Ljubim Sebe

Ko dve celoti postaneta neskončno…

, 0 Comments

Partnerstvo je po mojih izkušnjah magična povezanost, ki temelji na medsebojni uglašenosti. Partnerstvo ni zgolj medosebni odnos, je povezava dveh celot, ki skupaj postaneta neskončno. Partnerstvo je način Biti. Partnerstvo je paradigma sinergije in alkimije. In ne zadošča, da o njem zgolj beremo ali se pogovarjamo… partnerstvo pomeni, da greš v akcijo, da si umažeš roki, da izpljuneš to, kar te muči, da podeliš svojo Resnico, da poveš kaj zate ne funkcionira. Ja, ti si lahko v odnosu in se pretvarjaš, da vse deluje. V partnerstvu tega ne moreš.

Partnerstvo zahteva od vsakega posameznika, da je to kar je. Partnerstvo je najprej part- vsak je del partnerstva, gre za dve celoti se povezujeta v neskončno. Vsak od partnerjev mora najprej Biti to kar je. Poznati mora sebe. Držati mora sebe.

Biti partner pomeni, da si odgovoren za svoj del tega neskončnega. Ti moraš vedeti kaj hočeš, kaj so tvoje srčne želje, da lahko sebe deliš z osebo na drugi strani. Šele, ko si ti v stiku s seboj, lahko čutiš osebo na drugi strani. Šele, ko ti držiš svoj prostor, ustvariš prostor za osebo na drugi strani.

Kajti vedno, ko podeliš sebe, ko podeliš svojo Resnico pride do tega, da to vznemiri skupno polje partnerstva. Lahko pričakuješ, da bo prišlo do širitve, do tega, da se bo nekje nekaj razpočilo in to bo naredilo prostor za širitev, za nekaj novega.
Partnerstvo ni status quo, kjer sta oba pri miru, kjer se nihče ne upa ničesar narediti, da ne bi vznemiril osebe na drugi strani. Partnerstvo je napeto, je vznemirljivo in ja, vsake toliko se razpočijo iluzije, razpočijo se ustaljene forme in čas je za rast, za napredek. Partnerstvo ima za namen rast obeh, ki sta del partnerstva.

Ko spreminjaš realnost partnerstva vsakodnevno, je pomembno, da znaš počistiti štalo, ki je nastala. Pomembno je, kako podeliš stvari, brez zadrževanja in rokovanja v rokovicah. Srčna komunikacija je osnova partnerstva. Oba se zavedata, da moraš držati sebe, ko čistiš nered, ki je nastal. Ne moreš preložiti na svojega partnerstva tega, kar ti čutiš v sebi. Oba partnerja se zavedata, da mora vsak prevzeti odgovornost zase. Za to, kar čuti, za to, kar doživlja, za svoje iluzije, za svoje ranjenosti. Ti si odgovorna zase in partner na drugi strani je odgovoren zase.

Partnerstvo je vnemirljivo, je bogato, dragoceno, je izjemno naporno in hkrati izjemen blagoslov za oba. Alkimija partnerstva je druženje, ki vodi v globine partnerstva, v ples partnerstva in razkriva veščine, ki jih v tem plesu moraš poznati.

Da bi lahko bila v partnerstvu moraš najprej resnično poznati sebe. Vedeti kdo si. Poznati svoje želje, svoje potrebe in držati svoj prostor. Kajti ti si tista, ki sesuješ svoj prostor zavoljo nekoga drugega in ne obratno.

Na začetku partnerstva je prisotna širitev, razcvet, radost, rast. Izziv je v tem, ali bo ženska sesula svoj energijski prostor zaradi želje po ugajanju in ali bo moški na drugi strani sesul svoj osebni prostor v želji, da bi poskrbel za žensko. V tem, ko nehaš držati svoj osebni prostor in se hočeš prilagoditi, ustreči izgubiš stik s seboj.

Eno najboljših mest, kjer se učimo držati svoj prostor in se mojstrimo v tem je brez dvoma v odnosu. Držanje prostora zahteva sočutje in empatijo. In pomembno je razlikovati med empatijo in simpatijo. Prostor za nekoga lahko držiš samo, ko si v empatiji. Empatija pomeni, da držiš svoj osebni prostor in čutiš z osebo na drugi strani. Simpatija pa je na drugi strani poistovetenje z osebo, kar povzroči, da sesuješ svoj osebni prostor, da bi ustegla nekomu drugemu.
Ko si prvič v odnosu empatična in ne odreagiraš na izliv osebe na drugi strani, oseba, ki je bila prej ajena, da si bila z njo v simpatiji lahko to interpretira kot da ti ni mar. Resnica je, da ti je precej bolj mar, ko nehaš hraniti čustvene težave oseb v svojem življenju. Namesto, da se z njimi valjaš v blatu čustvenih naplavin, držiš svoj prostor. Ni težko sedeti s človekom v bolečini, če si bila ti v bolečini in si pomirjena s svojo bolečino. To je tisto, kar omogoči globoko izkušnjo razumevanja. Če si že čutila čustvo, ki ga doživlja oseba na drugi strani in ga sprejemaš v sebi, boš lahko sprejela ljudi v njihovih občutkih.

Zato je veščina držanja osebnega prostora, da bi lahko držala prostor za partnerstvo ključnega pomena. S tem se partnerstvo čisto zares začne. Več o tem, kako držati svoj prostor delim v zadnji številki Namarie, ki je na voljo tukaj…

Izziv je brez dvoma ravno v tem, da si v partnerstvu celota, da se zavedaš, da v partnerstvo prinašaš celo sebe in da ti zmoreš najprej spoznati, sprejeti in objeti sebe, ter držati svoj prostor, biti svoja celota.
Zato vedno znova pravim, da je paradigma partnerstva povezana s tem, da sta dve celoti povezani v neskončno.

Trije ključni koraki, ki vodijo v intimno partnerstvo….

Najprej spoznavamo sebe. To, da resnično čutiš sebe in veš, kdo ti si, kakšne so tvoje srčne želje in potrebe je bistvenega pomena, da lahko to deliš z moškim na drugi strani.
Ko veš kdo si, je potrebno utelesiti sebe, držati svojo posodo, biti prisotna in empatična. Veščina tega, da držiš svojo posodo je bistvenega pomena v konfliktih ali nesporazumih, ko pogosto delujemo po svoji notranji avtomatiki.
In tretji korak je, da ustvariš povezavo z osebo na drugi strani. Umetnost intimnosti in ženstvenosti je tisto, kar pomaga pri ustvarjanju te povezave z moškim.

Četrti korak je povezan s komunikacijo in s veščinami, kako svoje želje in to, kdo ti si deliti s svojim moškim na način, ki je sprejet. Da te moški sliši in da naredi stvari, ki jih z njim podeliš. V zadnjem modulu delim evolucijo moškega, faze skozi katere moški potuje v svojem razvoju in jezik junakov, katere so besede, s katerimi dobiš takojšnjo pozornost svojega moškega in ki moškemu sežejo direktno v srce.
To je znanje, ki ga delim samo z udeleženskami DFAkademije, kajti najprej moraš spoznati sebe in držati sebe, preden lahko sebe deliš z drugimi.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Več o DFAkademiji si lahko prebereš tukaj…

Ali vedno znova dokazuješ, da zmoreš več in bolje

, 0 Comments

Priznam, poletje sem preživela zelo zaposlena. Veliko sem delala, veliko stvari sem podelila in vendar je to, kar vedno znova opažam pri sebi, in kar je novo zame, kako skozi uravnovešanje obveznosti in negovanja sebe, obveznosti pravzaprav niso breme, temveč vir iz katerega dobivam kreativno energijo, življenjsko energijo, ki me polni. Tako moje delo ni vir praznjenja, temveč polnjenja. In točno to je bila moja namera za to leto, da najdem ravnovesje v sebi. Kajti zame osebno je uspeh ravnovesje, da vidim in cenim dragocene trenutke vsakdana, povoham cvet, objamem otroke, ukradem poljub svojemu moškemu in vedno več časa preživljam v Biti. Tudi ko delam.

Močno verjamem v dejstvo, da je ženska varuhinja življenja. In ko gledam trend Superženske, ki zmore vse sama, ženske, ki je popolna mama, popolna žena, popolna poslovna ženska, se sploh ne čudim, kako zlahka v svoji preobremenjenosti pozabimo na stvari, ki so v življenju resnično pomembne.

