Ljubim Sebe

circle-of-women

Pomen prostora

Od leta 1996 se ukvarjam s feng shuijem, s starodavno vedo oblikovanja in ustvarjanja prostora. Feng shui me je oblikoval osebnostno in z njim sem se podajala v svoje globine. Seveda sem bila nemalo presenečena, da me je pripeljal nazaj k meni, v moj notranji prostor, bolj natančno v moj center moči, v mojo maternico.

Ko sem se začela izobraževati na področju medsebojnih odnosov, me je presenetilo dejstvo, da moški obvlada komponento časa in da je tisto, kar mu predstavlja izziv pomanjkanje prostora, medtem, ko je ženska tista, ki naj bi obvladala prostor in  ki ji je izziv komponenta časa. JIn in Jang. “Ki naj bi” sem napisala namenoma, kajti večinoma smo ženske zapustile svojo ženstvenost, svojo žensko esenco v sebi, se podale na moški teritorij in s tem pozabile na svojo sposobnost ustvarjanja prostora. In ustvarjanje prostora je umetnost, ki so jo včasih obvladale ženske, saj so bile ženske tiste, ki so skrbele za Dom, za ognjišče in ki so ustvarjale sveti prostor za družino.

Ženska sveti prostor oblikuje iz svojega notranjega prostora, iz svoje maternice. In ta sveti prostor, ki ga imenujemo tudi Dom, je pravzaprav sveta posoda, v kateri se odvija sveta alkimija preobražanja svinca osebnosti v zlato duše za vse domače. Ženske smo popolnoma pozabile na izjemen zaklad, ki ga nosimo v svojih telesih in ki v sebi skriva to izjemno sposobnost čiščenja in preobražanja nečistoč v zlato.

In ko sem dojela zgoraj napisano sem ob tem dobila uvid v to, zakaj so druženja kot so sveti krogi, druženja v krogih za ženske tako izjemnega pomena. Krog je tisti, ki povezuje, ki ustvarja posebno energijsko dinamiko, ustvarja sveti prostor, to posodo v kateri se dogaja proces notranje alkimije. Šele, ko se je postavil celoten koncept DivineFemme sem dojela, kako je ojačano energijsko polje, ki ga ženske v krogu ustvarimo tisto, ki širi naše zavedanje in ki širi naše občutenje. Skupaj lahko potujemo dlje in prepotujemo daljšo razdaljo, kot price, ki letijo v jati, v posebni v formaciji, ki jim omogoča, da potujejo dlje in bolj učinkovito, kot če bi bile same. V svetem krogu, ki ga oblikujemo skozi vsa druženja dostopamo v svoje globine, širimo svojo čustveno paleto, česar same ne bi mogle narediti.

Ko sem v zadnjih letih prihajala do skopih informacij o tem, zakaj so ženska druženja tako bistvenega pomena za ženske, je bila ena najbolj presunljivih informacij ta, da v delu na sebi, ko si sam s seboj lahko prideš le do neke točke. Potem je potrebno tej vertikalni globini dodati še horizontalno širino, povezanost, druženje, praznovanje, to da svojo izkušnjo deliš z drugimi. JIn in jang. Gre za to, da ženske hrepenimo po tem aspektu potrditve, da nam je nekdo priča, da nas nekdo vidi. Kot je bilo v filmu Avatar vedno znova in znova sišati: “Vidim Te!”

Da bi resnično lahko pozdravila svoje izvorne ranjenosti, moraš imeti občutek, da te nekdo vidi in potrjuje tvoj obstoj. Na razumskem nivoju nekaj, kar morda nima globljega smisla, vendar je na energijskem področju to ključnega pomena. Biti v družbi drugih žensk prepoznana, občutena, videna, slišana je brezmejno dragoceno. Neopisljivo je, dragoceno je. Je tisto, kar je ustvarjalo in še ustvarja in drži skupaj rdeči šotor.

Praksa odpiranja srca in sprejemljivosti je v dneh v katerih se nahajamo neprecenljiva. Brez cene je, kajti to, kar naredi zate je tako dragoceno, da je neopisljivo. Kajti, če hočeš ustvarjati odnose, sploh intimne odnose, partnerstvo – potem se je potrebno najprej spustiti v telo, da bi lahko začutila in izkusila razcvet v svojem srcu. Srce prebujamo skozi svojo maternico in moški svoje srce prebudi skozi penetracijo ženske ljubezni, ki se iz njenega srca zlije v njegovega.

Hočete moške, ki so res moški? Postanite ženske, ki imajo to kapaciteto, to sposobnost, da svojega moškega penetrirajo skozi svoje prsi, da dvignejo ljubezen, ki so jo prejele skozi njegovo penetracijo v maternico in jo dvignejo skozi svoje prsi v njegove prsi. To je Tantra. To je Ljubezen.

Vendar ne gre brez treh pomembnih korakov:
1. Če hočeš to doživeti, če želiš to izkusiti v svojem življenju, se moraš odpreti. Brez tega ne gre. Ženska sprejema skozi svojo maternico in deli skozi svoje prsi. In da bi se lahko potopila v ta notranji ocean ljubezni in energije, da bi lahko držala posodo za vso to energijo, ki ti je na voljo, se moraš spoznati in se objeti taka kot je.
2. In ne le to, drugi korak je, da se v polnosti sprejmeš. To, da držiš svoj sveti prostor je povezano s tem, da zakrpaš vse luknje v svoji sveti posodi, v svoji maternici, da bi zmogla držati in zbirati energijo v njej, da bi lahko z njo kreirala.
3. In v tretjem koraku to dvigneš v svoje srce ter rodiš samo sebe, rodiš svoj polni potencial, svojo izjemno lepoto in edinstvenost skozi svoje srce, ter svojo svetlobo zliješ v svet. Ženska deli sebe skozi svoje srce. Gre za daritev, ki jo ženska ponudi svetu skozi svoje srce.

Vsi trije koraki so pomembni. In ko opazujem ženske, jih ima veliko težave že na prvi pomembni točki, sprostitvi, ker se ne odprejo v maternici in ne dovolijo, da bi jih zavest penetrirala, so v zakrčenosti in same sesujejo svoj prostor.
Mnoge imajo težave v tem, da je njihova notranja posoda tako poškodovana zaradi kaznovanja, sramotenja in zlorab vseh vrst, da je kot sito in sploh ne drži energije, ker vsa energija odteka takoj, ko vstopi vanjo.
In potem so še tiste, ki ne vedo kako dvigniti energijo v srce, ki se ne počutijo dovolj varne, da bi sebe delile s svetom.

Prostor je bistvenega pomena, prostor ki ti omogoči, da se vsega spomniš. Prostor, ki te neguje in hrani, ki te vsakič znova spomni, da si edinstvena, da si enkratna, da si tukaj z namenom in da tvoj obstoj zadošča. In DivineFemme srčni krogi naredijo točno to … spomnijo te.

DivineFemme srečanja so oblikovana z namenom, da opogumljajo in spoštujejo sveti prostor vsake ženske, ki vstopi v naš sveti krog in njeno potrebo po tem, da je zanjo poskrbljeno brez potrebe, da bi žrtvovala Sebe, svojo avtentičnost, da bi bila videna ali sprejeta. Instinktivno ženske poskušamo ugajati in ustrezati drugim, da bi bile sprejete in ob tem zapustimo sebe. Ob tem pogosto pozabljamo, da ko zapustimo Sebe in se ločimo od Sebe, ko sesujemo svoj sveti prostor enostavno ne obstajamo.

Vabim te, da poskrbiš zase. Da si to kar si in da to svojo avtentično, sijočo Žensko deliš z ljudmi in s svetom.

Bodi Sijajno!

Hvala, da si.

Taja Albolena

 

hheart

Inteligenca srca

Ena velikih modrosti pravi, da tisto čemur se upiramo vztraja in tisto, kar opazimo izgine.

Edina stvar, ki jo v življenju resnično lahko in jo moramo izmojstriti je naša pozornost; čemu namenjamo svojo pozornost? Resnica je, da smo celostni taki kot smo, da je vse del nas in nič ne rabimo popravljati v sebi, kajti ničesar ni, kar bi bilo polomljeno. In kot sem že mnogokrat delila na svojem blogu ne gre za to, da se česarkoli znebiš, kajti dejstvo je, da bolj ko nekaj zanikaš in skrivaš v sebi, večjo moč ima in bolj se te “drži”. Ključ je v sprejemanju vseh delov in aspektov sebe. Izziv s katerim smo soočeni je v resnici to, da spoznamo; kdo sem jaz? Kajti ko spoznamo in objamemo vse dele sebe, to, kar smo mislili, da nas kontrolira enostavno izgine.

