Pogosto slišim komentar v stilu… ko bom… potem pa bom…
Ko bom dokončala tale projekt, potem bom praznovala.
Ko bom v penziji, potem bom imela čas za uživanje.
Ko bodo otroci odrasli, takrat si bom privoščila stvari zase.
Življenje premikamo nekam v neznano prihodnost, medtem pa življenje drvi mimo.
Življenje je sestavljeno iz trenutkov.
Tale in tale. In tale.
Da bi jih ujela in iz njih nanizala svojo oglico biserov spominov, se je potrebno upočasniti, zazreti vase in sedeti s tem, kar se je zgodilo do sedaj.
Praznovanje življenja je povezano s tem, da ugledaš trenutek, da ga zagrabiš in v polnosti izkusiš.
In če želiš praznovati življenje, moraš znati praznovati sebe.
Ljubeča naklonjenost do sebe je osnova praznovanja sebe. Dokler ne zmoreš ugledati Sebe, prepoznati svojo edinstvenost, je ne moreš praznovati.
Desetletja sem skozi življenje dobesedno drvela. Glavni motiv je bil narediti čimveč. Po možnosti narediti vse na svojem neskončnem seznamu. Gnala sem se za dosežki, uspehi, rezultati. Nikoli ni bilo dovolj. Nikoli dovolj dobro, dovolj lepo, dovolj xyz. Vedno, ko sem dosegla nekaj, pa ni bilo prepoznano, opaženo, sem se gnala še bolj.
Moja notranja perfekcionistka mi vedno znova ni dala dihati. Iskala sem potrditev svojega obstoja v zunanjem svetu. Upala sem, da bom, če bom dovolj pridna, končno ugledana.
»Samo še tole«, je bila moja mantra. Upala sem, da ko bom naredila samo še to eno stvar, bom začutila v sebi izpolnjenost. Pa ni nikoli zares prišla. Jaz pa sem bil vedno bolj prazna.
Moje življenje je bilo vedno bolj prazno, nepomembno in ob tem sem se počutila vedno bolj nevidno. Jezna sem bila na vse tiste guruje tam zunaj, ki so govorili o tem, kako smo prišli na ta planet kot kreatorji svojega življenja. Ker jaz pa tako ušivega življenja res ne bi ustvarila.
Največja tragedija ob vsem skupaj je bila v tem, da če sem si upala komu potožiti, kako se počutim, da so me gledali, kot bi padla z drugega planeta. »Ob vsem, kar imaš, se pa res ne smeš pritoževati,« sem poslušala. In res, v zunanjem svetu sem imela vse.
Zakaj sem potem čutila tako močno nezadovoljstvo in pomanjkanje v sebi? »Kaj je narobe z mano?« sem se pogosto spraševala.
In se tolažila, da se res ne smem pritoževati, ker mi res dobro gre.
Vedno znova sem se primerjala z drugimi, kajti roko na srce, šlo mi je dobro v primerjavi s sosedo, ki se je pravkar ločevala. Ali v primerjavi s sestrično moje najboljše prijateljice, ki so ji pravkar odstranili maternico. Ob vsem tem pa sem bila še vedno nevidna.
Nevidna sama zase. Ne glede na vse dosežke in vse nazive, uspehe, sama sebe nisem videla.
In bila sem utrujena od življenja.
Ob tem nisem znala praznovati svojega obstoja, dejstva, da sem se rodila kot ženska
Dojela sem, kako sem se vedno znova skrila, izbirala svojo majhnost in nevidnost. V tem je bila moja varnost. Če sem bila majhna, sem preživela. Sama sem zanikala svojo božanskost.
Tako sem se srečala s svojim notranjim nevidnim otrokom. Dojela sem, kako močno hrepeni po potrditvi, da obstaja in kako nevidno se počuti. Dojela sem, kako mogočna kreatorka sem, da sama sebi onemogočam, da bi moja veličastnost zasijala skozi mene.
Sama sebi sem postavljala limite in ovire na pot. Dojela sem, da je čas, da presežem to, kar mi je pomagalo preživeti. Da je čas, da zasijem. Da dopustim sama sebi, da sem vidna. In da praznujem zgolj dejstvo, da obstajam.
Spoznala sem, da te nihče drug ne more potrditi, kot le ti sama. Nihče drug te ne more ugledati, kot le ti sama. Ne glede na to, kaj naredijo ljudi okoli tebe, dokler ti ne postaneš starš sama sebi, dokler ne prevzameš odgovornosti zase, ne boš opazila pohvale ljudi v tvojem svetu. Ti moraš znati pohvaliti sama sebe za vse ure, tedne in mesece »nevidnega« dela.
Objeti sebe je hkrati izziv in nekaj, kar je potrebno narediti, da bi lahko praznovala Sebe.
Praznovati moraš. Praznovati Sebe. Praznovati druge ženske, ki opravljajo isto »nevidno« delo kot ti. Prepoznati moraš, kako pomembno je, da se ne zadovoljiš z majhnostjo, izčrpanostjo, nevidnostjo in zmedenostjo.
Pomembno je, da ugledaš samo sebe. Da stopiš v polno moč svoje Ženske duše. Praznuješ svojo veličastnost!
Ko praznuješ sebe, ko vidiš sebe, s tem ustvarjaš prostor, družbo, kjer nevidno postaja vidno.
Si pripravljena praznovati Zdaj?
Praznovati Sebe pomeni, poznati svoj Jaz, pomeni, da poznaš svoj notranji svet. Poznati in sprejeti je potrebno vse dele Sebe, vse kar čutiš. Notranjemu svetu se ne moreš izogniti in ob tem najti srečo v življenju. Bolj, ko poznaš Sebe in to, kaj potrebuješ, da si v odnosu s svojim notranjim svetom, globlje so tvoje življenjske izkušnje in bolj izpolnjujoče postane tvoje življenje.
Vabim Te na spletno druženje Objemi Sebe, ki vodi v izpolnjujoč odnos s Sabo. Vodi Te skozi tvojo notranjo čustveno pokrajino in ti nudi jasne usmeritve, kako se naučiti ljubiti Sebe in praznovati Sebe. V tem notranjem svetu vznika tvoja edinstvenost. In to, kar je namen druženja je, da svoj notranji svet prineseš iz teme na svetlo.
Da bi resnično zaživela življenje v svojem polnem potencialu kot Ženska, moraš spoznati svoje notranje zaveznike, ki jih pogosto vidimo kot svoje mučitelje; svojega otroka, žrtev, saboterja in prostitutko. Objeti jih je potrebno, da bi resnično lahko zaživela življenje samozavedanja, samozaupanja, samospoštovanja in samovrednotenja. 13.6.2016 začnemo s spletnimi druženji. Več najdeš na spletni povezavi tukaj..
Hvala, da si!
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki ve, da srečna ženska sije. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si
Zapisala : Mateja Blažič/revija Bodi zdrava
Objavljeno na njena.si
Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti in ustvarjalka Akademije Divine Femme, ki vas v 9-mesečnem potovanju popelje na pot osupljive transformacije sebe kot ženske, pa tudi kot partnerice, ljubimke, mame. Razkrila nam je, zakaj ženske potrebujemo znanje o odnosih in odkrivanju svoje ženske moči, predvsem ker živimo v storilnostno naravnanem moškem svetu, v katerem nas ni nihče naučil, kako lahko zasijemo in uresničimo poslanstvo svoje duše.
Za kaj sploh gre pri razcvetu ženske?
Razcvet ženske temelji na spoznanjih iz prakse. Vse ženske v življenju potujemo skozi razcvet. Ženska je kot popek. Ko je bolečina tega, da si v njem, močnejša od strahu pred tem, da se razcvetiš, si pripravljena na razcvet. In zanimivo je, kako vstopamo v ta razcvet. Ženskam so povezovanje in s tem odnosi izjemno pomembni, zato se prilagajamo in se trudimo ustreči drugim. In ker imamo tudi zelo razvito intuicijo, jo uporabljamo za prepoznavanje želja drugih in jim pogosto damo to, kar potrebujejo, preden sploh izrazijo svoje želje. Smo skrbne, se razdajamo, potem pa večina pride do točke, ko prepoznajo, da so se razdale do mere, da ne vedo več, kdo so.
To čustveno prebujenje se običajno zgodi med 28. in 33. letom. V prehodu v trideseta leta se neko jutro zbudijo in ni jim jasno, kje so, kdo je zraven njih, kakšno življenje živijo. Zbudijo se v pomanjkanje čustvene povezanosti s seboj in ljudmi okoli sebe. To je izjemno dramatičen prehod v življenju ženske, tudi zame je bil.
Veliko jih okoli 33. leta ugotovi, da niso zadovoljne s tem, kar imajo, a kaj lahko naredijo? Do takrat si ustvarijo kariero ali družino, in ko se pojavi nezadovoljstvo, jim ni jasno, kaj ni prav, ker imajo vse, kar so želele. In od tod prihaja še večja zmedenost; kaj se dogaja, saj bi morala biti srečna, a od kod potem notranja praznina in nezadovoljstvo. Večina potlači to prebujenje, ker ne ve, kaj se dogaja. A do 40. leta vse bolj in bolj v ospredje stopa hrepenenje ženske duše po razcvetu.
Ko je pri 33. letih razpadlo moje življenje, čeprav sem imela po merilih družbe vse, kar sem želela, sem to krizo prepoznala kot drezanje duše, da se razcvetim. In v prvi fazi razcveta se moraš odpreti, narediti prostor za nove stvari. Čeprav se je glede na prtljago iz otroštva in prednic včasih strašljivo odpreti, ker se oklepamo doseženega, varnosti, statusa, je to nujno narediti. Varnost je ženski namreč izjemno pomembna, je ključna, in običajno to varnost iščemo prav v odnosih.
Kako pa je to pri samskih ženskah?
Izziv sodobne ženske je v tem, da je to osvobajanje ženske, ki ga je sprožilo gibanje feminizma, osvobodilo moški del v ženskah. Z zelo odločnimi koraki so stopile v moški svet. Ker pa imamo ženske sposobnost, da vse, česar se lotimo, res izmojstrimo, smo izmojstrile moški način delovanja. Tako smo v svetu tekmovalnosti, da dosežemo, kar si zamislimo, in gremo za tem. Ženske pa smo toliko vztrajne, trmaste, da ko se zavežemo nečemu, gremo pogosto čez sebe. To je glavni problem sodobnih žensk, ker se ne zavedamo, koliko nas to stane.
Ko deluješ v moškem svetu, ki ga poganja hormon testosteron. Ženske ga nimamo veliko v telesu. Zato večina žensk za vsakdanje rezultate živi na adrenalinu. Okoli 40. leta, če ne prej, pa zato izkušamo izgorelost, izčrpanost nadledvične žleze, imamo težave z delovanjem, depresijo. Pri ženski pri 40., ko začne hormonski sistem prehod v menopavzo, se to pozna na organih, boleznih rodil, prsi, boleznih srca in ožilja, izčrpanosti telesa, ki ne zmore dohajati, kar bi ženska želela. Izjemno bogato obdobje imaš lahko do 40. leta, a te vse počaka za vogalom.
Začne se z izjemnim občutkom osamljenosti, ko, čeprav imaš okoli sebe ogromno ljudi, uspešne ženske poročajo o osamljenosti, čustveni nepovezanosti, ne zmorejo ustvariti globoke intimnosti v katerem koli odnosu, po kateri hrepenijo. Ne le v partnerstvu, večina žensk, ki imajo težave s pomanjkanjem intimnosti v odnosih, deluje v svojem življenju na površini. Kajti v resnici je moški tisti, ki vodi v globino, potrebuješ ga, da te pelje v globino, sicer živiš plitko, prazno življenje. Ker hrepenimo po globinah, nam je težko, zato iščemo nadomestke, polnimo praznino s hrano, televizijo, odvisnostmi, ki nam pomagajo zapolniti praznino v sebi. Vse te stvari samo povečujejo nezadovoljstvo, občutke neizpolnjenosti.
Če ne prej, je ženska pri 42. močno soočena s tem, kaj je v življenju naredila zase, kaj je, kateri pečat je pustila v svetu. Štirideseto leto je prelomno, ker ti hormonski sistem ne dopusti več, da kar si prej spravljala pod pokrovko, še naprej skrivaš. Če nisi voljna slišati, trpi telo. Tu se začne, če se ne poslušaš, se to pozna na telesu.
Potem je nujno imeti moškega v življenju?
Moška esenca ustvari polarno nasprotje ženski esenci. Pogosto gremo v njihov svet, moško esenco izmojstrimo, žensko pa zapustimo. Toda dalajlama je rekel, da je zahodna ženska tista, ki bo rešila svet. Zakaj? Prvič, ker smo se osamosvojile in izmojstrile moško esenco in imamo zdaj možnost povezati ta svetova v sebi, da lahko, če stopimo v svoj ženski del, dosežemo harmonijo v sebi. Izziv je v tem, da v resnici ne poznamo ženskega načina delovanja, zato ne moremo ustvariti harmonije. Prav s tem, ko vstopimo v svojo žensko esenco, pa postanemo tudi zgled za moškega, kako lahko oni objamejo ženski del, animo v sebi.
Drugič pa drži, da imamo na zahodu možnost svobodne izbire in odločanja, da lahko v polnosti zaživimo svojo vizijo, namen, lahko dosežemo tisto, za kar smo se rodile, zato je na nas odgovornost, da to naredimo. Zakaj imeti moško esenco v življenju? Moški predstavlja zavest, ženska pa življenje. Izjemen izziv žensk je, ker je moški vedno tisti, ki penetrira materijo. Na fizični ravni v spolnosti moški penetrira žensko telo in na duhovni ravni zavest vedno penetrira, vstopa v materijo. Izjemno velik izziv je, ker se temu upiramo in tega nismo voljne sprejeti.
To je drugi korak v razcvetu, da moramo sprejeti oziroma prepoznati umetnost sprejemljivosti. Sprejemljivost ima na eni strani penetracijo, ta vidik moške zavesti, ki vstopa, da pa lahko vstopi, se mora ženska odpreti in sprejeti. Z možem sva se pogovarjala o tem, pa sem trdila, da ko moški osvaja žensko, mora on narediti nekaj zanjo, on pa je trdil, da to ne drži. Ko govorimo o začetkih odnosov, je vedno ženska tista, ki odpre vrata. Ni mi bilo jasno, ampak v resnici ženska povabi moškega, da vstopi v njen svet, naredi prostor za moškega. Če ga ne naredi, moški lahko vstopi samo na silo, česar pa običajno ne želijo.
Težava samskih žensk je, da so toliko v moški energiji, da se ne zmorejo odpreti in sprejeti, dovoliti moškemu, da vstopi. Kot pri magnetu se enaka pola odbijeta in se ne privlačita. Narava ženske je, da je sprejemljiva, se odpre in sprejema, izziv v sodobnem svetu pa, da bolj cenimo dajanje kot sprejemanje. Dajanje nam je vrlina, kar spet kaže na to, kako je moška paradigma bolj cenjena, ker je dajanje njen del. Dojela sem, da ima moška paradigma polarnost jemanja in dajanja. Ti moraš nekje vzeti, da lahko daš, in ženske smo izmojstrile to, da jemljemo sebi, da lahko dajemo drugim. Ženske jemljemo v svojem notranjem svetu energijo, denar, pozornost, da dajemo drugim, ker se tega ne zavedamo, pa se izčrpavamo. Ženska paradigma ima za osnovo sprejemanje; ti se moraš odpreti in sprejeti, da lahko deliš.
Če sva spet pri samskih ženskah … Ampak, ko to narediš, se ti pa ‘prilepi’ kaj, česar ne želiš, nefunkcionalni moški.
Odnos, ki ga imaš s svojim notranjim moškim, se odslikava v zunanjem moškem. Dokler ne pozdraviš odnosa z notranjim moškim, ki izvira v odnosu z očetom, boš ta odnos vedno znova preigravala v zunanjem svetu. Ciklu ne moreš uiti, lahko se le sprijazniš s svojimi notranjimi ranjenostmi, otroškimi strategijami, s katerimi si dobila pozornost očeta in ljubezen mame. Večina žensk v partnerstvih v prvi fazi predeluje otroške ranjenosti. Večino jezi, da ko se spustim in odprem in si dopustim, da sem, kar sem, je prva stvar, ki se zgodi, da v ospredje pridejo ranjenosti, nepredelane stvari, ki jih skrivamo v notranji senci. Ko se odpreš, ko rečeš ‘odločila sem se, da se bom sprejela, ljubila, negovala’, ko se odločimo, da bomo prijazne s seboj, na površje pride, kar je boleče, in s tem se ne moremo sprijazniti. To je naraven proces, ki poteka, ko si dopustiš, da se odpreš, sprejmeš ljubezen, iz tvoje notranjosti pride na površje, kar potrebuje ljubezen, sprejemanje.
Po prvi fazi zaljubljenosti sledi faza razčiščevanja oziroma zdravljenja, na površje pridejo ranjenosti, odnos z očetom, prejšnje zveze, bolečina ob tem pa zahteva, da temu nameniš pozornost in sprejmeš. Ker pa se tega bojimo in ne vemo, kako to sprejeti, saj nam rešitev ni bila predana s strani žensk v našem življenju, se zapremo, namesto da bi ostale odprte. Mehanizem ženske je, da se odpiramo in zapiramo. Nekaj, česar moški nikakor ne razumejo. Kaj se dogaja? V enem trenutku je prijazna in odprta, v naslednjem intimnosti in čustvene povezanosti ni več. Moj mož temu pravi, da je čustvena povezanost nekaj, kar zna ustvariti ženska, moški tega ne zna. Moški je v čustvenem svetu izgubljen, to ni njegova domena. Zato se moški umakne, ko začne ženska govoriti o čustvih, ker ne ve, kaj s tem početi, zanj je to nepotreben balast. Ženskam pa, ker gledamo na moške kot na poraščene ženske, nam enake, ni jasno, kako da tega ne razumejo, ne poslušajo. Moj mož to razlaga takole: če imamo vsi šum, ki moti notranjo praznino, ko začne ženska razlagati o svojih čustvih, to poveča šum v moškem življenju. To je tista situacija, ko te moški stekleno gleda in vidiš, da nima pojma, kaj se dogaja.
Izziv sodobne ženske se je naučiti komunicirati z moškim, prepoznati, kako smo si različni. Če želiš priti v njegov svet in mu res povedati, kaj potrebuješ, mu moraš to povedati na njegov način, da bo razumel. Izziv je v tem, da se v čustvih ženske izgubljamo. Ko je boleče in se čustveno prebudimo, ugotovimo, kako smo se v zaljubljenosti prilagodile moškemu, ker je bil tudi to izziv, ker toliko hrepenimo po odnosih, povezanosti, da smo se bile voljne prilagoditi.
Na začetku zveze poskušamo na primer ženske ugotoviti, kakšne so bile njegove prejšnje ženske, kaj ima najraje pri ženski, kaj si želi, in se začnemo prilagajati – in smo se voljne do te mere, da popolnoma zanikamo svoje življenje, prekinemo odnose s prijateljicami, menjamo službo, podobo, vse smo pripravljene narediti, samo da bi imele odnos. Ko pride faza prebujenja, se prebudi zamera v ženski, ker ugotovi, do kolikšne mere se je bila pripravljena prilagoditi in tega v čustvenem smislu ni dobila nazaj v enaki meri, kolikor je dala, se razdala. In ko imaš take izkušnje za seboj, take odnose, se velikokrat upiraš iti v odnos, ker je bolečina prevelika, da bi tvegala in šla vanj. Torej smo raje samske in rečemo ‘hvala lepa’. In vendar se vse začne v odnosu s seboj. Moja izkušnja je, da ne glede na to, kam greš, sebe in svoj paket neseš s seboj. Če imaš za seboj serijo bolečih neizpolnjujočih odnosov z isto rdečo nitjo, če tega ne transformiraš v sebi, vedno preigravaš isto zgodbo.