Številne ženske, s katerimi se pogovarjam, mi povedo, da so bile v svojem življenju kot roboti. Zjutraj so se zbudile, se vključile in zvečer, ko so šle spat, so se izključile. Dokler se jim ni življenje sesulo; težave v partnerstvu, izguba službe, bolezen so stvari, ki so jih prebudile v zavedanje, da je neskončni seznam opravil, ki jo dnevno čakajo, vir stresa. Nikoli nismo dovolj uspešne, kljub temu, da ženske opravimo povprečno 26 opravil na dan. Saj vem, zdaj slišim številne ženske, ki so vzdihnile… samo. Brez dvoma jih opravim več kot 26.

Sodobna ženska je odločena, da bo dokazala da zmore več, da zmore bolje in predvsem, da je lahko dovolj. Dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna, dovolj… da je superženska. Sodobna ženska je na vsakem koraku soočena s tem, da je lahko več, da daje več, da zmore več, da dela več. Več kot polovica vseh žensk s katerimi prihajam v stik pravi, da nimajo časa zase. Kljub temu, da se zavedajo, kako jih to, da si ne podarijo časa zase omejuje v življenju. Ne glede na to, da vedo, kako bi jim koristilo in bi se bolje počutile, če bi si podarile čas zase, si ne morejo najti časa zase.
Zakaj? Ženske si danes predstavljajo, da pomeni »vzeti si čas zase« dan zase ali vsaj nekaj ur, kar pa večina sodobnih žensk enostavno ne zmore.

Res je, tudi sama sem mama, žena, poslovna ženska, kuharica in sobarica, perem, likam in občasno sem tudi taksi služba, sploh zdaj, ko gredo otroci ponovno v šolo in bomo spet krmarili med njihovimi obveznostmi, interesnimi dejavnostmi in mojimi. Zato vem, koliko organizacije je potrebno, da si podarim cel dan samo zase.

Pred dnevi sem se pogovarjala s prijateljico in sem ji razlagala, da je brez dvoma umetnost to, da najdem čas zase. Vendar vem kako ključnega pomena je zame, da si podarim čas, tudi če je to 10 minut zjutraj in 10 minut zvečer. Ugotovila sem, da 60 sekund čez dan, ko potrebujem stik s seboj zadošča, da se prenovim in napolnim.

In iz prve roke vem, kakšen izziv številnim ženskam predstavlja multi-tasking, sposobnost ženske, da dela več stvari hkrati. Pravzaprav gre za sposobnost pregleda nad prostorom, zaradi česar opaziš vse stvari, ki jih je treba narediti hkrati, naenkrat, kar je vir izjemnega stresa za mnoge ženske.

Ogromno žensk danes prepoznava, da so tik pred izgorelostjo in da vozijo na »hlape«, kot temu pravim sama. Številne ženske izjemno cenijo hitrost in so ponosne na to, da so preobremenjene, saj to enačijo z uspehom. Realnost je takšna, da svoje posode z gorivom ne polniš takrat, ko voziš na vso moč in s polno hitrostjo. Številne ženske so pozabile, da je potrebno občasno ustaviti na bencinski črpalki in napolniti svojo notranjo posodo ljubezni.

Čeprav drži, da ženske same sebe dnevno silimo v to, da moramo narediti več, k mitu o popolni ženski, ki pritiska na žensko, brez dvoma prispevajo tudi mediji in kozmetična ter modna industrija. Vendar kar 80% žensk v eni od evropskih raziskav priznava, da čutijo pritisk zaradi številnih pozitivnih sporočil o opolnomočenju ženske, ki so jih deležne na svojih FB straneh, v svojih spletnih predalih ali preko medijev.
Zakaj? Ker še ni tam, ker tega še ni dosegla, ker tega še ne živi. ker je trend pozitivnega razmišljanja in tega, da je ženska tista, ki bo rešila svet še ena od stvari, ki smo jo ženske dale na svoj neskončni seznam opravil in zdaj se kaznujemo vsakič, ko ne naredimo tega, kar bi po mnenju nekoga drugega morale narediti. In to sem to poletje opazovala tudi sama. Začutila sem, kako pomembno je, da držim samo sebe, da sem v stiku s seboj in s svojimi potrebami, ker drugače bi me hitro ven iz stika s sabo odpeljala številna priporočila in to kaj bi mogla, ter kako bi mogla delati stvari, ki jih dnevno opazim samo s tem, ko odprem svoj poštni predal.

Verjetno je vse skupaj še bolj pripomoglo k mojemu zavedanju, da ne gre za to, kaj vse delam in kaj vse ni morala narediti zase, temveč gre za to, da znam Biti s tem, kar je. Da enostavno sem tam kjer sem, s tem, kar me obkroža in začutim sebe. Da upočasnim, se sprostim in sem v trenutku. Da uživam v življenju točno tam, kjer se nahajam. Da znam ceniti dragocenost trenutka in na polno užijem lepoto tega, kar me obdaja.

Kako to dosežem?
Brez dvoma je najpomembnejša stvar, da sem prisotna tam kjer sem. Da sem cela tam kjer sem. To pomeni, da ne razmišljam o tem kaj bi morala ali pa kje sem ga usrala. Sem v tem trenutku, tukaj, zdaj. Brez razmišljanja o preteklosti ali prihodnosti. Saj poznaš rek Dalaj Lame: “Samo dva dneva sta v letu, ko ničesar ne moreš narediti. Eden se imenuje Včeraj in drugi Jutri. danes je pravi dan za ljubezen, da verjameš, delaš in predvsem živiš.”

Da si lahko v polnosti v tem trenutku je potrebno upočasniti. Ustaviti na »bencinski črpalki«, o kateri sem govorila zgoraj in opaziti lepoto, ki me obdaja.

Šele ko opaziš lepoto tega, kar te obdaja, lahko zaužiješ to lepoto, dopustiš, da te napolni, te izpolni in obnovi. Da se predaš trenutku in njegovi dragocenosti ter samo si.

Zato, da samo SI je dovolj 60 sekund. 60 sekund popolnega samozavedanja, samosprejemanja, cenjenja sebe in zaupanja vase. Gre za dnevno prakso.

Premik iz delovanja v Bit je nujno potreben za sodobno žensko. Da je polno prisotna tam, kjer je in da deli najboljši del sebe, z ljudmi in s svetom.

Ne moreš deliti tega, česar nimaš, najprej moraš ti Biti ta ženska, ki ti je namenjeno Biti.
Si pripravljena?

Danes je zadnji dan za prijave v DivineFemme Akademijo, kjer ženskam pokažem načine, kako prebuditi svojo ženstvenost, jo utelesiti in v polnosti zaživeti. Če si pripravljena, da se mi pridružiš, poglej kaj vse je vključeno v 12 mesečno druženje tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Sem nevidna?

, 0 Comments

Ena tistih opazk, ki jo vse prepogosto slišim od številnih samskih žensk, je, da preprosto ni pravih moških. Če pa že srečajo katerega, ki jim je všeč, jih moški običajno ne povabijo na zmenek. Zastrigla sem z ušesi, ko je znanka z menoj delila, da se počuti skoraj nevidna. In seveda lahko pritrdim temu, da je občutek, da si nevidna, frustrirajoč.

Izziv nevidnosti pa ni le stvar samskih žensk. Tudi številne poročene ženske se potožijo, da imajo občutek, kot da so nevidne za svojega moškega. Vendar je nevidnost nekaj, kar ženske bega in jih pušča v občutkih nemoči, z občutki, da nimajo nobene moči v situaciji le, dokler ne prepoznajo, da tako ali drugače same sebe naredijo za nevidne.

Pogosto se ženske, ki čutijo, kot da so nevidne, soočajo s tistim srce parajočim vprašanjem: Kaj za vraga je narobe z menoj?

Bistvenega pomena je, da spoznaš, kako sama prispevaš k temu, da si nevidna, kajti tako si povrneš moč, ki si jo dajala v roke ljudem okoli sebe. Prvi korak je brez dvoma povezan z zavedanjem, kako skriješ svoje izžarevanje oziroma ugasneš svojo svetlobo.

Nevidnost je preživetveni mehanizem, ki nam je v otroštvu pomagal, da smo dobile ljubezen in pozornost, ki smo ju nujno potrebovale za preživetje. Pomembno je, da prepoznamo, ali je nevidni otrok v naši notranjosti tisti arhetip, ki nam otežuje navezovanje stikov z drugimi.

Pogosto me osupne, ko opazujem ljudi, kako hodijo na zmenke ali se v odnosih odzivajo iz svojega ranjenega otroka. Otrok hodi na zmenke, otrok se poroči, otrok išče varnost in stabilnost v osebi na drugi strani. In vedno, ko v odnose vstopamo iz ranjenosti svojega notranjega otroka, pravzaprav na drugi strani iščemo nadomestnega starša, nekoga, ki bo z nami preigraval našo nedokončano igro iz otroštva.

