Partnerstvo

Ko se igraš z ognjem…

0 Comments

…se lahko opečeš.

Pogosto slišim, da nekaj takega, kot je čustvena nezvestoba ne obstaja.
Moški radi rečejo, da je ženska nevrotična, ker zganja tak halo zaradi pogostih pogovorov, številnih poslanih sms-ov in naklonjenosti tretji osebi.

Vedno, ko se dva zapleteta na čustveni ravni, ne pa tudi telesno, smo na spolzkih tleh nezvestobe.

Čustvena nezvestoba je povezana z izdajo zaupanja, ko se intimno razgalimo nekomu, ki ni naš življenjski sopotnik. Ko imata partnerja občutek, da sta se oddaljila, to s seboj prinaša občutek, da nista uslišana, spoštovana, ljubljena, upoštevana, in s tem zlahka odpreta svoje srce nekomu tretjemu.

Pogosto varanje povezujemo s telesnim stikom, npr. poljubi, dotiki, spolnim odnosom, vendar se nezvestoba začne s prvim korakom, ki je vedno intenziven, čustven in poln hrepenenja po tistem, kar ti v odnosu manjka.
To pomanjkanje je tisto, ki odpira vrata varanju.

V prvi fazi se afera začne kot nedolžno dopisovanje po elektronski pošti, druženje na socialnih omrežjih, kot pogovori ob kavi. Seveda to ne pomeni, da je vsak pogovor varanje, ključne sestavine izdaje zaupanja so povezane s skrivanjem, lažmi in zapiranjem pred partnerjem.

Če se ženska počuti nerazumljena, čuti v odnosu pomanjkanje naklonjenosti s strani moškega in globoko osamljenost, bo v sebi hrepenela po sprejetosti, komplimentih in odprtosti z nekom. Ob tem je lahko srečanje s prijetnim znancem ali nekom povsem novim, kot bi srečala svojo sorodno dušo.

Rastoča naklonjenost pomaga ustvarjati fantazijski svet, ki vodi v nezvestobo. V prvi fazi je pogosto prisotno primerjanje s svojim življenjskim partnerjem in razmišljanje o tem, kako bi bilo, če bi bilo. Ker imamo na voljo le določeno količino čustvene energije, jo začnemo usmerjati v novo prijateljstvo, ob tem pa stradamo svoj partnerski odnos.

Prva faza je pogosto povezana z evforijo, saj uživaš z novo osebo in se z njo zabavaš. Končno imaš nekoga, ki te razume, te posluša, sprejema takega kot si. Na tej točki ima čisto vsak, ki takšno vedenje in čustva prepozna pri sebi, izbiro: Lahko prekine stik s svojim novim prijateljem in se o tem odkrito pogovori s partnerjem ali pa nadaljuje prijateljevanje in dovoli, da to preraste v nekaj več.

Na tem prehodu sem sama prepoznala, da mi nekaj ni ok in se nisem podala naprej. Nimam osebnih izkušenj s čustvenim vrtiljakom, ki ga prinašajo naslednje faze. Imam pa priložnost opazovati svoje stranke in prijateljice, kako močno nadaljevanje afere zaznamuje vse vpletene, kako globoko rani, uniči zaupanje vase in v ljudi nasploh.

Stvar se običajno zaplete, ko izberemo, da vstopimo v drugo fazo nezvestobe.

V drugi fazi prijateljstvo razvije novo intenzivnost, ko se vpletena še bolj zapleteta, saj drug z drugim podelita svoje občutke. Tukaj čustvena afera pogosto preraste v telesno afero. Ko imata dva občutek, da se poznata, je spolnost nekaj, kar predstavlja naslednji, logični korak. V tej fazi čuti nezvesti partner metuljčke v trebuhu do tretje osebe, hkrati pa tudi krivdo, strah in zaskrbljenost v povezavi s svojim partnerjem. Kljub temu, da je evforija afere prijetna, pogosto pride do spoznanja, da je ohranjanje novega prijateljstva vedno bolj težavno, ob vsem skrivanju in lažeh, ki so zato potrebne.

Lahkotnost in pomanjkanje odgovornosti je v tej fazi mimo, saj je potrebno vlagati vedno več truda, da ohranjaš svoje novo prijateljstvo. Potrebno se je organizirati, lagati in v osnovi spoznaš, da je potrebno osrečiti dve ženski ali dva moška, kar te sooči z novimi izzivi.

Ohranjanje afere terja vedno večjo prevaro. To ustvari umetni svet, fantazijski svet dveh oseb, ki je kot vakum. Vendar vakum ne ostane dolgo časa vakum, saj ima težnjo, da se zapolni. Skrivnost dveh, ki temelji na lažeh, je iluzija, ki ima svoj rok uporabnosti. Prevara te vedno ulovi in eden ali oba vpletena se soočita z iniciativo, da bi prekinila svoje prijateljstvo. Afera enostavno postane preveč naporna.

To je pogosto faza, v kateri se nezvesti partner v svojem odnosu vedno bolj umika, je nerazpoložen, siten in se lahko sooča s fizičnimi znaki stresa kot so glavoboli, prebavne težave, depresija.

Tretja faza je brez dvoma najbolj zanimiva, kajti gre za destabilizacijo afere, ko je strah pred razkritjem tisti, ki oba vpletena sili k temu, da bi se afera prekinila. Eden od obeh vpletenih lahko afero prekine, vendar bo čutil potrebo po tem, da preveri, kako se drži oseba na drugi strani, kar bo samo prililo olje na ogenj afere.

Četudi je navzven videti, da je afera v razpadanju, pa se dogaja zanimiva dinamika, ki intenzivnost med vpletenima samo še poveča. Nezvesti partner čuti občutke krivde in skrb, ki je ne more podeliti s svojim življenjskim sopotnikom, ob tem se poveča občutek, da ga razume samo novi prijatelj/ica. Potrebujeta drug drugega, da svoje strahove poskušata pozdraviti drug z drugim.

Ta dinamika; konec je, ki je samo nov, še močnejši, začetek, je nekaj kar onemogoča, da bi se afera resnično zaključila sama od sebe. Ločitev, ki vodi v ponovno še bolj intenzivno povezanost, povečuje čustveno vpletenost in intenzivnost občutkov do druge osebe, zato je afero praktično nemogoče končati. Dlje, ko se proces vleče, močnejša je povezanost med dvema, kar je v nasprotju s pričakovanji. V tej fazi se pokaže odvisnost od druge osebe in predvsem čustvenih stanj, ki jo z njo doživljaš.

To je pogosto faza v kateri življenjski sopotnik začne sumiti, da se nekaj dogaja. Zaradi intenzivnosti čustvene dinamike je v tej fazi tisti, ki vara, vedno bolj utrujen, nerazpoložen, lahko depresiven, kar brez dvoma dramatično vpliva na partnerski odnos. Potreba po novi osebi je vedno večja, saj drug drugemu poskušata zapolniti praznino, pozdraviti strah in nekako ohraniti mehurček iluzije v katerem živita.

Ko sta drug z drugim je vse super, medtem, ko v realnosti vse razpada. Drug drugega potrebujeta, da upravičita kaos, ki sta ga ustvarila v realnem svetu, da si zagotavljata, da si zaslužita drug drugega, v želji, da bi zmanjšala občutke krivde in sramu, ki vedno bolj pogosto vdirajo v njun svet. Oba vpletena v afero potrebujeta drug drugega, da upravičita razloge za afero.

Zato je ključnega pomena kako zaključiti afero, kajti ni je bolj boleče stvari za prevaranega partnerja, ki ve za afero, ko izve, da se je stvar ponovila. Ali pa, da se nikoli ni zares končala. V tej fazi, ko se afera zaključi in spet razbohoti, se pogosto zgodi, da nezvesti partner v pijanem stanju ali po pritiskih s strani partnerja prizna, da afere ni končal. Da je ne zmore končati.

Ujet v megli zaljubljenosti, močnih čustev se tisti, ki vara enostavno ne more odločiti samo za eno osebo in želi biti z obema, kar kaže na resnost situacije. V sebi čuti razdvojenost in zato pogosto niha med vrnitvijo k življenjskim sopotnikom in tem, da ostane z novo osebo.

Četrta faza je povezana z razkritjem, kar pomeni, da je potrebno na afero posvetiti z lučjo, da se razkrije širši javnosti in da se zaključi. Ob tem pa se je potrebno tudi odločiti kaj bosta partnerja naredila s svojim odnosom. Iskren pogovor je tukaj zelo pomemben, kar pogosto onemogoča megla strasti, v kateri je ujet nezvesti partner.

Vse skupaj je izjemno boleče, pa ne le za tiste direktno vpletene. Afere vplivajo na širšo družino, na skupnost, sodelavce, prijatelje. Pogosto vpletena mislita le nase in vidita le sebe, medtem, ko so razsežnosti prevare in bolečina povezana z njo nekaj, kar vpliva na tkanino življenja obeh.

Ko se igraš z ognjem, brez dvoma tvegaš, da se opečeš.
Kako hude so opekline, je odvisno od izbire posameznika. In na koncu je vedno potrebno prevzeti odgovornost za nastalo situacijo in pospraviti nered, ki ga afera ustvari.

Ob tem lahko povem, da vem, da je odnos mogoče postaviti na novo, vendar na novih temeljih. Ogenj afere vedno uniči Dom, občutek bližine in povezanost med partnerjema. Ta Dom je potrebno na novo postaviti, kar terja veliko odprtosti, sprejemljivosti, prijaznosti, nežnosti in predvsem strukturo, ki jo potrebuješ, da preobraziš sebe in odnos.

Ne glede na to, v kateri fazi se afera razkrije, je potrebno v prvi vrsti obnoviti svoje zaupanje vase, resnično sprejeti sebe, temu sledi ustvarjanje medsebojne bližine in povezanosti, da lahko partnerja obnovita strast v odnosu in skozi redne zmenke krepita medsebojno polarnost možatosti na moški strani in ženstvenosti na ženski strani. Brez teh treh korakov odnosa ni mogoče zares obnoviti.

Nezvestoba boli in predstavlja velik izziv v odnosu. Ob tem se ne zavedamo, da gre pogosto v prvi vrsti za nezvestobo sebi, preden lahko govorimo o nezvestobi do nekoga drugega.

Zvestoba do sebe je zavezanost sebi in temu v kar verjameš, kar vse prepogosto kršimo v odnosu z osebo, ki jo ljubimo. In ravno zaradi tega je obnova zaupanja vase prvi korak, ki ga je potrebno narediti.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Boš modro ali rdečo?

0 Comments

Ko se znajdeš na spolzkih tleh čustvene nezvestobe, ti logika in razum ne pomagata kaj dosti. Počutiš se kot bi ti nekdo potegnil preprogo izpod tvojih stopal in tvoj svet zajame cunami.

Ne glede na okoliščine imaš vedno izbiro. Izbiro, ki jo mora narediti vsak, ki je del nezvestobe, pa naj bo prevarani ali tisti, ki je varal.