Ko s svetilko zavesti posvetiš v svoje temne, senčne, skrite dele sebe, tema izgine. In ti samo si, malo bolj razsvetljen, malo bolj celosten.

Trajna preobrazba pride, ko sprejmeš, kdo si v resnici, brez potrebe, da bi katerikoli del sebe zanikal ali ga skril. Da stopaš v stik in izražaš več sebe, pa moraš vzljubiti sebe takega kot si.

Zelo se me je dotaknila inteligenca srca, ki je povezana s tistim delom v naši notranjosti, ki mu pravimo avtentični jaz. Ko sem prvič naredila vajo za prepoznavanje svoje notranje tridelnosti ega ali nižjega jaza, avtentičnega jaza in višjega jaza, sem presenečena ugotovila, da je moj avtentični jaz tisti del, ki v sebi nosi sočnost, živost, navdušenje in radost ter da vse to čutim v svojem srcu. Tako se je začela moja pot v polno razumevanje in razkrivanje globin modrosti srca.

Avtentični jaz je del nas vse od začetka našega življenja, kajti rodili smo se močni in polno živi. Vendar smo skozi svoje otroštvo izkusili mnoge izkušnje, ki so bile daleč od ljubečnosti in podpore naše avtentičnosti. Sojenje, kritiziranje in obsojanje okolice je povzročilo, da smo se ločili od te modrosti srca v sebi in oblikovali osebnost, ki se identificira z razumom in pogojevanjem družbe, ki ga sama imenujem udomačevanje.

Strategije, ki smo jih prevzeli v času udomačevanja, so znotraj nas, natančneje v naših mislih, prepričanjih, vzorcih ter posledično tudi v močnih, neprijetnih čustvih. Vsi otroci imajo stik s primarno srčno vibracijo. Vendar skozi odraščanje in socializacijo izgubijo stik s svojim srcem, se ločijo od njega. Lahko bi rekli, da srce prekrijemo s številnimi psihološkimi vsebinami. In ko odrasli ljudje želimo odpreti svoje srce najprej naletimo na vse pogojevanje, in strategije, ki nam onemogočajo, da bi slišali sporočila svojega srca.

Dejstvo je, da so nam nekoč vse strategije, ki smo jih razvili služile, nas česa obvarovale ali pa so nam omogočile zadovoljiti naša hotenja. Vendar so ti miselni vzorci iz našega otroštva danes lahko velika prepreka na poti našega napredka v življenju. To lahko prepoznamo v občutkih praznine, iztrošenosti, naveličanosti, ko enostavno ne zmoremo sprejemati avtentičnih odločitev in si zastavljati realnih ciljev. Počutimo se kot bi bili odrezani od vira, ločeni, kajti to kar lahko prepoznamo je zmanjšan dotok naše življenjske energije in kreativnosti. O sočnosti in entuziazmu pa itak ni ne duha ne sluha.

Ena najpogostejših ovira na naši poti razvoja so tisti vzorci, ki imajo poleg psihične in vedenjske moči tudi energijsko in dostikrat tudi arhetipsko moč. To pomeni, da so tako splošni kot osebni in da so se utrjevali skozi generacije pred nami. Ravno zaradi tega so zelo trdoživi. Štiri takšne »prebivalce« naše duševnosti tako slikovito poimenujemo žrtev, saboter (kritik), ustrežljivka (ki jo imenujemo tudi prostitutka) in otrok.

Gre za notranje vloge oz. psihične mehanizme, ki so naši mogočni zavezniki na poti rasti. Vsi štirje delujejo kot zaviralci razvoja, vendar vsak nosi v sebi tudi mogočno lekcijo in če se zmoremo spogledati z njo in jo sprejeti ter objeti v sebi to postanejo naši najveličastnejši zavezniki. Vsi deli naše notranjosti si želijo naše pozornosti in vse kar je v resnici potrebno je, da si zmoremo te dele sebe ogledati in spoznati, kakšno je sporočilo znotraj utečenih vzorcev.

In tako občutek, da smo nemočni ali celo žrtev neke situacije ali svojih šibkosti, kliče na plano naše samospoštovanje. In bolj ko je to samospoštovanje rojeno iz globin naše biti, manj je podvrženo zahtevam drugih ljudi in okoliščinam.

Saboter pretanjeno razkriva skrite strahove, ki nas obvladujejo. Kliče po prebujanju poguma, da bi se lahko soočili z življenjem, takšnim kot je, brez potrebe, da ga spreminjamo v skladu s tem, kakšno mislimo, da bi moralo biti. Saboter nam razkrije tudi naše notranje samozaupanje. In saboter je izjemno močan v naši psihi, zahteva veliko pozornosti in zgolj z razumskimi razlagami in pristopi mu ne pridemo blizu.

Ustrežljivka je seveda prav posebno poglavje. Čeprav mnogi menijo, da so prostitutke tiste osebe, ki prodajajo svoje spolne usluge za denar gre za enega najbolj izjemnih trikov našega razuma, kajti prostitutka je naš notranji arhetip, ki nas preizkuša, kje smo voljni prodati svoje na novo pridobljene moči in energijo za nekaj, kar si običajno želi naš nižji jaz; novo službo, partnerja, nekaj materialnega, bogastvo ali status. Njena skrita moč leži v je v prebujanju vere vase in v svojo moč. Ko spoznamo, da se nam ni potrebno udinjati in prekomerno prilagajati niti kupovati ljubezni, trgovati za fizično ali psihološko varnost, je prostitutka svojo vlogo opravila. Energija, ki je bila usmerjena v zunanji svet zaradi pridobivanja neke oblike varnosti, se obrne navznoter, da bi poiskala avtentično moč in oporo v sebi.

Otrok je tisti del nas, s katerim se moramo soočiti v sebi, če resnično želimo odrasti. Kajti prevzemanje odgovornosti zase in za svojo ustvarjalnost, sta njegovi skriti lekciji. Prevzeti odgovornost in odrasti pa je za mnoge velik izziv. In potrebno se je soočiti z vsemi aspekti našega notranjega otroka, ki je povezan z ranjenostmi, ki smo jih prejeli v najzgodnejšem obdobju našega življenja. In ker so ti mehanizmi del našega živčnega sistema, jih preigravamo ne glede na svojo starost dokler jih nismo voljni pogledati od blizu, jim nameniti svojo pozornost in jih objeti v sebi, jih vzeti za svoje. V otroku lahko najdemo vir nove ustvarjalnosti, a le, ko se zacelijo rane otroka in potešijo naši primanjkljaji, ki jih iščemo v zunanjem svetu.

Objemi otroka v sebi je druženje, ki je nastalo v želji, da se soočimo in objamemo v sebi vse štiri zaveznike, jih ozavestimo in se pomirimo z njimi. Skozi osem srečanj spoznamo pet arhetipskih razsežnosti otroka in ostale tri preživetvene arhetipe, se z njimi srečamo in jih objamemo v sebi.

Inteligenco srca prebujamo skozi štiri zelo enostavne korake, ki nam v praksi povzročajo nemalo težav in to so; poslušanje, sledenje srcu, odpiranje srca in komuniciranje iz svojega srca. Izziv je v tem, da ko se približamo srcu in želimo navezati stik z njim najprej naletimo na vse strukture, ki smo jih izgradili okoli njega, z vsem, kar smo skrili v senco. Soočenje s svojo senco je nujni korak, če hočemo resnično utelesiti in živeti modrost srca. In tukaj bližnjic žal ni. Če hočemo v srce, pot vodi skozi notranjo temo in to je včasih res strašljivo. Vendar je vredno, in pogosto odkrijemo, da je bil na delu ravno naš saboter, ki je pretanjeno serviral številne strahove, ki so nas držali stran od notranjega zlata.