Zato je prvi korak, ko prepoznaš, da si nevidna, da pogledaš, ali je to mehanizem preživetja tvojega notranjega otroka. Nevidni otrok se ne želi izpostaviti, noče biti viden in vedno ga je strah, da ne bo dovolj … dober, lep, pameten itd.

Iz tega strahu igramo varno igro in onemogočamo same sebe. Izziv ni v tem, kaj moraš narediti, da boš opažena, temveč v tvoji voljnosti, da si opažena. Zato je zelo pomembno prepoznati, kako je nevidni otrok občutljiv za kritiko, in prenehati kritizirati samo sebe v stilu: Še vedno sem samska.

Kako lahko postaneš dostopnejša?

Očesni stik.
Pogosto v želji, da bi se skrile, umikamo pogled in nezavedno ustvarjamo osebni prostor, ki je nedostopen. Dejstvo je, da je eden od načinov, kako ustvarjamo bližino, ta, da človeka pogledamo v oči. Pravijo, da so oči vrata v dušo, in ko nekoga pogledamo v oči, dopustimo, da smo vidne. Moški pogosto povedo, da jih najbolj pritegne ženska, katere oči žarijo in se smehljajo. Sijaj ženske se brez dvoma razkriva skozi njene oči. Zato je za to, da ustvarimo povezavo, očesni stik ključnega pomena.

Ženska povabi.
To je ena tistih informacij, ki me je osupnila, ko sem iz pogovora z moškimi jasno dobila informacijo, da je vedno ženska tista, ki povabi. In da je moški tisti, ki čaka na povabilo. Moj moški je to zelo slikovito opisal z besedami, da je ženska tista, ki odpira vrata. Ženska povabi s svojim izžarevanjem, s svojo svetlobo in z nasmehom. Odprtost in sproščenost ženske kažeta na dejstvo, da je voljna sprejeti, karkoli moški lahko deli z njo. Ženska sije takrat, ko je zadovoljna s seboj, ko čuti svojo notranjo lepoto in je v stiku s seboj. Pomembno je, da se zavedaš dejstva, da je ženska tista, ki zapeljuje, in moški tisti, ki osvaja.

Osebne meje.
Eden največjih razlogov, zakaj se ženske skrijejo, je ta, da se ne počutijo varne. Varnost je ena tistih ključnih stvari, ki jih ženska potrebuje, da se sprosti in odpre. Če se ne počuti varno na fizični ravni ali se na čustveni ravni boji, da se bo zapletla v pogovor, ki ga ne želi. Da bi začutila varnost, mora biti ženska v stiku s seboj in predvsem je pomembno, da zna biti starš svojemu notranjemu otroku. Ženska je tista, ki mora prepoznati svoje meje in poskrbeti, da se počuti varno. Postavljanje mej nima nobene povezave s postavljanjem ščitov ali kakršnihkoli struktur okoli sebe. Gre za zavedanje svojega energijskega prostora, ki te obkroža, in razumevanje, da si ti tista, ki svoj energijski prostor odpiraš za ljudi. Upravljanje svoje lastne energije je ključnega pomena, ko govorimo o skrbi za svoje osebne meje. Ko so tvoje osebne meje na mestu, čutiš v sebi, da je NE nekaj, kar spoštuješ sama in tudi vsi, ki te obdajajo.

Prepoznavanje ovir, ki so v tebi, in dejstva, da sama sebi postavljaš največjo oviro na področju nevidnosti, je nekaj, kar ti bo pomagalo preseči tovrstno odzivanje. Rada rečem, da je resnica tista, ki te osvobodi, in zato je zelo pomembna iskrenost s seboj. Poglej, kako ti služi, da si nevidna, kaj ti to v življenju omogoča? In ko prepoznaš razlog, zakaj se skrivaš, objemi ta del v sebi in izberi drugače.

Objemi sebe v vseh svojih aspektih in različicah, objemi vse dele sebe.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Članek je objavljen na spletni strani svetloba.si

Ko te sleče…

, 0 Comments

Si kdaj sebi dovolila biti popolnoma razgaljena, čisto slečena? Skrajno neprijeten občutek.
Kajti slačenje nima nobene veze, v nasprotju z mišljenjem mnogih, ali imaš na sebi obleko ali ne.
Slačenje tvoje notranjosti, razgaljenje pred ljudmi, da si to kar si, je stvar ranljivosti.

In ni je bolj ranljive stvari, kot priznanje, da si nasilna sama do sebe.
Večina niti pomisli ne, da si vedno, ko sodiš sebe, nasilna do sebe. Vedno, ko ocenjuješ, kaj je primerno in kaj neprimerno, si v sojenju same sebe.
In najbolj zabaven del je v tem, da vedno, ko sodiš karkoli zunaj sebe, pravzaprav sodiš samo sebe.
Vedno.
Ker v domeni božanskega je vse Eno.
In vse kar gledaš zunaj sebe, je samo projekcija Tebe.

Leto 2009 me je sleklo in od takrat sem na poti, ki me z vsakim korakom vodi globlje v notranjost. Vsakič znova odlagam balast in tale polna luna v Ribah razodeva novo dimenzijo iskrenosti s seboj.

Seveda veš, da so arhetipi moja mala strast in da vodim skupine skozi notranje popotovanje, kjer se soočamo s svojimi štirimi preživetvenimi arhetipi. Še vedno sem na tem popotovanju in vodi me v globino, vsakič znova globlje. Skozi arhetipe sem dojela nesmiselnost odpuščanja česarkoli, ker je odpuščanje povezano s paradigmo, kjer moraš biti ločen od tega, kar odpuščaš.

Spoznala sem, da je sprejemanje tisto, ki je v mojem svetu in dojemanju nujno potrebno.
Sprejemanje vseh delov, s katerimi sem v sporu, ki jih ne maram in sem mnenja, da sem ločena od njih. Ampak o tej temi sem na blogu že pisala, zato se v razlago ne bom spuščala. Kar bi želela deliti danes, je ena največjih bolečin, ki jo nosimo v sebi; strah pred zavrnjenostjo.

Vsakič, ko se v naši izkušnji zgodi nekaj, kar nam ni všeč, kar je boleče, kar nas preizkuša, to primerjamo z nečim drugim in to zavračamo v sebi kot neprimerno izkušnjo.
Sodimo jo kot neprimerno, kot nekaj česar ne maramo ali nekaj, kar ni za nas. In to poslušam dnevno pri ljudeh, ki mi razlagajo, kako stvari niso zanje, ker so dobili znamenje, da to ni to. In tudi sama sem bila dolgo časa mnenja, da če me nekdo ne pokliče, če nekaj ne pride do mene, na način, kot sem si ga naslikala v sebi, da to pač ni zame.

Pričakovanja, kako bi stvari morale biti, nam pogosto ne dopuščajo ranljivosti, ki je potrebna, da si z izkušnjo, tako kot je, brez primerjanja, brez sojenja.

Na svoji poti sem bila pogosto mnenja, da bi morala biti nekje drugje, z nekom drugim in da čas seveda ni pravi, vendar to enostavno ni resnica. Dejstvo je, da smo vedno ob pravem času, na pravem mestu in se nam dogajajo prave stvari, če le imamo oči in ušesa, da to vidimo in slišimo.

Primerjanje, ki ga opravljamo v svoji notranjosti, ko sodimo nekaj kot dobro ali slabo, ima opraviti z zavrnitvijo tega, kar je.

Vedno, ko se primerjamo s čimerkoli, smo v zavračanju tega, kar je. In zavrnitev tega, kar se je pojavilo v tvoji zavesti, je vedno zavrnitev sebe. Bolj, ko zavračaš stvari v svoji realnosti kot neprimerne ali zavračaš izkušnje v sebi skozi sojenje, da bi morale biti drugačne, bolj trgaš sebe na kose.
Kajti to, kar zavračaš, si Ti. Vedno, ko poskušamo karkoli potisniti stran od sebe, ko režemo stvari od sebe, pometamo izkušnje pod preprogo, se poskušamo znebiti stvari, ki nam niso všeč, to vodi v trganje svoje duše na kose. In to vpliva nate na načine, ki se jih sploh ne zavedaš.

Vsi vemo, da je zavrnitev izkušnja, ki je izjemno boleča.
Vemo, da je zavrnitev s strani nekoga drugega ponižujoča. Počutimo se omalovažujoče, podcenjeno, in poskušamo se pomanjšati na najmanjšo možno mero.
Zavrnitev ima v sebi globoko potrebo po tem, da se znebiš tega, kar občutiš kot grozljivo. In, ko zavrneš nekoga, mu daješ to sporočilo, da se ga hočeš znebiti kot nečesa grozljivega.
In to ima uničujoč vpliv na našo dušo.