Lahko izbereš, da se ne boš borila, da bi rešila odnos in svojo razsodnost, da boš trpela v bolečinah srca in boš upala, da bo čas pozdravil vse rane, ter da se bo vse rešilo samo od sebe. Ali pa, da se na glavo vržeš v boj za odnos, skozi obnovo, zdravljenje in sčasoma preseganje vsega skupaj. Obnova odnosa se ne zgodi sama od sebe in čas v resnici ne pozdravi ničesar.

V jeziku Matrice imaš na voljo modro in rdečo tabletko. Od tebe je odvisno katero vzameš. Če vzameš modro, se zbudiš v svoji postelji in si nikoli ne boš želela ven. In če vzameš rdečo… potem se lahko pripraviš na verjetno najbolj bolečo in izzivov polno izkušnjo svojega življenja. Nihče te ne more pripraviti nanjo, in vendar te lahko, če tako izbereš, vodim skozi.

Prijateljica si je hudo poškodovala nogo. Po tednih v gibsu in premikanju z berglama, je končno začela s fizioterapijo. Po prvem srečanju je z menoj delila, da je fizioterapija vse prej kot prijetna. Rekla je, da je dejansko mučenje. Vendar se je zavedala, da mora, ne glede na vso bolečino, če želi ponovno hoditi normalno, dati vse to skozi.

Izbira je bila vedno njena, ali bo delala boleče vaje, ki so ji pomagale pri vračanju moči v nogo ali pa se bo izognila bolečini in se bo odrekla temu, da bi ponovno lahko tekla, igrala tenis in delala stvari, ki so ji bile tako zelo ljube.

Edina pot v obnovo njene fizične moči in gibljivosti noge je vodila skozi bolečino.

In pot skozi obnovo odnosa potem, ko ga je zajel cunami čustvene nezvestobe, je enako boleča.

Bolečina ima svoj pomen in namen in ko se tvoje življenje sesuje v prah (sem že povedala, da imam izkušnjo z obeh strani, ne), se v prvi vrsti soočaš z bolečino, ki je nisi izbrala. Pride skozi nekaj, kar se nam zgodi, tako kot pri moji prijateljici, ki si je zlomila nogo.

Potem pa je tu druga faza bolečine, kjer je potrebno zavestno izbirati ali želiš okrevati in obnoviti svojo notranjo moč in gibljivost, kot je morala to narediti moja prijateljica s fizioterapijo.

Seveda imaš vedno na izbiro, da se izogneš bolečini, greš v otopelost s pomočjo alkohola, drog ali zdravil, da nočeš čutiti, da bolečino projiciraš na nekoga zunaj sebe in si žrtev te osebe, da ignoriraš bolečino in si kot noj z glavo v pesku ter v čakanju, da vse skupaj mine. Lahko pa izbereš, da se premakneš skozi bolečino, jo sprejmeš kot del procesa in se z njo pomiriš. Kar je seveda vse prej kot lahko.

Obnova odnosa potem, ko je zaupanje izdano te neizbežno vodi skozi sedem faz žalovanja o katerih bom govorila v  naslednjem članku. Premik skozi vseh sedem faz te ojača in ti omogoči preobrazbo tebe ter odnosa v nekaj boljšega in močnejšega.

Tovrstna preobrazba te vsak dan sooča z izbiro ali si voljna tvegati, da boš ponovno ranjena, si voljna zaživeti na polno tudi, če to pomeni, da ne z osebo, s katero si trenutno, si pripravljena na to, da v polnosti zaupaš sama sebi in ljubiš sebe, ne glede na vse.

Izdaja zaupanja terja soočenje z izkušnjo in z bolečino, ki jo je povzročila, skupno odločitev obeh vpletenih ali bosta šla skupaj skozi obnovo odnosa in izgradnjo medsebojnega zaupanja ter zavestno izbiro, da bosta spoznala in izpolnjevala čustvene potrebe drug drugega, kar omogoči izgradnjo partnerskega odnosa, ki je odporen na nezvestobo.

Vsi imamo svoje čustvene potrebe in če pozabimo nanje, jih partner poišče zunaj odnosa. Pomembno je poznati svoje čustvene potrebe in potrebe svojega partnerja. Odnos temelji na medsebojni izmenjavi naklonjenosti, občudovanja, intimnih pogovorov in fizične intimnosti. Nezvestoba je posledica pomanjkanja spolnosti ali čustvene intimnosti. Partner svoje potrebe poišče zunaj odnosa, saj ga nov prijatelj ali prijateljica vidi na način, ki ga podpira, ga osvobodi in opogumi, da izrazi sebe na način, ki ga v odnosu ni mogel.

Večina afer se začne čisto nedolžno v obliki pogovorov, rednih srečanj ob kavi ali kosilu, pogovoru preko telefona ali preko sporočil, ko se skozi pogovor o dnevnih stvareh ustvarja povezava, ki ustvari varnostno mrežo čustvene intimnosti, varnosti, kjer se obe osebi vedno bolj odpreta in podelita svoje izkušnje, težave, želje in hrepenenja.

Afera je kot balonček, v katerem obstajata samo dve osebi v svojem majhnem, varnem svetu. To je balonček iluzije, ki ima rok trajanja. Ko se razpoči, razkrije svet, v katerem so ljudje ranjeni, prizadeti in to ni nekaj, kar lahko kar tako pometeš pod preprogo.

Pogovor o nezvestobi je ključnega pomena in ob tem je kot bi naravnavali kosti po zlomu, prisotno mnogo bolečine. Včasih imaš resnično občutek, da vsega tega mučenja ne boš prenesel.

Najbolj boleče spoznanje zame osebno je bilo v obeh primerih, soočenje z dejstvom, da sta za nezvestobo odgovorna oba. Soočiti se moraš s svojim delom, kako si soustvarjala izkušnjo, v kateri je tvoj partner poiskal to, česar ni dobil v vajinem odnosu, drugje.

Zato rada rečem, da se zdravljenje odnosa začne z edino osebo, ki lahko nekaj naredi v celotni situaciji… s teboj. Ne moreš vplivati na to ali bosta odnos lahko obnovila in ga dvignila na nov nivo, to je odvisno od obeh udeleženih. Vendar je v prvi vrsti pomembno, da ti poskrbiš za tvoje strto srce. Najprej je potrebno obnoviti zaupanje vase.

Nezvestoba je posledica neizpolnjenih potreb, ki so odprla vrata novi osebi, ki je poskrbela za neizpolnjene potrebe našega partnerja. Ob tem se je potrebno soočiti z dejstvom, da za te potrebe nismo vedele ali pa smo zanje vedele in smo jih odrekle osebi na drugi strani. Odnos razpade, ko nehamo skrbeti drug za drugega. In tukaj je odveč vse iskanje izgovorov, iskanje krivcev, vse sojenje in kritiziranje. Oba morata biti voljna sprejeti odgovornost, vsak za svoj del, če želimo iz prve faze zdravljenja sebe stopiti v drugo fazo zdravljenja odnosa..

Po prevari je potrebna odprtost, iskrenost in voljnost obnoviti čustveno intimnost. Kajti šele to lahko vodi v obnovo spolne intimnosti. Da bi se lahko odprla, se moraš v prvi vrsti počutiti varno. In to varnost moraš najti v sebi. Ne moreš je pričakovati od osebe zunaj sebe, ne glede na to, da je to običajno pričakovanje številka ena. Instinkt te vodi v to, da svojo potrebo po varnosti in zaščitenosti poskušaš zapolniti s tem, da bi za svojega partnerja naredila vse. In tukaj se pogosto vržemo v reševanje odnosa brez da najprej poskrbimo zase.

Obnova odnosa terja prevzemanje odgovornosti zase in to, da ti postaneš avtoriteta v svojem življenju, brez pričakovanj, da te bo rešil nekdo zunaj tebe. In ravno zaradi teh instinktov, ki jih imamo v sebi proces obnove izpeljemo same.

Pogosto so ključni koraki, ki jih moramo narediti, ravno kontra instinktu, kar v nas ustvarja zmedo, kaos in zavlačevanje.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Dovoli moškemu, da je tak, kot je.

, 0 Comments

Najina debata se je začela zelo nedolžno: »Veš, ženske se sploh ne zavedate, kako zakomplicirate življenje moškemu. Čisto konkretno; kupila si luči, ki imajo tako nenavadne žarnice, da nikoli ne vem, katero je potrebno kupiti in si me prisilila v to, da to delaš ti, ker enostavno ne vem kaj potrebujemo. In ko hočem popraviti steno, ne morem, ker imamo vsak prostor v drugi barvi in se ne znajdem kateri odtenek je za katero sobo. Prisilila si me v to, da čakam tebe in da si ti tista, ki mora poiskati pravo barvo, mi jo izročiti, da lahko naredim to, kar bi rad naredil.«

Obsedela sem z odprtimi usti. Ponovno mu je uspelo, da sem ostala brez teksta. In v glavi se mi je rolal film o kontroli, nadzoru, ki ga imamo ženske nad moškimi. Pogosto subtilno, vendar so mi zelo poznani tudi tisti, manj subtilni načini.

Ženske se pogosto obnašamo do moških kot da ne znajo šteti do pet. Bom govorila kar v ednini, ker mi je vse to še kako znano. In boleče. Od kar se zavedam razlik v naravi moškega in ženske, vidim kako pogosto smo ženske same sebi največja ovira, da ne živimo življenja kot si ga želimo in ne izkušamo ljubezni v odnosu, po kateri tako globoko hrepenimo.

Vem. Vem. Zelo bom ranljiva, ker je to še vedno področje velike bolečine v moji notranjosti. Boli me, ko vidim, kako poskušam nadzirati vse, kar počne moj dragi in mu ne pustim, da je to, kar je. Boli me, ko vidim, kako uživam v tem, da mora za vsako stvar vprašati mene. Boli me manipulacija, ki jo prepoznavam, ko ga pripravim do tega, da me mora prositi za stvari, ker sem mu jih onemogočila ali zakomplicirala. Hrepenim po tem, da vsega tega ne bi počela in hkrati vem, da si pogosto preprosto ne morem pomagati.

Dokler ne ozavestim, dokler ne prepoznam, dokler ne vidim, dokler nisem voljna slišati kaj počnem, mi še vedno zdrsne. Jaz se moram ujeti na delu in to ni enostavno. To od mene terja veeeeliko sočutja, veliko ljubezni do sebe, veliko srčnosti, da se ne kaznujem, da ne grem v napad sebe ali njega, da se ne umaknem, ne stisnem repa med noge in pobegnem, da se ne skrijem in ne dam glave v pesek kot noj, ter se delam, da nisem opazila, slišala, takrat, ko mi zdrsne.

Ja, ni enostavno, res ni.

In ob tem mi je vse govoričenje o tem, kako bi morale biti prijazne, ljubeče in pridne, bul shit. Tukaj moraš razumeti, da ko enkrat prebereš o stvareh in ti je vse jasno, s tem še nisi ničesar spremenila. Potrebno je stvari dati v prakso, da dejansko nehaš s tem, kar je bilo del tvojega vsakdana desetletja. Ja, drage moje, tukaj se žur šele začne, ker je potrebno ustvariti novo navado. In to je vse prej kot enostavno.

