Preobrazba

stres

Ali tvoj stresometer kaže rdeče?

Nič v našem življenju na nas ne vpliva globlje, tako telesno kot čustveno, kot naši odnosi z drugimi ljudmi.

Nevrološke poti, ki nas silijo v povezovanje z drugimi, nastanejo v naših možganih v zgodnjem otroštvu. Izkušnje, ki jih imamo v tem kritičnem obdobju, bodo vplivale na krogotoke v našem živčnem sistemu, ki se razvijejo in ostanejo z nami za vse življenje. To, ali si nagnjena k rdeči coni ali k zeleni na tvojem stresometru, pa določa tvoja biologija, ki je naravnala svoje barometre že zelo zgodaj v tvojem življenju.

Tvoja sposobnost za uspešno življenje, ne glede na to kaj je zate uspeh, je v veliki meri odvisna od tega, kakšne odnose imaš z drugimi ljudmi.

In če je ta del tvojega življenja nezadovoljiv, je edini način, da popraviš stare krogotoke, ki določajo tvoje sedanje odnose ta, da razkriješ in ugotoviš, kako so bili tvoji možgani v tvoji mladosti naravnani.
Med adolescenco in po njej te privlačijo partnerji, ki ti omogočijo, da obnoviš in ozdraviš nerazčiščena čustvena vprašanja iz otroštva. V naši kulturi svoja najgloblja hrepenenja izražamo v ljubezenski zvezi. Zato je vsaka od teh zvez kot mikroskop za naš čustveni krogotok.

Tvoji intimni odnosi, bolj kot vsi drugi vidiki tvojega življenja, razkrivajo stare rane.

Bolečina je zaveznica, ki te opominja, da pogledaš kaj v tvojem življenju ne deluje. In bolečina mentalnega telesa je strah. Številne ženske poskušajo svojo bolečino zmanjšati tako, da se primerjajo z nekom, ki mu gre veliko slabše. Kajti skozi logični del naših možganov vedno najdemo dober razlog, zakaj se nimamo nad čem pritoževati.

Vendar je dejstvo, da ima limbični del možganov, ki ima v svoji domeni čustva veliko močnejšo in bolj zapleteno povezavo z našimi notranjimi organi, kot so srce in žilni sistem, kot jo ima področje, povezano z logičnim, razumskim razmišljanjem. Številne ženske s katerimi prihajam v stik (tudi sama sem bila na tej isti poziciji) mi povedo, da se v svojem življenju nimajo nad čim pritoževati in vendar so nesrečne.

Ker se v takih situacijah tako rade primerjamo z drugimi, zato velikokrat obtičimo v svojem razumu in se ne premaknemo skozi proces preobrazbe.

Ni dovolj, da se o čustvih pogovarjamo. Da bi prišlo do ozdravljenja, jih moramo izkusiti. Predati se moramo svojim čustvom jeze in strahu, jih spoznati, tako, da jim dovolimo, da nas preplavijo. Le tako lahko zacelimo svoje življenje, da si priznamo, da sta bolečina, žalost in jeza del nas. Potrebno je prepoznati in si priznati, da je vse del nas, da je vse eno. In tukaj je ključno, da spoznamo in zavestno uporabimo naravni tok čustev, ki nam je na voljo.

Naše celice poznajo dva načina delovanja, ki sta zelo naravna – stres in umirjenost, vojno ali mir.
Kadar smo v stresu, celica vso svojo energijo usmeri v ovojnico in se pripravi na branjenje celice pred napadalci. Kadar smo umirjeni, je to znak za naše celice, da energijo usmerijo v jedro celice in se pripravijo na regenerativne procese. Skratka lahko smo v vojni ali v miru, izbira je vedno naša. Ena od interpretacij je tudi taka, da ko smo v coni zelene, so naši možgani v fazi zavestnega izbiranja, pripravljeni na soustvarjanje in sodelovanje. In ko so naši možgani v rdeči coni smo v reakciji.

Ko tvoj stresometer kaže rdeče, imaš na voljo samo tri odzive – boj, beg ali zamrznjenost.

Res je, da sta oba načina naravna, vendar je dejstvo, da te, ko si v zeleni coni, to nič ne stane. Medtem, ko te zadrževanje v rdeči coni, pogosto drago stane. Načeta je tvoja dobrobit, zdravje in dolgoživost. Stanje umirjenosti aktivira parasimpatični živčni sistem, obnovo telesa in umirjen, ter srečen um. Kadar pa si v stanju, ko se želiš izogniti grožnjam zunanjega sveta, ali se ukvarjaš z izzivi v odnosih, se aktivira simpatični živčni sistem, ki pozna odziv boj ali beg in stresni hormoni kot je kortizol preplavijo tvoje telo.

Dejstvo je, da se v takem stanju pripraviš na napad ali branjenje, in izkušaš strah, skrbi in iritacijo. Žal se s stresom ne moreš pomiriti tako, da ga poskušaš spremeniti, ga zajeziti, ali skriti sama pred seboj. Energija, ki je ujeta v čustvenih tokokrogih nikamor ne izgine, ne more se kar izničiti, to kar lahko z njo narediš zavestno je, da jo preusmeriš, preliješ tja, kamor jo želiš usmeriti.

PMS in stopnjevanje simptomov v obdobju predmenopavze, so tvoje notranje vodilo, ki te skuša opozoriti na spremembe, ki jih je potrebno vnesti v svoje življenje. Če nisi pozorna na vprašanja, ki se v letih redne menstruacije pojavljajo vsak mesec, se bodo s tem, ko postajaš starejša, simptomi stopnjevali.
Povprečna ženska ima do menopavze okoli 480 menstruacij in 40 sezonskih ciklov, kar pomeni okoli 500 poročil o napredku. Vsako PMS vprašanje je povezano z večjo in globljo potrebo, ki ni zadovoljena. Nerazsodnost, ki jo povzročajo hormonske spremembe v tem obdobju in kasneje v obdobju menopavze, so povezane s spremembo na možganih tako, da dobi ženska bolj ostro oko za neenakosti in nepravičnost.

V ženski se začnejo dvigati vse njene potlačene želje in ustvarjalnost, vsa hotenja, ki so kot vulkan, ki želi izbruhniti.

Če ta vulkan ne najde izhoda navzven – če je ženska zaradi miru doma ali v službi tiho in zadržuje izražanje svojih kreativnih nagonov – je to kot bi zamašili ventil na ekonom loncu. Nekaj mora popustiti in najšibkejši člen je lahko telo, kar se odrazi na zdravstvenem področju, lahko je čustveno telo, kar se odrazi na odnosih ali mentalno telo, kar se odrazi skozi depresijo in negativno perspektivo.

Težave kot so prizadetost in užaloščenost ob banalnem dogodku kot je npr. če mož ne vzame iz omarice tudi tvoje skodelice za kavo so na prvi pogled morda smešne, vendar to kaže na globlje potrebe za katere se ne zmeniš; potrebo po več pozornosti, več skupaj preživetega časa. Ko teh potreb ne priznaš, začne telo čedalje glasneje kričati, da pritegne tvojo pozornost. In to je priložnost za vpogled vase.

Če se temu stresu, ki se pojavlja v tvoji notranjosti ne nameniš potrebne pozornosti, bo pritisk, ki se v notranjosti ustvarja, po vsej verjetnosti poiskal pot na prosto preko katere od bolezni, ki so pri sodobni ženski zelo pogoste; bolezni srca, rodil ali prsi, ali skozi depresijo. Tvoje zdravstveno stanje in sreča sta bolj odvisna od tvojega zaznavanja življenjskih dogodkov okoli tebe kot od samih dogodkov. In ravno zaradi tega imamo v vsaki situaciji, ki se izkaže za stresno, vedno priložnost, da svoje stresne tokokroge v živčnem sistemu preobrazimo v tokokroge radosti.

Vendar do spremembe lahko pride le, ko razumeš, kaj je potrebno storiti.
Na svojih druženjih za ženske vedno predstavim piramido, ki je sestavljena iz štirih enakovrednih delov in zajema naše zavedanje, razumevanje, čutenje in izkušanje. Vsi štirje aspekti naše življenjske piramide so enako pomembni v našem procesu preobrazbe.

Vprašati se moraš, zakaj čutiš takšna čustva, kot jih čutiš, izbiraš takšne partnerje kot jih izbiraš in ravnaš tako, kot ravnaš. Odgovor leži v najzgodnejših življenjskih izkušnjah, ki so bile graditeljice tvojega živčnega krogotoka in še danes živijo v tvojih celicah.

Osnovna obramba pred neprijetnimi čustvi je izogibanje.
To pribežališče se običajno dobro obnese do prihoda v menopavzo, ko se hormonska sprememba gledišča in spremljajoče spremembe v možganih zarotijo in prikličejo na površje vse zakopane travme in nerešena vprašanja, ki se izrazijo s telesnimi simptomi, ki jih ni mogoče spregledati. Če ne prej,je menopavza tista, ki žensko oskrbi z energijo, sposobnostjo osredotočanja, jasnostjo in pogumom, da spremeni tudi najgloblje zakoreninjene vzorce.

In vendar ni potrebno čakati do menopavze, da bi se soočila s svojimi notranjimi nerazrešenimi zadevami. Vsak menstrualni cikel ali prehod letne energije, kot je začetek letnega izdiha, ki se začne s 1.2., nam prinaša priložnost, da preobrazimo ranjenosti v sebi.

Naravni tok čustev nas vodi iz jeze v prijaznost. In pomladna energija rasti nas spodbuja in nam omogoča, da se skozi ta premik v sebi premikamo lahkotno. Zato ta izjemni čas v letu izkoristi za premik iz jeze v prijaznost in preobrazi svoje notranje tokokroge stresa v tokokroge radosti.

Pet načinov, kako lahko zmanjšaš svoj stres:

1. Pij Tulsi čaj. Tulsi je adaptogena rastlina in pomirja stres ter podpira obnovitvene procese v telesu. V Indiji jo že več kot 5000 let uporabljajo kot zdravilni balzam za telo, um in duha.

2. Globoko dihaj. Počasno dihanje umiri živčni sistem in pomaga nižati stres.

3. Gibaj se. Telesna aktivnost pomaga in zato izkoristi prosti čas za sprehode.

4. Dovolj spanja. Telo se regenerira med spanjem in pomembno je, da telesu omogočimo čimbolj miren spanec in predvsem dovolj spanca, da se lahko obnovi.

5. Hvaležnost. Hvaležnost je tista, ki nam pomaga stresometer obrniti v zeleno.

Če Te zanima več o tem, kako stres preobraziti v radost, Te vabim na spletno druženje Objemi Sebe, več informacij na povezavi tukaj….

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

queen

Mentorstvo je ključno.

Ženske so bile dolgo časa moja ahilova peta, veliko bolje sem se razumela z moškimi kot z ženskami v svojem življenju. V svoji mladosti sem eno za drugo izgubljala svoje “prijateljice” in vedno je bila vmes kakšna “izdaja” ali prevara. Vse skupaj je bilo resnično boleče. In ko so mi leta 2007 na Nilu moji vodniki povedali, kam me vodi pot, sem se uprla z vso silo, češ da nisem prava za delo z ženskami, jaz od vseh možnih izbir, seveda ne, to bo pomota. Kajti vedela sem, da bo to pomenilo, da se moram pomiriti z največjo ranjenostjo svojega življenja … odnosi z ženskami.