Zakaj?
Ker vedno, ko se želiš znebiti nečesa v zunanjem svetu, sama sebi sporočaš, da se želiš znebiti tega v sebi. Zavračanje, neodobravanje ali pomanjševanje, poniževanje ni le izkušnja, ki nas ločuje, gre za nasilje, destruktivno obnašanje, ki ga uporabljamo same nad seboj.

Vedno, ko sodimo sebe, kritiziramo sebe, napadamo sebe, zavračamo sebe, smo nasilne do sebe.

Kako vemo, da gre za nasilje?
Kot prvo, nas boli, ločuje nas v notranjosti in napada našo naravo, to kdo me smo. Manipulacija, kontrola, upiranje, branjenje, sojenje, primerjanje, zavračanje, nakazujejo na našo željo, da se znebimo tega, kar nam ni všeč, kar se nam zdi nesprejemljivo.
In pogosto je čustvo, ki se skriva pod tem, da se želimo znebiti nečesa, kar nam ni všeč, sovraštvo.

Konflikt, ki ga nosimo v sebi je v tem, da je sovraštvo občutenje, za katerega so nas naučili, da ni v redu, da je slabo, nekaj čemur se moramo za vsako ceno izogniti.
In tako smo sovraštvo zelo dobro pospravile v svojo notranjo senco.
Sprejemanje svojega sovraštva je zato postavljeno pod izziv. Sprejemanje pomeni, da zmoreš enostavno samo biti s tem, brez sojenja in razsojenja, da si lahko v opazovanju in sprejemanju tega kar je.

Kadarkoli se v naši notranjosti prebudi nekaj, s čimer nismo pomirjene, hočemo to uničiti, ker nam to preprečuje, da bi bile srečne, ali da bi imele to, kar si želimo. Upiramo se in to zavrnemo kot neprimerno.
Rečemo si: “Ta izkušnja ni to, kar si želim, zaradi nje sem nesrečna, to je moj sovražnik. To moram izbrisati v sebi.” In potem imamo na voljo tehnike s katerimi hočemo to elimiritati v sebi.

In kaj s tem sporočamo sami sebi?
Da to sovražimo. Sovraštvo je najbolj učinkovita tehnika, ki jo je ego iznašel, da izbriše sovražnika.
Sovraštvo do sebe vodi v globoko notranjo žalost, v depresijo ali celo v nagnjenost k samomorom.

Ko sem v sebi odkrila, kako močno sovražim ženstvenost, kako močno sovražim sebe kot žensko, je bila to ena tistih izkušenj, ki me je naredila ponižno in sočutno. Dojela sem, kako je nasilje v nas samih in kot projekcija v svetu posledica sovraštva, ki ga čutimo do sebe.

In, ko smo ženske zavrnjene s strani moških, to čutimo kot zavrnjenost naše ženstvenosti, to čutimo kot nekaj, kar je v nas sovražnik in se hočemo tega rešiti v sebi. Napadamo same sebe, svojo izvorno naravo in sovražimo svojo dušno izbiro spola in s tem izkušnje, ki smo jo izbrale za to popotovanje na planetu. In zato delam z ženskami, ker si želim, da postanemo srečne. In edini način je, da nehamo sovražiti sebe, da se sprejmemo, se negujemo in se predamo svoji misiji najsrečnejše ženske na planetu.

Leta 2009, ko sem izbrala, da neham uporabljati tehnike in slediti navodilom novodobnega gibanja, še nisem vedela tega, kar vem danes, sem pa v sebi čutila to, kako iz svoje želje po tem, da bi bila moja izkušnja pozitivna in srečna in obilna, pravzaprav zganjam nasilje sama nad seboj. Bila sem v siljenju enega dela izkušnje in hkrati v zavračanju drugega dela izkušnje, ker nisem sprejela svoje žalosti, slabih dni, bolečine.

Zavračala sem to, kjer sem bila, kot neustrezno in sem po vsej sili hotela biti kje drugje.

Navzven je bilo vse videti krasno, navznoter pa so me leta nasilja, ki sem ga zganjala sama nad seboj, raztrgala in poškodovala nežno tkanino moje lastne Biti.
To je eden od načinov, kako poskušamo nadzirati in kontrolirati svoje “popolno” življenje. Potrebovala sem popoln odklop, ko se je vse v meni sesulo, da sem spoznala, kako pomembno je negovanje, namesto da vztrajno delam na sebi.
Da potrebujemo nežnost in mehkobo, namesto discipline in zavračanja sebe.

Potrebovala sem veliko zaušnico, ki mi jo je dalo Vesolje, da sem dojela, da sem si zaušnico pravzaprav primazala čisto sama, ker sem se tako globoko zavračala in sovražila samo sebe.

In vsakič znova, ko odkrivam in razkrivam globine te ranjenosti v sebi in v ženskah, s katerimi delam, čutim upanje, čutim vero v to, da se bomo prebudile, da bomo spoznale našo dragocenost in se bomo vzljubile.
Vzljubile točno tukaj kjer smo, take kot smo.
Moja pot je pot prebujanja, pot razkrivanja, sprejemanja in objemanja ženske duše. In če čutiš isto, te vabim na notranje popotovanje Objemi Sebe, ki vodi v razkrivanje notranjih izzivov na tej poti.

Do naslednjič …

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Ignoranca boli…

, 1 Comment

Ena tistih stvari, ki jih zelo intimno poznam so preživetveni mehanizmi. Boj, beg ali ignoranca, ko se delaš, da je vse ok, v resnici pa si v otopelosti oziroma zamrznjena v notranjosti.. In ravno ignoranca je pogosto tista, zaradi katere v življenju čakaš na boljše čase.

Ignoranca je eden od načinov, kako ustvarjamo senco.
Senca je del tebe, ki si jo ustvarila s tem, ko si se ločila od zavestnega dela sebe skozi sram, travmo ali strah. Dokler je ne integriraš nazaj v svoj Jaz, v celoto, bo predstavljala oviro na poti tvojih želja in dobrega počutja.

Ignoranca sence je povezana s tem, da nočeš videti tega, kar se dogaja. To zanikaš v sebi, tega ne sprejemaš in upaš, da bo izginilo samo od sebe.

Izziv je brez dvoma v tem, da moraš svojo senco videti, jo prepoznati, ji dati potrditev brez sojenja in razsojanja. Šele, ko jo sprejmeš, ko vidiš in slišiš njeno bolečino, njeno zgodbo in jo razumeš, ustvariš prostor v katerem se lahko zgodi zdravljenje. Zdravljenje je pravzaprav reintegracija tega dela tebe v celoto tebe, v tvoj Jaz.

To, da se s senco boriš ne pomaga, ker jo samo ojačuje in če bežiš od nje, te vedno znova zasleduje. Ravno zaradi tega se pogosto odločiš za ignoranco, ker je to videti najmanj boleča pot, vendar se ne zavedaš, kaj pravzaprav delaš sama sebi.

Ignoranca je povezana z izdajo sebe.
Izdaš to, kar čutiš. To, kar se dogaja v tvoji notranjosti, v želji, da bi bilo to nevidno za nate.
Samo-destruktivni proces, ki hrani senco v tvoji notranjosti se vedno začne s skrivanjem.

Ženske med 28. in 35. letom pridemo v obdobje čustvenega prebujenja, ki vključuje spoznanje, kje potrebuješ podpreti svoj jaz z ljubeznijo, ki si jo kot otrok potrebovala s strani svojih staršev in kasneje iz drugih odnosov. Vzljubiti moraš sebe. Vse dele sebe.

Značilno je rastoče zavedanje, da ženska želi več od življenja in intenzivno nezadovoljstvo z življenjem in okoliščinami v katerih se nahaja. Vendar ženske to pogosto ignoriramo. Ignoriramo spoznanje, ki tli v naši notranjosti, da enostavno nismo zadovoljne, da smo nesrečne, izčrpane in obupno prazne. Vendar se delamo, da je vse ok. In verjemi, to poznam zelo od blizu, kajti to, kar bom delila s teboj je sad mojega popotovanja vase.

Izziv je brez dvoma v tem, da se z občutki, ki so prisotni nič ne zgodi, še vedno so prisotni. S tem, ko tega nočeš videti, pravzaprav vedno znova izdajaš samo sebe. Ko izdaš sebe, je to boleče in s tem »vročim kostanjem« hočemo nekaj narediti. To kar naredimo v sebi je, da to zanikamo. Enostavno ne sprejmemo tega, kar je. Na tem mestu pogosto zavihamo rokave in gremo v delo na sebi, v iskanje sebe, ker nekaj je v zvezi s tem vendar treba narediti, je res!?