Opazovanje, motrenje, čuječnost so izjemno pomembna stanja zavesti na poti prebujanja srčne inteligence. Zakaj? Umetnost nevpletanja nam omogoča, da gledamo, zato da bi videli in razumeli širše, kot je videti na prvi pogled. Ljudje smo največkrat reaktivni, kar pomeni, da bolj ali manj avtomatično reagiramo na svoje misli, občutke, želje in potrebe, kot tudi na besede ter dejanja drugih ljudi. Mehanizem »akcija – reakcija« pa je pot v nezadovoljstvo, zapletanje odnosov in krepitev negativnih čustev.

Ko znamo samo Biti, biti priča, samo opazovati, se spontano pojavi ustrezen odziv, ki je sinteza starih izkušenj in novih možnosti. Reakcija je avtomatična, naučena, notranji odziv pa je na drugi strani zavesten, kreativen in najbolj primeren situaciji. Gre za intuitivno akcijo, ki jo zaznamo kot ustrezno in ki izhaja iz celote. Gre za celovit pogled, široko sliko, kjer lahko vidimo vse aspekte povezane v celoto.

In za tovrsten vpogled vase je potrebno razviti veščino notranje kontemplacije in refleksije, vpogleda vase. Ključno je seveda to, da smo resnični s seboj in iskrenost je bistvena.  Sčasoma bomo opazili, da postajamo vse bolj odzivni in manj reaktivni.

Srčni krogi so praksa, ki jo je razvil Tej Steiner in so namenjeni praksi srčne inteligence. V njih enostavno samo si v polju razširjene zavesti, si priča zase in za druge in v tem ojačanem polju srčnosti se dogajajo čudeži vseh vrst. SiStar srčni krogi so srečanja namenjena ženskam, da obnovimo svojo povezavo z notranjo kreativnostjo, živostjo in sočnostjo, da okrepimo stik s svojim avtentičnim jazom in živimo svoj avtentični jaz. Naslednji srčni krog je v petek 4.10.2013. Vabljena.

Namaste.

Taja Albolena

hearts

cool-girl-behind-the-mask-wallpaper

Zakaj strah?

Mnoge ženske, ki prihajajo k meni na individualne posvete ali skupinska srečanja mi povedo, da jih je strah, da imajo tremo in da jim je slabo kot bi bile na ocenjevanju, preden pridejo do mene. Dolgo časa nisem imela odgovorov na tovrstno doživljanje in v tem času sem pogosto povedala strankam, da sem neizprosna, da se me ljudje bojijo, ker jim ne pustim, da ko smo enkrat v procesu, ko potujemo skozi zadeve, da bi sabotirali in rekli, da se ne gredo več. Vodim v senco, vodim v proces in tudi ven iz njega. Rada rečem, da je aspekt bojevnice v meni zelo močan, v resnici pa gre za arhetip zdravilke, šamanke, ki je tisti, ki vodi v proces in tudi ven iz njega. Naučila sem se zaupati in slediti tej moji notranji vodnici, ki se v moji arhetipski karti pojavlja kot spreminjevalka oblik. Ona je tista, ki drži alkemično posodo v kateri poteka sveta alkimija, notranji proces preobražanja svinca v zlato.

In potem vsake toliko pride kak kompliment in pohvala, kako močno to, kar delim z ženskami, preobraža njihova življenja in pogled na svet. In tako sem dobila odgovor zakaj je toliko žensk strah, da bi prišle na srečanja. Ker res ne grizem in sem čisto prijazna :) Vzrok je v egu. Kajti ne glede na to, da smo sveto prepričani, da si želimo spremembo in da hočemo spremeniti svoje življenje, ko resnično stopimo na pot preobrazbe, ego pokaže svoj pravi obraz in začne se samosabotaža. In ljudje sabotiramo svoj uspeh, svojo rast, svojo preobrazbo. In ko sem dobila informacije o egu in kako se nerad razkriva, da ga pogosto sploh ne poznamo, sem dojela zakaj je bojevnica tako močno del mojega arhetipskega kolesa. Ker zalezujem svoj ego in svojo senco, ker ga vedno znova zbezam na svetlo in se soočim z njim, ker sem stopila na pot ljubezni in si upam iti v srečanje s svojimi največjimi demoni. Zakaj? Ker pot ljubezni pravi, da je za celostnost potrebno soočenje s celim sabo, z vsemi deli, tistimi lepimi in tistimi malo manj lepimi. In v tem procesu asistiram tudi tistim, ki prihajajo k meni.

Ego prepoznamo po upiranju. Ko se nam nekaj zelo upira to kaže na dejstvo, da nekaj ne želimo videti in da sabotiramo proces in svojo rast. Ego je tisti prestrašeni del vaše notranjosti, ki se oklepa znanega, ki hoče razumsko razlago in se ščiti pred različnimi stvarmi, ki so strašljive in grozljive v naših življenjih. Ego se na vsak način hoče izogniti, da bi bil viden in prepoznan, zato se ščiti, zato potrebuje maske in ščite, da je “varen”. Ego si bo vedno izbral znane strukture v vašem življenju; znano osebo, partnerja, znan prostor, znano službo, znane prijatelje, ker ga je groza neznanega. Ego ne mara neznanega, kajti v neznanem nima nadzora in ne more konrolirati okoliščin.

Ego se pokaže vedno, ko se zavežemo sami sebi in svoji evoluciji, svoji rasti. Takrat z vsemi mogočimi in nemogočimi načini poskuša onemogočiti razvoj in rast tudi tako, da nas prepriča, da resnično delamo na sebi in da napredujemo. Pogosto si mečemo pesek v oči in se delamo, da ne vidimo resnice, kajti resnica boli in resnica razkrije iluzijo, ki jo predstavlja ego.

Izjemno pomembno je, da na poti osebnega in duhovnega razvoja prepoznamo, da je ego pravzaprav investicija v samopodobo, ki jo želimo za vsako ceno ohraniti nedotaknjeno. Da ego potrebuje zgodbo o tem kdo smo in kaj počnemo, da je ego tisti, ki mu je pomembno kakšni smo.

Dokler ustvarjamo identiteto in si prizadevamo za to, da je naša identiteta neomadeževana, skrivamo podrobnosti za maskami in pometamo stvari pod preprogo, da nas ne bi videli, kakšni smo v resnici, investiramo svojo pozornost in svojo energijo v ustvarjanje zgodbe. In dokler se identificiraš s stvarmi, ljudmi ali situacijami v resnici ne moreš ustvarjati avtentičnih odnosov.

Ego ima čustveno potrebo po tem, da sebe vidi na točno določen način. In zelo brani to svojo samopodobo. In zakaj se ego razburi, ko resnično stopimo na svojo duhovno pot, ko se zavežemo temu, da utelesimo svoj božanski jaz? Ko spoznaš svojo veličino, ko prepoznaš kako izjemno velik si v resnici, da si eno z vsem in vse v enem, tvoj majhni svet izgubi svojo pomembnost. Ego si prizadeva za ohranitev svojega majhnega sveta, svoje škatlice, v kateri je vse na svojem mestu, kjer ima vsaka oseba svoje mesto in kjer je vse pod nadzorom. Ko se pokaže izvorni jaz, to majhno škatlico odnese vihar.

In če tega ne bi doživela na lastni koži, ne bi zmogla razumeti strahu in panike mnogih, ki se odločijo za moje storitve. Bolj, ko se bližajo druženja in srečanja, bolj imajo ljudje težave, pogosto se sabotirajo tako daleč, da enostavno zbolijo in ne morejo priti. Ego hoče braniti svoje omejitve, pa naj stane kar hoče. Ključ je v tem da prepoznamo, kako se branimo, da spoznamo, kako se upiramo, da si dovolimo, da to začutimo in potem kljub temu, da nas je strah izberemo to, čemur smo se zavezali. In moja zaveza je zaveza ljubezni, da hodim po poti ljubezni, kjer najprej ljubim sebe, kjer sem ljubezen, ljubezen v akciji, ki ji pravimo življenje.

