Preobrazba

redfor

Čas obnove je tu…

, 0 Comments

Jesen je čas, ko drevo odvrže liste.
Ko se življenjska sila usmeri navznoter, v nego korenin.

Včeraj sva imeli pogovor, ko je z menoj delila modrost drevesa… Drevo vse strupene snovi shrani v listje in nato jeseni listje odvrže. To je proces samoregeneracije. Vse kar ne potrebuje drevo jeseni odvrže in to gre v proces kompostiranja. Iz komposta bo nato ponovno vsrkalo tisto, kar potrebuje za rast.
V tem obdobju mirovanja, ko je v naravi vedno več teme, pa drevo okrepi korenine.
Požene jih v globine. Zdrav koreninski sistem je ključnega pomena , da drevo spomladi ponovno ozeleni.

Jesen je čas, ko te narava povabi navznoter. V globine.
Ko vse dela zate.
Za tvojo regeneracijo. Za tvoj počitek.
Za obnovo. Za to, da se boš lahko prenovila in se porodila na novo.

Izziv sodobnega človeka je, da si jemlje ta potentni čas teme in njen zdravilni učinek regeneracije, ki mu ga tema nudi.

Ko se pogovarjam z znanci vidim, da je ljudi strah teme.
In vendar je ravno tema tista, ki ti največ daje. Temni del leta je tisti, ki ti pomaga, da se obnoviš.
Tako kot je temni del meseca v ciklu ženske tisti, ki žensko najbolj pomlajuje in regenerira.
Kot je dnevni cikel teme tisti, kjer lahko največ narediš za svoje telo in njegovo obnovo.

Tema je čas, ko se telo obnovi, regenerira.

In ne le, da ne znamo izkoristiti tega temnega dela dneva, meseca ali leta, to je čas, ko se povozimo.
Čas, ko sodobna ženska odbrzi v delovanje in skozi hitrost izvaja nasilje nad svojim telesom.
In po letih, včasih desetletjih nasilja sama nad seboj, se čudi kako to, da ima težave z zdravjem, s hormoni, z nihanjem razpoloženja, z depresijo.

Osebno sem mnenja, da se nasilje, ki ga izvajamo navznoter le odslikava v nasilju, ki smo mu priča navzven. In edini način, da ga ustavimo je v zavedanju, da v zvezi s tem lahko in moramo nekaj narediti. Ne navzven, navznoter.

Oskrunjenost telesa je ena največjih bolečin sodobne ženske.
Pa ni od včeraj.
Že generacije, stoletja, če ne tisočletja ženska izkuša oskrunjenost svojega telesa.
In vse to je v tvojih celicah.
Vse to čaka, da se s tem spogledaš in to pozdraviš v sebi.

Nikamor ne bo šlo.
Vse bo počakalo.
Vsi imamo v sebi nezaključene stvari.
Vsak na svoj način doživlja oskrunitev nedolžnosti.

Ko je oskrunjena nedolžnost, tenkočutnost čutenja in izkušanja, je poškodovano zaupanje vase in zaupanje v tiste, ki bi morali bitje zaščiti pred zlom, pa ga niso.

Če je nedolžnost nepoznavanje zla, je oskrunjenost izkušnja v kateri ima zlo moč nad teboj. Ko nekdo uživa v tem, da trpiš. Ko se počutiš razčlovečenega.

In tega se sploh ne da opisati. Uničujoče je. Na več nivojih kot sploh lahko izraziš.
Doživljaš premaganost. In izločenost iz sveta čistih.
Ker se počutiš kontaminirano, umazano, izločeno in izgnano.

In ko ti ne verjameš vase, upaš da se bo našel nekdo, ki bo lahko verjel vate.
Ki bo lahko ugledal tisto, česar ti ne vidiš več.
Da bo onkraj vsega prepoznal lepoto, ki je še vedno živa.
In, ki bo lahko zate držal sveto posodo prisotnosti. Ogledalo, v katerem se boš lahko pogledala in pozdravila tisto, kar je bilo poškodovano.

Ker tega zdravljenja nihče ne more narediti namesto tebe.
Na tebi je, da ga narediš v svoji notranjosti.
Ja, oseba na drugi strani ti lahko drži prostor. Lahko ti je priča. Lahko ustvari sveti prostor v katerem se ti spogledaš s seboj, pozdraviš sebe.

In iz izkušenj vem, da sploh takrat, ko gre za boleče stvari, za stvari, kjer se čutiš premagana in dvomiš vase, potrebuješ varno mesto, kjer se lahko spustiš v globine sebe.

Jesen je čas, ki ti da na voljo prostor.
Ko drevje odvrže listje.
In te narava povabi, da ti opustiš vse tisto, kar ti ne služi več.
Da odvržeš nepotrebno.
In se spustiš vase, okrepiš svoje korenine za svojo rast in razcvet v prihodnosti.

To je čas za jesensko inventuro.
Da se spogledaš s seboj.
S sabo.

Golo. Iskreno.
Resnično.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

bcage

Kot ptica v zlati kletki…

, 0 Comments

Veš, iz svojega otroštva se ne spomnim veliko stvari.
Vendar z menoj ostaja ena stvar, ki se je nisem mogla znebiti ne glede na to, kako zelo sem se trudila.
Obožujem potovanja.
Potovanja so moja droga. Diham tisti občutek svobode, prostranosti, občutek živosti in radovednosti, ko stopim z letala. Ali iz avta.

Moj deda je bil tisti, ki je z menoj dihal isti zrak.
Peljal me je v Zagreb, v Novi Sad ali v Ljubljano. In meni se je zdelo, kot bi me peljal na konec sveta.
Bilo je vznemirljivo. Novo.
Pustolovščina.
Čisto pravo popotovanje.

Verjetno so mi zato blizu popotovanja vseh vrst.

In kljub temu, kako zelo jih obožujem, sem si to svojo strast vzela.
Najlažje bi bilo reči, da so za to krivi drugi, vendar danes vem, da to ni resnica.
Resnica je, da sem si vzela svoj čas zame. In popotovanja so moj čas zame.

Odpeljejo me v moj svet. Čaroben svet, kjer je vse mogoče.

Leto 2009 je bilo leto mojega razpada, ko sem z življenjem sklenila zanimivo kupčijo. V zameno za to, da vse ostane vsaj približno tako, kot je bilo, bom “pridna”.
Ko sklenemo tovrstne kupčije, si običajno predstavljamo, kako naj bi to izgledalo, vendar se običajno stvari ne odvijejo po načrtih.

Ker človek obrača in bog vedno obrne po svoje.

Moja ideja tega, da bom “pridna” je bila videti nekako takole; Doma bom, pri družini. Poskrbela bom za dom in bom zgledna mama. Poskrbela bom za moža. In trdo bom delala, da bom dokazala, da to kar počnem ni zgolj “hobi”.

Ujela sem se v kletko. Pristrigla sem si perutke. Vzela sem si tisto, kar mi je pomenilo vse na svetu… živost, raziskovanje, svobodo.

Moja kupčija z življenjem se ni odvila tudi približno ne v smeri, kakor bi si želela.
In leta sem iskala kaj je tisto, kar sem si naredila.
Vedela sem, da sem sama naredila nekaj, vendar nisem vedela kaj!?

Devet let sem potrebovala, da sem si nalila čistega vina.