Velika bolečina samskih žensk je v odnosih, ki jih ne izpolnjujejo. V odnosih pričakujejo, da bi se moral spremeniti moški. A to je projekcija. V resnici moraš ti sprejeti pri sebi, kar te boli, žuli, kar je tisto, kar s seboj nosiš od otroštva in se s tem ne spogledaš, ker iz tega ustvarjaš vse odnose. Moje prebujenje se je zgodilo, ko sem bila prvič noseča. Spoznala sem, da ni dovolj, da delam na sebi, če vedno znova pogrnem na partnerstvu, na testih vsakodnevnega življenja, ker se nisem voljna spogledati s temi stvarmi in jih samo potlačim v sebi.
Če stvari ne rešiš v sebi, pa jih predaš naslednji generaciji. Moja motivacija je bila, da se vse to, pridobljeno s strani prednic vseh generacij, z menoj konča in tega ne želim predajati naprej. Vrgla sem se v raziskovanje. Vsakič, ko naletim na mino, ki je izjemno boleča, vztrajam in se spoprimem s tem. Eno od mojih spoznanj pri tem je tudi, da moramo nehati delati na sebi – za ženske je ključno, da želimo negovati sebe. Z moškega vidika smo nasilne nad seboj, ker hočemo z voljo stvari zaključiti, jih dokončati, ko stvari moramo narediti, to je treba rezati, na moški način pristopamo do sebe …
Ko sem začela delati z notranjim otrokom, sem opazila, koliko sem se ranila s tem načinom. Na silo, z voljo, ker sem se odločila, sem želela spreminjati stvari. A izziv v partnerstvih, ki jih gledam, je, da ko ženska zapre vrata, moški poskuša na silo vstopiti. Od tod nasilje; ko se ženska zapre, se lahko penetracija zgodi samo na silo. Ko je zaprta, zavest poskuša vstopati na silo.
Torej, ko se zapreš in se ne ukvarjaš več z odnosi, na vso silo pride nazaj nepredelano?
Gre za projekcijo. Ko si rečeš ‘zdaj se bom pa odprla in sprejela’, pridejo zanikani deli tebe. Instinktivni način, kako se s tem spoprijemamo, izhaja iz naših plazilskih možganov, iz načela preživetja, ki pozna štiri odzive: lahko se borimo s tem, bežimo, zmrznemo in damo glavo v pesek kot noj in se delamo, da to ne obstaja, torej to zanikamo ali omedlimo in smo nezavestni. Večinoma, ko smo soočeni s temi izzivi v sebi in jih projiciramo v svet, se soočamo skozi te štiri odzive. Ali se borimo s tem, grizemo, zbežimo, se nočemo ukvarjati s tem, gremo v odvisnosti, s katerimi polnimo praznino, ustvarjamo zaščito, da nekaj ne more do nas …
Velikokrat, ko polnimo ‘blazino’ s hrano, nam maščoba služi kot zaščita. To so obrambni mehanizmi, ki nam služijo, zato ne moreš shujšati, dokler se ne pomiriš s svojim notranjim otrokom. Lahko na silo poskušaš, a vedno znova vse pride nazaj, ker dokler ne pozdraviš vzroka, je to tvoj obrambni mehanizem, ki ti služi, in se boriš proti sebi. Napadaš sebe, hočeš si vzeti nekaj, kar potrebuješ, da te ščiti pred bolečino. Ali greš v zanikanje. To ne obstaja, to ni del mojega življenja. Ali v otopelost, da ne čutiš nič. Ampak potem tudi ne čutiš radosti v življenju. Ko se zapre za eno, se zapre vse.
Kaj pa preigravamo v energetskem smislu? Kako se čutimo v odnosih, kako delujemo?
Vse, pred čimer bežiš ali se boriš, vedno znova pritegneš v življenje. Vesolje ti daje izkušnje, ti pripelje ljudi, s katerimi imaš na duševni ravni dogovor, da ti pomagajo, da se prebudiš in vidiš, kar skrivaš v sebi. Če ne vzameš lekcije, greš še en krog, tvoja duša uporabi vse večje kladivo. Nekateri se nikoli ne zbudijo, gredo po poti bolezni in odidejo s planeta. Gre za energijsko ujemanje. Vse, kar je znotraj tebe, privlači v tvoje življenje, kar je v tebi.
Bistveno je, da moraš ti postati ta ženska, ki ima ta harmoničen odnos, ki si ga želiš v življenju. Postati, biti moraš ta ženska, ki ima vse, kar si želiš. V tem je največji izziv, ker nismo voljne postati ta ženska, ker se moraš za to soočati s seboj, narediti alkimijo notranjega svinca v zlato svoje duše. Se spoprijeti s strahovi, bolečinami, ki so del mehanizma, ki ti služi. Ni ti treba preigravati, moraš se zavedati tega, da je to del tvojega življenja, in sprejeti. To rada primerjam s tem, da imamo igrišče, na katerem igramo igro svojega življenja. Smo glavni igralec, kostumograf, režiser, producent, vse. Arhetipi na tvojem notranjem igrišču so tisti, ki jih ti izbiraš zavestno ali nezavedno. Lahko je v ospredju žrtev in skače v igre, lahko saboter, ker sabotiraš priložnosti zaradi svojih strahov, a je vse to tvoja izbira. Zavedno ali nezavedno, ampak je izbira. Ko govoriva o žrtvi, moraš stoodstotno sprejeti odgovornost za svoje življenje, za to, kar ustvarjaš, nehati igrati žrtev in namesto senčnega dela žrtve, ko so vsega krivi drugi, lahko v notranji alkimiji preobraziš svinec žrtve in začneš igrati zmagovalca. Zlati del žrtve je namreč zmagovalec … notranji zmagovalec, ki vedno znova postavlja sebe na prvo mesto in prevzema odgovornost za vse, kar ustvarja.
Moraš torej postati ženska, ki ima ta harmonični odnos s seboj.
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da srečna Ženska sije. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si
To, da mu neprestano očitaš, kaj vse dela narobe, katero knjigo bi si moral prebrati, na kateri seminar naj gre, katerega terapevta mora obiskati, ravno ni zgled zaupanja.
“Itak vem, da sem ga usral,” mi je rekel. “Vem, da sem te prizadel in da sem kreten. A lahko zdaj zaključiva to zgodbo!?”
Itak, da NE!
Ko moški zamoči stvari, mora plačevati za to še tedne, kaj tedne, mesece. Še po letih znamo ženske potegniti stvari ven iz naftalina in jih znamo servirati moškemu, ki je med tem vse skupaj že pozabil.
Moški ne more razumeti, kako to, da ženske opazimo vse tisto, kar naredijo narobe in temu posvetimo veeeeliko pozornosti. Ko pa je prisoten in pozoren, ne pokažemo enakega entuziazma. Pravzaprav pogosto sploh ne opazimo, da je bil prijazen in pozoren.
In to je nekaj, zaradi česar moški enostavno izgubi veselje, da bi bil prisoten in pozoren z nami.
Priznam, tudi sama imam še vedno težavo s tem, da se moški odziva na žensko. Težavo imam s tem, da vse prehitro postanem kritična in zoprna, da pričakujem, da bo stvari naredil na točno določen način in če stvari naredi po svoje, moram biti zelo budna, da ne začnem s spodkopavanjem njegove možatosti.
Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, kako se ženske pritožujemo nad tem, da ni več pravih moških in potem v isti sapi kastriramo tiste, ki si drznejo biti možati. In potem sem potrebovala še malo več časa, da sem dojela, zakaj je temu tako.
Ženske imamo v svojih celicah zakoreninjen strah pred testosteronom v moških. Če je testosteron pri moškem visok, je možat, hkrati pa je »nevaren«, kar tvoj hormonski sistem zazna. Ženske imamo testosteron-meter, ki ga s pridom uporabljamo za kastracijo moških.
Kako!?
Si med tistimi, ki so zdaj skočile v zrak, češ jaz pa nisem taka?
Pred nekaj tedni je moj dragi sobotno jutro začel z naslednjimi besedami… “Eden od načinov, s katerim ženske najhitreje in najmočneje kastrirate moške je, da mu ne zaupate.”
Si ostala brez besed?
Jaz sem. Tiho sem obsedela v postelji.
Bilo je boleče, kot bi mi počasi zabadal nož v srce. Začelo me je zebsti in bilo mi je grozno, saj so se mi pred očmi odvrteli vsi tisti filmi, ko sem zelo arogantno in samozavestno dala vedeti mojemu moškemu, da mu ne zaupam.
Seveda bi lahko rekla, da ne vem o čem govori, vendar sem vedela. Čutila sem, kako sem ga izdala in kolikokrat sem ga izdala. Vedela sem, kako ženske moškim jemljemo moč s tem, da jih kritiziramo, s tem, da skupinsko vrtimo oči, sopihamo in vzdihujemo, ko nekaj povedo narobe. Vse to mi je že povedal. Tokrat mi je prvič povedal, kako zelo ga boli to, da mu ne zaupam.
S solzami v očeh sem poslušala, čeprav bi bila v tistem trenutku kje daleč stran. Želela sem si, da me ne bi bilo. In takrat se je ustavil, me pogledal in rekel: »Kje si?«
»Boli me.«
»Hočem, da mi pokažeš, če te nekaj boli. Ne umikaj se. Ne se skrivati, če te boli.«
»Boli me, ker vem, kako močno sem te ranila,« sem tiho priznala.
Moški si želi biti junak za svojo žensko. Moški si želi osrečiti svojo žensko. In ena najglobljih želja moškega je, da mu ženska zaupa. Mentorica na področju partnerskih odnosov je nekoč delila z menoj: »Vsak dan najdi nekaj, kar lahko spoštuješ v svojemu moškemu in to podeli z njim.«
Moški obožuje občutek, ko mu ženska zaupa in vedela sem, da sem spet pogrnila na celi črti.
»Glej, jaz vem, da to, da si z menoj odprta in ranljiva od tebe terja pogum in drznost. In to zelo spoštujem. Želim, da mi pokažeš svojo ranljivost. Želim, da mi pokažeš svoj strah in svojo bolečino. Ne loči se od mene in od mojega srca, če te boli. Ostani povezana z mojim srcem. Pusti mi, da te čutim. Pusti mi, da čutim tvojo bolečino. Pusti mi, da čutim tvojo ljubezen. Ostani odprta. Ostani prisotna z menoj.