Če sem se v vseh teh letih naučila eno stvar je to, da ni v moji naravi, da sem lovka in osvajalka. Ok, čisto realno, znam biti tudi lovka in osvajalka, ampak ni mi všeč, kaj se zgodi z mojim moškim, če sem v tej vlogi v najinem odnosu.
Spoznala sem, da je moški po svoji naravi lovec in tisti, ki uživa v osvajanju. In jaz kot ženska sem tista, ki povabi, ki zapeljuje in ki z izžarevanjem ljubezen skozi odprto, pretočno telo navdihnem svojega moškega, da poskrbi zame, me razvaja in me obožuje.

Pomembno je, da dovolim svojemu moškemu, da je tak, kot je.

Izziv sodobne ženske, ki ga zelo dobro poznam tudi iz prve roke je, da preveč zlahka razdamo vse, kar imamo. S tem moškemu onemogočimo, da bi se potrudil za nas. Ženske predamo nagrado moškemu preden se je dirka čisto zares začela. Z drugimi besedami onemogočimo moškemu, da bi nas osvajal.

Moja težava je bila v tem, da sem dokazovala, da zmorem sama in da moškega ne potrebujem. To ima za posledico dve zelo boleči izkušnji; moški se dolgočasi in ženska je zagrenjena.

Moški v resnici ne marajo biti plen, ni jim všeč ta igra, da ženska lovi moškega. Ob tem se vedno znova spomnim fantov, ki sem jih poslušala, kako so se zgražali nad dekleti, ki se jim mečejo v naročje. Seveda to ne pomeni, da ne bodo izkoristili ponujenega.

Vendar zgolj spolna privlačnost ni razlog, da bi moški ostal v odnosu na dolgi rok. Ob tem se ženske pritožujemo, da so moški neobčutljivi prasci, ki izkoristijo to, kar je bilo ponujeno. Vendar, če smo zelo iskrene s seboj, zakaj ne bi izkoristil tega, kar ponujamo? Zanj je to zgolj fizična privlačnost in če je ženska za, moški ne čuti nobene dolžnosti, da bi se povezal tudi čustveno ali intelektualno. Pri ženski je zaradi anatomije zgodba zelo drugačna, kajti hormon oksitocin naredi svoje. Ampak o tem ne bom razglabljala na tem mestu.

Ženske v odnosu z moškimi menimo, da stvari dojemajo tako, kot jih dojemamo me same. Skratka mislimo, da so moški poraščene ženske. Pogosto zaradi nepoznavanja razlik v naši medsebojni naravi postanemo nepotrpežljive in moškemu ne damo prostora, manevrskega prostora, ki ga potrebuje, da gre v akcijo.

Ko moški v odnosu ni predvidljiv, ko se izogiba stikom, ko ne daje pobude, ženske začnemo razmišljati kako rešiti nastalo situacijo. Ko se moški v odnosu umakne, začne ženska razmišljati: »Kaj naj naredim?«

In gre v delovanje. Ker je treba nekaj narediti, ker je treba odnos rešiti, je res!?

Ok, tako sem se jaz lotila najinega odnosa, ko so bile težave. Kot projekta, ki ga bom rešila v x mesecih. Podala sem se na lov za načini, tehnikami, strategijami, ki delujejo. Postala sem lovka. In da ne pozabim, osvajalka.
Naravni instinkt ženske je da želi nekaj narediti, namesto da bi obsedela in opazovala, ko je ogroženo tisto, kar ji največ pomeni. Pozabila sem na svojo izvorno naravo zapeljivke, na svojo magnetično privlačnost in sijaj.

Zato te tokrat izzivam; Poglej kaj je tisto, kar te požene v lov, da postaneš lovka?

Kaj je tisto, kar te vodi v to, da začneš ti zasledovati svojega moškega, ga nadzirati, slediti vsak njegov korak v želji, da bi dosegla kar si želiš. Pa naj bo to, da obdržiš moškega ali dobiš moškega.

Ko greš na lov se tvoja energija spremeni. Ti se spremeniš, fizično. Tvoj obraz neha žareti. Si na misiji, kar te naredi napeto in trdo. Bodi pozorna ali vedno ti delaš korake, pišeš sporočila, kličeš, delaš načrte, ker te je strah, da če za to ne boš poskrbela ti, da boš ostala brez.

Veliko vode je preteklo, da sem resnično dojela, kaj pomeni umetnost povabila in kako ključnega pomena je za žensko, da zna moškega povabiti v njegovo možatost.

Ko moškega povabiš in poveš kaj lahko naredi zate, ter mu pustiš prostor, da to naredi zate s tem izraziš spoštovanje njega, takega kot je. Moški si želi biti ugledan in sprejet tak kot je. Ženske pa smo pogosto tiste, ki vidimo njegov potencial in si ustvarimo idealno podobo o tem kakšen je lahko, ob tem pa pogosto pozabimo na to, da moramo svojemu moškemu jasno povedati kaj si želimo, brez pričakovanj ali zahtev. Da ga znamo s svojo mehkobo in ženstvenostjo povabiti.
Moški potrebuje kvalitetne informacije, da te lahko osreči. Potrebuje prostor, da se ti umakneš in mu dovoliš, da nekaj naredi zate.

Dokler si ti v delovanju in reševanju, moški nima prostora, da bi lahko kaj naredil… zate.
Ti si tista, ki mu moraš jasno povedati kaj lahko naredi zate in mu dati na voljo prostor, da to naredi.
In to je umetnost. Ženska mora poznati sebe in ljubiti sebe kot bi si želela, da jo ljubi moški, da to umetnost daje v prakso. Zato vedno znova ponavljam… ti moraš postati ta ženska, ki ima odnos, kot si ga želiš.

Ti si tista, ki navdihne moškega, da poskrbi zate.

Če te zanima 5 napak, ki jih v odnosu z moškim delamo ženske se mi pridruži na brezplačnem predavanju, ki je na voljo tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Moški z žensko, ki je pretirano samostojna, nimamo kaj početi…

0 Comments

To je izjava moškega, ki me je zadela v živo. Številne ženske osupne in pošteno razjezi.

Potem pa sem vprašala moškega, kakšne so pretirano samostojne ženske, in dobila naslednji odgovor: »To so take, ki nikoli ne prosijo za pomoč, ker mislijo, da so za vse dovolj same.«

Neodvisne, samostojne, ponosne ženske jasno in glasno povedo, da moškega v resnici ne potrebujejo. Pogosto z besedami; Saj te sploh ne potrebujem, še večkrat pa z držo, ko moškemu neslišno sporočaš skozi dejanja, da v tvojem življenju nima prostora. In to zelo dobro poznam iz prve roke.

Včasih sem bila tako samopomembna, da sem to, da ga ne potrebujem, tudi zelo jasno dala vedeti svojemu moškemu. Takrat nisem vedela, kako sem ga s tem razvrednotila, mu vzela moč, njegov prostor in hkrati izrazila svoje nespoštovanje.

Hotela sem dokazati, da sem boljša od njega, bolj pametna, in da zmorem več, kot on. Hotela sem, da me potrdi in mi pove, da me spoštuje in me ima rad. Vendar se takrat nisem zavedala, da sem z njim poskušala manipulirati in ga pripraviti do tega, da bi naredil zame to, kar sem potrebovala. Ob tem sem bila nespoštljiva. Pa tudi tega nisem vedela, da moškega ne motivira tekmovalnost s svojo žensko.

Moški pravijo, da se enostavno nočejo zapletati s preveč samostojno žensko, ki moškemu vedno znova da vedeti, da ga ne potrebuje. In moški zelo dobro poznajo razliko med samostojno žensko in samozavestno žensko.

Ženska, ki je samozavestna, se dobro počuti v svoji koži in se ne bo počutila ogrožena, če gre moški na tekmo s prijatelji, uživa v svojih konjičkih, brez nje. Takšna ženska ve, da mora moški obnoviti svoje baterije in se sprostiti v svoji praznini. Ve tudi, da moški potrebuje manevrski prostor.

Samozavestna ženska zna poskrbeti zase in se vedno postavi na prvo mesto v svojem življenju. Ima svoje aktivnosti in se dobi s prijateljicami. Ko poskrbi za svojo polnost in izpolnjenost na svoji strani brez pričakovanj, da bi moral moški karkoli narediti v zvezi s tem, s tem, ko poskrbi za svojo svobodo, pravzaprav polni in podpira njegovo svobodo.

Vendar ve tudi, kako kvalitetne informacije deliti s svojim moškim. Seveda zna zamenjati žarnico in pokositi vrt, vendar to z veseljem prepusti moškemu.

Ženska je tista, ki iz svojega moškega izvabi najboljše ali pa najslabše.

Ženske na drugi strani pogosto verjamemo, da nas bo to, da smo samostojne in znamo poskrbeti zase naredilo bolj privlačno. Naučile smo se, da ženska, ki je samozadostna in samostojna, zaželena na moški strani.

Pogosto mi ženske povedo, da so jim mame govorile, da naj pridno študirajo, dobijo boljše službe in naj poskrbijo, da bodo boljše od svojih partnerjev.

Vendar tvoja vrednost za moškega ni v tem, kaj lahko zanj narediš, temveč kdo si. Tvoja prisotnost, to da si resnična, da se pokažeš, da si sočna in sijoča, je darilo za tvojega moškega.

Kot ženska lahko razsvetliš življenje moškega. Ženska je iskra življenja, ki je moški ne zna ustvariti sam. Ženska zaneti ogenj strasti v njegovem srcu s tem, ko je prisotna in mu dovoli, da poskrbi zanjo.

Res je, moški želi imeti ob sebi močno in sposobno žensko, v življenju katere lahko prispeva. Moški si želi narediti pozitivno razliko v življenju ženske. Želi osrečiti žensko, ji olajšati življenje, želi prispevati k temu, da je njeno življenje lepše in boljše. Moški želi, da ženska zaživi svoje sanje.

Brez dvoma me je osupnilo, ko sem vedno znova v pogovoru z moškimi prepoznavala, kako je za uspešnega moškega pomembno, da je njegova ženska ranljiva. Ranljivost je sposobnost, da si globoko povezana s svojimi čustvi, kajti le takrat, ko si ti povezana z njimi, omogočiš svojemu moškemu, da te čuti, se poveže s teboj in je navdihnjen, da poskrbi zate.

Za žensko je ključnega pomena, da se zna odpreti in da ji je udobno v odprtosti. Odprtost v izkušnji je izraz ljubezni. Ne moreš se zaljubiti v maske. Ne moreš se zaljubiti v zunanjo podobo.

Moški zapusti žensko, ki mu da jasno vedeti, da ga ne potrebuje.

Ko sem to dojela, sem bila lahko samo hvaležna, da je moj dragi vztrajal z mano, kljub mojim vztrajnim poskusom, da ga odženem.

Zakaj se moški res potrudijo za »tiste« ženske? Ker jim pustijo. Ker so voljne sprejeti to, kar ji moški lahko daje. Ker so avtentične, take, kot so. Ne poskušajo narediti vtisa s svojo storilnostjo, ugajanjem in s tem, da so pretirano pridne.