Vzela sem si potovanja. In to kompenzirala s svojim poslovnim prostorom.
Ker je bil moje zatočišče, moje pribežališče.
Ko sem potrebovala svoj čas zame sem lahko nekam šla. In tam delala kar sem hotela.
In včasih mi je prav prišlo, da stranke ni bilo, ker sem potem tisti čas namenila sebi.

In mislila sem, da sem edina, ki je to počela.
Dokler mi ni meni ljuba ženska povedala identično zgodbo.
To je bil njen prostor, kjer je lahko brez občutkov krivde brala knjige, klikala po internetu in sanjala svoje sanje.

Ker potrebuješ tak magičen prostor, da tvoje sanje lahko preživijo.
Kot ptica v zlati kletki.

Vendar svojih sanj ne moreš za vedno ujeti.
Pride dan, ko te začnejo klicati. In dregati.
Pride čas, ko se vtihotapijo v tvoj vsakdan in te začnejo zapeljevati.
Pojejo kot sirene iz tvojih globin.
Kličejo te.

Stvari, ki so ti namenjene so vedno s teboj. Nikamor ne gredo.
Vse počaka.
Morda imaš občutek, kot da so tvoje sanje izginile, vendar niso.
Še vedno so skrite v tebi.
Edino, kar je potrebno je, da se spustiš v svoje globine. Da greš na popotovanje v svojo notranjo pokrajino, da bi jih spet našla, jih aktivirala in zaživela.

In zato sem pripravila brezplačno spletno druženje, kjer bom s teboj podelila arhetipsko popotovanje Junakinje, na katerega se moraš odpraviti, da bi osvobodila in v polnosti zaživela svoje sanje. Prijaviš se lahko na povezavi >>>tukaj<<<

Kar močno čutim je, da sem nosilka plemenice. Vodnica v globine tvoje Ženske Duše. Tukaj, da te spomnim, da imaš v sebi sanje.
Čas je, da slediš svileni niti v mesto sanj in jih poiščeš.

Osvetljujem pot. S teboj sem, ko se podaš v svojo notranjo temo po svoje sanje. Pridruži se mi na brezplačnem predavanju kjer bom s teboj delila več >>>tukaj<<<

Bodi SIjajno in SIjajna!
Taja Albolena

sadness

Darilo Trenutka

, 0 Comments

V tem trenutku je samo tišina. Tišina, ki odpira portal za portalom in vodi v globino.
Smrt je moja vodnica.
Ustavila me je na mestu.
Terja mojo prisotnost.
Vodi me v lastno ranljivost.
Uči me spoštovanja.
Svetosti življenja.

Z menoj deli darilo prehoda.
Prehoda v novo življenje.
Prehoda, ki ga ne moreš doživeti, resnično izkusiti, če nisi zares prisotna.
Budna v danem trenutku.
Pa naj bo to prehod v tuzemsko življenje, ki ga izkušamo v obliki rojstva.
Ali pa prehod na drugo stran, ki ga izkušamo v obliki smrti.

Prehod na eno ali drugo stran te mavrice, ki ji pravimo življenje, te ustavi na mestu.
Kajti dragocenost trenutka, to darilo trenutka lahko ujameš le, če si zares popolnoma prisotna.
Smrt in rojstvo sta del iste zgodbe, ki ji pravimo življenje. Prihodi in odhodi.

Ko se ustaviš, imaš priložnost za največje darilo trenutka – čutenje.
Smrt te odpre za čutenje, izkušanje, doživljanje. To je darilo Zemlje.

To kar čutim v njeni prisotnosti je spokojnost, mir.
In v tem miru, v tej svetosti izkušnje… čutim.
Čutim žalost. Čutim izgubo.
Čutim minljivost življenja v vsej veličastnosti trenutka.

Samo en trenutek imam na voljo.
Kako ga bom oplemenitila?
Ga bom praznovala?
Izkusila v polnosti?
Ali zgolj preživela?

Bližje, ko ti smrt pride, bolj surovo, celo kruto je soočenje.
Zakaj si tukaj?
Kaj boš pustila?
Kakšne odtise boš pustila na planetu?

Darilo tega prehoda je izjemno. Spoznavam, da je moje darilo zaupanje vase. Vedno.
Da bi pustila sled moraš biti pogumna, drzna, srčna in brezmejno moraš zaupati vase. Tudi takrat, ko nihče drug ne zaupa vate.

Kot pravi moj dragi, je darilo podpore v tem, da te preizkusi ali boš zvesta sama sebi.
Boš sledila sebi tudi, če ne bo nikogar ob tebi?

Tvoja notranja gotovost ustvarja stabilnost in hkrati fleksibilnost.
Da ne glede na to, kaj se zgodi, zmoreš preživeti z milino, z gotovostjo, da ne glede na globine, v katere se podajaš, v svoji notranjosti nosiš vse, kar na tej poti potrebuješ.

Vse je že v tebi.
Zaupanje vase in v vse, kar je že v tebi.
Zaupanje v povezave, v vezi, ki te bogatijo, plemenitijo.
Kajti povezave so vedno dvosmerne. Ljubezen teče skozi povezave, ne glede na to na kateri strani mavrice se nahajaš.

Smrt pa je tista, ki te preizkusi… boš praznovala in spoštovala medsebojno povezanost in ljubezen. Boš ugledala vsa darila trenutkov stkana v tapiserijo skupaj preživetega časa?

Ali se boš namesto tega raje oklepala navezanosti na osebo. Navezanosti na podobo osebe.
Podoba je vedno projekcija tvojih pričakovanj, tvojih idealov, tvojih idej na nekoga drugega.
Smrt razkriva naravo povezanosti.
Navezanost na osebo je uničujoča, če osebo izgubiš. Občutek imaš, kot da si izgubila del sebe. Kajti tvoja projekcija na to osebo je tvoja energija, ki jo investiraš v podobo, ki jo ustvariš.
Ko imaš občutek, da je ta podoba umrla, s tem umira del tebe.

Če pa veš, da povezanost nikoli ne umre, povezanosti nikoli ni konec, te ni strah in ne obžaluješ ničesar.

Kar ne pomeni, da ne čutiš bolečine izgube. Žalosti ob vedenju, da je nikoli več ne boš objela. nikoli več začutila na ta zemeljski način.

V sebi čutim surovost, ranljivost, ki me odpira na načine, ki so neudobni, novi in od mene terjajo veliko sočutja do sebe.
Nežnosti. Mehkobe. Počitka.

Vem, to je Darilo.
Darilo trenutka.

Moj poklon.
Taja Albolena

eye

Bolečina izgube…

0 Comments

Ko izgubiš nekoga, ki ti je ljub in drag je videti, kot bi se ves svet ustavil.

Z mojo sestrico sva danes sedeli na kavi, ko me je presenetila z izjavo, kako nenavaden je občutek, ko takole sediš in gledaš ljudi, ki vsi nekam hitijo, tebi pa se zdi, kot da se je vse ustavilo.
Včeraj mi je umrla babica.
In danes sva s sestro sedeli na kavi in tuhtali kako se soočiš z izgubo osebe, ki je pustila globok pečat v tvojem življenju.

Danes se mi zdijo vse izjave o tem, da je postala angel, kot tudi vsi tisti pomiljujoči pogledi, ki si jih deležna, ko poveš, kaj se ti je zgodilo, nepomembni.

