Partnerstvo

distango

Ko te moški prizadene…

… je pomembno, da mu to takoj poveš.

Veš tisto, ko pride tvoj moški domov in vstopi skozi vrata s telefonom prislonjenim na uho in globoko zatopljen v pogovor. Pride mimo tebe in te bežno poljubi na lice. Brez, da bi se resnično vedela, kaj se je zgodilo, postaneš nejevoljna.
Zase vem kolikokrat sem se iskreno veselila prihoda mojega moškega, ko pa je vstopil in me sploh ni opazil, njegova pozornost pa je bila nekje drugje, sem se počutila prizadeto in nevidno.

Vendar sem svojo prizadetost poskušala skriti, ker nisem hotela, da mi me imel za zahtevno žensko. Potem pa so se takšne majhne stvari vedno znova nabrale, ko sem za kakšno popolnoma nepomembno stvar res znorela in sem bila ravno toliko presenečena sama nad seboj, kot moj dragi na drugi strani.

Trajalo je kar nekaj časa, da sem vzela to lekcijo iskrenosti, ki govori o tem, da moram izraziti, če me nekaj zmoti, mi ni všeč ali me boli.

Moški potrebuje tvojo povratno informacijo. Še posebej takrat, ko naredi nekaj, kar je zate boleče.

Če mu ne poveš, da te boli, ker misliš in pričakuješ od njega, do bi to moral vedeti, in te še bolj zadane, ko nič ne naredi v zvezi s tem, moraš ti prevzeti odgovornost za to.

V mojem zgornjem primeru sem se naučila, da izrazim, ko me zaboli njegova neprisotnost. Večkrat sem mu povedala, kaj si želim od njega in kako pomembno je zame, da me pozdravi in objame, ko pride domov. In če na to pozabi, izrazim svoje občutke največkrat z: »Auč, to boli.«

In ko se obrne in vpraša: »Kaj?« sem se naučila (ok, še vedno se učim ;)) da mu povem kaj bi rada, namesto da ga kritiziram, česa ni naredil. Na primer: »Tako dobro dene, ko me pogledaš v oči in me poljubiš.« namesto »Spet si pozabil, kako pomembno mi je, da mi nameniš pozornost.«
Priznam, to je bila včasih moja praksa.

Zelo dobro poznam posledice kritike na moškega. Moj dragi pravi, da je razlika med tem, da poveš kaj bi rada in kritiko očitna.
V prvem primeru mu daš koristne informacije in mu poveš, kaj lahko v zvezi s tem, da te je prizadel in te boli, naredi.
V drugem primeru pa ga le kritiziraš in mu ne poveš kaj lahko naredi zate.

Da bi lahko s svojim dragim podelila to kar čutiš, pa moraš v prvi vrsti to začutiti v sebi.

Prijateljica je z menoj delila, kako je bila na zmenku in jo je fant vprašal, če jo lahko pospremi do stanovanja. Ni bila razpoložena za karkoli in je precej neprepričljivo rekla: »No, ja, ok, prav.« Ženska bi takoj vedela, da je bil to ne in da je omahovanje prisotno, ker noče biti nesramna in ga zavrniti. Izziv je v tem, ker moški niso ženske in tega ne vedo.

Ženske pogosto ne znamo reči direktno in odločno; NE.

Zakaj? To je eno tistih spoznanj, ki sem ga usvojila precej pozno, priznam. Se me je pa globoko dotaknilo spoznanje, da se neodzivnosti naučimo že zelo zgodaj.

Pogosto smo bile kot deklice zavrnjene ali celo kaznovane, če smo bile odkrite glede tega, kako smo se počutile. Čustva otroka so pogosto prezrta ali pa se starši trudijo, da bi otroka prepričali, da čuti drugače kot čuti, kar ima za posledico, da kasneje v življenju ne znamo izraziti resnice. Ali bolje rečeno, da se trudimo, da bi bile prijazne takrat, ko je ogrožena povezanost z ljubo osebo.

Če ne znaš s svojim moškim podeliti iskrenega odziva, tako takrat, ko naredi nekaj dobrega, kot takrat, ko naredi nekaj bolečega, mu ne daš koristnih informacij na voljo s pomočjo katerih bi lahko navigiral.

Moški lahko samo tako izbere pri sebi, kako se bo odzval. Zato je pomembno, da si vedno, ko moški naredi nekaj, kar je zate boleče odzoveš in to pokažeš.

Ob tem je modro, da se vzdržiš kritike in obtoževanja. Moški vedno dela najboljše kar lahko s tem, kar ima. Zato je sočutje na tvoji strani zaželeno. Poleg tega je pomembno, da veš, da so koristne informacije za moškega ključnega pomena.

Da bi to lahko naredila, moraš biti ti v stiku s seboj, da lahko izraziš to, kar čutiš. Da bi resnično začutila, kaj je prisotno, kaj čutiš, moraš biti v stiku s svojim telesom in s tem, kaj se v tvoji notranjosti premika.

Zato je tako pomembno, da znaš upočasniti in prisluhniti svojim občutkom v telesu. In to ni nekaj, kar narediš enkrat, to je stvar dnevne prakse.

Iz osebne izkušnje vem, kolikokrat povzročimo težave v odnosih z moškim enostavno zaradi tega, ker pozabimo, da smo različni, zelo različni.

In komunikacija z moškim, da znaš govoriti v njegovem jeziku in mu dati koristne informacije, ki jih potrebuje, je umetnost, ki jo je modro izmojstriti.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojo svetlobo pustiš sled.

moškiinforma

Ko si samo številka na seznamu…

Poslali so mi mail.
Ki mu je sledil še eden.
Naslednji je bil v stilu… če ne boste potrdili, vas bomo izbrisali iz svoje baze.
Ki mu je sledil: “Ker se niste odzvali vabilu smo vas izbrisali iz seznama.”

Hec je v tem, da sem vmes poslala odgovore na maile in nisem dobila odgovora, temveč generirana sporočila.

Z vsakim mailom, ki sem ga prejela, pa sem se spraševala, če me hecajo ali mislijo resno.
Potem sem ugotavljala, da me nihče ne sliši. Da sem nevidna in neslišna.
In temu je sledilo izpraševanje v smislu ali je sploh še smiselno karkoli poizkušati.

Živimo v družbi, ki nas spreminja v številke.

Ko sem bila lani parkrat na urgenci, so me obravnavali kot številko.
Vedno, ko urejam dokumente, sem številka, ki me pokličejo, ko sem na vrsti.
Tudi takrat, ko kličem v podjetja izvem, da sem na petem, tretjem, sedmem mestu v čakalni vrsti.
Še v trgovini moram vzeti številko, da me pokličejo, ko sem na vrsti, da lahko naročim kruh.
In vrhunec je bil brez dvoma mail, ki sem ga dobila za dobro jutro, v katerem so me prijazno obvestili, da so me izbrisali iz svoje evidence.
Sicer se ne bi pretirano bunila, ker vsak dan dobivam veliko vsiljene pošte, ampak ta konkretna mi je le potrdila, da sem v njihovih očeh zgolj številka.

Kar mi je dalo globoko misliti ali je to test in ali naj z njimi sploh še sodelujem ali ne.

Hecni smo, resno.
Govorimo o toplini, mehkobi in človečnosti, hkrati pa živimo v svetu, kjer se vse avtomatizira in kjer smo na koncu le še številka zavarovanja ali EMŠO.

Ignoranca je ena najveličastnejših šol, ki jih imam v tem življenju.

Pogosto imam težave s tem, da čutim ignoranco s strani ljudi, da ne govorim o sistemih.
Ob tem se dolgo nisem zavedala, kako globoko je ignoranca del moje notranjosti.
Kako zelo ignoriram moški aspekt v meni sami.

Moja izkušnja v življenju je bila, da so ženske v mojem življenju največ dosegle, ko so ignorirale moškega.
Takrat nisem vedela, da je ignoranca nekaj, kar nas rani. Pogosto zareže globoko v mehkobo ženske duše.
In ostane. Kot nepovabljen gost, ki nikakor noče oditi.

Zakaj sploh ignoranca?

Kot otroci pa tudi kasneje v življenju absorbiramo ideje, vzorce in informacije drugih ljudi, ter jih vzamemo za svoje. Dolgo časa so prepričanja v stilu moški ne govorijo, ne zaupajo in ne kažejo čustev, del moške psihe. Družba nas je udomačila v to, da verjamemo, da je res tako.

Ignoranca izhaja iz nevednosti. Ker ne veš, ne znaš drugače, ignoriraš.
Če pogledamo v slovar slovenskega knjižnega jezika, ta ve povedati, da je;
Ignoránca -e ž (ȃ) ekspr. nevednost, omejenost
ignorírati -am nedov. in dov. (ȋ) nav. ekspr. ravnati, delati namenoma tako, kot bi koga sploh ne bilo, ne meniti se za

Ignoranca izhaja iz pomanjkanja znanja, razumevanja ali izobrazbe, iz nepoučenosti.

In nikjer se to ne vidi tako dobro kot v medsebojnih odnosih. Bolj natančno, v partnerskih odnosih.
Ženske pogosto ignoriramo potrebe svojega moškega, ker nam nihče ni povedal, da so drugačne od naših.

In iz tega lahko vidimo, da tudi moški ne poznajo potreb ženske in zaradi tega imamo pogosto izkušnjo, da nas ignorirajo.
Vendar je bližje resnici, da ne vedo.
Nihče jim ni povedal.
Če ti nisi povedala svojemu moškemu kaj potrebuješ ne ve. In še večji izziv je, če ti sama ne veš.
V sebi ignoriraš sama sebe. In tvoja zunanja izkušnja je, da te moški ignorira.

Njegova zgodba

Srečala sva se na zabavi in beseda je dala besedo. Slišal je, da delam z ženskami. Z menoj je delil zgodbo, za katero je želel, da jo podelim naprej…

Peljal me je na potovanje v srce moškega skozi številne stranpoti, kjer je razkril svoje padce in vzpone, ter razbitine pričakovanj kot opomnike na poti.

Pri 17 letih je imel svojo prvo spolno izkušnjo. Od tistega trenutka je začel svoj lov na ženo.
Ni užival v tem, da je bil samski. Ideje o moškosti je pobiral iz revij, od drugih moških, s katerimi se je družil. O težavah v zakonu ni vedel ničesar, saj so njegovi starši morebitne konflikte skrivali pred njim. Njegova mati je vodila družino, urejala dnevne stvari in organizirala družinska druženja. Oče je bil ves čas v ozadju. Pravzaprav je bilo videti, kot da ga sploh ne bi bilo. Svojo ignoranco glede moškosti je pripisoval ravno pomanjkanju povezanosti z očetom, kar je vodilo v številne izbire v zakonu, ki jih je kasneje obžaloval.