In če katera misli, da je njeno življenjsko poslanstvo povezano s tem, kar ji je všeč, naj razmisli še enkrat, kajti redno v svojih stikih z ženskami dobivam potrditve, da je največja bolečina in ranjenost žensk običajno področje, kjer najbolj zablestijo, kar je pravzaprav čisto logično. Kajti tam, kjer te najbolj boli in žuli, tja običajno usmerjaš veliko svoje energije in to področje ponavadi potrebuje veliko tvoje pozornosti, da pozdraviš samega sebe. In tako sem aktivno začela zdraviti svojo žensko plat in leta 2010 sem prvič začela z ženskimi krogi DivineFeminine. Zame je to pomenilo velik skok v neznano, kajti morala sem zaupati, da se podajam na pravo pot, čeprav nisem videla prav veliko pred seboj.

In tako sem prvi skupini povedala, da gre za velik preboj in da enostavno ne vem, kam me vse skupaj vodi. No po šestih letih aktivnega dela z ženskami precej bolj jasno vidim sliko, ki se razgrinja in začutila sem, da je čas, da se zahvalim vsem ženskam, ki so me vodile na tej poti.

Svoje duhovno popotovanje vase sem začela s Shirley MacLaine, ki me je s svojima knjigama Iskanje in Potovanje vase prebudila. Po tem, sem s svojimi sošolkami še v srednji šoli debatirala o bioenergiji, meditacijah in čakrah. Začela sem z jogo in meditacijami, kar je pravzaprav začrtalo mojo pot.

Karen Kingston je bila ena tistih, ki me je vodila v iskanju mojih korenin. Leta 2000 me je pot peljala na Bali, kjer sem se pri njej izobraževala na področju ustvarjanja svetega prostora in energetskega čiščenja prostora. Bali je bil prelomnica, ko sem začela zaupati vase in širiti v svet delček sebe. Seveda si nisem niti v sanjah predstavljala, kam me bo sveti prostor pripeljal, vendar danes vem, da je prvi sveti prostor maternica in da vse prostore ustvarjamo iz svoje maternice, zato je ženska tista, ki ustvari Dom ali pa ga ne, vse je odvisno koliko je v stiku s svojim svetim prostorom v sebi.

Suzy Chiazzari mi je odprla svet barv  in z njo sem začela svojo notranjost barvati na platno zunanjega sveta. Diplomirala sem na institutu Holistic Design Institute v Angliji na področju barvne analize prostora. Barve so tako kot dodatki v domeni ženske, ki želi svoj prostor zapolniti. Ženske želimo čutiti polnost in izpolnjenost, tisto notranjo srečo in zadovoljstvo in pogosto poskušamo to polnost ustvariti z zunanjimi stvarmi, kot so barve, s čimer ni nič narobe, če se zavedamo, da z njimi pravzaprav podpiramo impulz in energijo, ki prihaja iz naše notranjosti.

Leto 2003 je bilo zame prelomno, saj sem ponovno obudila svojo povezavo z Božanskim vodstvom in obnovila svojo povezavo z angeli. Slikanje na svilo me je vseskozi povezovalo z angelskim svetom in resnično imam vseskozi zelo močno podporo svojih angelov vodnikov, ki so me vodili skozi moje preizkušnje v življenju. Le da se tega na začetku svoje poti še nisem zavedala. Angeli so me vodili čez lužo, k Doreen Virtue Ph.D. kjer sem si pridobila certifikat in naziv ATP® ANGEL THERAPY PRACTITIONER®. Doreen je bila prva velika učiteljica, kajti ko sem bila del osebja, ki je pomagalo pri izpeljavi velikih seminarjev v Ameriki, Angliji in na Irskem, sem imela priložnost spoznati vse aspekte njenega dela in tudi ozadje, kjer sem spoznala, da ni vse zlato, kar se sveti.

Shankari me je spomnila, kako pomembno je dihanje in stik s svojim notranjim centrom. Še bolj kot to pa me je fascinirala s svojim kraljevskim nastopom in resnično mi je ponudila globok vpogled v ozadje svojega dela, ko sem bila tri leta med njenimi obiski v Sloveniji tudi prevajalka njenih ridingov in predavanj. Pomembna izkušnja na moji poti. Hkrati pa me je prvič opozorila na pomen lepote in njen nakit se me je globoko dotaknil. Od leta 2004 je njen nakit moj stalni spremljevalec, kajti dizajn je enostavno tako dodelan, da me noben drugi ne prepriča. Res je, da sem se razvadila in sem kar se nakita tiče izjemno zahtevna.

Christan Hummel mi je zopet odprla vrata v devinsko kraljestvo in pri njej sem leta 2005 pridobila certifikat in naziv Space Clearing Practitioner. Christan mi je odprla vrata v notranji svet in prvič sem zaslutila, kako pomembno je, da se ukvarjaš z notranjim svetom, ki se odslikava v zunanji svet … v praksi.

Sharon McErlane me je posvetila s tančico svetlobe Velikega sveta Babic, ki predstavljajo aspekt Božanske Ženske energije. In tukaj se je začela moja resnična preobrazba. Kajti babice so me spomnile na nekaj starodavnega, na nekaj, kar sem že pozabila. In ko je bila Sharon tudi v Sloveniji, mi je odkrila nov svet, svet ženstvenosti. In takrat tudi v sanjah nisem slutila, kako močno bo Božanska Ženstvenost zaznamovala moje življenje. Na to sem morala počakati še nekaj let.

Pamela Johnson je leta 2006 v meni prebudila željo po delu z ljudmi in zdravljenju s ThetaHealing tehniko, ki jo je razvila Vianna Stibal. Pam mi je odprla vrata na Havaje in ponovno sem se srečala s Hino, Pele in svojimi lemurijskimi koreninami. Havaji so moj drugi dom, izjemna energija me je negovala, ko sem tri leta zapored gostovala na tem koncu sveta. Vianna Stinal me je spomnila na to, kako pomembno je slediti svojim navdihom in svoje sanje tudi udejanjati in za to sem ji izjemno hvaležna.

Cindy Eyler me je usmerjala na področju manifestacije in alkemije z angeli in leta 2007 sem z njo potovala v deželo faraonov, v Egipt. Templji so me prevzeli in prebudila sem svojo ženstvenost. Noura je knjiga v kateri sem zapisala svoje popotovanje po Egiptu in odkritja, ki so vodila k temu, da danes delam z ženskami.

S Caroline Myss sem se podala v raziskovanje svojega notranjega templja in Caroline je ena tistih žensk, ki se brez sramu in strahu spogleduje s svojo senco. Na svojem popotovanju vase sem spoznala, da je soočenje s svojo senco ključnega pomena, da bi lahko razkrila svoje notranje zlato. In tako sem pod njenim vodstvom, skozi izobraževanje na temo arhetipov, začela svoj notranji svinec intenzivno pretvarjati v zlato duše. Caroline je tista mentorica, ki me je vodila skozi temno noč moje duše, ko se je leta 2009 moje življenje sesulo v prah.

Svoje prebujanje ženstvenosti sem začela s prebujanjem svoje moči ženstvenosti, v kar me je iniciirala Veronique. Moj nadaljni razvoj pa sta usmerjali Claire Zammit in Katherine Woodward Thomas, kjer sem prvič začutila moč ženske skupnosti in kako pomembno je druženje žensk. Redno se posvečam odkrivanju svoje moči ženstvenosti, kajti skozi svoje delo sem odkrila, da vedno temu, kar naredim navznoter sledi potrditev, ki pride iz zunanjega sveta. In ponavadi razumevanje najdem v izkušnjah drugih, s katerimi soustvarjam in pri katerih se redno izobražujem. Zaključila sem njuno enoletno šolanje Feminine Power Mastery program, znanje pa sem vtkala v svoje delo z ženskami.

Rachael Jayne Groover me je navdihnila že, ko sem se srečala z Davidom Deido in njegovimi učenji in kot njegova učenka me je takoj pritegnila s svojim pristopom k ženstvenosti in moči. Pri njej se izobražujem in leta 2014 sem postala tudi učiteljica njenega programa Art of Feminine presence. Umetnost ženske prisotnosti je bila samo potrditev mojemu globokemu prepričanju o tem, kako pomembna je utelešenost za žensko, hkrati pa mi je potrdila vse moje ugotovitve glede pomena maternice za žensko.

Mama Gena me je vodila skozi labirinte ženstvenosti in ko sem imela občutek, da se sploh ne bom več našla sem ugotovila, kako pomembna sta strast in užitek za razvoj ženske in da smo ženske narejene za užitek. Dojela sem, da je resnično potrebno le to, da postanemo najsrečnejša ženska na svetu.

In izobražujem se naprej, kajti vse kar počnem je zame kot zlaganje mozaika. Vsakič dobim kak dragocen košček, ki ga nato umestim v svojo zgodbo in delim z ženskami.

Svojih 20 let mojstrenja in iskanja kaj je tako edinstvenega na ženski sem strnila v individualnem programu Iz princese v Kraljico, ki sem ga oblikovala za žensko, ki želi narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu in se zaveda, da vodi s svojim zgledom. Za žensko, ki globoko v svojem srcu ve, da je tukaj na misiji, da naredi nekaj, pa ne ve kaj. Za žensko, ki jo je strah stopiti na svojo pot in deliti svoje Darilo z ljudmi in s svetom.

DivineFemme je ženska, ki se zaveda, da je s tem, ko sama stopi v svojo avtentičnost in je ženska, kakršna ji je bilo od nekdaj namenjeno, da postane, navdih za druge ženske, da stopijo v svojo edinstvenost, unikatnost in postanejo zvezde, ki razsvetljujejo svoje življenje in življenje drugih.

Če te zanima več o individualnem mentorskem programu, si lahko pogledaš spletno stran tukaj in se prijaviš na brezplačni posvet Razjasnitve.

Hvala vsem ženskam na moji poti in najbolj vsem tistim, ki so v mojem življenju povzročile nemalo bolečine, kajti zaradi vas sem danes tukaj kjer sem in hvaležna sem, da sem spoznala pomen učenja, ne glede na to kako boleče je bilo popotovanje.

In če začutiš, da želiš biti del tega popotovanja vse, da želiš spoznati Sebe, te vabim, da se mi pridružiš na izobraževanjih in srečanjih, ki jih pripravljam za ženske. Vabljena v žensko družbo!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

pearl

Biseri se porajajo iz največje bolečine…

Danes je eden tistih dni, ko bi vzela svoj meč in šla na okope. Ko bi branila sebe in bi v duhu svoje Amazonke še enkrat uničila vse, kar sem ustvarila. Tovrstno samouničenje sem v svojem življenju dala skozi že vsaj trikrat – zelo temeljito. Zato vem, kakšen je občutek, vem, kako se začne in vem kaj sledi. Moja pasja ženska je celo dopoldne preklinjala in besnela. V svojem notranjem besu sem razbila nekaj kozarcev tudi v zunanjem svetu.

Ne, ni prijetno. Vendar sem se v vseh letih naučila toliko o sami sebi, da vem, da bes pod seboj vedno skriva mojo globoko potrebo po nečem. In na meni je, da odkrijem kaj.
Jeza pod sabo vedno skriva nekaj, po čemer hrepeni tvoje srce.

In to, da sem se naučila sedeti s svojim neudobjem, s svojo jezo, vedno poraja najlepše bisere iz moje notranjosti.

To, da si dopustim, da sem ranljiva v svoji jezi, v svojem besu, v svoji nemoči, vedno znova razkriva stvari, ki so ujete v moji notranjosti in jih ne vidim.

Včasih sem se temu poskušala izogniti.
Včasih sem zanikala to, kar sem čutila.
Včasih sem ugajala drugim in šla v arhetip ustrežljivke v sebi.
Poskušala sem biti prijazna tudi, ko sem bila ranjena. Bolečina brez dvoma ni bila moja prva izbira. Prej bi rekla, da sem se ji poskušala izogniti in sem iskala ugodje.