Fascinantno je, kako se ženske lotevamo naraščajočega nezadovoljstva v sebi skozi projekte – še en otrok, nova hiša in s tem selitev, nova služba, ki prinese ure posvečanja drugim. Vse to v upanju, da se ne bo potrebno ukvarjati s sabo, soočiti s tem, kar se dogaja v tebi, da se bodo stvari spremenile, ali bolje rečeno, da bodo izginile. Upamo, da bomo s spremembo zunanjih okoliščin naredile spremembo v notranjosti, da se bomo bolje počutile. V prispodobi, ki jo rada uporabim; upamo, da bomo prazen rezervoar za gorivo napolnile s tem, ko bomo v življenju hitreje vozile.

In tako lažemo same sebi, zanikamo to, kar čutimo v svoji notranjosti in to je izjemno boleče. Ravno zaradi te bolečine, ki jo ob tem čutimo v sebi in ker čutimo, da ne glede na to, kako aktivne smo ter se poskušamo zamotiti, ugotovimo, da potrebujemo krivca. Nekdo mora biti kriv, da se to dogaja meni in tako začnemo vse skupaj projicirati ven iz sebe. Ravno ta projekcija pa v nas ustvari močan občutek zlorabe. S tem, ko iščemo nekoga, ki bo kriv za vse, kar se nam dogaja, zlorabimo to, kar čutimo v sebi.

Zlorabimo resnico in vedenje, da je vse moje.

Zloraba sebe, svojega zaupanja, svoje resnice vodi v edino logično smer … zapustimo same sebe. Zapustimo ta del nas, ki nam ni všeč. Ta del nas, ki je kriv za vse skupaj. Zapustimo se s tem, ko smo ta del preslikale ven iz sebe in v zunanjem svetu našle krivca. In ker je bolečina tega res ogromna, se ločimo od sebe. Odtujimo se od sebe in gremo v otopelost, kjer ne čutimo bolečine, kjer ne čutimo tega, kar se v naši notranjosti dogaja.

In potem je vse, kar je potrebno, da to ne pride na plano, v našo zavest, to, da držimo to skrivnost v senci. In za to, da ta bolečina ne pride na površje, vsak dan porabljamo ogromne količine svoje dragocene življenjske energije, kar vodi v utrujenost, izčrpanost in nezadovoljstvo že takoj zjutraj, ko vstaneš. In da ljudje ostajajo v otopelosti, pogosto uporabljajo zunanje substance, kot so kofein, nikotin, alkohol in druge, da ne čutijo bolečine v sebi, da jo ohranjajo v senci.

Zato afirmacije ne delujejo, zato je meditacija le način, ki ti sicer daje trenuten občutek olajšanja, vendar, če tega občutka ne spustiš skozi sebe, ker je na poti ovira v obliki otopelosti, odtujenosti, v obliki tega, da nočeš čutiti, vse skupaj ostaja le obliž na rano, ki se skriva globoko v tvoji notranjosti. Zato sicer lahko delaš spreminjanje prepričanj, ki jih prepoznavaš in jih čistiš, vendar če ti stvari ne pripelješ do temelja, če tega ne začutiš v telesu, to ignoriraš v sebi, vse ostaja, le da je skrito.

In zato lahko prebereš vse prave knjige in to na tone, stvari razumeš na mentalnem nivoju, vendar, ker je Vesolje izjemno mesto, nam v življenje vedno pripelje ljudi, ki nam odslikajo in pokažejo ravno te, naše najbolj skrite dele v naši notranjosti, z namenom, da bi jih ugledali in prepoznali, ter jih sprejeli v sebi. In to, kako se prepogosto odzovemo na to, ko nam nekdo pritisne na bolečo točko je, da sodimo, kritiziramo, da napadamo, se borimo ali pa da na drugi strani bežimo pred tem. Tretji odziv naše notranje avtomatike je, da ignoriramo.

Sedaj me boš vprašala, zakaj je temu tako?

Vse skupaj se začne že v maternici, ko otrok prevzema mehanizme čustvenih odzivov s strani mame. Vendar za voljo boljšega vpogleda, poglejmo kako se stvar odvija malce kasneje v otroštvu, ko je mama sitna, žalostna, razočarana, utrujena in morda ravno na točki svojega čustvenega prebujenja. Kot otrok vse to čutiš. Kot otrok si del maminega čustvenega polja in čutiš to, kar čuti ona. Ko prideš k njej, v želji, da bi jo razvedrila, da bi ji pomagala, ker čutiš, kar čuti ona, te zavrne. Pravi, da je vse ok.

Vendar ti čutiš, da ni ok.

Kako otrok ve, da je ljubljen in sprejet tak kot je? Glede na to, kako so te starši ljubili. Vse v tvojem svetu je bilo v otroštvu odvisno od čustvene interakcije, od tega, kar si prejela. Brez osebe, na drugi strani, ki bi ti odslikala tvoja čustva nazaj k tebi, nisi imela dostopa do vedenja in razumevanja kdo ti si. Otrok čuti, vendar potrebuje potrditev s strani staršev, da je to, kar čuti, resnično. Tvoji starši ti odslikajo tvoj obstoj nazaj k tebi. Tako se je oblikoval tvoj jaz. V začetku življenja otrokovo razumevanje sveta prihaja s strani staršev. Starši potrjujejo tvoj obstoj. Če tvoji starši ne ustvarijo občutka varnosti in vrednosti, če so tvoje zaznave in tvoje potrebe trčile ob nepotrpežljivost, frustracijo in jezo, si se naučila, da nisi ljubljena. Da si grda, da si breme, da nisi dovolj… tako se ustvari lažni jaz.

Ko ti tvoja mati ni potrdila tvojih zaznav, tvojih občutkov z resnico (in da se razumemo, staršem ni treba razlagati cele zgodbe, to da rečeš; glej nič ni narobe s teboj, žalostna sem, skrbi me, boli me, to popolnoma zadošča), ko ti ni odslikala, tega kar si čutila, si podvomila vase in v svoje občutke. Tako se ustvari nezaupanje vase. Konec koncev si otrok, kaj pa ti veš o življenju in sploh vsem? Tvoji starši so tista avtoriteta, ki ti potrjujejo to, kar čutiš.

In tako so tvoji občutki žalosti, strahu, utrujenosti zanikani in to doživljaš, kot da je sigurno nekaj narobe s tabo, da mama to doživlja, to čuti in tega ne pove. Če bi bila vredna, bi ti povedala resnico. In tako otrok krivdo prevzame nase in čuti ranjenost, ob tem občuti zapuščenost s strani starša, ker ni prevzel odgovornosti za svoje občutke in jih je pravzaprav odložil na otroka. Mama te je pravzaprav zapustila, ker ti ni povedala resnice glede občutkov, ki jih zaznavaš. In tako se loči od tebe in ti čutiš ločenost.
Če je med otrokom in staršem prisotno zaupanje in varnost, to ustvari nevidno povezavo, ki je temelj čusto vseh odnosov kasneje v življenju. Svoje vrednosti si se učila iz te nevidne povezave. Starši, ki so čustveno zaprti ne morejo odslikati in podpreti čustev svojega otroka in ne ustvarijo te intimne povezanosti, ki jo otrok potrebuje.

Otrok potrebuje potrditev, potrebuje pozornost in ljubezen.

To, da v sebi čuti ločenost, je enako uničenju. Čuti, da ni vredna zaupanja, resnice in vedno znova poustvarja občutke ločenosti v sebi. Zakaj? Ker se v podzavesti zaradi asociacij, za katere skrbijo naši možgani, ustvari asociacija, da je varnost enaka ločenosti in s tem uničenosti.

To je tako uničujoče za otroka, ker za svoje preživetje potrebuje občutek ljubezni in pozornosti, da ustvari mehanizme ugajanja drugim. Ugajanje drugim je v svojem bistvu izguba stika s seboj, izguba svojega avtentičnega jaza. Iz tega se razvija lažni jaz, ki samo pokrije, zakrije občutke nepopolnosti in pomanjkljivosti. Da bi osrečile druge, moramo biti pridne. In tako se naučiš, da sta varnost in sreča odvisni od zunanjega sveta.

Kako to spremeniš?

Prebujenje je izbira. Je zaveza, da prevzameš polno odgovornost za svoje življenje in za svoje občutke. Ko prevzameš polno odgovornost za to, kar občutiš, boš lažje upravljala s svojo energijo. Ko ne sprejemaš odgovornosti, si v reakciji… ali se braniš, ali boriš ali pa si v ignoranci in skozi to ustvarjaš še več problemov.