Hočem, da mi pokažeš, kako boleče je. Želim, da mi zaupaš in se spustiš. Nehaj nadzirati in ne poskušaj imeti vsega pod kontrolo.
Pusti mi, da vidim vesolje v tvojih očeh. Dovoli mi, da vidim svetlobo v tvojem nasmehu. Pusti mi, da čutim veter v tvojih laseh. Da začutim ocean v tvojih gibih. To, da si z menoj, tvoj nasmeh, tvoji gibi, tvoja svetloba, vse to me neguje.
Ti si moja lučka, ki razsvetljuje moj svet. Tvoja sproščenost, tvoja predaja je moje negovanje. Tudi, ko jokaš, si lepa. Ne beži stran od mene. Dovoli mi, da sem s teboj, da poskrbim zate.
Ti si tista, ki me trenira. Jaz se odzivam nate. Pokaži mi, da želiš, da sem prisoten s teboj. Pokaži mi, ko me potrebuješ, da držim prostor zate. Vse bom naredil zate, za tvoj nasmeh, za tvojo prijaznost, za tvojo srečo.
Jaz te želim osrečiti. To, da osrečim tebe, osrečuje mene.
Vendar jaz ne vem, kaj potrebuješ, povej mi. Podeli sebe z menoj. Pokaži mi.«
Objel me je, jaz pa sem jokala. In jokala. In jokala.
Nisem si želela tega. Hotela sem, da bi naredil nekaj, kar bi upravičilo to, da bi se lahko jezila nanj, da bi lahko bila žrtev okoliščin, da bi se lahko smilila sama sebi. Dojela sem, kako sem leta jaz nastavljala igro tako, da je ustrezala meni in mojim vzorcem. Jaz sem vedno znova stvari naredila tako, da sem se počutila zapuščeno in sem lahko šla v svojo otroško ranjenost, kjer sem ponovila vse svoje dobro znane mehanizme.
Zdaj pa mi ni pustil. S svojo držo je od mene terjal, da prevzamem odgovornost zase in za svoja dejanja.
Vse to, kar sem delila z njim, mi je odslikal nazaj. Stal je z menoj in ob meni. To sem si želela desetletja in zdaj, ko sem vse to imela, sem dojela, kako mu ne zaupam. Pa tudi kako se bojim, da bo moja ranljivost izkoriščena.
Ženske smo naučene, da možatost izbrišemo iz svojih moških. Bojimo se jih, ko stojijo v svoji moški moči. Kritiziramo jih, kontroliramo jih, nadziramo njihovo obnašanje in k temu brez dvoma sodi tudi to, da od njih želimo, da delajo stvari, ki ustrezajo nam.
To kar ob tem izgubimo je polarnost, je magnetizem, je tista iskra privlačnosti, tista sladkost in metuljčki v trebuhu, ki nas vedno znova pobožajo.
Na mentalni ravni seveda vse to vemo. Prebrale smo tone knjig in vendar nas situacije z moškim preizkusijo, kje smo v praksi.
Zdaj vem, da je vsak dan ključnega pomena, da s svojim moškim podelim, da mu zaupam. Zadošča ena stvar, ena izbira, eno dejanje, ki ga je naredil. Pohvala in izraženo spoštovanje je neprecenljivo.
Dovoli svojemu moškemu, da vodi. Zaupaj mu!
Seveda drži, da moraš, da bi lahko zaupala njemu, najprej zaupati sebi.
In to je bila moja velika lekcija.
Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si
“Želela sem si nekaj spremeniti glede svojega oblačenja, poudariti svojo lepoto. Ko sem šla na srečanje Osebni podpis lepote, sem šla s pričakovanji, da bom vedela, katera so moja oblačila in s tem prepričala vse okrog sebe, kako sem sedaj drugačna, da me bodo sprejeli, da si bom kupila s tem pozornost, oz. pomembno mi je bilo kaj si drugi mislijo o meni.
Vse skupaj pa me je potem zelo presenetilo.
Peljalo me je v globine mene.
Srečala sem se s svojim elementom, s svojim poudarjenim arhetipom.
Ugotovila sem kako zelo si ga ne dovolim živeti, pokazati sebe. Prvič v skoraj petih desetletjih sem zares videla svoje oči… Prej sem mislila da so pač rjave in to je to…sedaj vem, da je v njih veliko več.
Čutim, da je vse to kar sem dobila samo moje in da me v resnici sedaj ne briga kaj si mislijo o meni drugi.
V tem kar vem sedaj in kako bom to uporabila je priložnost za negovanje mene. To je sedaj samo moje, moje, moje. Oblačila, ki jih bom sedaj izbirala in se z njimi dotaknila in objela sebe…to bo le zame.
Škoda, da vsega tega nisem vedela že prej.”
Lepota se te dotakne.
V sebi nosi globoko moč, ki poboža tvojo Dušo in te prebudi.
Poliže te po ušesu.
Pogladi tvoje lase.
Premakne te s svojo osupljivostjo in prefinjenosjo.
Lepota je tiha zaveznica, ki biva v globinah tvoje Duše.
Ko se zazre v tvoje oči, ne moreš umakniti pogleda.
Gane te. Se dotakne tistih delov, za katere sploh nisi vedela, da so v tebi.
Je ena tistih izvornih kvalitet, ki te vedno znova presune s svojo eleganco.
Z mehkobo, ki razkriva odtenke mavrice, ki jih vidiš prvič.
Z milino, ki ti približa globine tvoje ženske Duše.
Je lahka kot peresce in hkrati globoka kot žamet.
V sebi nosi intenzivnost ognja in pretočnost vode.
Povabi te na popotovanje, ki te spremeni za vedno.
Tisto presunljivo spoznanje, ki me je vodilo, da vsakič znova razkrivam njene pisane dvorane in jo delim z ženskami, je, da je na vsaki ženski, vsak trenutek, ali si pusti biti vidna kot ONA ali utiša svojo svetlobo, svojo izvorno esenco z barvo, ki je ne podpira, s teksturo ali vzorcem, ki jo skrije.
Lepota je strastna plesalka tanga in elegantna balerina, ki te povabi v ples, vsak dan znova.
Na tebi je, da izbereš, da je tvoj ples res tvoj, resničen, avtentičen, naraven, edinstven in samo tvoj, tvoj.
Vsak dan imaš vse s seboj.
Vsak dan imaš sebe v Sebi.
Vprašanje je le, ali je oblačilo, ki ga izbereš medij, ki razkrije tvojo svetlobo ali jo utiša.
Lepota je v Tebi.
Njen podpis je vse, kar je tvoj medij, da izraziš Sebe.
Šminka, nakit, čevlji, tvoja majhna “črna” oblekica, detajli, ki razkrivajo tvojo edinstvenost ali pa ustvarijo podobo, za katero ostajaš skrita.
Lepota. Mistična sopotnica vsakogar.
Tako razgaljena in hkrati tako intimno prikrita.
Vidna srcu in pogosto skrita očem.
Če ne izbereš, da siješ svojo izvorno svetlobo, skrivaš svoj Dragulj, svojo lepoto, svoj edinstveni Jaz.
To je izbira, ki jo imaš na voljo vsak dan.
In kot je spoznala ženska, ki je zapisala tekst na začetku tega zapisa, je skrivanje sebe boleče, naporno, utrujajoče. Precej več svoje dragocene življenjske energije porabiš, če se skrivaš, kot, če se pokažeš.
Vprašanje, ki si ga moraš postaviti je, ali je vredno?
Kakšna je cena, ki jo plačuješ, da tvoje Darilo ostaja skrito in nevidno ljudem ter svetu?
Bodi sijajno!
Taja Albolena
Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si
Ja, to je misterij, s katerim se ukvarjajo številne ženske.
Na prvo žogo je videti nemogoče.
Vendar to velja le, če na moč gledaš skozi oči sodobne družbe, ki v slovarju slovenskega knjižnega jezika lahko prebere, da je moč:
1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov
2. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije
3. kar omogoča komu določeno dejavnost
4. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo
5. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri
Skratka povezujemo jo z delovanjem, produktivnostjo, aktivnostjo, rezultati in z voljo.
Ženska moč se skriva v njeni ranljivosti. Ena najbolj privlačnih stvari na ženski, po mnenju moških, je avtentičnost. Moški ji pravijo tudi, da je ženska naravna, da je to, kar je.
Brez skrivanja, brez prikrivanja in brez, da poskuša biti to, kar ni.
Vendar še vedno raje skrijemo sebe in se trudimo biti to, kar nikoli ne bomo … moški.
Namesto, da bi odkrile in izkoristile svoje danosti, svoje talente, se vedno znova poskušamo preoblikovati v nekaj, kar nismo. In za to plačujemo sila visoko ceno.
Vse nas počaka in na plano pride, če ne prej, ko hormonski koktajl na prehodu v menopavzo razkrije naše sanje najstnice, neuresničene, nedoživete avanture. Ob vsem tem se prebudijo tudi vse zamere, vsa jeza, bes, bolečina zanikanosti svoje ženske narave, kar žensko požene v neusmiljen vrtiljak občutkov krivde, pasivne agresije in bojevanja same s seboj.
Sodobno žensko je strah, da bi bila vidna…
Ker če si bo dovolila, da je vidna, bodo drugi morda videli to, česar noče pokazati.
In tako smo ujete v začarani krog skrivanja, ugajanja in prilagajanja.
“Taja, kaj naj naredim?” je jokala v telefon prijateljica, ki me je poklicala potem, ko je ugotovila, da ima njen mož mlajšo ljubico. Po krajšem molku se je iz nje vsul plaz gneva, ki ga je v sebi zadrževala desetletja. Jeza na moške, zamera možu, bes nase, na tone žalosti in tisto, kar je še posebej bodlo v oči je bilo srce parajoče spoznanje, da ne ve kdo je in kaj hoče.
“Sploh ne vem, kaj naj sama s seboj. Ne vem kaj bi rada. Vse, kr sem mislila, da je v mojem življenju pomembno, je zdaj tako nepomembno, da ti sploh ne morem povedati. Brez veze je.”