Brez dvoma je največja skrivnost, kako iz svojega moškega izvabiti najboljše, v tem, da veš, kaj potrebuješ in znaš to podeliti s svojim moškim. Pomembno je, da mu daš na voljo kvalitetne informacije o tem, kako te lahko osreči še bolj in predvsem, da izraziš hvaležnost in občudovanje.

Moški obožujejo žensko, ki spoštuje njegove ideje, misli in predloge, ki z njim dela spoštljivo in ne tekmuje z njim, kdo bo boljši. Moški noče tekmovati z žensko. Moški tekmuje z drugimi moškimi. Za žensko pa si želi, da je ženstvena in sprejemljiva, da zna praznovati sebe in njega.

Težava sodobne ženske pa je vse prepogosto ravno v tem, da je pozabila, kako biti ranljiva in ženstvena.

Več o tej temi delim v spletnem programu Srečna Ženska Sije. Več informacij najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

V ljubezni ni varnosti…

0 Comments

Številne ženske mi povedo, da se bodo potem, ko bodo našle ljubezen svojega življenja, resnično počutile varno. Vendar je ljubezen ravno nasprotno od varnosti. Takoj, ko ljubezen poskušaš narediti varno, to ni več ljubezen, temveč nadzor. Ko verjameš, da so drugi odgovorni zato, kako se ti počutiš, poskušaš nadzirati druge, da bi se počutila varno in vredno.

Ljubezen je povezana s tvojo sposobnostjo, da se odpreš, vedno znova in znova, ter sprejmeš to, kar je prisotno, točno takšno, kot je. To velja za odnos do sebe kot tudi partnerski odnos.

Da bi bila lahko sprejemljiva, moraš opustiti potrebo po tem, da se partner prilagodi tvojim standardom glede tega kdo naj bi bil, kaj naj bi počel, rekel in da mu pustiš, da je, kdor je. Sprejemljivost leži v samem temelju ljubezni.

Če iščeš varnost v drugi osebi, pravzaprav iščeš nadomestnega starša, ki naj bi ti nudil to, česar ti starši niso dali, ali več tega, česar so ti dali premalo. V tem iskanju ti določaš, kdo naj bi ta oseba bila in ne sprejemaš osebe točno take, kot je. In to ni ljubezen.

Vedno, ko smo ranjene, smo soočeni z ranjenostmi svojega otroštva. Ob tem si prizadevamo, da bi stvari pustile za seboj in ustvarile iluzijo varnosti. To pogosto naredimo na dva načina; ali si prizadevamo, da bi nam uspelo, se trudimo, smo aktivne in poskušamo dokazati, da smo sposobne. Ali pa čutimo občutke nemoči in v prepričanju, da ni kaj narediti, vržemo puško v koruzo in se počutimo žrtev okoliščin.

Vendar s tem ne dvigneš čustvene bolečine, ki jo čutiš v sebi. Gre za mehanizme, ki smo jih razvili že v otroštvu, s katerimi se poskušamo izogniti bolečini. Boj, beg ali ignoranca so trije mehanizmi, ki nam ne prinesejo olajšanja in ne povečajo občutka ljubezni.

Pomembno je, da prepoznamo svojo zgodbo ranjenosti, vendar je ključnega pomena, da to ne postane ščit, za katerim se poskušamo skriti, temveč, da začutimo stvari in se premaknemo direktno skozi.

Da bi to lahko naredila, so ključnega pomena trije koraki.
1. Jasnost je povezana s sposobnostjo, da na stvari pogledaš brez sojenja, razsojanja in kritiziranja, kar je precej lažje reči, kot narediti. Pogosto se nam takrat, ko se znajdemo v izzivih, dogaja, da nas razum spominja na različne načine, ki so v preteklosti delovali in nas sili v brezglavo poskušanje.

Rada rečem, da je videti, kot bi metali krožnike s špageti v zid v upanju, da se bo kateri prilepil na zid in bo stvar držala. In če to ne deluje, poskusimo z drugo taktiko, s kritiko.

Ljudje ponotranjimo težnjo kaznovanja sebe do te mere, da postanemo sami sebi najhujši rablji. Ko nekaj ne gre po načrtu, znamo sami sebe raztrgati in smo kruti preko vseh meja. Pogosto smo mnenja, da če ne sodimo navzven, da smo presegli to težnjo. Vendar iskren pogled navznoter pogosto razkrije, kako neusmiljeni znamo biti do sebe, še posebej, ko nam v ljubezni ne gre, kot sami pričakujemo od sebe. Zato je izjemno pomembno, da si povemo resnico, da smo jasni, vendar brez sojenja in kritike.

2. Odprtost je ključnega pomena in predstavlja velik izziv takrat, ko se počutimo ranljivo. Bolečina nas odpre, začutimo njeno surovost in ob tem bi se najraje zaprli, skrili. Vendar je izziv ravno v tem, da ne glede nato, kaj se dogaja ostajamo odprti.

Ljubeča prijaznost do sebe je v tej fazi ključnega pomena. Potrebno je sprejeti sebe, točno tako kot si. Sprejeti je potrebno vse prijetne, kot tudi neprijetne dele sebe, in ravno v tem je prijaznost do sebe. Sprejemaš se točno tako, kot si, brez potrebe po spreminjanju česarkoli.

Tovrstna odprtost in sprejemljivost sta bistvenega pomena, če želimo brezpogojno ljubiti, v prvi vrsti sebe. Kajti brez ljubezni do sebe ljubezni ne moreš deliti. Dejstvo je, da ne moreš deliti tega, česar nimaš. In da bi ljubezen čutila, moraš ostajati odprta tudi takrat, ko boli.

3. Stabilnost je temelj avtentičnega življenja. Skozi jasnost in odprtost v sebi ustvariš temelj, občutek stabilnosti, ki pomaga ustvariti občutek notranje varnosti.

Ironično velika večina ljudi išče varnost in ljubezen zunaj sebe. Pogosto slišim ljudi, kako iščejo ljubezen, kar v praksi pomeni, da iščejo osebo, ki jih bo ljubila in v zameno bodo ljubezen delili z njo.

Vendar moraš najprej ljubezen čutiti v sebi, da bi jo lahko izkusila s strani druge osebe, ki ti zgolj odslika to, kar je v tebi. Žal je tako, da dokler varnosti ne najdemo v sebi, je tudi zunaj sebe ne najdemo. Česar ni v nas, tega tudi zunaj sebe ne moremo izkusiti.

Kako se premakniti skozi?
Premik direktno skozi stvari terja dvoje; usmerjanje pozornosti nase, opazovanje sebe, da si v stiku s sabo in druga stvar je pretočnost, da si v toku življenja in pustiš življenju, da te pelje.

Tukaj nisi, da bi nadzirala življenje. V resnici ga ne moreš. Lažni občutek nadzora ti dajeta zapiranje v škatlico osebnosti in znano okolje. Vendar je dejstvo, da se vsak dan, že takoj zjutraj, ko odpreš oči, podaš v neznano. Temu se pogosto poskušamo izogniti tako, da gremo na avtopilota, da čez dan enostavno sledimo navadam, rutinam in instinktom.

Veliko žensk mi pove, da se zjutraj priklopijo in zvečer ugasnejo, vmes pa se običajno ne spomnijo, kaj se je dogajalo. Prav tovrstna odtujenost od sebe pa povzroči občutek pomanjkanja. V sodobnem svetu pomanjkanje poskušamo zapolniti z zunanjimi stvarmi, kar pa preverjeno ne deluje.

Zato je stik s sabo ključnega pomena, da sploh opaziš, kje si in kaj se dogaja.

Pretočnost pa je povezana z naravo življenja. Življenje se premika, teče, nenehno je v gibanju. In življenja ne moreš ustaviti, ne glede na to, da pogosto poskušamo. Vsi vemo, kako naporno je veslanje proti toku vode, in kadar v življenju veslamo proti toku in se upiramo, to terja ogromne količine življenjske energije.

Zato je predaja toku življenja ključnega pomena, če želiš skozi svoje življenje potovati z lahkotnostjo in radostjo.
Občutek živosti začutiš, ko si prisotna, tukaj, zdaj, vstopaš v vsak dan s čudenjem in voljnostjo, da slediš toku, ki te vodi na tvoji poti življenja. Ne moreš je nadzirati, brez dvoma ne bo šla v skladu s tvojimi pričakovanji, vendar je prav ta nenavezanost na rezultate tisto, kar naša duša potrebuje.

Življenje je potovanje v neznano. Vsak potuje na edinstveno svoj način. In zato je zaupanje vase in ljubezen do sebe najboljša možna popotnica na tej poti. Če začutiš, te na tej poti lahko vodim, več najdeš tukaj…

Brezmejno uživaj na svoji poti. Bodi drzna na razpotjih. Ljubeča ob izzivih. In vedno se spomni, da se ljubezen poraja iz tvoje notranjosti.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objavljeno na spletni strani svetloba.si

Strah pred intimnostjo…

, 0 Comments

Tvoje srce in duša hrepenita po intimnosti, vendar jo, če se je bojiš, vedno znova potiskaš stran od sebe. Ženske pogosto delijo z menoj, kako se trudijo ustvariti izpolnjujoč partnerski odnos, vendar se vedno, ko je preveč lepo stvari zalomijo. Vedno znova se znajdejo zataknjene v igri pridi bližje-pojdi stran, ko zaradi strahu pred globoko povezanostjo, ki jo intimnost predstavlja, pakirajo kovčke in grozijo z odhodom.

Že leta razlagam, da je delo z notranjim otrokom ključnega pomena, če si v odnosih z ljudmi. Če želiš živeti v izolaciji na vrhu gore, ne boš imela težav s povezanostjo s seboj. V odnosu z drugo osebo, pa boš imela težave, če ne boš prepoznala mehanizma, kako do strahu pred intimnostjo sploh pride.

Strah pred intimnostjo izhaja iz strahu pred zapuščenostjo, izdajo, zavrnitvijo ali zlorabo. Ti strahovi pa izhajajo iz našega zgodnjega otroštva, ko smo izkušali čustveno izdajo, zavrnitev ali zapuščenost s strani svojih staršev, ki so bili ravno tako ranjeni. Ranjeni smo bili v svojih prvih odnosih z ljudmi.

Kot otrok si majhno, nedolžno bitje, ki je popolnoma odvisno od ranjenih ljudi, ki niso ljubili sebe in so bili zato nesposobni ljubiti na zdrav način.

Resnica je, da način, kako so starši ravnali s teboj nima čisto nobene veze s tem, kdo ti si. V resnici te starši niso videli. Niso videli tvoje edinstvenosti in enkratnosti. Njihova perspektiva tebe je bila filtrirana skozi prizmo sramu in ranjenosti v njihovi notranjosti. Nate so projicirali svoje upe, sanje, pa tudi strahove in negotovosti. V tebi so videli rešitev za svoje občutke nevrednosti, podaljšek sebe, ki bo naredil vse, kar njim ni uspelo. Ali pa na drugi strani kot oviro, da oni niso mogli doseči tega, kar so si želeli. Za mnoge pa so bili starši tako ujeti v lastne odvisnosti in dramo preživetja, da nikoli niso bili ugledani.