Da bi lahko presegli Ego je pomembno, da se nehamo ukvarjati s tem kdo jaz sem v smislu identifikacije z vlogami in maskami in da resnično začutimo svojo Bit, da samo si in da tvoj obstoj zadošča. Kajti, ko se povežeš s svojo bitjo in samo si, si v stiku s svojim avtentičnim jazom, ki želi razvoj in napredek, ki ga vodi strast in radost. To je tisti del, ki ga prebujamo na srečanjih in s katerim se povezujemo. Ta del v nas nas vodi v celoto nas samih v enost, kjer smo eno v vsem in vse v enem. In da lahko v polnosti stopiš na pot enosti se moraš soočiti s svojimi ranami, s svojimi ranjenostmi, s tem kar boli navznoter. In arhetip otroka je tisti del v nas, ki drži notranje ranjenosti, se jih oklepa in skozi te leče izdanosti, nesprejetosti, zlorabljenosti, zapuščenosti in ločenosti vedno znova zahteva našo pozornost in išče nekoga v zunanjem svetu, ki bi nam igral starša. Otrok v nas kriči: “Pusti me primeru!” in v isti sabi joka: “Prosim, pridi, poišči me. Dvigni me. Objemi me. Prosim ljubi me!” In potem nam ni čisto nič jasno, ker smo v taki notranji zmedi. Soočenje s svojim notranjim otrokom je ključno za našo osvoboditev.

Čas je, da odložimo svoje maske in pokažemo svoj avtentični, izvorni jaz.

Si upate?

Taja Albolena

cool-girl-behind-the-mask-wallpaper

PainPleasure_Nithyananda

Ljubezen do Sebe

Ko se otrok rodi nima nobenih možnosti za preživetje, če zanj ne poskrbijo starši ali skrbniki.
In ena najpomembnejših potreb otroka je ljubezen.
Zato otroci razvijejo strategije kako dobiti vsaj minimalno količino ljubezni, ki jo potrebujejo dobesedno za preživetje.

In te strategije kako si pridobimo ljubezen niso zgolj otroške strategije.
Ko odrasteš jih neseš s seboj in deluješ po njih tudi, če se jih ne zavedaš.

To predstavlja osnovo s katero vstopaš v partnerske odnose in pogosto od partnerja pričakuješ, da bo izpolnil tvoje potrebe glede ljubezni. Kajti ljubezen povezuješ s preživetjem.
In ko si mnenja, da potrebuješ ljubezen, se v tebi zbudi mehanizem preživetja, ki operira v najstarejšem delu tvojih možganov.

In ko ti grozi, da boš izgubila ljubezen, ne moreš biti razumna glede tega, kajti oglasi se najstarejši del možganov, ki zaseže celotno kapaciteto možganov in tvoj logični razumski del ti ni več na voljo.
Zdaj deluješ iz strategij svojega otroka, ki si jih razvila v samem začetku svojega življenja.

Ljubezen do sebe je razumevanje, da si ljubezen. Kajti Jaz je ljubezen.

Gre za to, da objameš celo sebe, vse aspekte sebe, celoto.
Praksa ljubezni do sebe je da delaš stvari ob katerih se dobro počutiš, ki jih delaš rada. V katerih uživaš.
In to vsak dan.

Pomembno je, da imaš stvari, ki povzročijo, da se počutiš dobro, da si zadovoljna, srečna, radostna in ob katerih se počutiš pomirjujoče.
Kadar mi gre res slabo so moje dnevne prakse topla kopel, topel čaj, moja najljubša glasba … nežna sem s seboj.

Ljubezen do sebe je temelj za odpiranje tvojih darov, tvoje intuicije.

Pomembno je, da se prenehaš primerjati z drugimi in začneš brezpogojno ljubiti sebe, taka kot si.
Ljubi svoje telo. Ljubi svojo Dušo.

To kar opažam pri veliko ženskah in kar je bila dolgo časa moja hiba je bilo iskanje potrditve v zunanjem svetu. Iskanje ljubezni v zunanjem svetu.

Ženske zamenjujemo ljubezen z iskanjem odobravanja.

Dolgo časa sem verjela, da če bom shujšala, če bom bolj delovna, bolj pridna, bolj pametna, bolj lepa, bolj … karkoli, potem me bodo imeli radi, potem bom vredna ljubezni.

In ko iščeš diete, obliko telovadbe, ki bi ti pomagala postati boljša kot si v tem trenutku, s tem pravzaprav kažeš, da ne ljubiš sebe brezpogojno, kajti postavljaš si pogoje.
Rada se boš imela šele, ko boš shujšala, ko boš usvojili veščine, … ponavadi iščeš stvari okoli sebe, zunaj sebe, ki bi ti pomagale narediti nekaj v zvezi s tem.

Sama pravim, da je resnično čas, da se usmeriš navznoter. Ko gledaš okoli sebe in se primerjaš z drugimi, se sodiš v svoji glavi in si govoriš, da bi morala nekaj narediti v zvezi s tem … shujšati je verjetno najpogostejša napaka, ki jo ženske najdemo na sebi, s tem izražaš kako pogojna je tvoja ljubezen do sebe v resnici.

Ljubezen do sebe pomeni, da si ok, taka kot si.

Sprejemaš sebe. Čisto ok si, točno taka kot si.
Pravzaprav je resnica ta, da ne le, da si ok, lepa si taka kot si.

Ali lahko to sprejmeš? Ali se takoj v tvoji glavi oglasi tisti glas, ki začne naštevati razloge, zakaj to zate ne drži?

Pogosto se takrat, ko se odločiš, da se boš ljubila brezpogojno oglasi notranji otrok, tisti del tebe, ki v sebi nosi ranjenosti še iz otroštva, kajti želi si biti ljubljen in sprejet.
In takrat se pogosto pokaže to, da zgolj moč volje ne zadošča.

Stres tvojih ranjenosti te preplavi in posežeš po sladkarijah, po hrani, pijači, greš nakupovat ali se skriješ v svet zabave ali virtualni svet igric.

Skozi prakso sem ugotovila, da se je s tem delom sebe enostavno potrebno soočiti, če želiš napredovati, rasti, kajti vedno znova se ustavljaš na enih in istih zgodbah. Da si izigrana, izdana, nesprejeta, zlorabljena, zapuščena.

Smo energijska bitja. Kar misliš o sebi, pošiljaš iz sebe in to dobiš nazaj.

Rešitev? Ljubi sebe brezpogojno.

Nič od zunaj te ne more “popraviti” ali “spremeniti”.
V resnici lahko le v sebi najdeš zadovoljstvo, srečo, radost in izpolnjenost.

Čas je, da vzljubiš sebe, brez kakšnega posebnega razloga.
Ne rabiš razloga, da se ljubiš brezpogojno.
Tvoj obstoj zadošča.
Vse že imaš na voljo.
Ljubi se zdaj, taka kot si.
Brez potrebe, da bi morala biti 20 kg lažja ali manj siva, bolj polikana ali manj utrujena.

Več s teboj delim v spletnem programu Objemi Sebe. Opis najdeš tukaj…

Hvala, da si!

Taja Albolena

Fall-Leaves-beautiful-Autumn-31000

September bo mesec izzivov

Mesec pred nami test, ki nas bo izzval v tem kako iskreni smo sami s seboj. Kajti iskrenost je ena tistih vrednot, ki nas rada spravi v zadrego. Resnica je lahko ostra in neprijetna in včasih naredimo vse, da bi se ji izognili. September bo mesec, ki nam bo pokazal kako iskreni smo tudi v odnosu z drugimi, kajti pogosto poskušamo biti prijazni do drugih in se v dobri veri pretvarjamo, brez zavedanja, da to od nas zahteva izjemen napor. Kajti laž je tista, ki na dolgi rok zapleta naše življenje, hkrati pa nas je strah, da bi bili razkriti. In ravno zaradi tega je biti iskren veliko olajšanje. Naliti si bo potrebno čistega vina predvsem v povezavi s prevzemanjem odgovornosti za svoje življenje in za to, kar kreiramo.  O tem se govori, piše, beremo knjige, poslušamo seminarje. No september je tak enomesečni test kako dobro to živimo v praksi. Kajti september vas bo izzval in to dnevno na temo sprejemanja odgovornosti. Veliko bo izzivov na temo ali je to moja odgovornost ali je to stvar nekoga drugega? Mesec nas bo soočil s tem kako odrasli smo in kako sprejemljivi smo, koliko smo odprti in voljni da si povemo resnico. Kakšna je stopnja naše odgovornosti?

