Ljubim Sebe

vulnerable

Moč je v ranljivosti…

Ste se kdaj vprašali, kaj vodi našo družbo? Sama se to pogosto sprašujem. In vedno bolj ugotavljam, kajti stvari se razkrivajo same od sebe, da je glavno vodilo številnih ljudi po svetu pomanjkanje. Ljudje se radi pritožujemo, da nimamo dovolj. In morda je videti, da je težava številka ena pomanjkanje denarja, vendar je v resnici stvar precej bolj temeljna, kot si predstavljamo.

Številni posamezniki v sodobni družbi se pritožujejo, da nimajo dovolj časa, varnosti, gotovosti, ljubezni, ženske rade rečemo, da nismo dovolj popolne, iz česar sta se razvili dve zelo močni industriji – modna in kozmetična industrija in najnovejša, ki jo zelo dobro podpihuje novodobno gibanje (New Age) – da nismo dovolj posebni, izredni. Zaradi tega sodobnega trenda, da bi vsi morali živeti posebno življenje, smo razvili tezo, da je “navadno” življenje enačeno z nevrednim življenjem. Sploh se ne zavedamo, koliko zamujamo s svojim iskanjem in potrjevanjem posebnosti. In to se v naši družbi začne že takoj, ko se otrok rodi – je indigo, morda kristalen, je mavričen, v resnici ni pomembno, samo da je nekaj posebnega. Poznate?

To česar se sploh ne zavedamo je, da svoja prepričanja infiltriramo v svojo dnk in to postane sporočilo, ki ga prenašamo iz generacije v generacijo. In zelo očitno je, da smo postali družba pomanjkanja. In to kar smo naredili v odgovor temu pomanjkanju je, da zjutraj vstanemo in prva stvar, ki jo naredimo je, da si nadanemo oklep.

Danes je trend, da se ljudje ščitimo. Treba si je nadeti ščite. In tudi če vas novodobno gibanje sploh ne zanima, je dejstvo, da si zjutraj najprej nadanete svoje ščite. Ščiti nam omogočijo, da nas drugi ne vidijo take kot v resnici smo, kajti prizadevamo si biti takšni, kot drugi želijo od nas. Ščiti nam omogočijo, da mislimo, da smo zaščiteni pred stvarmi, ki bi nas utegnile raniti – sojenje, kritiziranje, graja, zasmehovanje. Ljudje smo prepričani, da če se zaščitimo z oklepom, potem smo varni. Pravzaprav smo mnenja, da je ta oklep nekaj resnično pametnega in tako je razumskost in poduhovljenost skupaj s perfekcionizmom pogosto del našega oklepa, del našega ščita. Ja prav ste slišali, perfekcionizem je naše orodje s katerim ščitimo svoje srce.

Sodobna družba je mnenja, da lahko zaščiti svoj občutek za ljubečnost, sprejetost in vrednost z oklepom. Zelo močno branimo svoje srce. Vendar je dejstvo, ki se ga ne zavedamo to, da s tem, ko se ščitimo pred bolečino, zapremo svoje srce za vse občutke, temne in svetle, grde in lepe. Ko takole hodim po svetu ugotavljam, da je na pohodu epidemija otopelosti. In to kar je najbolj zanimivo v povezavi z otopelostjo je to, da ko si v otopelosti, sploh ne veš, da si v otopelosti, kajti imaš občutek, da je vse kul. No, lahko bi bilo še boljše ampak v bistvu je vse ok. Edina stvar, ki vedno znova sporoča, da si v otopelosti je preplavljujoč občutek pomanjkanja in strahu, ki vsake toliko predre oklep. Smo družba, ki je razočaranje vzela za svoj način življenja. Veliko lažje je živeti življenje razočaranja, kot občutiti razočaranje. Veliko raje delamo stvari za katere vemo, da niso tiste, ki nas navdušujejo, kot da bi delali to kar nas navdušuje in doživeli polom, občutili razočaranje.

Popolnost je teža, ki jo nosimo s seboj, iz katere ugajamo, ustrežemo drugim in poskušamo poskrbeti za to, da je vse narejeno popolno.

Ljudje smo pozabili na ranljivost. Ko vodim seminarje in druženja za ženske vedno znova prepoznavam, kako enačimo ranljivost in ranjenost ali ponižnost in ponižanost. In ljudje ne prepoznavamo, da je ranljivost rojstno mesto ljubezni, pripradnosti, intimnosti, kreativnosti in spremembe. Brez ranljivosti ne moremo izkusiti tega, kar si naše srce srčno želi. In ja, seveda s tem ,ko odpremo svoje srce in smo ranljivi tvegamo tudi to, da bomo ranjeni, vendar je moje osebno opažanje, da če se soočimo s svojimi ranami in se pomirimo z njimi v sebi enostavno nimamo tistih gumbov, ki bi v nas sprožili reakcije in ki bi nas vodili v stres in zanikanje samega sebe.

In včasih kar težko verjamem, kako nepopularno je soočenje s svojimi ranami, s svojimi ranjenostmi, kajti velika večina ljudi je mnenja, da bo to nekako izvenelo, da se bo pozdravilo samo od sebe. Nismo se voljni soočiti s svojimi ranjenostmi, da bi skozi to razvili svojo ranljivost. Nismo voljni odložiti svojih ščitov, preveč dobro nam služijo. In vendar nas energije in predvsem evolucija silijo v to smer. Odložiti bo potrebno ščite, če hočemo zapustiti to vojno polje in izbrati mir v svojem življenju. Kajti glavna izbira, ki nam je dnevno na voljo je; mir ali vojna.

In tisto, kar nam pomaga odložiti ščite, tisto, kar nas popelje v sam center ranljivosti, avtentičnosti v naši notranjosti je empatija. Empatija je občutenje, ko čutiš to, kar čuti oseba na drugi strani, ko ga vidiš in ga čutiš. To kar empatija zahteva od nas je, da se odpremo, da odložimo svoje ščite in samo smo. Da smo v tej poziciji čutenja. Kar od nas zahteva, da v sebi najdemo to isto mesto, kjer se nahaja oseba na drugi strani, ko smo bili mi ponižani in razžaljeni, ko smo bili ranjeni, kajti le na tem mestu lahko stojimo z osebo, za njo, ji damo podporo in razumevanje, da vemo kje se nahaja in da stojimo z njo in za njo, da imamo v sebi to vero, da bo premagala to s čimer se sooča. Z empatijo izražamo vero v druge. In empatija od nas zahteva resničnost, iskrenost, avtentičnost. Empatije ne moremo ponarediti. Ali je prisotna ali pa ni. In to čutimo.

Ko se ne odpremo, ko imamo na sebi svoje ščite, ne moremo biti empatični, ne moremo čutiti, ne moremo se povezati, čutimo se nekako ločeni. In to so simptomi sodobne družbe. Večina ljudi danes se čuti izgubljene, izdane, zanikane, izolirane, zapuščene, ločene, osramočene, zasmehovane. Sploh se ne zavedamo, kako močno sram vodi naša življenja, kako močno smo vpeti v okove sramu in kako močno poskušamo ustrezati in ugajati, da bi bili sprejeti in potrjeni iz zunajega sveta.

Na svoji poti sem ugotovila, da edina pot v srce vodi skozi polje ranjenosti. Rane s katerimi se moramo pomiriti in jih sprejeti v sebi, začutiti empatijo do sebe in do tega dela v sebi, drugače se nikoli ne premaknemo onkraj tega polja ranjenosti. Moramo prevzeti odgovornost za svojo zgodbo. Brez sojenja in obsojanja drugih, brez zvračanje krivde in obtoževanja kaj so nam naredili in kako grozno otroštvo smo imeli.

Priznati si moramo svojo zgodbo. Naša je! In DivineFlow je lahko orodje, ki vam na tej poti pomaga. DivineFlow nas vodi v srce, da začutimo sebe, da prepoznamo empatijo, jo začutimo, da prepoznamo in si priznamo svoje rane in se z njimi pomirimo na naraven način, skozi božanski tok občutkov. Res je čas, da se pomirimo sami s seboj, da končamo svoje notranje vojne in da stopimo v mir, v notranjo pomirjenost.

Ranljivost je mesto, iz katerega rojevamo sami sebe in pomembno je, da vstopimo na to svoje notranje mesto pomirjenosti s seboj, kjer čutimo ljubezen in mir, kjer smo vse tisto, kar smo in od koder zavestno izbiramo kako se bomo pokazali v svetu. Da bi lahko bili na tem mestu ranljivosti moramo razviti razsodnost in namesto omejevanja, postavljanja omejitev in ščitov spoznati, kaj so moje potrebe, kje so moje osebne meje in se tega držati, skleniti zavezo sam s seboj, da ceniš sebe, da spoštuješ sebe in svoje potrebe in to postaviš na prvo mesto v svojem življenju.

Vendar vsega tega ne moremo narediti brez da se soočimo s svojimi ranjenostmi, brez da objamemo svojo ranljivost v sebi. Rada rečem, da so pomembni vsi štirje nivoji, da se zavedaš, da razumeš, da čutiš in potem lahko zavestno izbereš.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

jar_of_hearts_by_serrawolfe

Kozarec za majonezo in pivo

Tole zgodbo sem pred dnevi prebrala na internetu in ker je včasih resnično tako, da imamo enostavno preveč stvari, ki jih je potrebno narediti in 24 ur v dnevu enostavno ne zadošča, je modro imeti zgodbo, referenco, nekaj, kar te razvedri takrat, ko je vsega čez kapo. Takrat se spomnite na majonezo in pivo ;)

Profesor je stal pred razredom študentov in začenjal svojo uro filozofije. Pred seboj je imel nekaj skrajno nenavadnih predmetov in ko se je ura začela, je brez besed dvignil velik prazen kozarec, v katerem je bila, sodeč po nalepki, včasih majoneza. Začel je polniti kozarec z žogicami za golf. In nato je svoje študente vprašal, če je kozarec poln. Seveda so se strinjali, da je poln. Niti ene golf žogice ne bi več mogel stlačiti vanj.

Profesor pa je vzel škatlo s frnikolami in jih začel stresati v kozarec. Rahlo je potresel kozarec in frnikole so se skotalile na prazna mesta med žogicami za golf. Nato je vprašal svoje študente, če je kozarec poln. Strinjali so se, da je poln.

Profesor je nato vzel škatlo s peskom in začel polniti kozarec. Seveda je pesek napolnil prazne prostore med žogicami za golf in frnikolami. In ponovno je vprašal študente, če je kozarec poln. In študenti so se odzvali z enotnim “JA.”

Sedaj je profesor izpod pulta potegnil na plano dve pločevinki piva in celotno vsebino obeh zlil v kozarec. In pivo je brez rtežav steklo na prazno mesto med peskom. Študenti so se začeli glasno smejati.

Ko se je smeh polegel je profesor rekel: “Sedaj želim, da prepoznate ta kozarec kot da predstavlja vaše življenje. Žogice za golf so pomembne stvari v vašem življenju – vaši ljubljeni, družina, otroci, zdravje, prijatelji in vaše strasti, to kar imate najraje – in če bi vse ostalo izgubili, in bi ostali samo oni, bi vaše življenje ostalo polno.

Frnikole so druge stvari, ki so pomembne v vašem življenju, kot je vaša služba, avto, hiša.

Pesek je vse ostalo – majhne stvari. “Če bi najprej vsuli v kozarec pesek,” je nadaljeval, “ne bi bilo prostora za frnikole ali žogice za golf. In enako velja za življenje. Če vso svojo energijo in čas posvetite majhnim stvarem, nikoli ne boste imeli prostora za stvari, ki so resnično pomembne v vašem življenju.”

“Svojo pozornost posvečajte stvarem, ki so pomembne za vašo srečo. Preživite čas s svojimi dragimi. Preživite čas s svojimi otroci in s svojimi starši. Obiskujte stare starše. Vzemite si čas za svoje zdravje. Peljite partnerja na večerjo. Igrajte se monopoli ali tarok. Vedno bo čas za to, da pospravite hišo in popravite svoj razpored.

Najprej poskrbite za svoje žogice za golf – za stvari, ki so resnično pomembne. Postavite si prioritete. Vse ostalo je samo pesek.”

Eden od študentov je dvignil roko in vprašal po pivu. Profesor se je nasmehnil in rekel, “Me veseli, da si vprašal.

Pivo je tukaj z namenom, da vam pokaže, da ne glede na to, kako polno je videti vaše življenje, je vedno prostor za pijačo s prijatelji.”

Zato si v kratkem, ne glede na to, kako polno je tvoje življenje naredi prostor za pijačo s prijatelji!

In naj bo tale deževen dan krasen navznoter in navzven.

Taja Albolena

PainPleasure_Nithyananda

Odpuščam Si …

Ko sem spomladi že govorila o odpuščanju, v članku Odpuščanje vs. Sprejemanje, si sploh predstavljala nisem kako pomembno vlogo bo odigrala sprejemljivost v mojem življenju. Rada rečem, da ni kaj odpustiti, ko se enkrat zavedaš, da je vse Eno in je Eno v vsem, da smo že del Celote, le spomniti se moramo svojega mesta v srcu kreacije. In pot v srce vodi skozi čutenje in skozi telo. Mnogi se ne zavedamo kako pomembno je stvari začutiti, če jih hočemo spustiti skozi čustveni tok in sprejeti take kot so v svojem izvoru.

V teh dneh je pogosto razmišljanje v tej smeri, da je potrebno odpustiti ljudem in stvarem, kajti soočenje s smrtjo enkrat na leto prinese na plano tudi nerazrešene stvari, ki jih nosimo v sebi. In tale teden je res zanimiv, kajti sprožajo se mogočni energijski tokovi, ki nas spodbujajo k temu, da se spustimo in končno sprejmemo.

Pot v srce vodi skozi nesojenje, kajti sojenje je tisto, ki ustvarja dualnost piedistalov in kleti. Ko imamo sami sebe v kleti (se sodimo, mučimo in trpinčimo) imamo avtoriteto na piedistalu in ko smo mi pomembna avtoriteta (sodimo druge, jih kritiziramo in mrcvarimo), imamo nekoga v kleti. In ko si v srcu, si v neskončnosti, v nesojenju kjer ni nobene potrebe po tem, da bi karkoli odpustil. Ko si Eno ni ničesar zunaj tebe, odpuščanje pa podpira paradigmo ločenosti od nekoga. Kajti, da lahko nekoga sodiš, mora biti zunaj tebe. Ko spoznaš, da v resnici sodiš samega sebe s tem, ko sodiš ljudi in situacije zunaj sebe je samo še korak do tega spoznanja, da tisto kar pozdravi situacijo, jo integrira vključuje brezpogojno ljubezen do sebe. Potreba po odpuščanju izhaja iz paradigme kjer stvari razsojamo kot dobre in slabe. Ko ni razsojanja, nimamo česa oproščati drugim ali sebi.

Ko se zavemo, da smo Celota vsega, da je vse že v nas, kajti vse je Eno in Eno je v vsem, spoznamo, da je na mestu da odpuščanje zamenjamo s sprejemljivostjo, z ljubeznijo in empatijo. Kajti ni ničesar, kar bi morali odpustiti in hkrati je potrebno sprejeti vse ploskve svojega notranjega diamanta. Negovanje in spoštovanje vseh ploskev diamanta življenja je potrebno, sprejemanje vseh delov Celote.

Zato niti odpuščanje sebi ni potrebno in ko na svoji poti pridemo v stik s svojim notranjim zapuščanjem samega sebe je bolečina soočenja s tem, kako globoko ranimo sami sebe, ko se zapustimo tako velika, da je pogosto težko sprejeti in objeti dejstvo, kako nespoštujemo sebe, kako se povozimo, kako kruti smo pravzaprav sami do sebe, v sebi. Spoznavam, da je srčni krog edino mesto, ki ima tako močno strukturo, da je kot alkemični kotel, ki nam drži sveti prostor v katerem se zmoremo spogledati sami s seboj in sprejeti. Dokler nisem imela na voljo razumevanja kako držati to posodo za preobrazbo sploh nisem šla tako globoko v sebi, kajti naša primarna potreba v življenju je trojna, tako kot so trojni naši možgani; varnost, zadovoljstvo in povezanost. To kar pozdravi naš globok občutek notranje zapuščenosti je prisotnost, potrditev tistih, ki jim zaupamo, da nas čutijo, kar čutimo. IN zato si moramo dopustiti, da smo ranljivi, da smo odprti, da smo voljni. Edina pot v srce vodi skozi soočenje s svojimi demoni, ki jih nosimo v sebi. In le ena rana je močnejša od zapuščenosti in globoke osamljenosti in to je ločenost.

Ljubezen do sebe zdravi vse rane, vendar si pogosto ljubezni do sebe ne dovolimo čutiti, dokler smo tako globoko ranjeni in tako se vrtimo v začaranem krogu, kajti zgolj mentalno ponavljanje odpuščam ti, ljubim te, brez da bi to čisto zares utelesili, to začutili v sebi, ne pomaga. Treba je iti s tokom energije, treba se je prepustiti čustvom, da bi odstranili zajezenosti, ki jih imamo v sebi. Ljubi sebe brezpogojno. Samo bodi … ljubezen.

DivineFlow nas vodi iz strahu v radost, iz stresa v ljubezen, iz glave v srce. Je tok, božanski tok, ki osvobaja. In dokler nisem povezala vseh točk v tej izjemni tapiseriji življenja nisem prepoznala kako že vrsto let sledim toku in kako ga zavestno poustvariti. DivineFlow razkriva kako zaživeti najveličastnejšo ljubezensko zgodbo na svetu, ljubezni do sebe. Kako se utelesiti in začutiti svojo Bit. In samo do 1.11.2013 je za prijave na novembrski termin na voljo 40% popust. Ker je čas, da se zaljubimo Vase!

Taja Albolena

PainPleasure_Nithyananda

rain

Razmišljaj pozitivno …

Že nekaj časa vztrajno poslušam o tem, kako pomembno je razmišljati pozitivno. Veliko se govori o tem, da je potrebno misliti pozitivne misli in se izogibati negativnim mislim. Nekaj časa sem temu sledila, veliko sem dala na afirmacije. Potem sem počasi odkrila, da afirmacije delujejo samo, če verjameš vanje in da v resnici sploh nimajo takega vpliva na nas kot verjamemo. V zadnjih letih sem se ukvarjala s tem kaj deluje in kaj ne, ko sem iskala pot iz svoje temne noči duše. In potem me je zadela resnica, da negativne misli sploh ne obstajajo. Da ne govorim o tem, da tudi negativnih energij ni … whoa, tukaj trčimo ob veliko kost za večino aktivnih iskalcev svetlobe.

Vendar s svojimi 20 letnimi izkušnjami na tej poti svetlobe lahko govorim iz lastnih izkušenj in ne le zgolj iz izkušenj na stotine prebranih knjig na tej poti, da ne govorim o celi množici obiskanih seminarjev. Na tej poti sem odkrila, da je bolj kot razmišljanje in kvaliteta naših misli pomembno to kaj čutimo. Občutki so tisti, ki kreirajo. In seveda ne morem oporekati številnim raziskavam, ki govorijo v prid temu, da naše čustveno stanje vpliva na našo DNK in da se naša DNK dobesedno zapre, ko čutimo jezo ali žalost, medtem, ko se dobesedno razvije in odpre, ko čutimo radost in harmonijo. Vendar je zaključek, ki ga mnogi potegnejo iz teh raziskav tisti, ki je zaskrbljujoč, kajti večinoma se tovrstne raziskave interpretirajo nekje v tej smeri; razmišljati moramo pozitivno in čutiti pozitivne občutke, da smo srečni in izogibati se je potrebno negativnim občutkom in to za vsako ceno. Težava ni v občutkih, temveč v našem pogledu na svet, kjer se osredotočamo na delitev pozitivno in negativno, na dualnost, ki povzroča obilo trpljenja. Naš upor, ko se upiramo tako imenovanim negativnim občutkom, ustvarja zastoje, ki jih interpretiramo kot bolečino, kot negativno občutenje. Sam občutek jeze ni niti negativen niti pozitiven, je tok energije, je energija v gibanju. In ključ je v tem, da se naučimo čutiti te tokove energije, namesto da jih poskušamo kontrolirati.

Mnogi na čustva in občutke gledajo kot na nekaj, kar ovira našo pozornost na duhovni poti in zaradi tega si pogosto prizadevamo, da bi jih bolj ali manj uspešno odrinili na stran. S tem ko jih poskušamo kontrolirati v svojem življenju vedno bolj postajamo otopeli. In ko ne čutiš več, ne čutiš niti radosti in ne bolečine. Ljudje menimo, da smo napredovati na svoji poti in smo na konju, dokler se nam v življenju ne zgodi nekaj, kar nas močno pretrese, zbudi in prizadene kot je smrt ljube osebe ali razveza, ko smo zapuščeni ali izzvani. In tukaj govorim iz lastne izkušnje in izkušnje mnogih žensk s katerimi zadnja leta delam.

Ob življenjskih pretresih se vsi občutki vrnejo kot tzunami in nas preplavijo in pogosto enostavno ne vemo kaj bi z njimi. Zavestno zavedanje tega kaj čutimo v vsakem trenutku in zavestno usmerjanje toka je nujna dnevna praksa, ki bi jo morali usvojiti. Ključ je v tem, da spoznamo, da toka ne moremo nadzorovati, lahko pa deskamo na tem valu toka in se usmerjamo tja, kamor želimo, kamor zavestno izbiramo. In to je mojstrenje sebe.

S tem, ko sprejmemo vse kar je, ko opustimo svoje upiranje, prenehamo ustvarjati jezove in ovire v tem toku, ki ima naravno tendenco, da teče. Če ga zajezimo ustvarimo silo in s tem ustvarjamo na-silo, ali na-silje. Nasilje je naša kreacije in izhaja iz upiranja toku. Praksa zato ni, da se upiramo jezi ali žalosti ali strahu, temveč da si dopustimo, da jo izkusimo brez drame, brez projiciranja na druge, brez obtoževanja in kritiziranja, temveč da se namesto tega sprostimo v toku jeze. Da si dopustimo, da čutimo jezo. Tovrstno sprejemanje, ko se odpremo v sproščenosti, povzroči, da energija steče in da upiranje ni potrebno. Namesto destruktivne sile, ki bi nasilo poskušala dobiti našo pozornost smo soočeni z darilom energije, ki ga občutek nosi s seboj.

Ključ je v naši sposobnosti, da ostajamo odprti in da ustvarimo ljubečo posodo prisotnosti tukaj in zdaj, kar od nas zahteva, da smo v svojem telesu, v tem trenutku. Ko ste v preteklosti ali prihodnosti ste v svoji glavi, da bi lahko biti v sedanjosti, se je potrebno spustiti v telo in začutiti svoje občutke. Praksa čutenja je ključ do zadovoljstva po katerem ženske tako močno hrepenimo. Radost in notranje zadovoljstvo ustvarjata občutek izpolnjenosti, v tem trenutku – zdaj.

Zato samo bodi, čuti in kreiraj iz srca. Kajti, ko si v svojem telesu, ko se odpreš čutenju, lahko vstopiš v srce. Pot iz glave v srce vodi skozi telo, pri ženski skozi maternico. Ni druge poti. Potrebno se je utelesiti in sprejeti vse svoje občutke, namesto da se trudimo biti pozitivni. Potrebno je sprejeti namesto, da poskušamo nadzirati. In to je pogosto precej lažje reči, kot živeti. DivineFlow razkriva kako to prenesti v svoje vsakodnevno življenje, kako zaživeti na tem valu radosti, ki si ga tako želimo. Kajti verjamem, da velja; Vse je dobro na tem svetu.

Namaste.

Taja Albolenarain

circle-of-women

Pomen prostora

Od leta 1996 se ukvarjam s feng shuijem, s starodavno vedo oblikovanja in ustvarjanja prostora. Feng shui me je oblikoval osebnostno in z njim sem se podajala v svoje globine. Seveda sem bila nemalo presenečena, da me je pripeljal nazaj k meni, v moj notranji prostor, bolj natančno v moj center moči, v mojo maternico.

Ko sem se začela izobraževati na področju medsebojnih odnosov, me je presenetilo dejstvo, da moški obvlada komponento časa in da je tisto, kar mu predstavlja izziv pomanjkanje prostora, medtem, ko je ženska tista, ki naj bi obvladala prostor in  ki ji je izziv komponenta časa. JIn in Jang. “Ki naj bi” sem napisala namenoma, kajti večinoma smo ženske zapustile svojo ženstvenost, svojo žensko esenco v sebi, se podale na moški teritorij in s tem pozabile na svojo sposobnost ustvarjanja prostora. In ustvarjanje prostora je umetnost, ki so jo včasih obvladale ženske, saj so bile ženske tiste, ki so skrbele za Dom, za ognjišče in ki so ustvarjale sveti prostor za družino.

Ženska sveti prostor oblikuje iz svojega notranjega prostora, iz svoje maternice. In ta sveti prostor, ki ga imenujemo tudi Dom, je pravzaprav sveta posoda, v kateri se odvija sveta alkimija preobražanja svinca osebnosti v zlato duše za vse domače. Ženske smo popolnoma pozabile na izjemen zaklad, ki ga nosimo v svojih telesih in ki v sebi skriva to izjemno sposobnost čiščenja in preobražanja nečistoč v zlato.

In ko sem dojela zgoraj napisano sem ob tem dobila uvid v to, zakaj so druženja kot so sveti krogi, druženja v krogih za ženske tako izjemnega pomena. Krog je tisti, ki povezuje, ki ustvarja posebno energijsko dinamiko, ustvarja sveti prostor, to posodo v kateri se dogaja proces notranje alkimije. Šele, ko se je postavil celoten koncept DivineFemme sem dojela, kako je ojačano energijsko polje, ki ga ženske v krogu ustvarimo tisto, ki širi naše zavedanje in ki širi naše občutenje. Skupaj lahko potujemo dlje in prepotujemo daljšo razdaljo, kot price, ki letijo v jati, v posebni v formaciji, ki jim omogoča, da potujejo dlje in bolj učinkovito, kot če bi bile same. V svetem krogu, ki ga oblikujemo skozi vsa druženja dostopamo v svoje globine, širimo svojo čustveno paleto, česar same ne bi mogle narediti.

Ko sem v zadnjih letih prihajala do skopih informacij o tem, zakaj so ženska druženja tako bistvenega pomena za ženske, je bila ena najbolj presunljivih informacij ta, da v delu na sebi, ko si sam s seboj lahko prideš le do neke točke. Potem je potrebno tej vertikalni globini dodati še horizontalno širino, povezanost, druženje, praznovanje, to da svojo izkušnjo deliš z drugimi. JIn in jang. Gre za to, da ženske hrepenimo po tem aspektu potrditve, da nam je nekdo priča, da nas nekdo vidi. Kot je bilo v filmu Avatar vedno znova in znova sišati: “Vidim Te!”

Da bi resnično lahko pozdravila svoje izvorne ranjenosti, moraš imeti občutek, da te nekdo vidi in potrjuje tvoj obstoj. Na razumskem nivoju nekaj, kar morda nima globljega smisla, vendar je na energijskem področju to ključnega pomena. Biti v družbi drugih žensk prepoznana, občutena, videna, slišana je brezmejno dragoceno. Neopisljivo je, dragoceno je. Je tisto, kar je ustvarjalo in še ustvarja in drži skupaj rdeči šotor.

Praksa odpiranja srca in sprejemljivosti je v dneh v katerih se nahajamo neprecenljiva. Brez cene je, kajti to, kar naredi zate je tako dragoceno, da je neopisljivo. Kajti, če hočeš ustvarjati odnose, sploh intimne odnose, partnerstvo – potem se je potrebno najprej spustiti v telo, da bi lahko začutila in izkusila razcvet v svojem srcu. Srce prebujamo skozi svojo maternico in moški svoje srce prebudi skozi penetracijo ženske ljubezni, ki se iz njenega srca zlije v njegovega.

Hočete moške, ki so res moški? Postanite ženske, ki imajo to kapaciteto, to sposobnost, da svojega moškega penetrirajo skozi svoje prsi, da dvignejo ljubezen, ki so jo prejele skozi njegovo penetracijo v maternico in jo dvignejo skozi svoje prsi v njegove prsi. To je Tantra. To je Ljubezen.

Vendar ne gre brez treh pomembnih korakov:
1. Če hočeš to doživeti, če želiš to izkusiti v svojem življenju, se moraš odpreti. Brez tega ne gre. Ženska sprejema skozi svojo maternico in deli skozi svoje prsi. In da bi se lahko potopila v ta notranji ocean ljubezni in energije, da bi lahko držala posodo za vso to energijo, ki ti je na voljo, se moraš spoznati in se objeti taka kot je.
2. In ne le to, drugi korak je, da se v polnosti sprejmeš. To, da držiš svoj sveti prostor je povezano s tem, da zakrpaš vse luknje v svoji sveti posodi, v svoji maternici, da bi zmogla držati in zbirati energijo v njej, da bi lahko z njo kreirala.
3. In v tretjem koraku to dvigneš v svoje srce ter rodiš samo sebe, rodiš svoj polni potencial, svojo izjemno lepoto in edinstvenost skozi svoje srce, ter svojo svetlobo zliješ v svet. Ženska deli sebe skozi svoje srce. Gre za daritev, ki jo ženska ponudi svetu skozi svoje srce.

Vsi trije koraki so pomembni. In ko opazujem ženske, jih ima veliko težave že na prvi pomembni točki, sprostitvi, ker se ne odprejo v maternici in ne dovolijo, da bi jih zavest penetrirala, so v zakrčenosti in same sesujejo svoj prostor.
Mnoge imajo težave v tem, da je njihova notranja posoda tako poškodovana zaradi kaznovanja, sramotenja in zlorab vseh vrst, da je kot sito in sploh ne drži energije, ker vsa energija odteka takoj, ko vstopi vanjo.
In potem so še tiste, ki ne vedo kako dvigniti energijo v srce, ki se ne počutijo dovolj varne, da bi sebe delile s svetom.

Prostor je bistvenega pomena, prostor ki ti omogoči, da se vsega spomniš. Prostor, ki te neguje in hrani, ki te vsakič znova spomni, da si edinstvena, da si enkratna, da si tukaj z namenom in da tvoj obstoj zadošča. In DivineFemme srčni krogi naredijo točno to … spomnijo te.

DivineFemme srečanja so oblikovana z namenom, da opogumljajo in spoštujejo sveti prostor vsake ženske, ki vstopi v naš sveti krog in njeno potrebo po tem, da je zanjo poskrbljeno brez potrebe, da bi žrtvovala Sebe, svojo avtentičnost, da bi bila videna ali sprejeta. Instinktivno ženske poskušamo ugajati in ustrezati drugim, da bi bile sprejete in ob tem zapustimo sebe. Ob tem pogosto pozabljamo, da ko zapustimo Sebe in se ločimo od Sebe, ko sesujemo svoj sveti prostor enostavno ne obstajamo.

Vabim te, da poskrbiš zase. Da si to kar si in da to svojo avtentično, sijočo Žensko deliš z ljudmi in s svetom.

Bodi Sijajno!

Hvala, da si.

Taja Albolena

 

hheart

Inteligenca srca

Ena velikih modrosti pravi, da tisto čemur se upiramo vztraja in tisto, kar opazimo izgine.

Edina stvar, ki jo v življenju resnično lahko in jo moramo izmojstriti je naša pozornost; čemu namenjamo svojo pozornost? Resnica je, da smo celostni taki kot smo, da je vse del nas in nič ne rabimo popravljati v sebi, kajti ničesar ni, kar bi bilo polomljeno. In kot sem že mnogokrat delila na svojem blogu ne gre za to, da se česarkoli znebiš, kajti dejstvo je, da bolj ko nekaj zanikaš in skrivaš v sebi, večjo moč ima in bolj se te “drži”. Ključ je v sprejemanju vseh delov in aspektov sebe. Izziv s katerim smo soočeni je v resnici to, da spoznamo; kdo sem jaz? Kajti ko spoznamo in objamemo vse dele sebe, to, kar smo mislili, da nas kontrolira enostavno izgine.

Ko s svetilko zavesti posvetiš v svoje temne, senčne, skrite dele sebe, tema izgine. In ti samo si, malo bolj razsvetljen, malo bolj celosten.

Trajna preobrazba pride, ko sprejmeš, kdo si v resnici, brez potrebe, da bi katerikoli del sebe zanikal ali ga skril. Da stopaš v stik in izražaš več sebe, pa moraš vzljubiti sebe takega kot si.

Zelo se me je dotaknila inteligenca srca, ki je povezana s tistim delom v naši notranjosti, ki mu pravimo avtentični jaz. Ko sem prvič naredila vajo za prepoznavanje svoje notranje tridelnosti ega ali nižjega jaza, avtentičnega jaza in višjega jaza, sem presenečena ugotovila, da je moj avtentični jaz tisti del, ki v sebi nosi sočnost, živost, navdušenje in radost ter da vse to čutim v svojem srcu. Tako se je začela moja pot v polno razumevanje in razkrivanje globin modrosti srca.

Avtentični jaz je del nas vse od začetka našega življenja, kajti rodili smo se močni in polno živi. Vendar smo skozi svoje otroštvo izkusili mnoge izkušnje, ki so bile daleč od ljubečnosti in podpore naše avtentičnosti. Sojenje, kritiziranje in obsojanje okolice je povzročilo, da smo se ločili od te modrosti srca v sebi in oblikovali osebnost, ki se identificira z razumom in pogojevanjem družbe, ki ga sama imenujem udomačevanje.

Strategije, ki smo jih prevzeli v času udomačevanja, so znotraj nas, natančneje v naših mislih, prepričanjih, vzorcih ter posledično tudi v močnih, neprijetnih čustvih. Vsi otroci imajo stik s primarno srčno vibracijo. Vendar skozi odraščanje in socializacijo izgubijo stik s svojim srcem, se ločijo od njega. Lahko bi rekli, da srce prekrijemo s številnimi psihološkimi vsebinami. In ko odrasli ljudje želimo odpreti svoje srce najprej naletimo na vse pogojevanje, in strategije, ki nam onemogočajo, da bi slišali sporočila svojega srca.

Dejstvo je, da so nam nekoč vse strategije, ki smo jih razvili služile, nas česa obvarovale ali pa so nam omogočile zadovoljiti naša hotenja. Vendar so ti miselni vzorci iz našega otroštva danes lahko velika prepreka na poti našega napredka v življenju. To lahko prepoznamo v občutkih praznine, iztrošenosti, naveličanosti, ko enostavno ne zmoremo sprejemati avtentičnih odločitev in si zastavljati realnih ciljev. Počutimo se kot bi bili odrezani od vira, ločeni, kajti to kar lahko prepoznamo je zmanjšan dotok naše življenjske energije in kreativnosti. O sočnosti in entuziazmu pa itak ni ne duha ne sluha.

Ena najpogostejših ovira na naši poti razvoja so tisti vzorci, ki imajo poleg psihične in vedenjske moči tudi energijsko in dostikrat tudi arhetipsko moč. To pomeni, da so tako splošni kot osebni in da so se utrjevali skozi generacije pred nami. Ravno zaradi tega so zelo trdoživi. Štiri takšne »prebivalce« naše duševnosti tako slikovito poimenujemo žrtev, saboter (kritik), ustrežljivka (ki jo imenujemo tudi prostitutka) in otrok.

Gre za notranje vloge oz. psihične mehanizme, ki so naši mogočni zavezniki na poti rasti. Vsi štirje delujejo kot zaviralci razvoja, vendar vsak nosi v sebi tudi mogočno lekcijo in če se zmoremo spogledati z njo in jo sprejeti ter objeti v sebi to postanejo naši najveličastnejši zavezniki. Vsi deli naše notranjosti si želijo naše pozornosti in vse kar je v resnici potrebno je, da si zmoremo te dele sebe ogledati in spoznati, kakšno je sporočilo znotraj utečenih vzorcev.

In tako občutek, da smo nemočni ali celo žrtev neke situacije ali svojih šibkosti, kliče na plano naše samospoštovanje. In bolj ko je to samospoštovanje rojeno iz globin naše biti, manj je podvrženo zahtevam drugih ljudi in okoliščinam.

Saboter pretanjeno razkriva skrite strahove, ki nas obvladujejo. Kliče po prebujanju poguma, da bi se lahko soočili z življenjem, takšnim kot je, brez potrebe, da ga spreminjamo v skladu s tem, kakšno mislimo, da bi moralo biti. Saboter nam razkrije tudi naše notranje samozaupanje. In saboter je izjemno močan v naši psihi, zahteva veliko pozornosti in zgolj z razumskimi razlagami in pristopi mu ne pridemo blizu.

Ustrežljivka je seveda prav posebno poglavje. Čeprav mnogi menijo, da so prostitutke tiste osebe, ki prodajajo svoje spolne usluge za denar gre za enega najbolj izjemnih trikov našega razuma, kajti prostitutka je naš notranji arhetip, ki nas preizkuša, kje smo voljni prodati svoje na novo pridobljene moči in energijo za nekaj, kar si običajno želi naš nižji jaz; novo službo, partnerja, nekaj materialnega, bogastvo ali status. Njena skrita moč leži v je v prebujanju vere vase in v svojo moč. Ko spoznamo, da se nam ni potrebno udinjati in prekomerno prilagajati niti kupovati ljubezni, trgovati za fizično ali psihološko varnost, je prostitutka svojo vlogo opravila. Energija, ki je bila usmerjena v zunanji svet zaradi pridobivanja neke oblike varnosti, se obrne navznoter, da bi poiskala avtentično moč in oporo v sebi.

Otrok je tisti del nas, s katerim se moramo soočiti v sebi, če resnično želimo odrasti. Kajti prevzemanje odgovornosti zase in za svojo ustvarjalnost, sta njegovi skriti lekciji. Prevzeti odgovornost in odrasti pa je za mnoge velik izziv. In potrebno se je soočiti z vsemi aspekti našega notranjega otroka, ki je povezan z ranjenostmi, ki smo jih prejeli v najzgodnejšem obdobju našega življenja. In ker so ti mehanizmi del našega živčnega sistema, jih preigravamo ne glede na svojo starost dokler jih nismo voljni pogledati od blizu, jim nameniti svojo pozornost in jih objeti v sebi, jih vzeti za svoje. V otroku lahko najdemo vir nove ustvarjalnosti, a le, ko se zacelijo rane otroka in potešijo naši primanjkljaji, ki jih iščemo v zunanjem svetu.

Objemi otroka v sebi je druženje, ki je nastalo v želji, da se soočimo in objamemo v sebi vse štiri zaveznike, jih ozavestimo in se pomirimo z njimi. Skozi osem srečanj spoznamo pet arhetipskih razsežnosti otroka in ostale tri preživetvene arhetipe, se z njimi srečamo in jih objamemo v sebi.

Inteligenco srca prebujamo skozi štiri zelo enostavne korake, ki nam v praksi povzročajo nemalo težav in to so; poslušanje, sledenje srcu, odpiranje srca in komuniciranje iz svojega srca. Izziv je v tem, da ko se približamo srcu in želimo navezati stik z njim najprej naletimo na vse strukture, ki smo jih izgradili okoli njega, z vsem, kar smo skrili v senco. Soočenje s svojo senco je nujni korak, če hočemo resnično utelesiti in živeti modrost srca. In tukaj bližnjic žal ni. Če hočemo v srce, pot vodi skozi notranjo temo in to je včasih res strašljivo. Vendar je vredno, in pogosto odkrijemo, da je bil na delu ravno naš saboter, ki je pretanjeno serviral številne strahove, ki so nas držali stran od notranjega zlata.

Opazovanje, motrenje, čuječnost so izjemno pomembna stanja zavesti na poti prebujanja srčne inteligence. Zakaj? Umetnost nevpletanja nam omogoča, da gledamo, zato da bi videli in razumeli širše, kot je videti na prvi pogled. Ljudje smo največkrat reaktivni, kar pomeni, da bolj ali manj avtomatično reagiramo na svoje misli, občutke, želje in potrebe, kot tudi na besede ter dejanja drugih ljudi. Mehanizem »akcija – reakcija« pa je pot v nezadovoljstvo, zapletanje odnosov in krepitev negativnih čustev.

Ko znamo samo Biti, biti priča, samo opazovati, se spontano pojavi ustrezen odziv, ki je sinteza starih izkušenj in novih možnosti. Reakcija je avtomatična, naučena, notranji odziv pa je na drugi strani zavesten, kreativen in najbolj primeren situaciji. Gre za intuitivno akcijo, ki jo zaznamo kot ustrezno in ki izhaja iz celote. Gre za celovit pogled, široko sliko, kjer lahko vidimo vse aspekte povezane v celoto.

In za tovrsten vpogled vase je potrebno razviti veščino notranje kontemplacije in refleksije, vpogleda vase. Ključno je seveda to, da smo resnični s seboj in iskrenost je bistvena.  Sčasoma bomo opazili, da postajamo vse bolj odzivni in manj reaktivni.

Srčni krogi so praksa, ki jo je razvil Tej Steiner in so namenjeni praksi srčne inteligence. V njih enostavno samo si v polju razširjene zavesti, si priča zase in za druge in v tem ojačanem polju srčnosti se dogajajo čudeži vseh vrst. SiStar srčni krogi so srečanja namenjena ženskam, da obnovimo svojo povezavo z notranjo kreativnostjo, živostjo in sočnostjo, da okrepimo stik s svojim avtentičnim jazom in živimo svoj avtentični jaz. Naslednji srčni krog je v petek 4.10.2013. Vabljena.

Namaste.

Taja Albolena

hearts

cool-girl-behind-the-mask-wallpaper

Zakaj strah?

Mnoge ženske, ki prihajajo k meni na individualne posvete ali skupinska srečanja mi povedo, da jih je strah, da imajo tremo in da jim je slabo kot bi bile na ocenjevanju, preden pridejo do mene. Dolgo časa nisem imela odgovorov na tovrstno doživljanje in v tem času sem pogosto povedala strankam, da sem neizprosna, da se me ljudje bojijo, ker jim ne pustim, da ko smo enkrat v procesu, ko potujemo skozi zadeve, da bi sabotirali in rekli, da se ne gredo več. Vodim v senco, vodim v proces in tudi ven iz njega. Rada rečem, da je aspekt bojevnice v meni zelo močan, v resnici pa gre za arhetip zdravilke, šamanke, ki je tisti, ki vodi v proces in tudi ven iz njega. Naučila sem se zaupati in slediti tej moji notranji vodnici, ki se v moji arhetipski karti pojavlja kot spreminjevalka oblik. Ona je tista, ki drži alkemično posodo v kateri poteka sveta alkimija, notranji proces preobražanja svinca v zlato.

In potem vsake toliko pride kak kompliment in pohvala, kako močno to, kar delim z ženskami, preobraža njihova življenja in pogled na svet. In tako sem dobila odgovor zakaj je toliko žensk strah, da bi prišle na srečanja. Ker res ne grizem in sem čisto prijazna :) Vzrok je v egu. Kajti ne glede na to, da smo sveto prepričani, da si želimo spremembo in da hočemo spremeniti svoje življenje, ko resnično stopimo na pot preobrazbe, ego pokaže svoj pravi obraz in začne se samosabotaža. In ljudje sabotiramo svoj uspeh, svojo rast, svojo preobrazbo. In ko sem dobila informacije o egu in kako se nerad razkriva, da ga pogosto sploh ne poznamo, sem dojela zakaj je bojevnica tako močno del mojega arhetipskega kolesa. Ker zalezujem svoj ego in svojo senco, ker ga vedno znova zbezam na svetlo in se soočim z njim, ker sem stopila na pot ljubezni in si upam iti v srečanje s svojimi največjimi demoni. Zakaj? Ker pot ljubezni pravi, da je za celostnost potrebno soočenje s celim sabo, z vsemi deli, tistimi lepimi in tistimi malo manj lepimi. In v tem procesu asistiram tudi tistim, ki prihajajo k meni.

Ego prepoznamo po upiranju. Ko se nam nekaj zelo upira to kaže na dejstvo, da nekaj ne želimo videti in da sabotiramo proces in svojo rast. Ego je tisti prestrašeni del vaše notranjosti, ki se oklepa znanega, ki hoče razumsko razlago in se ščiti pred različnimi stvarmi, ki so strašljive in grozljive v naših življenjih. Ego se na vsak način hoče izogniti, da bi bil viden in prepoznan, zato se ščiti, zato potrebuje maske in ščite, da je “varen”. Ego si bo vedno izbral znane strukture v vašem življenju; znano osebo, partnerja, znan prostor, znano službo, znane prijatelje, ker ga je groza neznanega. Ego ne mara neznanega, kajti v neznanem nima nadzora in ne more konrolirati okoliščin.

Ego se pokaže vedno, ko se zavežemo sami sebi in svoji evoluciji, svoji rasti. Takrat z vsemi mogočimi in nemogočimi načini poskuša onemogočiti razvoj in rast tudi tako, da nas prepriča, da resnično delamo na sebi in da napredujemo. Pogosto si mečemo pesek v oči in se delamo, da ne vidimo resnice, kajti resnica boli in resnica razkrije iluzijo, ki jo predstavlja ego.

Izjemno pomembno je, da na poti osebnega in duhovnega razvoja prepoznamo, da je ego pravzaprav investicija v samopodobo, ki jo želimo za vsako ceno ohraniti nedotaknjeno. Da ego potrebuje zgodbo o tem kdo smo in kaj počnemo, da je ego tisti, ki mu je pomembno kakšni smo.

Dokler ustvarjamo identiteto in si prizadevamo za to, da je naša identiteta neomadeževana, skrivamo podrobnosti za maskami in pometamo stvari pod preprogo, da nas ne bi videli, kakšni smo v resnici, investiramo svojo pozornost in svojo energijo v ustvarjanje zgodbe. In dokler se identificiraš s stvarmi, ljudmi ali situacijami v resnici ne moreš ustvarjati avtentičnih odnosov.

Ego ima čustveno potrebo po tem, da sebe vidi na točno določen način. In zelo brani to svojo samopodobo. In zakaj se ego razburi, ko resnično stopimo na svojo duhovno pot, ko se zavežemo temu, da utelesimo svoj božanski jaz? Ko spoznaš svojo veličino, ko prepoznaš kako izjemno velik si v resnici, da si eno z vsem in vse v enem, tvoj majhni svet izgubi svojo pomembnost. Ego si prizadeva za ohranitev svojega majhnega sveta, svoje škatlice, v kateri je vse na svojem mestu, kjer ima vsaka oseba svoje mesto in kjer je vse pod nadzorom. Ko se pokaže izvorni jaz, to majhno škatlico odnese vihar.

In če tega ne bi doživela na lastni koži, ne bi zmogla razumeti strahu in panike mnogih, ki se odločijo za moje storitve. Bolj, ko se bližajo druženja in srečanja, bolj imajo ljudje težave, pogosto se sabotirajo tako daleč, da enostavno zbolijo in ne morejo priti. Ego hoče braniti svoje omejitve, pa naj stane kar hoče. Ključ je v tem da prepoznamo, kako se branimo, da spoznamo, kako se upiramo, da si dovolimo, da to začutimo in potem kljub temu, da nas je strah izberemo to, čemur smo se zavezali. In moja zaveza je zaveza ljubezni, da hodim po poti ljubezni, kjer najprej ljubim sebe, kjer sem ljubezen, ljubezen v akciji, ki ji pravimo življenje.

Da bi lahko presegli Ego je pomembno, da se nehamo ukvarjati s tem kdo jaz sem v smislu identifikacije z vlogami in maskami in da resnično začutimo svojo Bit, da samo si in da tvoj obstoj zadošča. Kajti, ko se povežeš s svojo bitjo in samo si, si v stiku s svojim avtentičnim jazom, ki želi razvoj in napredek, ki ga vodi strast in radost. To je tisti del, ki ga prebujamo na srečanjih in s katerim se povezujemo. Ta del v nas nas vodi v celoto nas samih v enost, kjer smo eno v vsem in vse v enem. In da lahko v polnosti stopiš na pot enosti se moraš soočiti s svojimi ranami, s svojimi ranjenostmi, s tem kar boli navznoter. In arhetip otroka je tisti del v nas, ki drži notranje ranjenosti, se jih oklepa in skozi te leče izdanosti, nesprejetosti, zlorabljenosti, zapuščenosti in ločenosti vedno znova zahteva našo pozornost in išče nekoga v zunanjem svetu, ki bi nam igral starša. Otrok v nas kriči: “Pusti me primeru!” in v isti sabi joka: “Prosim, pridi, poišči me. Dvigni me. Objemi me. Prosim ljubi me!” In potem nam ni čisto nič jasno, ker smo v taki notranji zmedi. Soočenje s svojim notranjim otrokom je ključno za našo osvoboditev.

Čas je, da odložimo svoje maske in pokažemo svoj avtentični, izvorni jaz.

Si upate?

Taja Albolena

cool-girl-behind-the-mask-wallpaper

PainPleasure_Nithyananda

Ljubezen do Sebe

Ko se otrok rodi nima nobenih možnosti za preživetje, če zanj ne poskrbijo starši ali skrbniki.
In ena najpomembnejših potreb otroka je ljubezen.
Zato otroci razvijejo strategije kako dobiti vsaj minimalno količino ljubezni, ki jo potrebujejo dobesedno za preživetje.

In te strategije kako si pridobimo ljubezen niso zgolj otroške strategije.
Ko odrasteš jih neseš s seboj in deluješ po njih tudi, če se jih ne zavedaš.

To predstavlja osnovo s katero vstopaš v partnerske odnose in pogosto od partnerja pričakuješ, da bo izpolnil tvoje potrebe glede ljubezni. Kajti ljubezen povezuješ s preživetjem.
In ko si mnenja, da potrebuješ ljubezen, se v tebi zbudi mehanizem preživetja, ki operira v najstarejšem delu tvojih možganov.

In ko ti grozi, da boš izgubila ljubezen, ne moreš biti razumna glede tega, kajti oglasi se najstarejši del možganov, ki zaseže celotno kapaciteto možganov in tvoj logični razumski del ti ni več na voljo.
Zdaj deluješ iz strategij svojega otroka, ki si jih razvila v samem začetku svojega življenja.

Ljubezen do sebe je razumevanje, da si ljubezen. Kajti Jaz je ljubezen.

Gre za to, da objameš celo sebe, vse aspekte sebe, celoto.
Praksa ljubezni do sebe je da delaš stvari ob katerih se dobro počutiš, ki jih delaš rada. V katerih uživaš.
In to vsak dan.

Pomembno je, da imaš stvari, ki povzročijo, da se počutiš dobro, da si zadovoljna, srečna, radostna in ob katerih se počutiš pomirjujoče.
Kadar mi gre res slabo so moje dnevne prakse topla kopel, topel čaj, moja najljubša glasba … nežna sem s seboj.

Ljubezen do sebe je temelj za odpiranje tvojih darov, tvoje intuicije.

Pomembno je, da se prenehaš primerjati z drugimi in začneš brezpogojno ljubiti sebe, taka kot si.
Ljubi svoje telo. Ljubi svojo Dušo.

To kar opažam pri veliko ženskah in kar je bila dolgo časa moja hiba je bilo iskanje potrditve v zunanjem svetu. Iskanje ljubezni v zunanjem svetu.

Ženske zamenjujemo ljubezen z iskanjem odobravanja.

Dolgo časa sem verjela, da če bom shujšala, če bom bolj delovna, bolj pridna, bolj pametna, bolj lepa, bolj … karkoli, potem me bodo imeli radi, potem bom vredna ljubezni.

In ko iščeš diete, obliko telovadbe, ki bi ti pomagala postati boljša kot si v tem trenutku, s tem pravzaprav kažeš, da ne ljubiš sebe brezpogojno, kajti postavljaš si pogoje.
Rada se boš imela šele, ko boš shujšala, ko boš usvojili veščine, … ponavadi iščeš stvari okoli sebe, zunaj sebe, ki bi ti pomagale narediti nekaj v zvezi s tem.

Sama pravim, da je resnično čas, da se usmeriš navznoter. Ko gledaš okoli sebe in se primerjaš z drugimi, se sodiš v svoji glavi in si govoriš, da bi morala nekaj narediti v zvezi s tem … shujšati je verjetno najpogostejša napaka, ki jo ženske najdemo na sebi, s tem izražaš kako pogojna je tvoja ljubezen do sebe v resnici.

Ljubezen do sebe pomeni, da si ok, taka kot si.

Sprejemaš sebe. Čisto ok si, točno taka kot si.
Pravzaprav je resnica ta, da ne le, da si ok, lepa si taka kot si.

Ali lahko to sprejmeš? Ali se takoj v tvoji glavi oglasi tisti glas, ki začne naštevati razloge, zakaj to zate ne drži?

Pogosto se takrat, ko se odločiš, da se boš ljubila brezpogojno oglasi notranji otrok, tisti del tebe, ki v sebi nosi ranjenosti še iz otroštva, kajti želi si biti ljubljen in sprejet.
In takrat se pogosto pokaže to, da zgolj moč volje ne zadošča.

Stres tvojih ranjenosti te preplavi in posežeš po sladkarijah, po hrani, pijači, greš nakupovat ali se skriješ v svet zabave ali virtualni svet igric.

Skozi prakso sem ugotovila, da se je s tem delom sebe enostavno potrebno soočiti, če želiš napredovati, rasti, kajti vedno znova se ustavljaš na enih in istih zgodbah. Da si izigrana, izdana, nesprejeta, zlorabljena, zapuščena.

Smo energijska bitja. Kar misliš o sebi, pošiljaš iz sebe in to dobiš nazaj.

Rešitev? Ljubi sebe brezpogojno.

Nič od zunaj te ne more “popraviti” ali “spremeniti”.
V resnici lahko le v sebi najdeš zadovoljstvo, srečo, radost in izpolnjenost.

Čas je, da vzljubiš sebe, brez kakšnega posebnega razloga.
Ne rabiš razloga, da se ljubiš brezpogojno.
Tvoj obstoj zadošča.
Vse že imaš na voljo.
Ljubi se zdaj, taka kot si.
Brez potrebe, da bi morala biti 20 kg lažja ali manj siva, bolj polikana ali manj utrujena.

Več s teboj delim v spletnem programu Objemi Sebe. Opis najdeš tukaj…

Hvala, da si!

Taja Albolena

Fall-Leaves-beautiful-Autumn-31000

September bo mesec izzivov

Mesec pred nami test, ki nas bo izzval v tem kako iskreni smo sami s seboj. Kajti iskrenost je ena tistih vrednot, ki nas rada spravi v zadrego. Resnica je lahko ostra in neprijetna in včasih naredimo vse, da bi se ji izognili. September bo mesec, ki nam bo pokazal kako iskreni smo tudi v odnosu z drugimi, kajti pogosto poskušamo biti prijazni do drugih in se v dobri veri pretvarjamo, brez zavedanja, da to od nas zahteva izjemen napor. Kajti laž je tista, ki na dolgi rok zapleta naše življenje, hkrati pa nas je strah, da bi bili razkriti. In ravno zaradi tega je biti iskren veliko olajšanje. Naliti si bo potrebno čistega vina predvsem v povezavi s prevzemanjem odgovornosti za svoje življenje in za to, kar kreiramo.  O tem se govori, piše, beremo knjige, poslušamo seminarje. No september je tak enomesečni test kako dobro to živimo v praksi. Kajti september vas bo izzval in to dnevno na temo sprejemanja odgovornosti. Veliko bo izzivov na temo ali je to moja odgovornost ali je to stvar nekoga drugega? Mesec nas bo soočil s tem kako odrasli smo in kako sprejemljivi smo, koliko smo odprti in voljni da si povemo resnico. Kakšna je stopnja naše odgovornosti?

Na prvi pogled se zdi, da je izražanje resnice neprijetno in bolj težavno kot če si povemo resnico. Vendar je to tudi preizkus tega ali smo voljni, da prevzamemo polno odgovornost zase, za svoje življenje, za svoje kreacije. Zdaj je resnično čas, da nehamo stvari prelagati na druge in pričakovati od drugih, da nas bodo reševali ali nam pomagali. Nihče ni odgovoren za svoje starše, svoje partnerje, prijatelje ali otroke. September nam bo pokazal kako odgovorni smo v svetu v katerem živimo in ali smo pripravljeni sprejeti posledice svojih izbir. In hkrati nas mesec sooča z razsodnostjo, kaj je moje in kaj ni moje? Ali sem kanta za smeti za zadeve drugih ljudi?

Prisiljena vljudnost, ki ne izhaja iz srca, temveč iz strahu, da bomo izstopali ali da bomo soočeni z obtožbami in prerekanjem pogosto povzroči zadrege. Ljudje pogosto rečemo da, ko v resnici želimo reči ne. Rečemo ja velikim obveznostim, kot je poroka, nakup hiše, delu, ki ga ne maramo. Posledica je, da živijo zlagano življenje z nekom, ki ga ne marajo, v hiši, ki jo sovražijo in delajo delo, ki ga ne marajo. Živijo življenje, ki ni njihovo in ob tem izjemno trpijo v svoji notranjosti. In to vse samo zato, ker niso imeli poguma in iskrenosti do sebe, da bi izrekli preprosto besedico, ki bi jim prihranila vse muke in bi jih odrešila: »Ne.«

Ta mesec vam bo dal vetra, če se še vedno žrtvujete za druge, če se počutite žrtev okoliščin v svojem življenju, prav tako pa vas bo soočil z nepotrpežljivostjo, nesprejemanjem sebe, še posebej če sebe zaničujete, se ponižujete, se grajate, … Pokazalo se bo kje ste ujeti v svoj ego, kje udrihate po sebi, ker niste popolni, dovolj dobri, skratka, pokazale se bodo ranjenosti izdaje sebe, zanikanja sebe, zlorabe sebe, zapuščanja sebe in ločevanja od sebe. Ravno iz tega razloga sem se odločila, da ponovim spomladanski program Objemi otroka v Sebi, da se bomo pomirili s temi ranjenostmi, ki jih nosimo v sebi.

Ključ je v tem, da se vsak trenutek 24/7 spomnite te preproste resnice, da Vi kreirate svoj svet in vse v njem. Da ste iskreni s seboj in da si poveste resnico. Skrajno neprijetno, še posebej takrat, ko gre vse narobe, preverjeno! Vendar je prvi korak ta, da to prepoznaš in da si priznaš, da prevzameš odgovornost za to kar se dogaja, to je prvi korak. Šele potem, je možno narediti preobrazbo oziroma to preseči v sebi, kajti po mojih opažanjih nimaš kaj spreminjati. Ko se zavedaš, da vse samo je, veš tudi, da nimaš kaj spreminjati, lahko le izbereš drugače. In s tem ko izbereš drugače, se stvari spremenijo. Biti iskren s seboj in z drugimi nas osvobaja. Iskrenost pomeni, da prepoznamo problem, namesto, da se pretvarjamo, da ga ni.

September nas bo izzval na poziciji samo vrednotenja, koliko v resnici cenimo sebe in ljubimo sebe brezpogojno. In moč ljubezni, brezpogojne ljubezni do sebe bo v tem mesecu v ospredju. To bo v prvem planu. Kajti mnogi smo do sedaj poskušali drugim pomagati tako, da smo njihova bremena prevzemali nase in s tem poniževali in zlorabljali sami sebe. Nihče te ne more zlorabiti bolj kot ti zlorabljaš samega sebe, zato bo soočenje s to ranjenostjo zelo boleče in za mnoge težavno. Predstavljajte si občutek svobode ob tem, ko ste osvobojeni vseh spon, vsega, kar vas veže, dajte si dovoljenje, da se osvobodite. Iskrenost resnično osvobaja. In potem poskrbite za svojo notranjo posodo, za notranje negovanje sebe.

Dokler si ne povemo resnice, živimo v iluziji. Ko lažemo sami sebi, živimo življenje oropano resničnosti. Dokler ne živimo v resnici, se ne moremo resnično povezati z drugimi, imeti pristnih odnosov, kajti v resnici ne moremo zaupati niti sebi niti drugim. Zato je to idealen mesec, da trenirate iskrenost. In življenje vam bo prineslo lekcije, le prepoznati jih morate.

Vabim Te, da se mi pridružiš na tokratnem mesečnem spletnem druženju, ki sem ga poimenovala Moč Ljubezni – 28 dni ljubezni – val ljubezni ….

Imejte krasen mesec. In ne pozabite; Vse je vaša Kreacija!

Taja Albolena

Članek objavljen na http://www.svetloba.si

womans-feet

Popolna v svoji nepopolnosti …

Posnela sem svoj prvi home-made video. Ni tako enostavno, kot bi si želela in prvič sem počela kaj takega. Gledaš v kamero, tako brezosebno je in vendar naj bi bil svoja najboljša možna verzija, misija nemogoče. No, v vsej svoji nepopolnosti mi je bil simpatičen, čeprav je mož komentiral, da prepogosto zapiram oči in sem zasanjana. No v pomanjkanju svetlobe sem izpadla tudi zelo zelena, vendar sem požrla vso svojo nepopolnost in stvar objavila. In … prvi komentar, ki je prišel na video mi je vzel ves moj zalet in pogum … kritika. Kot zakleto se mi dogaja, da ko entuziastično naredim nekaj novega, ko kot mak visoko pogledam iz povprečja pride nekdo s škarjami in odstriže cvet. Ja, človek bi mislil, da sem se že navadila, vendar je to daleč od resnice.

Oglasila se je moja majhna nevidna punčka, moj notranji otrok, tisti ranjeni del, ki se ne mara izpostavljati in mi vedno znova pove; vidiš, to je zato, ker si se spet izpostavila. Vedno znova sem kaznovana, vsaj taka je moja prva interpretacija. In prvi impulz je vedno … konec, zaključujem, tega se ne grem več, to je prenaporno, to ni zame, to ni tisto, kar si želim, to ni moje … saj bi vendar moralo biti enostavno in lahkotno, če je moje srčno, a ne!? Neeee, ni. Preizkušeno. Najtežje poti so vedno najkrajše, čeprav bi se na začetku najraje obrnil in se ne šel več te igre življenja.

Moj nevidni otrok, ta del mene, ki se je v otroštvu mojstril v strategijah, ki so postale del mojega notranjega repertoarja, se hoče skriti, zbežati, pobegniti pred svetom in ljudmi. Najbolj varno je, ko sem sama in velik izziv sam po sebi je, da me življenje vedno znova postavlja na oder pred ljudi. Vsakič znova se soočam s svojim notranjim otrokom, ki ga je strah, da bo ranjen in poleg vsega še ponovno zapuščen. In to, kar sem vzela v svojem dolgoletnem spoznavanju sebe je umetnost sprejemljivosti in negovanja. Kako pomembno je sprejeti, da bom vedno, ko sem izzvana, ko me nekdo dregne tja, kjer me boli, imela eno od izbir tudi to, da bi šla v preživetveni “način” v sebi, da bi se skrčila, se zaprla, pobegnila ali se skrila. In vedno znova je izziv v tem, da prepoznam kaj se dogaja in si priznam svojo bolečino, kaj čutim ter da zavestno izberem svoje odzive. In ranjeni otrok v ženski pogosto dregne v njej divjo žensko, tisto ognjevito levinjo, ki bi se borila, da bi otroka obvarovala. Kajti divja ženska je naš notranji obrambni mehanizem, ki zna v svoji senčni strani delovati zelo kruto in kritično. Zato se običajno, ko smo ranjeni kot obramba v nas dvigne jeza in iščemo vire v sebi, da bi napadli nazaj … vsak izgovor je dober. In izziv je vedno, ko smo ranjeni, da se ne zapremo in ločimo, da ne bežimo ali se borimo, kar so trije preživetveni odzivi naših prastarih plazilskih možganov, temveč da znamo ostati odprti in reči hvala.

In pet minut smiljenja samemu sebi je vedno dogovor, ki ga lahko sklenemo s seboj, kar mi je pred leti predala Shankari kot eno svojih modrosti. Kajti ponavadi nam takrat, ko se čutimo ranjeni telo sporoča, da je čas, da se ustavimo in napolnimo, da se moramo odpreti in sprejeti. Kajti običajno smo že na notranji rezervi, kar se tiče energije. In ko sem dobila solzne oči in sem čutila kot da sploh nima nobenega smisla več, sem zaznala kam pes taco moli. Vedela sem, da je čas, da si napolnim svojo notranjo posodo, kajti po treh dneh ponočevanja in dela tja do tretje jutranje ure sem vedela, da je nivo kortizola previsok in da dogodki le dodajajo k stresu, ki sem ga doživljala ob obilici dela, ki sem si ga zadala. Ker je bila tema dneva sprejemljivost sem vedela, da sem na preizkušnji. Po svojih petih minutah, ko sem morala čisto po žensko deliti svojo bolečino s svojimi SiStars, sem zaprla svoj laptop, sedla na vrt v senco in pustila vetru, da me boža s svojimi nežnimi sapicami. Z nogami v lavorju slane vode sem se počutila kot na morju in v pogovoru s svojo Naio sem si dopustila, da me delfini odpeljejo v kozmično maternico k boginji Isis na regeneracijo.

Najpomembnejša lekcija je vedno najbolj boleča in naša izbira je kaj izbiramo … prijaznost ali sojenje in kritiko, kajti vedno brez izjeme to kar delamo drugim pravzaprav naredimo tistemu delu sebe, ki nam ga v zunanjem svetu odslikava ta oseba. In če se le da, vedno znova izbiram prijaznost. Prijaznost do sebe, prijaznost do vseh nepopolnosti, ki me vedno znova naredijo celovito in popolno, tako kot sem … božansko.

Poletni objem.

Taja Albolena