In to je boleče. Vse to globoko zareže v dušo otroka, ki si želi biti ugledan, ljubljen in sprejet točno tak, kot je.
Zato ni čisto nič čudnega, če smo se, kot majhni otroci raje družili z živalmi in preživljali čas v naravi. Kajti narava je varna, ne sodi te. Domače živali te ne zapustijo, ker je s teboj nekaj narobe. Narava te ne bo zasramovala. Ljudje te.

Intimnost v svoji osnovi je občutek globoke povezanosti z drugo osebo, ko dopustiš, da je druga oseba vidi, ko sebe deliš z osebo na drugi strani.

In deliti sebe je problem, če imaš v samem jedru občutek, da si nihče, da je nekaj hudo narobe s teboj in da si zaradi tega nevredna in te je nemogoče ljubiti. Enostavno nočemo, da bi nas oseba na drugi strani resnično ugledala, saj bi to pomenilo, da bi se razkrila sramotna skrivnost, ki jo nosimo v sebi. Strah pred intimnostjo temelji na prepričanju, ki si ga oblikovala kot majhna punčka, na katerem temelji tvoj odnos do sebe.

Tvoja majhna punčka vse do 7 leta, ko se vklopi razumski del tvojih možganov, svet doživlja skozi občutke in zato nas tako močno prizadene kritika in kaznovanje.

Rada rečem, da smo bili udomačeni skozi kaznovanje in nagrajevanje za naše obnašanje. Postanemo odvisni od mnenja ljudi okoli nas in v skladu s tem izgradimo svojo osebnost. Otrok nima kapacitete, da bi rekel, da se tega ne gre. Otrok ne zmore predelati bolečih čustev v sebi in tako se ločimo od sebe. Skrijemo dele sebe in se prilagodimo. Tekmujemo za odobravanje in naredimo vse, kar je v naši moči, da bi bili sprejeti in nagrajeni.

Soodvisnost je del našega mehanizma za preživetje. Temelji na občutku sramu, da je z nami nekaj hudo narobe.
Mehanizem preživetja nas poskuša zaščititi pred tem, da bi bile izdane, zavrnjene ali zapuščene, ker je z nami nekaj hudo narobe, ker smo nevredne in nas ni mogoče ljubiti.

Strah pred intimnostjo je v samem jedru strah pred izgubo – sebe. V svoji notranjosti vemo, da se moramo za povezanost z nekom odreči delu sebe. In to je zelo boleče.
Strah pred intimnostjo vznika iz teh naših ranjenosti. In kot odrasli, če nismo pozdravili tega dela v sebi, se še vedno odzivamo iz teh istih mehanizmov.

In moj je bil leta, kaj leta, desetletja, da sem napaka in da je z menoj nekaj hudo narobe. Ker če bi bila ok, potem bi me ljudje imeli radi in bi me nagradili. Tako pa sem bila vedno znova kaznovana.

Strah me je bilo pokazati sebe, to kdo v resnici sem, ker se mi je zdelo, da bom kar umrla, če bodo ljudje resnično videli mene, moj zasramovani jaz. Ko sem že delala s svojim notranjim otrokom, sem na trenutke, ko sem uspela predreti skozi svoje samoobtoževanje, v trenutkih jasnosti spoznala, da če bom dovolila drugim, da me resnično vidijo, da bodo v grozi pobegnili pred deformiranim, sramu vrednim bitjem, ki sem jaz. In za mano je dolga pot, ko sem delček po delček spoznavala in objemala sebe.

Ne, to ni projekt, ki ga zaključiš v x mesecih. Gre za proces alkimiziranja svojega svinca v zlato. In da si upaš podati na to pot, moraš biti srčna, predana sebi in predvsem drzna, da se spustiš na to popotovanje vase, v lastne globine.

Kajti ne moreš se naučiti, da ljubiš sebe brezpogojno, brez da spoštuješ svoj bes.
Ne moreš biti resnično globoko povezana s seboj ali z drugimi brez da si prisvojiš svojo žalost.
Ne moreš se povezati s svetlobo v sebi dokler nisi voljna prepoznati in sprejeti svoje lastne teme.
In brez, da resnično začutiš celo paleto strahu v sebi ne moreš zaživeti radostno življenje, ki si ga želiš.

Potrebno je čustveno zdravljenje, zdravljenje svojih ranjenosti, da bi lahko izkusila celoto Sebe. Povezana z božanskim v sebi si lahko samo, ko si povezana s tistimi deli v sebi, za katere meniš, da niso božanski. Kajti vse je Eno in Eno je v vsem.

Če te zanima več, te vabim, da se mi pridružiš in Objameš Sebe.
Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Kompliment…

, 0 Comments

Moj teden se je začel z enim najlepših komplimentov, kar sem jih kdaj prejela. Moj dragi je prišel do mene in mi rekel: “Dobro si to začarala. Z avtom je vse v redu, samo kabel se je iztaknil.”
Z nasmehom sem sprejela kompliment, ki je bil izraz potrditve tega, kar sem mu povedala dan prej, ko sva se v nori noči vozila iz Krka in nama je na vsakem klancu crknil avto, dokler nisem deve avta vprašala, kaj potrebuje.
Ob njenem odgovoru sem se povezala s kvaliteto, ki jo je potrebovala in jo skozi sebe usmerjala direktno v motor, kar naju je pripeljalo do doma.

Pred domom sem z mojim dragim delila, kaj počnem in takoj, ko sem preusmerila pozornost drugam, nama je avto ponovno ugasnil. To me je opomnilo, da deva potrebuje pomoč. Tisto noč sem tuhtala o tem, kakšno moč ženske nosimo v sebi in kako pomembno je, da se zavedamo tega in jo zavestno damo v prakso. Pa ne samo pri sebi ali pri najbližjih, tudi naš posel, dom ali avto lahko ustvarimo na čisto drugi ravni, če poznamo mehanizme ženske moči.

Pa ne samo to, kako blagodejno je, če dobimo potrditev in odslikavo tega, kako dragocene in pomembne smo za ljudi okoli sebe.
Da bi lahko sprejele to odslikavo, pa je umetnost sprejemljivosti najpomembnejša komponenta.

Si se kdaj vprašala, kaj je kompliment?
Poklon, pohvala… Izrečena z besedami ali z ustreznimi gestami.
In ne glede na to, kako dobro denejo in pobožajo, jih pogosto ne spustimo do sebe.

Sprejemanje komplimenta je umetnost in sprejemljivost je tista, ki jo mora ženska razviti, da bi sprejela kompliment. Vendar imamo ravno s sprejemljivostjo velike težave in tako pogosto zaradi nelagodja, ki ga čutimo ob komplimentu, le tega zavrnemo.

Pogosto s strani žensk slišim pritoževanje, da moški ne dajejo komplimentov, vendar to ne drži. Večkrat je težava na drugi strani, ker ženska komplimenta ni pripravljena sprejeti.
V povezavi s tem je lahko več vzrokov, najpogostejši pa je brez dvoma nezaupanje moškemu in iskanje kakšni so motivi za kompliment: “Kaj ima za bregom?”

Po mojih izkušnjah tovrstna zadržanost in nesprejemanje pogosto izhajata iz dejstva, da moški, sploh potem, ko smo že nekaj časa v zvezi, radi izražajo očaranost nad našimi fizičnimi atributi, nad našim telesom in videzom, kar ženski tja do poznih 20 let lahko godi, kasneje pa začnemo opažati, da nam manjka tiste ljubeče naklonjenosti in občutka, da mu je mar, ki ga lahko izrazi skozi kompliment.

V svojem odnosu sem osupla odkrivala, da moj moški ne razume, kako pomembna je ljubeča naklonjenost in njegova skrbnost, brez navezave z njegovo potrebo po izpolnjujoči spolnosti. To zelo pogosto moškim težko dopovemo, ker pri njemu naklonjenost vodi v spolnost.

Vendar je razlika med predigro in naklonjenostjo, ki ne vodi s spolnost.

Ker tega ne vemo in tudi, če slutimo, pa tega ne znamo povedati svojemu moškemu, se pogosto začnemo komplimentom izogibati, ker jih povezujemo s potrebo, ki jo ima moški. In tako na tem področju komplimentov nastane cela zmeda, še posebej, če ženska komplimente povezuje z namigovanjem na spolnost, kar zaradi varnosti izloči vse moške in ne le tvojega. Tako ženske pogosto razlagajo, da jih moški nadlegujejo, moškim pa ni jasno kaj delajo narobe.

Številne ženske se tako na komplimente odzovejo na enega od treh načinov:
1. Z odkritim napadom, kjer izražajo svoj gnev in jezo neposredno, z direktno ali posredno agresijo. Tako ženske pogosto kritizirajo ali celo prezirajo moške, ki si drznejo izraziti občudovanje ženski, skozi kompliment. Ženska enostavno ne verjame moškemu, da je njegova pohvala iskrena in se brani z odkritim napadom. “Kaj se pa greš? A se delaš norca iz mene? Nehaj se mi dobrikati! Prilizuješ se mi.” je samo nekaj izrazov, ki jih v svoj bran pogosto uporablja.
2. Z umikom in pobegom navznoter, kar v praksi pomeni, da svojo jezo ob povedanem, obrnejo proti sebi v obliki sramu in samokaznovanja. V tem primeru se ženska odzove z rdečico, pogleda v tla in se poskuša izogniti pogledu. V sebi čuti sram in to poskuša skriti. Pogosto zmanjšujejo pomen svojega prispevka s komentarjem v stilu:”Ah saj to ni nič. Tako počasna sem in pikolovska, drugi bi to naredili hitreje. Saj jaz sem naredila samo xyz.” Ob tem se pogosto primerjajo z drugimi, ter se ponižujejo same sebe.
3. Z izogibanjem in preusmerjanjem na druge ljudi ali na drugo temo. Tako svoj uspeh pogosto pripisujejo drugim ljudem ali sreči in zavračajo komplimente.

Umetnost sprejemljivosti je povezana s tem, da smo se v prvi vrsti voljne odpreti temu, kar pride in iskreno pogledati, kaj to pomeni tebi. Sprejemanje komplimentov je brez dvoma povezano z zaupanjem v sogovornikovo iskrenost in verodostojnost.

Sprejemljivost je povezana s tem, da si voljna sprejeti vse, kar je del tebe in popolna sprejemljivost je pozitivno samospoštovanje. Umetnost sprejemljivosti je povezana s hvaležnostjo, ki jo tudi izraziš: “Hvala, ker si mi to povedal. To me je resnično razveselilo.” Izjemno pomembno je, da svojo hvaležnost izrazimo na glas.

