke zgrožene, ko so me videle in naslednjih nekaj dni se sploh nisem prepoznala. Spala sem in spala in spala. Zopet sem čutila paniko in tesnobo in kar naenkrat je vse, kar je prej laufalo izgubilo svoj ritem. Ni bilo strank, denar kar ni hotel k meni, jaz pa sem vsa presenečena opazovala kaj se mi dogaja. Ej, po štirinajstih dneh še vedno nisem tista prava. Počutim se sicer bolje, ampak šele zdaj vidim kaj sem imela in kako pomembno je energijsko čiščenje maternice, kaj mi je čisto zares dalo. Delim s teboj, če bo morda pomagalo še kakšni ženski.«

Najprej hvala, hvala, hvala za pogum, da deliš z menoj.

Moj odgovor je enak že nekaj časa; moški skozi spolni odnos v ženski odloži ves svoj stres, vso energijo s katero ne ve kaj početi, da bi jo ženska preobrazila zanj. Moški nagonsko ve, da potrebuje žensko, da bi se sprostil, kajti skozi spolni odnos in zato je seks taka nuja pri mnogih moških, moški preloži svoje energijske izzive na žensko. In ženske dejansko imamo to sposobnost, da to energijo preobrazimo, le da je velika večina pozabila na to svojo sposobnost. Ženska mora spoštovati in ceniti sebe in svoje telo, da lahko dostopa do te svoje sposobnosti »duhovne« fotosinteze v sebi. In zgodba prijateljice mi je bila le potrditev tega kar razlagam, da je pogosto za žensko dovolj en sam spolni odnos in je vse kar je delala mesece porušeno, kajti pri ženski je njen celoten energijski sistem pod vplivom energije, ki je bila predana v njeno maternico. In ker je maternica povezana tako s srcem kot tudi z življenjsko energijo v ledvicah, energija, ki je ugrabila maternico prevzame celotni ženski sistem. In ker ženske ne poznamo svojega energijskega sistema in tega kje shranjujemo svoje nerazrešene stvari in rane, se s tem vzbudi cela vrsta nerazrešenih stvari, ki pridejo na površje in nas spomnijo, da so še vedno tam.

Ko ženska resnično ceni sebe, ne popusti moškim prošnjam ali prisili in je odločna v svoji drži. Je ljubeča in ve kako poskrbeti najprej zase in prav zato lahko poskrbi tudi za svojega moškega.

Osebna izkušnja pritrjuje temu, da se zgornja zgodba dogaja tudi v stalnem partnerstvu, kajti ko je moški pod stresom, ko ima težave v poslu ali pa ga skrbi na kakšnem področju, tega ne razlaga ženski, vendar ženska to prepozna in dobi vse potrebne informacije v enem spolnem odnosu, enostavno veš. In včasih te energije podrejo in dokler nisem prepoznala, kot prvo kaj se dogaja in tudi kaj lahko s to energijo naredim, nisem znala stvari preobražati v sebi. Zdaj je negovanje mene na prvem mestu in znam z energijo, ne glede na to kaj poberem, enostavno vem kako jo preobraziti. Vendar je bilo veliko olajšanje, ko sem prvič dobila potrditev tega kaj se mi je dogajalo. Zdaj sem v stiku s svojo maternico in takoj začutim stvari in si znam tudi pomagati.

Isto mi je potrdila prijateljica, ki pravi, da bo potrebno še eno energijsko čiščenje, kajti to kar je bilo učenje njene zgodbe, je bilo spoznanje, kako pomembno je, da neguješ sebe, da sebe deliš samo z ljudmi, ki te spoštujejo in negujejo, ki cenijo tvojo družbo. Kajti seveda ni treba moškemu razlagati kaj ti delaš za njega, izmenjava vedno obstaja Sploh ne gre za to, da bi to informacijo zdaj uporabljale proti moškim, da bi manipulirale z njimi. To kar je resnična modrost in učenje tega kar sem delila z vami je, da negovanje sebe pomeni to, da poznaš sebe in svoje telo, da se čutiš in ljubiš brezpogojno in da se neguješ in ljubiš toliko, da sebe deliš z ljudmi, ki ti to odslikavajo nazaj.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

 

Utelesi svojo moč ženske

0 Comments

Svet potrebuje žensko. Žensko, ki se zaveda, spoštuje in uteleša svojo moč ženstvenosti. Žensko z uravnovešenim notranjim jinom in jangom, kajti, ko je v notranjem ravnovesju, ji to omogoči, da živi svojo izvorno naravo, ki je, ker je ženska, ženstvena. Danes dominantna paradigma zahodnega sveta nam ponuja mišljenje, da si moški in ženske, ki se duhovno razvijajo, postajajo vedno bolj podobni, celo enaki. Prizadevamo si za enakost; enake moči, enake odgovornosti in načine, kako prispevamo. Del zahodnega duhovnega razmišljanja vztraja na tem, da bi morali imeti dostop do istih virov.