»Počutil sem se kot prazna steklenica na oceanu moškosti. Nihče me ni poučil o spremembah v umu in telesu, ki sem jih izkušal kot mladenič. Nihče me ni usmerjal. Zato sem predvideval, da je edini način, da izrazim svojo možatost skozi spolnost. Sčasoma sem začel razumeti, seveda skozi številne padce na poti, da sem ignoriral in sem bil nepoučen o svojem telesu in njegovih fizičnih ciklih. Moški večinoma sploh ne vemo kaj dosti o tem, kako naše moško telo reagira na staranje. Ob tem mi informacije s strani drugih moških niso kaj dosti pomagale. Večina moških, ki sem jih srečeval na poti so absorbirali enake popačene ideje o mačo moškem, kot jaz.«

Poročil se je pri 22 letih in se pri 34 ločil. Ni želel, da bi se njuna zveza končala z ločitvijo, vendar enostavno ni videl rešitve. Poročil se je z namenom, da bi v zakonu tudi ostal. V zakon ga je vodila zaljubljenost. Želel si je ženo. Vendar se je osredotočil le na zunanje kvalitete in je ni spoznal, ni poznal njene osebnosti, preden sta se poročila. Njegova žena je bila karieristka, ki ni želela otrok, kar je vodilo v razhajanja in njena vedno daljša službena potovanja, ter s časom v razdor zakona.

Poročil se je zaradi želje po tem, da bi imel nekoga ob sebi, brez orodij in razumevanja, kako ohraniti odnos na dolgi rok. Številne odločitve, ki jih je na poti naredil, so bile sestavine za neuspeh in njegov strto srce.

»Veš moški potrebuje opogumljanje na poti, namesto napadov na svojo moškost. Prijaznost je kot balzam za tvojo ranjenost. Prijazne besede, še posebej iz ust ženske so kot balzam za poškodovano dušo. Še posebej, ker jih ne slišimo prav pogosto. Slišati so kot tuj jezik. Zato se nagibamo k močnim besedam, da bi se okrepili in podprli mit o možatosti. V svojo škodo ignoriramo prijetne besede, ki imajo moč, da nas podprejo in nas rešijo iz kleti zavračanja. Ko nas življenje podre, so prijazne besede vse kar potrebujemo, da lahko nadaljujemo, čeprav soočeni z bolečino. Prosim povej ženskam, da potrebujemo prijazne besede podpore, da potrebujemo prijetne besede za občutek sprejetosti, ljubezni, da lahko s svojo sladkostjo zacelijo naše življenje tako kot kosti potrebujejo kalcij za moč. Moški znamo biti ranljivi, vendar potrebujemo prostor in nežnost, da dovolj zaupamo.«

Kasneje se je poročil z žensko, ki je imela dva sinova iz prejšnjega zakona. Brez izkušenj z vzgojo otrok, je ugotovil, da nima potrebnih izkušenj, kako ravnati z družino, zaradi česar se je srečal s številnimi težavami.
Kako postaviš 12-letniku meje, če nimaš nobenih izkušenj s tem?
Zato se je raje umaknil in vse delo prepustil svoji ženi.
Njegova mati je bila dominantna ženska, ki je poskrbela za vse in nikoli ni videl očeta, da bi ji pomagal v kuhinji.
Nihče ga ni naučil potrebnih veščin, da bi lahko pomagal svoji ženi.
Nikoli ni videl očeta kot vodje, ki vodi družino in jo usmerja. In tako se je umaknil.

Nihče mu nikoli ni pomagal pri njegovih domačih nalogah, zato enostavno ni čutil potrebe po tem, da bi se vmešaval v pomoč svojemu pastorku. Pomanjkanje prisotnosti očeta v njegovem življenju je brez dvoma vplivala tudi na njegovo obnašanje do pastorka. Kasneje je spoznal, da enostavno ne moreš biti dober oče brez zgleda. Moški, ki nikoli ni vzgajal otroka, bo težko dober oče, brez osebne izkušnje. Vendar njegova žena ob dveh otrocih iz prejšnjega zakona ni želela še enega otroka.

Njegova izkušnja iz primarne družine, kjer v družini ni bilo povezanosti, je vodila v to, da enostavno ni vedel, kaj naj počne z otroci. Naučil se je biti samotar.

Globoko v sebi se je počutil zavrnjenega s strani očeta, ker se ni vključil v njegovo življenje. Še posebej, ko je bil priča drugim očetom z otroci, je sanjaril o tem, kako bi lahko bilo med njima z očetom, pa do tega nikoli ni prišlo. V sebi je nosil številna obžalovanja, ki so bila kot svinec v njegovi moški duši. Zavračanje s strani očeta in negotovost v življenju so ga vodili v občutke nevrednosti. Ker je bil najmlajši v svoji družini, mati ga je rodila pri 45 letih, ni imel stika s svojimi brati in sestrami. Pogosto zbadanje s strani vrstnikov pa je vse skupaj le še poslabšalo.

Pomanjkanje ljubezni in podpore je pustilo globoko sled v njegovi notranjosti, kar je le še poglobilo njegov mehanizem soočanja z zavrnitvijo skozi umik. Pogosto je razmišljal o tem, da je bilo njegovo rojstvo zagotovo napaka. Ali pa vsaj neposrečena kozmična šala.

Izziv številnih moških je po njegovem mnenju, da brez pozitivne vloge in vključenosti očeta, moški začne ignorirati sebe in žensko, ki jo ljubi. Ignorira svojo možatost, življenje in duhovne potrebe.

Njegovo zdravljenje se je začelo, ko je začel iskati, kaj možatost čisto zares sploh je. Spoznal je, kako ključnega pomena je spoznati sebe kot moškega, svojo identiteto in se premakniti v celovitega moškega, ki sprejema in objema vse dele sebe.

»Zdravljenje se je začelo, ko sem si končno povedal resnico, da ignoriram sebe in svet okoli sebe. Spoznal sem, kako močno me je ignoranca ljudi v mojem otroštvu zaznamovala. Pomanjkanje negovanja s strani staršev me je poškodovalo in te bolečine sem se poskušal rešiti s še več ignoriranja sebe in svojih potreb.«

Kdo plačuje visoko ceno ignorance?

Ko te ignoranca dobi v svoje zobe, težko uideš realnosti težav, kar pogosto vodi v vdajo. Strti moški, ki se ujamejo, se lahko rešijo le s pomočjo drugih moških, ki jim dajo zdrav zgled in jih ugledajo kot moške. Moški pogosto menijo, da ne morejo pomagati, se počutijo nezadostne, nevredni, da bi rešili poškodovanega moškega, kar ni res.

»Ignoranca izkrivlja realnost tega kdo moški v resnici je in zakaj je tukaj. Če moški ignorira katerikoli del moškosti, če zanika svojo fizično, čustveno in spolno konstitucijo, to zakomplicira partnerske odnose. Če ne poznaš sebe, ne veš, kako se povezovati s fizičnimi in čustvenimi potrebami ženske.
Žal moški danes nismo poučeni o ženski in o tem, kako drugačni smo in tipamo svojo pot skozi odnose. Še posebej na področju spolnosti smo poskusili veliko stvari in vedno znova brcnili v temo. Seksualni stereotipi so poškodovali oba spola. Ignoranca glede moškosti in spolnosti, ter potreb je povzročila številne ranjenosti na obeh straneh in čas je, da to pozdravimo, da nehamo ignorirati sebe in drug drugega.

Mnogi moški so svojo moškost oblikovali okoli seksualne aktivnosti, vendar jih vedno znova stre pomanjkljivo znanje o spolnosti.
Kaj se zgodi, ko zgolj seks ne zadošča?
Ali ko seks pri 50-tih ni enak tistemu pri 20-tih?
Moški gledamo na seks kot na najpomembnejši izraz čustvenega izražanja. V svoji ignoranci moškost postavimo na temelje moči in neobčutljivosti. Na to, da nismo čustveni, na to, da smo možati za svoje ženske. Poglej vse te moške okoli sebe; velika večina svojo možatost kaže s tem, kako so videti, kaj imajo, kakšen avto vozijo, kakšen je njihov status. V sebi pa ne vedo kdo so.«

»Strto srce moškega vodi v skrivanje. Nikomur ne bo priznal, da ni poučen, da ne ve. Trudil se bo po svojih najboljših močeh. Svojo pot hodi kot samotar, brez moškega, ki bi ga vodil in bi ga vpeljal v skrivnosti moškosti. Ignoranca je poškodovala in vplivala na moj uspeh v mojem življenju, na moj občutek izpolnjenosti in zrelosti.«

Ideja, da so moški močni in tihi, je mit, ki ga predajamo naslednjim generacijam, ki zrastejo v moške, ki niso sposobni komunicirati na strastnem, intimnem nivoju, še posebej v partnerskih odnosih z žensko.

»Sodobni svet je moškega pustil umirati na področju moškosti in možatosti. Velika večina sploh ne pozna razlike. Moški vsak na svoj način poskušajo najti pot s te poti ignorance. In ta pot ni popularna; težka je in slačenje ignorance je pogosto boleče, vendar nujno potrebno, da dosežeš polno zavedanje in razumevanje o tem kdo si, tako na fizičnem, čustvenem, kot tudi duhovnem nivoju. Moški z veliko začetnico mora poznati svojo celoto. Mora se soočiti s svojim ranjenim otrokom v sebi in izraziti boleče izkušnje, ki jih je v preteklosti doživel. Prepoznati mora, kako ga je ignoranca poškodovala.«

Ranljivost je nekaj, kar si moški danes skoraj ne more privoščiti. Ko sem brala knjigo o pogumu Brene Brown, v njeje piše o moškemu, ki je z njo delil, kako kljub temu, da ženske govorimo o tem, da si želimo čustvene in mehke moške, v resnici nismo pripravljene na to, da bi moški z nami delil svoje ranjenosti. Želimo, da so moški močni in trdni. In s tem jih same silimo v to, da se skrivajo in igrajo igro, ki jo družba podpira.

»Pomembno je, da si to, kar si in to je tudi najtežja stvar na svetu,« je delil z menoj za konec.

Ignoranca sebe; fizično, čustveno, seksualno, duhovno, te bo držala v temi glede resnice v tvojem življenju. Brez potrebne usmeritve in razumevanja, jadramo na morju ignorance, izgubljeni in pogosto utonemo brez poznavanje sebe. Več o tem zakaj ignoranca tako boli lahko prebereš v starem zapisu na blogu tukaj >>>

Pomanjkanje stika s seboj nas izčrpava, nas pušča prazne in neizpolnjene. In to velja tako za moške, kot za ženske.

Zato je tudi za žensko ključnega pomena, da spozna svojo ženskost in ženstvenost, oba aspekta in celotno paleto, raznolikost, ki jo nosi v svoji notranjosti.
Pogovor z njim se me je globoko dotaknil. Razkril mi je, kakšno bolečino v svoji notranjosti nosijo moški, ki jih tako rade opisujemo kot brezbrižne, egocentrične, zagledane vase. Pogosto pa so zelo globoko ranjeni in to skrivajo.

Vendar ni na ženski, da rešuje svojega moškega in mu dela terapijo.
Svojemu moškemu najbolj pomagaš, če si ti ta Ženska, za katero si se rodila, da si.
Edinstvena, enkratna, izjemna, neponovljiva Ti.