Lahko si predstavljaš, kako presenečena sem bila, ko sem ugotovila, da sta bolečina in ugodje zgolj dve strani istega kovanca.
Ko govorimo o izvornih polarnostih, je ena od njih, ki jih izbere veliko ljudi polarnost bolečine in ugodja, kar v praksi pomeni, da v svojem življenju preigravaš ti dve stanji.
In v svetu polarnosti ne moraš imeti enega brez drugega.
Ko ju pogledamo čisto zares od blizu, ugotovimo, da gre za dve polarnosti trpljenja.

In ta izjava, draga moja, je zelo močna, vem.

Morda si mislila, da je ugodje povezano z mirom in radostjo.
Vendar, ko poskušamo dobiti ugodje skozi zunanji svet materije, to da iščemo srečo in mir zunaj sebe, vedno vodi v trpljenje.
Večina ljudi ugodje poišče v različnih oblikah zasvojenosti, pa naj bo to seks ali hrana, alkohol ali različne substance. Dejstvo je, da večina ljudi, ko jih boli glava in se želijo izogniti bolečini ter začutiti ugodje, poseže po aspirinu oziroma drugi obliki zdravila, ki bo ustavila nelagodje. V resnici nas ugodje ne pripelje nič bližje radosti in sreči, kot bolečina.
V resnici je celo tako, da se lažje osvobodiš iz te polarnosti, če si v bolečini, kot če si v navideznem udobju ugodja.

Saj poznaš tisto o zoni udobja, ko s stvarmi v resnici nisi zadovoljna, vendar, ker bi utegnilo biti še slabše, če karkoli spremeniš, raje ostajaš v znanem občutku udobja.

Ugodje, ki nam jih nudijo zunanje stvari vodijo v trpljenje zato, ker smo prepričani, da si moramo srečo in mir zaslužiti, dobiti nekaj od zunaj, kar nas bo naredilo celostne in celovite. Trpljenje izhaja iz prepričanja, da si občutek celostnosti in lastne identitete lahko pridobimo samo z zunanjimi stvarmi. In tukaj je izvor trpljenja za večino ljudi.

In da se razumemo, zato da bi se lahko osvobodila iz te polarnosti ne potrebuješ izkusiti vse bolečine in ugodja tega sveta.
Pomembno je prepoznavanje stvari točno takih kot so. Ko prepoznaš, da si v resnici želiš srečo in mir in da ti zunanje ugodje tega ne bo prineslo, se lahko osvobodiš.

V resnici dosežeš stanje osvoboditve takrat, ko lahko z enako mero nenavezanosti pogledaš tako na bolečino, kot na ugodje. Na ta način odtegneš projekcije vrednosti, ki jo daješ stvarem v zunanjem svetu, kar pomeni, da nehaš ustvarjati iluzijo in vidiš stvari take kot so. Torej nehaj soditi stvari kot pozitivne in negativne, dobre in slabe. Iz stališča enosti vse samo je. Je kar je.

Vendar, kaj nam bolečina in ugodje sporočata?

Bolečina je znak zastoja energije na fizičnem nivoju.
Bolečina na čustvenem nivoju se izraža kot strah.
Prepoznavanje, soočanje in opuščanje bolečih vzorcev iz preteklosti je nujno, če se želimo pozdraviti.

Znano je, da zastala čustva ustvarijo toksično okolje, ki vpliva na telesno biokemijo.
Dobro je, če imaš nekoga, ki potrdi tvojo bolečino. Pogosto je namreč oseba ranjena ne le zaradi samega doživetja, temveč tudi zaradi dejstva, da ni bilo nikogar, h komer bi se lahko varno zatekla, osebe, ki bi jo razumela in bi potrdila njeno resnico.
Bolečina je eden najpogostejših simptomov bolezni in poškodb. Občutimo jo kot neprijeten dražljaj, ki ga ljudje različno zaznamo in se nanj različno čustveno odzovemo.

Ugodje pa je definirano kot odsotnost bolečine.

Občutek miru in radosti pa nista del materialnega sveta. Enostavno sta v tebi. In ničesar ne moreš narediti, da bi bila mirna ali radostna. To že si, če si le dovoliš videti!

Kot je rekla lisica malemu princu: “Čuj mojo skrivnost. Zelo preprosta je: Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.”

In bisere lahko vidiš samo s srcem.
Ranljivost občutenja ti pomaga videti bisere tvojega življenja.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

relaxed

Morda bo kdo rekel, da sem feminist…

… je leta 2009 na mirovni konferenci v Vancouvru izjavil Dalai Lama.
Leta 2010 sem imela vizijo, da če bi vsaka ženska postala najsrečnejša ženska na svetu, da bi lahko spremenile svet. In po tistem sem slišala za citat, ki naj bi ga Dalai Lama izrekel na mirovni konferenci v Vancouveru, da je zahovna ženska tista, ki bo rešila svet.

V skladu s svojo radovedno naravo, sem šla za sledjo, da vidim ali je Dalai Lama resnično izjavil to, kar tako resonira v moji notranjosti. Poslušala sem celo debato na temo svetovnega miru in na koncu Dalai Lama začne z izjavo: “Morda mi bo kdo rekel, da sem feminist. Toda, če pogledamo v zgodovino, so ljudje živeli v skupnostih, kjer so bili moški tisti, ki so dominirali. Potem je prišlo obdobje, ko sta bila ženstvenost in moškost enakovredna. Danes v 21. stoletju je zelo jasno, da so posamezniki nesrečni. Denar ni prinesel notranjega miru. Tehnologija ni prinesla notranjega miru. Izobraževanje ni prineslo notranjega miru. V 21. stoletju potrebujemo bolj aktivno napeti moči, da bi podprli osnovne človeške vrednote kot so sočutje, naklonjenost, ljubezen. Biološko gledano je dokazano s strani znanstvenikov, da je ženska bolj občutljiva za dobrobit drugih ljudi in njihovo trpljenje. Ženska ima zato zelo pomembno vlogo. Ženske prosim, prevzemite bolj aktivno vlogo v širjenju sočutja.”

Njegov nagovor se me je zelo dotaknil, kajti sama ravno tako čutim, da moramo ženske stopiti v ospredje. Vendar je ob tem izjemno pomembno razumevanje, da šele takrat, ko ti držiš svoj osebni prostor, lahko držiš prostor za nekoga drugega. Držanje prostora za drugo osebo pomeni, da hodiš ob osebi, si priča tej osebi na njeni poti, brez sojenja, razsojanja ali kritike. Ko držimo prostor za drugo osebo, samo odpremo svoje srce in ponudimo brezpogojno podporo brez sojenja, brez kontrole, kar utegne biti velik izziv.

Seveda je to lažje reči, kot narediti, saj je naša človeška narava nagnjena k popravljanju ljudi, k dajanju nasvetov, k razsojanju, da bi morali biti na svoji poti dlje kot so. Dejstvo je, da pogosto poskušamo ljudi popravljati, jih spreminjati ali vplivati na njihove izbire in odločitve. In pomembno se je zazreti v svojo notranjost, kjer lahko spoznaš svojega notranjega kritika ali “popolno žensko”, kajti ona je tista, ki kritizira in sodi v skladu s svojo lastno udomačenostjo, ki je del nje. Da bi resnično lahko podprla ljudi na njihovi poti rasti, v njihovi preobrazbi, moraš najprej znati držati svoj prostor.

Priznam, da je ravno to eden tistih izzivov, s katerim se soočam, ko opazujem, kako ženske kastriramo moške, jemljemo moč ljudem okoli sebe skozi zasramovanje, popravljanje, urejanje njihovih problemov, razlaganje kaj bi morali narediti in kako, s tem, da jih preplavljamo z informacijami ali s čustvi. Ob tem se vedno znova spomnim nase in na svoje mehanizme, ki sem jih morala spoznati v sebi. Brez dvoma so vsakič znova na preizkušnji, ko sem priča kakšnemu še posebej sočnemu dogodku, kjer ženska moškega slabi in mu jemlje njegovo moč, kajti spoznati sem morala kje so moje meje in kdaj sem posegala v osebni prostor drugih ljudi.

Resnična podpora se skriva v tvoji sposobnosti, da ljudem stopiš s poti, jim dovoliš, da se odločijo zase, naredijo stvari po svoje, tudi če se z njimi ne strinjaš. Da jih podpreš in jim ponudiš občutek varnosti, tudi takrat, ko ga polomijo. Prostor držiš za svojega otroka, za svojega partnerja, za prijateljico, soseda, za ljudi s katerimi dnevno prihajaš v stik.

Moški potrebujejo prostor
Ko sem začela intenzivno raziskovati razliko med moško in žensko naravo, ter opazovati, kako sem sama ujeta v moški energiji, sem spoznala, kako pomemben je za moške prostor. Moški mu radi rečejo manevrski prostor. Moški potrebuje fizični prostor, da ustvarja, razmišlja, meditira, se razgibava, da diha. In s tem sem prvič prišla v stik v svoji praksi feng shuija, ko sem vedno znova ugotavljala, kako moške dušijo detajli in barve, dodatki in vse tisto, kar razveseljuje žensko. Moški bi želel imeti prazen prostr, s samo najnujnejšo opremo (postelja, kavč, televizija, ena omara). Moški potrebuje prostor. Ženske na drugi strani prostor pogosto zapolnimo, kajti ženska narava uživa v polnosti in ne v praznini. Zato je pogosto potreben kompromis, ko se moški in ženska selita skupaj.

Moški zase pravijo, da potrebujejo veliko čustvenega prostora, da lahko zberejo misli in čustva. Ena najbolj napornih stvari za možate moške je drama-rama, ki jo ustvarjamo ženske in preplavljanje s čustvi. Moški radi rečejo, da si želijo čustveno stabilne ženske, ženske, ki znajo držati prostor za svoje čustvene izlive. Ker je moška esenca tista, ki rešuje probleme, je pomembno, da s svojim moškim deliš, ko želiš od njega, da ti pomaga držati tvoj prostor, da se izraziš, da mu napoveš, da naj bo prisoten x časa in ti prisluhne brez potrebe, da rešuje probleme.

Kako veščina držanja prostora lahko izboljša tvoj odnos z moškim?
To, da držiš prostor za nekoga, je povezano s srčnostjo. Ko vpelješ v svoj partnerski odnos srčno komunikacijo, zna biti to na začetku neneavadno za oba. Kajti, če ne odreagiraš na izbruhe partnerja na drugi strani, bo na prvo žogo videti, kot da ti ni mar. Vendar to ne drži. Pomembno je spoznanje, kako se hranimo s čustvenimi izbruhi drugih in zato čustvene izbruhe pogosto potrebujemo, da upravičujemo odzive na svoji strani. Ko enkrat prevzameš odgovornost za to, kar se dogaja v tebi, brez potrebe, da s svojo energijo in čustvi preplavljaš ljudi na drugi strani, je to zelo osvobajujoče.

Prvič, ko se zaveš potrebe, da s svojimi čustvi preplavljaš druge in namesto tega prevzameš odgovornost zato, kar čutiš v sebi, ohraniš svojo celovitost in jasno deliš na drugo stran, kaj se dogaja v tebi, brez potrebe po obtoževanju in iskanju krivcev zunaj sebe, pravzaprav izstopiš iz vloge žrtve.

Žrtev je arhetipsko tista, ki ima zate to lekcijo, da držiš svoj prostor in se zavedaš svojih meja. In tako hitro postanemo žrtev okoliščin, osebe, odnosa, ko umaknemo svoje meje in preplavljamo druge s svojo energijo ali pa se skrčimo in pustimo druge, da vstopajo v naš energijski prostor. Vedno, ko smo v simpatiji z nekom, ki se mu dogajajo težke stvari, gremo z njim v blato in se valjamo v občutkih, ki so prisotni.

Ko namesto tega držiš prostor za preobrazbo, in si zgolj samo priča temu, kar se osebi na drugi strani dogaja, je to lahko na začetku za človeka veliko presenečenje. Lahko te celo obtoži, da ga ne podpiraš in mu nisi naklonjena. In brez občutkov krivde lahko poveš, da resnično ne podpiraš valjanja v blatu, da pa si tukaj, z njo in ob njej, če je pripravljena izbrati drugače.