Kocine so se mi postavile pokonci, ko sem v njeni zgodbi podoživljala svojo. Zmedenost in obupno praznino ob spoznanju, da si leta živela za nekoga drugega, ki je živel zase.
Ja, to s čimer sem se morala v trenutkih lastnega razpada soočiti, je bilo dejstvo, da sem nevidna sama zase. Da ne vidim svoje dragocenosti in tega kdo v resnici sem.
To, da ugledaš sebe je največje darilo, ki si ga lahko podariš.
In ko sem to vsaj pribljižno začela razkrivati, sem dojela, kako naučene smo ženske, da se skrijemo. Skrivamo se za velikimi vzorci, močnimi barvami, prevelikimi oblačili ali ektremnimi detajli. Tista najbolj vsestransko sprejeta in priljubljena za skrivanje pa je brez dvoma minimalistična črna. Ženske smo umetnice v tem, da umetelno uporabljamo oblačila, nakit, frizuro, make-up zato, da se skrijemo. Leta smo porabile v ustvarjanju podobe, ki jo vsako jutro nadanemo nase in porabljamo ogromno energije, da ta zunanja podoba “štima”.
Ljudje te lahko pogledajo, vendar te v resnici sploh ne vidijo.
Lahko pohvalijo lep nakit ali dobro obleko, vendar se ljudje po tem, ko zapustiš prostor spomnijo le tega, kaj si nosila in ne vidijo Tebe. Če se make-up, frizura, oblačila ali dodatki pokažejo pred teboj, Ti izgineš.
Nevidna si.
Ne pustiš sledi, ki jo želiš pustiti. In to je boleče.
Ena velikih želja ženske je v tem, da bi svet pustila kot boljše mesto. Želimo si narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu. Vendar tega ne moreš narediti, če se skrivaš.
Biti vidna pomeni, da se pokažeš s sijočimi in zloščenimi vsemi svojimi ploskvami svojega Dragulja. S tem, da si vidna, pride odgovornost. Prevzeti je potrebno odgovornost za življenje, ki ga ustvarjaš, za žensko, ki Ti postajaš.
Sprejeti moraš svojo vlogo vodje. In s tem pride tudi večji vpliv, ki ga imaš na druge.
Oblačila so tvoja druga koža, ki naj bi poudarila tvoje izžarevanje in ne pritegnila pozornost nase. Ti moraš poznati svojo izvorno esenco in svetlobo svoje izvorne esence, ki sije iz tebe v svet. To je edini način, da veš, kako jo poudariti in ji pomagati, da se izrazi na avtentičen, naraven način.
Ženska sije, o tem ni dvoma.
Vprašanje je le, ali si dovoliš, da si vidna ali ta sij raje skriješ?
In to je tvoja izbira vsak dan.
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Globoko verjamem, da ženska, ki si dovoli biti ženstvena, opolnomoči sebe in svojega moškega ter spreminja svet.
Vendar iz prve roke vem, da je biti vidna in sijoča eden največjih izzivov s katerim si soočena..In ko odkriješ svojo edinstveno kvaliteto svetlobe, ki jo iz sebe izžarevaš v svet, spoznaš tudi, kako jo lahko poudariš in ji pomagaš, da se izrazi.Več bom s teboj podelila v spletnem programu Osebni podpis Lepote. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<
V mojem delu z ženskami je zelo pogosta tema postavljanje osebnih meja. In čeprav številne ženske pravijo, da vedo, kako pmembno je postavljanje osebnih meja, vedno znova naletim na številne napačne interprtacije tega, kaj pomeni imeti zdrave osebne meje.
Številne ženske so mnenja, da so oklepi in ščiti, ki jih ustvarjajo, osebne meje.
Trdijo, da je potrebno svoje meje braniti in večino dneva preživijo v avtomatiki boja in bega.
Potem so druge, ki so prepričane, da bi se morali drugi, takrat, ko so postavile meje, držati teh meja.
Vendar tvoje meje nimajo veze z drugimi ljudmi.
Ni na njih, da se morajo držati tvojih meja.
Ti moraš skrbeti za svoje meje.
In potem so takšne, ki sploh ne vedo, kaj meje so.
Enostavno so na voljo vsakomur in sploh ne začutijo, ko nekdo prestopi njihovo mejo.
Ženske smo bitja, ki močno zaznavamo energijo.
Obvladamo energijske ravni. Vendar je sindrom sodobne ženske, da ne upravlja s svojo energijo.
Da bi lahko upravljala s svojo energijo, moraš biti utelešena.
Čutiti moraš sebe, svoje telo in svojo energijo. In to je brez dvoma eden veečjih izzivov sodobne ženske.
Če me vprašaš, kaj je najtežja stvar, da sem ženska… je to brez dvoma postavljanje meja in ohranjanje meja.
Ko ženska izkusi razdraženost, razburjenost in jezo zaradi določenega obnašanja ljudi okoli sebe, pogosto ne bo naredila čisto nič, da bi se stvar nehala.
To še preveč dobro poznam iz svoje lastne izkušnje, saj sem se pogosto spraševala sama pri sebi ali imam težave z nizko samozavestjo, ker sem dopuščala, da so se ljudje do mene obnašali na načine, ki so bili boleči zame.
Razmišljala sem, da, če bi se imela bolj rada in bi bila bolj samozavestna, bi zagotovo zahtevala boljše ravnanje z mano, z druge strani.
Prepoznavanje lastne dragocenosti kot ženske je eno tistih področij, ki je bilo zame brez dvoma velika lekcija v življenju. Paradoks s katerim sem se srečala na svoji poti, je prišel skozi zavedanje, da šele, ko prepoznaš svojo dragocenost, ki jo prinašaš v življenja drugih, začneš bolje skrbeti zase in za svoje meje.
Rada rečem, da je ženska izjemno dragocena in da se ženske sploh ne zavedamo svoje vrednosti za druge, predvsem za moške.
Ženska rada pozabi na dejstvo, da so moški in otroci srečni takrat, ko je srečna in zadovoljna ženska.
Težava je brez dvoma v tem, ker z moškim, sploh, ko si z njim v odnosu, enostavno nimaš postavljenih meja.
To izhaja iz preprostega dejstva, da na instinktivni ravni obstoj ženske temelji na povezanosti.
Če je ogrožena povezanost, je ogroženo preživetje.
Njeni možgani varnost pred »tigrom« povezujejo z zaščito skupine žensk, (zato so ženski krogi pomembno zatočišče za ženske) ali z debelo kožo moškega in viri, ki jih moški lahko zagotovi.
Ravno zaradi tega drži to, kar vedno znova ponavljam, da smo ženske narejene tako, da je vsaka zloraba s strani moškega boljša izbira kot »tiger« (v prenesenem pomenu je tiger tisti, ki je naše prednice požrl, če niso bile zaščitene s strani moškega). Zato ženske prenašajo verbalno, čustveno in celo fizično nasilje do meje, do koder imamo občutek, da to osebo potrebujemo, ker nas zaščiti pred »tigrom«.
Seveda se velika večina žensk ne bo strinjala z napisanim, ker znajo in zmorejo poskrbeti same zase.
Kar seveda popolnoma drži. Vendar je dejstvo, ki se ga ne zavedamo, da smo takrat, ko smo popolnoma sposobne poskrbeti same zase, v moški naravi.
Kot moški, bo tudi ženska, ki je v svoji moški naravi, ognjevito branila svoje meje, napadla z vsemi razpoložljivimi orožji, z ničelno toleranco za obnašanje, ki ga ne prenaša. Vendar ji bo tovrstna moškost vedno znova preprečila ljubečo pozornost s strani moškega, po kateri hrepeni.
Veščina postavljanja meja je zato ključnega pomena, da si ženska dopusti biti ženstvena, brez, da bi bila predpražnik (v ugajanju, ustrezanju in prilagajanju čez vse meje). Seveda tukaj vznikneta dve dilemi… prva je povezana s postavljanjem meja in druga z ohranjanjem meja.
V svojih druženjih z ženskami delim, kako pomembno je postaviti svoje meje na način, ki ženski dopušča, da z milino podeli to, kar potrebuje.
Da bi ženska podelila, kar potrebuje, mora začutiti, da je varna.
In ta občutek varnosti ti omogoči postavljanje tvoje oseben meje.
Če je meja postavljena preblizu, se bo ženska počutila ogroženo in bo reagirala zelo čustveno ter pogosto sebe branila z napadom. Če je meja postavljena predaleč stran od nje, bo preplavljala druge s svojo energijo in jih odgnala od sebe.
Ena od pomembnih praks Umetnosti izžarevanja je povezana z zavedanjem, kje se konča tvoje energijsko polje in kje se začenja nekdo drug.
Postavljanje meja je povezano z upoštevanjem osebnih potreb po spoštovanju, cenjenju, poslušanju in naklonjenosti. Ob tem je pomembno prepoznati, da ne govorim o ščitenju, postavljanju ščitov ali zaščiti pred tujimi energijami.
Postavljanje meja v odnosu z moškim je brez dvoma povezano s sposobnostjo ženske, da podeli svoje potrebe na glas. In to, kako deliti svoje potrebe z moškim, je umetnost sama zase.
Da bi ženska lahko podelila svoje potrebe z moškim, se mora povezati s svojo žensko močjo, s svojim centrom ženstvenosti v sebi, ki ga predstavlja Kraljica. Kraljica je tista, ki predstavlja esenco spoštovanja, dostojanstvenosti in moči, ki je v čisto vsaki ženski. Kraljica ve, da je v svoji najboljši koži takrat, ko dobi to, kar potrebuje in to tudi izrazi, na glas.
Kraljica razume, da je to, da dobi kar potrebuje, najbolj darežljiva stvar, ki jo lahko naredi za ljudi okoli sebe. Kraljica ve, da je postavljanje meja ključnega pomena ne le zanjo osebno, temveč za vse ljudi okoli nje. Ko je ona svoja najboljša možna različica, ko je ona srečna, zadovoljna in izpolnjena, so vsi okoli nje srečni in zadovoljni. Kraljica se zaveda, da ljudje okoli nje trpijo takrat, ko je ona razburjena. In ve, da je lahko v svoji najboljši koži samo takrat, ko je za njene potrebe poskrbljeno.