Da se zaveš, da nisi samo številka.
Ne, nisi številka.
Ženska si. Iz mesa in krvi.
In v tebi se skriva Darilo. Ga poznaš?

Kajti imaš ga, da ga podeliš z ljudmi in s svetom. In rada rečem, da je svetloba, ki jo imaš v sebi tista, s katero se dotakneš svojega moškega in ga navdihneš, da postane ta Moški, za katerega se je rodil, da je.
V sebi ima potencial. Ti ga lahko navdihneš, da ta potencial zaživi.
Navdihneš ga s tem, ko si ti ta Ženska, za katero si se rodila, da si.

Si zraven?

Vodnik k razumevanju moškega in možatosti  razkriva podrobnosti. Na voljo kot spletno druženje. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojo svetlobo pustiš sled.

mmoč

Moškemu vzameš moč…

… s tem, ko narediš stvari namesto njega, je začela pogovor.
V tistem sem dobila uvid, da v resnici ni tako, da bi mu vzele moč.

V resnici mu odvzamemo možnost, da prepozna, da pritrdi in prevzame odgovornost za to, kar potrebuje od tebe.

Razvrednotiš to, kar si naredila s tem, ker si si to v resnici kupila. Gre za to, da ženske potihoma pričakujemo, da ko me naredimo nekaj za nekoga, preden nam sploh pove, da nekaj potrebuje, nam bo oseba na drugi strani vrnila uslugo. Pričakujemo, da bo oseba na drugi strani enako uganila, prebrala v namigih oziroma v podnapisih, kaj potrebujemo in nam bo to dala, preden bomo to prepoznale same in izrazile. Pogosto si usluge kupujemo s tem, ko naredimo stvari za ljudi, ki nas sploh niso prosili, da nekaj naredimo zanje.

S tem si ženske nabiramo bonus točke, da se čutimo upravičene do tega, za kar naslednjič prosimo to osebo. V resnici smo si z dejanji, ki smo jih naredile, brez, da bi nas oseba za to prosila, kupile to uslugo z njene oziroma njegove strani. Zdaj pričakujemo, da bo oseba na drugi strani ravnala enako.

Vendar moški ne delujejo na tak način. Moški si ne kupujejo uslug. Moški ne delajo uslug zato, da bi bili potem upravičeni do tega, da bi nekdo nekaj naredil zanje. Običajno odkrito povedo, ko nekaj potrebujejo. Izrazijo svojo potrebo, ki pa je pogosto nujna, takojšnja.

S tem, ko narediš stvari namesto svojega moškega, v resnici sama sebi odvzameš njegovo pričevanje, to, da je hvaležen za to kar si naredila, odvzameš si pozornost in naklonjenost, ki jo potrebuješ.

Ženske imamo pogosto težave s tem, da izrazimo svoje potrebe na prijazen način. Ravno zaradi upravičenosti, ki jo čutimo, pogosto zahtevamo stvari od osebe na drugi strani.

Izziv je v tem, ker ženske to razumemo, moški pa ne razume.
Ker moški ni poraščena ženska, ki je taka kot ti, samo, da je drugačnega videza.

Saj vem, kako se to sliši.
Ja, posplošujem. Vem. Ampak ravno tiste ženske in moški, ki imajo s tem največje težave so tisti, ki se jih tovrstna posploševanja najbolj dotaknejo, kar kaže na to, da je v njih zrno zlata.

In tovrstna zrna moramo prepoznati. Ponavadi se skrivajo v največjem govnu, ki ga tudi slučajno nočemo niti videti, niti se o njem pogovarjati.

Vendar nas ravno zaradi tega zanikanja največ stanejo.

Dokler nimaš ljubečega odnosa z moškim, kjer vidiš njegovo vrednost tega, kako lahko poskrbi zate in sprejmeš to, kar ima zate, dokler ne zmoreš podpreti njegove sposobnosti, da poskrbi zate, boš morala sama poskrbeti zase. Dokler ne prepoznaš moške kapacitete skrbnika in zaščitnika, boš velik del svoje vitalne energije in moči porabljala za to, da boš zaščitila sebe in poskrbela zase.

Kar naredi jemanje moči moškemu je, da silimo moške v to, da se morajo zaščititi pred svojo žensko, pred tabo. Če se mora zaščititi pred tabo, ne more hkrati zaščititi tudi tebe.

Najbolj fascinantna stvar pri vsem skupaj pa je to, da moški dobi energijo, da poskrbi za žensko in jo zaščiti v spolnosti. Seks v moškem sproži izločanje vazopresina, ki je hormon, ki v njemu sproži instinkt zaščitnika.

Ker ne poznamo razlik med nami in vrstnega reda instinktov pri moškemu si vedno znova ustvarjamo situacije, ki jih v resnici nočemo. To so teme o katerih govorim z udeleženkami drugega dela DivineFemme Akademije, ki v sebi združuje najbolj slastne informacije o umetnosti ženstvenosti in zemljevidu po moškem svetu.

Vrata v prvi del DivineFemme Akademije pa odpiram zelo kmalu. Če čutiš, da je to zate aktualna tema je do konca januarja je na voljo posebna ponudba. Prijaviš se lahko na 30 minutni brezplačni pogovor tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojo svetlobo pustiš sled.

odziv

Moški, ki razume žensko, ve…

…da je ženska dragocena, izjemna, edinstvena, enkratna in neponovljiva. Ne more je podrediti ali spremeniti, vsaj ne za dolgo.

Sir William Gerald Golding (1911–1993) pisatelj, ki je med drugim tudi Nobelov nagrajenec, je nekoč dejal: »Dekleta me pogosto vprašajo, zakaj knjiga Gospodar muh ne govori o kopici deklet? Zakaj sem pisal o fantih? Moj odgovor je, da sem bil nekoč majhen deček – bil sem brat, oče in nekoč bom dedek. Nikoli nisem bil sestra, mama ali babica. To je eden od odgovorov. Drugi pa je, da če bi pogledali človeška bitja, družbo kot tako, je skupina majhnih fantov precej bolj odsev pomanjšane verzije družbe, kot skupina deklet. Ne sprašujte me zakaj in to je pravzaprav grozljiva stvar, da jo izrečeš in verjetno me bodo do pekla, za zajtrk, preganjale ženske, ki govorijo o enakosti – vendar to nima nobene zveze z enakostjo. Osebno menim, da so ženske neumne, da se pretvarjajo, da so enake moškim. Ženske so mnogo boljše in so vedno tudi bile. Vendar ene stvari ne moreš narediti z žensko. Ne moreš vzeti kup deklet in jih spremeniti v dekleta, ki bi postale neka vrsta podoba civilizacije ali družbe. Druga stvar je, da knjiga ne govori o majhnih dečkih in dekletih, ker če pogledamo našo naravo, bi seks dvignil svojo prelepo glavo in nisem želel, da knjiga govori o seksu. Seks je preveč nepomembna stvar, da bi jo vpletel v zgodbo, kot je ta, ki govori o problematiki zla in tega, kako ljudje živijo skupaj v družbi, ne zgolj kot ljubimci ali možje in žene.«

Res je, ženske smo raznolike, smo kot vreme. Nismo enake moškim. Lahko se prilagodimo in pogosto se. Pomanjšamo se, zmanjšamo svoj sijaj, prilagodimo se, da bi ustrezale. Vendar smo v resnici zelo raznolike. In ne, ne moremo biti enake moškim, ker naša telesa poganjajo čisto drugi hormoni, kar ima za posledico popolnoma drugačno obnašanje, čustvovanje in številne druge stvari, o katerih običajno ne razmišljamo.

Dejstvo pa je, da smo ženske izjemno kreativna bitja. Pravijo, da karkoli daš ženski, bo to naredi večje. V poslu bo stvari naredila boljše. Če ji daš seme, ti rodi otroka. Če ji daš hišo, iz nje naredi dom. Če ji daš živila, iz njih ustvari okusen obrok hrane. Če ji daš nasmeh, ti podari srce. Pomnoži in poveča vse, kar ji je dano. Zato moraš biti pripravljen, da v primeru, če ji daješ “sranje”, prejmeš tono dreka.

Ženska je divja in ljubeča, strastna in nežna, močna in mehka, svobodna in zvesta. Vse to se skriva v njeni notranjosti. In to kar je najpomembnejša lekcija ženske je, da vse to najde v sebi, namesto, da to išče v zunanjem svetu.

Vse prepogosto iščemo ljudi, ki bi nam potrdili, da smo to, kar si želimo biti. Delamo stvari, se dokazujemo in borimo, da bi nam potrdili vrednost, izkazali spoštovanje in zaupanje.

Ob tem vse prepogosto pozabimo na svojo veličastnost in se poskušamo prilagoditi, se spremeniti v kup enakih avš, ki bi ustvarile podobo nove družbe. Žal boginja nikoli ne prilagodi sebe, da bi ustrezala in tukaj se ne bi mogla bolj strinjati z zapisom Goldinga na začetku.

Tvoj notranji ustroj ti tega ne bo dopustil. Lahko se prilagodiš, vendar te čaka prebujenje in lekcija iz avtentičnosti, ki ti jo vsak mesec servira tvoja Amazonka tik pred menstruacijo, v fazi PMS-a, ko se ti vse upre in se nočeš več iti znane igre. Vprašanje je le, ali ta klic prepoznaš ali ga raje zatreš s pomočjo zdravil.

In če ga vsak mesec ubijaš, te bo prebudil prehod v menopavzo, ko bodo hormoni zaplesali svoj bojevniški ples in v tebi prebudili tiste uspavane dele, ki si jih leta uspela držati pod pokrovko.

Na vsaki ženski je, da v sebi najde svojo dragocenost, svojo izjemnost, svojo edinstvenost in tega ne moreš narediti skozi posnemanje, s tem, da postaneš nekdo drug. Naučiti se moraš držati svoj prostor, praznovati svojo edinstvenost, negovati svojo edinstveno ženstvenost. To je tvoje delo.

Ne gre za delovanje, za tehnike in prijeme, ki se jih moraš držati. Gre za spoznavanje sebe, svoje edinstvenosti, svoje enkratnosti, da prepoznaš svoje talente in darove, da jih podeliš, da resnično zasiješ v vsej svoji lepoti in si ta Ženska, z velikim Ž, za katero si se rodila, da si.

Ti moraš Biti ta Ženska, ki živi življenje, kot si ga želiš. Najprej si to in potem imaš to. Namesto, da poskušaš izsiliti to, kar hočeš imeti.

In modro je, da to narediš na sijoče ženstveni način, namesto, da poskušaš skozi moške načine priti v stik s seboj. To je približno tako, kot bi želela svojo bolečino zlomljene kosti zmanjšati s tem, da nekoga drugega pelješ na urgenco, naj namestijo mavec njemu in ne tebi.

Bodi SIjajno!

Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojo svetlobo pustiš sled.

homm

Moški niso poraščene ženske…

…ki se neprimerno obnašajo, kot smo pogosto prepričane ženske. Vendar kljub vsemu ženske pogosto pričakujemo od od moškega, da se bo vedel kot popolna ženska. To sem prvič slišala pri Alison Armstrong, svoji mentorici, ki mi je pomagala bolje razumeti moške in njihovo naravo. Ženske smo prepričane, da so moški točno taki kot smo me, samo, da so videti drugače, kar žal ne drži.

Seveda bo sedaj nekaj žensk skočilo v zrak, da posplošujem, kar drži.
Hkrati pa drži tudi to, da velika večina žensk skuša moškega spremeniti, ga kaznovati ali pa ga držijo na distanci, ker se vede drugače, kot bi pričakovala od ženske.

Pa ne katerekoli ženske, od popolne ženske.

Tvoja popolna ženska biva v tvoji glavi. Je skupek vsega, kar si se o svetu, ljudeh in sploh vsem naučila od svojih staršev, sorodnikov, prijateljev, avtoritet v svojem življenju. In to kar je njeno delo je, da te vedno opominja, kadar kdorkoli vključno s teboj ne dela stvari tako, kot bi jih naredila popolna ženska.

Seveda veš, o čem govorim. Ko moškemu naročiš, naj obesi perilo ali odnese smeti in potem to naredi po svoje, te to iritira in vodi v slabo voljo, ker stvari ni naredil tako, kot bi jo naredila ti. To vodi v popravljanje ter kritiziranje s tvoje strani in slabo voljo na moški strani. Ob tem se ponavadi zapriseže, da ne bo nikoli več naredil tega, kar ga prosiš, ker namesto nagrade dobi s kladivom po glavi. In tukaj ne govorim le o partnerju, isto počnemo sinovom, sodelavcem in bratom.

Če kritika na ženski strani vodi v premik in spremembo motečega vedenja, se to na moški strani praviloma ne zgodi.

Moški ne razmišljajo ali se odzivajo na načine, kot bi se odzvala prijateljica. Moški ne ve, kaj ti razmišljaš in kako bi se odzvala tvoja prijateljica. Vendar kljub temu vedno znova verjamemo, da bi moral vedeti kako narediti stvari in da jih namenoma naredi drugače. Ženske pogosto ubesedijo, da moški nalašč dela stvari, da jo jezi.

Vendar moški možgani delujejo drugače kot ženski, kar je posledica hormonskega ustroja moškega telesa. Testosteron povzroči, da so moški bolj podobni lovcu, ki s svojo usmerjeno pozornostjo sledi plenu in vso svojo energijo usmeri na eno stvar naenkrat. Zato rada rečem, da je svet projektov moški svet, kjer začnejo eno stvar, jo vodijo do zaključka, ko sledi nagrada. Možgani marinirani v testosteronu imajo poseben odnos do informacij, motivacije, komunikacije, organiziranja in planiranja.

Ravno to slednje je še vedno kamen spotike v mojem partnerstvu… planiranje.

Ravno čez vikend je moj dragi splaniral dan po svoje. Seveda plana ni v celoti delil z menoj. Glede na to, da je moški bitje, ki potrebuje več časa za obnovo energije, z njo zelo previdno ravna. In ko je ogrožen plan, ki ga je zelo ekonomično sestavil in vanj vključil vse pomembne informacije, ki jih je imel na voljo, to pomeni, da bo potrebno več energije, kot jo je planu namenil.

Še vedno ne morem razumeti, kako ga razjezi dejstvo, da v trgovini porabim trikrat več časa kot mi ga je splaniral. In tukaj se zavedam, da največkrat ženske ne moremo videti zakaj moški delajo, kar delajo, ker gledamo skozi svoje ženske oči. Ženski možgani pa so zvezani čisto drugače kot moški.

Estrogen je tisti, ki oblikuje ženske možgane, ki so sila podobni tistim od nabiralke. Če se vrnem k najinemu sporu čez vikend, to lahko zelo transparentno vidim. Kot nabiralka v trgovini nabiram izkušnje, tipam materiale, uživam v barvah in v kopici stvari najdem tiste prave, »užitne« jagode, vendar šele potem, ko sem trgovino (beri travnik) trikrat prehodila in ob tem mi uspe od nekje potegniti točno tisto, po kar smo prišle (skratka užitne jagode).

Kar terja čas. Veliko več časa, kot mi jih je namenil plan mojega dragega in njegovi ekonomični možgani. Ker estrogen vpliva na razpršeno zavedanje, ženske zbiramo informacije zelo drugače kot moški in smo precej bolj bombardirane z detajli kot moški. Hkrati pa nismo le nabiralke, temveč tudi povezovalke. Ravno razlike med nami pa vse prepogosto vodijo v jezo, sojenje in kritiko.

Ob tem ne preseneča, da moški gledajo na žensko, kot da je pomehkužena, ljubka, raztresena verzija moškega.
Naj omenim, da moški načeloma lažje odpuščajo oziroma sprejemajo dejstvo, da smo ženske drugačne. Radi rečejo, da take pač smo. Kar mi sicer čisto nič ne pomaga, ko se moram zagovarjati, ker me je spet čakal.

In ravno to, da tudi moški gledajo na ženske skozi svoje moške oči pogosto vodi v to, da žensko ranijo, saj moški svoja čustva procesirajo v drugem delu telesa, kot ženske. Moškemu se bo zadrgnil vrat in ko je prizadet, enostavno ne bo mogel spraviti iz sebe nobene besede. Prizadetost lahko vidno opazimo na njegovih ramenih, ki upadejo navznoter in moški radi rečejo, da čutijo skrušenost.

Ženske pa prizadetost čutimo v prsnem delu, kjer imamo občutek, kot bi nam nekdo zaril nož v srce. Moški ponavadi ne vedo, kaj pomeni, ko ženska reče: »Prizadel si moje občutke.« Pojma nima, kaj naj naredi s tem, zato se običajno odzove kot moški in zapusti prostor. In s tem žensko rani še enkrat. (Tudi o tem govorim v predavanju, o katerem si več lahko prebereš tukaj….)

Moški navigira svet s pomočjo logike in analiziranja, išče rešitve na probleme in želi biti junak za žensko. Njegova vloga je, da je trden in se racionalno, umirjeno sooča s stvarmi, ki pridejo do njega. Moškega spravlja ob pamet preplavljanje s čustvi, detajli, barvami, kaos ženskega sveta, v katerem se ženske odlično znajdemo.

Moj dragi pravi, da ženska vnese barve v črno-beli svet moškega.
Kar se sliši sila romantično, vendar je pogosto vse prej kot prijetno. Pogosto je naporno za pop**dit.

Čustvenost je nekaj, čemur se moški poskuša izogniti že na daleč. Pa ne zaradi tega, ker ne bi bil čustven, temveč zato, ker čustva zameglijo njegovo sposobnost izbire in motijo jasnost misli, kar mu onemogoči, da svoje darilo tega, da je moški, ne more deliti s teboj. Moj dragi pravi, da pravi moški izbira v skladu s svojimi notranjimi vrednotami in mora spoštovati v prvi vrsti sebe. Če mora izbirati med prilagajanjem in spoštovanjem, bo izbral, da ostane zvest sebi.

Ženske rade sodimo moške, da so neobčutljivi in da stvari delajo nalašč. Ženske pogosto mislimo, da se nam moški maščujejo, kot bi to naredila druga ženska. Vendar se v resnici ne. Moški je po naravi zaščitnik in poskuša poskrbeti za svojo žensko po svojih najboljših močeh.

Za konec želim s teboj deliti nasvet moškega, ki se me je zelo dotaknil: »Ne govori mi o izzivih, ki jih imaš. Pojma nimam o čem govoriš. Povej mi kakšne težave imaš in kaj lahko rešim zate.«

Moški je fokusiran, usmerjen in obožuje reševanje problemov. Ženske na drugi strani se povezujemo. Če ni povezanosti, se počutimo ogrožene. Pomembno je, da razumemo medsebojne razlike in tudi v praksi upoštevamo, kako različne potrebe imamo.

Če se zavedaš, da moški ni poraščena ženska in ga nehaš primerjati s svojo popolno žensko, si boš olajšala medsebojno komunikacijo, tako na delovnem mestu, v prijateljstvu kot tudi v partnerstvu.

Več o medsebojni razliki delim v druženju Postani Varuhinja Ljubezni, ki je na voljo tukaj>>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Sad Couple Sitting On Couch After Having Quarrel

Samozadostna ženska, je strah in trepet moškega sveta.

Pravijo, da ni večjega strahu za moškega kot ženska, ki je boljša od njega. Še bolj strašljiva pa je ženska, ki moškega ne potrebuje, ki je samozadostna.

Leta, desetletja sem dokazovala, da moškega ne potrebujem. Dokazovala sem, da zmorem sama, dokler nisem dojela, da je to, da sem moškemu dala vedeti, da ga ne potrebujem, da ne more prispevati ničesar, da bi moje življenje polepšal ali ga olajšal, pravzaprav jemanje moči moškemu. Če vse narediš sama in mu ne pustiš, da prispeva v tvojem življenju, mu s tem jemlješ moč. To je oblika kastracije moškega. In tega se nisem zavedala.

Samozadostnost je nekaj, kar sem se naučila že kot majhna punčka. Seveda takrat nisem vedela, da je samozadostnost obrambni mehanizem. Ko si samozadostna, drugih ljudi ne potrebuješ. Prepričaš se, da sama lahko storiš vse in zatorej nisi odvisna od drugih, ki te posledično tudi ne morejo prizadeti.

Vedno sem znala poskrbeti zase, vsaj mislila sem, da zmorem vse sama. Zame je bila to vrednota. V resnici je bil to moj upor do tega, da potrebujem kogarkoli v svojem življenju. Ko sem začela zavestno razvijati izpolnjujoče partnerstvo, je težava postala v tem, da si nisem dovolila čutiti potrebe. Dopovedovala sem si, da jaz pač nimam potreb.

To, česar nisem vedela je, da imamo mnogo instinktov, ki nam narekujejo, da ničesar ne potrebujemo od osebe na drugi strani. Prvi impulz, ko se zavemo, da imamo potrebo in da nam to lahko izpolni naš partner je, da se poskušamo pregovoriti ven iz tega.

Poskušamo se prepričati zakaj tega ne potrebujemo in upravičiti, da to ni potrebno v našem življenju, da lahko živimo brez tega.

In če se ne moremo prepričati, da to ni pomembno, imamo celo vrsto mehanizmom, kako se potrebe poskušamo znebiti, zanjo poskrbeti same ali pa upravičiti zakaj nam je nekdo dolžan uslugo, s čimer upravičimo, da dobimo to, kar potrebujemo, o čemer govorim v DivineFemme Akademiji, ko pridemo do odnosa z moškimi. Tako se pogosto znajdemo v sebičnih zahtevah, ki so eden od načinov, kako uničujemo ljubezen v odnosu.

Dejstvo je, da ne maramo tega, da imamo potrebe. In ne maramo priznati, da imamo potrebe. Ne maramo povedati kakšne so naše potrebe in ne maramo tega, da potrebujemo druge ljudi, da izpolnijo naše potrebe.