Ko je moj dragi prvič zelo jasno povedal, da me ne namerava podpirati v mojem smiljenju sami sebi, sem obstala z odprtimi usti. Kmalu sem mu bila hvaležna, da je stal z mano in ob meni, vendar mi je dal jasno vedeti, da ga smiljenje ne zanima. Dejstvo je, da se pogosto radi valjamo v svojem »sranju« enostavno zato, ker je udobno. Prevzemanje odgovornosti za svoja čustvena stanja je ključnega pomena, kar v praksi ne pomeni, da se umakneš in skrivaš pred drugimi.

Biti odprt in ranljiv je brez dvoma največji izziv. To, da poveš točno tisto, kar čutiš, brez potrebe, da druge preplavljaš s svojo energijo, je za partnerstvo ključnega pomena. Seveda je izziv, ko prideš domov iz službe, in bi svoje nezadovoljstvo zlila na svojega partnerja, pa se spomniš, da so čustva tvoja, da je na tebi, da to predelaš v sebi in da upravljaš s svojo energijo. Ali, ko se prijateljica pritožuje nad otroci, družbo in službo, pa se ji ne pridružiš v kritiziranju. Seveda so lahko vznemirjeni, če ne sprejmeš tega, kar želijo zliti nate in nehaš biti »kanta« za smeti. Morda bodo ljudje celo odšli iz tvojega življenja. In to, da držiš svoj prostor zase v praksi pomeni, da si pomirjena tudi s to opcijo, da odidejo, ravno tako kot z drugo opcijo, ki ponuja več bližine in povezanosti.

In če ne uspeš držati prostora…
Če nehaš držati prostor zase, ne moreš držati prostora za druge. Če se razdajaš za druge in ugajaš drugim, ne moreš resnično držati prostora za druge. In takrat, ko si izvana, da odstopiš in greš nazaj v pritoževanje, kritiziranje in sojenje, lahko od blizu spoznaš vse tisto »sranje«, ki je še v tebi, ki je tvoje. Tako radi projiciramo na druge svoje stvari in se pritožujemo nad ljudmi in svetom. In tukaj je praksa zavestnega poslušanja izjemno pomembna. Da zmoreš prisluhniti sebi. Kaj si pripoveduješ? Kaj pripoveduješ drugim?

Prvi korak v vsaki preobrazbi je povezan s prepoznavanjem. V Delfiju piše »Spoznaj sebe!« In to je prvi korak na poti k sebi, na poti v intimno partnerstvo, spoznati moraš sebe, celo sebe. Spoznati vse tiste dele, ki so ti všeč, pa tudi vse tiste dele sebe, ki ti niso všeč.

Umetnost poslušanja je povezana s tvojo sposobnostjo, da narediš prostor v svoji mentalni sferi. Šele, ko upočasniš in si v stiku s svojimi mislimi, ko opazuješ to, kar je prisotno v tebi, lahko narediš prostor, da si priča osebi na drugi strani. In da bi se moški resnično odprl in delil sebe s teboj, moraš narediti prostor zanj na mentalnem nivoju.

Držanje prostora je povezano s sposobnostjo, da si lahko s katerokoli zgodbo, ki jo ljudje delijo s tabo, da ostajaš odprtega srca brez sojenja in razsojanja, takrat, ko nekdo s teboj deli najslabše o tebi ali najboljše o tebi.
Ko držiš prostor za nekoga pogosto poslušaš ljudi govoriti o svoji bolečini, trpljenju, o svojih izzivih. Opazuj ali lahko samo si s tem? Opazuj in prisluhni v sebi, kaj se dvigne, kaj je prisotno? Drži svoj prostor najprej zase. Opazuj svoje zgodbe, ki jih projiciraš na ljudi okoli sebe in vse svoje načine, kako želiš kontrolirati izkušnjo ter čustva, ki vzniknejo v tebi. Vsakič, ko te nekaj razburi, se prebudi neozdravljena bolečina v tebi. Pomembno je, da razviješ to zavedanje v sebi, da si lahko z drugimi ljudmi in držiš prostor za njihove zgodbe, njihovo modrost kot tudi za njihove laži. In ko si v stiku s seboj, ko držiš svoj prostor, ko prisluhneš sebi, slediš svoji resnici, ki jo čutiš v sebi, lahko upočasniš, se ustaviš, jim lahko s svojo umirjenostjo pomagaš. Zato je ključnega pomena, da držiš svoj prostor in zaupaš temu, kar se razkriva.

Ja, ženska je tista, ki ima kapaciteto, da je sočutna, da je ljubeča in da s svojo prisotnostjo, s svojo sposobnostjo, da drži prostor, preobraža ljudi in svet. Glavno vprašanje je, ali to izbiraš v sebi in zase. In če ne, kako ti služi, da ne držiš osebnega prostora zase?

Če te zanima več o tem kako držati svoj prostor je v brezplačni video seriji Ljubi Sebe, trinajsti dan posvečen točno tej temi. Več najdeš, če se prijaviš na video serijo tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

happy

Ali vedno znova dokazuješ, da zmoreš več in bolje

Priznam, poletje sem preživela zelo zaposlena. Veliko sem delala, veliko stvari sem podelila in vendar je to, kar vedno znova opažam pri sebi, in kar je novo zame, kako skozi uravnovešanje obveznosti in negovanja sebe, obveznosti pravzaprav niso breme, temveč vir iz katerega dobivam kreativno energijo, življenjsko energijo, ki me polni. Tako moje delo ni vir praznjenja, temveč polnjenja. In točno to je bila moja namera za to leto, da najdem ravnovesje v sebi. Kajti zame osebno je uspeh ravnovesje, da vidim in cenim dragocene trenutke vsakdana, povoham cvet, objamem otroke, ukradem poljub svojemu moškemu in vedno več časa preživljam v Biti. Tudi ko delam.

Močno verjamem v dejstvo, da je ženska varuhinja življenja. In ko gledam trend Superženske, ki zmore vse sama, ženske, ki je popolna mama, popolna žena, popolna poslovna ženska, se sploh ne čudim, kako zlahka v svoji preobremenjenosti pozabimo na stvari, ki so v življenju resnično pomembne.

Številne ženske, s katerimi se pogovarjam, mi povedo, da so bile v svojem življenju kot roboti. Zjutraj so se zbudile, se vključile in zvečer, ko so šle spat, so se izključile. Dokler se jim ni življenje sesulo; težave v partnerstvu, izguba službe, bolezen so stvari, ki so jih prebudile v zavedanje, da je neskončni seznam opravil, ki jo dnevno čakajo, vir stresa. Nikoli nismo dovolj uspešne, kljub temu, da ženske opravimo povprečno 26 opravil na dan. Saj vem, zdaj slišim številne ženske, ki so vzdihnile… samo. Brez dvoma jih opravim več kot 26.

Sodobna ženska je odločena, da bo dokazala da zmore več, da zmore bolje in predvsem, da je lahko dovolj. Dovolj dobra, dovolj lepa, dovolj pametna, dovolj… da je superženska. Sodobna ženska je na vsakem koraku soočena s tem, da je lahko več, da daje več, da zmore več, da dela več. Več kot polovica vseh žensk s katerimi prihajam v stik pravi, da nimajo časa zase. Kljub temu, da se zavedajo, kako jih to, da si ne podarijo časa zase omejuje v življenju. Ne glede na to, da vedo, kako bi jim koristilo in bi se bolje počutile, če bi si podarile čas zase, si ne morejo najti časa zase.
Zakaj? Ženske si danes predstavljajo, da pomeni »vzeti si čas zase« dan zase ali vsaj nekaj ur, kar pa večina sodobnih žensk enostavno ne zmore.

Res je, tudi sama sem mama, žena, poslovna ženska, kuharica in sobarica, perem, likam in občasno sem tudi taksi služba, sploh zdaj, ko gredo otroci ponovno v šolo in bomo spet krmarili med njihovimi obveznostmi, interesnimi dejavnostmi in mojimi. Zato vem, koliko organizacije je potrebno, da si podarim cel dan samo zase.

Pred dnevi sem se pogovarjala s prijateljico in sem ji razlagala, da je brez dvoma umetnost to, da najdem čas zase. Vendar vem kako ključnega pomena je zame, da si podarim čas, tudi če je to 10 minut zjutraj in 10 minut zvečer. Ugotovila sem, da 60 sekund čez dan, ko potrebujem stik s seboj zadošča, da se prenovim in napolnim.

In iz prve roke vem, kakšen izziv številnim ženskam predstavlja multi-tasking, sposobnost ženske, da dela več stvari hkrati. Pravzaprav gre za sposobnost pregleda nad prostorom, zaradi česar opaziš vse stvari, ki jih je treba narediti hkrati, naenkrat, kar je vir izjemnega stresa za mnoge ženske.

Ogromno žensk danes prepoznava, da so tik pred izgorelostjo in da vozijo na »hlape«, kot temu pravim sama. Številne ženske izjemno cenijo hitrost in so ponosne na to, da so preobremenjene, saj to enačijo z uspehom. Realnost je takšna, da svoje posode z gorivom ne polniš takrat, ko voziš na vso moč in s polno hitrostjo. Številne ženske so pozabile, da je potrebno občasno ustaviti na bencinski črpalki in napolniti svojo notranjo posodo ljubezni.

Čeprav drži, da ženske same sebe dnevno silimo v to, da moramo narediti več, k mitu o popolni ženski, ki pritiska na žensko, brez dvoma prispevajo tudi mediji in kozmetična ter modna industrija. Vendar kar 80% žensk v eni od evropskih raziskav priznava, da čutijo pritisk zaradi številnih pozitivnih sporočil o opolnomočenju ženske, ki so jih deležne na svojih FB straneh, v svojih spletnih predalih ali preko medijev.
Zakaj? Ker še ni tam, ker tega še ni dosegla, ker tega še ne živi. ker je trend pozitivnega razmišljanja in tega, da je ženska tista, ki bo rešila svet še ena od stvari, ki smo jo ženske dale na svoj neskončni seznam opravil in zdaj se kaznujemo vsakič, ko ne naredimo tega, kar bi po mnenju nekoga drugega morale narediti. In to sem to poletje opazovala tudi sama. Začutila sem, kako pomembno je, da držim samo sebe, da sem v stiku s seboj in s svojimi potrebami, ker drugače bi me hitro ven iz stika s sabo odpeljala številna priporočila in to kaj bi mogla, ter kako bi mogla delati stvari, ki jih dnevno opazim samo s tem, ko odprem svoj poštni predal.

Verjetno je vse skupaj še bolj pripomoglo k mojemu zavedanju, da ne gre za to, kaj vse delam in kaj vse ni morala narediti zase, temveč gre za to, da znam Biti s tem, kar je. Da enostavno sem tam kjer sem, s tem, kar me obkroža in začutim sebe. Da upočasnim, se sprostim in sem v trenutku. Da uživam v življenju točno tam, kjer se nahajam. Da znam ceniti dragocenost trenutka in na polno užijem lepoto tega, kar me obdaja.

Kako to dosežem?
Brez dvoma je najpomembnejša stvar, da sem prisotna tam kjer sem. Da sem cela tam kjer sem. To pomeni, da ne razmišljam o tem kaj bi morala ali pa kje sem ga usrala. Sem v tem trenutku, tukaj, zdaj. Brez razmišljanja o preteklosti ali prihodnosti. Saj poznaš rek Dalaj Lame: “Samo dva dneva sta v letu, ko ničesar ne moreš narediti. Eden se imenuje Včeraj in drugi Jutri. danes je pravi dan za ljubezen, da verjameš, delaš in predvsem živiš.”