Ta mit je del zahodnega kolektivnega mišljenja in ga najdemo pod številnimi predpostavkami, tudi jin in jang si večina razlaga kot da imata moški in ženska v sebi enaki del moške in ženske energije ali moči v sebi, in sta zato enaka. In zato ta ista paradigma duhovnega iskanja vodi stran od ženskega naravnega instinkta, da prepoznamo neločljivo naravo božanskega, povezanost, v vsakodnevnih stvareh. Zanimivo je, da smo se ženske v prizadevanju, da bi bile enake pravzaprav ločile od svoje izvorne narave ženstvenosti. Ženske smo se podale v iskanje duhovnega življenja zunaj sebe in smo zapustile svojo notranjo pokrajino, svojo naravno utelešeno celostnost, ki uteleša svetost v vsakodnevnem življenju.

Patriarhalni model, moški model, išče transcendenco skozi leta rigoroznih praks, osamitve, pravzaprav ločevanja, kjer ignorira neločljivost, večno povezanost  z vsem kar je. Moški model zagovarja leta umika, delo na sebi skozi disciplino in rigorozno prakso – samostanski pristop, ki nato pripelje do vrnitve v svet z novim zavedanjem. In moškim tak način ustreza, celo potreben je, zato da moški ohranjajo stik s svojim notranjim kompasom, ki jih v življenju vodi. Moška esenca je osrediščena v uspešnosti, kajti če gledamo arhetipsko je bil moški lovec, ki je moral biti uspešen v svojem lovu, da je družina preživela.

Ženske pa arhetipsko gledano niso zapuščale skupnosti, da bi bile uspešne v lovu, bile so nabiralke, ki se niso gnale za uspehom in svobodo, kar jim je bilo pomembno je ustvarjanje skupnosti, svetega prostora za druženje, kjer so otroci rasli in se razcvetali v svoj polni potencial. Ženska esenca je osrediščena v povezovanju, sodelovanju, soustvarjanju in to kar je najbolj izpolnjujoče za žensko je radost. Ženske niso zapuščale doma in otrok, da bi bile uspešne. Ženske smo narejene za užitek in to ekstazo najdemo pred, med in po pranju perila, kuhanju ali klepetanju s prijateljicami. Skrivnost ekstaze je že v nas, in ni prej ali potem, če govorimo o božanski prisotnosti. Enostavno JE.

Ko govorim o ženski paradigmi moči je ženske pogosto strah, da to pomeni, da bo morala zapustiti svojo pridobljeno enakopravnost in samozadostnost, da se bo morala vrniti nazaj med lonce in za likalno mizo, če naj bi postala ženstvena. In tovrstni stereotipi me še vedno presenečajo, čeprav po drugi strani razumem, da je človeško, da se vračamo v preteklost, v znano po odgovore. In vendar nas tokrat ženstvenost vodi v neznano, v evolucijo in vsekakor to ne pomeni, da se kot ženske vračamo nazaj v ženskam pripisane vloge in udomačenost.

Žensko so bile, zgodovinsko gledano, vedno tiste, ki so imele dostop v svojo notranjo pokrajino, v naravno in utelešeno celostnost, ki jo sama vedno znova opisujem skozi univerzalni zakon, ki pravi, da je vse eno in je eno v vsem. Ženske so tradicionalno živele svetost v vsakodnevnih opravilih. In ženska danes v sebi čuti globoko hrepenenje po povezanosti, po tej neločljivosti, kjer je vse eno in je eno v vsem.

Dejstvo je, da smo si ženske in moški različni, v vseh pogledih, tako telesno, kot čustveno, kot mentalno, in duhovno. Ženska ima sposobnosti, ki jih moški nima kot je npr. sposobnost rojevanja in moški imajo sposobnosti, ki jih ženske nimamo kot je sposobnost oplojevanja. Pravzaprav je nesmiselno, da silimo v enakost, ki je že v osnovi ne moremo doseči, sprejeti je potrebno dejstvo, da smo različni in ozavestiti svoja darila. Ženske imamo dostop do drugačnih fizičnih izkušenj kot moški, zakaj torej ne tudi duhovnih?