Ja, vem, želimo izraziti sočutje. In vendar pogosto ne sedimo s tem, kar je resnično prisotno, ker je preveč boleče.
In potem s tem raje čim hitreje opravimo.

Priznam tudi sama nisem ravno zgled tega, da bi sedela z nekom, ki žaluje.
Največkrat se mi je zdelo, da nimam časa.
Nisem razumela tega, kar je danes opisala moja sestra.

Ko izgubiš nekoga ali nekaj, kar ti je bilo dragoceno, te življenje ustavi na mestu.
Kot bi zabremzala in se vkopala na mestu.
Življenje se iz 1000km/h ustavi na nulo.
In to v trenutku.

Počutiš se kot vesoljec na planetu, kjer vse vrvi.

In morda me je življenje pripravilo na prehod moje babice na drugo stran s tem, da sem že prejšnji teden upočasnila. Se odklopila od kolektivnega hitenja in se zazrla vase.

Najbolj bizarna stvar je, da sem konec leta 2016, ko smo kreirale leto 2017 dobila uvid v to, kaj me čaka. V koledarju leta za september nisem dobila ničesar. Nobenih navodil v povezavi s tem, kaj naj bi se dogajalo.
Na koledar sem si zapisala “kot da vse stoji” in zraven narisala velik vprašaj.
Imela sem občutek, da bo nekaj povezano s smrtjo, vendar mi ni bilo dano videti in vedeti več.

Dejstvo je, da takrat, ko si na tem, da izgubiš nekoga o tem nočeš zares ničesar vedeti.
In ko je bil september mimo sem si oddahnila v smislu ok, itak sem malo čudna, pustimo to.
Ampak danes, ko sem dobila klic, je bila prva stvar, ki sem jo slišala v sebi; “fak, saj sem vedela”.

In zaradi tega me ni čisto nič manj “zadelo” kot se je izrazila moja sestra.

Dejstvo je, da vedno vse vemo, le da, z besedami meni ljube Caroline Myss ustvarimo energijsko blazino, da nas resnica ne bi zadela direktno v glavo. Sami s seboj sklenemo dogovor, koliko časa potrebujemo, da neko resnico spustimo v in skozi svoj energijski sistem.

Na neki ravni veš, vendar nočeš vedeti.
In ko te zadane, je kot orkan, ki tvoje življenje obrne na glavo.

Leonard Cohen je pel, da je razpoka v vseh stvareh in da tako svetloba vstopi vate.
Odpre tvoj oklep in vstopi.

Vsaka izguba te odpre, vsebino pretrese, obrne na glavo in te spusti nazaj v ta svet.
Od tvoje čustvene stabilnosti pa je odvisno, kako se boš s tem soočila.

Danes sem žalostna.
Nepopisno žalostna.
Žalost prihaja kdo bi vedel od kje in vstopa v moje telo.
Čutim, kako pomembno je, da sem z njo in jo spuščam skozi sebe.
Da je ne ustavljam, oviram, da ji pustim, da je in sedim z njo.

Sedim s svojo bolečino izgube nečesa neopisljivega.
Nečesa, kar se šele oblikuje. Preoblikuje.
Kaj bo porodila iz sebe še ne vem.

Brez dvoma pa bo v meni pustila globoke kanjone in rečne struge.

Vsaka oseba se te dotakne.
Vsaka v tebi pusti svojo sled.
Kako milo in nežno se te dotakne, ko odhaja in kakšno zapuščino pusti v tvoji notranjosti, pa je vedno odvisno samo in zgolj od tebe.

Ko odide vidiš, da si bil vedno sam.
Sam s seboj in s svojimi idejami o tem, kakšna ta oseba je.
V vsakem primeru je bila glasnik.
Prenesla je sporočilo, ki je bilo namenjeno tebi in je bilo vedno le zate.

Vsak ima svoje.

In ko odide z njo ne odhaja nič tvojega. Vse tvoje ostane.
In na koncu vidiš, da je bilo vse in še vedno je tukaj zate.

Obžalovanja, zamere, jeza, vsi lepi spomini.
Vse kar je resnično pomembno in kar šteje so izkušnje.

In moja babi mi je dala res veliko…
Ljubezen do zdravilnih rožic. Skupaj sva nabirali tavžentrože in šentljanževko, timijan, kamilice in glog. Vedno mi je povedala kaj te zdravilne rože naredijo za človeka in vsak večer me je dala spat z velikim čajem iz melise, da me bo pomirila in sprostila, mi je rekla.

Ljubezen do Zemlje in do živali. Na kmetiji sem skupaj z njo okopaval, sušila mrvo in hranila kokoši. Z mojim Rexom (velikim črnim nemškim ovčarjem) sva vsako nedeljo sedela na verandi in jedla tenstan krompir, ki je ostal od kosila. Eno šeflo njemu na tla in eno meni v usta.

Ljubezen do kuhanja in priprave nedeljskih kosil. Še vedno imam rada, ko se cela družina dobi na kosilu in ko jim lahko skuham kaj novega, jih gostim in pečem dobrote. Vem, da je v tem, da je poskrbela za vse nas brezmejno uživala.

Ljubezen do šivanja. Nikoli ne bom pozabila, kako je preklinjala, ko mi je v osmem razredu na koncu šivala obleko, ker nič ni šlo skupaj. Skupaj s psi nas je poslala ven iz hiše, ker sem umirala od smeha ob njenem preklinjanju, ki ga nisem prav pogosto slišala.

Ljubezen do Lepote. Bila je fanica čevljev. Z ekstra visoko peto. In imela je občutek za to kaj gre skupaj in kako kombinirati stvari. Verjetno je bila moja želja, da bi bila nekoč modna kreatorka posledica njenega občutka za tekstil, teksturo in barve.

Ljubezen do cvetja. Oboževala je vrtnice. Še posebej tiste temno skoraj črno rdeče. In na mojem vrtu bi našli številne vrtnice. Vse so dišeče. Obožujem sladke vonjave vrtnic na vroč poletni večer. Ko vse dehti in se tista mističnost plazi čez vrt.

Ljubezen do okultnega. Ona je bila moja prva astrologinja in numerologinja. Brala je Avro v časih, ko je bilo to nekaj nezamisljivega in bila je tista, ki mi je dala v branje mojo prvo knjigo od Shirley MacLaine.

Ljubezen do pisanja. Pisala je pravljice za otroke. Z njimi je razveseljevala otroke v vrtcu in kasneje so bile njene pravljice predvajane na radiu. nJena Kraljica in dvor nam ostala v spomin. In morda sem tudi zaradi tega ugriznila v to jabolko in napisala svojo knjigo Noura, za katero je rekla, da je zelo ponosna, da sem jo napisala. In doživela je izdajo knjige svoje pravnukinje, kar samo priča o tem, kako velik vpliv imamo na generacije, ki prihajajo za nami.

“In na koncu, so vse, kar nam ostane, spomini. Drobci in koščki časa, ki smo ga preživeli skupaj. Ne glede na to, kako dolg čas nam je bil namenjen, se nikoli ne bo zdelo dovolj.” Maud Berben

Hvala. Hvala.
Moj poklon.