Da si lahko v polnosti v tem trenutku je potrebno upočasniti. Ustaviti na »bencinski črpalki«, o kateri sem govorila zgoraj in opaziti lepoto, ki me obdaja.

Šele ko opaziš lepoto tega, kar te obdaja, lahko zaužiješ to lepoto, dopustiš, da te napolni, te izpolni in obnovi. Da se predaš trenutku in njegovi dragocenosti ter samo si.

Zato, da samo SI je dovolj 60 sekund. 60 sekund popolnega samozavedanja, samosprejemanja, cenjenja sebe in zaupanja vase. Gre za dnevno prakso.

Premik iz delovanja v Bit je nujno potreben za sodobno žensko. Da je polno prisotna tam, kjer je in da deli najboljši del sebe, z ljudmi in s svetom.

Ne moreš deliti tega, česar nimaš, najprej moraš ti Biti ta ženska, ki ti je namenjeno Biti.
Si pripravljena?

Danes je zadnji dan za prijave v DivineFemme Akademijo, kjer ženskam pokažem načine, kako prebuditi svojo ženstvenost, jo utelesiti in v polnosti zaživeti. Če si pripravljena, da se mi pridružiš, poglej kaj vse je vključeno v 12 mesečno druženje tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

beautiful

Se v tvojem življenju dogaja čustveno prebujenje?

Pri ženski se na prehodu v 30. leta zgodi čustveno prebujenje, kar običajno pomeni velik notranji premik v razumevanju, izkušanju, čutenju in prepoznavanju Sebe in svojega mesta v svetu. Prehod v 30-ta se običajno začne z nezadovoljstvom, ki kaže na pomembno dejstvo, da je ženska prerasla življenje, ki ga je živela skozi 20-ta leta. Pogosto je premik povezan s pobegom iz okoliščin, v katerih se je ženska znašla, kar velikokrat vodi do drastičnih sprememb v življenju ženske kot so ločitev, selitev, zamenjava okolja ali prijateljic, sprememba zaposlitve. Lahko bi rekli, da se zgodi pomembno preoblikovanje prioritet v našem življenju. Značilno je rastoče zavedanje, da ženska želi več od življenja. Intenzivno nezadovoljstvo s trenutnimi okoliščinami pa žensko prebudi v zavedanje, da je čustveno bitje in ima čustvene potrebe. Okoli 30-tega leta se v ženski zgodi čustveno prebujenje, ki s seboj prinaša sposobnost, da ženska začuti sebe, spozna sebe in prepozna namen svojega življenja.

Ženska v 20-tih je voljna, da se prilagaja in ugaja. V svojih najstniških letih je oblikovala osebnost, ki zdaj vodi njeno življenje. Najprej je bila deležna udomačevanja v domačem okolju skozi vzgojo, nato so jo oblikovali vplivi v šoli, sledilo je iskanje službe in partnerja, ustvarjanje družine. Ženska v tem času živi po pravilih družbe, se podreja družbenim normam in nosi masko persone, ki jo je oblikovala. V času med 28 – 35 letom ženska začne prepoznavati, da je ujeta. Ujetost v kalup življenja, ki ga ustvarila, jo duši. Začuti intenzivno željo po osvoboditvi, željo po tem, da bi bila to kar je – resnična, avtentična, Ženska.

Velika večina žensk s katerimi se pogovarjam pritrdi, ko z njimi delim, kako frustrirajoče je spoznanje, da je tvoje “popolno” življenje, ki si ga ustvarila nekaj, kar te ne osrečuje. Pogosto ljudje v njeni okolici preprosto ne morejo razumeti, kaj ji manjka, saj ima vendar vse; dom, družino, moža, službo. In čustveno prebujenje pogosto v ženski ustvari silen kaos. Vendar mu v sodobni družbi pogosto ne posvečamo pozornosti in se zato zavleče v 40-ta leta, ko temu lahko damo nalepko kriza srednjih let. Temna noč duše, kot so jo poimenovali mistiki, je življenjska kriza, ko imaš občutek izjemnega nezadovoljstva v življenju, ne glede na to, kako dobro ti gre v življenju, in ne glede na vse tvoje dosežke. Ob tem velika večina žensk čuti izjemne občutke krivde, kar poskušajo pri sebi omiliti s tem, da se primerjajo z ženskami, ki jim gre slabše od njih. Pogosto se ženska v tem obdobju prepričuje, češ kaj se pritožuje, saj ji gre vendar vse krasno.

Vendar se tukaj ženska ne more preslepiti ali pregovoriti ven iz dejstva, da je prerasla življenje, ki ga je živela do sedaj. Izvorna esenca ženske se želi izraziti in to povzroča občutek izgubljenosti, zmedenosti in notranje praznine. Pričakovanja okolice in družbe so kar naenkrat brez pomena. Želiš si nekaj drugega, pa ti ni čisto jasno kaj. Bolj, ko je bila tvoja Bit zanikana in potisnjena na stran v tvojem življenju, bolj je ta prehod in z njim preoblikovanje tvojega življenja drastično. In če se temu še upiraš z vsemi štirimi, je prehod v srednja leta lahko resnično boleč.

Moje osebno prebujenje se je odvijalo v času od 31-35 leta, ko sem se prebujala v svoj jaz, se začela zavedati kdo jaz sem v resnici, ko sem se prebudila v svoje potrebe, v svoje občutke in nisem prav vedela, kaj naj zdaj počnem z njimi. Navajena sem bila ugoditi drugim in spoznavanje s svojimi potrebami je bilo neudobno. V tem času sem se spoznavala tudi s svojim namenom, zakaj sploh obstajam in to kar je ključno, je, da razumemo, da namen ni nekaj, kar intelektualno razumeš, gre za občutenje v telesu. Namen je poravnava notranjega impulza individualnosti z zunanjimi aktivnostmi v svetu. In tukaj ni mogoče sklepati kompromisov. Namen gre z roko v roki s tvojim občutenjem avtentičnega Jaza, tvoje Biti in soustvarjanjem z ritmično kvaliteto lepote, skozi katero začutiš sebe in svet okoli sebe. Vsi trije elementi so ključnega pomena za razvoj celote. In ko se začneš spuščati v domeno svoje lastne individualnosti se spuščaš v svojo notranjo temo.

Kriza ti omogoči preobrazbo. Kriza pomeni točko preobrata. Je čas bolečine, nevarnosti in hkrati velika priložnost. Stres, ki spremlja osebno krizo žensko potisne v rast, v notranji razcvet, ki zahteva globoke vpoglede vase, soočenje s težavami, čiščenje starega in preseganje načinov, ki so nezadostni ali omejujoči. Zgolj branje knjig ali občasno “delo na sebi”, vikend seminarji, duhovnost kot hobi enostavno ne zadoščajo, ko se premakneš skozi svojo osebno krizo. Čustveno prebujenje običajno pospremi zavedanje, da te kariera ne izpolnjuje več, izguba službe, boleče partnerstvo, srce parajoča ločitev, težka zakonska kriza, želja po poroki pri samskih ali težave z zanositvijo… vsaka ženska ima čisto svoj skupek okoliščin, ki jo pripreljejo na rob, kjer se zgodi prebujenje, vpogled v svoje življenje, kjer ženska lahko vidi koščke sebe in jih poveže v Celoto na čisto nov način.

Kaj so štiri najbolj modre stvari, na katere bodi pozorna, ko se znajdeš v procesu čustvenega prebujenja?

1. Upočasnitev. Pomembno je, da se ustaviš in se začutiš. Dokler si v hitenju, v norem tempu vsakdana se ne moreš začutiti. Pogosto je naglica in prezaposlenost obrambni mehanizem s katerim si onemogočamo prebujenje. Zato se ustavi, začuti sebe. Začuti kje se nahajaš in kaj se ti dogaja.

2. Dopuščanje. Dopusti si, da si kjer si in da si kakršna si. Sprejmi to kdo si in bodi s tem zadovoljna. Zgolj skozi dopuščanje lahko dosežeš lahkotnost bivanja, obstoja. Večina stisk, frustracij in nezadovoljstva izhaja iz kontrole in nadzora situacij, ljudi in življenja.

3. Hvaležnost. Prepoznaj svojo edinstvenost, posebnost in neponovljivost. Bodi hvaleža za vse kar si, kar imaš in kar lahko delaš. Začni s sposobnostjo, da vidiš, slišiš, se dotikaš. Prepoznaj obilje stvari, za katere si lahko hvaležna.

4. Opazovanje. Samo bodi, brez presojanja, obsojanja, kritiziranja ali primerjanja z drugimi. Drugi ljudje so drugi ljudje. Nikoli ne moreš vedeti kaj je prav zanje, ker nisi v njihovih čevljih. Opazuj sebe, svoje občutke, dogajanje v svoji notranjosti. In ko prepoznaš, kaj čutiš v sebi se vprašaj; Kako je lahko še boljše?

Če to resonira s teboj, te vabim, da se mi pridružiš…

Te zanima več o tem, kako sprejeti sebe, objeti sebe in zaživeti kot ženska, za katero si se rodila, da postaneš, te vabim, da se mi pridružiš in prisluhneš predavanju, na to temo, tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

tomatoes

O paradižnikih in vitezih…

Zgodba je banalna in na trenutke smešna in vendar ni. Nekdo nam je ukradel paradižnike, iz hladilnika v kampu. Bila sem jezna in prizadeta in ko sem se sama pri sebi razburjala zaradi paradižnikov, sem izgubila vso veselje, da bi pripravila večerjo, ki sem jo obljubila. Ko so moji prišli s sprehoda, sem razložila situacijo in razpredala naprej… kako sem jezna in ker ne vem kako stvar rešiti, komu se pritožiti, običajno stvar potlačim, zamerim in da je moj princip, da potem ne grem več tja, kjer se mi je kaj takega zgodilo. Moj dragi me je nekaj časa poslušal, gledal in nato vprašal: “Kaj pa če bi se drugi radi vrnili na to isto mesto?” In moj odgovor je kar zletel iz mene: “Potem boste šli pa sami!”

Odveč je razlagati, da sem s tem odgovorom pri njemu pritisnila na znane tipke, vendar sem ob vsem skupaj dojela nekaj izjemno pomembnega – moj nevidni otrok se boji posmehovanja. In ko smo temo razvijali naprej in je moja hči predlagala, da si to zapišem in razrešim pri sebi, je moj dragi prišel na brilijantno idejo – da moram k receptorki in njej povedati kaj se je zgodilo. Ob tem se je vse v meni uprlo, da ne, takega ponižanja pa že ne. Taka banalnost, kot je nekaj paradižnikov, pa že ne bo zabavala celega kampa. Ampak, je šel z mano, za moralno podporo in ker sem se obotavljala pred vrati recepcije, je vzel stvar v svoje roke in situacijo razložil on. In kot je napovedal, mi je odleglo, čeprav so se ob zgodbi v nemščini zabavali vsi v baru. Na koncu so ugotovili, da je šola, ki je v kuhinji, kjer je bil postavljen hladilnik, iz katerega so izginili paradižniki, pripravljala svoje obroke, očitno ob tem, ko so pospravljali svojo hrano, ko so zapuščali kamp, s sabo zapakirala še naše paradižnike. Ok, dobila sem odgovor, jeza je popustila, ostala pa je pomembna lekcija.

Čisto vsak dan, vsak trenutek našega vsakdana, smo izzvani. Izzvani so naši notranji deli, ki nikoli niso do konca pomirjeni, nikoli nikamor ne gredo in nikoli se jih ne “rešimo”. Moj nevidni otrok se še vedno kdaj čuti izdanega, pa čeprav zaradi paradižnikov, ki so zanj v načrtu, da preseneti najdražje s super večerjo, ki jo zna pripraviti samo magični otrok z vso svojo iskrivostjo, igrivostjo in čarovnijo, igrali pomembno vlogo. Kako hitro se lahko popoln večer prevesi v najhujšo nočno moro, ve čisto vsak med nami. In pogosto zamudimo lekcijo učenja, zavedanja sebe, budnosti, ko se trudimo stvari prikriti v sebi in se delamo, da je vse super.