Na prvi pogled se zdi, da je izražanje resnice neprijetno in bolj težavno kot če si povemo resnico. Vendar je to tudi preizkus tega ali smo voljni, da prevzamemo polno odgovornost zase, za svoje življenje, za svoje kreacije. Zdaj je resnično čas, da nehamo stvari prelagati na druge in pričakovati od drugih, da nas bodo reševali ali nam pomagali. Nihče ni odgovoren za svoje starše, svoje partnerje, prijatelje ali otroke. September nam bo pokazal kako odgovorni smo v svetu v katerem živimo in ali smo pripravljeni sprejeti posledice svojih izbir. In hkrati nas mesec sooča z razsodnostjo, kaj je moje in kaj ni moje? Ali sem kanta za smeti za zadeve drugih ljudi?

Prisiljena vljudnost, ki ne izhaja iz srca, temveč iz strahu, da bomo izstopali ali da bomo soočeni z obtožbami in prerekanjem pogosto povzroči zadrege. Ljudje pogosto rečemo da, ko v resnici želimo reči ne. Rečemo ja velikim obveznostim, kot je poroka, nakup hiše, delu, ki ga ne maramo. Posledica je, da živijo zlagano življenje z nekom, ki ga ne marajo, v hiši, ki jo sovražijo in delajo delo, ki ga ne marajo. Živijo življenje, ki ni njihovo in ob tem izjemno trpijo v svoji notranjosti. In to vse samo zato, ker niso imeli poguma in iskrenosti do sebe, da bi izrekli preprosto besedico, ki bi jim prihranila vse muke in bi jih odrešila: »Ne.«

Ta mesec vam bo dal vetra, če se še vedno žrtvujete za druge, če se počutite žrtev okoliščin v svojem življenju, prav tako pa vas bo soočil z nepotrpežljivostjo, nesprejemanjem sebe, še posebej če sebe zaničujete, se ponižujete, se grajate, … Pokazalo se bo kje ste ujeti v svoj ego, kje udrihate po sebi, ker niste popolni, dovolj dobri, skratka, pokazale se bodo ranjenosti izdaje sebe, zanikanja sebe, zlorabe sebe, zapuščanja sebe in ločevanja od sebe. Ravno iz tega razloga sem se odločila, da ponovim spomladanski program Objemi otroka v Sebi, da se bomo pomirili s temi ranjenostmi, ki jih nosimo v sebi.

Ključ je v tem, da se vsak trenutek 24/7 spomnite te preproste resnice, da Vi kreirate svoj svet in vse v njem. Da ste iskreni s seboj in da si poveste resnico. Skrajno neprijetno, še posebej takrat, ko gre vse narobe, preverjeno! Vendar je prvi korak ta, da to prepoznaš in da si priznaš, da prevzameš odgovornost za to kar se dogaja, to je prvi korak. Šele potem, je možno narediti preobrazbo oziroma to preseči v sebi, kajti po mojih opažanjih nimaš kaj spreminjati. Ko se zavedaš, da vse samo je, veš tudi, da nimaš kaj spreminjati, lahko le izbereš drugače. In s tem ko izbereš drugače, se stvari spremenijo. Biti iskren s seboj in z drugimi nas osvobaja. Iskrenost pomeni, da prepoznamo problem, namesto, da se pretvarjamo, da ga ni.

September nas bo izzval na poziciji samo vrednotenja, koliko v resnici cenimo sebe in ljubimo sebe brezpogojno. In moč ljubezni, brezpogojne ljubezni do sebe bo v tem mesecu v ospredju. To bo v prvem planu. Kajti mnogi smo do sedaj poskušali drugim pomagati tako, da smo njihova bremena prevzemali nase in s tem poniževali in zlorabljali sami sebe. Nihče te ne more zlorabiti bolj kot ti zlorabljaš samega sebe, zato bo soočenje s to ranjenostjo zelo boleče in za mnoge težavno. Predstavljajte si občutek svobode ob tem, ko ste osvobojeni vseh spon, vsega, kar vas veže, dajte si dovoljenje, da se osvobodite. Iskrenost resnično osvobaja. In potem poskrbite za svojo notranjo posodo, za notranje negovanje sebe.

Dokler si ne povemo resnice, živimo v iluziji. Ko lažemo sami sebi, živimo življenje oropano resničnosti. Dokler ne živimo v resnici, se ne moremo resnično povezati z drugimi, imeti pristnih odnosov, kajti v resnici ne moremo zaupati niti sebi niti drugim. Zato je to idealen mesec, da trenirate iskrenost. In življenje vam bo prineslo lekcije, le prepoznati jih morate.

Vabim Te, da se mi pridružiš na tokratnem mesečnem spletnem druženju, ki sem ga poimenovala Moč Ljubezni – 28 dni ljubezni – val ljubezni ….

Imejte krasen mesec. In ne pozabite; Vse je vaša Kreacija!

Taja Albolena

Članek objavljen na http://www.svetloba.si

womans-feet

Popolna v svoji nepopolnosti …

Posnela sem svoj prvi home-made video. Ni tako enostavno, kot bi si želela in prvič sem počela kaj takega. Gledaš v kamero, tako brezosebno je in vendar naj bi bil svoja najboljša možna verzija, misija nemogoče. No, v vsej svoji nepopolnosti mi je bil simpatičen, čeprav je mož komentiral, da prepogosto zapiram oči in sem zasanjana. No v pomanjkanju svetlobe sem izpadla tudi zelo zelena, vendar sem požrla vso svojo nepopolnost in stvar objavila. In … prvi komentar, ki je prišel na video mi je vzel ves moj zalet in pogum … kritika. Kot zakleto se mi dogaja, da ko entuziastično naredim nekaj novega, ko kot mak visoko pogledam iz povprečja pride nekdo s škarjami in odstriže cvet. Ja, človek bi mislil, da sem se že navadila, vendar je to daleč od resnice.

Oglasila se je moja majhna nevidna punčka, moj notranji otrok, tisti ranjeni del, ki se ne mara izpostavljati in mi vedno znova pove; vidiš, to je zato, ker si se spet izpostavila. Vedno znova sem kaznovana, vsaj taka je moja prva interpretacija. In prvi impulz je vedno … konec, zaključujem, tega se ne grem več, to je prenaporno, to ni zame, to ni tisto, kar si želim, to ni moje … saj bi vendar moralo biti enostavno in lahkotno, če je moje srčno, a ne!? Neeee, ni. Preizkušeno. Najtežje poti so vedno najkrajše, čeprav bi se na začetku najraje obrnil in se ne šel več te igre življenja.

Moj nevidni otrok, ta del mene, ki se je v otroštvu mojstril v strategijah, ki so postale del mojega notranjega repertoarja, se hoče skriti, zbežati, pobegniti pred svetom in ljudmi. Najbolj varno je, ko sem sama in velik izziv sam po sebi je, da me življenje vedno znova postavlja na oder pred ljudi. Vsakič znova se soočam s svojim notranjim otrokom, ki ga je strah, da bo ranjen in poleg vsega še ponovno zapuščen. In to, kar sem vzela v svojem dolgoletnem spoznavanju sebe je umetnost sprejemljivosti in negovanja. Kako pomembno je sprejeti, da bom vedno, ko sem izzvana, ko me nekdo dregne tja, kjer me boli, imela eno od izbir tudi to, da bi šla v preživetveni “način” v sebi, da bi se skrčila, se zaprla, pobegnila ali se skrila. In vedno znova je izziv v tem, da prepoznam kaj se dogaja in si priznam svojo bolečino, kaj čutim ter da zavestno izberem svoje odzive. In ranjeni otrok v ženski pogosto dregne v njej divjo žensko, tisto ognjevito levinjo, ki bi se borila, da bi otroka obvarovala. Kajti divja ženska je naš notranji obrambni mehanizem, ki zna v svoji senčni strani delovati zelo kruto in kritično. Zato se običajno, ko smo ranjeni kot obramba v nas dvigne jeza in iščemo vire v sebi, da bi napadli nazaj … vsak izgovor je dober. In izziv je vedno, ko smo ranjeni, da se ne zapremo in ločimo, da ne bežimo ali se borimo, kar so trije preživetveni odzivi naših prastarih plazilskih možganov, temveč da znamo ostati odprti in reči hvala.