Moj dragi mi je nekoč zaupal zgodbo o vrtnici: “Pogosto moški nekaj naredi za žensko, pa to ni prepoznano in ženska ne izrazi hvaležnosti za to, kar je moški naredil zanjo, raje se namesto tega pritožuje ali izrazi kritiko, ker stvari niso bile narejene tako, kot si je zamislila ženska. To je tako, kot bi vrtnico, ki jo je moški prinesel vrgla v smeti, ker ni prave barve ali pa ni prava roža. Moški bo vrtnico prinesel samo enkrat, če jo vržeš v smeti, bo to zadnjič. Zakaj bi si povzročal bolečino s tem in se izpostavljal kritiki, če ženska noče rumene vrtnice. Pri njemu zdaj velja: “Ne mara rož.””

To mi je dalo misliti in umetnost sprejemljivosti je postala del moje dnevne prakse.

Več o umetnosti sprejemljivosti in o tem, kako različni smo si v resnici, bom delila v spletnem programu, ki ga začnemo 15.8.2016 Srečna Ženska Sije.
Če si srčna ženska, ki si želi izpolnjujoč partnerski odnos in čuti, da je iskra strasti, tisti žar med vama ugasnil, te vabim, da si več prebereš na povezavi tukaj…

Bodi SIjajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da srečna ženska sije. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

Ljubezen ni trgovina.

0 Comments

Iščem pravega moškega.
Iščem moškega, ki je xyz.
Iščem pravo ljubezen.

Izjave, ki so na prvi pogled čisto sprejemljive in v sodobnem svetu, v katerem živimo, presenetljivo pogoste. To kar razkrije pogled od blizu pa je osredotočanje na zunanji svet in pričakovanja, kakšen mora biti partner na drugi strani.
Vendar ljubezen ni trgovina.

Ne moreš imeti tega, česar ni v tebi.
Partnerstvo kreiraš skozi to, kdo si ti, s tem, kako neguješ svoj ženski in moški aspekt v sebi.

Številne ženske so danes v iskanju, v delovanju, v akciji. Trudijo se. Potiskajo stvari.
To česar se ne zavedajo je moč polarnosti in dejstvo, da to, na kar se osredotočaš, pritegneš k sebi.
Narava ženske je, da je magnetično privlačna. V resnici ti ni treba čisto nič početi. Biti pa moraš to, kdor si… ženska.

Če si rojena v ženskem telesu, tvoje telo poganjajo ženski hormoni. To v praksi pomeni, da ne glede na to, da je v tebi tudi moški aspekt, moški način delovanja izčrpava tvoje telo in zato čutiš fizično utrujenost, čustveno izpraznjenost in mentalno izčrpanost, če večji del svojega življenja preživljaš v svojem moškem delu. Tvoje žensko telo ni narejeno za moške aktivnosti, kljub temu, da ženske vedno znova poskušamo dokazati, da temu ni tako.

Vendar je na koncu vedno telo tisto, ki nam pokaže kje smo. Težave z ženskimi organi, kronična utrujenost in izčrpanost, pomanjkanje kreativnega navdiha nam pokažejo, kje smo. Pa ne le to, po navadi nam nezadovoljstvo in občutek, da smo nesrečne jasno pokažejo, da za naše čustvene potrebe ni poskrbljeno.

Namesto, da aktivno iščeš moškega, raje bodi ta Ženska, ki ti je namenjeno, da si.

Pred nekaj dnevi je znanka z menoj delila svojo zgodbo, ki jo je zaključila z besedami: »Ni res, da ni mogoče, da bi ti moški kar padel v naročje. K meni je prišel domov, na vrata. Nisem ga iskala, nisem se trudila. Vse kar sem naredila je, da sem se začela posvečati sebi, negovati sebe. Bolj, ko sem se dobro počutila v svoji koži, bolj nenavadne stvari so se mi začele dogajati. Taja, tip je prišel k meni. Resno.«

Nasmejala me je do solz, ko je pripovedovala svojo zgodbo in z veliko gotovostjo mi je zatrdila: »Zdaj vem, da je vse, o čemer govoriš res. Ženska je magnetično privlačna. Ko je v svoji energiji, se dogajajo čudeži. Jaz sem živi dokaz za to. Res se mi dogajajo čudeži.«

Ženska, ki pozna svojo moč ženstvenosti, ki vidi svojo vrednost in dragocenost svoje ženstvenosti, prepozna prebujenega moškega, ko ga sreča. Ni ga potrebno iskati in se truditi. Ni potrebno biti urejena, našminkana, oblečena kot Barbika in uštimana v piko, da bi te opazil. Ja, telesna privlačnost je pomembna, vendar bo, v kolikor se osredotočaš samo na svojo zunanjost, telesna privlačnost poskrbela za to, da imaš njegovo pozornost, ne pa tudi srca.

Ženska, ki je zadovoljna, srečna v svoji notranjosti in izpolnjena, sije.
Ta sijaj, ta magnetična privlačnost moškega navdihneta, da je do tebe pozoren, da ti je naklonjen in izrazi svojo skrbnost. To je tisto, po čemer hrepenimo ženske.

Ljubezen ni trgovina.
Ni daj dam.
Ni, če jaz dam tebi to, daš ti meni to.

Del ljubezni je zaupanje, negovanje, odprtost, stabilnost, nežnost.
Najprej moraš ljubiti sebe, da bi temu pritrdil tudi zunanji svet.
Ko si v stiku s sabo, s svojo žensko esenco, znaš ustvariti prostor za čarovnijo in za partnerstvo.
Vse se začne v tebi. In nato to, kar je v tebi, iz sebe deliš z ljudmi in s svetom, na sijoče ženstveni način.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da srečna ženska sije. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

Moški se odziva na žensko…

0 Comments

Ena najbolj frustrirajočih stvari za žensko je brez dvoma moški, ki se umakne in s tem ogrozi občutek povezanosti med njima. Povezanost je ena tistih stvari, ki je za žensko preživetvenega pomena. Ko je povezanost ogrožena, smo ženske pripravljene narediti marsikaj in pogosto gremo v ugajanje in želimo moškemu ustreči. (Moj dragi je ob tem komentiral, da je to ženski pogled na stvari, ker moški stvar doživlja čisto drugače.)

Vendar takrat, ko ženska ustreže, čuti praznino v sebi in iz te praznine bo od moškega pričakovala, da bo naredil nekaj, kar jo bo izpolnilo, jo osrečilo. Pričakovanja pogosto vodijo v razočaranja. In razočarana ženska bo moškemu vedno znova dala vedeti, da ji to kar je naredil, ni bilo všeč, da je ni osrečilo.

Moški je ob tem zmeden v sebi. Ženska mu je dala prostor, da on izbere in zdaj ni zadovoljna z njegovo izbiro. Ni mu dala koristih informacij na voljo in zdaj ga obtožuje za nekaj, česar sploh ni vedel.

Moški se v čustvenem oceanu ne znajde preveč dobro.
Moški enostavno potrebuje več časa, da integrira in razume vodno realnost čustev. In razumevanje čustev ni nekaj, kar bi se zgodilo spontano, še posebej na sredi vroče čustvene debate. Moški potrebuje prostor, potrebuje občutek svobode, da prepozna, kaj se je zgodilo, tako znotraj njega, kot tudi v osebi na drugi strani.

Ne gre za to, da je moški nezrel, ker se v čustveni realnosti ne znajde, kar je pogosto očitek ženske, bolj gre za to, da je neizkušen.

Moški je soočen s pričakovanji in pritiski glede čustev, ki so pogosto kontradiktorni in ustvarjajo zmedo. Moški, ki se prebuja v svojo čustveno občutljivost se uči. Začetnik je, dela napake, včasih ogromne, včasih zabavne. Moški potrebuje čustveni zgled, kako živeti in delovati v čustvenem svetu na zdrav način.
Pomembno je, da ženska razume, da je moški na čustvenem nivoju pogosto začetnik s čudovito namero, da se približa in objame svojo žensko.

Moški si želi intimnega partnerstva z žensko. Intimnost je globoka povezanost, globok dušni stik, vendar moški enostavno ne ve, kako to narediti. Ko je soočen s čustvenimi situacijami, se moški pogosto vede kot popolni začetnik. Da bi se moški resnično počutil udobno v svoji koži in sprejel svojo čustveno naravo, to od moškega terja rast.

Ženska ima običajno veliko izkušenj s plovbo po svojem notranjem čustvenem svetu, česar ne bi mogli reči za moške, ki jih družba še vedno ne usmerja v to, da bi izražali to, kar čutijo. Še vedno poslušamo, da veliki fantje ne jokajo, da naj se zbere, zagrize v kislo jabolko in naj bo dedec, pa naredi to kar se pričakuje od njega.

Ženska je družbeno sprejeta kot čustveno in občutljivo bitje.
Ona je dobra opazovalka, poslušalka, prepoznava in izrazi svoja čustva, prepoznava čustvena stanja drugih ljudi, medtem, ko se od moškega pričakuje, da je trden kot skala, da ščiti in ubija, če je potrebno, da bi zavaroval svojo družino. Pričakovanje, da bo nekdo sposoben ubiti na eni strani, da bi zaščitil svoje najdražje se izključuje s tem, da naj bi bil tudi čustveno občutljiv.

Za večino moških mojstrstvo v čustveni domeni pomeni, da čustva zatrejo, jih skrijejo za masko stoicizma, jih potlačijo ali se popolnoma ločijo od tega, kar čutijo. Brez dvoma je potreben čas, da moški odkrije subtilne čustvene tokov v svoji notranjosti in spozna njihovo delovanje, njihov vpliv na njegov lastni jaz in na ljudi, ki ga obdajajo.

Moški mehanizem, kako se sooča z bolečino je umik. Umik v jamo moškemu omogoči integracijo izkušenj, vpogled v dogajanje znotraj njega in razumevanje, kako se bolje odzvati v prihodnosti.

In ko je moški soočen s srdom ženske, se bo pogosto odzval skozi edino, v njegovem otroštvu sprejemljivo čustvo, z jezo. Jeza je eno redkih čustev, ki je moškim dovoljeno, da ga čutijo. Konec koncev moški mora čutiti jezo, če naj ubija. Vendar jeza v odnosu z ljubljeno žensko ustvari številne težave; krivdo, sram, občutke strahu in občutek, da je zguba. Kajti moški se zaveda, da so ljudje ranjeni, kadar izraža jezo.

Ženska je tista, ki je zgled in ki ustvarja prostor, v katerem se moški počuti dovolj varno, da se odpre in je čustven. Moški so mi povedali, da je ena tistih stvari, po kateri hrepenijo bolj kot po čemer koli drugem, čustveno stabilna ženska.

Čustveno stabilna ženska omogoči moškemu, da se spozna s svojimi čustvi in jih razume.

Globina razumevanja, ki jo ima čustveno stabilna ženska v sebi, do svoje notranje čustvene pokrajine, mu daje občutek varnosti, da razkrije in izrazi svoje čustvene globine. Ženska, ki je čustveno stabilna, prinaša to stabilnost v partnerstvo. Prebujeni moški bo prepoznal dragocenost varnega prostora, ki ga ženska ustvarja in bo naredil vse kar je v njegovi moči, za rast, napredek in spuščanje v globine svojega duha s polnim samozaupanjem.
Ko moški ve, da ženska ne bo svojega nezadovoljstva projicirala nanj, temveč se bo s stvarmi, ki se prebujajo v njeni notranji čustveni pokrajini, soočila sama, brez potrebe po iskanju krivca ali reševalca zunaj sebe, se bo lahko sprostil in ji bo priča.