Sploh ženske smo umetnice v tem, da si lažemo in si mečemo pesek v oči, da smo super in da je vse ok. Sebe vedno nesemo s seboj in pomembno je, da poznaš sebe, svoje šibke in močne strani. Pomembno je, da si priznaš, kje te čevelj žuli in nevidni otrok, če je močan v naši notranji strukturi, v naši matrici, se noče izpostavljati in noče stvari reševati. Vendar ima na drugi strani perfekcionista, ki ga vedno znova opominja, da ni dovolj dober, da bi moral stvari narediti takole in ne takole. In pogosto smo zaradi tega zagrenjeni in predvsem grenimo življenja vseh okoli sebe.

In kaj imajo paradižniki z vitezi?

Preden me je moj dragi pregnal do recepcije, kjer so mi podali najverjetnejši scenarij, sem se razburjala nad skupino dvajsetih+ mladcev, ki so v kampu pripravljali žur. Prisegla bi, da so pojedli moj paradižnik, ker so v hladilniku hladili svoje pivo. No, ko so mi povedali scenarij s šolarji, ki je bil, roko na srce bolj verjeten, sem jih blagoslovila prvič, vendar sem ostala na preži, ker je na tone testosterona in na litre alkohola napovedovalo druge vrste težave.

In ko sem se ponoči zbudila zaradi galame, smejanja in aktivnosti, ki so jih napovedovali redki ženski vzdihi čez ograjo, sem ležala budna kot sova in z grozo v sebi opazovala bolečino oskrunjenosti ženstvenosti, ki se je dvigovala v meni. Kako ženske ne cenimo svoje ženstvenosti, kolikokrat se razprodamo, da bi ustregle. Seveda ne vem, kakšne so bile ideje tistih nekaj deklet, ki so bile del zabave, vem pa, kaj se je ob vsem skupaj dogajalo v meni. Sledila sem dednim linijam svojih prednic in opazovala posilstva, bolečino izdaje in zlorab, nasilno penetriranje in jok deklet ob tem, ko so v spolnosti doživljale vse prej kot užitek. Notranja rana, ki se je odprla z otrokom se je samo še zasolila z ustrežljivko in s spoznanjem kako prekleto ustrežljive smo ženske do “vitezov”. Arhetipsko so moški med 14 in do zgodnjih 30-tih (različno pri različnih moških) v vlogi vitezov, kjer je glavni moto življenja žur, zabava in akcija. In v tej fazi, se moramo ženske pogosto prilagoditi, če hočemo biti del njihove igre. Viteza ne zanima resno partnerstvo, on želi izkušati, se zabavati in se imeti fino. In v tej fazi pogosto ženske, ker ne razumemo njihovega razvojnega procesa izgubljamo stik s seboj, ker smo se tako voljne prilagoditi.

Pogosto se sprašujem, in tudi to noč ni bilo čisto nič drugače, če bi bilo kaj drugače v mojem življenju, če bi v fazi vitezov vedela, za kaj gre in se ne bi poskušala tako močno podrediti, da bi bila del igre. In ja, to noč sem spoznala kako močno še vedno moškim – vitezom zamerim to, da na žensko gledajo kot na spolni objekt. Objektivizacija je najmočnejša ravno v tej fazi vitezov. Kasneje se moški bolj zavedajo vrednosti ženske v svojem življenju.

Skratka … paradižniki in vitezi… zakaj sploh pišem o tem?

Ker za razliko od nekaterih, ki so mnenja, da je moje življenje idealno, želim podeliti, da je moje življenje daleč od idealnega. Jezi me zloraba žensk, zloraba deklet, še vedno slišim čisto preveč zgodb o posilstvih v družinah, o zlorabah otrok. V današnji “idealni” družbi, kjer kar naprej poslušam, kako je vse ok in kako se bo vse rešilo, še vedno ne govorimo resnice. Ljudje si niso voljni povedati resnice in se tolažijo z afirmacijami v stilu; Vse je v najlepšem redu. In vse kar je treba je, da greš v “real” lajf tam zunaj in vidiš, da se še vedno dogajajo krivice, da so zlorabe še vedno del vsakdana in da je morda sosed pravkar posilil svojo 5 letno hčerko. Kaj naredimo? NIČ.

Zakaj ne?

Ker si raje zatiskamo oči, se pregovorimo, da saj ni nič hudega, če nam je nekdo vzel “paradižnike”, saj to je pa samo x evrov in da zaradi tega pa res ne bomo delali scene. Ker nas je preveč strah, da bi se izpostavili, ker nas je preveč strah, da bi si povedali resnico, da je svet v katerem živimo daleč od idealnega, da smo zaj***** sceno in da smo mi tisti, ki jih čakamo. Da samo ti v sebi in jaz v sebi, lahko naredimo pozitivno spremembo, pa ne s tem, da se prepričujemo v nekaj, kar ni res. Ne z laganjem sebi in s prepričevanjem, da je vse ok, ker ni. Potrebno se je spogledati s seboj in s svojimi težnjami, da sodimo, kritiziramo in s prstom kažemo na druge. Potrebno si je povedati resnico.

Ja, boli me. Ja, težko mi je. Ja, jezna sem. In se nato pomiriti s seboj. Ne zanikati stvari, se boriti z njimi ali bežati od njih. Iti direktno noter, si povedati resnico in se pomiriti s tem, v sebi, namesto, da skušamo spremeniti svet okoli nas.

Svet okoli nas nam vedno znova servira točno tisto, kar potrebujemo. Duša ustvarja igrišče točno za preizkušnje, ki jih potrebujemo, da se prebudimo in da zaživimo svoj izvorni, dušni potencial. Tudi, ko bi si želeli raj na Zemlji (in ravno pred kratkim sem brala resnico o raju na Zemlji, o lepih belih plažah, turkiznem morju in številnih otrocih, ki beračijo, da preživijo), nas življenje sooča s tem, s čimer se moramo soočiti. Vprašanje je le ali si pripravljen-a?

Čisto zares?

Odpri oči. In začni živeti!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

metulj

Si princesa ali Kraljica svojega notranjega kraljestva?

Odraščala sem obdana s pravljicami, ki so vsaka po svoje opevale princese. Ja, nekje globoko v sebi, čisto po tiho, sem si želela, da bi bila tudi sama princeska. Še posebej, ker so princese vedno na koncu našle svojega princa. In leta sem se šalila na račun princa na belem konju. Priznam, ko sem spoznala kako se v življenju osebnostno razvija moški, me je zvilo. To je bilo še eno od tistih področij cinizma, ki se je izkazalo za ključno, če želiš resnično razumeti svoje odnose z moškimi. Vendar bom o tem ob kakšni drugi priložnosti. Danes bi želela s teboj podeliti, da je pred nami eden tistih ključni prehodov v letu, ko ima vsaka ženska priložnost, da v sebi izbere Kraljico.

Polna luna v kozorogu 2.7.2015 napoveduje, zelo zanimivo, povratek Kraljice. V Starseed astrology članku (ki ga najdeš na povezavi tukaj) lahko preberemo, da os 9° Kozoroga in 9° Raka prinaša celotno preteklost v sedanji trenutek, v življenje tukaj in zdaj, s posebnim poudarkom na določenih ženskih legendah kot so Kleopatra, Nefertari, Joan of Ark, Marija Magdalena in bolj sodobne kot je bila princesa Diana. To kar je izjemno zanimivo, če pogledamo to specifično os je, da s seboj brez dvoma prinaša neke vrste revolucijo. Negovanje sebe, svoje notranje ženske in povezovanje s skupnostjo enako mislečih žensk je v tem času izjemno blagodejno. Zakaj?

Ker je to polna luna, ki predstavlja kozmični portal, v alkimiji poznan kot “Bazen Kreacije.” Ta portal obsega kolektivni genetski bazen in polna luna v Kozorogu bo imela poseben vpliv na kvaliteto našega genetskega skladišča. Konec koncev je Kozorog tisti arhetip, ki s svojim vplivom deluje na prihodnjih 7 generacij. In Rak na drugi strani je zaščitnik družine in Doma. Polna luna, ki je pred vrati, bo na površje prinesla družinske slabosti, s katerimi se bo potrebno spogledati, si jih priznati in jih objeti. Konec julija vstopamo skozi Siriusov portal, ki je bil tradicionalno v Egiptu čas, ko so ženske praznovale svojo kraljevskost in veličastnost Biti.

Kot vedno, intuitivno sledim navdihom in vse kar lahko rečem je, da nam Saturn, ki je retrograden v Škorpijonu ni prav v nobeno pomoč, prej nasprotno, z velikim veseljem bo pripomogel k temu, da se bomo primorani soočili s senčnimi deli v sebi. In zanimivo bo opazovati moške, ker se arhetip njihove moškosti sooča s karmično vsebino, v katero mnogi niso voljni pogledati, vendar bo tokratna polna luna prinesla na površje marsikaj. Sama rada rečem, da se moški odzivajo na ženske v svojem življenju. In če je ženska v življenju moškega še vedno na ravni princese, bo moški po vsej verjetnosti še vedno pod vplivom svoje mame.

Vsaka ženska na določeni točki v svojem življenju pride v stik z delom v svoji notranjosti, ki ga arhetipsko imenujemo Kraljica. Kraljica je arhetip, ki vlada svojemu notranjemu kraljestvu. To, da izbereš in postaneš Kraljica svojega notranjega sveta je izbira, ki ni sama-po-sebi-umevna. Ne glede na to, kako romantično se sliši, je izbira, da odložiš tiaro in začneš nositi svojo nevidno krono zadovoljstva nekaj, kar zahteva zrelost. Potrebno je opustiti reagiranje na okolico in občutek, da si žrtev, ki ju zelo dobro pooseblja drugi arhetip v ženski notranjosti, ki ga imenujemo princesa. Kraljica prevzema polno odgovornost za svoje življenje in se zaveda, da je kreatorka svojega notranjega kraljestva.

In to, da si v svojem življenju vstopila v arhetip Kraljice ni nobeno zagotovilo, da si nalogo opravila do konca. Vsak trenutek lahko zdrsneš nazaj v energijo princeske, ki se pritožuje, tarna, si prizadeva, da bi jo vsi imeli radi in potrebuje dovoljenja s strani zunanjega sveta, da naredi, kar želi. To, da se vrneš nazaj v arhetip princese je tvoja izbira 24/7, vsak trenutek znova. Notranja princeska je v vsaki ženski in to, kar sama imenujem Prebujenje, je povezano s spoznanjem, da v kolikor ostaneš, kjer si, to v tvojem življenju povzroča vedno več kaosa in drame. Verjemi, govorim iz prve roke, ker sem sama zamižala najprej na eno oko in potem na obe, ko sem bila prvič soočena s tem, da se bo treba premakniti onkraj pričakovanja, da me bo v življenju nekdo reševal. In roko na srce, tukaj namišljeni princ na belem konju, ki ga čakaš, zelo prav pride.

Poglejmo arhetip princese bolj od blizu.