In pet minut smiljenja samemu sebi je vedno dogovor, ki ga lahko sklenemo s seboj, kar mi je pred leti predala Shankari kot eno svojih modrosti. Kajti ponavadi nam takrat, ko se čutimo ranjeni telo sporoča, da je čas, da se ustavimo in napolnimo, da se moramo odpreti in sprejeti. Kajti običajno smo že na notranji rezervi, kar se tiče energije. In ko sem dobila solzne oči in sem čutila kot da sploh nima nobenega smisla več, sem zaznala kam pes taco moli. Vedela sem, da je čas, da si napolnim svojo notranjo posodo, kajti po treh dneh ponočevanja in dela tja do tretje jutranje ure sem vedela, da je nivo kortizola previsok in da dogodki le dodajajo k stresu, ki sem ga doživljala ob obilici dela, ki sem si ga zadala. Ker je bila tema dneva sprejemljivost sem vedela, da sem na preizkušnji. Po svojih petih minutah, ko sem morala čisto po žensko deliti svojo bolečino s svojimi SiStars, sem zaprla svoj laptop, sedla na vrt v senco in pustila vetru, da me boža s svojimi nežnimi sapicami. Z nogami v lavorju slane vode sem se počutila kot na morju in v pogovoru s svojo Naio sem si dopustila, da me delfini odpeljejo v kozmično maternico k boginji Isis na regeneracijo.

Najpomembnejša lekcija je vedno najbolj boleča in naša izbira je kaj izbiramo … prijaznost ali sojenje in kritiko, kajti vedno brez izjeme to kar delamo drugim pravzaprav naredimo tistemu delu sebe, ki nam ga v zunanjem svetu odslikava ta oseba. In če se le da, vedno znova izbiram prijaznost. Prijaznost do sebe, prijaznost do vseh nepopolnosti, ki me vedno znova naredijo celovito in popolno, tako kot sem … božansko.

Poletni objem.

Taja Albolena

 

odprtost

Dajem in dajem, pa nič ne dobim nazaj …

Znano?

Tipična izjava ženske v stresu vsakdanjika je, da več ko daje, bolj ko se razdaja, manj dobiva. Tudi sama sem se dolgo časa pritoževala na podoben način. In vedno znova poslušam ženske, ki pravijo nekako takole: “Čisto vseeno mu je zame, jaz pa se počutim tako prazna, in enostavno ne morem več, to me ubija.” To so zgodbe, ki jih slišimo od svojih prijateljic ali pa celo iz svojih ust.In pogosto je za žensko eden največjih stresnih faktorjev, če jo partner ignorira ali zavrača, če se vedno znova počuti zapuščeno, ločeno. Tako moški, ki naj bi bil vir njene podpore postane breme, ki ga mora vleči s seboj.

“Kot otrok je in včasih se mi zdi, da imam tri in ne le dva otroka” mi je pripovedovala prijateljica, ki pravi, da jo to izčrpava do konca. Vedno znova ji povem, da mora poskrbeti zase, pa se mi vedno znova zdi, da sedi na ušesih in me noče slišati. Vendar je dejstvo, da sodobna ženska pogosto enostavno preveč pričakuje od svojega moškega in nima učinkovitih načinov, kako izraziti svoje potrebe na način, da bo tudi slišana.

Glavna težava na katero naletim vedno znova in znova je nerazumevanje razlike med moškimi in ženskami. Sama imam zadnje tedne intenzivne pogovore z mojim najdražjim o tem kako različni smo si in vedno znova se zahvaljujem za to možnost, da lahko slišim stvari tudi iz moških ust. Kajti ženske še vedno mislimo, da so moški taki kot smo ženske, samo da so drugače videti in od njih pričakujemo stvari, ki jih pričakujemo od svojih ženskih prijateljic – saj poznate – da me posluša, je sočuten, ljubeč in ne komentira.

Moški so res drugačni. In to lekcijo bomo počasi morale vzeti, brez da jih poskušamo spreminjati in prilagajati sebi in svojim pričakovanjem. Moškega najbolj omejimo ravno s svojimi pričakovanji. Sama dolgo časa nisem razumela,kako svojemu moškemu enostavno vzamem maneverski prostor, ko stvari od njega pričakujem in v taki situaciji je običajno rekel: “OK pa drugič.” In ne glede na to kako sem se razburjala, ni pomagalo. Pojma nisem imela koliko takih priložnosti, ko si je rekel: “OK pa drugič,” sem zamudila.

Moški na življenje gledajo kot na projekt, ki ima svoj začetek in zaključek. Stvari se lotijo s to predpostavko, da lahko za vse najdejo rešitev. In ko jo moški ponudi ženski, ta pa ga zavrne, ker ne rabi rešitve, temveč razumevanje in njegovo prisotnost, sta razočarana oba.
On ker ga je zavrnila in se počuti neuspešnega in ona ker se ne počuti sprejeta in ljubljena. Izziv je nedvomno v tem, da ne razumemo kako drugačni smo med seboj, vendar je v mojih očeh še večji izziv to, da ženske enostavno ne razumemo same sebe. In s tem se naš dnevni stres samo povečuje.

Izziv sodobne ženske je, da je v stresu v službi in potem se njen stres nadaljuje tudi doma. In ker nase gledamo, da je očitno z nami nekaj narobe, smo eksperti v tem, da smo poskusile že številne tehnike, orodja in načine kako sebe spraviti v red. Poskušamo na silo. V resnici delujemo do sebe izjemno grdo. Ne sprejemamo se, vedno znova se pritožujemo same nad seboj in se kritiziramo, sodimo in razsojamo. Po večini smo mnenja, da smo itak nerešljiv primerek in vrtamo po sebi kaj za vraga je narobe z mano.
Morda je čas, da končno že čas, da dojamemo, da ni čisto nič narobe z nami in da je čas, da se umirimo, namesto, da delamo na sebi in se poskušamo spremeniti. In na tem področju sem diplomirala na tej akademiji življenja, kajti leta in leta sem zlorabljala samo sebe, se mučila, trudila in silila sebe v stvari, ki mi niso pomagale, temveč so me še bolj spravile v dvome in vedno znova sem vstopala v nove in nove kroge istih preizkušenj. Dokler nisem dojela …

Morda je enostavno res že skrajni čas, da prebudimo Najsrečnejšo Žensko v sebi in smo to kar smo, avtentične, sijoče, radostne, ljubeče … Ženske. Preprosto Ženske, namesto da poskušamo biti Superženske.
Negovanje sebe in ljubezen do sebe, sprejemljivost in prijaznost do sebe so pomembni ključi na tej poti. IN če te zanima več na to temo Te vabim, da se mi pridružiš na 10-dnevnem izzivu za ženske. Več na povezavi tukaj …

Namarie

Taja

bottled_colorful_confetti

Darilo si, ljudem in svetu.

Ah veš, ko poslušam vse vrste pritoževanj glede trenutne situacije in vsega kar se dogaja, mi vedno znova prihaja naprej edina rešitev, ki jo vidim … zamenjajte planet, očitno ste se znašli na napačnem. Tudi jaz sem kdaj razočarana, pa včasih žalostna in jezna, mojstrim se kot vsi drugi in tako kot vsi imam svoj človeški del. Boli me, ko gledam zlorabljanje, kajti zavedam se, da vse to delamo sebi. Boli me, ko gledam vpitje staršev nad otroci in vendar vem, da to vedno počnemo sami sebi. Opazujem laži in prevare in kraje denarja, lastnine in vedno znova sem presunjena nad modrostjo Univerzuma, ki nam je omogočilo tako popolno igrišče, kjer lahko preigravamo vse dele sebe in se mojstrimo v tem, kdo jaz sem, v resnici.

Ko enkrat veš, da vse delaš sebi, je še težje živeti na tem planetu, ko vidiš vse to, kar ljudje počnemo drug drugemu brez zavedanja, da to delamo sami sebi. Ja, ni lahko. Velik izziv smo si izbrali. In vendar tako zlahka pozabljamo na glavni ključ v tej zgodbi. Izbrali smo.

In veš, da bruhanje mi gre, ko poslušam ljudi, ki zavijajo drek v celofan in govorijo o tem, kako je potrebno pozitivno razmišljati in kako se vse reši samo od sebe, samo verjeti moraš. In ko gledam vse prestrašene delčke, razočarane delčke, jezne delčke osebnosti, ki čakajo v kleti, da jih objamemo, da jih prepoznamo, kot del sebe, da jim damo mesto na rezervni klopi našega igrišča, ki ga imenujemo življenje, ni lahko. Dokler se boriš z njimi, se upiraš, bežiš pred njimi ali se delaš, da jih ni, oni potrpežljivo čakajo, da dojameš, da je vse Eno in Eno v vsem. Vse je v tebi. Objemi Sebe, celoto, vse.

Darilo si, izjemno, unikatno, edinstveno darilo. O tem ni dvoma.

In kot si darilo ljudem in svetu Ti, je vsakdo, ki ga srečaš, darilo tebi, ljudem in svetu. Vsak, ki ga srečaš je darilo zate, kajti spomni te na delček, ki ga nosiš v sebi. Pomembno je dojeti, da je vse kar te jezi, žuli, boli, česar te je strah, v tebi. In ko se soočam s svojo neumnostjo, puhlostjo in samopomembnostjo, kako sem igrala boga sama sebi in se posiljevala z idejami, rešitvami, si nalagala stvari od zunaj, jih rezala in spreminjala, da bi bila bolj lepa, prijazna in predvsem bolj “sprejemljiva” za okolico, mi gre včasih zelo na bruhanje. In vendar se nimam komu pritožiti, vse je odvisno zgolj in samo od mene in moje sposobnosti sprejemanja sebe. Sprejemanje sebe je ključ. Dokler se pritožuješ nisi v sprejemanju. Sojenje, kritiziranje, razsojanje te vodi stran od sprejemanja. Igra je zelo enostavna; Sprejemaš ali ne? Ti izbiraš!

In ko dojameš, da si vse Ti v različnih odtenkih in aspektih, dojameš, da je najbolj naduta stvar, ki jo lahko narediš, da zagotavljaš sama sebi, da si odpustila sama sebi, ko si v resnici nimaš česa odpustiti. Lahko le sprejmeš in objameš in se pomiriš s tem. Pred leti sem izstopila iz religije New Age-a (novodobnega gibanja), ker sem dojela, da s svojo energijo ne želim hraniti te paradigme, kjer delaš na sebi in se mučiš in trpinčiš in hkrati sama sebi mečeš pesek v oči koliko delaš in koliko si že naredila in kje že si. Pa ne prostovoljno. Življenje me je ponižalo, me spravilo na kolena in mi odprlo oči za ponižnost in sprejemljivost. To je nekaj, česar moj ego ne bi nikoli izbral in ko se je razbila iluzija mojega “lepega in idealnega” življenja, sem ostala bosa in gola… sama.

Ko si soočena sama s seboj, tam ni nikogar drugega. Lahko brcaš, grizeš, kričiš, se upiraš do onemoglosti, in verjemi, da sem poskusila vse od naštetega. Bila sem ubogi jaz in žrtev češ glej kaj so mi naredili drugi. In potem sem šla v drugo taktiko napadanja, agresije, poniževanja, zlorabljanja sebe. Dokler nisem dojela, da tam ni nikogar, razen mene … v milijonih odtenkov in aspektov… Jaz. In sem začela mic po mic sprejemati sebe. Včasih skozi stinjene zobe, skozi obilico bolečine in strahu sem začela odpirati svoje srce. Prehod v mistično srce so to poimenovali mistiki. Zdaj vem, o čem so govorili.

Izjemno pomembno je, kako se soočaš s spremembami. Večina se poskuša skriti pred spremembami in izzivi, poskušajo pobegniti pred njimi ali pa se borijo z njimi. Osamljenost je največji izziv večine ljudi in zaradi strahu pred osamljenostjo se poskušamo prilagoditi. In ravno zaradi naše sposobnosti prilagajanja, se takrat, ko smo v bolečini, pogosto ločimo od sebe in od ljudi, čutimo izolacijo in notranja tema nas posrka vase. Ko čutimo, da imamo težave, to ponavadi rešujemo s tem, da pobegnemo, da se ločimo, da zapustimo, gremo v notranjo izolacijo in mislimo, da nam bo to, da stvari skrijemo pred seboj pomagalo, vendar nas v resnici potegne še globlje v težave. Ponavadi iščemo tehnike s katerimi bi lahko rešili zadevo, večina ljudi se vpraša kaj naj zdaj naredim?

Ljudje smo nagnjeni k temu, da iščemo rešitve, recepte kaj naj naredim in poskušamo delovati. Namesto delovanja, namesto iskanja rešitve je potrebno Biti, začutiti. In čutenje je tisto, ki se mu izogibamo, kajti za to, da čutiš moraš biti Doma, moraš biti v svojem telesu, namesto v glavi. Večina še vedno ne dojame, da pot iz glave v srce vodi skozi telo, skozi čutenje in doživljanje, skozi izkušanje.

In najpomembnejše je, da ob tem ne zapustiš samega sebe, da se ne ločiš od sebe. kajti v otopetosti, kjer ne čutiš vsi pravijo, da je super, da je fino, a se ne zavedajo, da ne čutijo. Ločenost otopelosti pomeni, da nisi povezana in v tem času zdaj je povezanost nekaj, kar je ključno. Druženje, sodelovanje soustvarjanje je ključno v teh časih, ko se soočamo s spremembami. Ljudje smo družabna bitja.

Povezanost je ključna. Ko se povežeš z nekom drugim, se povežeš s seboj.

Nepovezani smo s svojo dušo s tem, ko smo osredotočene na zgodbo, na to kar misli naš razum, konec koncev moramo biti razumni, kajne, vsaj tako nam kar naprej dopovedujejo. Ljudje se ukvarjajo s pozitivnim razmišljanjem in vsi govorijo o pozitivnem razmišljanju in vendar sama opažem, kako se ljudje ločujejo sami od sebe in sicer od svojega “negativnega” dela. Večina si prizadeva, da bi bili dobri, prijazni in pridni. Namesto, da se trudiš biti pozitivna je bolj modro pogledati vase, prisluhniti sebi in prepoznati, kaj potrebuješ, kaj so tvoje srčne želje.

Negovanje Duše je ključ za čase v katerih živimo. Samo Biti. Izkušati, čutiti, biti. In vendar me ljudje še vedno sprašujejo kako to narediš? Ker še vedno imamo raje tehnike in bližnjice. Negovanje Duše je proces, proces dolg celo življenje. In Boginja nas mojstri v sprejemljivosti, čutenju, objemanju vseh delov sebe.

Duša je naša notranja globina, je globoko utelešena v naši notranjosti, povezana je s čutenjem, s telesom. Je celostna, je vse. Potrebno je začutiti svoje telo, svojo celoto. In ključ je tem, da je potrebno izbrati, da se povežeš s svojo dušo in da se povežeš z ljudmi, ki jih ne zanima tvoja zgodba, tvoja persona, temveč tvoj avtentični, izvorni jaz, tvoja duša.

In ko delim stvari z drugimi, vedno delim stvari, ki sem jih izkusila. Ni bližnjic, ni tehnik, vsak potuje po svoji poti. To kar delim z ljudmi je modrost, ki sem jo izkusila na poti in dnevne prakse. Kajti dnevne prakse so tiste, ki te naravnajo, te usmerijo, ti pomagajo, da ostajaš uglašena s tem, kar izbiraš zase. In ena takih vodenih dnevnih praks je na voljo na spletni povezavi, kjer jo lahko poslušaš brezplačno tukaj…

Pridruži se mi. Več na spletni povezavi tukaj … Hvala, da si.

Namarie

Taja Albolena

A

Ste pripravljeni na velike valove?

Prihaja premik in trije pomembni dogodki na kupu. Najprej poletni solsticij 21.6.2013 in temu sledi polna luna 23.6.2013, ki napoveduje čas praznovanja, nato pa 24.6.2013 še zaključek in integracija portala 666. Ste pripravljeni na velike valove? Že plavate v smeri valov, da ujamete ta velik val, ki prihaja?

Čez vikend sem vodila druženje MiDva in med dogajanjem sem dojela, da se nam bliža poletni solsticij in z njim odpiranje Siriusovega Portala. Navdih, ki sem ga prejela je bil, naj ponovimo druženje, ki smo ga naredili decembra, ko smo potovali skozi 12 svetih dni Božiča v tem času, ko je Isis noseča s Horusom. Siriusov Portal predstavlja vstop v Pasje dneve in v Egiptu se je to dogajalo okoli 17.7. ko so praznovali Novo leto. Sirius je bila za Egipčane ena izmed najpomembnejših zvezd, saj je njeno pojavljanje na horizontu obelodanilo začetek obdobja, ko je Nil poplavljal. To je bil začetek obdobja rodovitnosti.
Siriusov vzhod, ko Sirius vzide tik pred soncem na obzorju se zgodi enkrat na leto v juliju, ko se pred sončnim vzhodom na obzorju pojavi zvezda Sirius. Sirius spada v skupino zvezd iz Orionovega pasu, ki so na zemlji označeni s postavitvijo piramid v Egiptu. Siriusov vzhod so v Egiptu praznovali kot praznik imenovan “Prihod Sopdet”.

To je portal skozi katerega prihaja priložnost, da zaplujemo v novo zavedanje. Sirius poznamo tudi kot duhovno sonce in je ezoterično srce našega fizičnega sonca. Med pasjimi dnevi, ki so v koledarju med 3. julijem in 12. avgustom v različnih tradicijah po svetu, Sirius izgine v sijoči svetlobi našega Sonca, zato bi lahko rekli, da naše fizično sonce objame naše duhovno sonce. V obdobju kozmičnega združenja je možno ponovno rojstvo ali ponovno vstajenje.

Ko Sirius simbolično izgine z neba nekje v maju, govorimo o starodavnem mitu, ko se Isis skrije do rojstva Horusa in zvezda se ponovno pokaže po njegovem rojstvu. To rojstvo simbolično predstavljajo Siriusova vrata. Gre za vstajenje. Zdaj je čas za to, da presežete stare omejitve in se rodite v novega sebe. Naše popotovanje skozi 22 notranjih arhetipov, ki nam bodo odslikavali naš potencial in naša darila bomo zato naredili v tem času praznovanja, ki nas podpira na naših poteh. Pridružite se mi 22.6.2013. Tisti, ki bi želeli potovati z nami, mi lahko pošljete e-mail in vam posredujem vse informacije kako …

Najpomembnejše je razumevanje, da se vse, kar ste naredili decembra 2012 zdaj dejansko uteleša, prizemljuje in s tem vstopamo v izjemen čas, ko dejansko lahko postanemo darilo za ljudi in svet. Potencial je izjemen. Vendar je potrebno razumeti, da je treba spustiti staro, da bi lahko vstopili v novo in da se ne morete oklepati kola na sredi morja in hkrati deskati na valovih življenja. Treba se bo spustiti in zaupati.

Najpomembnejša vodila v tem izjemnem času so ;

1.       vodilo je Zaupaj vase 100%
2.       vodilo je Prevzemi 100% odgovornost za svoje življenje
3.       pravi Samo bodi
4.       pravi Negovanje je najbolj pomembno!
5.       vodilo je Izrazi svojo Resnico!
6.       vodilo je Opazi lepoto okoli sebe!
7.       vodilo je Bodi hvaležen za vse kar imaš!

 

Spakirala sem kovčke in odhajam v samoto, kajti tile dnevi pred nami so idealni za notranje vpoglede in ponovno naravnavo kompasa na smer, ki jo želimo. Treba je prepoznati kaj so tvoje sanje – tvoje sanje, da bi jih lahko živel-a in ko jih prepoznaš je potrebno vsak dan znova izbirati na novo. Ni miru in ga ne bo od zunaj, zunaj bo vedno bolj divja vožnja, vendar kot sem razložila na seminarju Notranji Diamant; ko najdeš svoj notranji diamant, si v centru in si v notranjem miru.

Ženske, maternica je v tem času ključna za vaše dobro počutje. Rojevamo novo dobo in porod ne bo lahek. Povežite se s seboj. Spuščajte se v svoje notranje svetišče in prižgite svojo Zvezdo!

Uživajte!

Taja

 

Passion_art

Ljubezen je v zraku …

Pomlad je. Ljubezen je v zraku. In to je tudi tisti del leta, ko hormoni vzplamtijo in se prižge mnogo zaljubljenosti. In ko smo v primežu zaljubljenosti, je vse krasno, idealno in rožnato. Vendar se veliko ljudi po lepi pomladi in sončnem poletju prebudi v sivo in pusto jesen in ko nastopi zima v odnosu, nikomur ni več jasno, zakaj sta sploh skupaj. In letni časi so del partnerstva, pa naj si to priznamo ali ne. In partnerstvo je nekaj, na kar nas nihče ne pripravi, in ko zajadramo vanj, se pogosto na poti sprašujemo kako in zakaj tako …

Skozi svojo prakso ugotavljam, kako nepripravljeni pravzaprav smo, kajti skozi sebe in svoje partnerstvo sem odkrivala, kako malo v resnici vemo o domeni ženske in moške esence, o svojih vlogah in izzivih. Ena tistih tem, ki me najbolj fascinirajo, je domena intimnosti in užitka. Še posebej zato, ker jo v posplošeni človeški predstavi enačimo s spolnostjo. Samo vprašajte strica Googla in boste hitro ugotovili, da vam poizvedovanje na zgoraj omenjeni temi prinese celo vrsto strani s seksualno in pornografsko vsebino, kar pa predstavlja majhno drobtinico, ko je govora o intimnosti.

In za mojo žensko dušo je ena najpomembnejših tem, ko govorimo o umetnosti ženstvenosti brez dvoma zapeljevanje. Na splošno opažam, da je v povezavi z zapeljevanjem cela vrsta nesporazumov in nerazumevanja, ker enostavno ne razumemo kaj je v domeni ženske in kaj v domeni moške esence. Zato vsevprek govorimo o temah, kot sta intimnost ter zapeljevanje, brez pravega razumevanja o čem sploh govorimo. Fascinira me dejstvo, da večina ljudi ne razume, da moški (posplošujem, gre za domeno moške esence) ne zapeljujejo, temveč osvajajo. Na svojih seminarjih ženskam pogosto povem, da ženska nikoli ne sme biti do konca osvojena. Pomembno je zavedanje, da moraš biti vedno znova drugačna in v tem pogledu neosvojena, če hočeš ostati s svojim moškim za “vedno”, kot rade rečemo. Osebno me ne zanima kvantiteta, temveč kvaliteta in po 19 letih z mojim moškim, lahko rečem, da je vsako leto boljše.

Vendar sem morala usvojiti svoj, ženski del enačbe, ki se mu reče zapeljevanje. Če moški osvajajo, ženske zapeljujemo in moški obožujejo, če so vedno znova zapeljani. In kot ženska nikoli ne sme biti v celoti osvojena tudi moški želi biti vedno znova zapeljan.

In tukaj pogosto naletimo na oviro, kajti veliko žensk ni v stiku s svojo ženstveno esenco v sebi in so pozabile kako zapeljevati. V sodobnem svetu zapeljevanje pogosto enačimo z manipulacijo, kar me vedno znova žalosti. Vendar se tudi jaz nisem rodila s priročnikom za uporabo v žepu in vse o čemer govorim sem se naučila iz prakse.

Ko sva z mojim najdražjim skupaj gledala Beneško Kurtizano, ki je eden mojih ljubših filmov, sem dojela, da je ženska tista, ki odpre vrata moškemu, da ji lahko daje. Moški ne more dati, če ženska ni voljna sprejeti in to je bila ena največjih lekcij v mojem partnerstvu – nesprejemanje. In ko sem mojega dragega vprašala kako sprejeti, je bil zelo jasen, da ni na moškemu, da bi vedel odgovor na to vprašanje. Zato sem po odgovore šla k tistim ženskam, ki to umetnost najbolj obvladajo.

Umetnost zapeljevanja je resnično umetnost in za vsako žensko, ki želi postati resnično ženstvena, je pomembno razumevanje, da so odprtost, sprejemljivost in voljnost pomembni kjluči k božanskemu v sebi.

Ena najboljših izjav vseh časov, po mojem izboru, prihaja iz ust moškega, ki je dramatično vplival na moj odnos do lastne ženske esence, Davida Deide, ki pravi, da najhitrejša pot do boga vodi skozi seks. In s tem se v celoti strinjam.

Več o intimnem partnerstvu, treh fazah v intimnosti in kako intimno partnerstvo razvijemo pa v vikend druženju MiDva že naslednji vikend. Vabljeni!

Taja Albolena