Ženska v svoji polni moči je prevodnik in oddajnik jin energije. Njen energijski sistem oddaja univerzalno jin energijo – izžareva jo. In njeni darovi so negovanje, čiščenje in sprejemanje.

Želim Ti krasen zaključek poletja in se beremo.

Bodi sijajno!

Taja Albolena

Retrospektiva

0 Comments

Zanimiv je pogled nazaj. In ponavadi se razkrije kako ti gre ko pogledaš kako ti je šlo včasih. Brez pravega namena sem pogledala na svoje zapise na blogu in stvari postavila v retrospektivo; 4 leta aktivnega pisanja, 180 prispevkov, 21.000 obiskovalcev v zadnjem letu, ni slabo… morda je čas za knjigo …LOL

Ko sem začela s pisanjem bloga sem imela za seboj nekaj zanimivih dolgoletnih projektov soustvarjanja v revijah kot je bila O Osebnosti in Rože in vrt, vendar se nisem ukvarjala s tem, o čem bom pisala, vedno je navdih pravi. In ko pride, se ubesedi, včasih na zelo nenavadnih mestih npr. med kuhanjem kosila. Navdih je zanimiva stvar, kajti ujeti ga moraš ko pride, čeprav so včasih trenutki skrajno neprimerni in loviš besede za rep.

To kar me vedno znova navdušuje so povratne informacije tistih, ki me berete in spremljate, kajti vedno znova mi poveste, da vas pisanje spominja, se vas dotakne in sovpada z vašimi zgodbami. V mojem svetu je to, da delam pozitivno razliko v življenju mnogih tisto, kar me vedno znova navdihne, da nadaljujem, da grem naprej, da rinem in brskam, da sledim sebi.

In vendar me tokratno poletje, ki se počasi zaključuje, čisto počasi, osupne vedno znova s svojimi blagoslovi in razkritji. Dojela sem, kako se vse, kar predajam uteleša v meni, kako se stvari potrjujejo in ko pogledam zadnje štiri leta, uuuu se je zgodilo celo življenje … mikrokozmos v makrokozmosu, vse v enem in eno v vsem.

Uživajte še naprej in predvsem živite radost, ljubezen in mavrico življenja.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Uspel čez noč … po 20 letih priprav.

0 Comments

Ena najboljših izjav je prišla iz ust predavatelja na nedavnem seminarju o uspešnosti, ki sem se ga udeležila: “Uspel je čez noč … po 20 letih v poslu.”

Čeprav bi si želeli drugače je realnost taka, da se nobena stvar ne zgodi čez noč. In tisti, ki jim pravimo, da so uspešni, se tega zavedajo. Uspešni ljudje radi povedo, da so na svoji poti večkrat padli in propadli, da so kasneje uspeli. Dejstvo je, da brez padanja ne vzameš lekcije.

Učenje je vsakodnevno in ob vsem tem gradiš svojo osebnost. Všeč mi je izjava Ali Brown, ki je rekla, da je posel eden najboljših načinov za osebnostno in duhovno rast, kajti vsak dan znova moraš presegati samega sebe, se soočati s svojimi “gremlini” v sebi, da bi lahko uspel.

Brez notranjega soočanja s seboj ni dolgoročnega uspeha.Ti lahko nategneš nekaj ljudi in je videti kot da si uspel, vendar te vse počaka za naslednjim vogalom in kot si visoko letel, boš tudi globoko ril po zemlji in od blizu vohal smrad svojega lastnega dreka.
Pot uspeha je strma in na njej vidimo dve vrsti ljudi. Eni so tisti, ki se zavedajo tega, da bodo na poti dosegali tudi neuspehe in se prej ali slej pomirijo s tem in hodijo po tej poti, korak po korak. In drugi so tisti, ki so se zagnali na začetku, ko pa je pot postala res strma in se je bilo potrebno začeti “slačiti” so vrgli puško v koruzo in odnehali. Na poti uspeha ni neuspešnih ljudi. So samo tisti, ki vztrajajo, ne glede na to s čim se soočajo na poti in tisti, ki vedno znova prehitro obupajo. Vztrajnost šteje. Vedno.