Taja Albolena

P.S. Moje povabilo tebi pa je, da namesto sožalja z menoj deliš kaj je tvoja babica, teta, mama, ženska, ki je že zapustila ta planet in se je dotaknila tvojega srca, za sabo pustila v tebi. Hvala, da si.

utelesizd

Prebujenje Ženske

, 0 Comments

V svoji praksi sem spoznala, da številne ženske, ko se v obdobju adolescence začne prebujati notranja divja ženska in muza, ko se je potrebno soočiti s svojo divo enostavno zaspijo.

Spanec postane varno mesto za prestrašeno mlado žensko, da predela in absorbira nove okoliščine in zahteve, s katerimi jo sooča življenje.

Ženska pogosto zavrne svoj notranji klic po prebujenju in postane Trnuljčica.
Čaka na princa, ki jo bo prebudil iz spanja. In leta tečejo.

Kajti ženska, ki je svojo moč predala nekomu ali nečemu zunaj sebe, se bo počutila žrtev tega, čemur je predala svojo moč.

Pogosto ženska osredotočena na kariero in družino, otroke in partnerstvo, na stvari v njenem zunanjem svetu, prepozna, da v njenem življenju nekaj manjka tam nekje v prehodu v srednja leta, okoli 40 leta.

Gre za obdobje, ki jo sili v to, da vzame svojo moč nazaj.
Da prepozna, da ni ničesar tam zunaj, v zunanjem svetu, kar bi jo osrečilo, kar bi jo izpolnilo.

Odmik od sveta, da svojo pozornost obrne nazaj k sebi in gre v notranjo refleksijo ji lahko pomaga prebuditi njeno spečo žensko stran.

Ženska v svoji speči fazi je krhka, pogosto izolirana v narcizmu, v osredotočenosti nase, samopomembnosti, ki izključi zunanji svet. In v tem stanju ne čuti trpljenja, hkrati pa ne more izkušati razcveta, ne more rasti, ne more čutiti.

Tovrstna otopelost je značilna za številne ženske sodobne družbe.

Navzven je videti, kot da je vse super.
Zunanji videz pa pogosto vara, kajti ženska v “spanju” je v sebi zelo nesrečna in pogosto enostavno ne more razložiti ljudem okoli sebe, zakaj je tako nesrečna, ker ima skozi oči zunanjega sveta “vse”.

Avto, hišo, družino, moža, otroke, službo … kaj sploh še hočeš več!?

In vendar ženska hrepeni po princu na belem konju, ki bi jo odrešil tega trpljenja Trnuljčice.
Ki bi jo prebudil.

In ta princ biva v njeni notranjosti.
Ta princ se imenuje Animus.

Ženska ne more večno ostati v spanju.
Ne more večno ostati zaprta v svojem notranjem stolpu.
Varno pospravljena in skrita pred svetom, kot to pogosto vidimo v pravljicah in mitih.

Ženska se mora prebuditi in ko se prebudi, mora roditi novo sebe.

Najti mora svoj Jaz, prepoznati mora zgodbo, ki so jo zanjo ustvarili drugi… starši, družba, šola in ustvariti svojo novo zgodbo.

Zgodbo ki temelji na resnici tega kdo je, namesto na laži tega, kar so ji o njej povedali drugi.

In v tem porajanju same sebe ženska potrebuje mentorja, ki jo na poti vodi in usmerja.
Vsi miti govorijo o tem kako pomembno je, da imamo vodnika, nekoga, ki pozna pot, ki ve, kaj nas na poti čaka, kajti z njegovo pomočjo je potovanje vase precej lažje.

Nič ji ni prihranjeno ali odvzeto.

Mentor ne more ničesar narediti namesto tebe.
To kar mentor je, je Luč. Je svetilnik na tej poti.
Svetilnik, ki te vedno znova spomni kdo si in kam greš, spomni te na tvoje popotovanje, da ne zdrsneš nazaj v udobje spanca.

In vsaka ženska je na tem popotovanju prebujenja.

Globoko v sebi veš, da si tukaj z razlogom. Da lahko živiš izpolnjujoče življenje, z namenom, da pustiš sled, da živiš življenje radosti, strasti in pomena.
V sebi veš, da si tukaj, da se razcvetiš.

Vem, da nekje v globini svoje ženske Duše veš, da si tukaj, da prispevaš, da živiš izpolnjujoče življenje in da pustiš sled.

In želim ti pomagati, da ustvariš cvetoče življenje na sijoče ženstveni način.

Pripravila sem popotovanje Vase, ki sem ga poimenovala Prebujenje. Na poti Ljubezni, ki se začne s prebujenjem potrebuješ orodja in prakse, da bi hojo po poti Ljubezni nadaljevala s potapljanjem v svoje globine, v svoj notranji Ocean. To je edini način, da v sebi odkriješ izvorni načrt svoje ženske duše, svoje Bisere, svoje notranje dragulje in jih nanizaš na ogrlico Življenja ter jih podeliš z ljudmi in s svetom.

Aktivirati je potrebno svoje notranje Dragulje, nahraniti svojo žensko dušo, se izraziti in podeliti Sebe, svoje Darilo, če želiš pustiti sled in narediti pozitivno razliko z ljudmi in s svetom.
Več najdeš na povezavi >>> TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Veliko lažje bi bilo, če bi imela navodila za uporabo…

, , , 0 Comments

Nihče od nas se ne rodi z vodičem v rokah, ki bi nam omogočil uspešno in srečno življenje že od začetka.
Skozi življenje s poizkušanjem spoznavamo, kaj deluje in kaj ne deluje.

Skozi proces življenja ugotovimo tudi, da razcvet ali rast ni udobna, pogosto ravno zaradi tega, ker se moramo stegniti onkraj tega, kar nam je postalo udobno.
In udobje se skriva v rutinah in navadah, ki so znane in zato udobne.

Rast onkraj cone udobja je nujen proces, ki spremlja evolucijo in od nas je odvisno ali smo se voljne sprostiti in sprejeti novosti, ali se bomo upirale in ob tem trpele.
Rast je nujno potrebna v našem življenju, kajti vse stvari ali rastejo ali pa stagnirajo in umirajo.

Zato vedno znova govorim o tem, kako je zavestno sproščanje napetosti ključnega pomena za pretočnost, živost in s tem rast. Kamorkoli usmeriš svojo pozornost, tja teče energija in stvari se lahko sprostijo.

Zakrčenost je povezana s stresom, ki pomeni napetost, pritisk, obremenitev.
Stres je odziv organizma na potencialno škodljiv dejavnik, ki je lahko zunanji (telesni napad, ropot, blisk) ali notranji (žalost, bolezen, pomanjkanje kisika ali glukoze v krvi). Ne glede na vrsto ogrožajočega dejavnika – stresorja pa se organizem nanj vedno odzove na enak način, z alarmno reakcijo.

Poznamo štiri reakcije; boj, beg (angl. fight or flight), zmrzni, kjer kot noj potisneš glavo v pesek in se delaš da to ne obstaja, ter četrto, kjer izgubiš zavest. Reakcija v organizmu steče vedno, kadar neko dogajanje ocenimo za ogrožajoče in to ne glede na to, ali smo pravkar opazili strupeno kačo, ali nas je razjezila nesposobnost mimo vozečega voznika, ali pa nas skrbi za otrokovo zdravje ali lastno službo.

Ko naši možgani prepoznajo neko dogajanje zunaj ali znotraj telesa, kot potencialno nevarno ali škodljivo, hipotalamus prek hipofize spodbudi nadledvični žlezi, da povečata izločanje hormonov (adrenalina, noradrenalina in kortizola).