V idealnem svetu naj bi moški sam spoznal svoj notranji čustveni svet in usvojil čustveno mojstrstvo. Vendar je realnost takšna, da vsi potrebujemo vodnike, mentorje, ki pospešujejo proces mojstrenja in pomoč osebe pri plovbi v kaotičnih in misterioznih čustvenih vodah je več kot dobrodošla.

Ženska, ki je negotova glede svojih čustev in bo na moškega, ki se umakne, gledala kot na grožnjo, bo moškega blatila, ga diskreditirala, bo šla v svoje preživetvene mehanizme boja. S tem bo dosegla ravno nasprotno od tega, kar si želi. Ko je moški soočen z agresijo, se odzove z agresijo in nasiljem. Gre v boj ali v beg. Če napadeš moškega, ki poskuša odpreti svoje srce, se bo odzval iz svojih preživetvenih mehanizmov. Ujeta vsak v svoje preživetvene mehanizme, partnerja porušita ravnovesje v odnosu, ki se morda nikoli več ne bo opomogel od destruktivnih teženj

Nežno razumevanje in sočutno sprejemanje moškega, s strani ženske, bo ustvarilo sveti prostor za zdravljenje in poglobitev odnosa.

Ženska sposobnost negovanja je sprejemljiva in omogoča naravno rast. Negovanje je povezano s potrpežljivostjo.
Tako kot seme potrebuje čas in plodno zemljo, toplo sonce, vodo, ter hranila, da zraste v polnosti in zacveti, moški, ki se uči, kako objeti svojo globoko resnico, potrebuje čas, da v polnosti stopi v svoj polni potencial.

Cenjenje moškega, praznovanje moškega, ki želi razkriti, začutiti in zaživeti svojo občutljivo stran, je s strani ženske neprecenljiva. Pomembno je, da prepoznaš kot ženska, koliko poguma je potrebno na moški strani, da se sooči s pričakovanji družbe in programi, ki so mu bili predani skozi generacije pred njim.
Moški, ki se je voljan spoznati svojo dušo in razgaliti svojega duha z ranljivim zaupanje je izjemno pogumen. Izkaži spoštovanje, čaščenje njegovega duha, bodi hvaležna za njegovo senzitivnost v meri, ki jo je sposoben v tem trenutku.

Kajti moški, ki je voljan odpreti svoje srce, je resnično bojevnik srca. In svoboda je kvaliteta, ki je bojevniku srca najpomembnejša. Več o tem, zakaj moški potrebuje svobodo, lahko prebereš v članku tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da srečna ženska sije. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

Prebudite svojo žensko moč

, 0 Comments

Zapisala : Mateja Blažič/revija Bodi zdrava
Objavljeno na njena.si

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti in ustvarjalka Akademije Divine Femme, ki vas v 9-mesečnem potovanju popelje na pot osupljive transformacije sebe kot ženske, pa tudi kot partnerice, ljubimke, mame. Razkrila nam je, zakaj ženske potrebujemo znanje o odnosih in odkrivanju svoje ženske moči, predvsem ker živimo v storilnostno naravnanem moškem svetu, v katerem nas ni nihče naučil, kako lahko zasijemo in uresničimo poslanstvo svoje duše.

Za kaj sploh gre pri razcvetu ženske?

Razcvet ženske temelji na spoznanjih iz prakse. Vse ženske v življenju potujemo skozi razcvet. Ženska je kot popek. Ko je bolečina tega, da si v njem, močnejša od strahu pred tem, da se razcvetiš, si pripravljena na razcvet. In zanimivo je, kako vstopamo v ta razcvet. Ženskam so povezovanje in s tem odnosi izjemno pomembni, zato se prilagajamo in se trudimo ustreči drugim. In ker imamo tudi zelo razvito intuicijo, jo uporabljamo za prepoznavanje želja drugih in jim pogosto damo to, kar potrebujejo, preden sploh izrazijo svoje želje. Smo skrbne, se razdajamo, potem pa večina pride do točke, ko prepoznajo, da so se razdale do mere, da ne vedo več, kdo so.

To čustveno prebujenje se običajno zgodi med 28. in 33. letom. V prehodu v trideseta leta se neko jutro zbudijo in ni jim jasno, kje so, kdo je zraven njih, kakšno življenje živijo. Zbudijo se v pomanjkanje čustvene povezanosti s seboj in ljudmi okoli sebe. To je izjemno dramatičen prehod v življenju ženske, tudi zame je bil.

Veliko jih okoli 33. leta ugotovi, da niso zadovoljne s tem, kar imajo, a kaj lahko naredijo? Do takrat si ustvarijo kariero ali družino, in ko se pojavi nezadovoljstvo, jim ni jasno, kaj ni prav, ker imajo vse, kar so želele. In od tod prihaja še večja zmedenost; kaj se dogaja, saj bi morala biti srečna, a od kod potem notranja praznina in nezadovoljstvo. Večina potlači to prebujenje, ker ne ve, kaj se dogaja. A do 40. leta vse bolj in bolj v ospredje stopa hrepenenje ženske duše po razcvetu.

Ko je pri 33. letih razpadlo moje življenje, čeprav sem imela po merilih družbe vse, kar sem želela, sem to krizo prepoznala kot drezanje duše, da se razcvetim. In v prvi fazi razcveta se moraš odpreti, narediti prostor za nove stvari. Čeprav se je glede na prtljago iz otroštva in prednic včasih strašljivo odpreti, ker se oklepamo doseženega, varnosti, statusa, je to nujno narediti. Varnost je ženski namreč izjemno pomembna, je ključna, in običajno to varnost iščemo prav v odnosih.

Kako pa je to pri samskih ženskah?

Izziv sodobne ženske je v tem, da je to osvobajanje ženske, ki ga je sprožilo gibanje feminizma, osvobodilo moški del v ženskah. Z zelo odločnimi koraki so stopile v moški svet. Ker pa imamo ženske sposobnost, da vse, česar se lotimo, res izmojstrimo, smo izmojstrile moški način delovanja. Tako smo v svetu tekmovalnosti, da dosežemo, kar si zamislimo, in gremo za tem. Ženske pa smo toliko vztrajne, trmaste, da ko se zavežemo nečemu, gremo pogosto čez sebe. To je glavni problem sodobnih žensk, ker se ne zavedamo, koliko nas to stane.

Ko deluješ v moškem svetu, ki ga poganja hormon testosteron. Ženske ga nimamo veliko v telesu. Zato večina žensk za vsakdanje rezultate živi na adrenalinu. Okoli 40. leta, če ne prej, pa zato izkušamo izgorelost, izčrpanost nadledvične žleze, imamo težave z delovanjem, depresijo. Pri ženski pri 40., ko začne hormonski sistem prehod v menopavzo, se to pozna na organih, boleznih rodil, prsi, boleznih srca in ožilja, izčrpanosti telesa, ki ne zmore dohajati, kar bi ženska želela. Izjemno bogato obdobje imaš lahko do 40. leta, a te vse počaka za vogalom.

Začne se z izjemnim občutkom osamljenosti, ko, čeprav imaš okoli sebe ogromno ljudi, uspešne ženske poročajo o osamljenosti, čustveni nepovezanosti, ne zmorejo ustvariti globoke intimnosti v katerem koli odnosu, po kateri hrepenijo. Ne le v partnerstvu, večina žensk, ki imajo težave s pomanjkanjem intimnosti v odnosih, deluje v svojem življenju na površini. Kajti v resnici je moški tisti, ki vodi v globino, potrebuješ ga, da te pelje v globino, sicer živiš plitko, prazno življenje. Ker hrepenimo po globinah, nam je težko, zato iščemo nadomestke, polnimo praznino s hrano, televizijo, odvisnostmi, ki nam pomagajo zapolniti praznino v sebi. Vse te stvari samo povečujejo nezadovoljstvo, občutke neizpolnjenosti.

Če ne prej, je ženska pri 42. močno soočena s tem, kaj je v življenju naredila zase, kaj je, kateri pečat je pustila v svetu. Štirideseto leto je prelomno, ker ti hormonski sistem ne dopusti več, da kar si prej spravljala pod pokrovko, še naprej skrivaš. Če nisi voljna slišati, trpi telo. Tu se začne, če se ne poslušaš, se to pozna na telesu.

Potem je nujno imeti moškega v življenju?

Moška esenca ustvari polarno nasprotje ženski esenci. Pogosto gremo v njihov svet, moško esenco izmojstrimo, žensko pa zapustimo. Toda dalajlama je rekel, da je zahodna ženska tista, ki bo rešila svet. Zakaj? Prvič, ker smo se osamosvojile in izmojstrile moško esenco in imamo zdaj možnost povezati ta svetova v sebi, da lahko, če stopimo v svoj ženski del, dosežemo harmonijo v sebi. Izziv je v tem, da v resnici ne poznamo ženskega načina delovanja, zato ne moremo ustvariti harmonije. Prav s tem, ko vstopimo v svojo žensko esenco, pa postanemo tudi zgled za moškega, kako lahko oni objamejo ženski del, animo v sebi.

Drugič pa drži, da imamo na zahodu možnost svobodne izbire in odločanja, da lahko v polnosti zaživimo svojo vizijo, namen, lahko dosežemo tisto, za kar smo se rodile, zato je na nas odgovornost, da to naredimo. Zakaj imeti moško esenco v življenju? Moški predstavlja zavest, ženska pa življenje. Izjemen izziv žensk je, ker je moški vedno tisti, ki penetrira materijo. Na fizični ravni v spolnosti moški penetrira žensko telo in na duhovni ravni zavest vedno penetrira, vstopa v materijo. Izjemno velik izziv je, ker se temu upiramo in tega nismo voljne sprejeti.

To je drugi korak v razcvetu, da moramo sprejeti oziroma prepoznati umetnost sprejemljivosti. Sprejemljivost ima na eni strani penetracijo, ta vidik moške zavesti, ki vstopa, da pa lahko vstopi, se mora ženska odpreti in sprejeti. Z možem sva se pogovarjala o tem, pa sem trdila, da ko moški osvaja žensko, mora on narediti nekaj zanjo, on pa je trdil, da to ne drži. Ko govorimo o začetkih odnosov, je vedno ženska tista, ki odpre vrata. Ni mi bilo jasno, ampak v resnici ženska povabi moškega, da vstopi v njen svet, naredi prostor za moškega. Če ga ne naredi, moški lahko vstopi samo na silo, česar pa običajno ne želijo.

Težava samskih žensk je, da so toliko v moški energiji, da se ne zmorejo odpreti in sprejeti, dovoliti moškemu, da vstopi. Kot pri magnetu se enaka pola odbijeta in se ne privlačita. Narava ženske je, da je sprejemljiva, se odpre in sprejema, izziv v sodobnem svetu pa, da bolj cenimo dajanje kot sprejemanje. Dajanje nam je vrlina, kar spet kaže na to, kako je moška paradigma bolj cenjena, ker je dajanje njen del. Dojela sem, da ima moška paradigma polarnost jemanja in dajanja. Ti moraš nekje vzeti, da lahko daš, in ženske smo izmojstrile to, da jemljemo sebi, da lahko dajemo drugim. Ženske jemljemo v svojem notranjem svetu energijo, denar, pozornost, da dajemo drugim, ker se tega ne zavedamo, pa se izčrpavamo. Ženska paradigma ima za osnovo sprejemanje; ti se moraš odpreti in sprejeti, da lahko deliš.

Če sva spet pri samskih ženskah … Ampak, ko to narediš, se ti pa ‘prilepi’ kaj, česar ne želiš, nefunkcionalni moški.

Odnos, ki ga imaš s svojim notranjim moškim, se odslikava v zunanjem moškem. Dokler ne pozdraviš odnosa z notranjim moškim, ki izvira v odnosu z očetom, boš ta odnos vedno znova preigravala v zunanjem svetu. Ciklu ne moreš uiti, lahko se le sprijazniš s svojimi notranjimi ranjenostmi, otroškimi strategijami, s katerimi si dobila pozornost očeta in ljubezen mame. Večina žensk v partnerstvih v prvi fazi predeluje otroške ranjenosti. Večino jezi, da ko se spustim in odprem in si dopustim, da sem, kar sem, je prva stvar, ki se zgodi, da v ospredje pridejo ranjenosti, nepredelane stvari, ki jih skrivamo v notranji senci. Ko se odpreš, ko rečeš ‘odločila sem se, da se bom sprejela, ljubila, negovala’, ko se odločimo, da bomo prijazne s seboj, na površje pride, kar je boleče, in s tem se ne moremo sprijazniti. To je naraven proces, ki poteka, ko si dopustiš, da se odpreš, sprejmeš ljubezen, iz tvoje notranjosti pride na površje, kar potrebuje ljubezen, sprejemanje.

Po prvi fazi zaljubljenosti sledi faza razčiščevanja oziroma zdravljenja, na površje pridejo ranjenosti, odnos z očetom, prejšnje zveze, bolečina ob tem pa zahteva, da temu nameniš pozornost in sprejmeš. Ker pa se tega bojimo in ne vemo, kako to sprejeti, saj nam rešitev ni bila predana s strani žensk v našem življenju, se zapremo, namesto da bi ostale odprte. Mehanizem ženske je, da se odpiramo in zapiramo. Nekaj, česar moški nikakor ne razumejo. Kaj se dogaja? V enem trenutku je prijazna in odprta, v naslednjem intimnosti in čustvene povezanosti ni več. Moj mož temu pravi, da je čustvena povezanost nekaj, kar zna ustvariti ženska, moški tega ne zna. Moški je v čustvenem svetu izgubljen, to ni njegova domena. Zato se moški umakne, ko začne ženska govoriti o čustvih, ker ne ve, kaj s tem početi, zanj je to nepotreben balast. Ženskam pa, ker gledamo na moške kot na poraščene ženske, nam enake, ni jasno, kako da tega ne razumejo, ne poslušajo. Moj mož to razlaga takole: če imamo vsi šum, ki moti notranjo praznino, ko začne ženska razlagati o svojih čustvih, to poveča šum v moškem življenju. To je tista situacija, ko te moški stekleno gleda in vidiš, da nima pojma, kaj se dogaja.

Izziv sodobne ženske se je naučiti komunicirati z moškim, prepoznati, kako smo si različni. Če želiš priti v njegov svet in mu res povedati, kaj potrebuješ, mu moraš to povedati na njegov način, da bo razumel. Izziv je v tem, da se v čustvih ženske izgubljamo. Ko je boleče in se čustveno prebudimo, ugotovimo, kako smo se v zaljubljenosti prilagodile moškemu, ker je bil tudi to izziv, ker toliko hrepenimo po odnosih, povezanosti, da smo se bile voljne prilagoditi.

Na začetku zveze poskušamo na primer ženske ugotoviti, kakšne so bile njegove prejšnje ženske, kaj ima najraje pri ženski, kaj si želi, in se začnemo prilagajati – in smo se voljne do te mere, da popolnoma zanikamo svoje življenje, prekinemo odnose s prijateljicami, menjamo službo, podobo, vse smo pripravljene narediti, samo da bi imele odnos. Ko pride faza prebujenja, se prebudi zamera v ženski, ker ugotovi, do kolikšne mere se je bila pripravljena prilagoditi in tega v čustvenem smislu ni dobila nazaj v enaki meri, kolikor je dala, se razdala. In ko imaš take izkušnje za seboj, take odnose, se velikokrat upiraš iti v odnos, ker je bolečina prevelika, da bi tvegala in šla vanj. Torej smo raje samske in rečemo ‘hvala lepa’. In vendar se vse začne v odnosu s seboj. Moja izkušnja je, da ne glede na to, kam greš, sebe in svoj paket neseš s seboj. Če imaš za seboj serijo bolečih neizpolnjujočih odnosov z isto rdečo nitjo, če tega ne transformiraš v sebi, vedno preigravaš isto zgodbo.

Velika bolečina samskih žensk je v odnosih, ki jih ne izpolnjujejo. V odnosih pričakujejo, da bi se moral spremeniti moški. A to je projekcija. V resnici moraš ti sprejeti pri sebi, kar te boli, žuli, kar je tisto, kar s seboj nosiš od otroštva in se s tem ne spogledaš, ker iz tega ustvarjaš vse odnose. Moje prebujenje se je zgodilo, ko sem bila prvič noseča. Spoznala sem, da ni dovolj, da delam na sebi, če vedno znova pogrnem na partnerstvu, na testih vsakodnevnega življenja, ker se nisem voljna spogledati s temi stvarmi in jih samo potlačim v sebi.

Če stvari ne rešiš v sebi, pa jih predaš naslednji generaciji. Moja motivacija je bila, da se vse to, pridobljeno s strani prednic vseh generacij, z menoj konča in tega ne želim predajati naprej. Vrgla sem se v raziskovanje. Vsakič, ko naletim na mino, ki je izjemno boleča, vztrajam in se spoprimem s tem. Eno od mojih spoznanj pri tem je tudi, da moramo nehati delati na sebi – za ženske je ključno, da želimo negovati sebe. Z moškega vidika smo nasilne nad seboj, ker hočemo z voljo stvari zaključiti, jih dokončati, ko stvari moramo narediti, to je treba rezati, na moški način pristopamo do sebe …

Ko sem začela delati z notranjim otrokom, sem opazila, koliko sem se ranila s tem načinom. Na silo, z voljo, ker sem se odločila, sem želela spreminjati stvari. A izziv v partnerstvih, ki jih gledam, je, da ko ženska zapre vrata, moški poskuša na silo vstopiti. Od tod nasilje; ko se ženska zapre, se lahko penetracija zgodi samo na silo. Ko je zaprta, zavest poskuša vstopati na silo.

Torej, ko se zapreš in se ne ukvarjaš več z odnosi, na vso silo pride nazaj nepredelano?

Gre za projekcijo. Ko si rečeš ‘zdaj se bom pa odprla in sprejela’, pridejo zanikani deli tebe. Instinktivni način, kako se s tem spoprijemamo, izhaja iz naših plazilskih možganov, iz načela preživetja, ki pozna štiri odzive: lahko se borimo s tem, bežimo, zmrznemo in damo glavo v pesek kot noj in se delamo, da to ne obstaja, torej to zanikamo ali omedlimo in smo nezavestni. Večinoma, ko smo soočeni s temi izzivi v sebi in jih projiciramo v svet, se soočamo skozi te štiri odzive. Ali se borimo s tem, grizemo, zbežimo, se nočemo ukvarjati s tem, gremo v odvisnosti, s katerimi polnimo praznino, ustvarjamo zaščito, da nekaj ne more do nas …

Velikokrat, ko polnimo ‘blazino’ s hrano, nam maščoba služi kot zaščita. To so obrambni mehanizmi, ki nam služijo, zato ne moreš shujšati, dokler se ne pomiriš s svojim notranjim otrokom. Lahko na silo poskušaš, a vedno znova vse pride nazaj, ker dokler ne pozdraviš vzroka, je to tvoj obrambni mehanizem, ki ti služi, in se boriš proti sebi. Napadaš sebe, hočeš si vzeti nekaj, kar potrebuješ, da te ščiti pred bolečino. Ali greš v zanikanje. To ne obstaja, to ni del mojega življenja. Ali v otopelost, da ne čutiš nič. Ampak potem tudi ne čutiš radosti v življenju. Ko se zapre za eno, se zapre vse.

Kaj pa preigravamo v energetskem smislu? Kako se čutimo v odnosih, kako delujemo?

Vse, pred čimer bežiš ali se boriš, vedno znova pritegneš v življenje. Vesolje ti daje izkušnje, ti pripelje ljudi, s katerimi imaš na duševni ravni dogovor, da ti pomagajo, da se prebudiš in vidiš, kar skrivaš v sebi. Če ne vzameš lekcije, greš še en krog, tvoja duša uporabi vse večje kladivo. Nekateri se nikoli ne zbudijo, gredo po poti bolezni in odidejo s planeta. Gre za energijsko ujemanje. Vse, kar je znotraj tebe, privlači v tvoje življenje, kar je v tebi.

Bistveno je, da moraš ti postati ta ženska, ki ima ta harmoničen odnos, ki si ga želiš v življenju. Postati, biti moraš ta ženska, ki ima vse, kar si želiš. V tem je največji izziv, ker nismo voljne postati ta ženska, ker se moraš za to soočati s seboj, narediti alkimijo notranjega svinca v zlato svoje duše. Se spoprijeti s strahovi, bolečinami, ki so del mehanizma, ki ti služi. Ni ti treba preigravati, moraš se zavedati tega, da je to del tvojega življenja, in sprejeti. To rada primerjam s tem, da imamo igrišče, na katerem igramo igro svojega življenja. Smo glavni igralec, kostumograf, režiser, producent, vse. Arhetipi na tvojem notranjem igrišču so tisti, ki jih ti izbiraš zavestno ali nezavedno. Lahko je v ospredju žrtev in skače v igre, lahko saboter, ker sabotiraš priložnosti zaradi svojih strahov, a je vse to tvoja izbira. Zavedno ali nezavedno, ampak je izbira. Ko govoriva o žrtvi, moraš stoodstotno sprejeti odgovornost za svoje življenje, za to, kar ustvarjaš, nehati igrati žrtev in namesto senčnega dela žrtve, ko so vsega krivi drugi, lahko v notranji alkimiji preobraziš svinec žrtve in začneš igrati zmagovalca. Zlati del žrtve je namreč zmagovalec … notranji zmagovalec, ki vedno znova postavlja sebe na prvo mesto in prevzema odgovornost za vse, kar ustvarja.

Moraš torej postati ženska, ki ima ta harmonični odnos s seboj.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da srečna Ženska sije. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

«< 4 5 6 7 8 >»