Lenoba, ki to ni…

Taja Ljubim Sebe 1 Comment

Prišla sem domov po delovnem vikendu. Za mano sta bila dva dneva priprav, predavanj, reševanja izzivov na lokaciji, skratka bila sem izčrpana, utrujena, izžeta. Stopila sem skozi vrata in v prvem šusu, takoj po tem, ko sem odložila svoje vrečke in zavila v kuhinjo, da si pripravim čaj, začela pospravljati. Ko sem zlagala krožnike v pomivalni stroj, sem se pogovarjala sama s seboj; Ali nisem utrujena? Jaaaa. Zakaj torej zlagam posodo v pomivalca? Da mi ne bo kdo očital, da me dva dni ni bilo doma, da je kuhinja razmetana, ker nisem uspela pospraviti preden sem zjutraj odšla.

Ustavila sem se in se zazrla v svoje telo. Utrujenost mi je zlezla v kosti. Vendar me to ni ustavilo, da se ne bi lotila pospravljanja, da mi slučajno ne bi kdo očital, da sem lena, ker še ni narejeno. Poznaš ta občutek v sebi, ko si aktivna, produktivna, vedno znova in kar naprej nekaj delaš. Ko se ti zdi, da moraš biti kar naprej v pogonu. Veš kolikokrat sem sama sebe proglasila za leno, ker nisem naredila stvari, za katere sem bila prepričana, da jih moram? Ti je znano? Veš kolikokrat sem potisnila in na silo naredila stvari, ker je bilo nujno? In veš kolikokrat so mi povedali, da sem lena in da bi morala okrepiti svojo voljo in stvari narediti še boljše?

Ti je kdaj kdo rekel, da nehaj zavlačevati in se enostavno loti in stvar naredi…

Ko zdaj pomislim, kolikokrat sem v svojem življenju zlorabila samo sebe in na silo potisnila stvari, ker sem lahko, se zgrozim. Grozljivo se mi zdi, ko se spomnim, kolikokrat sem naredila stvari proti sebi, samo da bi dokazala, da nisem lena in bi potrdila svojo produktivnost. Prepričana sem bila, da sem lena, k’ fuks, karkoli že to pomeni, če nisem imela pospravljene hiše, urejenih otrok in vedno znova sem v utrujenosti in neskončnih opravilih sebe postavljala na zadnje mesto.

Potem sem presenečena odkrila, da to, kar sem sama pogosto imenovala lenoba, sploh ni to, kar sem mislila, da je. Uf, ja, čisto razsvetljenje. Lenoba je pravzaprav pri številnih ženskah beseda, ki smo si jo izposodile, da z njo opisujemo simptome nečesa, kar seže precej globlje. Lenoba je nalepka, ki smo si jo izposodile, da z njo opišemo simptome naslednjih precej bolj temeljnih občutij znotraj sebe;

1. Utrujenost. Utrujenost zaradi nenehne aktivnosti, nenehnega dela v tem s hitrostjo obsedenem svetu. V tej igri produktivnosti si, dokler te ne pusti na cedilu tvoje telo in se sesuješ. Ena najpomembnejših stvari za žensko je, da zmore držati svojo posodo, svoje telo. Da si osrediščena v svojem notranjem centru, v stiku s seboj in s potrebami tvojega telesa. Ko spustiš svoje telo, ko enostavno ne zmoreš več, se zaradi stresa, ki ga povzroča nenehna aktivnost, telo ne zmore več regenerirati, zato zelo trdo pristaneš na »asfaltu«, kot to opisujem sama. Izjemno pomembno je, da si daš dovoljenje in da zmoreš upočasniti, v nasprotnem primeru postaneš žrtev kronične utrujenosti.
2. Preplavljenost. Če si dopustiš, da se ti stvari nagrmadijo, da se tvoj neskončni seznam podaljša v neskončnost, če si mnenja, da moraš vse narediti sama in seveda poskrbeti tudi za to, da bo vse popolno, potem si nase sprejela toliko, da se bo verjetno telo prej ali slej sesedlo pod vso težo, ki jo nosiš na svojih ramenih. Pogosto ženske, ko smo preplavljene z obveznostmi, zdrsnemo v cono nevtralnosti, kjer ždimo v upanju, da bodo stvari minile same od sebe. Otopelost je pravzaprav ločitev od sebe, ločitev od čutenja, ločitev od tega, kar se nam »dogaja«. Otopelost je tisto mesto, kamor se pogosto spuščamo, kadar ne želimo čutiti čustev, ki nas preplavljajo. Ko smo na tem mestu se enostavno ne moremo premakniti in zaradi tega imamo občutek lenobe.
3. Strah. Ko se lotevamo nečesa novega, velikega, se pogosto bojimo, da bodo stvari šle v napačno smer, da se nam bo ponesrečilo, da bo težko. In seveda se v naši notranjosti vklopi saboter. Poskušamo se izogniti stvarem, ki so v preteklosti povzročile težave v našem življenju. Vendar ti to, da se pribijaš na križ znotraj sebe ne bo pomagalo, da bi se motivirala, da bi začutila navdih, da nekaj narediš v zvezi s tem. Ustrahovanje je pogosto način, kako motivirati ljudi, vendar v resnici ne pripelje tja, kamor bi si želeli. Namesto strahu zato raje izberi prijaznost. Še posebej je prijaznost do sebe pomembna takrat, ko nas je strah.
4. Bolečina. In četudi samo diši po tem, da bi lahko šli v smeri, ki bi vodila v bolečino, ki smo jo izkusili v preteklosti, se bomo temu poskusili izogniti. In ob tem se potegnemo nazaj, se skrijemo ali imamo občutek, da nismo dovolj dobre. Bolečina je običajno zakopana globoko v notranjosti, vendar je še vedno prisotna, izčrpava tvojo iskrivost, vitalnost, tvojo strast do življenja. In seveda se zaradi tega pogosto umaknemo, zakrčimo, se skrijemo in tisti, ki ne vedo, kar se dogaja v naši notranjosti nas bodo hitro proglasili za lenobo.
5. Pomanjkanje navdiha. O, ja. Zelo od blizu poznam pomanjkanje navdiha. In pogosto se nisem znala ustaviti, globoko vdihniti in počivati, ko sem v sebi čutila pomanjkanje navdiha. Šele v zadnjih letih sem se naučila, da ne silim. Enostavno počakam na navdih, brez potrebe po tem, da bi morala biti produktivna in da bi morala dokazati, da zmorem tudi, ko sem brez navdiha. Čisto ok je, če je kakšen dan dolgočasen in če se ti čisto nič ne da, pa ga preživiš na vrtu, na sončku ali na dobri kavi v mestu. Zelo pomembno je, da znaš uživati v življenju brez slabe vesti. Ko uživaš, namreč hitro spet prideš v stik z navdihom, ki se nam izmika takrat, ko smo utrujene, pod stresom in časovno omejene.
6. Zagozdenost. Ko si utrujena, brez navdiha, v bolečini se pogosto počutiš zagozdena, z občutkom, da se ne zmoreš premakniti onkraj tega, kar čutiš v sebi. Pogosto takrat poskušamo stvari, nekaj novega, karkoli bi utegnilo pomagati, da bi se stvari premaknile. Vendar se pogosto dogaja, da si kot v filmu Svižčev dan, kjer se glavni igralec vsak dan zbuja nazaj v isti dan. In ravno tovrstna zagozdenost je običajno posledica tega, da vedno znova prideš do istih zadev v svojem življenju, ko ponavljaš iste vzorce, je kot bi vedno znova butnila ob isti stekleni strop. Enostavno se ne moreš premakniti onkraj tega, kar je poznano ne glede na to, kako poizkušaš.

Številne ovire so posledica nepovezanosti s seboj in nepoznavanja svoje izvorne narave, svojega ženskega energijskega sistema in tega, kako ženske funkcioniramo v življenju. Dejstvo je, da ženske ne potrebujemo motivatorja v obliki »korenčka na palici«, ki bi nam visel pred nosom ali trde brce v rit. Pogosto smo mnenja, da lahko simptome, ki sem jih opisala zgoraj presežemo z motivacijsko knjigo, navdihnjenim videom, energijsko pijačo, deligiranjem ali s tem, da vzamemo kak drug »aspirin«. Ne glede na to, kolikokrat poskušaš vnetje pozdraviti z antibiotikom, če ne uspeš ugotoviti, zakaj se vnetje pojavlja in odstraniti vzroka, boš vedno znova ponavljala stare načine delovanja. In po mojih izkušnjah tovrstna »lenoba« vodi vedno globlje v depresijo, nezadovoljstvo, občutek izpraznjenosti, izgubljenost in zagrenjenost.

Za žensko je ključno, da najde v sebi gorivo, tisto notranjo motivacijo, ki ji pomaga preseči tovrstne izzive. Pogosto je vse, kar potrebujemo čas zase in nega sebe. In številne polno zaposlene ženske mi vedno znova povedo, da nimajo časa, da bi negovale sebe, ker morajo delati in biti produktivne.

Ne gre za to, da moraš lenobo preseči, v resnici je rešitev v tem, kako začenjaš svoj dan in kam te pelje val sedeš, na katerega sedež že takoj zjutraj.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Navdih za zapis sem dobila na spletni strani http://theorganicsister.com

Spust v globino

Taja Ljubim Sebe 0 Comments

Ravnokar sem prišla z našega ženkega kroga, ki je vedno tak “gušt”, resnično je to radost za mojo dušo. In beseda je tekla tudi o tem, kako se ženske še vedno razdajamo, ugajamo, želimo ustreči drugim, želimo biti prijazne, ljubeče in ob tem pogosto zanikamo sebe in svoje potrebe. Še vedno se ne znamo odpreti, sprejeti, ker se bojimo, da bomo videti egocentrične. Veliko raje dajemo in upamo, da nas bo nekdo pohvalil, da bo nekdo drug videl vrednost tega, kar imamo, da delimo z drugimi.

Upamo, da nas bo nekdo odkril ali nas rešil. Ženske čakamo na rešitelje. Upamo, da če bomo dovolj pridne, dobre, ustrežljive, da se nas bo nekdo usmilil in nas odrešil vsega bremena, vseh ranjenosti, bolečin, ki jih nosimo v sebi. Še vedno ne znamo držati svoje posode, svoje alkemične posode, v kateri se lahko odvije magija alkimije, magija samoozdravljenja.

In to, da držiš svojo posodo je povezano s tvojo sposobnostjo, da se odpreš in si soočena z največjim sranjem in kljub vsemu držiš svojo posodo zase, je ne zapustiš. Ključno za žensko je, da je v sprejemanju in sprejemanje je izjemno velik izziv za številne ženske. Pomembno je, da se ženske začnemo zavedati, da ne gre za dajanje, ali za razdajanje sebe.

Bistveno za žensko, ki želi deliti sebe je, da je v sprejemanju.

Kajti samo, ko si v sprejemanju, lahko deliš sebe in čutiš polnost, čutiš izpolnjenost, namesto izpraznjenosti. Ne gre drugače. Danes številne ženske vozijo s prazno posodo in dajejo, dajejo, dajejo, vendar ob tem ne čutijo polnosti v sebi, temveč vedno večjo praznino v notranjosti. In tukaj je izjemno pomembno, da si iskrena sama s seboj. Kajti lahko se slepiš, da je neka stvar, ki jo počneš super in da ti je fenomenalna, na koncu dneva ti telo pove ali si izpraznjena ali si polna. In tukaj se ne moreš slepiti, goljufati sebe, kajti globoko v sebi veš ali si razprodala samo sebe ali si se ponovno izdala, ker si nisi prisluhnila.

Goljufaj sebe, dokler si ne boš verjela ali “fake it till you make it” je koncept, s katerim imamo ženske veliko težav. Zakaj? Ker čutimo v sebi, da ni res in sama sebe ne moreš vleči za nos. Na koncu se moraš vedno soočiti s seboj, z resnico. In zame osebno je največja bolečina, s katero sem se morala v sebi soočiti, posledica izdaje same sebe.

Ko se ti zavežeš sama sebi, in ko slišiš svojo dušo, ki te opomni na to, da je neka izkušnja potrebna za tvojo rast, se še vedno pregovorimo ven iz tega, da bi šle za tem klicem svoje duše. Čisto vse, ampak res, čisto vsaka ima več kot dovolj tehtne razloge in izgovore, zakaj nečesa ne moremo narediti. Vendar je izziv, ki se ga ob tem ne zavedamo, da vedno, ko ne sledimo klicu svoje duše, izdamo same sebe. Izdaš sebe. In to boli.

In ker je bolečina izdaje res močna, si to zanikaš in potem moraš opravičiti svojo izbiro in običajno okrivimo nekaj ali nekoga zunaj sebe, se ob tem ne zavedamo, da smo zapustile samo sebe in točno ta del sebe, ki smo ga sodile zunaj sebe, zaradi tega se moramo ločiti od sebe, od tega dele in gremo v otopelost. In to drage moje, delate vsak dan. Vsak dan znova dele sebe potiskate v svojo notranjo temo, v nezavedno, v upanju, da bodo evaporirali, izginili, da se ti s tem ne bo treba več ukvarjati. Kako vem? Ker sem leta, desetletja počela isto.

In zato velika večina žensk, s katerimi prihajam v stik hoče hitre rešitve, hoče aspirine, nekaj, kar jim bo olajšalo bolečino, ki jo čutijo. Niso pa se voljne spustiti v svoje globine, razen, ko jim voda teče v grlo.

Še vedno se dnevno srečujem z ženskami, ki mi rečejo, saj bom poskusila to rešiti sama. Ko jim povem določene stvari, ko jim pokažem, kje so težave, mi rečejo: “Hvala Taja, zdaj bom pa to rešila sama.” In potem se slišimo čez leto, včasih dve in mi razlagajo o istih težavah, o katerih smo se že pogovarjale. Zakaj?

Rast, razcvet, to, da postajaš vedno bolj to, kar si, je povezano s tem, da moraš v sebi spoznati in se pomiriti s tem, kje si izdala sebe, kje zavajaš samo sebe, kje zanikaš dele sebe, kje projiciraš to na druge, ker je tako bolj udobno, kje zapuščaš sebe in kje se ločuješ sama od sebe. In ja, vem, soočanje z vsem tem zahteva pogum, zahteva iskrenost do sebe. In vendar drage moje, to je rast, to je razcvet.

In tega pogosto ne zmoremo same. Zakaj? Ker tako prekleto boli, ker je tako zelo neudobno, ker je tako grozljivo, ko si je potrebno povedati resnico.

Če se želiš v svojem življenju resnično premakniti naprej, če želiš resnično zasijati in biti to kar si, moraš držati samo sebe. To v prvi vrsti pomeni, da moraš biti iskrena s seboj. In da se nehaš izdajati. Ti moraš postati ta ženska, ki si ne laže, ki se ne izdaja, ki ne rani same sebe, ki ne zapušča same sebe. Ti moraš biti ta ženska.

In ja, to ni enostavno, vem. Hodim po tej poti. Vsak dan znova sem izzvana na svoji poti in vsak dan znova imam priložnosti za svojo rast, za svojo evolucijo. In naveličala sem se praskanja po površini, naveličala sem se praznih obljub in nekaj aspirinov, ki naj bi mi razsvetlili dan.

Danes vem, kaj pomeni Razcvet Ženske, ker ga dnevno živim. In ja, še vedno me preseneča kako malo je žensk, ki so resnično voljne, da se zavežejo same sebi. Da se spustijo vase, da se zavežejo sebi in resnično držijo sebe, svojo posodo za evolucijo, za alkimijo, ki se odvija v njih samih.

Kajti to, da greš na druženje, za katerega čutiš, da ti tvoja duša zapoje, ko pomisliš, da boš na njem, te odpre. To, da izbereš zase stvari, ki te resnično napolnijo je investicija vate. To je zaveza, ki jo skleneš ti sama s seboj, da boš potovala v svoje globine, da boš spoznala samo sebe.

In če rečeš, da boš šla na neko druženje, pa te potem pol ure pred dogodkom stisne strah ali pa sabotiraš to, čemur si se zavezala, to povzroči v tebi bolečino, ker si zopet izdala samo sebe, svojo dušno izbiro. Nikoli ne gre za to, da ti plačaš nekomu drugemu zaradi njega, ti vedno investiraš vase. In zase vem, da sem največjo bolečino občutila, ko sem se odrekla nečemu (ni bilo časa, energije ali denarja), za kar sem vedela, da me hrani in neguje, da je to nekaj, kar moja duša rabi.
Zakaj? Ker sem čutila, da sem izdala samo sebe. In to je bilo tisto, kar sem potem morala nekako ublažiti in veliko žensk to ublaži s hrano, s čokolado, z alkoholom, s substancami, zdravili, romantičnimi romani, telenovelami ali pa z odvisnostjo od pozitivnega razmišljanja, afirmacij ali knjig za samopomoč. Konec dneva si vedno sama s seboj in s svojo iskrenostjo. Si lažem ali si govorim resnico?

In izbira je vedno samo in zgolj tvoja. Seveda lahko tako živiš do konca svojih dni. Lahko pa izbereš, da boš iskrena s seboj, da boš sledila sebi, da boš šla za svojo resnico, kar nikoli, nikoli ni preprosta ali udobna izbira. Vedno zahteva to, da se malo stegneš. In ne morem povedati kolikokrat sem s strani žensk, ki so vplačale v moje programe, ki so se zavezale temu, da pridejo k meni slišala isto izjavo; Strah me je, zbolela sem, ne morem priti, ker…

Moja pot je hoja po robu. Ženske vodim v globine, ker tam cvetim, ker je to moj genij. Uživam v globinah in ranljivost je moja zaveznica. Življenje me je naučilo, da če hočeš narediti pozitivno razliko v življenju ljudi, da to ni udobno in to ne ustvarja priljubljenosti. In ja, iskreno lahko povem, da to kar počnem ni priljubljeno, ker zahteva iskrenost, pristnost, soočanje z bolečino, ker zahteva, da se spustiš vase in ker to, da resnično si ta ženska, za katero si se rodila, da si od tebe zahteva, da si zvesta sebi, da zaupaš sebi, da slediš sebi, da se spuščaš v svoje globine.

In tukaj ti lahko pomagam, lahko te vodim, lahko te držim za roko, ti posvetim na pot, vendar ničesar ne morem narediti namesto tebe.

Ne, ne sejem rožic in delam si utvar, na tej poti bo bolelo in marsikaj bo razpadlo, ja na trenutke bo grozljivo, vendar sem vedno zraven, ker vem, da je na koncu tunela luč.

Ženske, s katerimi hodim, držim s svojo posodo. Zaupam vate, vidim tebe in vendar ne rešujem, ne ujčkam in ne pomilujem. Vsaka hodi po svoji poti in vsaka se mora soočiti s svojo bolečino, s svojimi ranami, s svojimi izdajami. Ne zavijam dreka v celofan, ker je drek na koncu dneva samo to kar je, ne glede na ves parfum, rožice, bleščice ali pentlje, ki jih daš gor, da ne bi videla tega, kar je resnica.

Vedno lahko pobegneš ven. In ko se na to popotovanje podaš sama, pogosto pobegneš ven. Ker je nevzdržno, ker tako grozljivo boli. in predvsem ker se prestrašiš tega, kako ti zunanji svet odslika to, kar se dogaja v tvoji notranjosti. Vse je samo stvar perspektive. Tako kot 50 odtenkov sive, vsak vidi svoj odtenek, vsak v tem vidi svojo zgodbo.

Spust v globino je izziv. Spust v globino vodi v ekstazo, radost, milino, nežnost, mehkobo in sočnost. Spust v globino te vodi v tvojo strast, v tvojo božanskost. Spust v globino razkriva resnično lepoto, ki se skriva v tebi.

Vprašanje konec dneva pa je vedno ali si dovolj zaupaš, da se spustiš v svoje globine?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki čutijo, da niso dovolj. Ženskam asistira, da vzljubijo sebe, začutijo zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Ali nalagaš na ogenj?

Taja Ljubim Sebe 0 Comments

Sinhronost me vedno znova presune, kajti vse je v toku, vse se dogaja natanko tako, kot se mora in to z matematično preciznostjo. Izjemno.

Sem v zaključevanju svoje Kreacije za leto 2015 in to ravno na prazno luno v vodnarju, kar je simbolično samo po sebi. Vodnar ima izjemno kapaciteto širjenja, vizionarstva, vidi tja, kamor vid pogosto ne seže in te vodi. In ravno danes sem v svojem poštnem predalu opazila mail s pomenljivo vsebino o novoletnih zaobljubah. Govori o temah, ki so mi blizu in o katerih razmišljam na podoben način. In posebej mi je v oči padel del, kjer govori o tem, kako pomembno je, da se zavedaš; Kdo si!
Izjemno pomembno je, da si povemo resnico o tem kdo sem, kajti tukaj se zgodba začne. Pogosto pridem v stik z ženskami, ki svoj posel gradijo na tipično moški način; pogledajo kakšne so njihove veščine, znanja in sposobnosti, izbrejo kdo so njihove ciljne stranke, ustvarijo ponudbo, ki jim je pisana na kožo in se trudijo prodati. Ves čas, kar sem v podjetniških vodah sem vedela, da je nekaj “narobe” z mano in sem dolgo časa mislila, da je nekaj resnično nepopravljivega v meni, ker se nisem morala pomiriti s strategijami in načini kako naj bi delala posel. Dokler nisem dojela, da z mano ni čisto nič narobe. Le da ne maram začenjati na polovici poti. To kar je meni resnično pomembno je izvor, namen, kdo sem, kaj je moj namen, kaj je tisto darilo, ki  sem ga prinesla na ta planet, da ga delim.

Šele ko sem postavila Temelj Ljubezni in začela voditi ženske v sam center Biti, kjer smo najprej spoznale kdo smo in to vedno bolj utelešale, sem počasi spoznavala zakaj mi vsi poslovni programi, ki sem jih obiskovala zadnja leta niso dali tega, kar sem pričakovala od njih.

Z besedami Dragosa Bratasanu: “Edini način, kako biti svoboden, je ta, da pogumno živite svoje življenje, da veste, kdo ste, in da ste v vsakem trenutku vsakega dneva to, kar ste.”

Vsak kreira svoj posel, unikatno, edinstveno njegov. Seveda nam vsa izobraževanja prav pridejo, vendar se nam pogosto dogaja, da postajamo vedno bolj frustrirani in na drugi strani jezni nase, ko nam ne uspe to, kar nam obljubljajo na mnogih izobraževanjih: da bomo srečne in uspešne, če se držimo točno določene strategije v 7 korakih, milijon dolarjev v 90 dneh, številne sijoče svetleče tehnike, ki zagotavljajo popoln uspeh. Ja, tudi sama sem se gnala za hitrimi rešitvami, preizkušala sem številne tehnike, dokler se nisem zavedla, da ima vse v vesolju svoj ritem. Vse poteka v ciklih. In jaz, kot ženska sem ciklično bitje. Nisem bitje projektov, ne morem si zastaviti, da bom uspela v 90 dneh, no pravzaprav si lahko, vendar je moja izkušnja po 90 dneh čista frustracija, izčrpanost in nezadovoljstvo, ne glede na to, kako uspešen je projekt, ki sem ga zaključila. In v mojem življenju imam na steni številne uspešno zaključene projekte, ki so me puščali prazno, nezadovoljno, izčrpano in frustrirano.

Vedno znova sem se spraševala kaj za vraga je narobe z menoj, saj sem vendar dosegla to, kar sem si zastavila. Ja, res je. V doseganju sem bila zelo uspešna. Vendar sem plačala tudi zelo visoko ceno. In to vse samo zato, ker me je nekaj popolnoma navdušilo, in sem to zagrabila in tekla s tem nov maraton v svojem življenju, le da sem na cilju po 42 kilometrih ugotovila, da sem popolnoma izčrpana, nezadovoljna, in da me to, nad čemer sem bila na začetku popolnoma navdušena ne izpolnjuje ali zadovoljuje. Običajno sem na koncu ostajala prazna. In tega nisem mogla razložiti nikomur.

Moj dragi ni razumel, zakaj sem se naveličala feng shuija in angelov in zakaj sem zapustila uspešno prakso theta healinga. Vedno znova sem po uspešnem začetku in ko je bilo navzven vse videti sijajno zapuščala svoje navidez uspešne projekte. In najhuje ob vsem skupaj je bilo to, ker nisem razumela kaj se dogaja, krivila sem sebe, bila sem mnenja, da je z mano nekaj hudo narobe.

Potem je prišlo razumevanje, seveda po letih notranjega trpinčenja same sebe. Dojela sem, da smo ženske drugačne. Ja, res smo drugačne, tudi ko gre za posel in ne zgolj, ko gre za odnose. Zelo drugačne smo. Kajti, če posel, ki ga delaš ni usidran v tem kdo si kot ženska, kaj so tvoje strasti in če ne upoštevaš celote sebe, celoten svoj notranji Dragulj, ki obsega namen, strast, vizijo in misijo, ne postaviš ustrezne posode, ki te drži takrat, ko si ti v tranziciji, tudi, ko si ti v turbulencah v svojem življenju. Sama sem rabila 15 let prakse, da zdaj lahko rečem, da razumem kako ženske delujemo in kaj potrebujemo, da ustvarimo v svojem življenju strukture, sisteme, ki nas negujejo in podpirajo na naši poti.