Hormoni nato v telesu sprožijo niz dogajanj, ki telo pripravijo na “boj ali beg”: srce začne utripati hitreje in močneje, pospeši se dihanje in zviša krvni tlak, v kri se pospešeno sprošča “gorivo” za dodatno mišično delo (glukoza, maščobne kisline), hkrati pa se kri iz trenutno manj pomembnih delov telesa (kože, prebavil) usmeri v življenjsko pomembne organe in mišice, ki jih potrebujemo tako za boj kot tudi za beg.

Gre za zapleten sistem usklajenih reakcij, ki telo in duha pripravijo na čim učinkovitejšo obrambo pred grozečo nevarnostjo – v evoluciji se je izoblikoval za preživetje in čimprejšnjo ponovno vzpostavitev ravnotežja v telesu.

Vedno, ko smo v strahu za svojo iluzijo, ko se bojimo resnice, gremo v boj ali beg.

V našem telesu je okrog 680 mišic in ko dobijo ukaz, da naj se pripravijo na nevarnost (boj ali beg), večina njih to tudi stori in se skrčijo. Napete mišice se utrudijo in zato bolijo. To lahko povzroči različne težave: glavobol, bolečino v vratu, prsih, ramenih,… Vsak od nas ima najbolj občutljivi del telesa, kjer je napetost še posebej krčevita in le s težavo popusti. Pri nekaterih je to glava, pri drugih križ, pri tretjih pa kak drug del telesa.

Reakcija “boj ali beg” je signal, da smo v nevarnosti.

Gre za hitro reakcijo, kot da bi pritisnili na gumb, ki vključi delovanje simpatičnega živčnega sistema. Simpatični živčni sistem prevzame krmilo v roke in nadvlada parasimpatični sistem, ki je začasno zavrt. Simpatično živčevje nadzoruje večino telesnih notranjih organov. Je promotor stresa in nasprotuje učinkom parasimpatičnega živčevja, ki narekuje telesne funkcije v obdobjih mirovanja. Opisano delovanje velja le na splošno, v resnici pa so učinki obeh, simpatičnega in parasimpatičnega živčevja, veliko zapletenejši in prepleteni.

Zakrčenost na čustveni ravni in mentalni ravni, ko so ljudje v strahu, vpliva na fizični nivo, na naše telo in najbolj učinkovita stvar, ki jo lahko narediš je, da se sprostiš.

Večina ljudi se je stresa in zakrčenosti v preteklosti lotevala na tak način, da so enostavno svoj um zaposlili in s tem preusmerili svojo pozornost drugam. S tem so se sicer do neke mere znebili notranjega nemira, vendar ta rešitev deluje le na zavestni ravni. S preusmeritvijo pozornosti namreč potisnemo negativni naboj čustva globoko v nezavedno, na fizični ravni pa nadaljujemo z ustvarjanjem in stopnjevanjem le-te. Navidezno je površini sicer plast miru in harmonije, v globinah uma pa spi vulkan potlačenih negativnosti, ki bo prej ali slej eksplodiral v silovitem izbruhu.

Preusmerjanje pozornosti s težave drugam, je v resnici le beg pred problemom in ustvarja dodatni stres in nemir v notranjosti. V begu pa ni rešitve, s problemom se moramo soočiti. In zato je odprtost, ne glede na situacije ključnega pomena v času izzivov.
Pomembno je, da se soočimo s svojimi ranami v sebi, kajti drugače jih bo energija potencirala v naši notranjosti. Rane naše preteklosti, ki jih hranimo v svojem notranjem otroku, in smo jih potisnili globoko v svojo notranjost nam onemogočajo, da bi se premaknile čez to točko v svojem življenju. To je kot steklena streha ob katero vedno znova trčimo.

Pri sebi sem vedno znova opazovala, kako pomembno je, da soočim s svojo senco, s svojo notranjo temo, kajti v procesu duhovne alkimije lahko preobrazimo stvari šele, ko imamo na voljo posodo (element zemlje) in energijo, ter snov, ki jo želimo preobraziti (tvoj notranji svinec).

Vsakič, ko se v umu pojavi ranjenost, jo moramo opazovati, se z njo soočiti, in ji biti priča. Takoj, ko začnemo z opazovanjem katerekoli nečistosti (svinca), začne le ta izgubljati svojo moč. Opazovanje resničnosti, take kot dejansko je, s pomočjo opazovanja resnice, ki je znotraj nas, je izkušanje.

Praksa zavestne odprtosti in sprejemljivosti, namesto, da se zapreš, se skriješ ali pobegneš, je vedno, ko si soočena z izzivi, ključnega pomena. Praksa prevajanja energije, ki se ji najbolj upiraš, je ključna za odpiranje. Katerikoli energiji se upiraš, da bi se utelesila v tvojem telesu, se temu upiraš v drugih ljudeh. In po zakonu privlačnosti točno to pritegneš k sebi.

Rast vključuje sposobnost človeka, da začuti, kar čuti v sebi, stopi direktno v to, kar čuti, brez sojenja in razsojanja, brez da to poskuša odgnati ali spremeniti, da se premakne skozi in ostaja odprt. Zelo pomembno je prepoznati zakrčenost, togost, rigidnost in se sprostiti, če želiš resnično uživati v življenju.

Pretočnost je povezana z Bitjo in sila z osebnostjo. Pogosto poskušamo na silo doseči stvari, ki se nam zdijo logične in nam jih narekuje razum.

Pomlad je čas rasti. Je čas, ki nas spomni na to, da želimo narediti premik, da želimo napredovati. In pomembno je, da v sebi slediš toku energije, namesto da na silo potiskaš stvari.
Pomembno je, da se zmoreš odpreti in sprejeti to, kar ti življenje ponuja.

Odpri se in pozdravi pomlad, to energijo brbotanja, življenjsko energijo, ki se želi izraziti skozi tebe. Pozdravi svojo kreativnost in jo izrazi.

V kolikor čutiš, da želiš narediti premik, pa ne veš kako, Te vabim na spletno druženje Objemi Sebe, kjer s teboj delim orodja, kako se premakniti iz stagnacije, status quoja, v razcvet in rast. Več o spletnem druženju Objemi Sebe najdeš na spletni povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu. Ker Ženska s svojo svetlobo pušča sled. Divine.Si

Težko mi je bilo sprejeti, da je tako zelo veliko na ženski.

, 0 Comments

To mi pove skoraj vsaka ženska, ki pride k meni. Tudi sama sem imela izziv s tem, da sem sprejela, da je toliko na meni. Vendar brez dvoma drži, da ko je ženska srečna, so vsi okoli nje srečni. Ne zavedamo pa se, da se svet ne more v celoti izraziti, če se Ti ne izraziš v celoti. Narava je odvisna od tebe, da utelesiš svojo dušo. Pomanjšana človeška duša pomeni pomanjšano naravo. In tako kot narava hrepeni po tvoji utelešeni duši, tvoja ženska duša hrepeni po svetu v katerem se narava uteleša v polnosti in raznolikosti.