Zato je ključnega pomena, da se vedno, ko imate pomisleke, da bi odnehali, vprašate; “Zakaj sem sploh začel-a hoditi po tej poti?”
Strast, ki vas je pognala na to pot, ta globoka notranja želja, da bi …. ta strast je vodilo, ki te pelje po poti. Dejstvo je, da imamo vsi izzive na svojih poteh. Drugo dejstvo je, da nam ravno ti izzivi pomagajo, da rastemo in napredujemo na svoji poti. In vendar se je potrebno vsak dan znova in vedno znova spomniti na tisto izvorno željo, zaradi katere smo nekaj začeli, kajti ta notranja motivacija, ta strast je tista, ki nas vedno potisne naprej, čez vse ovire, ki se nam pojavijo na poti.

In ko sem na tem istem predavanju, s katerim sem začela današnji zapis, dojela, da je moja strast od nekdaj, da naredim pozitivno razliko v življenju ljudi, da jih prebujam in vodim v zavedanje, da so Darilo, Darilo ljudem in svetu, da je ljubezen tista, ki spreminja svet in da je ženska tista, ki uteleša svetlobo in ljubezen, se mi je razkrilo marsikaj. Dojela sem, kaj je moja strast in da sem od začetka svoje poslovne poti na isti poti, grizem v isti klanec in vedno znova sem izzvana na poti, da bi življenje preverilo ali bom vrgla puško v koruzo, ali grem naprej. Izkusila sem marsikaj, vendar so vse te zgodbe le Darilo, ki ga lahko delim z drugimi in morda, morda jim ne bo treba ponavljati istih napak,če se bodo spomnili in izbrali drugače.

In morda je to poletje čas, ko se je treba vrniti nazaj k notranjemu kompasu, k tej notranji strasti in se ponovno povezati z njo. Morda je potrebno le obnoviti energijske rezerve na poti in vztrajati. Prebudite svojo strast in ji dovolite, da vas vodi na vaši poti uspeha!

Uživajte na poti!

Taja Albolena

Raj na Zemlji

, 3 komentarji

Nahajamo se v pomembnem času. V času velikega premika paradigme. Dogaja se preobrazba, nekaj znotraj nas nas kliče k prebujenju, da postanemo del velike igre in veličastnejšo verzijo samega sebe.

Čutiš to?

Imamo veliko odgovornost, ne le zase, to delamo za vse tiste, ki si tega v tem trenutku ne morejo privoščiti, ker se borijo za preživetje. Ko je Dalaj Lama izjavil, da je to delo zahodne ženske nisem razumela, zdaj razumem. Kajti me imamo izbiro, me to lahko izberemo.

Kar sem spoznavala v zadnjih letih, najbolj pa po decembru 2012 je, da naša želja po izpolnjenosti in po miru, po izboljšanju sebe enostavno ni dovolj velika motivacija, da bi resnično lahko postali katalizatorji za pomembno preobrazbo, ki je pred vrati. Vem, da nenehno ponavljam, da moramo ženske postati najsrečnejše ženske na svetu, morda je čas, da osvetlim zakaj!? “Sreča je izraz ljubezni, ki izhaja iz nas,” to so besede don Miguel Ruiza, ki pravi tudi, da “Nas nihče drug ne more osrečiti, sreča izhaja iz nas samih. Nismo srečni zato, ker nas ljubijo drugi, temveč ker mi ljubimo sebe. Namen tolteškega usposabljanja je spomniti človeka, da vzljubi samega sebe.”

Le ljubezen je dovolj velika motivacija, da se dvignemo onkraj izzivov s katerimi smo soočeni kot človeštvo. Najti moramo način, kako čutiti svojo veličastnost, živeti kot veličastna bitja – dvigniti se moramo onkraj svojega majhnega jaza, njegovih skrbi, strahov in drame. Preseči je potrebno Ego in tega ne morete narediti, če ste v svojem majhnem jazu, ki si želi igrati majhno igro, biti neopazen, se čimbolj skriti, imeti svoj mir in svoje udobje. Motivacija večine ljudi, ki hodi po duhovni poti je še vedno, da bi čutili izpolnjenost in notranji mir. Kajti ko govorimo o duhovni poti večina želi čutiti izpolnjenost, povezanost, umirjenost, …. razmišljamo o majhnih stvareh, vendar nas to ne bo premaknilo iz majhnega jaza.