Kraljica se zaveda svoje vrednosti za druge ljudi in bo zaradi tega vztrajala na najboljšem postopanju z njo. V svojem opazovanju žensk vključno s seboj sem prepoznala, kako pomembno je, da se ženska začne zavedati svojega vpliva, ki ga ima na ljudi okoli sebe. Začeti mora spoštovati vpliv, ki ga ima.
To, da se delaš majhno in nevidno ne služi nikomur; niti tebi, niti drugim.
Pomembno je, da se pokažeš kot sijoča, močna in ranjiva hkrati.
In ob tem je ključnega pomena, da ceniš svoje meje. Eden največjih izzivov zame osebno je brez dvoma to, da poskrbim za to, da dobim kar potrebujem, kajti to je tisto, kar mi omogoči, da sem lahko v svoji najboljši možni koži.
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si
Ko sem sama po desetletjih končno lahko ubesedila to, kako sem se počutila v sebi, sem čutila, kot da bi se mi od srca odvalil velik kamen… Leta sem se počutila, kot da je z menoj nekaj hudo narobe in tega nisem znala ubesediti. Bilo je strašljivo.
Potem sem lahko prijela tudi to, da je moj notranji otrok povezan s tem občutkom nepomembnosti, kjer sem imela občutek, da sem nevidna. Bila sem pridna punčka, ki je ugajala drugim v želji, da bi jo nekdo končno ugledal. In ker mi je bila povezanost zelo pomembna, sem se vedno znova znašla v situacijah, kjer sem rekla JA, ko je v meni vse kričalo NE!
Se kdaj počutiš krivo, ko rečeš NE? Ali pa veš, da bi morala reči NE in se zaradi občutkov krivde ali celo sramu premisliš in rečeš JA?
Ženska pogosto išče varnost zunaj sebe. V prvi vrsti je partner vir tvojega občutka varnosti. Če v tebi ni občutka varnosti, je vsakič, ko rečeš NE, tvoja varnost ogrožena.
To kar leta nisem vedela je, kako močno sem zamerila. Ko sem rekla JA, namesto NE, sem bila besna nase in na svojo šibkost. Čutila sem, da ni spoštovanja na drugi strani, pa tudi, da sama sebe ne spoštujem.
Ko otrok reče NE in ni slišan, čuti, da ni spoštovan, da je nepomemben, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo. In s tem gre z roko v roki tudi občutek, da je z njim nekaj hudo narobe, da ni slišan in upoštevan, da je “pokvarjena roba”.
Leta nisem znala definirati, kaj je tisto, zaradi česar se počutim defektno. Pametna, bistra, iznajdljiva, uspešna in z vsemi dosežki v žepu, sem se počutila, kot zguba. In tega si nisem upala deliti z nikomer. Ne s prijateljicami, tudi z mojo mentorico ne, to sem skrila v svoji notranjosti v upanju, da se mi s tem ne bo potrebno ukvarjati.
Vendar je ta del mene, ki se je počutil kot pokvarjena roba, vsake toliko vzniknil na površje in okolica je poskrbela, da mi je odslikala moje najhujše strahove. Bila sem pohlepna za stranke, draga za partnerja, arogantna za prijateljice in jaz sem v sebi kričala NE, to nisem Jaz.
Poskušala sem dokazati, da se motijo, da jaz nisem takšna. Potem sem dojela, da namesto, da se borim s tem ali bežim od tega, namesto, da vsakič zmrznem, ko se je ta senca pokazala na površini, da je čas, da jo sprejmem.
Ja, res je, imam izbran okus, kar v praksi pomeni, da stvari, ki so mi pomembne, stanejo. Pomembno je, bilo, da sem v prvi vrsti to prepoznala, si nato to priznala in to presegla. Izziv, ki je prišel s tem, je bil povezan s tem, da znam to praznovati, dnevno.
Moški si želi poskrbeti za svojo žensko. Želi osrečiti svojo žensko. In to česar mi nihče ni povedal je, da ima moški vedno načrt. Že v začetku oceni, ali si žensko lahko privošči, kot je to slikovito opisal moj dragi. V kolikor moški oceni, da ji ne bo mogel nuditi stvari, za katere on oceni, da jih ženska potrebuje, da bi bila srečna, se bo odstranil.
To, da je moj dragi ocenil, da si me ne more privoščiti, da me ne more osrečiti, sem globoko v sebi čutila. Z njegovimi besedami sva ostala skupaj zato, ker sem bila jaz tako vztrajna in je potem pri sebi sklenil, da bova pač poskusila, ne glede na to, da imam karakterno hibo, da sem draga. Šele pred kratkim sem dojela, da sem vseskozi imela občutek, da je z menoj nekaj hudo narobe, da sem nekako defektna, skratka pokvarjena roba, ravno zaradi tega, ker sem globoko v sebi čutila to, kar je čutil on. In ker sem se s tem borila, poskušala dokazati, da sem skromna, ker sem skrivala ta del v senci, sem se počutila nezadostno.
Dojela sem, kako pomembno je, da si povemo resnico, kajti resnica je tista, ki nas osvobaja.
Ko sem začela raziskovati in spoznavati moško naravo bolj od blizu, sem bila vedno bolj osupla in vedno bolj sočutna. Ja, brez dvoma lahko z vso ljubeznijo in iskrenostjo rečem, da sem bila velik del svojega življenja kura. V strahu, da bom ostala sama sem se bil pripravljena prilagoditi, ugajati in namesto, da bi bila avtentična in bi povedala, kaj je resnica, sem šla v dokazovanje, da zmorem sama poskrbeti zase in moškega v resnici sploh ne potrebujem.
Nisem prepoznala, nisem spoštovala tega, kdo moški je.
Seveda sem zaradi nerazumevanja razlike med moško in žensko naravo ustvarjala dinamiko, ki je bila odslikava mojih notranjih bojazni in nezaupanja. Trudila sem se dokazati, da sem skromna, hkrati pa sem se skrivala in si lepoto, ki jo tako obožujem, privoščila le ob posebnih priložnostih. Ko sem imela občutek, da sem si jo zaslužila in sem to upravičila s tem, da sem bila dovolj pridna in delovna. Pa še takrat sem stvari skrila, da ne bi bila sojena, da sem draga.
Končno sem po vseh letih raziskovanja razlik dojela, da je nujno potrebno, da jaz vem, kaj potrebujem, da znam najprej osrečiti sebe in da sem avtentična v svojih žejah, ter da jih znam jasno izraziti. S tem dam svojemu moškemu priložnost, da poskrbi zame in me osreči še bolj. Več lahko prebereš v članku >>>tukaj<<<
Moški ima vedno načrt. Moški planira časovno, kot tudi finančno. Če presežeš njegov plan, bo to upošteval, in bo naslednjič ustrezno planiral. Več o tem, kaj mora ženska vedeti o moški naravi in tem, kako moški načrtuje, bom delila s teboj v spletnem druženju Koda:Moški. Druženje je namenjeno ženski, ki se želi povezati s srcem svojega moškega. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si
Ko sem svojega moškega vprašala, če moški svojo možatost izžareva iz sebe na enak način kot ženske, mi je po nekaj minutnem razmisleku odgovoril: “A ni Deida pisal o tem, da je moški čista zavest, prisotnost, tišina, nepremičnost, praznina. Veš moški potrebuje samoto, da se umakne vase in v sebi najde stik s svojimi vrednotami, da najde svoj center, stik s svobodo. Veš, za moškega je samota in svoboda ena in ista stvar.”
Priznam, še vedno me osupne, ko svojemu moškemu postavim vprašanje in nanj odgovori s tako prisotnostjo, pozornostjo, da mi čeljust pade na tla. In to, drage dame, je ena najbolj seksi stvari, ki jih poznam. Ko imam ob sebi moškega, ki je prisoten, popolnoma usmerjen, fokusiran in vem, da je njegova želja, da osreči mene.
Ko sem se leta 2009 pritoževala nad tem, da takih moških ni in kako lahko svojega moškega spremenim, da bo postal tak, kot sem si želela, si niti v najbolj divjih sanjah nisem upala zaželeti, da bo tako kot je danes.
Praznovala sva 22 skupnih let in vprašal me je, če bi želela, da me pelje na večerjo. Včasih bi ubijala za take trenutke. Vendar tokrat nisem bila razpoložena za zunanje aktivnosti. Imam obdobje, ko imam raje njegovo bližino, njegov vonj, toplino in zadnje čase še posebej obožujem seks. Tisti divji utrip in globine, ki božajo mojo dušo. Obožujem globine in potapljanje v neskončnost vesolja, ekstazo, ko samo si. In vse ostalo neha obstajati. David Deida ima prav, ko pravi, da je spolnost najhitrejša pot k Bogu. Podpišem.
Pa ni bilo vedno tako.
V svojem življenju sem šla čez marsikaj. V nekem obdobju sem bila frigidna, potem sem bila depresivna in ena od diagnoz, ki mi jih je postavil je bila, da imam bipolarno motnjo. Ja, bila so obdobja, ko sem bila nanj jezna kot ris. Razburjala sem se in pljuvala strup, pa ni kaj dosti pomagalo.
Šla sem čez obdobje, ko je brezno med nama le raslo in se poglabljalo, dokler nisem dojela, da bo nekdo moral zgraditi most, če se hočeva še kdaj srečati. In spet sem bila besna, ko sem dojela, da bom to jaz.
Velikokrat sem s strani prijatljic poslušala, da bi bilo bolje, če oddidem in da ni moški zame. In priznam, tudi to obdobje sem imela, ko sem resno razmišljala o tem, da je čas, da dvignem sidro in odidem.
Vendar sem imela to srečo, da mi je moja mentorica rekla, naj temeljito premislim, preden naredim korak. Ne glede na to, v katero smer ga bom naredila.
In tako sem v soboto ponoči, po mojem predavanju, kjer sem govorila o tem, da je ženska svetloba in da je pomembno, da prepozna, izkusi in predvsem utelesi svoj Dragulj, da bi lahko izžarevala to, kdo ona je, mojemu dragemu postavila vprašanje, kako je s tem pri moškemu.