V življenju ženske pride dan, ko v sebi začuti globoko hrepenenje po tem, da prispeva, da pusti sled, da se dotakne ljudi in naredi pozitivno razliko. Vendar darilo, ki ga nosiš v sebi ni namenjeno temu, da rešiš svet. Bistvo je v tem, da to darilo spoznaš v sebi ter ga utelesiš. To, da odkriješ svoje edinstveno darilo je hkrati izjemna priložnost in na drugi strani izziv.

Izziv tukaj je, da boš morala zato, da resnično zaživiš kot ženska, za katero si se rodila, da si, opustiti vse, kar je lažnega v tvojem svetu.

To je neudobno in premik v neznano je nekaj, kar ne izbiramo zlahka. Klic v stik z žensko dušo v sodobnem svetu pride brez opozorila, brez pomoči starešine in brez rituala iniciacije, ki bi te vodil skozi, zato je pogosto videti, kot bi ti nekdo potegnil preprogo izpod stopal.

Vendar je to, da podariš darilo svoje ženske duše, največ, kar lahko narediš, da ljubiš druge in služiš svetu. Najti moraš to, kar je edinstveno in avtentično tvoje, da to ponudiš svetu, preden ga lahko narediš za boljše mesto.

Spust v globine svoje ženske duše je proces zdravljenja na najglobljem nivoju. In v sodobnem svetu smo pogosto brez vodstva, zaveznikov na poti, brez priprave in veščin, ki ti pomagajo skozi ta proces na popotovanju, kjer velika večina trpi in si želi pobegniti.

Divine Akademija je sveta posoda preobrazbe. Ni le skupek praks in orodij, podpira način življenja, kjer raziskuješ svoje globine na sijoče ženstveni način in kjer so prakse pisane na tvojo žensko dušo.

Vodim te skozi zrelostni korak, da stopiš v stik s sabo, s svojo žensko dušo.

Veronika mi je pisala: »Vzgojena sem bila tako, da mi je bilo vedno naloženih preveč odgovornosti in dela. Pri meni je zagotovo prevladoval moški princip delovanja in res sem večino časa preživela v delovanju. Sedaj vem, da je bil to obrambni mehanizem, ki me je varoval pred čutenjem in občutenjem. Bila sem pretežno v levi možganski polovici v kateri je prevladoval razum. Ravno zato mi je struktura modulov akademije tako zelo pomembna.

Darilo akademije je bilo to, da sem začela spoznavati oz. se spogledovati s svojo žensko platjo, ki je bila prej v zanikanju.

Začela sem se soočati s svojimi potrebami, čustvi, ranjenostmi, željami,… Postala sem opazovalka sebe. Tokrat ne iz perspektive žrtve in ne s polnostjo lastnih obtoževanj.

Začela sem se spraševati kaj potrebujem, česa si želim, po čem hrepenim, kako se lahko negujem,..? In kar je najvažnejše, želje sem si začela tudi uresničevati.

Po plasteh so se zelo počasi začeli luščiti moji obrambni mehanizmi (tu so mi res predvsem zelo pomagala predavanja o notranjem otroku). Začela sem se povezovati s sabo. Postala sem bolj ”prisotna” osredotočena v svojem centru.

Do sebe sem postala razumevajoča, začela sem se poslušati, brez obtoževanj in se spoznavati na druge načine. Spustila sem veliko stvari in nehala delovati. Kar naenkrat sem samo bila – tiha opazovalka, ki ne komentira, ne nadira, se ne krega in ne deluje. To so res bile male zmage, ki pa so mi zelo olajšale življenje.

Postala sem priča sprememb, ki so se začele porajati v meni. Sedaj živim bolj zavestno. Učim se poslušati svoje telo in svoje srčne želje in potrebe. Učim se več delovati iz srca ne le iz glave. Sedaj se večkrat znam ustaviti in se vprašati zakaj me določene stvari še vedno iritirajo, je to res moja zgodba ali koga drugega. Mi drugi res nastavlja ogledalo in kaj mi želi povedati.

Zelo težko mi je bilo sprejeti, da je tako zelo veliko na ženski. S tem imam še vedno velike izzive. Vidim, pa tudi doma kako funkcionira naša družina in da če sem v redu jaz smo v redu vsi mi.

Zdaj se ne bojim več odkrivati sebe. Pravzaprav me vse to kar malo zabava, čeprav ne vedno. Ko se kje zataknem mi je umetnost ustaviti se in se vprašati kaj se sedaj dogaja. Kje in zakaj boli? Zdaj se ne zapiram več, niti ne grem v boj ali beg. Izzivi seveda še vedno so, samo moje reakcije so drugačne.

Tudi sina učim, kako naj čuti svoje telo, svoja občutenja. Sedaj si znam prisluhnit. Znam iti počivati, ko je telo utrujeno (to je zame nekaj povsem novega), znam si bolje prisluhniti in tudi če nisem v redu oz. ne naredim vseh stvari, ki so v planu, se ne obtožujem

Na plano, sicer še zelo subtilno in sramežljivo, prihajajo tudi moja intuicija in moje dušne kvalitete. Te vedno bolj prepoznavam in jih toplo pozdravljam. Predvsem v kreacijah prihodnosti jih želim spoznati še bolj in jih gojiti.

Zelo sem hvaležna, da se je partner na moje spremembe odziva pozitivno in da me pri tem podpira. Okolica se temu upira predvsem moja mama, ki ima velike težave z mano in me stalno poskuša potegniti v stara delovanja.

Zelo sem ponosna na to, da sem si pri 44 letih prvič v življenju dala naredit pramena v laseh in obiskala kozmetični salon, kjer so mi nalakirali nohte na nogah. Halooo?! Vem, da se to sliši bizarno a to so bili zame res tektonski premiki. Izpostaviti ženske atribute in postati ženska, če izhajaš iz družine, kjer so si želeli sina, ne hčerke je res velik korak.

Torej, postajam ženska, malo pozno a iz vsega srca. Počasi mi gre vedno bolje in pri tem uživam. Moj mož pa tudi.

Z akademijo in seminarji pri Taji sem se spogledovala že dolgo. Potem je prišel trenutek, ko sem si rekla, zdaj je prišel pravi čas in se brez obotavljanja prijavila na akademijo. Zelo velika motivacija za učenje mi je sin in spoznanje, da imam družino, v kateri nikakor ne želim ponavljati vzorcev in ”uspešnih” vzgojnih principov svojih staršev.

Z nekaj besedami lahko povzamem, da mi je bila akademija nad vsemi pričakovanji. Nisem vedela, da predavanjem sledijo prakse, tem pa še pisne skripte. Sem človek, ki potrebuje strukturo in na akademiji sem jo res dobila.

Predavanja so si zelo sistematično sledila in pričel se je spust v globine, poglobljen s praksami. Predavanja sem si presnela na mobilni telefon in jih poslušala na vseh mogočih krajih kadarkoli je le bilo možno. Lahko priznam, da je leto 2016 minilo v znamenju Taje in njenih predavanj. Definitivno.
Za nameček smo potem prejeli še dodatna predavanja, ki so bila resnično zelo velika darila.

Zelo dragocena so mi bila predavanja o ranjenostih notranjega otroka in o razcvetu ženske ter o razlikah med moškimi in ženskami. Ta predavanja se mi zdijo bazična in temeljna za vsakega, ki želi spoznati sebe.

Lahko rečem, da sem po opravljeni akademiji drugačna. Spoznala sem kako zelo malo vem o sebi in kako rada bi nadaljevala po tej poti k svoji biti, svojim kreativnostim, samozavesti,… Postajam ženska. Predvsem bolj zavestna, čuječa in veliko bolj (so)čutna do sebe – kar je zame povsem nov

Obisk akademije zelo toplo priporočam vsem ženskam sploh pa mamam, da lahko predajo svoje znanje naprej svojim otrokom.«

Če začutiš klic, Te vabim v našo družbo že 4.3.2017, ko se odpirajo vrata 9 mesečnemu negovanju Ženske Duše. Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

V veliko čast in veselje mi bo, da te vodim skozi porajanje sebe na sijoče ženstveni način.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu.
Ker vem, da Ženska s svojo svetlobo pusti sled.

Darilo si Ti!

, , 0 Comments

Gotovo si že slišala to, da si Darilo Ti, pa ti morda ni zazvenelo kot resnica.
Vendar vem zagotovo, da si Darilo.

Danes sem imela težak dan. Enega tistih, ko bi najraje ustavila planet in sestopila.
Vse je šlo po svoje, nič po planu.

In ko sem zvečer sedela ob njej, mi je rekla: “Veš, všeč mi je junakinja. Želela bi si, da bi bila junakinja. Vendar jaz nisem pogumna.”

Obsedeli sva v tišini. Objela sem jo in ji zašepetala: “Veš, pogum v angleščini je courage in koren stare latinske besede cor – je latinska beseda za srce (courage). Pogum je srčnost. Srčnost pomeni, da imaš srce, si v sočutenju, da čutiš z drugimi in poveš svoje mnenje tako, da izraziš svoje srce. Zame si srčna, ker si upaš biti ranljiva in povedati kaj čutiš. Ker se ne ustrašiš in se postaviš za druge in poveš to, kar čutiš. Izjemno pogumna si.”

Obe sva jokali, ko mi je z nasmehom rekla: “Hvala, da si moja mami.”

Ženske se ne zavedamo, kakšno darilo smo.

Kolikokrat si blažilec med očetom in otrokom. Med moškim, ki je realen, konkreten in se ne zaveda, kako lahko rani otroka s svojim nastopom. Kolikrat posredujemo in blažimo udarce, se postavimo med otroka in avtoriteto, rešujemo, ko jih ranijo sovrstniki. Kolikrat jih stre tekmovalnost in primerjanje, dvomi vase in neizkušenost in smo mame tiste, ki tolažimo, bodrimo, razlagamo.

Darilo si. Brez dvoma drži.

In ko sva zaključili najin pogovor, sem ponovno dobila potrditev, kako pomembno je, da se soočam s svojimi ranjenostmi, da preobražam stvari v svoji notranjosti, da lahko držim ta sveti prostor za moje otroke, da sem lahko v alkemičnem laboratoriju skupaj z njima. Da sedim v talilnici, skupaj z njima, ko je težko in surovo in ko boli.

Da ne pobegnem, ko sem soočena s tem, kje sem ga usrala kot mama in kako sem jih ranila, ker nisem znala drugače.
Ko se soočam s tem, da sem jaz, zaradi pomanjkanja potrpežljivosti in predvsem pomanjkanja iskrenosti do sebe, povzročila toliko bolečine njima, ki bi jima prihranila vse in še več, če bi se dalo. In potem vidim lastno nemoč in svoje ranjenosti in sem soočena s tem ali se bom še miljontič kaznovala ali bom lahko sočutna s seboj in z njima.

Ja, darilo si.

In najpomembnejše vodilo, ki ti ga lahko predam iz svoje devetnajst letne prakse kot mama je… neguj sebe.
Poskrbi najprej zase.
Če ti nimaš energije na voljo, da si zadovoljna in srečna v sebi, če nimaš na voljo energije, da zavestno izbereš, kako se boš odzvala, da namesto reakcije lahko izbereš umirjenost in sočutje, boš delala stvari, ki jih boš kasneje obžalovala.
Najprej moraš ti poskrbeti zase, da lahko poskrbiš za druge.
Samo iz svoje notranje polnosti lahko deliš svoje Darilo z drugimi.

Prazna vreča ne stoji pokonci, biti moraš polna v sebi, da iz te polnosti lahko podeliš svoje Darilo z drugimi.

Brez dvoma si Darilo. To drži kot pribito.
To ali ga lahko deliš z drugimi ali ne, pa je odvisno od tega, ali imaš dovolj energije.

In energija ti je vedno na voljo, vprašanje je, ali jo vzameš in kje jo vzameš, ko jo potrebuješ. Zato vedno znova ponavljam, da so ključnega pomena prakse in doslednost, da si v dobri koži, da imaš dovolj energije za kreacijo tega, kar želiš.

In to se vedno pokaže konec leta, ko se usmerjamo na to, kaj bi želele ustvariti v novem letu in kaj si želimo zase, pa tudi za svoje otroke, družino, partnerstvo.

Da bi lahko ustvarila to, kar si želiš, potrebuješ energijo. Pa ne samo za kreacijo, potrebuješ jo tudi za nego vsega tega, kar si ustvarila. Ti moraš imeti dovolj energije na voljo, da držiš svoj sveti prostor in da držiš sebe, še posebej takrat, ko nisi dobro in bi svojo slabo voljo zlila na koga drugega. Žal so ponavadi to ravno tiste osebe, ki so ti najdražje; partner in otroci.

Iz dolgoletne prakse vem, da je osvobajanje ujete energije v starih zgodbah tisto, ki je lahko vir energije za to, kar kreiraš. Rada rečem, da vsako jutro, takoj, ko odpreš oči, 70-80% energije, ki ti je na voljo porabiš, da ohraniš pri življenju svoje stare vzorce, zgodbe in da ohranjaš povezavo s stvarmi, ki jih ima tvoja podzavest zabeleženo kot tvojo lastnino. Tudi, če gre za stvari, ki so v kleti tvoje mame ali na podstrešju tvoje prijateljice in jih že 20 let nisi videla. Tvoja podzavest ve, da so tam. In vsak dan vse to hraniš s svojo energijo.

In ker to vem, te letos vabim, da se osvobodiš in si povrneš ujeto energijo skozi 9 mesečni.program Divinefemme Akademije. Vabim Te, da se mi pridružiš. ker želim, da svoje Darilo, to kdo Ti si deliš s svojimi otroci, z ljudmi, ki jih imaš rada in s svetom. Več najdeš na povezavi tukaj >>>

Ker vem, da si Darilo!

Objemam te.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

 

Ljubezni si ne moreš zaslužiti…

, 0 Comments

Še danes se spomnim, kot bi bilo včeraj… noči, ko sem se zbujala, ker sem slišala kričanje mojih staršev. Nisem vedela, zakaj se prepirata, vendar sem bila prepričana, da sem zato, kar ju je vznemirjalo, kriva jaz.
Ker nisem bila dovolj pridna, ker nisem dovolj pomagala, ker nisem xyz.
Nisem vedela kaj je narobe z mano, vendar sem bila prepričana, da sem vzrok prepirov jaz.

Zato sem se vsak dan trudila še bolj, poskušala razbrati preden mi je kdorkoli rekel, kaj bi rad, da sem ustregla, ker sem si bolj kot karkoli drugega želela, da bi se nehala prepirati… zaradi mene.

In vsakič sem bila bolj obupana in na drugi strani bolj zavzeta, da moram v zvezi s tem nekaj narediti. Takrat nisem vedela tega, kar vem danes.

Ko si čuteča, empatična, čutiš to, kar čutijo drugi, še posebej, ko so v bolečini.
Ko čutiš bolečino drugih želiš nekaj narediti v zvezi s tem. Hočeš popraviti stvari.

In tako sem postala reševalka.

Kot reševalka se naučiš, kako svoje občutke daš na stran. Naučiš se, da se popolnoma ločiš od svojih občutkov, kar v praksi pomeni, da se ločiš od svojega telesa. In naučiš se kako prepoznati, kaj čutijo drugi, da bi lahko bila pridna punčka.
Upaš, da mogoče, če boš pridna punčka in boš vse naredila prav, brez napak in boš uspešna, boš dobila ljubezen.

Tukaj pa prihajamo na področje, kjer obstaja velika zmeda glede ljubezni in odobravanja. Otrok si želi ljubezni, vendar le-ta pogosto ni izražena. Vendar otrok vsake toliko sicer dobi odobravanje s strani svojih staršev, ko kaj naredi “prav”.

Težava je bila v tem, da sem odraščala v prepričanju, da je odobravanje enako ljubezni in sem verjela, da si ljubezen lahko zaslužim.
To je povzročilo še večjo zmedo kasneje, v mojih partnerskih odnosih, ko sem si poskušala zaslužiti ljubezen s tem, da sem se vedno bolj odrekala sebi in sem vedno bolj reševala druge.

Nihče mi ni povedal, da si ljubezni ne moreš zaslužiti, ljubezen je darilo, ki je na voljo vsakomur. Pravzaprav je ljubezen izvorna kvaliteta tvoje duše, ki čaka, da jo povabiš v svoje srce, da jo začutiš in ne, da si jo zaslužiš.

Ljubezen prihaja iz notranje polnosti in jo deliš z drugimi, ko si ti polna v sebi.

Vendar moji starši niso bili polni ljubezni. Danes vem, da ravno zato, ker njihovi starši niso vedeli kaj je ljubezen in so se naučili preživeti s tem, da so iskali odobravanje. Vendar te odobravanje ne napolni.
Ja, občasno sem dobila odobravanje. Težava je bila v tem, da kot otroci postanemo odvisni od odobravanja in tega, da je treba stvari delati prav, da moramo biti popolni, da bi bili dovolj dobri.

To kar se je zgodilo meni, je bilo, da sem poskušala biti vedno najboljša v vsem. Vedno sem dosegla to, kar sem si zastavila. Imela sem dobre ocene, bila sem pridna v vseh pogledih, ker nisem hotela razočarati staršev. Če ne bi bila dovolj dobra, bi izgubila občasno odobravanje od katerega sem bila odvisna.

Hkrati pa sem bila zelo pozorna na občutke drugih, da ne bom naredila česa, kar bi vznemirilo tiste, ki sem jih imela najraje.

To kar mi je prineslo moje čustveno prebujenje je bilo zavedanje, kako zelo prazna sem. In kako zelo odvisna sem od odobravanja s strani drugih… očeta, mame, partnerja, otrok, strank, prijateljic,… Vendar pa nisem znala začutiti sebe in svojih potreb. Tako dobro sem skrila svoj izvorni jaz, svojo izvorno esenco v sebi, da nisem več znala do nje.

Leta terapij in dela na sebi me v resnici niso približala sebi. Kajti rešitve sem iskala zunaj sebe. Potrebna je bila radikalna sprememba mojih navad. Ponovno sem se morala naučiti, kako biti empatična in sočutna do sebe, do svojega notranjega otroka. Začela sem raziskovati in odkrivati, kaj ustvarja povezanost, kaj je intimnost in vse to me je vodilo v samo srce ženstvenosti in v stik z mojim draguljem, z mojo izvorno esenco.

Na tej poti sem spoznala, da v kolikor si se kot otrok ločila od sočutja, od ljubezni, ne boš mogla čutiti sočutja ali ljubezni do drugih, dokler ne napolniš sebe.
Pogosto, ko se ločimo od ljubezni, poskušamo ljubezen dobiti od drugih in tukaj se tisti, ki išče nekoga, ki ga bo ljubil vedno ujame z nekom, ki je pripravljen reševati.

Reševalka je prepričana, da je odgovorna za občutke drugih. Verjame, da bo, v kolikor bo stvari naredila prav, oseba na drugi strani srečna, kar bo vodilo v to, da bo dobila odobravanje, ki ga za preživetje nujno potrebuje.
Reševalka bo žrtvovala svoje občutke in potrebe, na račun tega, da bo poskrbela za druge, čeprav so drugi sposobni to narediti sami zase. Reševalka rešuje druge iz strahu. Daje, da bi dobila.

Ne glede na to ali daješ, ali jemlješ, je dejstvo, da ljubezen lahko deliš šele, ko si polna v sebi.

In da bi bila polna, se moraš najprej povezati s sabo. Začutiti moraš sebe, prepoznati, kaj potrebuješ in si to znati dati. In v teoriji je to vsekakor lažje, kot v praksi.

Pripravila sem spletno druženje, kjer bom razkrila več o tem, kako vzljubiti sebe. Vabim te, da se mi pridružiš.

Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Levji portal

, 0 Comments

Odpira se levji portal. 
Mistični, intuitivni prehod v posvečene možnosti in alkimijo vibracij.
Poklicana si.

Mnogo obrazov in src drži ta portal odprt zate, kajti oni so varuhi tvojega dušnega popotovanja.
Isis, kraljica Nila. Sekhmet, levja boginja. Kali, varuhinja skrivnosti. Lilith, varuhinja temeljne ženske resnice. Nadangel Mihael, kot varuh življenja. Vsi nadangeli pomagajo sidrati nove valove svetlobe, ki se zlivajo skozi tvojo Bit.

Povabljena si v velike templje svetlobe, ki so vkoreninjeni v Egiptu, ki jih držijo piramide, svetlobe, ki sije iz zvezdnih sistemov, katerih del si.

Merkaba lebdi nad tvojim energijskim poljem pripravljena, da se utelesi, zlije skozi tvoje energijsko polje in čakre in te poveže z modrostjo veličastnih.

Misterij. Neznano. Večdimenzionalne realnosti. Starodavni. Bogovi in boginje. Visoki svečeniki in visoke svečenice. Mojstri alkimisti. Spreminjevalci oblik in popotniki skozi čas in prostor. Skrbniki svetega grala.
Vse to in še več ti bo na voljo v naslednjih tednih, ko se bomo premikali skozi , vedno globlje v templje svetlobe.
Tvoja zunanja plast bo izgorela. Blokade na poti razodevanja notranjih svetlobnih kod se bodo raztopile. SOočena boš s strahovi in uporom. Vendar je to čas, ko te drži in neguje Boginja.

Poklicana si.
Tvoja usoda je edinstvena.
Sprememba je v zraku.
Svetloba prihaja.

Opazuj znamenja, simbole, sinhronosti okoli sebe. Si na sredi božanskega pogovora.
Danes Lev odpira svoja usta na široko in začenja rjoveti nove frekvence v tvoje Bitje
Popotovanje v notranji tempelj se je začelo.
Si pripravljena?

Vir: Sophie Bashford

< 1 2 3 4 5 >»