Prvi korak je, da se zaveš čustvene pokrajine v kateri živiš, kaj te obdaja, kaj čutiš!?
Drugi korak je v sprejemanju tega kar je, v sprejemanju sebe točno take kot si, brez potrebe po spreminjanju. Da dojameš, da niso krivi tvoji starši ali kdorkoli zunaj tebe, da prevzameš polno odgovornost zase.
Tretji korak je v negovanju sebe, da objameš sebe, brez sojenja in razsojanja, da si poveš resnico.
In četrti korak je v predaji toku življenja, da znaš praznovati življenje, celoto sebe in zavestno izbirati kako želiš potovati skozi svoje življenje.

Kdo sem, da govorim o tem?

Zadnjih 20 let sem posvetila preučevanju arhetipov (izobraževala sem se pri Caroline Myss) in mehanizmov, ki delujejo v naši notranjosti in kako kreiramo svet v katerem živimo. Šla sem skozi številne delavnice, delala številne tehnike od angelske terapije, Theta Healinga, Reconnection zdravljenja, Reference Point Therapy, dokler nisem leta 2009 dojela, da mi vse znanje in vse tehnike ne bodo pomagale sprejeti sebe. Da je dovolj delovanja, dovolj siljenja in dovolj truda, da je dovolj dela na sebi. Dojela sem, kako pomembno je negovanje za žensko dušo. In to je tisto, kar zadnjih 6 let delim z ženskami. Stik s svojo ženstvenostjo in utelešanje sijaja je moja strast. In svoje življenje sem posvetila temu, da svoj dragulj delim s srčnimi ženskami, ki želijo narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, brez, da ob tem žrtvujejo stik s svojo žensko dušo, svojo ženstvenost.

Če te zanima več o tem, kako sprejeti sebe, objeti sebe in zaživeti kot ženska, za katero si se rodila, da postaneš, te vabim, da se mi pridružiš na druženju Objemi Sebe >>> tukaj<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Ta sij je moj…

, 2 komentarja

Izjemna ženska, moja prijateljica Ksenija Malia je na svojem Fb zidu objavila svoje pričevanje tega, kako jo je nevidnost zaznamovala. In ob tem sem začutila, da enostavno moram podeliti…

Nevidnost je prva arhetipska ranjenost, ki je povezana z izdajo, samoizdajo. In v tej izkušnji izgubiš stik s samozaupanjem. Enostavno začneš bolj zaupati drugim kot sebi, podpirati druge, namesto sebe. Sam zase izgineš do te mere, da sploh ne moreš biti hvaležen za stvari, ker jih ne vidiš, ker v tvojem svetu ne obstajajo.

Desetletja sem preživela v razdajanju sebe, v ugajanju in ustrezanju drugim. Hotela sem dokazati, da sem vredna, da obstajam. Nisem vedela, da moj obstoj zadošča, ne res nisem. Verjela sem, da si moram to, da sem tukaj, zaslužiti. In v tem sem bila izvrstna, najboljša. Vedno znova sem presegala samo sebe, vedno znova sem naredila več, kot je kdorkoli pričakoval od mene, v upanju, da bo dovolj. Pa nikoli ni bilo dovolj. Nikoli.

Pa ne za druge. V mojih očeh nikoli ni bilo dovolj. In tako sem se gnala, nizala uspeh za uspehom, dokler se nisem lepega dne zgrudila na tla svoje dnevne sobe v spoznanju, da sploh ne vem, kaj si želim.
Delala sem stvari, za katere sem verjela, da jih od mene pričakujejo drugi. Sledila sem tempu, za katerega sem verjela, da mi ga narekuje zunanji svet.
Bila sem izčrpana, presušena, nezadovoljna, zagrenjena in predvsem polna obsodb. Seveda so bili drugi krivi, da sem se znašla, kjer sem bila. Vendar sem si drznila pogledati vase in to kar sem spoznala, je bilo presenetljivo dejstvo, da nihče zunaj mene ni kriv. Vse sem kreirala sama.

Dajala sem, dajala in dajala v upanju, da me bo kdo opazil in dal meni ščepec, mrvico. Hrepenela sem po tem, da bi kdo pokazal pikico sočutja in da bi bil priča meni, mojemu obstoju. Kajti globoka človeška potreba je, da smo uzrti, potrjeni, da je nekdo opazil in potrdil naš obstoj enostavno s tem, da nam je Priča. Ne, v resnici res ne potrebujemo nagrad in komplimentov, velikih daril in pompa. Vse kar sem potrebovala in želela je bilo, da bi nekdo opazil, da obstajam.

Iz te svoje potrebe sem si v otroštvu želela, da bi se mi zgodilo kaj resnično dramatičnega, da bi me povozil avto ali da bi se hudo poškodovala, da bi opazili, da me imajo. In bilo je boleče, res boleče, da sem bila nevidna. Vsi moji dosežki in uspehi niso zadostovali, da bi me kdo opazil in pohvalil, bila sem preprosto nevidna.

In tako sem šla skozi življenje brez zavedanja, kako domača mi je nevidnost, kako sem jo sama vedno znova aktivirala v odnosih in kako sem se vedno znova zadovoljila z dejstvom, da v življenju ljudi enostavno ne obstajam. Saj poznaš to igro, kako iz svoje nevidnosti na drugi strani vedno znova ustvariš nekoga, ki zavzame oder življenja, ukrade tvojega, ker si ga ti zapustila.

In ja, zapuščala sem oder svojega življenja, vedno znova. Vsakič, ko sem srečala osebo, za katero je bilo videti, da ve bolje od mene, kaj potrebujem in kako predstaviti mene, sem zapustila svoj oder. Podpirala sem mentorje, učitelje, podpirala prijateljice, otroke, partnerja, razdajala sem svoje bisere ljudem, ki jih niso cenili. In vse to je bil zgolj odsev tega, kako sama nisem cenila… sebe.

Vse to je bila samoizdaja. Izdala sem sebe. Nisem videla tega, kar je bilo v meni. Nisem videla svojih biserov, svojega Darila. In to, česar ne vidiš, je zate nevidno, enostavno ne obstaja. Ne moreš biti hvaležna za nekaj, česar ne vidiš, za nekaj, kar enostavno ne obstaja v tvojem svetu.

In potem sem se prebudila. Pravzaprav me je prebudila serija veleizdaj. Imela sem občutek, da me je izdalo življenje samo. In ta intenzivna bolečina, ki me je soočila s tem, kako sem razprodala svojo vrednost, svoje talente, svoje Darilo zato, da bi bila opažena, da bi mi bil nekdo Priča, ta bolečina me je prisilila v to, da sem postala Priča sama sebi. Bolečina me je naučila ponižnosti, pokazala mi je, kako izdajam samo sebe, kako se zavračam in vedno znova uničujem stvari.
Osupla sem opazovala svoj vzorec, kako sem vedno, ko sem bila na tem, da bi bila vidna, uničila vse kar sem ustvarila, da sem ponovno ponovila svojo ranjenost izdaje, nevidnosti in neobstoja.

Dojela sem, da je, z besedami Ksenije Malia Leban
“…
da je ta sij moj.
Vesolje mi ga je zaupalo,
ker verjame vame.
Nisem odgovorna za svoj obstoj,
za svojo vidnost, za svoje udejanjanje
le sebi,
odgovorna sem vesolju,
ker verjame vame
in ker zaupa,
da sem vredna vseh svojih darov.

Šele ko zares obstajaš,
lahko spoznaš,
kako si prav ti
najbolj neverjetna, najbolj osupljiva,
najbolj edinstvena oseba,
kar jih poznaš.”

Ja, ta sij je moj. Jaz sem ta enkratna, edinstvena, neponovljiva oseba, v katero Vesolje zaupa. Zaupa, da sem vredna Darila, ki je v meni, Darila, zaradi katerega sem tukaj, da ga spoznam, zaživim in delim z ljudmi in s svetom.

In tukaj sem, da te spomnim, da si Ti Darilo. Da je v tebi edinstvena esenca božanskega, ki jo lahko zgolj in samo Ti deliš z ljudmi in s svetom na sebi lasten, neponovljiv, osupliv in čaroben način. Da je tvoj sij samo tvoj. Da si ga vredna in da Vesolje zaupa vate.

Kajti zlati del nevidnega otroka, ki se je preigraval v moji notranjosti, je čarobni otrok. Je ta nedolžni, magični otrok, ki ve, da je vse mogoče, da se vse da in da sem tukaj na najbolj neverjetnem potovanju v svoje lastne globine neponovljivega, izjemnega, čarobnega življenja. Tako kot Ti!
In zato je edina resnična opcija tega, da si tukaj, da uživaš. Brezmejno, z vsem srcem in vsemi čuti, radostno in s hvaležnostjo za obstoj, za to, da si.