Njegov odgovor je bil: “Veš, moški je po duši lovec. In lahko se dela, da gre na lov. Ampak, če doma nima kraljice, nima komu prinesti plena. To, da moški poskrbi za svojo žensko, ga napolni, čuti, da je potreben in da je zaželen. To je vredno vsake muke na poti. Moški potrebuje Dom in Dom ustvari Ženska.”
“Moški potrebuje samoto. Veš, potem, ko grem na bicikl, sem ti na voljo. Potem lahko hodim s teboj po trgovinah ali pa te peljem kamorkoli, ker sem poskrbel zase in našel svoj center v sebi. Ko sem v stiku s sabo, sem v stiku s svobodo.”
Pomislila sem na to, kolikokrat sem se pritoževala in ga prepričevala, da naj čas preživlja z mano, namesto, da gre na kolo. Kolikokrat sem sama sebi vzela to, po čemer sem najbolj hrepenela, ker mu nisem dala prostora, da poskrbi zase.
Moški v športu najde svoj mir, pa naj bo to tek ali kolo, veslanje ali plezanje. To so aktivnosti, kjer najde stik s svojimi vrednostami in stik s svobodo v sebi. Ko ima ta stik v sebi, je lahko s tabo in z otroci in v tem brezmejno uživa. Danes vem, da je meditacija moška duhovna praksa in meditira lahko tudi, ko se premika, ni nujno potrebno, da sedi pri miru.
Pogosto so se mi zdeli moški egoistični in vase zagledani, ko so najprej poskrbeli zase. Danes vem, da mora moški, če hoče biti 100% prisoten in pozoren do ženske, biti najprej v stiku s sabo. Iz tega notranjega centra deli svoje darilo. In njegovo darilo je čista zavest. Ko čuti, da je v ravnovesju v sebi, je lahko 100% prisoten in pozoren, kar je najbolj seksi stvar na moškem.
Moški tanka svojo posodo goriva s svobodo.
Deida pravi: “Takrat, ko se obrneš popolnoma vase, v svoje notranje jedro, v njem najdeš Eno. In to Eno je zavestna svetloba, sijoča zavest. Da bi se življenje lahko zgodilo in izkusilo samo sebe, se Eno razdeli na dva principa; svetlobo in zavest. Vse se manifestira najprej kot energija in nato materija. Svetloba je ženski princip, Shakti, boginja, mati. Tisti del, ki ostaja v miru, se vedno zaveda energije in materije je zavest, moški princip, Shiva. In zavest je tista, ki penetrira svetlobo, skozi spolnost, skozi kreacijo, skozi življenje. Moška esenca predstavlja zavest. Ženska esenca predstavlja svetlobo.”
Možatost se izraža skozi usmerjeno penetracijo. To je tisti del življenja, ki je priča in se zaveda plesa življenja. Je del, ki se ne spreminja in nenehno penetrira vse. Možatost živi v popolni svobodi na sredi nenehno spreminjajočega se plesa materije. Penetrira meje in ostaja nedotaknjen v centru viharja. Je praznina, prisotnost in zavest. Bolj, ko je moški možat, bolj se sprosti v svojo izvorno esenco možatosti. Postaja možat ne v smislu mačo stereotipa, temveč kot aspekt izvorne enosti, ki je zavest in praznina in ki penetrira materijo z zavedanjem. Možatost je penetrirajoča zavest božanskega. Skozi njega ponuja najgloblje darilo jasnosti in nepremične prisotnosti, ki je ženski tako zelo seksi.
In to, kar moške pogosto žre je; Ali ženska nalašč vedno znova preizkuša njegove živce in potrpežljivost, ko ga poskuša spraviti ven iz centra. To, kar moški ne vedo, je dejstvo, da je za žensko najbolj seksi stvar na svetu, da moški ostaja prisoten in v centru ne glede na to, kako ga ženska provocira.
Možatost definira in vodi njegovo iskanje svobode. Kot bi si v džungli utiral pot z izsekavanjem rastlinja z mačeto, si moški utira pot skozi tri značilne faze, skozi katere se svoboda razkriva v njegovem življenju. Ob tem je pomembno razumeti, da vsak moški na čisto svoj način uporablja svojo možato energijo, da najde občutek svobode.
V prvi fazi moški želi nekaj pridobiti, pa naj bo to denar, moč, slava ali seks. Ženska je v tej fazi pogosto trofeja. V prvi fazi odnos temelji na odvisnosti, kajti moški poskrbi za žensko, v zameno mu ženska daje svetlobo in ljubečnost, ki jo potrebuje. Za večino nas na Zahodu, so naši starši model tovrstnega odnosa, ko je moški hodil v službo in poskrbel za družino, ženska pa je v prvi vrsti skrbela za družino in Dom. Moški je v tej fazi glava družine in njegovo iskanje svobode je povezano z imeti VEČ. Večjo hišo, večji avto, več denarja, več xyz. Moški ima v tej fazi občutek, da če bi imel več denarja, časa, seksa in energije, potem bi bil bolj svoboden.
V drugi fazi stopi v ospredje avtentičnost in delo na sebi, izboljševanje sebe. V tej fazi gre moški pogosto v ustvarjanje enakovrednih odnosov, značilno je to, da ženska uravnoveša svojo žensko z moško polarnostjo v sebi, medtem, ko moški spoznava svojo notranjo žensko plat, oziroma svojo notranjo Animo. Tukaj se moško iskanje svobode ne odzaža več skozi VEČ, temveč skozi BOLJŠE. Išče boljše terene, boljšo službo, boljšo drugo polovico in verjame, če najde boljši val, boljše razmere, potem bo bolj svoboden.
In potem nastopi tretja faza, ko mora opustiti svojo samodefinicijo in prenehati z iskanjem dovršitve. Začutiti mora napetost sedanjega trenutka, se premakniti skozi in opustiti omejitve, da bi se v vsakem trenutku odprl ljubezni. Odnos v tej fazi postane intimno partnerstvo. Moški, ki je v sebi integriral tako svoj moški, kot ženski del ne išče več svobode zunaj sebe, temveč se zaveda, da je svoboda. To svobodo je našel v sebi in jo iz sebe deli z drugimi. Moški uteleša svobodo skozi vse kar počne in svobodo iz sebe skozi 100% prisotnost in pozornost deli s tistimi, s katerimi je.
In to je proces skozi katerega potuje v svojem tempu in na svoj način.
Moški se odziva na žensko. In s tem, ko raste ženska, moškega sili v rast in razvoj, kar je vse prej kot udobno in pomembno je, da se tega zavedaš. Ko on raste v svobodo skozi tri faze, ti utelešaš svojo ljubezen in potuješ skozi iste tri faze. In postajaš ljubezen, namesto, da jo iščeš zunaj sebe.
In to je proces skozi katerega vodim ženske. Kako postati ljubezen in to ljubezen deliti z drugimi skozi svoje edinstveno izžarevanje, skozi svoj Dragulj. Ti moraš vedeti, kaj so tiste kvalitete, ki so del tvojega Dragulja, da bi jih lahko zavestno delila z drugimi.
Kakšna je tvoja izkušnja? Ali živiš to kdo ti si in deliš sebe z ljudmi in s svetom?
Vesela bom, če svojo izkušnjo podeliš z menoj v komentarjih.
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si
Tako me je pred časom poimenovala ena od žensk, ki je prišla na druženje k meni. Nadaljevala je, da je očitno, da mi nič ne manjka, da se preseravam in govorim o stvareh, o katerih lahko razmišljajo samo ženske, ki jim nič ne manjka.
Globoko sem vdihnila in nekaj časa v tišini kontemplirala, kaj je najbolj modra stvar, ki jo lahko povem v odgovor.
“Morda je res videti, da sem Ljubljanska Afna, ampak v resnici nisem iz Ljubljane,” se začela. “Ja, rojena sem v Ljubjani in brezmejno sem hvaležna, da zdaj živim tukaj, vendar zelo dobro vem, kako je, ko si v majhnem kraju… drugačna.
Leta sem bila strelovod za mnoge, ki so imeli pet minut časa, da so mi povedali, da sem razvajena, da imam polno rit vsega in da je meni pač lahko, ker imam očeta tam, kjer je bil.
Malokdo je vedel, da sem imela za sosede župnišče, da k meni nihče ni prihajal na obisk, razen za rojstni dan, in da sem bila osamljena večino svojega otroštva. Tudi takrat, ko sem vsak dan v šoli poslušala kdo je bil pri komu na obisku in kaj so počeli, k meni ni hotel nihče.
Jezna sem bila na svojo mlajšo sestro, ker so ji bile dovoljene stvari, ki meni niso bile. Prvič sem šla v kino v osmem razredu. Videorekorder (za tiste, ki se spomnite, kaj je to bilo) smo dobili takrat, ko so že vsi v razredu imeli svojega. Računalnika nismo imeli tudi potem, ko je postalo to nekaj običajnega.
Številni so mi očitali, da mi v šoli učitelji gledajo skozi prste, nihče pa ni vedel, kako močno sem si prizadevala, da sem na eni strani dokazovala učiteljem, da sem pametna in na drugi svojemu očetu, da zmorem in da sem lahko odlična, ne glede na vse. Vem, da je moja marljivost in strast do učenja, ki je še vedno tista, ki me vodi vedno znova naprej, prišla iz tega, da sem se od nekdaj “rada” učila.
Seveda sem bila piflarka, kaj pa bi lahko bila drugega. In to, kar moj dragi danes imenuje “peer pressure” je bilo nekaj, kar sem poznala iz prve roke. Osnovno šolo sem preživela v nenehnem izpraševanju same sebe, kaj za vraga je narobe z menoj, da vedno znova cel razred ne govori z menoj.
Vse skupaj je ustvarilo to, kar me zasleduje še danes, da imam rada svoj svet in osamo, da se ne znam vesti v družbi in da se skrijem in naredim nevidno vedno, ko sem v večji skupini.
Samo Bog ve, kakšen stres zame predstavlja izpostavljanje. Ne, nočem biti vidna. Ne, ne maram izpostavljanja. In ob vsem tem se mi Vesolje reži v brk, ko me na svoji šahovnici postavlja v situacije, kjer vedno znova presegam svoje stare zgodbe, snemam video serije, predavam in delim svoja spoznanja z nekaj sto ženskami naenkrat.
Ne, tega, kar delam danes nisem hotela delati. Leta 2007 sem se svojim vodnikom, ki so me soočili s tem, da je moja pot povezana z delom z ženskami in partnerskimi odnosi, odkrito posmehovala in jasno povedala, da tega tudi v sanjah ne nameravam početi in da imajo napačnega človeka. Leto 2009 me je tako močno stisnilo v kot, da sem pristala, da grem po tej poti. Ne zaradi drugega, kot zato, ker sem reševala svojo lastno rit. V tej izbiri ni bilo čisto nič romantičnega.
Ko ti tvoje življenje začne razpadati, je pač čas, da dvigneš rit in se premakneš. Tudi, če to pomeni, da greš na področje, ki ga ne poznaš in ne maraš. Življenje me je naučilo, da je modro slediti navdihom, ki prihajajo od znotraj.”
Ja, Ljubljanska Afna (v slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je afna ženska z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem)… ljudje vidijo lupino, vidijo embalažo in radi sodijo po tem, kar je videti navzven. “Celofan še vedno prodaja, tudi če je v njem zavit drek,” rada reče moja prijateljica.
Zase vem, da me je oblikovala bolečina, veliko nje. In ne glede na to, kako je bilo videti navzven, kljub temu, da mi v resnici ni nič manjkalo, nisem bila lačna, brez strehe nad glavo ali brez oblačil, sem bila osamljena, nevidna in vseskozi prepričana, da je z menoj nekaj hudo narobe.
Da sem danes tukaj, kjer sem, sem se morala v sebi spogledati z vsemi zanemarjenimi, nevidnimi in neprepoznanimi deli v sebi. Objeti sem morala svojo razvajeno pičko, mojo nevidno punčko, saboterja, žrtev, svojo ustrežljivko in reševalko.
Številni deli v moji notranjosti so potrebovali mojo pozornost in ljubezen, tudi Ljubljanska Afna, ki uživa v tem, da je urejena, naličena in nasmejana.
Vse to sem jaz.
Sem takšna, kot sem.
In največ dela imam sama s seboj kar sama.
Nikoli mi ne zmanjka materiala.
Vzljubiti sebe, se imeti brezpogojno rada, tudi takrat, ko gre vse po svoje in ko je videti, da bo vse razpadlo, je še vedno dnevno moj izziv.
Vendar plavam v tem oceanu življenja.
Učim se sočutja do sebe.
Brezpogojno sprejemanje same sebe, točno take, kot sem, je moja vsakodnevna praksa.
In z ženskami delim samo to, kar sem sama dala skozi.
Delim svoja spoznanja in svoje izkušnje.
Vem, kako kruto in brezobzirno je lahko življenje.
In vem tudi, da je vse tukaj ZAME.
Lahko vzamem lekcijo ali pa grem še en krog.
Zavezana sem temu, da svojo lekcijo vzamem v tem krogu.
In da v tem brezmejno uživam, namesto, da trpim.
Ker vem, da je v končni fazi vse zgolj izbira.
Moja izbira.
Pa ti? Kaj je tvoja izbira?
Boš šla še en krog ali boš to, kar si ustvarila zase, prepoznala in sprejela v tem življenju?
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si
Svet v katerem živimo izjemno ceni produktivnost, rezultate in dosežke. Ženske se od majhnega učimo kako delovati v tem svetu, ki pravzaprav zanika našo izvorno naravo. Nikoli nismo dovolj dobre, dovolj produktivne, dovolj pametne, pravzaprav se vedno znova primerjamo z moškimi. In vsakič, ko se primerjaš s svojim možem, fantom, sodelavcem ali prijateljem, izdajaš sebe, izdajaš svojo žensko naravo.
Ženske smo prepričane, da moramo, če hočemo v tem svetu uspeti dokazati da zmoremo – na moški način.
Pravzaprav je eno prvih sporočil, ki jih dobi poslovna ženska; ne bodi ženska.
Učimo se strategij, tehnik, delamo projekte, vodimo na moški način, si postavljamo cilje, poskušamo doseči zastavljene rezultate in vedno znova same sebe označujemo za lene, ko nam ne uspe doseči zaželenih rezultatov.
Brez dvoma drži, da nismo enake moškim in nikoli tudi ne bomo, kajti svet ni mišljen, da bi bile.
Zakaj? Moški in ženske smo si polarno nasprotje. Zakon magnetizma že ve, zakaj je pomembno, da imamo nasprotna pola, kajti le tako se privlačimo. Vse vemo, iz dnevne prakse, da če si močna, samostojna, če si »pomožačena« in vse zmoreš sama, če vedno znova svojim moškim sporočaš, da jih ne potrebuješ, da ne moreš imeti ob sebi »dedca«, moškega, ki je v svoji možatosti, ker se dva ista pola na magnetu lahko le odbije. To je fizika.
Brez dvoma imajo moški prednost, ko se v moškem svetu borijo kot moški. Ženske jim žal ali na srečo, to je stvar interpretacije, nikoli ne bomo enake. Ženska se v moškem svetu brez dvoma ne počuti tako domače kot njen moški kolega, ne glede na vso svojo prilagodljivost, ne glede na to, kako dobro znamo prevzeti pravila igre in ne glede na to, kako dobro mislimo, da nam gre. Dejstvo je, da ženska ne more biti moški.
In vse to naše gnanje za dosežki, da bi dokazale, da zmoremo, najbolj rani našo žensko dušo.
Dejstvo je, da vsakič, ko deluješ po »moško« izdaš sebe kot žensko. In govorim popolnoma iz lastnih izkušenj, kajti zame je bilo to teroriziranje, mučenje same sebe brez dvoma nekaj, kar me je dnevno puščalo izčrpano, nezadovoljno, neizpolnjeno in predvsem vedno znova prazno.
Ne glede na to, kako »dobre, »izjemne« in »svetovne« knjige, oblačila ali prehrano sem dala vase ali nase, čisto nič mi ni prineslo tega kar sem iskala… polnosti, izpolnjenosti.
Ja, priznam, za kratek čas sem se počutila kot da bi boga potegnila za jajca ali na vrhu sveta, vendar je bil zdrs v globino vsakič znova frustrirajoč.
Ne glede na vse tehnike, vse načine, ki sem jih poizkusila, da bi si »pomagala«, da bi se rešila tega občutka praznine v sebi, nikamor ni šel. In nadvse sem obvladala eno od strategij, ki jo opažam pri številnih ženskah… vedno znova sem si našla novo fascinacijo, ki je zapolnila moje življenje, da nisem čutila tistega podtalnega, nekje zadaj v možganih kljuvajočega občutka praznine. Saj poznaš sindrom sijočih predmetov, ki pritegnejo tvojo pozornost, ne!?
Trudila sem se, da bi bila to, kar nikoli ne bom … moški.
Namesto, da bi odkrile in izkoristile svoje danosti, svoje talente, se vedno znova poskušamo preoblikovati v nekaj, kar nismo. In za to plačujemo visoko ceno. Vse nas počaka in na plano pride, če ne prej, ko hormonski koktajl na prehodu v menopavzo razkrije naše sanje najstnice, neuresničene, nedoživete avanture. Ob vsem tem se prebudijo tudi vse zamere, vsa jeza, bes, bolečina zanikanosti tvoje ženske narave, kar žensko požene v neusmiljen vrtiljak občutkov krivde, pasivne agresije in bojevanja same s seboj.
Izdaja same sebe boli. In zato se pogosto skrivamo v otopelosti, kjer imamo občutek, da nam življenje teče izjemno, dokler ocean ne naplavi na površje zunanje izdaje, prevaranosti, zapuščenosti v obliki izgube partnerstva, službe, zdravja ali ljubljene osebe. Ko nam pridejo do živega čustva, se pogosto izgubimo v povodnji, ki se zgodi, ker ne znamo držati same sebe.
Ženske bomo izenačene z moškimi, ko bomo to, kar smo… ženske. V vsej svoji ženstvenosti. Z vsemi detajli in barvami svoje mavrice ženstvenosti, ki so nam pomembni, z vsemi svojimi čustvenimi izlivi, potrebo po komunikaciji in pravico do tega, da si vreme, da si raznolika, da si točno to, kar si.
Sodobna ženska mora ponovno prepoznati, da je element zemlje tisti, ki ji daje podporo, stabilnost, ki jo drži, vodi. Objeti mora svoje žensko telo in poskrbeti za svoje telo, za počitek, ki ga potrebuje. Prepoznati mora svetost svojega ženskega telesa, svetost maternice, te svete posode, ki jo drži in ki ji omogoči širjenje, rast in razcvet.
Objeti moramo sebe, točno take kot smo v tem trenutku. Namesto, da vedno znova izdajamo sebe, se moramo objeti, sprejeti in voditi s svojimi talenti, s svojo dragocenostjo.
V čem je ultimativni izziv?
Takrat, ko imaš končno občutek, da si ok, se običajno igra šele začne. Kajti, ko se ti pomiriš s seboj se utegnejo odzvati ljudje okoli sebe. Ko ti siješ iz sebe to kar si, predstavljaš izziv vsem tistim, ki tega v svojem življenju niso izbrali zase. Vsakič znova jih s svojo prisotnostjo opominjaš na to, da so v otopelosti, da ne živijo svoje svetlobe. In pogosto ljudje to rešijo s tem, da te poskušajo pomanjšati, ali nekako doseči, da se umakneš in skriješ sama.
Rada rečem, da priložnostim, v katerih bi lahko izdala samo sebe, ne moreš ubežati. To, da jih prepoznaš v svojem življenju in da veš, kako se soočiti z njimi, da znaš upravljati s svojo energijo, predvsem na čustvenem področju, je ključnega pomena. Zato namesto, da bežiš stran od sebe, namesto, da vedno znova izdajaš sebe, stopi direktno vase. Sprejmi sebe. Objemi sebe. Vse aspekte sebe.
Če si pripravljena izbrati sebe kot Žensko, te vabim v spletni program Objemi Sebe, več lahko prebereš tukaj >>>
Bodi Sijajno!
Taja Albolena
Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si