Seveda vsi vemo, da je potrebno na ogenj nalagati, da ne ugasne in vendar je večina mnenja, da bi moral notranji ogenj goreti brez, da resnično poskrbimo zanj. Pri ženski to žal ne gre. Žal res ne. Če pozabiš na svoj notranji ogenj, se ti to vedno znova maščuje. Če nehaš nalagati polena na svoj notranji ogenj, te žerjavica nekaj časa še napaja, vendar se vedno znova tvoja sanjska hiša iz kart sesuje v prah, ko ni več tega notranjega ognja, te energije, ki je potrebna za preobrazbo. Vsak mlaj je čas, ko nalagaš na ogenj svoje kreacije. Še posebej v zavestni kreaciji leta je potrebno slediti navdihnjenim akcijam in spremljati kaj ti vsaka prazna luna prinaša, da to pogledaš od blizu, opustiš, česar ne potrebuješ več ali kar ni več v skladu s teboj.

Aha moment se mi je dogodil že pred leti, ko sem aktivno študirala egipčansko alkimijo in mi je na pot prišla razlaga, da za alkimijo potrebujemo tri izjemno pomembne sestavine; posodo, v kateri alkimija poteka, energijo, da proces alkimije lahko steče in material, ki ga preobražamo npr. svinec, ki ga preobražamo v zlato ali čaj, iz katerega pripravimo okusen napitek.

Energija je ključnega pomena. In upravljanje s svojo lastno energijo je ena najpomembnejših veščin, ki sem jih v svojem življenju prevzela v svojo vsakodnevno prakso. Upravljanje na vseh štirih nivojih; fizičnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem nivoju je ključnega pomena za to, da vztrajamo na svoji poti, da nadaljujemo tudi takrat, ko pot postane neudobna in zaradi lukenj na poti včasih skoraj nemogoča. Ko veš, kako negovati sebe in ostati odprta, sprejemljiva in zavezana svojim sanjam, je to tisto, kar te ponese naprej, vedno znova in znova.

Štiri ključne sestavine uspeha na sijoče ženstveni način so brez dvoma:

1. Sposobnost, da ostajaš odprta v vsaki situaciji. To od tebe zahteva, da se počutiš varno in zaščiteno v sebi. Brez potrebe, da iščeš varnost zunaj sebe, brez potrebe, da iščeš potrditev v avtoritetah zunaj sebe. Samozavedanje je ključnega pomena, da veš kdo si in da zmoreš držati svojo posodo, zase, ne glede na zunanje okoliščine. In to je prva umetnost, ki jo je nujno potrebno izmojstriti.

2. Umetnost sprejemljivosti. Sprejemljivost pomeni, da v polnosti sprejemaš sebe, vse dele sebe in vse okoli sebe, brez sojenja, kritiziranja, razsojenja in obsojanja. In to je izziv sam po sebi. Ko lahko sprejmeš vse kar je, tako lastno veličino in pohvale, kot tudi gnev in zatiranja s strani drugih, si na konju. Kajti tukaj prideš v stik s samospoštovanjem. Spoštovanje pomeni popolno sprejemanje vsega kar je, osebe take kot je, dogodka takega kot je. In to je brez dvoma umetnost, v kateri se lahko mojstrimo 24/7.

3. Negovanje sebe. Negovanje sebe je tista praksa, ki polni tvojo notranjo posodo, ki ti nudi gorivo, ki prebuja ljubezen do sebe in samozavest. Negovanje sebe je povezano s sočnostjo, z uživanjem v življenju. In brez negovanja ženska postane toga,trda, pogosto kruta sama do sebe in do drugih. Ne čuti, je v otopelosti in ker ne čuti, ima občutek, da ji gre vse kot po maslu, vendar jo telo po letih zlorabe opomni in pogosto izstavi neprijetno visok račun. Negovanje sebe je precej več kot zgolj crkljanje, polnjenje praznine z nakupovanjem ali občasno razvajanje v spaju.

4. Zavezanost sebi. Od vseh štirih je zavezanost sebi najpomembnejša sestavina uspeha, kajti zavezanost sebi, svoji nameri, svojemu dragulju je tisto, kar te ponese do cilja. In samo, če zmoreš redno ostajati v stiku s svojim notranjim ognjem, nalagati na svoj notranji ogenj, ostajati zavezana sama sebi in svojim sanjam, boš skozi svojo sposobnost magnetiziranja, skozi jasnost in skozi navdihnjene akcije prišla tja, kamor želiš priti.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena