Ljubim Sebe

cool-girl-behind-the-mask-wallpaper

Zakaj strah?

Mnoge ženske, ki prihajajo k meni na individualne posvete ali skupinska srečanja mi povedo, da jih je strah, da imajo tremo in da jim je slabo kot bi bile na ocenjevanju, preden pridejo do mene. Dolgo časa nisem imela odgovorov na tovrstno doživljanje in v tem času sem pogosto povedala strankam, da sem neizprosna, da se me ljudje bojijo, ker jim ne pustim, da ko smo enkrat v procesu, ko potujemo skozi zadeve, da bi sabotirali in rekli, da se ne gredo več. Vodim v senco, vodim v proces in tudi ven iz njega. Rada rečem, da je aspekt bojevnice v meni zelo močan, v resnici pa gre za arhetip zdravilke, šamanke, ki je tisti, ki vodi v proces in tudi ven iz njega. Naučila sem se zaupati in slediti tej moji notranji vodnici, ki se v moji arhetipski karti pojavlja kot spreminjevalka oblik. Ona je tista, ki drži alkemično posodo v kateri poteka sveta alkimija, notranji proces preobražanja svinca v zlato.

In potem vsake toliko pride kak kompliment in pohvala, kako močno to, kar delim z ženskami, preobraža njihova življenja in pogled na svet. In tako sem dobila odgovor zakaj je toliko žensk strah, da bi prišle na srečanja. Ker res ne grizem in sem čisto prijazna :) Vzrok je v egu. Kajti ne glede na to, da smo sveto prepričani, da si želimo spremembo in da hočemo spremeniti svoje življenje, ko resnično stopimo na pot preobrazbe, ego pokaže svoj pravi obraz in začne se samosabotaža. In ljudje sabotiramo svoj uspeh, svojo rast, svojo preobrazbo. In ko sem dobila informacije o egu in kako se nerad razkriva, da ga pogosto sploh ne poznamo, sem dojela zakaj je bojevnica tako močno del mojega arhetipskega kolesa. Ker zalezujem svoj ego in svojo senco, ker ga vedno znova zbezam na svetlo in se soočim z njim, ker sem stopila na pot ljubezni in si upam iti v srečanje s svojimi največjimi demoni. Zakaj? Ker pot ljubezni pravi, da je za celostnost potrebno soočenje s celim sabo, z vsemi deli, tistimi lepimi in tistimi malo manj lepimi. In v tem procesu asistiram tudi tistim, ki prihajajo k meni.

Ego prepoznamo po upiranju. Ko se nam nekaj zelo upira to kaže na dejstvo, da nekaj ne želimo videti in da sabotiramo proces in svojo rast. Ego je tisti prestrašeni del vaše notranjosti, ki se oklepa znanega, ki hoče razumsko razlago in se ščiti pred različnimi stvarmi, ki so strašljive in grozljive v naših življenjih. Ego se na vsak način hoče izogniti, da bi bil viden in prepoznan, zato se ščiti, zato potrebuje maske in ščite, da je “varen”. Ego si bo vedno izbral znane strukture v vašem življenju; znano osebo, partnerja, znan prostor, znano službo, znane prijatelje, ker ga je groza neznanega. Ego ne mara neznanega, kajti v neznanem nima nadzora in ne more konrolirati okoliščin.

Ego se pokaže vedno, ko se zavežemo sami sebi in svoji evoluciji, svoji rasti. Takrat z vsemi mogočimi in nemogočimi načini poskuša onemogočiti razvoj in rast tudi tako, da nas prepriča, da resnično delamo na sebi in da napredujemo. Pogosto si mečemo pesek v oči in se delamo, da ne vidimo resnice, kajti resnica boli in resnica razkrije iluzijo, ki jo predstavlja ego.

Izjemno pomembno je, da na poti osebnega in duhovnega razvoja prepoznamo, da je ego pravzaprav investicija v samopodobo, ki jo želimo za vsako ceno ohraniti nedotaknjeno. Da ego potrebuje zgodbo o tem kdo smo in kaj počnemo, da je ego tisti, ki mu je pomembno kakšni smo.

Dokler ustvarjamo identiteto in si prizadevamo za to, da je naša identiteta neomadeževana, skrivamo podrobnosti za maskami in pometamo stvari pod preprogo, da nas ne bi videli, kakšni smo v resnici, investiramo svojo pozornost in svojo energijo v ustvarjanje zgodbe. In dokler se identificiraš s stvarmi, ljudmi ali situacijami v resnici ne moreš ustvarjati avtentičnih odnosov.

Ego ima čustveno potrebo po tem, da sebe vidi na točno določen način. In zelo brani to svojo samopodobo. In zakaj se ego razburi, ko resnično stopimo na svojo duhovno pot, ko se zavežemo temu, da utelesimo svoj božanski jaz? Ko spoznaš svojo veličino, ko prepoznaš kako izjemno velik si v resnici, da si eno z vsem in vse v enem, tvoj majhni svet izgubi svojo pomembnost. Ego si prizadeva za ohranitev svojega majhnega sveta, svoje škatlice, v kateri je vse na svojem mestu, kjer ima vsaka oseba svoje mesto in kjer je vse pod nadzorom. Ko se pokaže izvorni jaz, to majhno škatlico odnese vihar.

In če tega ne bi doživela na lastni koži, ne bi zmogla razumeti strahu in panike mnogih, ki se odločijo za moje storitve. Bolj, ko se bližajo druženja in srečanja, bolj imajo ljudje težave, pogosto se sabotirajo tako daleč, da enostavno zbolijo in ne morejo priti. Ego hoče braniti svoje omejitve, pa naj stane kar hoče. Ključ je v tem da prepoznamo, kako se branimo, da spoznamo, kako se upiramo, da si dovolimo, da to začutimo in potem kljub temu, da nas je strah izberemo to, čemur smo se zavezali. In moja zaveza je zaveza ljubezni, da hodim po poti ljubezni, kjer najprej ljubim sebe, kjer sem ljubezen, ljubezen v akciji, ki ji pravimo življenje.

Da bi lahko presegli Ego je pomembno, da se nehamo ukvarjati s tem kdo jaz sem v smislu identifikacije z vlogami in maskami in da resnično začutimo svojo Bit, da samo si in da tvoj obstoj zadošča. Kajti, ko se povežeš s svojo bitjo in samo si, si v stiku s svojim avtentičnim jazom, ki želi razvoj in napredek, ki ga vodi strast in radost. To je tisti del, ki ga prebujamo na srečanjih in s katerim se povezujemo. Ta del v nas nas vodi v celoto nas samih v enost, kjer smo eno v vsem in vse v enem. In da lahko v polnosti stopiš na pot enosti se moraš soočiti s svojimi ranami, s svojimi ranjenostmi, s tem kar boli navznoter. In arhetip otroka je tisti del v nas, ki drži notranje ranjenosti, se jih oklepa in skozi te leče izdanosti, nesprejetosti, zlorabljenosti, zapuščenosti in ločenosti vedno znova zahteva našo pozornost in išče nekoga v zunanjem svetu, ki bi nam igral starša. Otrok v nas kriči: “Pusti me primeru!” in v isti sabi joka: “Prosim, pridi, poišči me. Dvigni me. Objemi me. Prosim ljubi me!” In potem nam ni čisto nič jasno, ker smo v taki notranji zmedi. Soočenje s svojim notranjim otrokom je ključno za našo osvoboditev.

Čas je, da odložimo svoje maske in pokažemo svoj avtentični, izvorni jaz.

Si upate?

Taja Albolena

cool-girl-behind-the-mask-wallpaper

PainPleasure_Nithyananda

Ljubezen do Sebe

Ko se otrok rodi nima nobenih možnosti za preživetje, če zanj ne poskrbijo starši ali skrbniki.
In ena najpomembnejših potreb otroka je ljubezen.
Zato otroci razvijejo strategije kako dobiti vsaj minimalno količino ljubezni, ki jo potrebujejo dobesedno za preživetje.

In te strategije kako si pridobimo ljubezen niso zgolj otroške strategije.
Ko odrasteš jih neseš s seboj in deluješ po njih tudi, če se jih ne zavedaš.

To predstavlja osnovo s katero vstopaš v partnerske odnose in pogosto od partnerja pričakuješ, da bo izpolnil tvoje potrebe glede ljubezni. Kajti ljubezen povezuješ s preživetjem.
In ko si mnenja, da potrebuješ ljubezen, se v tebi zbudi mehanizem preživetja, ki operira v najstarejšem delu tvojih možganov.

In ko ti grozi, da boš izgubila ljubezen, ne moreš biti razumna glede tega, kajti oglasi se najstarejši del možganov, ki zaseže celotno kapaciteto možganov in tvoj logični razumski del ti ni več na voljo.
Zdaj deluješ iz strategij svojega otroka, ki si jih razvila v samem začetku svojega življenja.

Ljubezen do sebe je razumevanje, da si ljubezen. Kajti Jaz je ljubezen.

Gre za to, da objameš celo sebe, vse aspekte sebe, celoto.
Praksa ljubezni do sebe je da delaš stvari ob katerih se dobro počutiš, ki jih delaš rada. V katerih uživaš.
In to vsak dan.

Pomembno je, da imaš stvari, ki povzročijo, da se počutiš dobro, da si zadovoljna, srečna, radostna in ob katerih se počutiš pomirjujoče.
Kadar mi gre res slabo so moje dnevne prakse topla kopel, topel čaj, moja najljubša glasba … nežna sem s seboj.

Ljubezen do sebe je temelj za odpiranje tvojih darov, tvoje intuicije.

Pomembno je, da se prenehaš primerjati z drugimi in začneš brezpogojno ljubiti sebe, taka kot si.
Ljubi svoje telo. Ljubi svojo Dušo.

To kar opažam pri veliko ženskah in kar je bila dolgo časa moja hiba je bilo iskanje potrditve v zunanjem svetu. Iskanje ljubezni v zunanjem svetu.

Ženske zamenjujemo ljubezen z iskanjem odobravanja.

Dolgo časa sem verjela, da če bom shujšala, če bom bolj delovna, bolj pridna, bolj pametna, bolj lepa, bolj … karkoli, potem me bodo imeli radi, potem bom vredna ljubezni.

In ko iščeš diete, obliko telovadbe, ki bi ti pomagala postati boljša kot si v tem trenutku, s tem pravzaprav kažeš, da ne ljubiš sebe brezpogojno, kajti postavljaš si pogoje.
Rada se boš imela šele, ko boš shujšala, ko boš usvojili veščine, … ponavadi iščeš stvari okoli sebe, zunaj sebe, ki bi ti pomagale narediti nekaj v zvezi s tem.

Sama pravim, da je resnično čas, da se usmeriš navznoter. Ko gledaš okoli sebe in se primerjaš z drugimi, se sodiš v svoji glavi in si govoriš, da bi morala nekaj narediti v zvezi s tem … shujšati je verjetno najpogostejša napaka, ki jo ženske najdemo na sebi, s tem izražaš kako pogojna je tvoja ljubezen do sebe v resnici.

Ljubezen do sebe pomeni, da si ok, taka kot si.

Sprejemaš sebe. Čisto ok si, točno taka kot si.
Pravzaprav je resnica ta, da ne le, da si ok, lepa si taka kot si.

Ali lahko to sprejmeš? Ali se takoj v tvoji glavi oglasi tisti glas, ki začne naštevati razloge, zakaj to zate ne drži?

Pogosto se takrat, ko se odločiš, da se boš ljubila brezpogojno oglasi notranji otrok, tisti del tebe, ki v sebi nosi ranjenosti še iz otroštva, kajti želi si biti ljubljen in sprejet.
In takrat se pogosto pokaže to, da zgolj moč volje ne zadošča.

Stres tvojih ranjenosti te preplavi in posežeš po sladkarijah, po hrani, pijači, greš nakupovat ali se skriješ v svet zabave ali virtualni svet igric.

Skozi prakso sem ugotovila, da se je s tem delom sebe enostavno potrebno soočiti, če želiš napredovati, rasti, kajti vedno znova se ustavljaš na enih in istih zgodbah. Da si izigrana, izdana, nesprejeta, zlorabljena, zapuščena.

Smo energijska bitja. Kar misliš o sebi, pošiljaš iz sebe in to dobiš nazaj.

Rešitev? Ljubi sebe brezpogojno.

Nič od zunaj te ne more “popraviti” ali “spremeniti”.
V resnici lahko le v sebi najdeš zadovoljstvo, srečo, radost in izpolnjenost.

Čas je, da vzljubiš sebe, brez kakšnega posebnega razloga.
Ne rabiš razloga, da se ljubiš brezpogojno.
Tvoj obstoj zadošča.
Vse že imaš na voljo.
Ljubi se zdaj, taka kot si.
Brez potrebe, da bi morala biti 20 kg lažja ali manj siva, bolj polikana ali manj utrujena.

Več s teboj delim v spletnem programu Objemi Sebe. Opis najdeš tukaj…

Hvala, da si!

Taja Albolena

Fall-Leaves-beautiful-Autumn-31000

September bo mesec izzivov

Mesec pred nami test, ki nas bo izzval v tem kako iskreni smo sami s seboj. Kajti iskrenost je ena tistih vrednot, ki nas rada spravi v zadrego. Resnica je lahko ostra in neprijetna in včasih naredimo vse, da bi se ji izognili. September bo mesec, ki nam bo pokazal kako iskreni smo tudi v odnosu z drugimi, kajti pogosto poskušamo biti prijazni do drugih in se v dobri veri pretvarjamo, brez zavedanja, da to od nas zahteva izjemen napor. Kajti laž je tista, ki na dolgi rok zapleta naše življenje, hkrati pa nas je strah, da bi bili razkriti. In ravno zaradi tega je biti iskren veliko olajšanje. Naliti si bo potrebno čistega vina predvsem v povezavi s prevzemanjem odgovornosti za svoje življenje in za to, kar kreiramo.  O tem se govori, piše, beremo knjige, poslušamo seminarje. No september je tak enomesečni test kako dobro to živimo v praksi. Kajti september vas bo izzval in to dnevno na temo sprejemanja odgovornosti. Veliko bo izzivov na temo ali je to moja odgovornost ali je to stvar nekoga drugega? Mesec nas bo soočil s tem kako odrasli smo in kako sprejemljivi smo, koliko smo odprti in voljni da si povemo resnico. Kakšna je stopnja naše odgovornosti?

Na prvi pogled se zdi, da je izražanje resnice neprijetno in bolj težavno kot če si povemo resnico. Vendar je to tudi preizkus tega ali smo voljni, da prevzamemo polno odgovornost zase, za svoje življenje, za svoje kreacije. Zdaj je resnično čas, da nehamo stvari prelagati na druge in pričakovati od drugih, da nas bodo reševali ali nam pomagali. Nihče ni odgovoren za svoje starše, svoje partnerje, prijatelje ali otroke. September nam bo pokazal kako odgovorni smo v svetu v katerem živimo in ali smo pripravljeni sprejeti posledice svojih izbir. In hkrati nas mesec sooča z razsodnostjo, kaj je moje in kaj ni moje? Ali sem kanta za smeti za zadeve drugih ljudi?

Prisiljena vljudnost, ki ne izhaja iz srca, temveč iz strahu, da bomo izstopali ali da bomo soočeni z obtožbami in prerekanjem pogosto povzroči zadrege. Ljudje pogosto rečemo da, ko v resnici želimo reči ne. Rečemo ja velikim obveznostim, kot je poroka, nakup hiše, delu, ki ga ne maramo. Posledica je, da živijo zlagano življenje z nekom, ki ga ne marajo, v hiši, ki jo sovražijo in delajo delo, ki ga ne marajo. Živijo življenje, ki ni njihovo in ob tem izjemno trpijo v svoji notranjosti. In to vse samo zato, ker niso imeli poguma in iskrenosti do sebe, da bi izrekli preprosto besedico, ki bi jim prihranila vse muke in bi jih odrešila: »Ne.«

Ta mesec vam bo dal vetra, če se še vedno žrtvujete za druge, če se počutite žrtev okoliščin v svojem življenju, prav tako pa vas bo soočil z nepotrpežljivostjo, nesprejemanjem sebe, še posebej če sebe zaničujete, se ponižujete, se grajate, … Pokazalo se bo kje ste ujeti v svoj ego, kje udrihate po sebi, ker niste popolni, dovolj dobri, skratka, pokazale se bodo ranjenosti izdaje sebe, zanikanja sebe, zlorabe sebe, zapuščanja sebe in ločevanja od sebe. Ravno iz tega razloga sem se odločila, da ponovim spomladanski program Objemi otroka v Sebi, da se bomo pomirili s temi ranjenostmi, ki jih nosimo v sebi.

Ključ je v tem, da se vsak trenutek 24/7 spomnite te preproste resnice, da Vi kreirate svoj svet in vse v njem. Da ste iskreni s seboj in da si poveste resnico. Skrajno neprijetno, še posebej takrat, ko gre vse narobe, preverjeno! Vendar je prvi korak ta, da to prepoznaš in da si priznaš, da prevzameš odgovornost za to kar se dogaja, to je prvi korak. Šele potem, je možno narediti preobrazbo oziroma to preseči v sebi, kajti po mojih opažanjih nimaš kaj spreminjati. Ko se zavedaš, da vse samo je, veš tudi, da nimaš kaj spreminjati, lahko le izbereš drugače. In s tem ko izbereš drugače, se stvari spremenijo. Biti iskren s seboj in z drugimi nas osvobaja. Iskrenost pomeni, da prepoznamo problem, namesto, da se pretvarjamo, da ga ni.

September nas bo izzval na poziciji samo vrednotenja, koliko v resnici cenimo sebe in ljubimo sebe brezpogojno. In moč ljubezni, brezpogojne ljubezni do sebe bo v tem mesecu v ospredju. To bo v prvem planu. Kajti mnogi smo do sedaj poskušali drugim pomagati tako, da smo njihova bremena prevzemali nase in s tem poniževali in zlorabljali sami sebe. Nihče te ne more zlorabiti bolj kot ti zlorabljaš samega sebe, zato bo soočenje s to ranjenostjo zelo boleče in za mnoge težavno. Predstavljajte si občutek svobode ob tem, ko ste osvobojeni vseh spon, vsega, kar vas veže, dajte si dovoljenje, da se osvobodite. Iskrenost resnično osvobaja. In potem poskrbite za svojo notranjo posodo, za notranje negovanje sebe.

Dokler si ne povemo resnice, živimo v iluziji. Ko lažemo sami sebi, živimo življenje oropano resničnosti. Dokler ne živimo v resnici, se ne moremo resnično povezati z drugimi, imeti pristnih odnosov, kajti v resnici ne moremo zaupati niti sebi niti drugim. Zato je to idealen mesec, da trenirate iskrenost. In življenje vam bo prineslo lekcije, le prepoznati jih morate.

Vabim Te, da se mi pridružiš na tokratnem mesečnem spletnem druženju, ki sem ga poimenovala Moč Ljubezni – 28 dni ljubezni – val ljubezni ….

Imejte krasen mesec. In ne pozabite; Vse je vaša Kreacija!

Taja Albolena

Članek objavljen na http://www.svetloba.si

womans-feet

Popolna v svoji nepopolnosti …

Posnela sem svoj prvi home-made video. Ni tako enostavno, kot bi si želela in prvič sem počela kaj takega. Gledaš v kamero, tako brezosebno je in vendar naj bi bil svoja najboljša možna verzija, misija nemogoče. No, v vsej svoji nepopolnosti mi je bil simpatičen, čeprav je mož komentiral, da prepogosto zapiram oči in sem zasanjana. No v pomanjkanju svetlobe sem izpadla tudi zelo zelena, vendar sem požrla vso svojo nepopolnost in stvar objavila. In … prvi komentar, ki je prišel na video mi je vzel ves moj zalet in pogum … kritika. Kot zakleto se mi dogaja, da ko entuziastično naredim nekaj novega, ko kot mak visoko pogledam iz povprečja pride nekdo s škarjami in odstriže cvet. Ja, človek bi mislil, da sem se že navadila, vendar je to daleč od resnice.

Oglasila se je moja majhna nevidna punčka, moj notranji otrok, tisti ranjeni del, ki se ne mara izpostavljati in mi vedno znova pove; vidiš, to je zato, ker si se spet izpostavila. Vedno znova sem kaznovana, vsaj taka je moja prva interpretacija. In prvi impulz je vedno … konec, zaključujem, tega se ne grem več, to je prenaporno, to ni zame, to ni tisto, kar si želim, to ni moje … saj bi vendar moralo biti enostavno in lahkotno, če je moje srčno, a ne!? Neeee, ni. Preizkušeno. Najtežje poti so vedno najkrajše, čeprav bi se na začetku najraje obrnil in se ne šel več te igre življenja.

Moj nevidni otrok, ta del mene, ki se je v otroštvu mojstril v strategijah, ki so postale del mojega notranjega repertoarja, se hoče skriti, zbežati, pobegniti pred svetom in ljudmi. Najbolj varno je, ko sem sama in velik izziv sam po sebi je, da me življenje vedno znova postavlja na oder pred ljudi. Vsakič znova se soočam s svojim notranjim otrokom, ki ga je strah, da bo ranjen in poleg vsega še ponovno zapuščen. In to, kar sem vzela v svojem dolgoletnem spoznavanju sebe je umetnost sprejemljivosti in negovanja. Kako pomembno je sprejeti, da bom vedno, ko sem izzvana, ko me nekdo dregne tja, kjer me boli, imela eno od izbir tudi to, da bi šla v preživetveni “način” v sebi, da bi se skrčila, se zaprla, pobegnila ali se skrila. In vedno znova je izziv v tem, da prepoznam kaj se dogaja in si priznam svojo bolečino, kaj čutim ter da zavestno izberem svoje odzive. In ranjeni otrok v ženski pogosto dregne v njej divjo žensko, tisto ognjevito levinjo, ki bi se borila, da bi otroka obvarovala. Kajti divja ženska je naš notranji obrambni mehanizem, ki zna v svoji senčni strani delovati zelo kruto in kritično. Zato se običajno, ko smo ranjeni kot obramba v nas dvigne jeza in iščemo vire v sebi, da bi napadli nazaj … vsak izgovor je dober. In izziv je vedno, ko smo ranjeni, da se ne zapremo in ločimo, da ne bežimo ali se borimo, kar so trije preživetveni odzivi naših prastarih plazilskih možganov, temveč da znamo ostati odprti in reči hvala.

In pet minut smiljenja samemu sebi je vedno dogovor, ki ga lahko sklenemo s seboj, kar mi je pred leti predala Shankari kot eno svojih modrosti. Kajti ponavadi nam takrat, ko se čutimo ranjeni telo sporoča, da je čas, da se ustavimo in napolnimo, da se moramo odpreti in sprejeti. Kajti običajno smo že na notranji rezervi, kar se tiče energije. In ko sem dobila solzne oči in sem čutila kot da sploh nima nobenega smisla več, sem zaznala kam pes taco moli. Vedela sem, da je čas, da si napolnim svojo notranjo posodo, kajti po treh dneh ponočevanja in dela tja do tretje jutranje ure sem vedela, da je nivo kortizola previsok in da dogodki le dodajajo k stresu, ki sem ga doživljala ob obilici dela, ki sem si ga zadala. Ker je bila tema dneva sprejemljivost sem vedela, da sem na preizkušnji. Po svojih petih minutah, ko sem morala čisto po žensko deliti svojo bolečino s svojimi SiStars, sem zaprla svoj laptop, sedla na vrt v senco in pustila vetru, da me boža s svojimi nežnimi sapicami. Z nogami v lavorju slane vode sem se počutila kot na morju in v pogovoru s svojo Naio sem si dopustila, da me delfini odpeljejo v kozmično maternico k boginji Isis na regeneracijo.

Najpomembnejša lekcija je vedno najbolj boleča in naša izbira je kaj izbiramo … prijaznost ali sojenje in kritiko, kajti vedno brez izjeme to kar delamo drugim pravzaprav naredimo tistemu delu sebe, ki nam ga v zunanjem svetu odslikava ta oseba. In če se le da, vedno znova izbiram prijaznost. Prijaznost do sebe, prijaznost do vseh nepopolnosti, ki me vedno znova naredijo celovito in popolno, tako kot sem … božansko.

Poletni objem.

Taja Albolena

 

odprtost

Dajem in dajem, pa nič ne dobim nazaj …

Znano?

Tipična izjava ženske v stresu vsakdanjika je, da več ko daje, bolj ko se razdaja, manj dobiva. Tudi sama sem se dolgo časa pritoževala na podoben način. In vedno znova poslušam ženske, ki pravijo nekako takole: “Čisto vseeno mu je zame, jaz pa se počutim tako prazna, in enostavno ne morem več, to me ubija.” To so zgodbe, ki jih slišimo od svojih prijateljic ali pa celo iz svojih ust.In pogosto je za žensko eden največjih stresnih faktorjev, če jo partner ignorira ali zavrača, če se vedno znova počuti zapuščeno, ločeno. Tako moški, ki naj bi bil vir njene podpore postane breme, ki ga mora vleči s seboj.

“Kot otrok je in včasih se mi zdi, da imam tri in ne le dva otroka” mi je pripovedovala prijateljica, ki pravi, da jo to izčrpava do konca. Vedno znova ji povem, da mora poskrbeti zase, pa se mi vedno znova zdi, da sedi na ušesih in me noče slišati. Vendar je dejstvo, da sodobna ženska pogosto enostavno preveč pričakuje od svojega moškega in nima učinkovitih načinov, kako izraziti svoje potrebe na način, da bo tudi slišana.

Glavna težava na katero naletim vedno znova in znova je nerazumevanje razlike med moškimi in ženskami. Sama imam zadnje tedne intenzivne pogovore z mojim najdražjim o tem kako različni smo si in vedno znova se zahvaljujem za to možnost, da lahko slišim stvari tudi iz moških ust. Kajti ženske še vedno mislimo, da so moški taki kot smo ženske, samo da so drugače videti in od njih pričakujemo stvari, ki jih pričakujemo od svojih ženskih prijateljic – saj poznate – da me posluša, je sočuten, ljubeč in ne komentira.

Moški so res drugačni. In to lekcijo bomo počasi morale vzeti, brez da jih poskušamo spreminjati in prilagajati sebi in svojim pričakovanjem. Moškega najbolj omejimo ravno s svojimi pričakovanji. Sama dolgo časa nisem razumela,kako svojemu moškemu enostavno vzamem maneverski prostor, ko stvari od njega pričakujem in v taki situaciji je običajno rekel: “OK pa drugič.” In ne glede na to kako sem se razburjala, ni pomagalo. Pojma nisem imela koliko takih priložnosti, ko si je rekel: “OK pa drugič,” sem zamudila.

Moški na življenje gledajo kot na projekt, ki ima svoj začetek in zaključek. Stvari se lotijo s to predpostavko, da lahko za vse najdejo rešitev. In ko jo moški ponudi ženski, ta pa ga zavrne, ker ne rabi rešitve, temveč razumevanje in njegovo prisotnost, sta razočarana oba.
On ker ga je zavrnila in se počuti neuspešnega in ona ker se ne počuti sprejeta in ljubljena. Izziv je nedvomno v tem, da ne razumemo kako drugačni smo med seboj, vendar je v mojih očeh še večji izziv to, da ženske enostavno ne razumemo same sebe. In s tem se naš dnevni stres samo povečuje.

Izziv sodobne ženske je, da je v stresu v službi in potem se njen stres nadaljuje tudi doma. In ker nase gledamo, da je očitno z nami nekaj narobe, smo eksperti v tem, da smo poskusile že številne tehnike, orodja in načine kako sebe spraviti v red. Poskušamo na silo. V resnici delujemo do sebe izjemno grdo. Ne sprejemamo se, vedno znova se pritožujemo same nad seboj in se kritiziramo, sodimo in razsojamo. Po večini smo mnenja, da smo itak nerešljiv primerek in vrtamo po sebi kaj za vraga je narobe z mano.
Morda je čas, da končno že čas, da dojamemo, da ni čisto nič narobe z nami in da je čas, da se umirimo, namesto, da delamo na sebi in se poskušamo spremeniti. In na tem področju sem diplomirala na tej akademiji življenja, kajti leta in leta sem zlorabljala samo sebe, se mučila, trudila in silila sebe v stvari, ki mi niso pomagale, temveč so me še bolj spravile v dvome in vedno znova sem vstopala v nove in nove kroge istih preizkušenj. Dokler nisem dojela …

Morda je enostavno res že skrajni čas, da prebudimo Najsrečnejšo Žensko v sebi in smo to kar smo, avtentične, sijoče, radostne, ljubeče … Ženske. Preprosto Ženske, namesto da poskušamo biti Superženske.
Negovanje sebe in ljubezen do sebe, sprejemljivost in prijaznost do sebe so pomembni ključi na tej poti. IN če te zanima več na to temo Te vabim, da se mi pridružiš na 10-dnevnem izzivu za ženske. Več na povezavi tukaj …

Namarie

Taja

bottled_colorful_confetti

Darilo si, ljudem in svetu.

Ah veš, ko poslušam vse vrste pritoževanj glede trenutne situacije in vsega kar se dogaja, mi vedno znova prihaja naprej edina rešitev, ki jo vidim … zamenjajte planet, očitno ste se znašli na napačnem. Tudi jaz sem kdaj razočarana, pa včasih žalostna in jezna, mojstrim se kot vsi drugi in tako kot vsi imam svoj človeški del. Boli me, ko gledam zlorabljanje, kajti zavedam se, da vse to delamo sebi. Boli me, ko gledam vpitje staršev nad otroci in vendar vem, da to vedno počnemo sami sebi. Opazujem laži in prevare in kraje denarja, lastnine in vedno znova sem presunjena nad modrostjo Univerzuma, ki nam je omogočilo tako popolno igrišče, kjer lahko preigravamo vse dele sebe in se mojstrimo v tem, kdo jaz sem, v resnici.

Ko enkrat veš, da vse delaš sebi, je še težje živeti na tem planetu, ko vidiš vse to, kar ljudje počnemo drug drugemu brez zavedanja, da to delamo sami sebi. Ja, ni lahko. Velik izziv smo si izbrali. In vendar tako zlahka pozabljamo na glavni ključ v tej zgodbi. Izbrali smo.

In veš, da bruhanje mi gre, ko poslušam ljudi, ki zavijajo drek v celofan in govorijo o tem, kako je potrebno pozitivno razmišljati in kako se vse reši samo od sebe, samo verjeti moraš. In ko gledam vse prestrašene delčke, razočarane delčke, jezne delčke osebnosti, ki čakajo v kleti, da jih objamemo, da jih prepoznamo, kot del sebe, da jim damo mesto na rezervni klopi našega igrišča, ki ga imenujemo življenje, ni lahko. Dokler se boriš z njimi, se upiraš, bežiš pred njimi ali se delaš, da jih ni, oni potrpežljivo čakajo, da dojameš, da je vse Eno in Eno v vsem. Vse je v tebi. Objemi Sebe, celoto, vse.

Darilo si, izjemno, unikatno, edinstveno darilo. O tem ni dvoma.

In kot si darilo ljudem in svetu Ti, je vsakdo, ki ga srečaš, darilo tebi, ljudem in svetu. Vsak, ki ga srečaš je darilo zate, kajti spomni te na delček, ki ga nosiš v sebi. Pomembno je dojeti, da je vse kar te jezi, žuli, boli, česar te je strah, v tebi. In ko se soočam s svojo neumnostjo, puhlostjo in samopomembnostjo, kako sem igrala boga sama sebi in se posiljevala z idejami, rešitvami, si nalagala stvari od zunaj, jih rezala in spreminjala, da bi bila bolj lepa, prijazna in predvsem bolj “sprejemljiva” za okolico, mi gre včasih zelo na bruhanje. In vendar se nimam komu pritožiti, vse je odvisno zgolj in samo od mene in moje sposobnosti sprejemanja sebe. Sprejemanje sebe je ključ. Dokler se pritožuješ nisi v sprejemanju. Sojenje, kritiziranje, razsojanje te vodi stran od sprejemanja. Igra je zelo enostavna; Sprejemaš ali ne? Ti izbiraš!

In ko dojameš, da si vse Ti v različnih odtenkih in aspektih, dojameš, da je najbolj naduta stvar, ki jo lahko narediš, da zagotavljaš sama sebi, da si odpustila sama sebi, ko si v resnici nimaš česa odpustiti. Lahko le sprejmeš in objameš in se pomiriš s tem. Pred leti sem izstopila iz religije New Age-a (novodobnega gibanja), ker sem dojela, da s svojo energijo ne želim hraniti te paradigme, kjer delaš na sebi in se mučiš in trpinčiš in hkrati sama sebi mečeš pesek v oči koliko delaš in koliko si že naredila in kje že si. Pa ne prostovoljno. Življenje me je ponižalo, me spravilo na kolena in mi odprlo oči za ponižnost in sprejemljivost. To je nekaj, česar moj ego ne bi nikoli izbral in ko se je razbila iluzija mojega “lepega in idealnega” življenja, sem ostala bosa in gola… sama.

Ko si soočena sama s seboj, tam ni nikogar drugega. Lahko brcaš, grizeš, kričiš, se upiraš do onemoglosti, in verjemi, da sem poskusila vse od naštetega. Bila sem ubogi jaz in žrtev češ glej kaj so mi naredili drugi. In potem sem šla v drugo taktiko napadanja, agresije, poniževanja, zlorabljanja sebe. Dokler nisem dojela, da tam ni nikogar, razen mene … v milijonih odtenkov in aspektov… Jaz. In sem začela mic po mic sprejemati sebe. Včasih skozi stinjene zobe, skozi obilico bolečine in strahu sem začela odpirati svoje srce. Prehod v mistično srce so to poimenovali mistiki. Zdaj vem, o čem so govorili.

Izjemno pomembno je, kako se soočaš s spremembami. Večina se poskuša skriti pred spremembami in izzivi, poskušajo pobegniti pred njimi ali pa se borijo z njimi. Osamljenost je največji izziv večine ljudi in zaradi strahu pred osamljenostjo se poskušamo prilagoditi. In ravno zaradi naše sposobnosti prilagajanja, se takrat, ko smo v bolečini, pogosto ločimo od sebe in od ljudi, čutimo izolacijo in notranja tema nas posrka vase. Ko čutimo, da imamo težave, to ponavadi rešujemo s tem, da pobegnemo, da se ločimo, da zapustimo, gremo v notranjo izolacijo in mislimo, da nam bo to, da stvari skrijemo pred seboj pomagalo, vendar nas v resnici potegne še globlje v težave. Ponavadi iščemo tehnike s katerimi bi lahko rešili zadevo, večina ljudi se vpraša kaj naj zdaj naredim?

Ljudje smo nagnjeni k temu, da iščemo rešitve, recepte kaj naj naredim in poskušamo delovati. Namesto delovanja, namesto iskanja rešitve je potrebno Biti, začutiti. In čutenje je tisto, ki se mu izogibamo, kajti za to, da čutiš moraš biti Doma, moraš biti v svojem telesu, namesto v glavi. Večina še vedno ne dojame, da pot iz glave v srce vodi skozi telo, skozi čutenje in doživljanje, skozi izkušanje.

In najpomembnejše je, da ob tem ne zapustiš samega sebe, da se ne ločiš od sebe. kajti v otopetosti, kjer ne čutiš vsi pravijo, da je super, da je fino, a se ne zavedajo, da ne čutijo. Ločenost otopelosti pomeni, da nisi povezana in v tem času zdaj je povezanost nekaj, kar je ključno. Druženje, sodelovanje soustvarjanje je ključno v teh časih, ko se soočamo s spremembami. Ljudje smo družabna bitja.

Povezanost je ključna. Ko se povežeš z nekom drugim, se povežeš s seboj.

Nepovezani smo s svojo dušo s tem, ko smo osredotočene na zgodbo, na to kar misli naš razum, konec koncev moramo biti razumni, kajne, vsaj tako nam kar naprej dopovedujejo. Ljudje se ukvarjajo s pozitivnim razmišljanjem in vsi govorijo o pozitivnem razmišljanju in vendar sama opažem, kako se ljudje ločujejo sami od sebe in sicer od svojega “negativnega” dela. Večina si prizadeva, da bi bili dobri, prijazni in pridni. Namesto, da se trudiš biti pozitivna je bolj modro pogledati vase, prisluhniti sebi in prepoznati, kaj potrebuješ, kaj so tvoje srčne želje.

Negovanje Duše je ključ za čase v katerih živimo. Samo Biti. Izkušati, čutiti, biti. In vendar me ljudje še vedno sprašujejo kako to narediš? Ker še vedno imamo raje tehnike in bližnjice. Negovanje Duše je proces, proces dolg celo življenje. In Boginja nas mojstri v sprejemljivosti, čutenju, objemanju vseh delov sebe.

Duša je naša notranja globina, je globoko utelešena v naši notranjosti, povezana je s čutenjem, s telesom. Je celostna, je vse. Potrebno je začutiti svoje telo, svojo celoto. In ključ je tem, da je potrebno izbrati, da se povežeš s svojo dušo in da se povežeš z ljudmi, ki jih ne zanima tvoja zgodba, tvoja persona, temveč tvoj avtentični, izvorni jaz, tvoja duša.

In ko delim stvari z drugimi, vedno delim stvari, ki sem jih izkusila. Ni bližnjic, ni tehnik, vsak potuje po svoji poti. To kar delim z ljudmi je modrost, ki sem jo izkusila na poti in dnevne prakse. Kajti dnevne prakse so tiste, ki te naravnajo, te usmerijo, ti pomagajo, da ostajaš uglašena s tem, kar izbiraš zase. In ena takih vodenih dnevnih praks je na voljo na spletni povezavi, kjer jo lahko poslušaš brezplačno tukaj…

Pridruži se mi. Več na spletni povezavi tukaj … Hvala, da si.

Namarie

Taja Albolena

A

Ste pripravljeni na velike valove?

Prihaja premik in trije pomembni dogodki na kupu. Najprej poletni solsticij 21.6.2013 in temu sledi polna luna 23.6.2013, ki napoveduje čas praznovanja, nato pa 24.6.2013 še zaključek in integracija portala 666. Ste pripravljeni na velike valove? Že plavate v smeri valov, da ujamete ta velik val, ki prihaja?

Čez vikend sem vodila druženje MiDva in med dogajanjem sem dojela, da se nam bliža poletni solsticij in z njim odpiranje Siriusovega Portala. Navdih, ki sem ga prejela je bil, naj ponovimo druženje, ki smo ga naredili decembra, ko smo potovali skozi 12 svetih dni Božiča v tem času, ko je Isis noseča s Horusom. Siriusov Portal predstavlja vstop v Pasje dneve in v Egiptu se je to dogajalo okoli 17.7. ko so praznovali Novo leto. Sirius je bila za Egipčane ena izmed najpomembnejših zvezd, saj je njeno pojavljanje na horizontu obelodanilo začetek obdobja, ko je Nil poplavljal. To je bil začetek obdobja rodovitnosti.
Siriusov vzhod, ko Sirius vzide tik pred soncem na obzorju se zgodi enkrat na leto v juliju, ko se pred sončnim vzhodom na obzorju pojavi zvezda Sirius. Sirius spada v skupino zvezd iz Orionovega pasu, ki so na zemlji označeni s postavitvijo piramid v Egiptu. Siriusov vzhod so v Egiptu praznovali kot praznik imenovan “Prihod Sopdet”.

To je portal skozi katerega prihaja priložnost, da zaplujemo v novo zavedanje. Sirius poznamo tudi kot duhovno sonce in je ezoterično srce našega fizičnega sonca. Med pasjimi dnevi, ki so v koledarju med 3. julijem in 12. avgustom v različnih tradicijah po svetu, Sirius izgine v sijoči svetlobi našega Sonca, zato bi lahko rekli, da naše fizično sonce objame naše duhovno sonce. V obdobju kozmičnega združenja je možno ponovno rojstvo ali ponovno vstajenje.

Ko Sirius simbolično izgine z neba nekje v maju, govorimo o starodavnem mitu, ko se Isis skrije do rojstva Horusa in zvezda se ponovno pokaže po njegovem rojstvu. To rojstvo simbolično predstavljajo Siriusova vrata. Gre za vstajenje. Zdaj je čas za to, da presežete stare omejitve in se rodite v novega sebe. Naše popotovanje skozi 22 notranjih arhetipov, ki nam bodo odslikavali naš potencial in naša darila bomo zato naredili v tem času praznovanja, ki nas podpira na naših poteh. Pridružite se mi 22.6.2013. Tisti, ki bi želeli potovati z nami, mi lahko pošljete e-mail in vam posredujem vse informacije kako …

Najpomembnejše je razumevanje, da se vse, kar ste naredili decembra 2012 zdaj dejansko uteleša, prizemljuje in s tem vstopamo v izjemen čas, ko dejansko lahko postanemo darilo za ljudi in svet. Potencial je izjemen. Vendar je potrebno razumeti, da je treba spustiti staro, da bi lahko vstopili v novo in da se ne morete oklepati kola na sredi morja in hkrati deskati na valovih življenja. Treba se bo spustiti in zaupati.

Najpomembnejša vodila v tem izjemnem času so ;

1.       vodilo je Zaupaj vase 100%
2.       vodilo je Prevzemi 100% odgovornost za svoje življenje
3.       pravi Samo bodi
4.       pravi Negovanje je najbolj pomembno!
5.       vodilo je Izrazi svojo Resnico!
6.       vodilo je Opazi lepoto okoli sebe!
7.       vodilo je Bodi hvaležen za vse kar imaš!

 

Spakirala sem kovčke in odhajam v samoto, kajti tile dnevi pred nami so idealni za notranje vpoglede in ponovno naravnavo kompasa na smer, ki jo želimo. Treba je prepoznati kaj so tvoje sanje – tvoje sanje, da bi jih lahko živel-a in ko jih prepoznaš je potrebno vsak dan znova izbirati na novo. Ni miru in ga ne bo od zunaj, zunaj bo vedno bolj divja vožnja, vendar kot sem razložila na seminarju Notranji Diamant; ko najdeš svoj notranji diamant, si v centru in si v notranjem miru.

Ženske, maternica je v tem času ključna za vaše dobro počutje. Rojevamo novo dobo in porod ne bo lahek. Povežite se s seboj. Spuščajte se v svoje notranje svetišče in prižgite svojo Zvezdo!

Uživajte!

Taja

 

Passion_art

Ljubezen je v zraku …

Pomlad je. Ljubezen je v zraku. In to je tudi tisti del leta, ko hormoni vzplamtijo in se prižge mnogo zaljubljenosti. In ko smo v primežu zaljubljenosti, je vse krasno, idealno in rožnato. Vendar se veliko ljudi po lepi pomladi in sončnem poletju prebudi v sivo in pusto jesen in ko nastopi zima v odnosu, nikomur ni več jasno, zakaj sta sploh skupaj. In letni časi so del partnerstva, pa naj si to priznamo ali ne. In partnerstvo je nekaj, na kar nas nihče ne pripravi, in ko zajadramo vanj, se pogosto na poti sprašujemo kako in zakaj tako …

Skozi svojo prakso ugotavljam, kako nepripravljeni pravzaprav smo, kajti skozi sebe in svoje partnerstvo sem odkrivala, kako malo v resnici vemo o domeni ženske in moške esence, o svojih vlogah in izzivih. Ena tistih tem, ki me najbolj fascinirajo, je domena intimnosti in užitka. Še posebej zato, ker jo v posplošeni človeški predstavi enačimo s spolnostjo. Samo vprašajte strica Googla in boste hitro ugotovili, da vam poizvedovanje na zgoraj omenjeni temi prinese celo vrsto strani s seksualno in pornografsko vsebino, kar pa predstavlja majhno drobtinico, ko je govora o intimnosti.

In za mojo žensko dušo je ena najpomembnejših tem, ko govorimo o umetnosti ženstvenosti brez dvoma zapeljevanje. Na splošno opažam, da je v povezavi z zapeljevanjem cela vrsta nesporazumov in nerazumevanja, ker enostavno ne razumemo kaj je v domeni ženske in kaj v domeni moške esence. Zato vsevprek govorimo o temah, kot sta intimnost ter zapeljevanje, brez pravega razumevanja o čem sploh govorimo. Fascinira me dejstvo, da večina ljudi ne razume, da moški (posplošujem, gre za domeno moške esence) ne zapeljujejo, temveč osvajajo. Na svojih seminarjih ženskam pogosto povem, da ženska nikoli ne sme biti do konca osvojena. Pomembno je zavedanje, da moraš biti vedno znova drugačna in v tem pogledu neosvojena, če hočeš ostati s svojim moškim za “vedno”, kot rade rečemo. Osebno me ne zanima kvantiteta, temveč kvaliteta in po 19 letih z mojim moškim, lahko rečem, da je vsako leto boljše.

Vendar sem morala usvojiti svoj, ženski del enačbe, ki se mu reče zapeljevanje. Če moški osvajajo, ženske zapeljujemo in moški obožujejo, če so vedno znova zapeljani. In kot ženska nikoli ne sme biti v celoti osvojena tudi moški želi biti vedno znova zapeljan.

In tukaj pogosto naletimo na oviro, kajti veliko žensk ni v stiku s svojo ženstveno esenco v sebi in so pozabile kako zapeljevati. V sodobnem svetu zapeljevanje pogosto enačimo z manipulacijo, kar me vedno znova žalosti. Vendar se tudi jaz nisem rodila s priročnikom za uporabo v žepu in vse o čemer govorim sem se naučila iz prakse.

Ko sva z mojim najdražjim skupaj gledala Beneško Kurtizano, ki je eden mojih ljubših filmov, sem dojela, da je ženska tista, ki odpre vrata moškemu, da ji lahko daje. Moški ne more dati, če ženska ni voljna sprejeti in to je bila ena največjih lekcij v mojem partnerstvu – nesprejemanje. In ko sem mojega dragega vprašala kako sprejeti, je bil zelo jasen, da ni na moškemu, da bi vedel odgovor na to vprašanje. Zato sem po odgovore šla k tistim ženskam, ki to umetnost najbolj obvladajo.

Umetnost zapeljevanja je resnično umetnost in za vsako žensko, ki želi postati resnično ženstvena, je pomembno razumevanje, da so odprtost, sprejemljivost in voljnost pomembni kjluči k božanskemu v sebi.

Ena najboljših izjav vseh časov, po mojem izboru, prihaja iz ust moškega, ki je dramatično vplival na moj odnos do lastne ženske esence, Davida Deide, ki pravi, da najhitrejša pot do boga vodi skozi seks. In s tem se v celoti strinjam.

Več o intimnem partnerstvu, treh fazah v intimnosti in kako intimno partnerstvo razvijemo pa v vikend druženju MiDva že naslednji vikend. Vabljeni!

Taja Albolena

Hands of a woman holding a golden lantern.

Sprejemljivost je ključ – drugi princip življenja

Sprejemljivost je princip, ki je pomemben, če želimo sprejeti svoje Sanje. Ko kreiramo karkoli v svojem življenju so pomembni trije koraki; jasnost namere, pozornost in sprejemanje.  Sprejemljivost je niz trenutkov tik preden se Kreacija zgodi, je modrost življenja, ki ve, da je potrebna popolna sproščenost in dopuščanje, da bi se stvar lahko zgodila.

Ko se rodimo je naš prvi dih povezan z vdihom, s sprejemljivostjo, ko sprejmemo življenje. In ko ga zapuščamo, ga zapustimo z izdihom. Dajemo z izdihom in sprejemamo z vdihom. Sprejemljivost je povezana s prijaznostjo in toplino, ko smo pripravljeni sprejeti stvari, četudi nismo navdušeni nad njimi.

In vendar sprejemljivosti ne cenimo, niti je ne razumemo. Osredotočamo se na zunanje izraze moči in pozabljamo na sprejemljivost, ki vodi in usmerja ta zunanji izraz moči. Moralno bolj cenimo dajanje, ki ga enačimo z dobroto in dobrotljivostjo, s prijaznostjo, medtem ko sprejemljivost pogosto enačimo s pohlepom in grabežljivostjo. Na ta način smo kot družba izničili sprejemljivost skozi nezadostnost, ko nikoli ni dovolj in na stvari gledamo skozi pomanjkanje.

V resnici je sprejemljivost tista moč, ki nam omogoči vsak dar. Sprejemljivost je žensko ravnovesje moški izraznosti, dajanju. Namen sprejemljivosti je ustvarjanje harmoničnih in pozitivnih medsebojnih odnosov. Gre za povezovanje. Sprejemljivost predstavlja izražanje samega sebe na način, ki ustvarja odnos s sabo in z drugimi in vodi v harmonijo.

Skozi sprejemljivost izražamo svojo povezanost z vsem kar je, svoj potencial povezanosti in združenosti v Eno. Sprejemljivost predstavlja pot duše, ki želi preseči iluzijo ločenosti in odmaknjenosti.

Sprejemljivost je tako pomembna stvar, da so jo nekateri poimenovali kar “prvi zakon osebne rasti”.  Sprejemanje preprosto pomeni to, da prepoznamo stvar takšno kot je in si rečemo: “Takšna je ta stvar”. Samo sprejemanje je eden najpomembnejših vidikov našega popotovanja na Zemlji.

Sprejemanje ni odobravanje, strinjanje, dovoljevanje, pooblaščanje, kaznovanje, rivalstvo, dogovarjanje, vdanost, sočutje, podpiranje, potrjevanje, ohranjanje, zagovarjanje, odtegovanje, preverjanje, krepitev, vzgajanje, opogumljanje, pospeševanje, promoviranje, dodajanje, dajanje potuhe ali kaj podobnega.

Dokler resnično ne sprejmemo vsega, nimamo potrebne jasnosti v svojem življenju. Vedno bomo gledali skozi filtre “treba je”, “morali bi”, “nujno je” in predsodkov.

Če nečesa ne maramo (nočemo sprejeti) se ali spopadamo z realnostjo in postajamo vznemirjeni, ali pa jo zanikamo, se od nje odvrnemo in postanemo nezavedni. Če ste vznemirjeni ali nezavedni – ali pa če zaradi neke stvari nihate med tema dvema – se vprašajte: “Česa ne sprejemam?”

Sprejemanje ni stanje pasivnosti ali nedejavnosti. Sprejemanje je dejansko prvi korak k uspešnemu delovanju. Če ne sprejmete v popolnosti situacije takšne kot je, potem boste imeli težave pri njenem spreminjanju. Še več, če v popolnosti ne sprejmete situacije, potem nikoli ne boste resnično vedeli, če je situacijo potrebno spremeniti.

Ko sprejmete, se sprostite; dopustite; postanete potrpežljivi.

Začutiti moramo sprejemljivost in jo začeti ponovno ceniti, da bi lahko v svetu vzpostavili ravnovesje, kajti zdaj ga vodi patriarhalni princip.

Za sprejemljivost so ključne veščine poslušanja, opazovanja, pozornosti brez akcije, negovanja. In da bi se lahko negovale, da bi lahko postale sprejemljive se moramo utelesiti. Naučiti se moramo, kako energijo in zavedanje spustiti v svoje telo, da bi se lahko izrazile, širile svojo zavest in postale najbolj veličastna verzija same sebe.

Moški in ženske sprejemamo na popolnoma drugačen način, kar je povezano z izvorno moško in žensko esenco, ter osnovno razliko med moškim in žensko.

Ženska sprejemljivost je povezana z dejstvom, da je v procesu kreacije žensko telo vedno penetrirano, kajti zavest vstopa v materijo. Realnost fizične penetracije je aspekt ženskega darila življenju, ki žensko pusti ranljivo na načine, ki jih moški enostavno ne more razumeti. Pri ženski je odprtost za sprejemljivost vedno povezana z odprtostjo telesa. Penetracija zavoljo življenja in pogosto za voljo moške potrebe po dominaciji in uničevanju je žensko globoko ranilo. In ta ranjenost je del našega celičnega spomina. Žensko telo je sprejelo moško nasilje, pogosto penetrirano zoper njeno voljo, oskrunjeno, poškodovano in izdano.

Da bi ženska lahko cenila svojo sprejemljivost, mora dopustiti in spoštovati svojo lastno ranljivost. Zavedati se mora, da se iz te ranljivosti rojeva vsa kreacija. Ženska se mora premakniti onkraj jeze, zamere in skozi odpuščanje. Gre za sprejemljivost vseh aspektov in to je pogosto prevelik zalogaj, da bi ga ženska zlahka sprejela. Živeti sprejemljivost za žensko pomeni nekaj popolnoma drugega kot za moške in to moramo začeti spoštovati najprej me same.

Notranja razsodnost je za žensko zelo pomembna, da prepozna kdaj in kako postaviti osebne meje. Kdaj mora biti odprta za druge in kdaj mora biti sama s seboj z odprtim srcem. In to ni lahka naloga. Vendar je odvisna od voljnosti ženske, da je voljna skrbnica celega svojega Bitja – da skrbi za vsa svoja telesa in za dušo z nego, z razlikovanjem, z razsodnostjo in s samo spoštovanjem.

Spoznati moramo, da je ženska sprejemljivost izjemna moč, ki ustvarja Življenje. O tem se pogovarjamo na druženju DivineFeminine, kjer predstavim kako pomembno je znati postaviti osebne meje in prenehati z iskanjem potrditve svoje lastne vrednosti zunaj sebe. Ženske moramo objeti nove načine komunikacije in postati sprejemljive, če želimo spremeniti svet.

Življenje je lepo!

Taja Albolena

www.divine.si

Objavljeno na www.svetloba.si

blowing-hair

Boginja se prebudi od znotraj

Čas v katerem živimo je izjemen. Podpira žensko, da stopi v ospredje in objame sebe, takšno kot je. Ženska je v vsakem trenutku Popolna, takšna kot je. Ničesar ji ni treba narediti za to, da bi postala popolna, kajti popolnost samo je. Ženske vseh kultur in ras moramo spoznati svoje korenine, svoje dostojanstvo, svoje čustvovanje, svojo občutljivost, svojo ranljivost, svojo nežnost, svojo čutnost, svojo intuicijo, svojo modrost, instinkt našega trebuha, maternice in vsega telesa. Ozavestiti moramo, da je v tem naša moč.

Če želimo ustvariti boljši svet, se vse začne pri spoštovanju lastnih sposobnosti, lastne Popolnosti. Vse že je, v nas. Spoznati moramo, da kreacija poteka iz nas v svet in postati same sebi avtoriteta. Ženske smo namreč izjemno prilagodljiva bitja in zaradi ustrezanja in ugajanja drugim prevečkrat prej verjamemo drugim, vrednotam okolice, staršem, znanosti, partnerjem, duhovnim voditeljem, idejam, se pustimo voditi, namesto da bi prevzele odgovornost za svoje življenje, za to kar verjamemo in lastne izbire. Pomembno je, da se spustimo v stik s seboj, da najdemo ta izvor modrosti, ki ga vse nosimo v sebi in ga negujmo. Čas je, da dopustimo mehkobi in ljubezni, da vstopi v naše srce in nas vodi.

Vse kar ločuje kraljico od sužnje je premik v zavesti od zanikanja k sprejemanju osebne moči. Sprememba zavesti ustvarja čudeže. Začne se z odločitvijo, da se boste spremenile in pripravljenostjo, da sprejmete. Sprejemljivost je ena od skrbno varovanih skrivnosti ženstvenosti, kajti če želiš stopiti v stik s svojo žensko esenco v sebi moraš postati sprejemljiva.

V vsakem trenutku ženska izbira med stanjem zavesti kraljice ali sužnje. Vse je stvar izbire, vedno. To kar moramo narediti je obuditi svojo boginjo tako kot svojo moč. Niti moški, niti služba nam ne more povrniti naše moči in nam dati naše vrednosti. Samo kompas v našem srcu nas lahko pelje domov v naš notranji grad. Tam smo okronane v zlatu in se spomnimo kako se smejati, kako ljubiti in kako vladati.

Na svoji notranji poti vsaka ženska potuje skozi številne iniciacije Življenja. Potujemo skozi arhetip princese na poti do kraljice. Princesa predstavlja energijo, ki je na poti h kraljici, a še ni tam. Ima moč, a je še ne zna uporabljati odgovorno. Joče, a ne na plemenit način. Ne zna se soočati s svojo bolečino in jo kreativno uporabljati. Uči se iz lastnih napak, je popustljiva, je lahkomiselna in se igra. Princeska si želi, da bi zanjo poskrbel nekdo zunaj nje, išče svojega princa in vedno znova odgovornost za svoje življenje prelaga na druge. In tudi ko »zamoči« stvari v življenju ne zna prevzeti odgovornosti za to, ali pa noče, in raje preslika stvari na druge, zato so v njenem življenju vedno drugi krivi za njene spodrsljaje.

Kraljica pa je modra. Zaslužila si je svojo vedrost in sijaj, s tem ko je šla skozi vse svoje teste. Prešla je vse iniciacije na poti, trpela je na poti in to jo je naredilo še lepšo. Dokazala je, da zna držati svoje kraljestvo skupaj. Postala je svoja vizija. Globoko neguje nekaj večjega kot je sama. Vlada z avtentično močjo. Kraljica igro obvlada. In njeno kraljestvo je njena notranjost, kjer vlada z železno roko in z mehkobo in nežnostjo.

Ta rast iz princese v kraljico je radikalen proces, kot je življenje, predstavlja spremembo ključnih prepričanj in vzorcev. Ženska mora sprejeti svojo strastno plat, dovoliti ljubezni iz svojega srca, dovoliti mora lepoti, da sije iz nje.

Ženski se pogosto zdi sebično postaviti se zase in ustvarjati svet po vizijah in hrepenenjih svojega srca. Pogosto celo misli, da tega ni vredna. Zato je nujno potrebno, da potuje skozi notranje iniciacije in se sooči z vsemi svojimi notranjimi zaveznicami na poti, da bi lahko zasedla svoj notranji prestol.

In da bi lahko spoznale svoj resnični izvor, svoj notranji glas, in se postopoma sestavile skupaj v bitje, kakršno si zaslužimo biti, se moramo najprej soočiti s prestrašeno deklico v sebi. Soočiti se je potrebno z njenim prepričanjem, da tako ali tako ni dovolj dobra takšna, kakršna je. Potolažiti je potrebno jokajočo deklico v sebi in se naučiti upoštevati njene želje in potrebe, ter ji omogočiti prostor, kjer se bo lahko zdravila. Naš notranji otrok je tisti notranji arhetip, ki poskrbi za občutek notranje varnosti. Dokler smo ranjeni v sebi iščemo varnost v svetu zunaj sebe in upamo, da nas bo nekdo rešil. Ta majhna nebogljena princeska v nas potrebuje občutek, da ji je dovoljeno, da je srečna, da ji je omogočeno, da vso notranjo kreativnost iz sebe izrazi v svet. Ženska je odgovorna za svojo notranjo deklico. In ko ji damo prostor, spoznamo, da smo v svoji globini, kljub vsemu, kar nam je življenje prineslo, kar smo  doživele, storile, izgubile, kljub temu, da je svet včasih videti trd, surov in neusmiljen, v sebi še vedno lepe, čiste, nežne, ranljive, vredne ljubezni in spoštovanja. Svojo moč potrebujemo, da zaščitimo ranljivo bitje v sebi. Me moramo postati starš same sebi, namesto da nadomestnega starša in varnost iščemo v zunanjem svetu. Pomembno je, da znamo zaščititi ta svoj notranji zaklad.

Objeti moramo svojo veličastnost, lepoto in to kar smo – božanske. Svet zunaj vas, vam lahko odslika nazaj vašo veličastnost, ne more pa je ustvariti! S tem spoznanjem dobimo notranjo moč za zdravljenje svojega odnosa do sebe in do drugih. Kajti v Vesolju v katerem živimo vladajo zakoni Univerzuma in eden od temeljnih zakonov pravi – Vse je Eno in Eno je v vsem. Vsak posameznik je pomemben v tej mreži življenja, ki jo tkemo, nihče ni bolj ali manj pomemben. Vendar pa je potrebno zavestno izbrati – sprejeti odgovornost za svojo kreacijo, vsak dan znova. Nihče ni žrtev, vsak ima možnost, da izbere drugače. Vprašati se je potrebno kako mi služi, da vedno znova igram žrtev in odgovori nam pogosto niso všeč.

Res je, da so boginjo utišali, jo zamaskirali,  razvrednotili so njeno vrednost in kvalitete sočutja, negovanja, nenasilja, predaje, intuicije in zdravljenja, moči nežnega in milega dotika.

Vendar se boginja najprej prebudi v naših srcih preden se prebudi v svetu. Gre za izvorno žensko esenco. Za žensko moč in duhovno veličastnost, ki leži v vsaki ženski in v vsakem moškem.  Najprej jo moramo prepoznati v sebi!

Boginja se obudi od znotraj. Spočnemo jo v zavesti, rodi se v ljubezni in negujemo jo s pozitivno držo. Ona je integriteta in vrednost, ustvarjena in podprta z negovanjem in duhovno rastjo, z disciplino življenja, ki ga živimo v upanju.

In prav tukaj se razkrije misija ženske, ki nas čaka v prihodnosti. S tem, ko dovolimo same sebi biti kar smo, pomagamo tudi drugim, da storijo enako. S tem pomagamo tudi moškim, da si dovolijo izraziti svojo čustvenost, ki jo zaradi patriarhalne vzgoje in ohranjanja svoje podobe v družbi največkrat zatirajo v sebi. Ko smo avtentične in same svoje, smo svoja lastna avtoriteta v svojem življenju, s tem omogočamo ljudem, ki so nam blizu, da postajajo bolj to, kar so.

Pogosto se v tem procesu prebujanja pokaže strah ženske, da se ne bi s tem, ko objame svojo ženstvenost vrnila nazaj za štedilnike, nazaj v podrejeno vlogo iz prve faze intimnosti, v fazo odvisnosti. Seveda nam je to vedno na voljo, kot izbira, vendar ženske ob tem pozabljamo, kakšno moč nosimo v sebi. Vsak moški, ki si upa priznati, ve povedati, da je ženska močnejša od njega v čustvovanju, v energijskem svetu in v seksualnem smislu. Ženska lahko uničuje, na kar nas arhetipsko spomni Kali, boginja uničevanja, destrukcije. Divja ženska je arhetip, ki ga ima v sebi vsaka ženska in vendar se bojimo soočenja z njo, kajti Divja ženska je naša notranja Kali in če je ne ozavestimo in se ne pomirimo z njo, se bo izrazila kot podivjana ženska, ki uničuje vse okoli sebe. Potrebno je spoznati vse dele v sebi, vse zaveznice na tem notranjem popotovanju iz princeske v kraljico, da bi lahko popolnoma objele ta arhetip boginje v sebi.

Odveč je strah, da bi ženska v svoji polni moči izključevala druge, se primerjala ali tekmovala z moškimi ali moškim principom, v sebi, kajti iz druge faze enakosti in neodvisnosti nas pot pelje v sodelovanje in soustvarjanje. Vendar to ni avtomatsko popotovanje. To popotovanje moramo izbrati. Čas je za sodelovanje in intimno partnerstvo, čas je za skupno življenje v spoštovanju enkratnosti, unikatnosti in neponovljivosti vsakega od nas.

Kozmični objem

Taja