Utelesi svoj sijaj in uživaj… še danes.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.S. Celoten zapis pesmi, ki jo je napisala Ksenija Malia Leban, najdeš na povezavi tukaj…

Ko te ranijo besede …

, 0 Comments

“Nesposobna si!”, “Sploh ne razumem, kako ti je uspelo dokončati šolanje, če pa si tako butasta?”
Besede, ki zarežejo globoko v samo jedro Biti in imajo izjemno dolgo življenjsko dobo v našem srcu. Bolijo in režejo zelo globoko. In ker gre za tako vsakodnevne opazke v naših življenjih, smo mnenja, da so nekaj običajnega. Vendar se, dokler se nisem začela ukvarjati z notranjimi arhetipi otrok, nisem zavedala, kako močno načnejo našo samopodobo in pripomorejo v procesu udomačevanja, da postanemo “pridni”.

Nenehne žalitve in posmehovanje, povzročajo globoke rane, ki so lahko globlje od tistih, ki jih povzroči telesno nasilje. Verbalno nasilje je vedenje, ki napada človekovo samopodobo, da bi prizadejalo duševno bolečino, lahko pa nasilnež s prenašanjem krivde, z obtoževanjem, žalitvami ali zmerjanjem upravičuje svoja dejanja in odločitve. Končni cilj je razvrednotiti in ponižati osebo na drugi strani.
Pomembno je razumeti, da ljudje običajno ranimo druge zaradi svojih ranjenosti, ki jih ne prepoznavamo in se branimo, kar pa ne zmanjša bolečine, ki jo čutimo, če smo napadeni. Posmeha se ne moreš rešiti. Ne moreš ga zbrisati. Ne da se ga zamenjati v sebi. V prvi vrsti ga je potrebno prepoznati. Moramo si dopustiti, da začutimo, kaj je v nas povzročil. Soočiti se moramo z otrokom v sebi, ki se mu je najljubše bitje rogalo in ga zavrglo … kajti ljubljena oseba, ki se ti posmehuje, te je zapustila.

Tega do nedavnega sploh nisem razumela, vendar sem imela to priložnost, da sem se zelo od blizu srečala s svojim zapuščenim otrokom in o ja, kako me je sezulo razumevanje, kaj je moja globoka bolečina, ki je še vedno razjedala mojo notranjost. Nobena terapija tudi približno ni prišla blizu tej žgoči bolečini, tej ranjenosti izničenosti, ki je bila živa v mojem notranjem otroku.

Samopodoba pomeni posameznikovo doživljanje samega sebe oz. predstavo o samem sebi. Samopodoba je celota predstav, stališč, potez, lastnosti, mnenj in drugih psihičnih vsebin, ki jih pripisujemo sami sebi. Je vse tisto, kar si mislimo o sebi, o svojih lastnostih, o svojem telesu, o svojih uspehih in neuspehih, pozitivnih in negativnih lastnostih. Samopodoba je to, kako vidimo sami sebe, kaj si mislimo o sami sebi in kako mislimo, da nas vidijo drugi. Pozitivna samopodoba pomeni, da znamo sprejeti sebe s vsemi svojimi pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. In ko zadnje čase veliko govorim o samosprejemanju, gre pravzaprav za soočenje z vsemi svojimi plusi in minusi, da znamo sebe, namesto na gugalnico sojenja in razsojenja, kjer smo ali v kleti ali na piedistalu, dati v srce.

Pa vendar ne glede na vse razumevanje, ki ga imam o teh stvareh, to nikoli ni lahka stvar, ko se je potrebno soočiti s prepričanji, ki jih imaš v sebi o sebi. Kajti prepričanje, ki ga imaš o sebi v veliki meri določa, kakšni bodo tvoji odnosi z drugimi, ali boš pri svojem delu uspešna in kaj boš v življenju dosegla.

In kot da to ni dovolj že samo-po-sebi, je samopodoba tesno povezana s samozavestjo, kajti brez pozitivne samopodobe ne moreš razviti samozavesti. In če je tvoja samopodoba na nizki ravni, si brez samozavesti, ker ne verjameš vase in v svoje sposobnosti, tvoj odnos do drugih, do okolja in življenjskih izzivov, pa je povezan z najrazličnejšimi strahovi. Samozaupanje je osnova dobre samopodobe.

Vendar je stvar še globlja, kajti samozavestna si, ko verjameš vase, ko si notranje naravnanaa tako, da imaš občutek zaupanja v lastne sposobnosti, kvalitete in presojo. Samozavest ti daje pogum, da se spoprimeš z življenjskimi izzivi. Vendar te močna samozavest še ne navdaja z večjo mero samospoštovanja. Če imaš občutek, da si sposobni za to ali ono, to še ne pomeni, da si v sebi in s seboj zadovoljna. Zunanji dosežki nikoli ne morejo biti edina osnova za občutek lastne vrednosti.

In tukaj vstopi samospoštovanje. Če spoštuješ samo sebe, potem si tudi samozavestna in imaš pozitivno samopodobo. Samospoštovanje je temelj. Samospoštovanje izvira iz človekove notranjosti. Človek se spoštuje, ko si priznava lastno vrednost in ugled kot enkratno človeško bitje. Verjame, da je nekaj posebnega, da je enkraten, edinstven, neprecenljiv in dragocen.

Kadar je samospoštovanje nizko, povzroča pomanjkanje, občutek praznine v človeku. In to je bilo zame dobesedno razsvetljenje, kajti, ko čutiš v sebi praznino, s tem imamo običajno težavo ženske, kajti za ženske je praznina boleča, za moške je praznina blaženost, zato se popolnoma drugače odzivamo v svetu. Ženske smo tiste, ki poskušamo notranjo praznino napolniti z nečim od zunaj; hrano, zdravili, alkoholom, mamili, nakupovanjem, kockanjem, s stvarmi ali odnosi z ljudmi. Vse odvisnosti izhajajo iz tega močnega občutka zapuščenosti, notranje praznine, kajti z zunanjimi nadomestki si poskušamo zagotoviti le začasen občutek zadovoljitve in zapolnjenosti.

Zadnja leta ste ženske moje največje učiteljice. Skozi zgodbe, ki jih v ženskih druženjih delite z menoj, mi omogočate vedno globlje razumevanje skozi vaše primere, skozi pogovor, skozi skupno soočanje s temi aspekti sebe, skozi skupno popotovanje. Kajti ustvarile smo mogočno notranjo posodo v kateri se odvijajo čudežna zdravljenja. Brezmejno hvaležna sem, da to znanje lahko delim tudi skozi individualna svetovanja in pomagam pri ozaveščanju posameznic na tej sijoči svileni poti ljubezni, po kateri hodimo skupaj.

Hvala vsem, ki bogatite moje življenje s srečanji v živo.
Hvala, da Te poznam in s tabo delim ta modro-zeleni planet.

Življenje je lepo!

Taja Albolena

Vrhunec poletja

0 Comments

Pri Gaii Asta sem prebrala, da se ta konec tedna bliža astrološki vrhunec poletja. O ja, všeč mi je.

Vrhunci so brez dvoma nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi. In vendar vrhunca ne moreš doživeti zunaj sebe. Ne glede na to, kako se ženske trudimo z videzom, oblačili in ostalimi dodatki, je vrhunec stvar osebne izkušnje. Pravzaprav pri vrhuncu tudi poza ni pomembna, ne glede na to, kako se včasih mučimo s popolnimi položaji. Pravzaprav je vrhunec val.

Je val, ki vznikne v tvoji notranjosti, ki se dvigne in zalije celo tvojo Bit.
Vprašanje, ki je danes zelo na mestu je, ali si dovoliš povzpeti se na ta val? Si dopustiš uživati v vrhuncu?

Ali se morda vedno znova ustaviš na poti in zatreš svoj notranji val, ker… ni primerno ali ni prav?
Kaj boš naredila s tem vrhuncem, ki je tik pred teboj?
Si boš dovolila, da ga doživiš, izkusiš ali bo šel mimo tebe, kot da se ni nič zgodilo?

Vrhunec poletja ne bo vrhunec zaradi “zunanjega” dogajanja. Kljub temu, da je le-tega res veliko. Pogosto se mi dogaja, ko se razpišem o tem, kako intenzivno obdobje je, da mi ženske povedo; “Ampak pri meni se ni čisto nič dogajalo!”

Da bi doživela vrhunec, si moraš dovoliti, da ga v prvi vrsti sploh začutiš. Da bi lahko začutila, moraš upočasniti. Šele, ko si dopustiš, da si tukaj in zdaj, prisotna in budna, v čutenju sebe in samozavedanju, lahko zaznaš, kaj se dogaja v tvoji notranjosti.