Velik AHA moment se je zgodil, ko mi je mentorica povedala, da sem lahko samozadostna, ko sem voljna biti majhna, se skrivati in biti nepomembna. Ko pa želiš biti veličastna Kraljica, potrebuješ druge ljudi okoli sebe. To me je spomnilo na pregovor, da potrebuješ celo vas, da vzgojiš otroka. In v resnici potrebuješ celo vas, da postaneš ta Ženska, ki ti si. To mi je dalo misliti.

Najbolj strašljivo in hkrati osvobajujoče spoznanje se je zgodilo, ko sem si povedala resnico… potrebujem moškega. In moj moški potrebuje, da ga potrebujem.

Ne potrebujem ga zaradi preživetja. Potrebujem ga, da postajam Ženska, ki mi je namenjeno, da sem, ko sem z njim. Moj moški je tisto mesto, kjer se lahko obnovim, kjer sem negovana, oboževana in kjer sem lahko Ženska, ki jaz sem. V njegovi družbi spoznavam svojo ranljivost, krepim svojo iskrenost. Razgalja me. Z njim sem gola tudi, ko sem oblečena. Gola v tem, da sem resnična, da sem takšna kot sem. Ta naravnost in resničnost je ena od stvari, ki jih potrebuje moški od ženske.

Na tem popotovanju z njim sem začela spoznavati svoje resnične potrebe, potrebo po intimnosti in naklonjenosti. In začela sem spoznavati njegovo potrebo po svetlobi, po sočnosti in po preživljanju časa z menoj.

Ne potrebujem ga, da preživim. Vendar ga potrebujem, da postajam ta Ženska, h kateri sem se zavezala, da postanem. Strašljivo spoznanje, ki me vedno znova naredi ponižno, sprejemljivo. Vedno znova sem v čudenju, kako popolno je to življenje, ki nas poveže na najbolj nenavadne, magične načine. Ki nas preizkuša na najbolj krute načine, da prepoznamo ali ostajamo zavezane temu, kdo želimo postati.

Popotovanje v globine moje ženske duše razkriva resnico kdo postajam ob ljudeh, ki so del mojega življenja. S hvaležnostjo vsakič znova spoznavam, kako držijo zame ta sveti prostor, v katerem se preobražam, alkimiziram in postajam ta Ženska, za katero sem se rodila, da sem.

To kar naredimo drug za drugega je, da drug drugemu odslikamo kvalitete, ki so del nas. Kvalitete, ki jih sami ne vidimo, dokler nam jih nekdo ne odslika za nas. Moj moški mi kaže globine in širine, ki jih ne bi mogla spoznati, če bi bila sama.

V naši notranjosti počiva instinkt povezanosti. Instikt, ki nas opominja na to, da potrebujemo druge ljudi okoli sebe.
Če želiš postati svoja najveličastnejša Ti, potrebuješ druge ljudi okoli sebe. Ne moreš biti najveličastnejša Ti brez drugih ljudi, ki ti odslikajo delčke tebe, ki te spomnijo na to, kdo si

Eno pomembnih vprašanj, ki si jih moraš zastaviti je kdo si, ko si v družbi svojega moškega? Česa ti ni treba dokazovati?

Kajti, ko dokazuješ, da zmoreš sama, ne daš prostora svojemu moškemu, da bi lahko poskrbel zate. Eno najbolj osupljivih spoznanj zame osebno je bilo dejstvo, da ženske običajno sploh ne pridemo do tega, da bi spoznale zaščitnika v svojem moškem.

Zakaj?
Ker se mora ščititi pred žensko in njenimi napadi, pred dokazovanjem, da ga ne potrebuje.

Ženske s katerimi delam in z njimi prihajam dnevno v stik vse prepogosto ne povedo, kaj potrebujejo in hkrati pričakujejo, da bo moški bral njene misli. Še vedno se ujamem v pričakovanju, da bi moj moški moral vedeti, kaj bi rada in za to poskrbeti. Vedno znova se moram opomniti, da je na meni, da podelim svoje potrebe z njim in mu omogočim, da poskrbi zame na način in takrat, ko to izbere on.

Siljenje, nerganje, kritiziranje, sojenje pri moških ne delujejo. Ravno tako ne deluje kujanje, tihe ure, umikanje in upanje, da bo opazil, da si v stiski. Naučiti sem se morala, kako komunicirati s svojim moškim, kako z njim podeliti svoje potrebe, izraziti stvari, ki so bile zame pomembne in mu dati na voljo prostor, da mi to lahko da.

Izpolnjujoče partnerstvo je pot učenja, sprejemanja, spoznavanja in mojstrenja sebe. Ni odvisnost pa tudi ne neodvisnost, je vzajemnost, čuječnost, sprejemljivost, medsebojno negovanje.

Dolga pot nas čaka ženske, da bomo odkrile kralje, ki spijo v notranjosti naših moških. Dolga pot, da bomo prepoznale svojo izjemnost, svojo dragocenost in veličastnost ženske. Brez potrebe da karkoli narediš, karkoli dokažeš, zgolj zato, da si.

In to, da imaš v svojem življenju moškega, ki je skrbnik, ki je zaščitnik, ki je Kralj, terja od ženske, da vidi svojo vrednost, da postane Kraljica in da moškemu dopusti, da poskrbi zanjo. Da mu pove, da ga potrebuje, da mu pove, kakšna ženska je lahko ob njemu.

In to je eno najbolj ranljivih, globokih in strašljivih popotovanj na katero sem se podala. Na katerem še vedno sem. V odpiranju, sprejemanju, negovanju in predajanju Moškemu, ki on je, ob meni.

Kako se naučiti komunicirati s svojim moškim, kako z njim podeliti svoje potrebe, izraziti stvari, ki so zate pomembne in mu dati na voljo prostor, da ti to lahko da. delim v spletnem druženju Čas Zame. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju moškega.
DIVINE.SI

skrivn1

Ženske v odnosu z moškim lažemo…

Vem, težka beseda; lažemo. Raje rečem, da sem neiskrena, v njej je manj ostrine.
Kar ne spremeni dejstva, da ženske lažemo, ker nočemo povzročati težav. Lažemo, ker hočemo moškega zaščititi pred neprijetnimi informacijami. Lažemo, ker želimo ustvariti dober vtis.

Neiskrenost se nam vedno znova maščuje, kajti v tistem trenutku, ko začnemo lagati ali skrivati stvari, se med partnerjema ustvari razdalja, kar lahko ogrozi odnos. Pomisli, kako blizu se počutiš z nekom, ki mu zaupaš in s katerim odkrito deliš svoje misli in občutke. In zdaj pomisli, kakšno razdaljo čutiš z osebo, pri kateri čutiš, da ni zaželeno ali sprejeto, da poveš kaj razmišljaš ali kako se počutiš.

O tem sem že pisala, kako sem svojemu možu rekla, da grem v trgovino samo pogledati eno stvar. Njegova ocena je bila, da mi bo vzelo 15 minut. V resnici se je to raztegnilo na 90 minut, ker nisem bila iskrena in sem nezavedno rekla, da gem nekaj pogledati in ne da grem po nakupih.

Zakaj? Nezavedno sem lagala, ker sem se hotela izogniti težavam.

Ker vem, da ne mara čakanja, sem zamolčala zanj pomemben podatek. In vsega skupaj se sploh nisem zavedala. Nisem ga hotela vznemirjati, posledica pa je bila precej bolj dramatična.

Tako je najin dogovor o radikalni iskrenosti, ki je v teoriji precej bolj romantičen kot v praksi, saj mu moj dragi pravi, da je brutalen, razkril nekaj, česar se prej sploh nisem zavedala.

Laganje je tema, ki se ji izogibam že od majhnega. Z resnico imam precej slabe izkušnje, saj je bila pri meni povezana z zavrnitvijo in izločenostjo. Caroline Myss pravi, da vsi otroci nekje pri 7 letih doživijo iniciacijski prehod, ko angeli varuhi predajo varstvo v roke individuumu posameznika. V tej izkušnji se oblikuje tvoj odnos z resnico in pogosto se tukaj občutek varnosti poveže z neresnico, zaradi česar je to, da poveš resnico lahko čisti teror. Če ne prej, nas partnerski odnos sooči z našim odnosom do resnice.

Ne da bi hotele, neprestano lažemo moškim.
Rečemo mu, da imamo hitro vprašanje, ki ni hitro vprašanje. Rečemo mu, da se moramo o nečem pogovoriti in da mu bo vzelo samo 10 minut in potem nam vzame 30 minut, da končno pridemo do bistva. Rečemo, da bomo samo nekaj pogledale in potem opravimo cel nakup, kar  traja precej dlje, kot je moški načrtoval.

Ženske mislimo, da so moški taki kot me, samo, da so videti drugače. Skratka poraščene ženke. Vendar to ni res. Moški se zelo zavedajo minevanja časa. Moški se zaveže temu času s teboj. Želi ti podariti njegovo nedeljeno pozornost. In ko mu rečeš, da potrebuješ 10 minut, da nekaj podeliš z njim in si pri 7 minuti še vedno globoko v detajlih, bistva pa ni na vidiku, moški postane nemiren in vse skupaj ga frustrira. In me ženske smo prepričane, da je nepozoren, ker mu ni mar in ker nas nima rad.

Pa ni res. Moškega frustrira, ker nismo iskrene z njim. Ker pri 10 minuti ugotovi, da to ne bo vzelo samo 10 minut in ker ne ve koliko časa bo moral sedeti s teboj. Moškega frustrira, ker kar naprej lažemo. In ob tem nam sploh ni žal. Pravzaprav nam sploh ni mar, da smo lagale.

V resnici se ne zavedamo, da smo lagale.

Ne glede na to, da vem, kako pomembna je jasna komunikacija z moškim, se mi še vedno zgodi, da pogrnem na celi črti.

Prosim ga za mnenje in rečem, da mi bo vzelo samo 5 minut, po 10 minutah pa sem še vedno pri opisovanju okoliščin in še nisem prišla do bistva.

Instinkt ženske je, da je natančna, z vsemi detajli, ki jih za to potrebuje. Naše življenje temelji na natančnosti. V vsaki ženski je preživetveni instinkt, ki je povezan z nabiralko. V svojih najstarejših možganih imaš to navodilo, ta instinkt, da moraš ob pravem času priti na natančno isto mesto, ali pa bo nekdo drug pobral zrele “jagode”. Kar lahko pomeni, da ne boš preživela. To se zelo lepo vidi takrat ko so razprodaje, če mi ne verjameš.

Vem, da se ti to zdajle morda zdi čisto pretirano, vendar je tvoje preživetje odvisno od podrobnosti. Če ti ne boš uspela po “jagode” na tisto določeno jaso, moraš biti sposobna nekomu razložiti v podrobnosti, kako bo našel grm užitnih “jagod” in jih bo prinesel domov, da ne boste umrli. Zaradi tega ženske podelimo ogromno število podrobnosti, kot da je naše življenje odvisno od podrobnosti.