Rabimo veliko sliko, večjo perspektivo tega, kaj je potrebno storiti in zakaj je pomembno, da presežemo trenutno človeško stanje, ki je usmerjeno na preživetje, ujetost v planetarne sanje pekla, kot to imenuje Ruiz. Če resnično želimo spremeniti svet, bo treba zamenjati naš pogled na svet v celoti. Postati moramo sveta posoda za Evolucijo, da se zgodi skozi nas – roditi jo bo potrebno iz sebe v svet. Preseči bo treba svojo udomačenost v človeško naravo, da bi lahko naredili veliki premik.

Gre za to, da je potrebno našo notranjo napeljavo (beri živčevje) na novo nastaviti, da bi lahko stopili v svoj polni potencial naše duše. In da bi lahko živeli raj na Zemlji, to od nas zahteva velik premik v zavedanju. In ta premik je tako velik, da ga ne bomo uspeli narediti, če si bomo prizadevali le za to, da bi se počutili bolje, da bi bili bolj srečni ali bolj izpolnjeni. Seveda je to potrebno, je začetek, vendar če je to tvoja motivacija, tega velikega premika ne boš naredil.

Zakaj?

Premik v avtentičnost, v avtentično prebujenje, premik onkraj Ega je preveč neudoben, da bi ga naredil. Duša od nas zahteva premik v neznano, ven iz cone udobja in nekateri enostavno ne bodo šli v ta premik s potrebno zavzetostjo in doslednostjo, če je njihova motivacija, da bi se počutili bolje, bolj srečno, bolj umirjeno. Kajti na začetku ta premik ne bo čutiti bolje, kvečjemu še slabše.

Potrebno je najti večjo perspektivo, čutiti na večji način, videti večjo sliko, spoznati globljo motivacijo, da ostaneš na poti ne glede na vse. In sam na tej poti hitro odnehaš. V časih v katerih živimo, je povezanost z enako mislečimi ljudmi, podpora skupnosti, ki te spomni na tvojo zavezo, na tvojo avtentično prebujenje, da ne odnehaš, ko je težko, temveč se premikaš naprej, ker čutiš podporo enako mislečih ljudi. In to je evolucijsko sestrstvo. To smo Sistars.

Zavedam se, da to kar delam ni za vsakogar in vendar vem tudi, da med ženskami raste zavedanje o tem, kako pomembno se je povezati in soustvarjati.

Moja vloga je v tem, da te spomnim, da je potreben stik z veliko sliko, z veliko perspektivo, z lastno veličastnostjo, s svojo avtentičnostjo DNEVNO. To ni enkratno dejanje, enkratna izbira. Potrebne so dnevne prakse, da ohranjaš stik s tem delom. In v tem premiku ti lahko pomagam tako, da s teboj delim nove načine, nove prakse, nova orodja, ki ti bodo v tem premiku v podporo. Kajti časi so se spremenili in treba je narediti prostor za novo. To zahteva premik v neznano, premik v tok, premik v paradigmo Biti.

Kot pravi Ruiz: “V tolteškem izročilu je največji poudarek na vašem osebnem ozaveščanju ter prehodu iz starih sanj, ki jih poganja strah, v nove sanje raja na zemlji.”

Zaživi svoj raj na zemlji.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

 

Nihče ni rekel, da je lahko, a je vredno!

, , 0 Comments

“Taja, kaj se dogaja, vse se mi podira,” včasih prejmem kak obupan klic na pomoč s strani osebe, ki se je odločila, da bo ljubila sebe, da se bo v popolnosti sprejela in negovala.

Ljudje si pogosto pot osebnega in duhovnega razvoja predstavljamo zelo romantično … da potem bo pa vse boljše in da se bomo super počutili, super zdravi bomo, vse bo super. Ljudje včasih tudi na vse tiste, ki predajamo svoje izkušnje naprej gledajo zelo nerealno, kot da mi nimamo nobenih “zemeljskih” izzivov več. “Zemlja kliče!” bi jaz rekla takim romantičnim predstavam, kajti resnica je, da je pot razvoja zelo neprijetna in čisto nič romantična. Neprijetna zato, ker te sooči z vsem sranjem, ki si ga prej uspel skriti sam pred seboj in ker te sili v samosprejemanje na vseh nivojih, tudi tistih, ki ti niso všeč in še posebej tistih, ki so najbolj boleča.