Čas pred nami je izjemen za stik s svojimi sanjami, s svojimi srčnimi željami. To je čas, ki ga podpira Vodnarjeva zračna širina in strastni ogenj Leva. Gre za izjemno kombinacijo, ki ti omogoči stik s tvojimi željami. Želje prihajajo od zvezd in so pravzaprav mesto, kjer se srečaš z božanskim Jazom. Srčna želja je stik z božanskim. In ta stik začutiš v sebi. Začutiš ga kot val, ki se dviga v tebi, val radosti, val navdiha, val, ki te dvigne na svoja krila in te ponese s seboj.

In ta val moraš začutiti v sebi. Praznovati moraš sebe, svojo edinstvenost, izjemnost, enkratnost in polna luna v petek 31.7.2015 je brez dvoma izjemno mesto za praznovanje vrhunca. Užitek je ključna sestavina strasti, pravzaprav gresta z roko v roki z radostjo in tale Siriusova vrata in vzhod Siriusa 1.8., ko gre Zemlja v fazo vdiha, ponazarja kozmično ljubljenje Neba z Zemljo.

Na tebi je, da to izjemno kombinacijo uporabiš za svoj notranji vrhunec, za svoj notranji užitek in stik s strastjo, ki je v tebi.

Polna luna te vodi v globok stik s svojimi občutki, senzualnostjo, ženstvenostjo. Glede na vse dogajanje na nebu je energijski poriv čutiti kot notranji val, ki v tebi dvigne na površje stvari s katerimi se je potrebno spogledati.

Modra luna je čas (več o modri luni najdeš tukaj…),  ki nas opominja, da je potrebno vzeti nazaj svojo moč duše, ki smo jo skozi življenje razpršile naokrog na različnih področjih. Ženske rade svojo moč dajemo v roke ljudem, situacijam, ki nas mučijo in nas naredijo nemočne, šibke in ponižajo našega duha. To je čas osvoboditve, čas osvetljevanja temnih kotičkov v notranjosti. To ni čas za gledanje vstran, to je čas, ko je potreben pogum in srčnost, da se spustiš direktno skozi. To je čas za rast in globoko notranjo preobrazbo.

Ko vzameš nazaj svojo moč, je to čas opolnomočenja, čas, ko se zaveš, da ti ustvarjaš in da je potrebno za svoje stvaritve prevzeti polno odgovornost. Ne moreš kriviti drugih, da so spremenili potek tvojega življenja, da so uničili tvojo zgodbo. Resnica je tista, ki te osvobodi in čas pred nami bo ponudil obilo Resnice.

Polna luna v Vodnarju brez dvoma osvetljuje mnoge iluzije in prinaša jasnost v naša življenja. To je čas, da si poveš resnico in se soočiš s tem, kaj si čisto resnično srčno želiš v svojem življenju. Zdaj je čas, da zasiješ na polno!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Čudna si…

, 2 komentarja

Kako se odzoveš, ko ti nekdo pove, da si čudna? Prizadeto? Užaljeno? Nelagodno?

Ok. poznam vse tri odzive. Pa ne pomaga, da bi bilo kaj lažje. Nikoli ni. Še vedno čutim, kot bi me zadela topovska krogla, ko mi kdo reče, da sem čudna.
In, ko je hči v svojem spisu zapisala, da ima čudno mamo, sem potrebovala kar nekaj časa, da sem globoko vdihnila in se soočila z dejstvom… res sem čudna. Delam stvari, za katere še sama težko razložim, kaj počnem. In ko moje otroke vprašajo kaj delam… ja no, kaj naj rečem, so raje tiho, ker ne vedo kaj naj odgovorijo. Ne, nisem normalna, delam z maternicami (s tem, da nisem zdravnica, da se razumemo) in s svetim prostorom.

Moje prekletstvo je, da sem čudna. Vedno sem bila in verjetno vedno bom. O tem ne bi mogla razpravljati. In kljub temu, da si je moj otrok nekoč želel “normalno” mamo, danes pove, da ji je to, da sem čudna (iskreno povem, da sem raje čudna kot nenormalna) samo pomagalo, da je sprejela to, da “normalno” pravzaprav ne obstaja.

Vsaka ženska je edinstvena, enkratna in neponovljiva Ona. Samo ena. Nikoli ni bilo takšne, nikoli več je ne bo. In vendar si prizadevamo, vsak dan, da bi bile nekdo drug. Hočemo več, manj, daljše, kraljše, … skratka nikoli ni prav.

In iz tega nezadovoljstva s seboj, se poraja ugajanje, ustrezanje, prilagajanje mnenju drugih. Dovolj je, da moški reče, da mu je bilo na tej igralki všeč to in to, pa bi takoj spremenile par stvari na sebi. In ker smo ženske zunanje motivirane, kar v praksi pomeni, da nam mnenje drugih pomeni več, kot naše lastno, ki ga pogosto sploh nimamo, smo se več kot pripravljene prilagajati, da bi bile sprejete.

In ja, čudna sem. Kljub temu, da sem se prilagajala in poskušala ustreči tistim, ki sem jih imela rada in sem njihovo mnenje cenila, me začuda mnenje množice ni zares zanimalo. Trendi, sploh modni so bili vedno nekaj, kar sem zlahka spregledala. Oblačila, ki sem jih nosila so imela vedno eno zelo pomembno lastnost… udobnost čez vse. In to je nekaj, kar je še vedno zelo pomemben aspekt v mojem življenju… udobnost čez vse. Mehkoba, nežnost, plišasto, dekce in blazinice. Pop kultura je nekaj kar z zanimanjem opazujem – od daleč.

Če me je življenje naučilo česa pomembnega, potem je to brez dvoma lekcija o rasti.
Da bi lahko rasli v svojem življenju, moramo biti kot drevo. Drevo ima krošnjo, deblo in korenine. Deblo je zavest, korenine so podzavest in krošnja nadzavest. Če želiš širiti svojo krošnjo, moraš ojačati korenine. S svetlobo zavesti je potrebno presvetliti svojo podzavest, vse kar se skriva v tvoji senci, da bi bile tvoje korenine močne. Korenine so pomembne, ker drevo ukoreninjajo, kar je bistvenega pomena, ko v tvojem življenju zapiha veter sprememb.

Danes srečujem številne ženske, ki želijo imeti veeeeliko in bujno krošnjo, delajo na sebi in meditirajo, vendar pozabljajo, da drevo pade, če so korenine preplitve in prešibke za krošnjo, kot jo želijo imeti. Nujno je okrepiti korenine, da bi drevo obstalo in bujno raslo.

Osebnostna rast je povezana s tem, da s svetlobo zavesti presvetljuješ svojo podzavest, da ozaveščaš svoje maske, spoznavaš persono, svojo osebnost, svoj ego. Pomembno je samozavedanje – poznavanje vseh šibkih in močnih plati tvoje osebnosti. Ni modro, da ta del sebe zanikaš, se z njim boriš ali od njega bežiš. Da ne govorim o vseh priročnih metodah brisanja in rezanja tistega, kar nam ni všeč. Pravzaprav samo to, da si priča sama sebi, zadošča.

Na drugi strani je ravno tako pomembno s svetlobo zavesti osvetliti svojo nadzavest, se zavestno zavedati svojih potencialov in Darov in skozi duhovne prakse utelešati svojo izvorno esenco. Pomembno je razumeti, da so moške duhovne prakse drugačne od ženskih duhovnih praks in da je razlika zaradi tega, ker naš sistem, naše telo in možgani delujejo različno. Ženske duhovne prakse so ples, petje, praznovanje, čaščenje življenja skozi rituale, če naštejem le tiste najbolj očitne..

Pomembno je, da se širiš skozi svoje veje in utelešaš skozi svoje korenine. Pomembno je zavestno zavedanje, da je tvoja stabilnost odvisna od notranjega ravnovesja. In zato vse borilne veščine tega sveta govorijo o tem, kako pomembno je, da si v svojem centru.

Ženska anatomija postavlja center v maternico. In ja, zadnjih 6 let govorim o maternici ženske, o tem, kako pomembno je, da smo povezane s seboj in da ljubimo najprej sebe, če želimo to deliti z drugimi. Najprej moramo ljubiti sebe, vzljubiti vse dele sebe, da lahko to, kdo sem, delimo s svetom. Danes še vedno velika večina, predvsem žensk, ne ve, kako dragocena je ženska za ta svet.

To kar me je naučila moja hči je, da je pomembno pogledati v sebi, kaj je zame resnica in kaj ni – zame. In ko sem za vsak slučaj vseeno preverila pri svojem možu, če sem res čudna, me je potolažil; Ljubica rad te imam točno takšno kot si.

Naši moški so res zlati…

Bodi sijajno!
Taja Albolena

«< 13 14 15 16 17 >»