Veš tisto, ko moža pošlješ v trgovino po konzervo paradižnikove mezge, ki mora biti prave blagovne znamke (užitne jagode) in ko domov pride s pelati neke xyz znamke, si nanj jezna, ker te ni poslušal kje v trgovini, na kateri polici bo našel prave “jagode” in je zdaj prišel domov z neužinimi ali celo strupenimi “jagodami”. Podrobnosti so za žensko življenjskega pomena. In moški tega ne razumejo.

Ženske si ne moremo pomagati. Ko želimo vprašati neko malenkost, se ujamemo v razlaganju podrobnosti, ki s tem vprašanjem nimajo nobene neposredne povezave. Ženske imamo velike težave s tem, da pridemo do bistva.

Težave imamo s tem, da povemo golo resnico.

Ker imamo težave s sortiranjem stvari, se v intimnem pogovoru z moškim vedno zapletemo, ker ne znamo biti konkretne. Znajdemo se v svojih plazilskih možganih, kjer se ukvarjamo s preživetjem in se ne zmoremo  držati obljube.

To je tudi največji razlog za težave v komunikaciji z moškimi, predvsem v partnerskih odnosih. Od moškega pričakujemo, da bo kot naša najboljša prijateljica sedel z nami in nas bo poslušal. In ko moški dobi steklen pogled in čutiš, da ni prisoten, to vzameš kot dokaz, da mu ni mar in te ne spoštuje. Vendar temu ni tako. Moški se izklopi zaradi tvoje nezmožnosti, da mu postaviš vprašanje brez podrobnosti in mu zaupaš, da te bo sam vprašal za potrebne detajle, ki bodo pripomogli k razumevanju celotne zgodbe.

Prvi korak je brez dvoma v tem, da se tega začnemo zavedati.

Drugi korak je, da si poveš resnico. Kakšen je tvoj način, kako si neiskrena? Kako lažeš sebi in zakaj?

Tretji korak je, da prepoznamo, kako zelo smo si različni in to damo v prakso. Moški so res drugačni in dokler ne prepoznamo razlike in spoštujemo razlike, imamo v odnosu težave.

V pogovoru z moškim je ključnega pomena, da veš kako mu postaviti vprašanje. In še bolj pomembno je, da mu daš na voljo prostor, da ti odgovori. Moški temu pravijo manevrski prostor.

In medtem, ko moški manevrira po svoji notranjosti je pomembno, da si tiho. In čakaš. Kar je pogosto za žensko izjemno mučenje, vsaj na začetku. Vendar je tvoja sposobnost, da dobiš od moškega to, kar potrebuješ odvisna od tvoje sposobnosti, da presežeš svoje notranje nelagodje ob tem, ko bi ga spodbudila ali postavila novo vprašanje.

Moja osebna izkušnja je, da je za izpolnjujoče partnerstvo pomembno dvoje; zelo dobro poznavanje sebe, za kar je potrebno veliko iskrenosti do sebe in zelo dobro poznavanje razlik med moško in žensko naravo.

V druženju Alkimija Ljubezni smo ravno odprle temo o radikalni iskrenosti. Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju moškega.
DIVINE.SI

onfire

Ko se igraš z ognjem…

…se lahko opečeš.

Pogosto slišim, da nekaj takega, kot je čustvena nezvestoba ne obstaja. Moški radi rečejo, da je ženska nevrotična, ker zganja tak halo zaradi pogostih pogovorov, številnih poslanih sms-ov in naklonjenosti tretji osebi. Vedno, ko se dva zapleteta na čustveni ravni, ne pa tudi telesno, smo na spolzkih tleh nezvestobe.

Čustvena nezvestoba je povezana z izdajo zaupanja, ko se intimno razgalimo nekomu, ki ni naš življenjski sopotnik. Ko imata partnerja občutek, da sta se oddaljila, to s seboj prinaša občutek, da nista uslišana, spoštovana, ljubljena, upoštevana, in s tem zlahka odpreta svoje srce nekomu tretjemu.

Pogosto varanje povezujemo s telesnim stikom, npr. poljubi, dotiki, spolnim odnosom, vendar se nezvestoba začne s prvim korakom, ki je vedno intenziven, čustven in poln hrepenenja po tistem, kar ti v odnosu manjka.
To pomanjkanje je tisto, ki odpira vrata varanju.

V prvi fazi
se afera začne kot nedolžno dopisovanje po elektronski pošti, druženje na socialnih omrežjih, kot pogovori ob kavi. Seveda to ne pomeni, da je vsak pogovor varanje, ključne sestavine izdaje zaupanja so povezane s skrivanjem, lažmi in zapiranjem pred partnerjem.

Če se ženska počuti nerazumljena, čuti v odnosu pomanjkanje naklonjenosti s strani moškega in globoko osamljenost, bo v sebi hrepenela po sprejetosti, komplimentih in odprtosti z nekom. Ob tem je lahko srečanje s prijetnim znancem ali nekom povsem novim, kot bi srečala svojo sorodno dušo.

Rastoča naklonjenost pomaga ustvarjati fantazijski svet, ki vodi v nezvestobo. V prvi fazi je pogosto prisotno primerjanje s svojim življenjskim partnerjem in razmišljanje o tem, kako bi bilo, če bi bilo. Ker imamo na voljo le določeno količino čustvene energije, jo začnemo usmerjati v novo prijateljstvo, ob tem pa stradamo svoj partnerski odnos.

Prva faza je pogosto povezana z evforijo, saj uživaš z novo osebo in se z njo zabavaš. Končno imaš nekoga, ki te razume, te posluša, sprejema takega kot si. Na tej točki ima čisto vsak, ki takšno vedenje in čustva prepozna pri sebi, izbiro: Lahko prekine stik s svojim novim prijateljem in se o tem odkrito pogovori s partnerjem ali pa nadaljuje prijateljevanje in dovoli, da to preraste v nekaj več.

Na tem prehodu sem sama prepoznala, da mi nekaj ni ok in se nisem podala naprej. Nimam osebnih izkušenj s čustvenim vrtiljakom, ki ga prinašajo naslednje faze. Imam pa priložnost opazovati svoje stranke in prijateljice, kako močno nadaljevanje afere zaznamuje vse vpletene, kako globoko rani, uniči zaupanje vase in v ljudi nasploh.

Stvar se običajno zaplete, ko izberemo, da vstopimo v drugo fazo nezvestobe.

V drugi fazi prijateljstvo razvije novo intenzivnost, ko se vpletena še bolj zapleteta, saj drug z drugim podelita svoje občutke. Tukaj čustvena afera pogosto preraste v telesno afero. Ko imata dva občutek, da se poznata, je spolnost nekaj, kar predstavlja naslednji, logični korak. V tej fazi čuti nezvesti partner metuljčke v trebuhu do tretje osebe, hkrati pa tudi krivdo, strah in zaskrbljenost v povezavi s svojim partnerjem. Kljub temu, da je evforija afere prijetna, pogosto pride do spoznanja, da je ohranjanje novega prijateljstva vedno bolj težavno, ob vsem skrivanju in lažeh, ki so zato potrebne.

Lahkotnost in pomanjkanje odgovornosti je v tej fazi mimo, saj je potrebno vlagati vedno več truda, da ohranjaš svoje novo prijateljstvo. Potrebno se je organizirati, lagati in v osnovi spoznaš, da je potrebno osrečiti dve ženski ali dva moška, kar te sooči z novimi izzivi.

Ohranjanje afere terja vedno večjo prevaro. To ustvari umetni svet, fantazijski svet dveh oseb, ki je kot vakum. Vendar vakum ne ostane dolgo časa vakum, saj ima težnjo, da se zapolni. Skrivnost dveh, ki temelji na lažeh, je iluzija, ki ima svoj rok uporabnosti. Prevara te vedno ulovi in eden ali oba vpletena se soočita z iniciativo, da bi prekinila svoje prijateljstvo. Afera enostavno postane preveč naporna.

To je pogosto faza, v kateri se nezvesti partner v svojem odnosu vedno bolj umika, je nerazpoložen, siten in se lahko sooča s fizičnimi znaki stresa kot so glavoboli, prebavne težave, depresija.

Tretja faza je brez dvoma najbolj zanimiva
, kajti gre za destabilizacijo afere, ko je strah pred razkritjem tisti, ki oba vpletena sili k temu, da bi se afera prekinila. Eden od obeh vpletenih lahko afero prekine, vendar bo čutil potrebo po tem, da preveri, kako se drži oseba na drugi strani, kar bo samo prililo olje na ogenj afere.

Četudi je navzven videti, da je afera v razpadanju, pa se dogaja zanimiva dinamika, ki intenzivnost med vpletenima samo še poveča. Nezvesti partner čuti občutke krivde in skrb, ki je ne more podeliti s svojim življenjskim sopotnikom, ob tem se poveča občutek, da ga razume samo novi prijatelj/ica. Potrebujeta drug drugega, da svoje strahove poskušata pozdraviti drug z drugim.

Ta dinamika; konec je, ki je samo nov, še močnejši, začetek, je nekaj kar onemogoča, da bi se afera resnično zaključila sama od sebe. Ločitev, ki vodi v ponovno še bolj intenzivno povezanost, povečuje čustveno vpletenost in intenzivnost občutkov do druge osebe, zato je afero praktično nemogoče končati. Dlje, ko se proces vleče, močnejša je povezanost med dvema, kar je v nasprotju s pričakovanji. V tej fazi se pokaže odvisnost od druge osebe in predvsem čustvenih stanj, ki jo z njo doživljaš.

To je pogosto faza v kateri življenjski sopotnik začne sumiti, da se nekaj dogaja. Zaradi intenzivnosti čustvene dinamike je v tej fazi tisti, ki vara, vedno bolj utrujen, nerazpoložen, lahko depresiven, kar brez dvoma dramatično vpliva na partnerski odnos. Potreba po novi osebi je vedno večja, saj drug drugemu poskušata zapolniti praznino, pozdraviti strah in nekako ohraniti mehurček iluzije v katerem živita.

Ko sta drug z drugim je vse super, medtem, ko v realnosti vse razpada. Drug drugega potrebujeta, da upravičita kaos, ki sta ga ustvarila v realnem svetu, da si zagotavljata, da si zaslužita drug drugega, v želji, da bi zmanjšala občutke krivde in sramu, ki vedno bolj pogosto vdirajo v njun svet. Oba vpletena v afero potrebujeta drug drugega, da upravičita razloge za afero.

Zato je ključnega pomena kako zaključiti afero, kajti ni je bolj boleče stvari za prevaranega partnerja, ki ve za afero, ko izve, da se je stvar ponovila. Ali pa, da se nikoli ni zares končala. V tej fazi, ko se afera zaključi in spet razbohoti, se pogosto zgodi, da nezvesti partner v pijanem stanju ali po pritiskih s strani partnerja prizna, da afere ni končal. Da je ne zmore končati.

Ujet v megli zaljubljenosti, močnih čustev se tisti, ki vara enostavno ne more odločiti samo za eno osebo in želi biti z obema, kar kaže na resnost situacije. V sebi čuti razdvojenost in zato pogosto niha med vrnitvijo k življenjskim sopotnikom in tem, da ostane z novo osebo.

Četrta faza je povezana z razkritjem, kar pomeni, da je potrebno na afero posvetiti z lučjo, da se razkrije širši javnosti in da se zaključi. Ob tem pa se je potrebno tudi odločiti kaj bosta partnerja naredila s svojim odnosom. Iskren pogovor je tukaj zelo pomemben, kar pogosto onemogoča megla strasti, v kateri je ujet nezvesti partner.

Vse skupaj je izjemno boleče, pa ne le za tiste direktno vpletene. Afere vplivajo na širšo družino, na skupnost, sodelavce, prijatelje. Pogosto vpletena mislita le nase in vidita le sebe, medtem, ko so razsežnosti prevare in bolečina povezana z njo nekaj, kar vpliva na tkanino življenja obeh.

Ko se igraš z ognjem, brez dvoma tvegaš, da se opečeš.
Kako hude so opekline, je odvisno od izbire posameznika. In na koncu je vedno potrebno prevzeti odgovornost za nastalo situacijo in pospraviti nered, ki ga afera ustvari.

Ob tem lahko povem, da vem, da je odnos mogoče postaviti na novo, vendar na novih temeljih. Ogenj afere vedno uniči Dom, občutek bližine in povezanost med partnerjema. Ta Dom je potrebno na novo postaviti, kar terja veliko odprtosti, sprejemljivosti, prijaznosti, nežnosti in predvsem strukturo, ki jo potrebuješ, da preobraziš sebe in odnos.

Ne glede na to, v kateri fazi se afera razkrije, je potrebno v prvi vrsti obnoviti svoje zaupanje vase, resnično sprejeti sebe, temu sledi ustvarjanje medsebojne bližine in povezanosti, da lahko partnerja obnovita strast v odnosu in skozi redne zmenke krepita medsebojno polarnost možatosti na moški strani in ženstvenosti na ženski strani. Brez teh treh korakov odnosa ni mogoče zares obnoviti.

Nezvestoba boli in predstavlja velik izziv v odnosu. Ob tem se ne zavedamo, da gre pogosto v prvi vrsti za nezvestobo sebi, preden lahko govorimo o nezvestobi do nekoga drugega.

Zvestoba do sebe je zavezanost sebi in temu v kar verjameš, kar vse prepogosto kršimo v odnosu z osebo, ki jo ljubimo. In ravno zaradi tega je obnova zaupanja vase prvi korak, ki ga je potrebno narediti.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

matrix

Boš modro ali rdečo?

Ko se znajdeš na spolzkih tleh čustvene nezvestobe, ti logika in razum ne pomagata kaj dosti. Počutiš se kot bi ti nekdo potegnil preprogo izpod tvojih stopal in tvoj svet zajame cunami.

Ne glede na okoliščine imaš vedno izbiro. Izbiro, ki jo mora narediti vsak, ki je del nezvestobe, pa naj bo prevarani ali tisti, ki je varal.

Lahko izbereš, da se ne boš borila, da bi rešila odnos in svojo razsodnost, da boš trpela v bolečinah srca in boš upala, da bo čas pozdravil vse rane, ter da se bo vse rešilo samo od sebe. Ali pa, da se na glavo vržeš v boj za odnos, skozi obnovo, zdravljenje in sčasoma preseganje vsega skupaj. Obnova odnosa se ne zgodi sama od sebe in čas v resnici ne pozdravi ničesar.

V jeziku Matrice imaš na voljo modro in rdečo tabletko. Od tebe je odvisno katero vzameš. Če vzameš modro, se zbudiš v svoji postelji in si nikoli ne boš želela ven. In če vzameš rdečo… potem se lahko pripraviš na verjetno najbolj bolečo in izzivov polno izkušnjo svojega življenja. Nihče te ne more pripraviti nanjo, in vendar te lahko, če tako izbereš, vodim skozi.

Prijateljica si je hudo poškodovala nogo. Po tednih v gibsu in premikanju z berglama, je končno začela s fizioterapijo. Po prvem srečanju je z menoj delila, da je fizioterapija vse prej kot prijetna. Rekla je, da je dejansko mučenje. Vendar se je zavedala, da mora, ne glede na vso bolečino, če želi ponovno hoditi normalno, dati vse to skozi.

Izbira je bila vedno njena, ali bo delala boleče vaje, ki so ji pomagale pri vračanju moči v nogo ali pa se bo izognila bolečini in se bo odrekla temu, da bi ponovno lahko tekla, igrala tenis in delala stvari, ki so ji bile tako zelo ljube.

Edina pot v obnovo njene fizične moči in gibljivosti noge je vodila skozi bolečino.

In pot skozi obnovo odnosa potem, ko ga je zajel cunami čustvene nezvestobe, je enako boleča.

Bolečina ima svoj pomen in namen in ko se tvoje življenje sesuje v prah (sem že povedala, da imam izkušnjo z obeh strani, ne), se v prvi vrsti soočaš z bolečino, ki je nisi izbrala. Pride skozi nekaj, kar se nam zgodi, tako kot pri moji prijateljici, ki si je zlomila nogo.

Potem pa je tu druga faza bolečine, kjer je potrebno zavestno izbirati ali želiš okrevati in obnoviti svojo notranjo moč in gibljivost, kot je morala to narediti moja prijateljica s fizioterapijo.

Seveda imaš vedno na izbiro, da se izogneš bolečini, greš v otopelost s pomočjo alkohola, drog ali zdravil, da nočeš čutiti, da bolečino projiciraš na nekoga zunaj sebe in si žrtev te osebe, da ignoriraš bolečino in si kot noj z glavo v pesku ter v čakanju, da vse skupaj mine. Lahko pa izbereš, da se premakneš skozi bolečino, jo sprejmeš kot del procesa in se z njo pomiriš. Kar je seveda vse prej kot lahko.

Obnova odnosa potem, ko je zaupanje izdano te neizbežno vodi skozi sedem faz žalovanja o katerih bom govorila v  naslednjem članku. Premik skozi vseh sedem faz te ojača in ti omogoči preobrazbo tebe ter odnosa v nekaj boljšega in močnejšega.

Tovrstna preobrazba te vsak dan sooča z izbiro ali si voljna tvegati, da boš ponovno ranjena, si voljna zaživeti na polno tudi, če to pomeni, da ne z osebo, s katero si trenutno, si pripravljena na to, da v polnosti zaupaš sama sebi in ljubiš sebe, ne glede na vse.

Izdaja zaupanja terja soočenje z izkušnjo in z bolečino, ki jo je povzročila, skupno odločitev obeh vpletenih ali bosta šla skupaj skozi obnovo odnosa in izgradnjo medsebojnega zaupanja ter zavestno izbiro, da bosta spoznala in izpolnjevala čustvene potrebe drug drugega, kar omogoči izgradnjo partnerskega odnosa, ki je odporen na nezvestobo.

Vsi imamo svoje čustvene potrebe in če pozabimo nanje, jih partner poišče zunaj odnosa. Pomembno je poznati svoje čustvene potrebe in potrebe svojega partnerja. Odnos temelji na medsebojni izmenjavi naklonjenosti, občudovanja, intimnih pogovorov in fizične intimnosti. Nezvestoba je posledica pomanjkanja spolnosti ali čustvene intimnosti. Partner svoje potrebe poišče zunaj odnosa, saj ga nov prijatelj ali prijateljica vidi na način, ki ga podpira, ga osvobodi in opogumi, da izrazi sebe na način, ki ga v odnosu ni mogel.

Večina afer se začne čisto nedolžno v obliki pogovorov, rednih srečanj ob kavi ali kosilu, pogovoru preko telefona ali preko sporočil, ko se skozi pogovor o dnevnih stvareh ustvarja povezava, ki ustvari varnostno mrežo čustvene intimnosti, varnosti, kjer se obe osebi vedno bolj odpreta in podelita svoje izkušnje, težave, želje in hrepenenja.

Afera je kot balonček, v katerem obstajata samo dve osebi v svojem majhnem, varnem svetu. To je balonček iluzije, ki ima rok trajanja. Ko se razpoči, razkrije svet, v katerem so ljudje ranjeni, prizadeti in to ni nekaj, kar lahko kar tako pometeš pod preprogo.

Pogovor o nezvestobi je ključnega pomena in ob tem je kot bi naravnavali kosti po zlomu, prisotno mnogo bolečine. Včasih imaš resnično občutek, da vsega tega mučenja ne boš prenesel.

Najbolj boleče spoznanje zame osebno je bilo v obeh primerih, soočenje z dejstvom, da sta za nezvestobo odgovorna oba. Soočiti se moraš s svojim delom, kako si soustvarjala izkušnjo, v kateri je tvoj partner poiskal to, česar ni dobil v vajinem odnosu, drugje.

Zato rada rečem, da se zdravljenje odnosa začne z edino osebo, ki lahko nekaj naredi v celotni situaciji… s teboj. Ne moreš vplivati na to ali bosta odnos lahko obnovila in ga dvignila na nov nivo, to je odvisno od obeh udeleženih. Vendar je v prvi vrsti pomembno, da ti poskrbiš za tvoje strto srce. Najprej je potrebno obnoviti zaupanje vase.

Nezvestoba je posledica neizpolnjenih potreb, ki so odprla vrata novi osebi, ki je poskrbela za neizpolnjene potrebe našega partnerja. Ob tem se je potrebno soočiti z dejstvom, da za te potrebe nismo vedele ali pa smo zanje vedele in smo jih odrekle osebi na drugi strani. Odnos razpade, ko nehamo skrbeti drug za drugega. In tukaj je odveč vse iskanje izgovorov, iskanje krivcev, vse sojenje in kritiziranje. Oba morata biti voljna sprejeti odgovornost, vsak za svoj del, če želimo iz prve faze zdravljenja sebe stopiti v drugo fazo zdravljenja odnosa..

Po prevari je potrebna odprtost, iskrenost in voljnost obnoviti čustveno intimnost. Kajti šele to lahko vodi v obnovo spolne intimnosti. Da bi se lahko odprla, se moraš v prvi vrsti počutiti varno. In to varnost moraš najti v sebi. Ne moreš je pričakovati od osebe zunaj sebe, ne glede na to, da je to običajno pričakovanje številka ena. Instinkt te vodi v to, da svojo potrebo po varnosti in zaščitenosti poskušaš zapolniti s tem, da bi za svojega partnerja naredila vse. In tukaj se pogosto vržemo v reševanje odnosa brez da najprej poskrbimo zase.

Obnova odnosa terja prevzemanje odgovornosti zase in to, da ti postaneš avtoriteta v svojem življenju, brez pričakovanj, da te bo rešil nekdo zunaj tebe. In ravno zaradi teh instinktov, ki jih imamo v sebi proces obnove izpeljemo same.

Pogosto so ključni koraki, ki jih moramo narediti, ravno kontra instinktu, kar v nas ustvarja zmedo, kaos in zavlačevanje.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

prince

O princu na belem konju

Ženske smo čustvena bitja. In imamo čustvene potrebe. Pogosto se pomanjkanje povezanosti in bližine, ki je za ženske nujna, pokaže potem, ko smo v odnosu že nekaj časa. Ženske opažajo, da jim nekaj manjka v odnosu, pa ne vedo povedati kaj. Na začetku odnosa je prisotna strast in povezanost, ki drži nekaj časa, vendar odnos vse prepogosto postane rutina vsakdana, kjer pozabimo na dejstvo, da je potrebno odnos negovati. Da ni nekaj za zmeraj, samo po sebi.

Ko tista začetna bližina zbledi, ženska čuti, kot da ni del življenja svojega partnerja. Taka je bila moja izkušnja. Počutila sem se odtujeno, njegova redkobesednost, za katero danes vem, da je moški način komunikacije (jasno in konkretno), me je spravljala ob pamet. Nobenih detajlov in  pogosto sem imela občutek, da se dolgočasi v moji družbi. Gotovo poznaš ta občutek, ko so tablica, telefon in televizija bolj pomembni od tebe. Bila sem prizadeta, užaljena, vendar mu nisem znala povedati, kaj mi manjka.

Njegova interpretacija je bila, da se samo pritožujem, kritiziram in da se z menoj ne more pogovarjati. Ni me vprašal, kako sem, če je kaj, kar me teži, saj veš, kako bi tvoja prijateljica točno vedela, da je nekaj narobe. Čutila sem odtujenost in da ne bi čutila bolečine, ki me je razjedala od znotraj, sem se vrgla v življenjske projekte; vzgojo otrok, ustvarjanje kariere, mojo misijo. Življenje je postalo monotono.

In potem je prišel on, moj princ na belem konju. Srečala sva se na potovanju. Prijazen, vljuden, vedno pripravljen na pogovor in predvsem sem imela v njegovi družbi občutek, da sem ugledana, da sem slišana. Številni primeri čustvene nezvestobe se začno podobno kot se je moj. Na delovnem mestu, preko interneta, na službeni poti. Srečaš nekoga, ki se je pripravljen pogovarjati s teboj in predvsem čutiš, da ti pozorno prisluhne. Nekoga, v družbi katerega oživiš. Čutiš, da je naklonjenost obojestranska in tako se začne graditi medsebojna čustvena povezanost.

Ob tem številne ženske ne vedo, da je naklonjenost in povezanost njena čustvena potreba številka ena.

Zelo mi je všeč prispodoba banke ljubezni in kako gre za enote pozornosti in energije, ki jih nekdo polaga na svoj račun v tvoji banki ljubezni. Ko je teh pologov veliko, sčasoma prideš do portala zaljubljenosti. In pologi so telefonski pogovori, sporočila, e-maili, skupno kofetkanje ali poslovna kosila. Površinski poslovni pogovori kmalu postanejo globoko osebni in celo intimni.

In tukaj se znajdeš na spolzkih tleh čustvene nezvestobe, kajti takoj, ko osebi zunaj svojega odnosa poveš več in bolj intimne stvari, kot svojemu partnerju, ko skrivaj telefoniraš, pošiljaš sms-se, čutiš vznemirjenje in razmišljaš kaj boš oblekla, kako se boš uredila, ko s svojim prijateljem deliš svoje težave, ki jih s svojim partnerjem ne, si čez portal o katerem govorim zgoraj. In meja je lahko zelo, zelo tanka.

Morda prepoznaš, da gre za simpatijo, za zaljubljenost zaradi navdušenja, da se ponovno vidita, zaradi tega, ker uživaš v njegovih šalah in olajšanja, da obstajajo moški, s katerimi se lahko pogovarjaš. Zame osebno je bilo to slednje tisto, kar sem čutila kot odrešitev. Vau, še vedno obstajajo moški, s katerimi se lahko pogovarjaš, ki jih zanimaš kot oseba in ki se spomnijo, da ti pošljejo sms samo zato, da te vprašajo kako si.

Vendar si običajno v zanikanju, v svoji iluziji. V mojih očeh ni bilo nič narobe, saj sva se samo pogovarjala, v glavnem je šlo za dopisovanja preko Skypa, ki so se pogosto zavlekla dolgo v noč. Bil je daleč stran in vedela sem, da do fizične intimnosti ne bo prišlo. Zato sem se počutila varno.

Vendar je moj partner opazil, da sem bila občasno vzhičena, pa ne zaradi njega in da sem se distancirala od njega. Dejstvo je, da imaš na voljo samo določeno količino čustvene energije. Če jo usmerjaš na nekoga zunaj odnosa, je nimaš dovolj za osebo v partnerskem odnosu. Ko me je moj moški soočil z vprašanjem, kaj se dogaja, sem zanikala da bi bilo karkoli, saj sva bila samo prijatelja in sva se samo pogovarjala.

Resnica je bila, da sem se ob številnih komplimentih in superlativih, ki sem jih prejemala s strani svojega novega prijatelja počutila božansko. Hkrati pa sem ob primerjanju z nezainteresiranostjo mojega partnerja znala bili neusmiljena in zelo pasja z njim. Danes vem, da je vedno, ko je eden na piedestalu, drugi v kleti. Enega obožuješ na račun drugega, ki ga kritiziraš, vendar mora biti tam, da lahko primerjaš in s tem ohranjaš svojo iluzijo.

Čustvena nezvestoba (s “pisarniškim možem,” ljubimcem na forumu ali tvojim bivšim, ki si ga slučajno našla na Facebooku) se začne brez fizične intimnosti, vendar vključuje skrivanje, zavajanje in prevaro.

Seveda takrat, ko si v svoji megli čustvene nezvestobe vse skupaj zanikaš. Enostavno ne vidiš, kaj se dogaja. In to kar spregledaš je zloraba zaupanja, ki je zelo boleč dejavnik afere. In to je tisti del, ki ga je izjemno težko obnoviti v odnosu, ko enkrat pride do afere srca, kot jo tudi imenujejo.

Le redki iščejo čustveno prepletenost z osebo izven zakona oziroma odnosa v katerem so. Največkrat se čustvena navezanost zgodi zaradi odrinjenosti, izolacije ali neizpolnjenih potreb znotraj odnosa. Gre za razočaranje, jezo, praznino, neizpolnjeno potrebo po ljubezni ter razumevanju, ki odprejo vrata princu na belem konju. Ob tem verjameš, da je princ na belem konju tisti, ki te bo rešil iz življenja v katerem si se znašla.

Za afero srca je ženska zrela vedno, ko čuti nezadovoljstvo s svojim življenjem, ko je lačna pozornosti, hrepeni po vznemirjenju, ter si želi, da bi nekdo zapolnil praznino, ki jo čuti v sebi.

Dlje časa, ko si v taki čustveni navezanosti, bolj si odvisna od čustvenih vrhuncev, ki so v resnici povezani s hormonom dopaminom, ki se dvigne vedno, ko dobiš sms, ko slišiš njegov glas, ko vidiš njegovo sliko. Tvoji možgani se nanj odzovejo kot na nagrado in v resnici gre za zasvojenost z vzhičenostjo in dobrim počutjem, ko je v tvoji orbiti. To razloži, zakaj je tako težko nehati s čustveno afero, ker je oseba na drugi strani kot droga, ki jo nujno potrebuješ. Potrebuješ svoj odmerek.

In pot ven ni lahka. Terja iskrenost. Najprej s seboj in nato tudi s tvojim partnerjem.

Izziv je brez dvoma v tem, ker osebe, kot sem sama, ki smo duhovno podkovane, zlahka opravičimo tovrstna prijateljstva kot dušno povezanost, kajti gre za dušo dvojčico, s katerim si povezana in to je usodno srečanje. Vse to poznam iz prve roke. Bila sem prepričana, da je moj dušni brat in da me tako kot on, ne razume nihče.

Žal je bila to moja iluzija. Iluzija, ki me je drago stala. Kajti iz nje sem se prebudila, ko sem bila soočena s tem, da bom ostala brez moža. Šele takrat sem dojela, da sem svoj odnos jemala kot nekaj samoumevnega. Takrat sem dojela, da sem lahko hvaležna za to, kar imam in ob krizi, ki sva jo imela vsak na svoji strani, sva začela obnavljati izdano zaupanje.

In to je proces, ki nikoli ni zares zaključen. Kajti to, česar se običajno ne zavedaš je, da moraš v prvi vrsti obnoviti zaupanje vase.

Trije pomembni koraki, ki vodijo k temu, da po čustveni nezvestobi ponovno postaviš stabilen temelj odnosa so:

  1. Prevzemanje odgovornosti za afero. Zanikanje ali zvračanje krivde na partnerjevo nezainteresiranost onemogoči ponovno povezavo med partnerjema. To, da razkriješ skrite občutke v sebi, da bi se odvezal krivde v sebi ni modro. Stvari moraš resnično pogledati v sebi, se soočiti z vsem in se pomiriti s tem, kar je. Dejstvo je, da časa ne moreš zavrteti nazaj. Tega kar je bilo ne moreš izbrisati. Naučiti se moraš živeti s tem.
  2. Druga stvar je, da moraš afero končati. Ja vem, boli. Ja res je, vzameš si drogo. Vendar v resnici ne moreš nehati čustvene odvisnosti, če imaš drogo na dosegu telefona. Seveda je vse precej bolj zapleteno, če se afera zgodi na delovnem mestu, vendar je potrebna striktna poslovnost, z minimalnimi kontakti, brez osebnih vprašanj in čustvene navezanosti, kar je, iz številnih povratnih informacij, ki jih imam, zelo zelo težko.
  3. Pomembno je, da prepoznaš kaj je bilo tisto, kar je odprlo vrata čustveni nezvestobi. Običajno gre za neizpolnjene čustvene potrebe, ki jih oseba izpolni in zato imajo pogosto ljudje težave s tem, da ne bi končali tega novega prijateljstva, da bi ostali v dveh odnosih hkrati, kajti vsaka od dveh oseb izpolnjuje druge čustvene potrebe. Tukaj je brutalna iskrenost s seboj nujno potrebna.

In kar je najbolj pomembno, izgraditi je potrebno zaupanje v odnosu, kar je običajno največja ovira pri temu, da bi se odnos obdržal. Obnova odnosa po tzunamiju čustvene nezvestobe je proces, ki terja čas, odprtost obeh, prevzemanje odgovornosti, jasnost, transparentnost in zato so ključnega pomena medsebojni dogovori, ki jih sama vidim kot darila, ki predstavljajo temelj novega odnosa.

Kajti dejstvo je, da se je Dom, temelj odnosa porušil v cunamiju, ki je zajel odnos in brez novih temeljev ne moreš postaviti novega Doma, ne glede na to, kako se trudiš. Tukaj reševanje, trud, siljenje, potiskanje ne pomagajo. Potrebna je ranljivost, veliko potrpežljivosti, sočutje, predvsem do sebe, da lahko odnos obnovita.

Pravljica o princu na belem konju, ki te bo rešil je žal zgolj pravljica. V realnosti te nihče ne more rešiti pred samo seboj.

Tri znake, ki pritrjujejo temu, da imaš afero najdeš v zapisu Saj sva samo prijatelja tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si