Sama rada rečem svojim prijateljem naj dvakrat premislijo, preden se z navdušenjem odpravijo po tej poti in začnejo raziskovati sami sebe, kajti ponavadi je prvi uvid v duhovnost zelo navdihujoč in visoko leteč, vendar te zelo hitro prizemljijo, včasih močno riješ po zemlji, ko se soočaš s stvarmi, ki te bolijo in za katere kriviš ljudi ali situacije zunaj sebe.

In ja, po 20 letih svoje poti lahko mirne duše potrdim, ni lahko, vendar je vredno. Naš človeški del, predvsem Ego si želi udobja in stabilnosti, saj veste – ja lahko se stvari spremenijo, ampak naj vse ostane tako kot je. In naša duša si želi rasti, se razvijati, se širiti in izkušati. Sama rada rečem, da nas duša vrže na finto, ko nam najprej pokaže notranji uvid v duhovno sfero in smo blaženi in srečni, navdušeni in rečemo ja. In ko rečemo ja ljubezni do sebe, vsi deli nas hočejo ljubezen. Pokazale se bodo vse rane, vsi prizadeti deli nas, vsi zanikani in temačni deli nas, ki si želijo ljubezni. In tukaj nastopi druga faza prebujenja, kjer vse kar je znano razpade. Vse je videti brezupno in temačno. In ta faza umiranja znanega ali umiranje ega lahko traja različno dolgo. V tej fazi poteka najintenzivnejši proces umiranja, ki ga boste kdajkoli doživeli … smrt ega ni prijetna. In v tem procesu ponavadi odkrijemo veliko iluzijo svojega življenja.

Eni v ta proces vstopijo zavestno skozi izbiro, drugi so vanj potisnjeni skozi smrt najbližjega, svojo bolezen, razpad zveze, izgubo službe. Osebna kriza je razpad sveta kot ga poznamo. In v vmesni fazi imamo priložnost, da se ponovno začutimo, da zaznamo ljubezen, ki samo je. V karkoli se zapletete se lahko ven rešite le sami. In največji izziv na poti je, da vam ni treba ničesar narediti. To, da ste, popolnoma zadošča.

Prenehajte z delovanjem, nič vam ni treba doseči na duhovnem področju. Vse že je, v vaši notranjosti in vse kar je potrebno je ozavestiti in zavestno izbrati. In seveda je to najtežji del procesa. To kar običajno ljudi na tej poti najbolj razburi pa je dejstvo, da ni dovolj izbrati enkrat, izbiraš vsak trenutek, vsak dan 24/7.

Izziv je v tem, da presežemo um, da prenehamo poizkušati in kontrolirati. Kajti, ko si eno z vsem in vse v enem nimaš česa nadzorovati. Itak vse si. Ključ je v povezanosti. V hvaležnosti. V bivanju, v tem trenutku, tukaj in zdaj.

In ja, nihče ni povedal, da je naporno in da je neudobno, nihče ni rekel, da je lahko, ker ni, in vendar je vredno. Kajti si to kar si – božansko, utelešaš božansko, izkušaš ga, namesto da ga iščeš, to si. In tukaj smo zato, da bi spoznali svoje Darilo in ga delili z ljudmi in svetom. Čas je za integracijo, čas je za prebujenje.
Bodi kar si. Samo Bodi!

Kozmični objem.

Taja Albolena

Popolna v svoji nepopolnosti …

1 Comment

Posnela sem svoj prvi home-made video. Ni tako enostavno, kot bi si želela in prvič sem počela kaj takega. Gledaš v kamero, tako brezosebno je in vendar naj bi bil svoja najboljša možna verzija, misija nemogoče. No, v vsej svoji nepopolnosti mi je bil simpatičen, čeprav je mož komentiral, da prepogosto zapiram oči in sem zasanjana. No v pomanjkanju svetlobe sem izpadla tudi zelo zelena, vendar sem požrla vso svojo nepopolnost in stvar objavila. In … prvi komentar, ki je prišel na video mi je vzel ves moj zalet in pogum … kritika. Kot zakleto se mi dogaja, da ko entuziastično naredim nekaj novega, ko kot mak visoko pogledam iz povprečja pride nekdo s škarjami in odstriže cvet. Ja, človek bi mislil, da sem se že navadila, vendar je to daleč od resnice.

Oglasila se je moja majhna nevidna punčka, moj notranji otrok, tisti ranjeni del, ki se ne mara izpostavljati in mi vedno znova pove; vidiš, to je zato, ker si se spet izpostavila. Vedno znova sem kaznovana, vsaj taka je moja prva interpretacija. In prvi impulz je vedno … konec, zaključujem, tega se ne grem več, to je prenaporno, to ni zame, to ni tisto, kar si želim, to ni moje … saj bi vendar moralo biti enostavno in lahkotno, če je moje srčno, a ne!? Neeee, ni. Preizkušeno. Najtežje poti so vedno najkrajše, čeprav bi se na začetku najraje obrnil in se ne šel več te igre življenja.

Moj nevidni otrok, ta del mene, ki se je v otroštvu mojstril v strategijah, ki so postale del mojega notranjega repertoarja, se hoče skriti, zbežati, pobegniti pred svetom in ljudmi. Najbolj varno je, ko sem sama in velik izziv sam po sebi je, da me življenje vedno znova postavlja na oder pred ljudi. Vsakič znova se soočam s svojim notranjim otrokom, ki ga je strah, da bo ranjen in poleg vsega še ponovno zapuščen. In to, kar sem vzela v svojem dolgoletnem spoznavanju sebe je umetnost sprejemljivosti in negovanja. Kako pomembno je sprejeti, da bom vedno, ko sem izzvana, ko me nekdo dregne tja, kjer me boli, imela eno od izbir tudi to, da bi šla v preživetveni “način” v sebi, da bi se skrčila, se zaprla, pobegnila ali se skrila. In vedno znova je izziv v tem, da prepoznam kaj se dogaja in si priznam svojo bolečino, kaj čutim ter da zavestno izberem svoje odzive. In ranjeni otrok v ženski pogosto dregne v njej divjo žensko, tisto ognjevito levinjo, ki bi se borila, da bi otroka obvarovala. Kajti divja ženska je naš notranji obrambni mehanizem, ki zna v svoji senčni strani delovati zelo kruto in kritično. Zato se običajno, ko smo ranjeni kot obramba v nas dvigne jeza in iščemo vire v sebi, da bi napadli nazaj … vsak izgovor je dober. In izziv je vedno, ko smo ranjeni, da se ne zapremo in ločimo, da ne bežimo ali se borimo, kar so trije preživetveni odzivi naših prastarih plazilskih možganov, temveč da znamo ostati odprti in reči hvala.

In pet minut smiljenja samemu sebi je vedno dogovor, ki ga lahko sklenemo s seboj, kar mi je pred leti predala Shankari kot eno svojih modrosti. Kajti ponavadi nam takrat, ko se čutimo ranjeni telo sporoča, da je čas, da se ustavimo in napolnimo, da se moramo odpreti in sprejeti. Kajti običajno smo že na notranji rezervi, kar se tiče energije. In ko sem dobila solzne oči in sem čutila kot da sploh nima nobenega smisla več, sem zaznala kam pes taco moli. Vedela sem, da je čas, da si napolnim svojo notranjo posodo, kajti po treh dneh ponočevanja in dela tja do tretje jutranje ure sem vedela, da je nivo kortizola previsok in da dogodki le dodajajo k stresu, ki sem ga doživljala ob obilici dela, ki sem si ga zadala. Ker je bila tema dneva sprejemljivost sem vedela, da sem na preizkušnji. Po svojih petih minutah, ko sem morala čisto po žensko deliti svojo bolečino s svojimi SiStars, sem zaprla svoj laptop, sedla na vrt v senco in pustila vetru, da me boža s svojimi nežnimi sapicami. Z nogami v lavorju slane vode sem se počutila kot na morju in v pogovoru s svojo Naio sem si dopustila, da me delfini odpeljejo v kozmično maternico k boginji Isis na regeneracijo.

Najpomembnejša lekcija je vedno najbolj boleča in naša izbira je kaj izbiramo … prijaznost ali sojenje in kritiko, kajti vedno brez izjeme to kar delamo drugim pravzaprav naredimo tistemu delu sebe, ki nam ga v zunanjem svetu odslikava ta oseba. In če se le da, vedno znova izbiram prijaznost. Prijaznost do sebe, prijaznost do vseh nepopolnosti, ki me vedno znova naredijo celovito in popolno, tako kot sem … božansko.

Poletni objem.

Taja Albolena

 

«< 50 51 52 53 54 >»