Ljubim Sebe

Moški mora osrečiti žensko…

, 0 Comments

Je res ali je res!?

Številne ženske bodo temu pritrdile. In včasih sem bila ena izmed njih. Pravzaprav smo ženske ujete v mitu, ki pravi, da bi nas moški moral osrečiti, kar nas naredi še bolj nesrečne. Ženske imamo do moških izjemna pričakovanja, hkrati pa svojih potreb ne znamo skomunicirati in pričakujemo od moških, da bi pač morali vedeti, kaj potrebujemo.

Pričakovanja so žal največji ubijalec strasti in harmonije v odnosu.
Pričakovanja izhajajo iz naših notranjih ranjenosti, ki smo jih dobile v svojem otroštvu. V odličnem članku s pomenljivim naslovom Nerazrešeno otroštvo lahko boli do smrti, režiser Metod Pevec pripoveduje: »On me je najbolj oblikoval, samo njemu sem vse verjel. Bil je eden redkih ljudi, ki me je v otroštvu opazil, bil pozoren do mene in me razumel. Starši tega niso znali, ves čas so bili v nekaj vpreženi. Ko pa sem prišel k njemu, me je posadil na koleno in me z iskrenim zanimanjem vprašal: »Kaj je novega?« In ko sem mu povedal, se je čudil: »Ali je to mogoče?« Jaz pa sem kar rastel od sreče.«

Če s strani svojih staršev nismo bile ugledane, bomo ljubezen in pozornost iskale zunaj sebe, največkrat v odnosih. Od partnerja pričakujemo, da nam bo dal to, kar potrebujemo in česar nam starši niso dali ali pa ni bilo dovolj. Od tukaj pričakovanja, ki oblikujejo partnerske odnose.

Vse prepogosto si vzamemo čudežnost življenja in ne opazimo blaginje vsega, kar nam je na voljo, zaradi pričakovanj, kako bi stvari morale biti. Ena tistih stvari, ki najbolj zaznamuje življenje sodobne ženske je kontrola in nadzor, ki ga izvajamo nad seboj in nad drugimi.

Ženske nadziramo ljudi in okoliščine v svojem življenju, kontroliramo ljudi, da se nam slučajno ne bi ponovile boleče izkušnje. Ob tem se žal ne zavedamo, da je ravno togost in rigidnost kontrole tisto, kar nas najbolj poškoduje. Pričakovanja ubijejo živost in vitalnost. Ustavijo pretok življenjske energije v našem telesu, ki ga čutimo in doživljamo kot užitek. Pričakovanja ti odvzamejo občutek svobode.

Ko si toga, ne moreš biti hkrati tudi fleksibilna in odprta. Zapreš se.

Ravno zaradi pomanjkanja odprtosti in sprejemljivosti ženske ne pritegnejo k sebi moškega, ki si ga želijo. Rada rečem, da je ženska tista, ki iz moškega izvabi najboljše ali pa najslabše.

Srce ženske mora biti odprto za pretok ljubezni, da bi izkušala ljubezen, strast in užitek, ki si jo želi.

Ob tem ženske še vedno čakamo na moške, da nam bodo vse to dali. Čakamo, da bodo okoliščine prave, da bomo to lahko živele. Čakamo na moške, da bomo potrdili našo vrednost. Ne zavedamo se, da dokler sama ne vidiš svoje vrednosti, ga ni človeka, ki bi ti jo lahko odslikal. Vsaka je sama odgovorna, da ugleda svojo edinstvenost, enkratnost in neponovljivost, svojo izjemnost, veličastnost in čarobnost, namesto, da čaka na zunanji svet, da bo to potrdil.

Ženske čakamo na moške, da bodo ugledali našo vrednost, ki je same ne vidimo.
In sploh ne gre za to, da je ne vidijo, ker jo. Samo nam ni všeč kako nam to povedo. Ne verjamemo jim.

Ženska energija je po naravi odprta in sijoča. Po svoji naravi je magnetično privlačna. Moške pritegne energija ženstvenosti, ta sijaj ženske in ne mladost, videz, telo ali lep obraz.

Ko ženska sije, se moški ob njej počuti kot Moški z veliko začetnico. Želi si poskrbeti za svojo žensko, jo osrečiti še bolj, saj njeno izžarevanje izjemno ceni.

Moški vstopi v odnos z žensko zaradi njene energije.
Ženska moškega navdihne, da je boljši moški.

Vendar ne glede na to, kako je moški navdušen nad svojo žensko na začetku, je pogosto ženska tista, ki se spremeni, da bi ustregla in v tem izgubi stik s svojo resnično ženstvenostjo. Pri moškem to pusti slab priokus in tiste iskrice, tisti žar, ki je bil prisoten na začetku zbledi in sčasoma izgine.

Rada rečem, da je ženska tako kot lučka, ki s svojim sijem greje okolico. Pritegne veščo, kot je slikovito poimenoval moške moj dragi, in vešča ostane pri lučki dokler lučka sveti. Potem pa je od posamezne vešče odvisno koliko časa bo ta toplina zadostovala, da bo vztrajal in čakal, da bi se lučka prižgala nazaj.

Slab priokus moškega ima veliko opraviti s temeljnim čustvenim nivojem ženske ali z drugimi besedami, kje je tvoje srce večino časa?

Moški hitro oceni, ko nekaj časa preživi z žensko, ali si želi z njo preživeti preostanek življenja ali ne. Če moški njeno čustveno stanje dojema kot naporno, če se ob njej počuti grozno glede sebe, kar se pogosto zgodi, ko ji poskuša pomagati po svojih najboljših močeh, jo razvedriti in se ona na to ne odziva, ko mu ne pokaže, da jo je osrečil, pa tudi nobene hvaležnosti, radosti ali nagrade za to, ko se trudi in poskuša poskrbeti zanjo, bo moški obupal in odšel. Ne more si pomagati.

Prijatelj je z menoj delil, da je bil na predstavitvi tik pred novim letom, kjer so bile v dvorani v glavnem ženske, razen dveh moških. Ko je bil čas za komentarje in vprašanja je vstal in komentiral: »Sam nimam nič proti temu, da ženske delajo na svoji ženski moči in raziskujejo svojo ženskost. Bi si pa želel, da bi ženske, ob tej moči, ki jo pridobivajo, pokazale tudi spoštovanje do moškega, prijaznost in nežnost. To pogrešam.«

V dvorani je nastala tišina, potem pa je završalo kot v čebelnjaku. Ženske so ga skoraj odnesle ven iz dvorane in komentarjev v smislu kaj si dovoli in kdo on misli da je, pa ni bilo konca.

Ko sem pred leti sama podelila to idejo, da je pomembno, da smo ženske prijazne in spoštljive do moških, na predavanju, so ženske protestno začele zapuščati prostor. Na trenutke sem imela občutek, da bi najraje ven odnesle mene.

Včeraj je prijateljica z menoj delila svojo zgodbo, kako je bila pred novim letom na praznovanju v krogu žensk, kjer so se vse pritoževale čez moške in jih kritizirale, da so nesposobni in da z njimi nimajo kaj početi.

Sodobna ženska od moškega pričakuje, da jo bo osrečil, hkrati pa ga za nagrado kritizira in se pritožuje česa ni naredil in predava o tem, kako bi to moral narediti.

Vsak se zna zaljubiti. Malo pa je takšnih, ki znajo ljubezen negovati za vedno. To ni nekaj samo-po-sebi-umevnega. To je umetnost. Odnos ni domena moškega. Moški ne išče odnosa, moški išče svetlobo ženske. Ženska je tista, ki išče odnos.

Ni na moškemu ali komerkoli drugemu, da te prepozna, da vidi tvojo vrednost, da te potrdi.

Ti moraš prepoznati kdo si in kaj je tvoje Darilo, ki ga prinašaš na ta planet.

Zato je ključnega pomena, da veš kako negovati svojo svetlobo. Da veš kako negovati ljubezen. In začne se s teboj. Ti moraš poznati svojo dragocenost. Ti moraš poznati svojo vrednost kot Ženska. In na tebi je, da jo prepoznaš in aktiviraš v sebi, da bi jo lahko delila z ljudmi in s svetom.

V spletnem programu Neguj Žensko v Sebi govorim o tem, kako. Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega.

DIVINE.SI

Sem, kjer želim biti…

0 Comments

… ali pa morda ne!?

Poslušala sem novo pesem Robbie Williamsa Love my Life, ki jo začne s tem, da je, kar je in konča s tem, da je tam, kjer želi biti.

Pa TI?
Si v svojem življenju tam, kjer si želiš biti?

Čutiš svojo lepoto, izjemnost, čudovitost, enkratnost, čarobnost?
Čutiš svojo moč kot Ženska?
Čutiš polnost, izpolnjenost?

Ljubiš svoje življenje?

Vse je v tebi. Vse ti je vedno na voljo. Ključno vprašanje je ali imaš dovolj energije na voljo da to v prvi vrsti prepoznaš, in ali si v drugi vrsti poveš resnico ter si priznaš, da to si. Tretji korak je, da to v sebi objameš in to zaživiš, tukaj in zdaj.

Zase vem, da sem kjer si želim biti. Tukaj sem. Ljubim življenje, ki ga živim.
Ljubim dejstvo, da delam pozitivno razliko v življenju tistih žensk, ki so izbrale, da jih vodim.
Osrečuje me dejstvo, da vem, kako poskrbeti zase, napolniti svoje rezervoarje, v svoji notranjosti čutiti polnost in izpolnjenost, s tem, kar JE.

Vstopamo v močan čas konec leta, ki nas sooči z vsem, kar nam ni uspelo, kar nismo naredile, za kar nam je zmanjkalo časa. Tukaj stojimo in imamo na izbiro dve možnosti; lahko se ukvarjamo s tem kar ni uspelo, kar bi si želele, da bi bilo, lahko poskušamo na novo narisati sliko novega leta na staro platno, predelati podrobnosti in spremeniti detajle. Lahko pa platno grundiramo na novo in ga pripravimo na novo sliko, ki jo z velikimi potezami naslikamo na čisto, belo platno.

In točno to imamo vsako leto priložnost narediti. Da zaključimo leto, se pomirimo z njim, spoznamo, da smo točno tam, kjer moramo biti.
In grundiramo platno, vzamemo svojo energijo nazaj, zaključimo nedokončane zadeve in narišemo svojo sliko na novo.

Zavestna kreacija leta je nekaj, kar me navdihuje vse od daljnega 1999, ko sem prvič zavestno vzela v roke čopič in potegnila poteze na svojem platnu. Že prej sem poizkusila marsikaj od vision boarda do afirmacij, potem pa sem skozi prakso dojela, da je ključnega pomena, da se povežem s svojim notranjim centrom, začutim stik s svojo žensko dušo in se prepustim ustvarjanju, ki je v sami Biti ženske.

Ženske ustvarjamo. Ustvarimo sveti prostor za kreacijo in stvari ustvarimo dobesedno iz nič.
Če pogledamo, kako nastaja novo bitje v telesu ženske lahko zaznamo čudežnost in mističnost tega, kako ženske porajamo stvari iz svoje notranjosti v zunanji svet.

Razlika je med nezavedno kreacijo in zavestno kreacijo, kajti pomembno je, da se zaveš mehanizmov, ki potekajo v ozadju kreacije.
In ker je to, kako stvari delujejo moje področje, kjer raziskujem in stvari dajem v prakso, preizkušam in spoznavam zakonitosti delovanja, vse tisto, kar odkrijem in spoznam delim na druženjih, ki jih oblikujem za ženske.

Kreacija leta je program, ki se je oblikoval vse od leta 1999 in v katerem sem združila vse svoje znanje, informacije o tem kako ustvariti sijajno leto na sijoče ženstveni način.

Začele bomo z ozadjem kreacije, s procesom ustvarjanja prostora za novo kreacijo, grundirale bomo svoje notranje platno in nato s pomembnimi potezami, ki vključujejo tako namero, kot naše štiri notranje zaveznice, nanašale barve občutkov. S pomočjo domišljije bomo ustvarile magnetično platno, ki nam bo služilo kot zemljevid, ki nas bo vodil skozi leto. Če se nam želiš pridružiti, več najdeš na spletni strani tukaj>>>

Želim ti izjemno kreacijo sijajnega leta 2017 🙂

Ob tem pa te želim spomniti na to, da si točno tam, kjer si, ker si se do tukaj pripeljala sama. Če si zadovoljna, super. Če nisi pa je morda čas za to, da poskrbiš zase tudi tako, da pustiš nekomu, da ti pokaže pot.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
DIVINE.SI

Dovoli moškemu, da je tak, kot je.

, 0 Comments

Najina debata se je začela zelo nedolžno: »Veš, ženske se sploh ne zavedate, kako zakomplicirate življenje moškemu. Čisto konkretno; kupila si luči, ki imajo tako nenavadne žarnice, da nikoli ne vem, katero je potrebno kupiti in si me prisilila v to, da to delaš ti, ker enostavno ne vem kaj potrebujemo. In ko hočem popraviti steno, ne morem, ker imamo vsak prostor v drugi barvi in se ne znajdem kateri odtenek je za katero sobo. Prisilila si me v to, da čakam tebe in da si ti tista, ki mora poiskati pravo barvo, mi jo izročiti, da lahko naredim to, kar bi rad naredil.«

Obsedela sem z odprtimi usti. Ponovno mu je uspelo, da sem ostala brez teksta. In v glavi se mi je rolal film o kontroli, nadzoru, ki ga imamo ženske nad moškimi. Pogosto subtilno, vendar so mi zelo poznani tudi tisti, manj subtilni načini.

Ženske se pogosto obnašamo do moških kot da ne znajo šteti do pet. Bom govorila kar v ednini, ker mi je vse to še kako znano. In boleče. Od kar se zavedam razlik v naravi moškega in ženske, vidim kako pogosto smo ženske same sebi največja ovira, da ne živimo življenja kot si ga želimo in ne izkušamo ljubezni v odnosu, po kateri tako globoko hrepenimo.

Vem. Vem. Zelo bom ranljiva, ker je to še vedno področje velike bolečine v moji notranjosti. Boli me, ko vidim, kako poskušam nadzirati vse, kar počne moj dragi in mu ne pustim, da je to, kar je. Boli me, ko vidim, kako uživam v tem, da mora za vsako stvar vprašati mene. Boli me manipulacija, ki jo prepoznavam, ko ga pripravim do tega, da me mora prositi za stvari, ker sem mu jih onemogočila ali zakomplicirala. Hrepenim po tem, da vsega tega ne bi počela in hkrati vem, da si pogosto preprosto ne morem pomagati.

Dokler ne ozavestim, dokler ne prepoznam, dokler ne vidim, dokler nisem voljna slišati kaj počnem, mi še vedno zdrsne. Jaz se moram ujeti na delu in to ni enostavno. To od mene terja veeeeliko sočutja, veliko ljubezni do sebe, veliko srčnosti, da se ne kaznujem, da ne grem v napad sebe ali njega, da se ne umaknem, ne stisnem repa med noge in pobegnem, da se ne skrijem in ne dam glave v pesek kot noj, ter se delam, da nisem opazila, slišala, takrat, ko mi zdrsne.

Ja, ni enostavno, res ni.

In ob tem mi je vse govoričenje o tem, kako bi morale biti prijazne, ljubeče in pridne, bul shit. Tukaj moraš razumeti, da ko enkrat prebereš o stvareh in ti je vse jasno, s tem še nisi ničesar spremenila. Potrebno je stvari dati v prakso, da dejansko nehaš s tem, kar je bilo del tvojega vsakdana desetletja. Ja, drage moje, tukaj se žur šele začne, ker je potrebno ustvariti novo navado. In to je vse prej kot enostavno.

Če sem se v vseh teh letih naučila eno stvar je to, da ni v moji naravi, da sem lovka in osvajalka. Ok, čisto realno, znam biti tudi lovka in osvajalka, ampak ni mi všeč, kaj se zgodi z mojim moškim, če sem v tej vlogi v najinem odnosu.
Spoznala sem, da je moški po svoji naravi lovec in tisti, ki uživa v osvajanju. In jaz kot ženska sem tista, ki povabi, ki zapeljuje in ki z izžarevanjem ljubezen skozi odprto, pretočno telo navdihnem svojega moškega, da poskrbi zame, me razvaja in me obožuje.

Pomembno je, da dovolim svojemu moškemu, da je tak, kot je.

Izziv sodobne ženske, ki ga zelo dobro poznam tudi iz prve roke je, da preveč zlahka razdamo vse, kar imamo. S tem moškemu onemogočimo, da bi se potrudil za nas. Ženske predamo nagrado moškemu preden se je dirka čisto zares začela. Z drugimi besedami onemogočimo moškemu, da bi nas osvajal.

Moja težava je bila v tem, da sem dokazovala, da zmorem sama in da moškega ne potrebujem. To ima za posledico dve zelo boleči izkušnji; moški se dolgočasi in ženska je zagrenjena.

Moški v resnici ne marajo biti plen, ni jim všeč ta igra, da ženska lovi moškega. Ob tem se vedno znova spomnim fantov, ki sem jih poslušala, kako so se zgražali nad dekleti, ki se jim mečejo v naročje. Seveda to ne pomeni, da ne bodo izkoristili ponujenega.

Vendar zgolj spolna privlačnost ni razlog, da bi moški ostal v odnosu na dolgi rok. Ob tem se ženske pritožujemo, da so moški neobčutljivi prasci, ki izkoristijo to, kar je bilo ponujeno. Vendar, če smo zelo iskrene s seboj, zakaj ne bi izkoristil tega, kar ponujamo? Zanj je to zgolj fizična privlačnost in če je ženska za, moški ne čuti nobene dolžnosti, da bi se povezal tudi čustveno ali intelektualno. Pri ženski je zaradi anatomije zgodba zelo drugačna, kajti hormon oksitocin naredi svoje. Ampak o tem ne bom razglabljala na tem mestu.

Ženske v odnosu z moškimi menimo, da stvari dojemajo tako, kot jih dojemamo me same. Skratka mislimo, da so moški poraščene ženske. Pogosto zaradi nepoznavanja razlik v naši medsebojni naravi postanemo nepotrpežljive in moškemu ne damo prostora, manevrskega prostora, ki ga potrebuje, da gre v akcijo.

Ko moški v odnosu ni predvidljiv, ko se izogiba stikom, ko ne daje pobude, ženske začnemo razmišljati kako rešiti nastalo situacijo. Ko se moški v odnosu umakne, začne ženska razmišljati: »Kaj naj naredim?«

In gre v delovanje. Ker je treba nekaj narediti, ker je treba odnos rešiti, je res!?

Ok, tako sem se jaz lotila najinega odnosa, ko so bile težave. Kot projekta, ki ga bom rešila v x mesecih. Podala sem se na lov za načini, tehnikami, strategijami, ki delujejo. Postala sem lovka. In da ne pozabim, osvajalka.
Naravni instinkt ženske je da želi nekaj narediti, namesto da bi obsedela in opazovala, ko je ogroženo tisto, kar ji največ pomeni. Pozabila sem na svojo izvorno naravo zapeljivke, na svojo magnetično privlačnost in sijaj.

Zato te tokrat izzivam; Poglej kaj je tisto, kar te požene v lov, da postaneš lovka?

Kaj je tisto, kar te vodi v to, da začneš ti zasledovati svojega moškega, ga nadzirati, slediti vsak njegov korak v želji, da bi dosegla kar si želiš. Pa naj bo to, da obdržiš moškega ali dobiš moškega.

Ko greš na lov se tvoja energija spremeni. Ti se spremeniš, fizično. Tvoj obraz neha žareti. Si na misiji, kar te naredi napeto in trdo. Bodi pozorna ali vedno ti delaš korake, pišeš sporočila, kličeš, delaš načrte, ker te je strah, da če za to ne boš poskrbela ti, da boš ostala brez.

Veliko vode je preteklo, da sem resnično dojela, kaj pomeni umetnost povabila in kako ključnega pomena je za žensko, da zna moškega povabiti v njegovo možatost.

Ko moškega povabiš in poveš kaj lahko naredi zate, ter mu pustiš prostor, da to naredi zate s tem izraziš spoštovanje njega, takega kot je. Moški si želi biti ugledan in sprejet tak kot je. Ženske pa smo pogosto tiste, ki vidimo njegov potencial in si ustvarimo idealno podobo o tem kakšen je lahko, ob tem pa pogosto pozabimo na to, da moramo svojemu moškemu jasno povedati kaj si želimo, brez pričakovanj ali zahtev. Da ga znamo s svojo mehkobo in ženstvenostjo povabiti.
Moški potrebuje kvalitetne informacije, da te lahko osreči. Potrebuje prostor, da se ti umakneš in mu dovoliš, da nekaj naredi zate.

Dokler si ti v delovanju in reševanju, moški nima prostora, da bi lahko kaj naredil… zate.
Ti si tista, ki mu moraš jasno povedati kaj lahko naredi zate in mu dati na voljo prostor, da to naredi.
In to je umetnost. Ženska mora poznati sebe in ljubiti sebe kot bi si želela, da jo ljubi moški, da to umetnost daje v prakso. Zato vedno znova ponavljam… ti moraš postati ta ženska, ki ima odnos, kot si ga želiš.

Ti si tista, ki navdihne moškega, da poskrbi zate.

Če te zanima 5 napak, ki jih v odnosu z moškim delamo ženske se mi pridruži na brezplačnem predavanju, ki je na voljo tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Pogumna nisi takrat, ko te ni strah…

0 Comments

Odprla sem majhno zlato kuverto in iz nje vzela umetelno zložen tanek papir. Bilo je, kot bi pred seboj razgrnila zgodbo svojega srca. Majhen košček je v sestavljanki življenja padel na svoje mesto, ko sem med vrsticami prebrala: »Srčnost poglabljanja v lastne globine te vodi, da ustvarjaš sveti prostor za druge. Hvala, da si pogumna, da se drzno spuščaš  v globine in da sem lahko ob tebi to, kar sem. Hvala, da si mi odprla oči za dragocene dragulje, ki jih nosim v sebi. Vedno zaupaj svoji dragocenosti in bodi kar si. Rada te imam.«

Nisi pogumna takrat, ko te ni strah. Strah ti razkrije, kje so deli tebe, ki se jim izogibaš in se nočeš spogledati z njimi.  
V tem spogledovanju potrebujemo tisto srčno neustrašnost, da stopimo onkraj znanega, smo radovedne, raziskujemo in odkrivamo sebe. Srčnost je zavestna izbira, je preseganje same sebe, kljub strahu.

Ob tem vedno znova opažam, da nam v sodobnem svetu kronično primanjkuje poguma, ki se poraja v globini tvojega bitja in ki se izraža skozi pomirjenost s seboj in s svetom.

Pozabile smo na srčnost, ki je ukoreninjena v duši, ki ti daje občutek zaupanja vase, in tudi spoštovanja do sebe in do drugih. Predvsem pa nam primanjkuje najpomembnejšega med vsemi vrstami poguma – pogum za soočenje s samo seboj, da bi se bolje spoznala, da bi razlikovala med vrlinami in pomanjkljivostmi, vzpodbujala prve in izkoreninila druge.

Primanjkuje nam poguma, da bi bila to, kar si. Da bi lahko zavrgla lažne maske in sprejela sebe točno tako, kot si. Pogum, da bi sledila svojemu navdihu in ustvarila življenje, pozitivno delovanje, ki pelje k tistemu, o čemer sanjaš, da je dobro zate in za svet.

Vedno znova razlagam ženskam, ki mi vzhičene razlagajo, da so se končno odločile in zavezale temu, da bodo v življenju v polnosti zaživele samo sebe, da je to super, vendar je to šele prvi korak. To je izbira, ki jo moraš ponavljati vedno znova.

Življenje te bo izzvalo, ali je tvoja izbira resnična in ali boš srčno stala sama za seboj, vsak trenutek.

Življenje ti bo poslalo ljudi in ustvarilo situacije, kjer bo na prvi pogled videti, da je udobje znanega rešitev za neudobje premikanja v neznano. Sama sebe boš preizkusila, ali boš ostala zvesta svoji zavezi, svoji novi izbiri, ali se boš raje vrnila v stare rutine in navade.

Najtežja stvar v življenju je slediti sebi in ostati zvesta sama sebi takrat, ko imaš občutek, da nihče ne verjame vate.

Vendar se pogumna ženska ne naslanja na odobravanje večine, zanjo v vsakem primeru njena lastna vest predstavlja večino.

Dr. Jože Ramovš je nekje zapisal: “Stara beseda srčnost dobesedno pravi, da je treba “imeti srce”. Srce, ki se ob ovirah ne ustraši, pa tudi človeško srce, ki zmore kljub oviram uresničiti vrednote, ne da bi pri tem strlo druga srca.”

Iz tega kriterija izhaja, da je pogum temeljna lastnost iskalke modrosti, tiste, ki potrebuje to posebno moč za odpiranje poti navznoter in navzven. Kako lahko odkrivaš svet in njegove zakonitosti brez poguma? Kako lahko brez poguma prestaneš preizkušnje, ki ti jih prinaša obstoj? Kako lahko presežeš samo sebe brez poguma?

Tokratni cikel dnevnih praks je posvečen razvijanju poguma v sebi, da ga lahko vsakodnevno damo v akcijo in ga prepoznamo kot vrlino. Da pogum uporabljamo v vseh okoliščinah, ki jih prinaša življenje, bodisi v raziskovanju svoje notranje čustvene pokrajine bodisi v odnosih z drugimi človeškimi bitji.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Bližnjica

, 0 Comments

Saj vem, v razcvetu bližnjice ne obstajajo.

Vendar iz lastnih izkušenje vem, kako pomembna je izkušnja nekoga, ki je prehodil pot pred teboj in je voljan podeliti svojo izkušnjo.
Nihče ne more ničesar narediti namesto tebe, lahko ti je navdih in zgled, da se da narediti, kar bi naredila ti.

DivineFemme Akademija je moja bližnjica, ki ti jo lahko ponudim. In vem, kako je slišati, ko nekomu ponudiš 9 mesečni program kot bližnjico, ki to ni.

Trdno verjamem v dejstvo, da rast zaradi katere smo tukaj, ni šprint. To ni stvar ene delavnice, enega seminarja ali enega vikenda. Verjemi, veliko jih imam za seboj. in spoznala sem, da je najbolj zdravilna stvar, ki si jo ženske lahko podarimo, žensko druženje. Ko sedimo druga z drugo, druga ob drugi in delimo svoje zgodbe.

DivineFemme Akademija je zrasla iz vizije, da ženske lahko spremenimo svet, da lahko rodimo novo dobo, vendar vem, da v tem ni čisto nič romantičnega. Neudobno je in neprijetno, sitno in občasno nevzdržno, boleče je kot porod in če te svoje izkušnje, tega, kar se ti dogaja ne moreš z nikomer deliti, imaš občutek, da se ti meša in zato raje zdrsneš nazaj v znano udobje, v stare navade in rutine, v stare načine delovanja, ker je neznano enostavno preveč naporno. In vem o čem govorim, kajti dnevno smo izzvane v tem, da bi bilo lažje, če bi odnehale. In zato sem oblikovala sveto posodo, devet mesecev druženja, podpore, soustvarjanja.

Na klicu sem prejela vprašanje zakaj 9 mesecev?

Dejstvo je, da smo ženske bitja procesov in ne projektov. In vsak proces potrebuje čas. Ko vstopimo v proces preobrazbe, je prvo druženje naša zaveza sebi. Spomni nas na to, da smo same odgovorne za svoje življenje. Proces opolnomočenja je povezan s tem, da stopimo v polno moč svoje duše. In ker smo veliko svojega življenja preživele v razprševanju energije, je sveti prostor pomemben, da bi postale Priča sama sebi in da bi vzela svojo moč nazaj.

Ko sem oblikovala DivineFemme Akademijo sem tematiko razdelila v štiri module, ki povzemajo štiri naravne aspekte ženske moči, ki jih moramo ženske utelesiti; odpiranje, sprejemanje, gnezdenje oziroma negovanje v svoji sveti posodi in rojevanje. Gre za štiri naravne aspekte kreacije, ki vodijo v ustvarjanje novega življenja.

Ko sem raziskovala proces rojstva, sem spoznala, da je razdeljen na 3 mesečna obdobja. V prvem trimesečju mati preden sploh pride do oploditve pripravlja sveti prostor zato, da se oploditev sploh lahko zgodi. Sledi najbolj ranljivo trimesečje, kjer mora najprej sprejeti seme in biti priča procesu oploditve, ter nato negovati skupek celic, ki se razvija, da se lahko ugnezdi. Sledi ugnezditev in faza negovanja novo nastajajočega bitja in zadnje trimesečje je povezano z rojstvom.

Ženska se mora najprej odpreti, da bi seme lahko sprejela, da bi lahko prišlo do oploditve, narediti mora prostor, da bi se nekaj novega lahko rodilo. Nato mora znati ustvariti svojo notranjo posodo in oplojeno jajčece zadržati v tej posodi, da bi se lahko oblikovalo bitje in na koncu mora priti do rojstva tega novega življenja. In tako se bomo tudi me premikale skozi prebujanje ženstvenosti, kjer se bomo mojstrile v sprejemanju, nato je utelešanje ženstvenosti povezano z mojstrenjem utelešanja v telesu in negovanjem svoje svete posode, kajti posoda, ki pušča ne more zadržati življenja v sebi.

DivineFemme Akademija ti drži prostor,  je “kotel”, je sveti prostor v katerem si devet mesecev.
Drži te  in te vodi skozi prehod na ljubeč način in vendar te z jasnostjo in odločnostjo vodi direktno skozi. Kajti iz izkušenj vem kako pomembno je, da se premikaš skozi in se ne zatakneš na poti.

Program je zasnovan tako, da živiš svoje življenje, na polno, brez potrebe po tem, da se skrivaš, umikaš in životariš, kajti že od prvega srečanja naprej te vodim v globine sebe. Gre za izkustveno popotovanje za tiste ženske, ki se nahajajo na prehodu in imajo občutek, da se ne znajdejo, ki se trudijo obdržati koščke življenja skupaj. Za ženske, ki čutijo preplavljenost in nemoč, občutek da nič ni dovolj, za tiste, ki se razdajajo in ugajajo, da bi obdržale iluzijo sreče v svojem življenju.

Prehodi so boleči in so polni izzivov in če skoznje potuješ sama je potovanje precej bolj naporno, kot če imaš podporo skupine. In svoje življenje sem posvetila temu, da ženskam na prehodu podam roko in ustvarim sveti prostor v katerem se proces alkemije odvija za vse v skupini.

In seveda se lahko skozi ta proces premikaš sama, to je bila tudi moja osebna izkušnja. Bila sem sama v svojem premiku iz zunanjega sveta v svoj notranji svet, sama v iskanju sebe, soočena z obveznostmi mame, žene, poslovne ženske, in z notranjim obupom razpadanja življenja kot sem ga poznala.

Leta 2009 je serija “bomb Resnice” porušila moje življenje, kot sem ga poznala in živela, do temeljev. Preobrazba gosenice v metulja me je vodila skozi štiri prepoznavne korake preobrazbe, ki sem jih združila v procesu Razcveta. Gre za proces skozi katerega potuje čisto vsaka ženska v svojem življenju.

1. Najprej sem morala sprejeti, kje se nahajam in ustvariti sveto posodo, ki me je držala v procesu alkemične preobrazbe. Soočiti sem se morala z razpadom življenja kot sem ga poznala. In pogledati Resnici v oči. Prvi korak v procesu Razcveta je, da naredimo prostor za novo.

2. Temu je sledilo soočanje z dejstvom, da ne vem kdo sem in odpiranje resnici ter sprejemanje odgovornosti – vsi odgovori so v meni. To je bilo spuščanje v globine. Drugi korak v procesu Razcveta je sprejemanje tega, kar je.

3. Sledilo je obdobje, ko sem bila v kokonu, ko sem šla skozi proces notranje alkimije in spoznavanje kdo sem, zakaj sem tukaj, kaj je moje unikatno, edinstveno darilo, ki ga imam, da ga delim z ljudmi in s svetom. Tretji korak v Razcvetu je gnezdenje in negovanje sebe.

4. In temu je sledilo rojstvo same sebe, svojega metulja. Razcvet je dejanje ljubezni, odpiranja, izražanja in povezanosti. V živosti, širjenju, odpiranju, božansko izkuša svojo lastno božanskost. Četrti korak v Razcvetu je predaja rojstvu “nove” Sebe.

Tvoj razcvet je popolnoma drugačen od mojega in zgodil se bo ob natanko pravem času. Vse kar moraš storiti je, da si greš s poti in dopustiš naravi, da opravi svojo sveto nalogo, da bi se lahko razcvetela.

Razcvet ženske te vodi, da se odpreš in svoje Darilo deliš s svetom.

Jaz sem šla skozi svoj proces, kot sem vedela in znala. Učila sem se na poti, delala napake, brcala in se upirala in za svoj prehod porabila pet let svojega življenja. Zdaj vem, da to lahko narediš precej hitreje, če imaš na voljo ustrezna orodja, sveti prostor v katerem si lahko to kdor si, da prisluhneš sebi, se potapljaš vase in skupino žensk, ki te na tvoji poti brezpogojno podpira, brez tekmovalnosti, brez metanja polen pod noge, brez ljubosumja in ostale navlake. Skupnost, podpora in srčnost tistih, ki potujejo s teboj so nenadomestljivi.

In danes vem, da bi svoj proces zelo skrajšala, če bi vse to imela, ko sem v svoj proces prehoda vstopala sama. In zato želim vse to ponuditi in deliti s tistimi ženskami, ki so pripravljene “roditi Novo Sebe” in zaživeti svoje življenje na polno.

Vsako druženje je Darilo sebi. Vsako druženje je priložnost za negovanje sebe. In negovanje sebe ni delovanje. Negovanje sebe ni šprint. Negovanje sebe je opazovanje sebe, je poslušanje v svoji notranjosti. Umiriti se moraš in prisluhniti temu, kar se premika v tvoji notranjosti. Zato je potrebna upočasnitev.

Ko si del skupnosti, del sestrstva, ki ga ustvarimo je to kot posoda, ki te drži v procesih soočanja s seboj in s svetom. Takrat, ko se skregaš z ljubimi, takrat, ko imaš občutek, da si padla na celi črti, so ti na voljo vodene prakse in tvoje sestre, s katerimi se lahko družiš, se slišiš z njimi ali se povežeš z nami in deliš to, kar izkušaš v posebni FB skupini.

Čustveno prebujenje je proces…

Moja osebna izkušnja čustvenega prebujenja mi je razkrila, kako pomembno je druženje v ženski družbi. Ko te je sram, ko si ranjena, prizadeta, žalostna je izjemno pomembno, da si upaš seči ven iz sebe in izraziti to, kar doživljaš. Prevzeti moraš polno odgovornost za svoj proces in dojeti, da le ti sama lahko osrečiš samo sebe.

DivineFemme Akademijo sem oblikovala, ko sem dojela, da nam tega nihče ne more dati, da je to nekaj, kar moramo prepoznati v sebi. Prvi del Prebujanje ženstvenosti nas sooči z našo udomačenostjo in s tem kako smo bile udomačene v uslužnost in ugajanje. Pogledale bomo, kako osvoboditi svojega notranjega otroka in postati starš svojemu notranjemu otroku. Drugi del Utelešanja ženstvenosti posvetimo spoznavanju sebe in to vseh aspektov svoje Biti ter utelešanju, čutenju sebe v vseh delih sebe. Pomembno je, da začutiš sebe, da si dopustiš in začutiš svet okoli sebe skozi vse svoje čute in teh ni le pet.

Porajanje Sebe v svet je proces, ki se odvija v 9 mesecih, ki jih podarimo sebi.

Vse to te pripravi na drugi del DivineFemme Akademije, kjer je v ospredju umetnost ženstvenosti. Umetnosti ženstvenosti je moj najljubši del akademije, saj žensko uči, kako biti sprejemljiva brez potrebe po kontroliranju in nadziranju drugih, ter kako osvoboditi svojo ljubimko njenih ranjenosti. Osvoboditi moramo užitek, ki leži skrit v naših globinah, da bi resnično lahko postale sočne, čutne, mehke in sijoče ženstvene. Šele takrat smo resnično pripravljene, da v roke dobimo zemljevid po moškem svetu, ki razkriva, kako sebe podeliti z moškim, da ga navdihneš in iz njega potegneš najboljše.

Akademija je sestavljena iz 20 srečanj, ki se odvijejo v 9 mesecih, skozi katera potujemo vedno globlje vase in odkrivamo svojo ženstvenost ter postajamo Ženske z velikim Ž. To je popotovanje vase, spoznavanje sebe, objemanje vseh delov sebe, ki jih na poti spoznavaš. In to je tisto, kar je moja strast, moj navdih in tista dragocenost, ki je kot redek dragulj, ki ga imaš priložnost pogledati od blizu.

In številne ženske mi rečejo, da je to, da si v družbi žensk, ki ne sodijo ali kritizirajo kot balzam za njihovo žensko dušo. To je tisto, kar sem želela ustvariti – sveto mesto, kjer ženska lahko vzpostavi stik s seboj, s svojim pristnim Jazom, sebe postavi na prvo mesto in brez občutkov krivde ali sramu neguje sebe.

Si zraven?

Več informacij najdeš na spletni povezavi DivineFemme Akademije.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Ko si sama sebi največja ovira, na poti k sebi…

, 0 Comments

»Vsak trenutek, ko ne delaš tistega, kar veš, da bi moral, kradeš svojemu prihodnjemu jazu.« Rory Vaden

Eno najbolj presenetljivih spoznanj je brez dvoma ugotovitev, da si sama sebi največja ovira na poti k sebi. Velika večina žensk s katerimi prihajam v stik mi reče: »Taja, vse to bi že naredila, če bi samo vedela, kako!?«
Vendar to ni resnica. Resnica je, da vsi vemo kako in kaj.

Ključno vprašanje je torej, zakaj tega ne naredimo, zakaj ne sledimo svojim srčnim željam?

Resnica je, da ne gre za pomanjkanje informacij, vsi imamo informacije na voljo. Sploh dandanes ne moremo reči, da ne vemo, Stric Google nam je vedno na dosegu roke.
Resnica je, da nas ne ovirajo drugi ljudje. Pa tudi težavnost izziva ali okoliščine nas v resnici ne ustavijo na poti k sebi.

Če se ne poglobimo v to, kar se nam dogaja, se pogosto zdi, da nam stvari enostavno niso namenjene ali da čas še ni dozorel za to, da bi resnično zaživele svoje želje. Pogosto ženske stvari interpretirajo kot nesrečen splet okoliščin, ali da imamo res smolo, da enostavno nimamo sreče. V resnici pa same sebe sabotiramo.

Kako pogosto si zastaviš nove načrte in na koncu sama sebi stojiš na poti in zaradi strahov spodkopavaš svoje optimistične načrte? Ali pa začneš nov odnos in ga uničiš, ker si začneš zamišljati boleč izid? Ali pa začneš poslovno sodelovanje z nekom in se znajdeš v igri moči, ki bi jo lahko mirno rešila, vendar se znajdeš v istem destruktivnem vzorcu, ker te je strah osebe na drugi strani?

Pogosto zganjamo teror nad lastnim življenjem, si mečemo polena pod noge ali pa hočemo stvari doseči na silo, tako da dobesedno posiljujemo same sebe in se sploh ne zavedamo, kaj si počnemo.

In da je mera polna, se stvari ne bodo spremenile, dokler ne bomo voljne, da se soočimo same s seboj.

Najpogosteje se s saboterjem srečujemo v situacijah, ko se naše življenje obrne na bolje, ko nam stvari začnejo uspevati in se kar naenkrat znajdemo v notranji stiski, ker nas je strah, da bi se nam zdaj zgodilo nekaj slabega, ker nam tako dobro gre. Vendar namen notranjega arhetipa saboterja ni, da te sabotira, temveč, da te poduči kako prepoznati načine, kako se spodkopavaš in zavračaš priložnosti.

Pri večini ljudi se samosabotaža kaže v odlašanju in zavračanju priložnosti.
Največkrat točno vemo, kaj bi bilo potrebno narediti, pa tega enostavno ne naredimo. Odlašanje je simptom samosabotaže. In eden od presenetljivih načinov, kako pogosto sabotiramo sebe, da se ne premaknemo tja, kamor si želimo je to, da zbolimo. Vse prepogosto ustvarimo fizične simptome kot način, da ustavimo sebe na poti in s tem zavrnemo priložnost, ki nam je ponujena. Enostavno nam na pot pride »nepričakovana« ovira, ki nas odvrne od tega, kar si želimo narediti. Poznano?

V resnici ne gre za »nesrečne« okoliščine, kot jih rade opišemo, temveč za samosabotažo. Če globoko v sebi verjameš, da, če boš naredila to, kar veš, da moraš narediti, da boš nekaj izgubila, potem se v skladu s svojimi podzavestnimi mehanizmi odločiš zato, da ne bi izgubila tega, kar ti je ljubo.

Skozi otroštvo smo vzgajani skozi nagrajevanje in kaznovanje, to je mehanizem, ki nas udomači v procese odzivanja, ki so nam domači, poznani in udobni. Zato pogosto raje izbiramo v skladu s poznanim, kot da bi se podajali v neznano. In ravno v tem procesu nam saboter vedno prav pride, saj sabotiramo nepoznano in ostajamo v udobju znanega, tudi, če ni optimalno.

Ravno zaradi tega, ker te v procesu prehoda iz princese v kraljico ne motivira strah, ker je udobno tam kjer si, se pogosto ne premakneš, dokler bolečina okoliščin v katerih si ne preseže bolečine udobja v katerem si.
Šele takrat narediš premik.

In ženske gredo v samosabotaži včasih do največjih možnih ekstremov, tudi do tega, da dopustijo zlorabo, da same sebe poškodujejo, maltretirajo leta in leta, če ne desetletja, si vzamejo srečo, ne spijo in zatirajo svojo kreativnost.

Strah pred neznanim, strah pred tem, kdo bi bila, če bi se zavezala temu kdo jaz sem žensko pogosto drži ujeto na mestu. V sebi vemo, kaj bi bilo modro narediti, pa enostavno sabotiramo priložnosti, ki v naše življenje vstopajo s tem namenom, da se premaknemo. In vse to usmerjajo psihološki procesi v tvoji notranjosti.

Tako upamo, da se bo nekaj zgodilo in nas osvobodilo, da se bomo končno rešile službe, situacije ali osebe, ki nas duši in maltretira, ob tem pa pozabljamo, da je zunanji svet vedno zgolj odsev notranjega in da v praksi pravzaprav sabotiramo sebe in priložnosti za napredek.

Zakaj se ne premaknemo?
Največji izziv brez dvoma leži v globokih čustvenih ranah iz našega otroštva. Ko te je nekdo zavrnil in si imela občutek izdaje, zavrnitve, zlorabe, zapuščenosti, ločenosti, si doživela travmatično izkušnjo ali ranjenost. Posledica tega je bila globoka notranja rana, za katero se morda zdi, da nima nobene zveze s tvojim sedanjim življenjem. Vendar je resnica drugačna.

Morda se ti zdi, da je preteklost za tabo in da nima čisto nobene povezave s tvojo sedanjostjo, vendar je vsaka rana, ki ni bila pozdravljena še vedno del tvoje notranjosti. Morda se zdi, da je zakrpana, v resnici pa si čez njo samo nalepila obliž v upanju, da se bo vse pozdravilo samo od sebe. Taka rana se je morda stran od tvojega pogleda, skrita pod vsem, kar si naložila čez njo, zagnojila.
Dokler ne odpreš svoje rane in očistiš vse smrdeče gnojnice življenja, boš svoje srčne želje zelo težko dosegla.

Verjemi, da sem poskušala v svojem življenju z voljo in z disciplino doseči zastavljene cilje, vendar na koncu enostavno nisem znala praznovati in uživati v tem, kar sem dosegla. Gnojnica podzavestne bolečine me je desetletja ovirala pri tem, da bi živela srečno življenje. In Caroline Myss je bila tista, ki me je leta 2009 vodila v mojo gnojnico življenja, kjer sem se soočila z vsemi ranami, ki sem jih pustila v svoji notranjosti vse od pubertete naprej gniti. Štirje preživetveni arhetipi, s katerimi me je seznanila so me vodili v moje lastne globine in tako sem zelo intimno spoznala tudi svojega saboterja.

Pogosto mi ženske rečejo zakaj se je treba soočiti z vsem tem?
Zato ker je tvoje. Ker je del tebe. Ljudje se sabotiramo na ključnih področjih našega življenja. Nekateri ostajajo v partnerstvu, kjer so zavrnjeni ali zlorabljeni – vedno znova in znova, ob vedno enakem partnerju, ne glede na to koliko zvez zamenjajo. Ali pa imajo vedno znova težave z zdravjem. Se pozdravijo in jih kmalu pesti podobna težava. Spet drugi nikoli ne napredujejo v karieri, čeprav imajo za to izpolnjene čisto vse pogoje. Potem imamo take, ki nikoli ne splavajo na »zeleno« vejo in upravljajo s svojimi financami, ne glede na to, koliko zaslužijo.

Dejstvo je, da če sabotiraš sebe na kateremkoli področju svojega življenja skozi odlašanje ali izgovarjanje, ne dosegaš tega, kar si želiš. In ena tistih stvari, ki je pri saboterju bistvenega pomena je iskrenost. Iskrena moraš biti sama s seboj, si povedati resnico, da vidiš, ali si že nekaj časa nekaj želiš, pa kar odlašaš s tem in tega ne realiziraš. Pogosto za to krivimo druge, vendar, če zmoremo resnično globoko pogledati vase, lahko vidimo, da v ključnih trenutkih zbolimo, najdemo izgovor, morda zboli kdo od bližnjih, ali se stvari kar naenkrat spremenijo in imamo občutek, da enostavno ne moremo biti tako »sebične«, da bi v takih okoliščinah poskrbele zase. Vse to je le nekaj simptomov, da sabotiramo sebe.

Konec koncev je edini način, da spremeniš svoje zunanje okoliščine to, da spremeniš svojo notranjost. In za to je potrebno nenehno soočanje s seboj. Vse, kar si želiš, je dosegljivo, vprašanje je le, ali dopustiš, da te tvoje notranje ovire, ki jih preslikavaš v zunanji svet ustavijo, ali se znaš ustaviti, pogledati v svojo notranjost in prepoznati, da si največja ovira pravzaprav sama sebi.

To, kar je pomagalo meni, je bilo soočenje z mojim saboterjem, kajti saboter je varuh tvoje izbire. Saboter je ogledalo, ki odseva tvoje strahove pred tem, da bi prevzela odgovornost zase in za tisto, kar ustvarjaš!

To kar je učenje saboterja je samozaupanje.
Če pa si pripravljena, da se soočiš s svojimi ovirami na poti, te vabim na 12 tedensko druženje.Več o spletnem druženju najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Strah pred intimnostjo…

, 0 Comments

Tvoje srce in duša hrepenita po intimnosti, vendar jo, če se je bojiš, vedno znova potiskaš stran od sebe. Ženske pogosto delijo z menoj, kako se trudijo ustvariti izpolnjujoč partnerski odnos, vendar se vedno, ko je preveč lepo stvari zalomijo. Vedno znova se znajdejo zataknjene v igri pridi bližje-pojdi stran, ko zaradi strahu pred globoko povezanostjo, ki jo intimnost predstavlja, pakirajo kovčke in grozijo z odhodom.

Že leta razlagam, da je delo z notranjim otrokom ključnega pomena, če si v odnosih z ljudmi. Če želiš živeti v izolaciji na vrhu gore, ne boš imela težav s povezanostjo s seboj. V odnosu z drugo osebo, pa boš imela težave, če ne boš prepoznala mehanizma, kako do strahu pred intimnostjo sploh pride.

Strah pred intimnostjo izhaja iz strahu pred zapuščenostjo, izdajo, zavrnitvijo ali zlorabo. Ti strahovi pa izhajajo iz našega zgodnjega otroštva, ko smo izkušali čustveno izdajo, zavrnitev ali zapuščenost s strani svojih staršev, ki so bili ravno tako ranjeni. Ranjeni smo bili v svojih prvih odnosih z ljudmi.

Kot otrok si majhno, nedolžno bitje, ki je popolnoma odvisno od ranjenih ljudi, ki niso ljubili sebe in so bili zato nesposobni ljubiti na zdrav način.

Resnica je, da način, kako so starši ravnali s teboj nima čisto nobene veze s tem, kdo ti si. V resnici te starši niso videli. Niso videli tvoje edinstvenosti in enkratnosti. Njihova perspektiva tebe je bila filtrirana skozi prizmo sramu in ranjenosti v njihovi notranjosti. Nate so projicirali svoje upe, sanje, pa tudi strahove in negotovosti. V tebi so videli rešitev za svoje občutke nevrednosti, podaljšek sebe, ki bo naredil vse, kar njim ni uspelo. Ali pa na drugi strani kot oviro, da oni niso mogli doseči tega, kar so si želeli. Za mnoge pa so bili starši tako ujeti v lastne odvisnosti in dramo preživetja, da nikoli niso bili ugledani.

In to je boleče. Vse to globoko zareže v dušo otroka, ki si želi biti ugledan, ljubljen in sprejet točno tak, kot je.
Zato ni čisto nič čudnega, če smo se, kot majhni otroci raje družili z živalmi in preživljali čas v naravi. Kajti narava je varna, ne sodi te. Domače živali te ne zapustijo, ker je s teboj nekaj narobe. Narava te ne bo zasramovala. Ljudje te.

Intimnost v svoji osnovi je občutek globoke povezanosti z drugo osebo, ko dopustiš, da je druga oseba vidi, ko sebe deliš z osebo na drugi strani.

In deliti sebe je problem, če imaš v samem jedru občutek, da si nihče, da je nekaj hudo narobe s teboj in da si zaradi tega nevredna in te je nemogoče ljubiti. Enostavno nočemo, da bi nas oseba na drugi strani resnično ugledala, saj bi to pomenilo, da bi se razkrila sramotna skrivnost, ki jo nosimo v sebi. Strah pred intimnostjo temelji na prepričanju, ki si ga oblikovala kot majhna punčka, na katerem temelji tvoj odnos do sebe.

Tvoja majhna punčka vse do 7 leta, ko se vklopi razumski del tvojih možganov, svet doživlja skozi občutke in zato nas tako močno prizadene kritika in kaznovanje.

Rada rečem, da smo bili udomačeni skozi kaznovanje in nagrajevanje za naše obnašanje. Postanemo odvisni od mnenja ljudi okoli nas in v skladu s tem izgradimo svojo osebnost. Otrok nima kapacitete, da bi rekel, da se tega ne gre. Otrok ne zmore predelati bolečih čustev v sebi in tako se ločimo od sebe. Skrijemo dele sebe in se prilagodimo. Tekmujemo za odobravanje in naredimo vse, kar je v naši moči, da bi bili sprejeti in nagrajeni.

Soodvisnost je del našega mehanizma za preživetje. Temelji na občutku sramu, da je z nami nekaj hudo narobe.
Mehanizem preživetja nas poskuša zaščititi pred tem, da bi bile izdane, zavrnjene ali zapuščene, ker je z nami nekaj hudo narobe, ker smo nevredne in nas ni mogoče ljubiti.

Strah pred intimnostjo je v samem jedru strah pred izgubo – sebe. V svoji notranjosti vemo, da se moramo za povezanost z nekom odreči delu sebe. In to je zelo boleče.
Strah pred intimnostjo vznika iz teh naših ranjenosti. In kot odrasli, če nismo pozdravili tega dela v sebi, se še vedno odzivamo iz teh istih mehanizmov.

In moj je bil leta, kaj leta, desetletja, da sem napaka in da je z menoj nekaj hudo narobe. Ker če bi bila ok, potem bi me ljudje imeli radi in bi me nagradili. Tako pa sem bila vedno znova kaznovana.

Strah me je bilo pokazati sebe, to kdo v resnici sem, ker se mi je zdelo, da bom kar umrla, če bodo ljudje resnično videli mene, moj zasramovani jaz. Ko sem že delala s svojim notranjim otrokom, sem na trenutke, ko sem uspela predreti skozi svoje samoobtoževanje, v trenutkih jasnosti spoznala, da če bom dovolila drugim, da me resnično vidijo, da bodo v grozi pobegnili pred deformiranim, sramu vrednim bitjem, ki sem jaz. In za mano je dolga pot, ko sem delček po delček spoznavala in objemala sebe.

Ne, to ni projekt, ki ga zaključiš v x mesecih. Gre za proces alkimiziranja svojega svinca v zlato. In da si upaš podati na to pot, moraš biti srčna, predana sebi in predvsem drzna, da se spustiš na to popotovanje vase, v lastne globine.

Kajti ne moreš se naučiti, da ljubiš sebe brezpogojno, brez da spoštuješ svoj bes.
Ne moreš biti resnično globoko povezana s seboj ali z drugimi brez da si prisvojiš svojo žalost.
Ne moreš se povezati s svetlobo v sebi dokler nisi voljna prepoznati in sprejeti svoje lastne teme.
In brez, da resnično začutiš celo paleto strahu v sebi ne moreš zaživeti radostno življenje, ki si ga želiš.

Potrebno je čustveno zdravljenje, zdravljenje svojih ranjenosti, da bi lahko izkusila celoto Sebe. Povezana z božanskim v sebi si lahko samo, ko si povezana s tistimi deli v sebi, za katere meniš, da niso božanski. Kajti vse je Eno in Eno je v vsem.

Če te zanima več, te vabim, da se mi pridružiš in Objameš Sebe.
Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Ljubezni si ne moreš zaslužiti…

, 0 Comments

Še danes se spomnim, kot bi bilo včeraj… noči, ko sem se zbujala, ker sem slišala kričanje mojih staršev. Nisem vedela, zakaj se prepirata, vendar sem bila prepričana, da sem zato, kar ju je vznemirjalo, kriva jaz.
Ker nisem bila dovolj pridna, ker nisem dovolj pomagala, ker nisem xyz.
Nisem vedela kaj je narobe z mano, vendar sem bila prepričana, da sem vzrok prepirov jaz.

Zato sem se vsak dan trudila še bolj, poskušala razbrati preden mi je kdorkoli rekel, kaj bi rad, da sem ustregla, ker sem si bolj kot karkoli drugega želela, da bi se nehala prepirati… zaradi mene.

In vsakič sem bila bolj obupana in na drugi strani bolj zavzeta, da moram v zvezi s tem nekaj narediti. Takrat nisem vedela tega, kar vem danes.

Ko si čuteča, empatična, čutiš to, kar čutijo drugi, še posebej, ko so v bolečini.
Ko čutiš bolečino drugih želiš nekaj narediti v zvezi s tem. Hočeš popraviti stvari.

In tako sem postala reševalka.

Kot reševalka se naučiš, kako svoje občutke daš na stran. Naučiš se, da se popolnoma ločiš od svojih občutkov, kar v praksi pomeni, da se ločiš od svojega telesa. In naučiš se kako prepoznati, kaj čutijo drugi, da bi lahko bila pridna punčka.
Upaš, da mogoče, če boš pridna punčka in boš vse naredila prav, brez napak in boš uspešna, boš dobila ljubezen.

Tukaj pa prihajamo na področje, kjer obstaja velika zmeda glede ljubezni in odobravanja. Otrok si želi ljubezni, vendar le-ta pogosto ni izražena. Vendar otrok vsake toliko sicer dobi odobravanje s strani svojih staršev, ko kaj naredi “prav”.

Težava je bila v tem, da sem odraščala v prepričanju, da je odobravanje enako ljubezni in sem verjela, da si ljubezen lahko zaslužim.
To je povzročilo še večjo zmedo kasneje, v mojih partnerskih odnosih, ko sem si poskušala zaslužiti ljubezen s tem, da sem se vedno bolj odrekala sebi in sem vedno bolj reševala druge.

Nihče mi ni povedal, da si ljubezni ne moreš zaslužiti, ljubezen je darilo, ki je na voljo vsakomur. Pravzaprav je ljubezen izvorna kvaliteta tvoje duše, ki čaka, da jo povabiš v svoje srce, da jo začutiš in ne, da si jo zaslužiš.

Ljubezen prihaja iz notranje polnosti in jo deliš z drugimi, ko si ti polna v sebi.

Vendar moji starši niso bili polni ljubezni. Danes vem, da ravno zato, ker njihovi starši niso vedeli kaj je ljubezen in so se naučili preživeti s tem, da so iskali odobravanje. Vendar te odobravanje ne napolni.
Ja, občasno sem dobila odobravanje. Težava je bila v tem, da kot otroci postanemo odvisni od odobravanja in tega, da je treba stvari delati prav, da moramo biti popolni, da bi bili dovolj dobri.

To kar se je zgodilo meni, je bilo, da sem poskušala biti vedno najboljša v vsem. Vedno sem dosegla to, kar sem si zastavila. Imela sem dobre ocene, bila sem pridna v vseh pogledih, ker nisem hotela razočarati staršev. Če ne bi bila dovolj dobra, bi izgubila občasno odobravanje od katerega sem bila odvisna.

Hkrati pa sem bila zelo pozorna na občutke drugih, da ne bom naredila česa, kar bi vznemirilo tiste, ki sem jih imela najraje.

To kar mi je prineslo moje čustveno prebujenje je bilo zavedanje, kako zelo prazna sem. In kako zelo odvisna sem od odobravanja s strani drugih… očeta, mame, partnerja, otrok, strank, prijateljic,… Vendar pa nisem znala začutiti sebe in svojih potreb. Tako dobro sem skrila svoj izvorni jaz, svojo izvorno esenco v sebi, da nisem več znala do nje.

Leta terapij in dela na sebi me v resnici niso približala sebi. Kajti rešitve sem iskala zunaj sebe. Potrebna je bila radikalna sprememba mojih navad. Ponovno sem se morala naučiti, kako biti empatična in sočutna do sebe, do svojega notranjega otroka. Začela sem raziskovati in odkrivati, kaj ustvarja povezanost, kaj je intimnost in vse to me je vodilo v samo srce ženstvenosti in v stik z mojim draguljem, z mojo izvorno esenco.

Na tej poti sem spoznala, da v kolikor si se kot otrok ločila od sočutja, od ljubezni, ne boš mogla čutiti sočutja ali ljubezni do drugih, dokler ne napolniš sebe.
Pogosto, ko se ločimo od ljubezni, poskušamo ljubezen dobiti od drugih in tukaj se tisti, ki išče nekoga, ki ga bo ljubil vedno ujame z nekom, ki je pripravljen reševati.

Reševalka je prepričana, da je odgovorna za občutke drugih. Verjame, da bo, v kolikor bo stvari naredila prav, oseba na drugi strani srečna, kar bo vodilo v to, da bo dobila odobravanje, ki ga za preživetje nujno potrebuje.
Reševalka bo žrtvovala svoje občutke in potrebe, na račun tega, da bo poskrbela za druge, čeprav so drugi sposobni to narediti sami zase. Reševalka rešuje druge iz strahu. Daje, da bi dobila.

Ne glede na to ali daješ, ali jemlješ, je dejstvo, da ljubezen lahko deliš šele, ko si polna v sebi.

In da bi bila polna, se moraš najprej povezati s sabo. Začutiti moraš sebe, prepoznati, kaj potrebuješ in si to znati dati. In v teoriji je to vsekakor lažje, kot v praksi.

Pripravila sem spletno druženje, kjer bom razkrila več o tem, kako vzljubiti sebe. Vabim te, da se mi pridružiš.

Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Carpe Diem!

, 0 Comments

Ljubezensko življenje je tisto področje, ki sodobni ženski povzroča največ težav. Ob tem opažam, da se pritožujejo tako ženske, ki so poročene, kot tiste, ki so v razmerju z moškim, pa tudi samske ženske. Partnerstvo je za sodobno žensko postalo vir bolečine, zmedenosti in trpljenja, ne glede na njen status. Ob tem večina žensk ve povedati, da čutijo kronično pomanjkanje pozornosti s strani moškega, pomanjkanje nežnosti, skrbnosti in naklonjenosti s strani moškega.

Ženske smo sploh fenomenalne, saj v odnosih pogosto v imenu tega, da bi izboljšale stvari, povečujemo bolečino sebi ali pa projiciramo stvari na partnerja. Zase vem, da sem v veliki vnemi in predvsem, ko sem začela prebirati knjige in poslušati seminarje, vsaj v prvi fazi na partnerski odnos projicirala tisto, kar mi je manjkalo, v upanju, da me bo odnos osrečil.

Takrat se še nisem zavedala, da ne moreš imeti tega, kar nisi voljna biti.

Ženske tako pogosto, ker ne čutimo radosti in izpolnjenosti, kaznujemo sebe ali pa kaznujemo partnerja na drugi strani. Pogosto se namesto, da bi bile hvaležne za tiste, ki jih ljubimo, nad njimi neprestano pritožujemo in jih kritiziramo v upanju, da se bodo spremenili.

V repertoarju številnih žensk, s katerimi sem v zadnjih desetih letih prišla v stik, sem prepoznala načine, kako skušamo stvari reševati; pritožujemo se, smo hladne, krivimo druge, se skrivamo, verbalno napadamo ali pa zadržujemo pozornost in odtegujemo ljubečo naklonjenost.

To česar se ne zavedamo pa je, da smo dobesedno programirane, da smo nesrečne. Od otroštva smo naučene, da je življenje polno žrtvovanja in da se moramo, da bi bili srečne odpovedovati temu, kar nas polni.

Naučijo nas, da dosegamo, se trudimo, namesto, da radostno izkušamo. Prepričane smo, da užitek ni rojstna pravica, temveč, da je nagrada za trdo delo, ki nam je dosegljiva le skozi časovno omejene počitnice, ki jih preživljamo daleč stran od našega resničnega življenja.

Zanimive poglede drugih ljudi slišim tudi skozi mnenja, da v kolikor nisi vsa zakrčena, da se ne trudiš dovolj. Ljudje pogosto mislijo, da bodo več iztisnili iz sebe, če bodo stisnili zobe in potrpeli. To, da bi našle energijo in pomen življenja v majhnih stvareh se mnogim zdi naivno, saj je doseganje tisto, ki ima v naši družbi veliko vrednost.

V družbi v kateri živimo je moralno bolj sprejemljivo, če se zanikaš in trpiš, kot da si srečna in uživaš.
Ob tem me vedno znova osupne dejstvo, da se to, kako obožujemo negativno se najbolj očitno pokaže ravno v partnerskih odnosih. Dva začneta skupaj, ker uživata v družbi drug z drugim. Ko pa odnos postane bolj »resen«, užitek kar naenkrat ni več na prvem mestu.

Povezanost v odnosu poskušamo ustvariti skozi skupno reševanje problemov, kar je skregano z logiko.

Seveda nam nihče ni povedal, da pozitivnega odziva ne bomo dobile z negativnimi prijemi. Da ne govorim o tem, da nismo imele ravno svetlega zgleda. Pogosto slišim, da so ženske imele čisto zgledno otroštvo, da nihče ni bil fizično nasilen. Vendar se ne zavedamo, da so bile in so še vedno odvzem ljubečega dotika, objema in poljuba, oblike kaznovanja, ki so jih naši najdražji in najljubši pogosto uporabili, ker si jih zavrnila in niso vedeli, kako se odzvati.

Pomanjkanje ljubeče naklonjenosti je bila kazen, ki nam je dala vedeti, da nismo vredne njihove ljubezni.

Seveda so bili lahko tudi namenoma hladni in neljubeči, tudi kritični, kar so bile kazni, ko nisi izpolnila njihovih pričakovanj. Dejstvo je, da so bile kazni način, da bi nas pripravili do tega, da stvari naredimo po njihovo. Zelo verjetno je, da sama sebe kaznuješ na zelo podoben način, ko nisi zadovoljna s tem, kako stvari stojijo.

Kaznovanje v nas ustvari tendenco, da se počutimo krive in osramočene. Same sebi dopovedujemo, da nismo dovolj dobre in kazen uporabimo kot obliko discipliniranja. Kaznujemo se s samoobtoževanjem, ko nismo zadovoljne s stvarmi in sploh ne pomislimo, da nam to, da vprežemo nezadostnost, ne bo dalo energije, ki jo potrebujemo, da bi stvari naredile bolje.

Če kaznuješ sebe, pa je zelo verjetno, da kaznuješ tudi svoje najbližje in najdražje tvojemu srcu, ko ne izpolnijo tvojih potreb ali pričakovanj. In ta nadvlada v ljubezni je nekaj, kar je bilo zame osebno nekaj najbolj bolečega.
Žal pot v srečo ne vodi skozi bolečino, odrekanje in žrtvovanje za druge. Kljub temu smo zavzele zanimivo stališče, da je to, kar zbližuje partnerja, pogovor o tem, kar ne deluje.

Verjamemo, da je ljubezen žrtvovanje.
Da je intimnost razkrivanje šibkosti.
In da je bližina povezana z deljenjem bolečine.
Dokazujemo ljubezen, namesto, da bi jo izkušale.
Osredotočamo se na doseganje in tako zelo se trudimo, da sploh ni nič čudnega, da je tako težko doseči, da bi partnerstvo delovalo.

Težava se brez dvoma skriva v tem, da smo se ženske, brez da bi se zavedale, ločile od delov sebe, ki so za strastno in ljubeče partnerstvo ključnega pomena.

Zaradi hitenja pogosto odmislimo svoje občutke. Usmerjene smo v doseganje, iskanje učinkovitosti in uspeha, nenehno priganjamo sebe.

Vendar ob tem pozabljamo na dejstvo, da ne moreš biti to, česar ne vidiš, česar ne ceniš, česar vrednosti ne prepoznavaš.

Trpljenje se začne vedno, ko nismo v stiku s svojim telesom in ne čutimo svojega telesa znotraj sebe. Ko smo ločene dlje časa, postanemo v tej otopelosti, ki jo izkušamo toge, rigidne.
Če je ločenost postala stvar navade in smo ji pustile, da se v naši notranjosti razrašča, bo to vplivalo na številna področja našega življenja, kar bo terjalo čas in predvsem doslednost, da bomo razvile nove navade.

Ženske smo se ločile od notranje modrosti, ustvarjamo omejitve, kako zaznavamo lepoto, izgubile smo občutek za zdrave meje in tekmujemo z drugimi.

Da bi bila srečna je pomembno, da si v stiku s tem, kar te napolni, v čem uživaš, kar te navdušuje in kaj je tvoja strast. Izmojstriti se moraš v tem, kaj te navdihuje, kaj ustvarja vitalnost in notranje zadovoljstvo.

Ključ je v tem, da smo voljne prebivati v vsaki krivulji svojega telesa.

Vzljubiti je potrebno sebe, svoje telo in v svoje življenje povabiti sočnost, strast in sijoče izžarevanje, ki je v tebi. To kar se zgodi, ko si v stiku s svojo notranjo ljubimko, s svojo Hetairo je, da se odpreš in se zmehčaš. Zasiješ.

Da bi bolj uživala v svojem življenju, se moraš naučiti, kako uživati. Ustvariti je potrebno nove navade, nove prakse v svojem življenju. Dnevne prakse so ključnega pomena, da ustvariš novo navado.

Osupljivo je, da ne povezujemo vitalnosti, energije, ki jo prejemamo iz dobrega počutja s tem, da smo voljne uživati v majhnih stvareh.

Užitek igra izjemno pomembno vlogo v tem, da živimo izpolnjujoče in osmišljeno življenje. Ko resnično spoznaš sebe in to v čem uživaš, si svobodna, da si to, kar si. Zasiješ.

S svojim sijem zdraviš ljudi in svet. Ženska, ki je odprta, sproščena je avtentična. S svojim sijem navdihne tudi tebe, da se odpreš in si to, kar si. In to je darilo dejstva, da si ženska

Zame osebno je bilo izjemno pomembno prepoznanje, kako ključnega pomena je, da najprej poskrbim zase, da jaz čutim polnost v sebi. In ta polnost, to, da je dovolj, delim s svojim partnerjem, s svojimi otroci, z ljudmi in s svetom.

In če želiš resnično pustiti sled, narediti resnično pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu, je ključnega pomena, da čutiš v sebi polnost. Kajti, ko čutiš to polnost v sebi, lahko iz tega, ker čutiš, da imaš dovolj deliš, neguješ ljudi okoli sebe, poskrbiš za to, da razvijaš in izboljšuješ svet, na katerem živiš.

Če čutiš, da ti lahko pomagam, najdeš najlednji korak na spletni povezavi tukaj…

Bodi SIjajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

Kompliment…

, 0 Comments

Moj teden se je začel z enim najlepših komplimentov, kar sem jih kdaj prejela. Moj dragi je prišel do mene in mi rekel: “Dobro si to začarala. Z avtom je vse v redu, samo kabel se je iztaknil.”
Z nasmehom sem sprejela kompliment, ki je bil izraz potrditve tega, kar sem mu povedala dan prej, ko sva se v nori noči vozila iz Krka in nama je na vsakem klancu crknil avto, dokler nisem deve avta vprašala, kaj potrebuje.
Ob njenem odgovoru sem se povezala s kvaliteto, ki jo je potrebovala in jo skozi sebe usmerjala direktno v motor, kar naju je pripeljalo do doma.

Pred domom sem z mojim dragim delila, kaj počnem in takoj, ko sem preusmerila pozornost drugam, nama je avto ponovno ugasnil. To me je opomnilo, da deva potrebuje pomoč. Tisto noč sem tuhtala o tem, kakšno moč ženske nosimo v sebi in kako pomembno je, da se zavedamo tega in jo zavestno damo v prakso. Pa ne samo pri sebi ali pri najbližjih, tudi naš posel, dom ali avto lahko ustvarimo na čisto drugi ravni, če poznamo mehanizme ženske moči.

Pa ne samo to, kako blagodejno je, če dobimo potrditev in odslikavo tega, kako dragocene in pomembne smo za ljudi okoli sebe.
Da bi lahko sprejele to odslikavo, pa je umetnost sprejemljivosti najpomembnejša komponenta.

Si se kdaj vprašala, kaj je kompliment?
Poklon, pohvala… Izrečena z besedami ali z ustreznimi gestami.
In ne glede na to, kako dobro denejo in pobožajo, jih pogosto ne spustimo do sebe.

Sprejemanje komplimenta je umetnost in sprejemljivost je tista, ki jo mora ženska razviti, da bi sprejela kompliment. Vendar imamo ravno s sprejemljivostjo velike težave in tako pogosto zaradi nelagodja, ki ga čutimo ob komplimentu, le tega zavrnemo.

Pogosto s strani žensk slišim pritoževanje, da moški ne dajejo komplimentov, vendar to ne drži. Večkrat je težava na drugi strani, ker ženska komplimenta ni pripravljena sprejeti.
V povezavi s tem je lahko več vzrokov, najpogostejši pa je brez dvoma nezaupanje moškemu in iskanje kakšni so motivi za kompliment: “Kaj ima za bregom?”

Po mojih izkušnjah tovrstna zadržanost in nesprejemanje pogosto izhajata iz dejstva, da moški, sploh potem, ko smo že nekaj časa v zvezi, radi izražajo očaranost nad našimi fizičnimi atributi, nad našim telesom in videzom, kar ženski tja do poznih 20 let lahko godi, kasneje pa začnemo opažati, da nam manjka tiste ljubeče naklonjenosti in občutka, da mu je mar, ki ga lahko izrazi skozi kompliment.

V svojem odnosu sem osupla odkrivala, da moj moški ne razume, kako pomembna je ljubeča naklonjenost in njegova skrbnost, brez navezave z njegovo potrebo po izpolnjujoči spolnosti. To zelo pogosto moškim težko dopovemo, ker pri njemu naklonjenost vodi v spolnost.

Vendar je razlika med predigro in naklonjenostjo, ki ne vodi s spolnost.

Ker tega ne vemo in tudi, če slutimo, pa tega ne znamo povedati svojemu moškemu, se pogosto začnemo komplimentom izogibati, ker jih povezujemo s potrebo, ki jo ima moški. In tako na tem področju komplimentov nastane cela zmeda, še posebej, če ženska komplimente povezuje z namigovanjem na spolnost, kar zaradi varnosti izloči vse moške in ne le tvojega. Tako ženske pogosto razlagajo, da jih moški nadlegujejo, moškim pa ni jasno kaj delajo narobe.

Številne ženske se tako na komplimente odzovejo na enega od treh načinov:
1. Z odkritim napadom, kjer izražajo svoj gnev in jezo neposredno, z direktno ali posredno agresijo. Tako ženske pogosto kritizirajo ali celo prezirajo moške, ki si drznejo izraziti občudovanje ženski, skozi kompliment. Ženska enostavno ne verjame moškemu, da je njegova pohvala iskrena in se brani z odkritim napadom. “Kaj se pa greš? A se delaš norca iz mene? Nehaj se mi dobrikati! Prilizuješ se mi.” je samo nekaj izrazov, ki jih v svoj bran pogosto uporablja.
2. Z umikom in pobegom navznoter, kar v praksi pomeni, da svojo jezo ob povedanem, obrnejo proti sebi v obliki sramu in samokaznovanja. V tem primeru se ženska odzove z rdečico, pogleda v tla in se poskuša izogniti pogledu. V sebi čuti sram in to poskuša skriti. Pogosto zmanjšujejo pomen svojega prispevka s komentarjem v stilu:”Ah saj to ni nič. Tako počasna sem in pikolovska, drugi bi to naredili hitreje. Saj jaz sem naredila samo xyz.” Ob tem se pogosto primerjajo z drugimi, ter se ponižujejo same sebe.
3. Z izogibanjem in preusmerjanjem na druge ljudi ali na drugo temo. Tako svoj uspeh pogosto pripisujejo drugim ljudem ali sreči in zavračajo komplimente.

Umetnost sprejemljivosti je povezana s tem, da smo se v prvi vrsti voljne odpreti temu, kar pride in iskreno pogledati, kaj to pomeni tebi. Sprejemanje komplimentov je brez dvoma povezano z zaupanjem v sogovornikovo iskrenost in verodostojnost.

Sprejemljivost je povezana s tem, da si voljna sprejeti vse, kar je del tebe in popolna sprejemljivost je pozitivno samospoštovanje. Umetnost sprejemljivosti je povezana s hvaležnostjo, ki jo tudi izraziš: “Hvala, ker si mi to povedal. To me je resnično razveselilo.” Izjemno pomembno je, da svojo hvaležnost izrazimo na glas.

Moj dragi mi je nekoč zaupal zgodbo o vrtnici: “Pogosto moški nekaj naredi za žensko, pa to ni prepoznano in ženska ne izrazi hvaležnosti za to, kar je moški naredil zanjo, raje se namesto tega pritožuje ali izrazi kritiko, ker stvari niso bile narejene tako, kot si je zamislila ženska. To je tako, kot bi vrtnico, ki jo je moški prinesel vrgla v smeti, ker ni prave barve ali pa ni prava roža. Moški bo vrtnico prinesel samo enkrat, če jo vržeš v smeti, bo to zadnjič. Zakaj bi si povzročal bolečino s tem in se izpostavljal kritiki, če ženska noče rumene vrtnice. Pri njemu zdaj velja: “Ne mara rož.””

To mi je dalo misliti in umetnost sprejemljivosti je postala del moje dnevne prakse.

Več o umetnosti sprejemljivosti in o tem, kako različni smo si v resnici, bom delila v spletnem programu, ki ga začnemo 15.8.2016 Srečna Ženska Sije.
Če si srčna ženska, ki si želi izpolnjujoč partnerski odnos in čuti, da je iskra strasti, tisti žar med vama ugasnil, te vabim, da si več prebereš na povezavi tukaj…

Bodi SIjajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da srečna ženska sije. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

«< 8 9 10 11 12 >»