Princesa čaka na princa na belem konju in želi, da jo reši. Pa naj to pomeni pričakovanje, da jo bo moški osrečil, ali da bo zanjo naredil čisto vse na svetu. Ženska, ki je v svoji princeski upa, da jo bo moški rešil pred njo samo. To se močno kaže v pričakovanju, ki ga ženske pogosto gojimo do svojega moškega, da bo on točno vedel, kaj potrebujem v svojem življenju in bo poskrbel, da bom to tudi dobila, brez da bi sama jasno vedela, kaj si želim. V moji glavi je bilo trdno usidrano prepričanje, da če me ljubi, potem VE, kaj potrebujem bolj od mene same. Danes brez dvoma lahko z vso gotovostjo pritrdim dejstvu, da sem bila razvajena princeska, ki je upala, da bo princ poskrbel za njene potrebe od financ, udobja, varnosti, kariere (leta sem si skrivoma želela, da bi imela skupno podjetje in skupen posel), razvedrila in zabave (saj poznaš tisto prepričanje, da morava vse delati skupaj, ker je to izraz ljubezni). Ko mi je razvajenost pred leti očital moj mož, sem bila užaljena na kubik, ne samo na kvadrat. In o tem sem se na blogu že razpisala.

Princesa vedno znova čaka na dovoljenje, preden lahko naredi, kar želi. In priznam, tole je bilo eno tistih področij, ki me je spravljalo ob pamet. V času, ko sem bila jaz tista, ki je k hiši prinašala več denarja, kupovala stvari in plačevala račune, sem se vedno znova znašla v situaciji, ko sem moža spraševala za dovoljenje, če si s svojim denarjem lahko kupim nekaj, kar sem si želela. Noro. In šele, ko sem dojela razliko med princeso in kraljico sem dojela, kaj sem čisto zares počela. Prosila sem ga za dovoljenje, da živim življenje, ki sem si ga želela. In to delajo številne ženske.

Princesa potrebuje moškega, da ji pritrdi in ji pove, kako lepa je, kako izjemna je. Princesa je odvisna od mnenja svojega moškega. Princesa potrebuje pozornost, na tone pozornosti. In ne le s strani svojega moškega, tudi s strani prijateljic ali s strani svoje družine. Če te potrditve nima, enostavno ne vidi lastne vrednosti. Potrditev zunanjega sveta jo osreči, zaradi nje je vzhičena, omamljena in brez nje, se njen notranji svet potopi v temo. Pravzaprav gre za odvisnost od mnenja zunanjega sveta.

In seveda se v življenju princese vse vrti okoli nje. Ne razmišlja o tem, niti se ne zaveda, kako to, kar počne, vpliva na ljudi okoli nje. Ženska, ki je princesa, se ne zaveda, da se moški odziva nanjo in priznam, kriva sem toliko, kot sem dolga in široka. Moški so bili leta krivi za številne stvari, za katere nisem bila voljna prevzeti odgovornosti. Kajti princeska je center sveta in kot sem že rekla, se vse suče okoli nje. In ko princeska postane mama ter ostane princeska, tekmuje za pozornost s svojimi otroci. Verjetno mi ni treba v podrobnosti, kako je to videti…

Eno najbolj presenetljivih odkritij zame osebno, je bilo brez dvoma dejstvo, da za princeso nič ni dovolj. Princesa živi v strahu, da se bo njen notranji vodnjak presušil, da bo enostavno zmanjkalo vode. Zato pogosto gleda na življenje okoli sebe skozi primerjanje in tekmovalnost. Lepša je, bolj uspešna, pametnejša od xyz. Princesa si vedno najde nekoga, s komer se lahko primerja v svojem svetu nezadostnosti in njen najhujši strah, ki jo razjeda od znotraj je brez dvoma, da ni dovolj dobra.

Značilno za princeso je, da je videti razvajena, ker se osredotoča na to, česar nima, namesto na vse, s čimer jo je življenje obdarilo in blagoslovilo. Princesa brez dvoma izkuša pomanjkanje hvaležnosti. Ne ceni vložka ljudi in njihovih prizadevanj in zato princesa, v kolikor ni voljna vstopiti v vlogo Kraljice takrat, ko njen moški vstopi v vlogo Kralja, ostane sama. Moški zapusti žensko, za katero oceni, da je ne more osrečiti, ne glede na vse, kar je poizkusil. In ker princesa običajno ne vidi prizadevanj njenega “praktično” naravnanega moškega (za katerega je menjava gum na njenem avtu izraz ljubezni do nje) in se ne zaveda, da moški VSE dela za žensko, moškemu ne zna izraziti hvaležnosti, spoštovanja in vrednosti, ki jo ima zanjo.

Ker princesa obožuje, da je oboževana, se bo kolikor je to mogoče poskušala izogniti temu, da bi se osmešila. In to žensko, ki je v vlogi princese v njenem življenju omejuje na številnih področjih. Princesa ne tvega. Izogiba se situacijam, v katerih bi bila primorana v rast, ker bi to lahko vključevalo neuspeh. In zato je pogosto ženska v svojem življenju primorana, da se premakne onkraj tega nivoja na katerem se nahaja. Za številne ženske je premik v Kraljico nekaj, v kar jo prisili bolezen, razpad odnosa, ločitev, izguba službe. Šele izguba zunanje varnosti in vira pozornosti ter oboževanja žensko pogosto prisili v premik ali Prebujenje, kot sem to poimenovala sama.

Te zanima kaj pomeni, da bi Kraljica svojega življenja? Ostani v stiku z mano, tukaj sledi nadaljevanje …

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

Butterfly

Darilo Celote…

Čas je izjemno intenziven in napetost, ki jo čutimo v zraku pogosto vpliva na naše odnose. In v tem viharju energij, čustev, občutenj in doživetij je izjemno pomembno prepoznati izjemno darilo, ki nam je dano. Sočutje je pot, preko katere izbiramo iz ljubezni in spoštovanja in ki nas vodi v prepoznavanje dragocenosti in izražanje hvaležnosti. Sočutje ni nekaj, kar narediš. Sočutje je stanje zavedanja, način Biti, ki ga izbereš, da postaneš. Sočutje je kvaliteta misli, občutkov in čustev. Misli brez pričakovanj in brez navezanosti na zunanje dejavnike. Občutkov brez pogojevanja. In čustev brez naboja polarnosti, ko nisi za ali proti, samo si.

Čas v katerem živimo je čas novih možnosti, novih izbir. In vsaka oseba na svetu šteje. Ko izbiraš iz sočutja, sidraš v ta svet nove možnosti, kajti občutenje sočutja v mrežo zavesti sidra nove možnosti, nove izbire. Vsakdo, ki se je voljan dovolj odpreti, da prepozna, da ima čisto v vsakem trenutku izbiro, kako se odzove na življenje, omogoči drugim posameznikom, da izbirajo iz te iste paradigme. Gre za dovoljevanje, da si kar si in da je vsak posameznik to, kar je. Da bi zasejali semena spremembe o kateri se toliko govori je potrebno utelesiti spremembo. Postati moramo ta ženska/moški, ki živi življenje v sočutju, ljubezni in polnosti, ne glede na to, kaj se okoli tebe dogaja. In nekdo mora biti prvi. Nekdo mora začeti. Se premakniti onkraj starih izbir, ki temeljijo na strahu, pomanjkanju, na tekmovalnosti in temu kdo bo imel več.

Paradigma blaginje je paradigma, kjer je dovolj, kjer izbiraš iz ljubezni in si onkraj sojenja, razsojanja in kritiziranja kdo je boljši ali slabši, kdo ima več ali manj, kdo je kriv in kdo ne. V paradigmi blaginje prevzemaš polno odgovornost za realnost, ki jo ustvarjaš, v polnem zavedanju, da ti izbiraš.

Izziv se vedno pojavi, ko tvoje izbire niso podprte s strani drugih in se znajdeš v svetu, kjer imaš občutek, da si sam. Posameznik mora imeti izjemno moč v sebi, mora imeti stik s svojo močjo, da zmore držati sebe, biti v stiku s sabo, da vidi onkraj tega kar je videti v tem trenutku, da lahko živi kot del tega sveta, brez da se izgubi v izkušanju sveta v katerem živi. In to vidim dnevno. Ko so ljudje okoli tebe negativno naravnani, ko izkušajo izgube, bolezni, preizkušnje, je pogosto izjemen izziv videti onkraj tega, kar se jim dogaja, čutiti sočutje in hkrati biti z njimi v tej njihovi izkušnji.

Rada rečem, da ni težko biti razsvetljen in srečen daleč stran od civilizacije, precej težje je biti uglašen s svojo izbiro, biti v tem istem zadovoljstvu, radosti in polnosti in biti hkrati mama, taxi služba, predavateljica, poslovna ženska, žena in ljubica. Da ne govorim o težavah, ki jih s teboj delijo tisti, ki so ti blizu, ki so ti dragi in ki jih neizmerno ljubiš. In tukaj je potrebno sočutje dati v prakso, vsak dan znova.

Ko pade dol letalo, poplave odnesejo nekomu hišo ali pa se zgodi kakšna druga katastrofa, je od vsakega posameznika odvisno kako se sooča z dogodki. Notranja avtomatika, ki pogosto narekuje naše odzive na zunanje okoliščine nas vse prepogosto vodi v to, da izbiramo boj, beg, da ignoriramo ali omedlevamo ob dogodkih, ki so vse prej kot prijetni. Vendar je vedno na nas ali izbiramo iz notranje avtomatike ali izbiramo zavestno.

Karma je postal zelo priročen izgovor skozi katerega odgovornost za dogodke v življenju ljudi ali v svojem življenju prelagamo na nekoga zunaj nas. Eden od obrambnih mehanizmov, ki jih imamo ljudje, ko smo soočeni z bolečimi dogodki je zanikanje, ko enostavno nočemo gledati, brati, videti, vedeti, slišati, kaj se dogaja. In potem pravijo, da so obdelali šok in so pomirjeni s tem kar se dogaja. Gre za način preživetja, ko se želiš izogniti šoku, nočeš, da bi stvari vplivale nate in zato izbereš ločitev od vsega. Zanikanje pogosto vodi v otopelost. Skozi upravičevanje in zelo dobre izgovore, ki jih imamo, se distanciramo od dogodkov, češ to se mene sploh ne tiče. Pogosto smo kot noji z glavo v pesku, nočemo vedeti in videti, raje vidimo, da ne vemo kaj se dogaja okoli nas. V svetu polarnosti v katerem živimo se ljudje največkrat postavljajo na strani; ali je dobro ali pa slabo. Vendar je izziv v tem, da vedno, ko zavzameš stran in nekaj označiš za pozitivno ali negativno ostajaš od tega ločen. V resnici si ne dopustiš, da bi začutil, kaj zaznavaš v sebi v povezavi s tem, kar se dogaja. Sojenje in delitev na dobro ali slabo je del ločevanja znotraj nas samih.

Gregg Braden pravi, da imamo kot bitja sočutja vedno imamo priložnost videti stvari onkraj tega kar je dobro in slabo v nekem dogodku. Skozi sočutje smo lahko priča dogajanju in si dopustimo, da začutimo, kaj so ljudje izkusili brez sojenja, razsojanja in potrebe po maščevanju. Ko si dopustiš, da čutiš, osvobojen polarnosti dobrega in slabega, čutiš kar čutijo oni. Ko si dovoliš čutiti in vendar prepoznavaš, da to ne bi bilo potrebno, če bi drugače izbrali kolektivno gledano. Gre za prepoznavanje situacije brez strahu in ločevanja, ko si žalosten in si dovoliš čutiti izgubo nečesa dragocenega, vseh teh življenj ljudi, njihove unikatnosti in posebnosti. Ko samo si v pričevanju in prepoznavanju tega kar je, lahko izbiraš, da izkusiš čustva iz pozicije moči lastne izbire, namesto iz reakcije in nemoči. Sočutje je tvoja izbira odziva, ki se rodi iz akcije in ne iz reakcije. S tem se krepi naša sposobnost sprejemljivosti.
Sami smo odgovorni za svoje odzive, ki so najbolj primerni za določeno situacijo.

Skozi namerno sočutje izbiraš kako se boš počutila, katera čustva bodo del tvoje izkušnje in kakšna bo kvaliteta tvojih misli v dani situaciji. Kot bitje sočutja imaš vedno priložnost, da vidiš onkraj dobrega in slabega, prav in narobe. Skozi sočutje lahko vidiš dejanje kot darilo Celote, očiščeno vseh sodb in pogojevanja. V tem procesu je precej bolj pomembno kdo si in kdo postajaš kot to kaj narediš. Sočutje je izbrana, namerna akcija namesto reakcija na dogajanje. Sočutje enostavno je. Ne pozna “moral bi” ali “ne bi smel” ali “to bi bilo bolje kot” pristopa. Enostavno je.

Ena od stvari, na katere nas ta čas tranzicije nenehno opominja in vedno bolj nas bo je, da je življenje brezmejno dragoceno. Izjemna dragocenost Biti nam je na voljo v vsakem trenutku in zgolj od nas je odvisno

Resnična izbira pride skozi sočutje. Pripravljenost, da sami izberemo svojo reakcijo in spremenimo strah v ljubezen je najmočnejša izbira, ki nam je na voljo. In to lahko naredimo skozi blagoslov. Blagoslov ustvari energetsko odprtost skozi katero vstopijo možnosti, nove priložnosti in darila življenja.

In v neprijetnih situacijah vedno svetujem blagoslavljanje kot način soočanja s tem, kar se dogaja. Vedno blagoslovim dogodek in vse vpletene, tiste, ki so žrtve dogajanja kot tudi tiste, ki so mučitelji ali povzročitelji tragedij. Ob tem pa ne pozabim na blagoslov sebe kot opazovalke. Blagoslavljanje je način preobrazbe, ko uporabiš svojo posodo in energijo, da svinec, težo dogajanja preobraziš v zlato duše. In alkimija je vedno zavesten proces.

Skozi blagoslavljanje začutiš darilo Celote. Zavedaš se, da je vse potreben del te izkušnje, ki ji pravimo Življenje. Ti izbiraš, kako se soočaš s stvarmi. Ti izbiraš v kakšnem svetu živiš. Ti izbiraš pomanjkanje ali blaginjo. Ti izbiraš sočutje ali sojenje. Ti izbiraš ljubezen ali strah. Vse to nam je vedno na izbiro. Zato izbiraj modro!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

happy_face

Pazi, kaj si želiš…

….ker utegneš točno to tudi dobiti. Poznano? Ali pa tisto o zarečenem kruhu…

Vedno znova, ko si dopustim, da izrazim svoje srčno hrepenenje, bi se kasneje najraje ugriznila v jezik, ker je pogosto soočanje z vsem “sranjem”, ki mi leži na poti tako zelo naporno, da bi se kar dol ulegla in ne več vstala. In seveda je namera izrečena v ojačanem polju še toliko močnejša. Zato se sploh ne čudim sosledju dogodkov, ki so me po našem Razcvetu in Pomladnem prebujanju vodili do tega mesta, kjer se trenutno nahajam. Globoko diham…

Velika večina žensk, ki pridejo k meni, pove, da delajo na sebi že dlje časa, da so poizkusile številne tehnike in so še vedno zataknjene v mehanizmu Odprem se – Zaprem se. In ta mehanizem poznam zelo, zelo od blizu. Vedno, ko pokažem kdo sem, ko se razkrijem in zasijem, se mi začne dogajati serija dogodkov, ki me je v preteklosti vodila v to, da sem se kot mala siva miš skrila v svojo luknjo in čakala, da vihar mine. Seveda sem si ga vedno znova poustvarjala, dokler nisem lepega dne dojela, da je tovrstno odpiranje-zapiranje eden od mojih mehanizmov preživetja.

Ko si končno upaš, da se pokažeš, da zasiješ, da razkriješ svoje potenciale in želiš to v polnosti živeti, se tisto pravo “delo” čisto zares šele začne in to le stežka dopovem ženskam, ki začenjajo odpirati svoj popek v cvet. Ko ženska zasije, je zelo običajno, da naleti na neodobravanje ljudi, za katere bi si najbolj želela, da jo podprejo. Vedno znova poslušam zgodbe žensk, ki so se zavezale temu, da bodo poskrbele zase, ljubile sebe, si podarile čas, namenile točno tisto, kar si želijo že leta in ko se dobro počutijo, ko se jim zdi, da so na konju začnejo doživljati neodobravanje s strani partnerja, prijateljic, staršev, otrok,… Spisek je neskončen. Ravno, ko jim v življenju dobro gre, se najde nekdo, ki jih “izda”. Tovrstna izdaja zaupanja je pogosto tako boleča, da se ženske potegnejo nazaj vase, da nehajo obiskovati aktivnosti, ki so jim pravzaprav pomagale prebuditi njeno ženstvenost, njen sijaj, ki ji pomagajo v širjenju, odpiranju, v razcvetanju.

Nihče ni rekel, da je razcvet prijeten proces, običajno ni. Običajno je prvi del prebujanja ženstvenosti, ko prihajaš v stik s seboj, najlažji, ohranjanje te odprtosti pa je mesto, kjer se pravo “delo” šele začen. Delo v narekovajih, kajti v resnici gre za negovanje sebe. Običajno je izziv številnih žensk, ki pridejo do mene, v neodobravanju okolice, nezaželeni pozornosti, ki prihaja iz okolice pogosto v obliki posmehovanja (Kakšna pa si?) ali zasmehovanja ter poniževanja, ki si ga velika večina žensk sploh ne more zamisliti.

Ko sem sama začenjala svoje popotovanje v sijanje in ko sem si končno dopustila, da moja ženstvenost pride v ospredje, sem bila deležna posmeha s strani prijateljic, ki sem jim sveto zaupala, nato poniževanja s strani partnerja v stilu razvajene pičke, ki me je sesulo v prafaktorje, vendar sem zelo kmalu dojela, da so vse to le preizkušnje na poti, ali bom ostala zvesta sebi in temu kdo jaz sem.

Ob tovrstnih reakcijah ljudi okoli mene v stilu; Kdo pa misliš, da si… ali pa; A zdaj si pa kar strokovnjakinja za vse živo… sem se večkrat, kot bi si želela, potegnila nazaj v svojo luknjo in se spremenila v sivo miško. Pogosto sem mesece ždela v tej svoji temni luknji in čakala, da vse skupaj mine. Upala sem, da me bodo ljudje pustili pri miru, če ne bom nikogar drezala in se bom držala ob strani. Resnica je vse prej kot to, kajti bolj, ko siješ, bolj si moteča, bolj vzburkaš svet s svojo prisotnostjo in bolj se “spravljajo” nate, če ne zmoreš držati svoje posode, svojega prostora.

In to je bila ena najbolj bolečih lekcij rasti, razcveta… držati sebe takrat, ko imaš občutek, da je ves svet proti tebi. In takrat, ko imaš občutek, da si na pravi poti, se vedno najde kdo, ki te “preizkusi” ali boš držala sebe, ali boš ostala zvesta sama sebi.

In tako se ženske, ki so na poti Razcveta pogosto znajdejo v situaciji, kjer jih nadira in zasmehuje mož, kjer jih prijateljice opravljajo, kjer jih sodelavke tožarijo in starši kar naenkrat nočejo več govoriti z njimi. Takrat, ko bi si najbolj od vsega želela, da te vsi pustijo na miru, bo brez dvoma vzniknila nova “bojna” fronta, s katero se bo potrebno soočiti. Ja, res bi si želela, da bi bilo vedno lažje, vendar bi lagala, če bi to rekla. Bolj, ko siješ, večje izzive imaš, ker vedno bolj bodeš v oči in edina stvar, ki jo lahko rečem je, da se moraš naučiti držati svojo posodo.

Pogosto me obupane ženske sprašujejo kaj naj naredijo, ko se nahajajo v tovrstnem viharju, pritožujejo se nad tem, da so mislile, da jih bo do ljudje zdaj pustili pri miru, ker so ja neškodljive, vendar so ravno zdaj postale še bolj moteče. Verjemi, da ščitenje pred xyz ne pomaga, nobena vrsta zapiranja ali oklepov ne pomaga. Bistvo je, da zmoreš biti to kar si, držati samo sebe in stati v viharju, tudi takrat, ko imaš občutek, da si sama in da so vsi proti tebi.

Večina žensk se ne zaveda, da s tem, ko zasijejo, postanejo svetilniki, ki osvetlijo suho, neplodno pokrajino moškega sistema in vznemirijo puščavo. Tako kot dež vznemiri puščavo in se kapljice odbijajo od suhe zemlje, sočno žensko svet pogosto zavrne in ključnega pomena je, da zmore ostati zvesta sama sebi in svoji ženstvenosti. Ženske smo se naučile živeti v puščavi moškega sveta – linearnem, fokusiranem svetu, ki je usmerjen na rezultate, dosežke, službo 8-5 in številna opravila, ki jih imamo. Brez dvoma se velika večina žensk ne zaveda kako ogromno ceno plačujemo za to, da delujemo v tem svetu. Izsušile smo svojo sočnost, zastrle svoj sijaj, ukrotile svojo divjost, zanikale svoje srčne želje, udomačile smo se, zato da ustrezamo pravilom patriarhata, ki vodi ta svet. Sodobna ženska se pogosto počuti ujetnica svojega lastnega življenja in ko želi pobegniti rutini, vedno znova izkuša občutke krivde, ker si je privoščila xyz.

Moja osebna izkušnja je, da ne glede na to, kako uspešno in kam pobegneš, nikoli ne moreš ubežati temu, da te okolica ne bi poskušala potegniti nazaj v povprečje, ko si enkrat drzneš, da pokukaš iz povprečja. Od vsake ženske je odvisno, kako uspešno zmore držati samo sebe in se soočati z vsemi ovirami, ki jih pravzaprav sama sebi postavlja na pot, da bi se preizkusila ali je resnično zavezana sebi in temu, da živi svoje sanje. In sama sem se pogosto razburjala, da je vse, kar si res želim, da me vsi pustijo pri miru, vendar me je moj navdih, želja, da delim stvari, želja po tem, da sem ta ženska, ki mi je namenjeno postati vodilo v to, da sem drezala v osja gnezda in bila tarča številnih napadov, posmeha, kritike. Življenje me je naučilo, da je umetnost življenja ravno v držanju svoje posode, v tem, da vse puščice, ki letijo proti tebi uporabiš v svojo korist. In to je del mojega učenja, znanja, ki ga delim z ženskami, ki si želijo resnično zasijati v svojem polnem potencialu in postati ta ženska, ki Ti je namenjeno postati.

Ja, strinjam se, biti moraš drzna. Pomembno je, da poznaš svojo dragocenost in se zavedaš, kakšno vrednost nosiš v sebi. Ključno je, da spoznaš svoje Darilo in si dopustiš, da svoj unikatni edinstveni Dragulj deliš z ljudmi in s svetom. Si drzneš pokukati vase? Si upaš objeti svojo dragocenost? Utelesiti svoj Sijaj? Na voljo je individualni mentorski program, kjer spoznaš kako držati sebe, se soočiti z izzivi na poti in se razcvetati v Žensko, ki ti je namenjeno postati. Več na povezavi tukaj…

Kaj je z zarečenim kruhom iz začetka tega zapisa? Moja namera na našem druženju Pomladno prebujanje je bila orgazmičnost. Nisem je izbrala zavestno, zletela mi je z jezika, ko smo izražale svojo namero za druženje. In oh my, če bi vedela, s čim me bo soočala in kaj vse bo potrebno pogledati zelo od blizu, bi si morda celo premislila. Moja velika sreča je v tem, da zmorem držati samo sebe in da imam take izjemne sestre, ki mi vsake toliko rečejo: “Taja, zmoreš, pojdi direktno noter!”  In grem … drzno – dragoceno – kot čisto prava diva.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena