Ljubim Sebe

21. 7. 2016

Lekcija lastne vrednosti

Vsako leto je konec julija izjemen čas zdravljenja in srčnosti. Odpirajo se velika vrata navdiha, ki jih 22.7. za nas odpira Marija Magdalena, velika muza navdiha. Njena vloga je tudi, da nas spomni na dragocenost življenja in predvsem na to, kako pomembno je, da ženska vidi svojo vrednost, kot ženska.

Kar naprej poslušam o tem, kako imamo ženske težave v glavnem zato, ker se ne cenimo. Zato ženske, izkoristite ta čas, da se uglasite z vrednostjo, ki je že v vas. Če ne cenite sebe kot ženske, vas tudi ljudje zunaj vas ne cenijo. In zelo boleča lekcija številnih žensk, ki v tem času gredo na samostojno poslovno pot je tudi v tem, kako postaviti svojo ceno, kako ovrednotiti svoje delo.

Drage moje, vse se začne v notranjosti s tem, koliko cenite sebe. In to je čas, ko nas vse sili v to, da končno že enkrat vzamemo to lekcijo lastne vrednosti.

Svetujem, da dan začneš z dihanjem. Dihanje nas uči sprejemljivosti. Ključnega pomena je, da zmoremo upočaniti, globoko vdihniti in izdihniti, da začutimo življenje v svojem telesu.
Utelesi se.
Spusti svojo pozornost v center svojega telesa in si dopusti, da zaznaš notranje svetišče, zlato zvezdo, ki danes še posebej sije.

Vstopamo v čas plesa, v čas slavja in veselja … zato praznuj. 22.7. odpira vrata v čas levitve, ko se osvobajaš vsega starega, odlagaš staro kožo, da bi lahko vstopila v novo. Začuti to moč novega, moč prisotnosti tukaj in zdaj. Dopusti si, da čutiš!

Vdih je izjemno pomemben aspekt našega življenja.
Ko vdihnemo, se odpremo in pokažemo svojo voljnost, da sprejmemo.
In zdaj je čas, da sprejmeš.

Eno največjih razodetij mojega življenja je prišlo v obliki spoznanja, da do mene pride samo toliko, kolikor odprem vrata in sem pripravljena sprejeti. Potrebno je odpreti vrata in sprejeti celo sebe in blaginjo, ki nam je na voljo in čaka na to, da se odpreš in sprejmeš.

Umetnost sprejemljivosti je bila zame velika lekcija.

Ženska umetnost Izžarevanja je povezana z izjemno pomembnim dejavnikom in to je sposobnost, da se odpremo in da ostajamo odprte tudi, ko boli, tudi, ko je neudobno in neprijetno. Izziv je v tem, da se soočiš s svojimi notranjimi zmaji in jih presežeš, stopiš naprej, ne glede na vse, kar se dogaja v tebi. In verjemi, ni lahko, je pa nujno potrebno.

Konec meseca se odpirajo Levja vrata, ko bomo vstopili v izjemno močno obdobje med 30.7. in 8.8. Vladavina Leva, v katerega vstopamo ravno na Magdalenin dan pa nas opominja na pomembnost tega, da zasijemo brez občutkov krivde, brez sramu, brez strahov, da bomo koga zasenčile ali da bomo komu v breme, če bomo preveč sijale. Pravzaprav sploh ne obstaja možnost, da bi sijale preveč.

Lev nam mežika in nas spodbuja, da zasijemo. Čas je, da aktiviraš svojo notranjo zvezdo, kar bomo tudi letos naredile na našem druženju Odpiranje Siriusovega portala.

Vstopamo v resnično izjemen čas, ko nam svetloba kaže pot, da pogledamo kje, na katerem področju v svojem življenju potrebujemo več samozavesti. Lev je namreč tisto astrološko znamenje, ki nam omogoči, da stopimo na oder svojega življenja in zasijemo brez strahu.

Marija Magdalena pa je tista, ki nas bo v tem dnevu 22.7. ponovno spomnila na brezpogojno ljubezen. Spomnila te bo, da v polnosti objameš sebe in se ljubiš brezpogojno.

Ženske smo umetnice samokritike in sojenja same sebe, glede tega kaj bi morale, česa ne bi smele, kaj bi lahko ali kaj bi bilo dobro. Pogosto smo tako krute same do sebe, da enostavno pozabimo na hvaležnost, prijaznost in ljubezen do sebe. Negovanje sebe je v tem času velika lekcija, še posebej za ženske. Če ne boš poskrbela zase, boš v tem času čutila stres, preobremenjenost, izčrpanost in izkušala boš razdajanje, ki bo le globlje vodilo v še več stresa, preobremenjenosti, izčrpanosti in notranje praznine.

Marija Magdalena je bila dolgo časa zanikana tudi zaradi svoje močne poveznosti s seksualnostjo in njene moči ženstvenosti, ki jo je polno živela. Vse Marije so bile finančno neodvisne in so v začetku njegove poti finančno podpirale Jeshuo, bile so visoke svečenice in imele so moč v svojih rokah, ki so jo ljudje poznali, zato so jih zaradi tega privilegija zaničevali in kasneje so to v religiji izkoristili v svojo prid in jih ožigosali za prostitutke. Vendar je v podtalnih krogih resnica o Mariji Magdaleni preživela tisočletja zaničevanja.

Lekcija lastne vrednosti je močno povezana ravno z Marijo Magdaleno, ki nam rzkriva štiri globoke ranjenosti, ki jih ženske sodobnega sveta še vedno nosimo v svojih celicah. Oskrunjenost svetosti telesa in materinstva, zanikanje svoje sposobnosti kreacije in demoniziranje ženske moči, zasramovanje telesa in užitka, izločenost in občutek nepoveznosti so štiri globoke rane ženske duše.

Ženska v sebi nosi strah, da bi jo, če bi si resnično dovolila biti magnetična, močna, sijoča, označili za cipo, prasico, čarovnico. Bojimo se oskrunjenosti, ki jo je bila tisočletja deležna boginja.

V globinah ženske duše se prebuja vedenje in modrost, ki jo je ta izjemna ženska ohranila za nas. Čas je, da prebudimo in obudimo to sveto znanje seksualnosti, povezanosti, soustvarjanja. Da se spomnimo, da smo življenje. In da je življenjska energija, ki teče skozi nas ista kot spolna energija in je ista kot kreativna energija, vse to je ena in ista energija, ki je del vseh nas.

Več o Mariji Magdaleni lahko prebereš na spletnem portalu DivineFemme v zapisu, ki ga najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

10. 7. 2016

Čas zame…

Taja Ljubim Sebe, Življenje 0 Comments

Sedim na samotni plaži in gledam sonce, ki počasi drsi proti obzorju. Poslušam valove morja, ki se zlivajo na obalo in veter, ki jih peni. Hladno je, čeprav sonček še vedno oblizuje mojo kožo. Sama sem. Končno pet minut samo zame.

Ženske potrebujemo čas samo zase. Potrebujemo čas, da občutimo polnost življenja, ki mu lahko prisluhnemo le, ko upočasnimo. Potrebno je upočasniti, da sedemo, zapremo oči in se potopimo v svoj notranji svet.

Potrebujemo odmik od svojih neskončnih seznamov, zahtevnih otrok, partnerjev, ki se jim ves čas prilagajamo.

To je ena tistih presenetljivih ugotovitev, do katerih sem prišla, ko sem končno sprejela, da moj dragi potrebuje svoj umik, umik v samoto, v praznino in tišino. Takrat sem dojela, kako različno dojemava ta čas vsak zase. On se v tem času izprazni, ustvari prostor, v katerem stopi v stik s svojimi prioritetami v življenju, s svojimi vrednotami in s svojo misijo. Jaz pa potrebujem čas zase, da se napolnim, da začutim življenje, svetlobo, polnost energije in vsega, kar me obdaja.
Zame je to čas vdiha, zanj je to čas izdiha.

Ob tem sem dojela tudi, kako sem ves čas kot blažilec med otroci in mojim možem, kako ves čas posredujem in kako naporno je to. Ko on gre, se vse umiri. Ko je prisoten, smo vseskozi v akciji.

Ženske smo ves čas na preži, ali morda kdo potrebuje našo pomoč.
Zato se včasih enostavno moramo umakniti in svoji reševalki reči; Dovolj je, draga, zdaj je čas zame.

In za to ni potrebno veliko časa ali umik daleč stran od civilizacije. Ženske smo pogosto mnenja, da potrebujemo zato, da se umirimo in povežemo s seboj veliko časa, vendar to ne drži.
V praksi sem ugotovila, da 60 sekund zadošča, vse ostalo je bonus.

Sedim na plaži in čakam sončni zahod. Ravno sem odložila moža, da je šel po svojih opravkih in se peljem v svoj začasni Dom, da poskrbim za otroke. Ampak tale ura je samo moja.
Čas zame, ko sem sama s seboj, z vetrom, s soncem, z valovi, s peskom, ki boža moja bosa stopala s svojo toploto.

Preprosto uživam v času s seboj.

Lahko bi sedela kjerkoli. Spominjam se, ko sem takole sedela na plaži v Egiptu, pa v Indiji, na Baliju, na Havajih in danes v Franciji. Ne glede na to, kje sem, je občutek isti – globina, polnost, mir.
Povsod sem si podarila to dragoceno darilo, časa zame.
Ker sem dragocena in ker vem, da samo, če poskrbim najprej zase, lahko radostna, z lahkotnostjo in s hvaležnostjo poskrbim za druge.

Preden sem se pred dvema urama odpravila na pot, sem opazovala mamo, kako je poskrbela za svojega otroka in je zanj naredila stvari, ki bi jih lahko naredil sam. Čez čas se je vidno utrujena in izčrpana razburjala nanj zaradi malenkosti.

Še predobro vem, kako je, ko si na hlapih energije in upaš, da bo kdo opazil, kako obupno si potrebna počitka, pa tega nihče ne vidi.
Enostavno te ne slišijo in predvsem ti ne slišiš same sebe, dokler ne obležiš, ne zboliš ali se poškoduješ.
Dokler te življenje ne ustavi tako, da potegne ročno.

Danes vem, kako pomembno je, da upočasniš.
Pomembno je, da se naučiš, da ustaviš na bencinski črpalki in se napolniš z lepoto, tišino, z mirom.
Ženska se mora napolniti s tem, kar jo nahrani, od znotraj.
S polnim rezervoarjem lahko odbrziš nazaj po opravkih.

Zato sem oblikovala 60 sekund za Ritual, gibanje, kjer ženske spomnim na to, da preverjeno v praksi 60 sekund zadošča, da se napolniš in se prenoviš.

Vprašanje je le, ali si jih boš podarila?

Več o gibanju 60 sekund z Ritual si lahko prebereš, če se prijaviš na http://divine.si/darilo/ritual.html
Vsak mesec ob mlaju je na voljo nov ritual in to brezplačno.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Globoko verjamem, da ženska, ki si dovoli biti ženstvena, opolnomoči sebe in svojega moškega ter spreminja svet. Vendar iz prve roke vem, da ne moreš biti ženstvena na hlapih energije.
Potrebuješ svoj »čas zame«, da bi utelesila svoj polni potencial in zaživela življenje in ljubezen o kateri sanjaš.
Več bom s teboj podelila v 8 tedenskem programu Zdaj je čas Zame. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<

21. 6. 2016

Bodi Ženska!

Taja Ljubim Sebe 0 Comments

Soočena s cunamijem čustev in globoko bolečino ženska pogoto ne ve, kaj narediti. In ko si v vrtincu svojih notranjih čustvenih viharjev, ti pogosto vsa pamet, vse prebrane knjige, vse kar veš, čisto nič ne pomaga, ker si v tistem delu v svojih možganih, kjer enostavno nimaš dostopa do tega, kar veš in znaš.

In takrat delamo neumnosti, takrat, gremo pogosto po starih, utirjenih cestah, ki vodijo tja, kamor nočemo iti, pa ne vemo kako izbrati drugače.

In ko sediš sama s seboj, z razmazano šminko, objokanimi očmi in strtim srcem, se rada zaobljubiš, da si tega enostavno ne boš več dovolila. Ker je preveč boleče, ker si zaradi tega nesrečna. In naslednji korak je vse prepogosto prilagajanje, ko poskušaš svoje obnašanje prilagoditi, da se to ne bi več zgodilo.

Skrivanje je eden tistih priljubljenih mehanizmov, ki enostavno ne deluje. Ko pometemo stvari pod preprogo, pogosto, ker nas je sram, ker čutimo, da je z nami nekaj hudo narobe, da se nam to dogaja, stvari skrijemo sama pred seboj. Vendar nič nikamor ne gre. Vse počaka.

In zato je toliko bolj boleče in hkrati čutiš toliko večje razočaranje nad seboj, ko obnašanje ponoviš.

Iz izkušenj vidim, kako takrat, ko se nam v medsebojnih odnosih zgodijo boleče stvari, vidimo to, kar je oseba naredila in zaradi česar smo nesrečne na eni stani in to, kar ni naredila, zaradi česar čutimo globok občutek neizpolnjenosti, na drugi strani. Konec koncev drži, da kot ženska, globoko čutiš in doživljaš stvari, kar vpliva na tvoje razpoloženje.

Rada rečem, da smo ženske tako kot vreme, nestanovitne, vedno spreminjajoče se, polne presenečenj. In v kolikor ne poznamo sebe, svojih potreb in želja, bomo vedno znova čutile neizpolnjenost in razočaranje nad življenjem, partnerjem in na koncu same nad seboj.

Pot ven iz tega začaranega kroga je vse prej kot lahka. Vodi skozi soočenje s seboj. In takrat, ko boli, bi naredila vse, da bi bila kje drugje in da bi izkušala kaj drugega. Vendar je pot le ena – in vodi direktno skozi.

Izziv je sedeti s svojimi bolečinami, biti priča temu, kar potrebuje pozornost in ljubezen.
Odpiranje v bolečino vodi v center in skozi voljnost, da si sprejemljiva, ter sprejemanje tega kar je, se tisto, kar je bilo videti kot najbolj grozna stvar na svetu- razpusti.

Modrost ženske je v negovanju, ko osvobojeno energijo uporabiš za negovanje in predajo toku življenja.
Alkimiziranje čustev je proces, ki je pogosto navzven videti krut in grd. Vendar te le zvestoba sebi in radikalna iskrenost ter pogum, da si s seboj in sediš s tem, kar je, pelje direktno do zlata.

Za mano je teden, za katerega bi zlahka rekla, da ga ne bi več ponovila.
Darila, ki prihajajo pa so…. aaaahhh, neopisljiva.
Zdaj resnično vidim kje sem.
In vidim kam grem.
Preizkušnja, s katero sem bila soočena me je slekla in sezula.
Dala mi je dihati.
Hkrati pa sem dobila veter v jadra in svoboda je uhhhh, ja, božanska je.

Skozi okno solsticija potujem drugačna, nova, pomirjena in neustrašna.
Življenje je resnično blagoslov.

Le oči moramo imeti in ušesa, da vidimo in slišimo tisto, kar je očem nevidno in ušesom neslišno.
Šepet duše je res zgolj šepet.
In včasih to, kar se dogaja v resnici ni zate, temveč za dušo na drugi strani.
Na tebi pa je, da vidiš, kaj je tvoje in kaj ne.

Da znaš odpreti vrat samo za tisto, kar je tvoje in jasno povedati, da preostalega ne nameravaš nositi in predelovati za nekoga drugega.

Da to izraziš in potuješ skozi izkušnjo, pa potrebuješ veeeliko poguma, drznosti, srčnosti in ljubezni do sebe.
Zato te vabim, bodi Ženska!
Bodi to, kar si!
Drzni si biti, ljubiti, živeti kot Ženska, za katero si se rodila, da SI!

Naj bo tale intenziven čas milosten in nežen s tvojo Dušo.
Objemam Te!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

1. 6. 2016

Praznovati…

Taja Ljubim Sebe, Praznovanje 1 Comment

Pogosto slišim komentar v stilu… ko bom… potem pa bom…
Ko bom dokončala tale projekt, potem bom praznovala.
Ko bom v penziji, potem bom imela čas za uživanje.
Ko bodo otroci odrasli, takrat si bom privoščila stvari zase.

Življenje premikamo nekam v neznano prihodnost, medtem pa življenje drvi mimo.

Življenje je sestavljeno iz trenutkov.
Tale in tale. In tale.
Da bi jih ujela in iz njih nanizala svojo oglico biserov spominov, se je potrebno upočasniti, zazreti vase in sedeti s tem, kar se je zgodilo do sedaj.

Praznovanje življenja je povezano s tem, da ugledaš trenutek, da ga zagrabiš in v polnosti izkusiš.

In če želiš praznovati življenje, moraš znati praznovati sebe.

Ljubeča naklonjenost do sebe je osnova praznovanja sebe. Dokler ne zmoreš ugledati Sebe, prepoznati svojo edinstvenost, je ne moreš praznovati.

Desetletja sem skozi življenje dobesedno drvela. Glavni motiv je bil narediti čimveč. Po možnosti narediti vse na svojem neskončnem seznamu. Gnala sem se za dosežki, uspehi, rezultati. Nikoli ni bilo dovolj. Nikoli dovolj dobro, dovolj lepo, dovolj xyz. Vedno, ko sem dosegla nekaj, pa ni bilo prepoznano, opaženo, sem se gnala še bolj.

Moja notranja perfekcionistka mi vedno znova ni dala dihati. Iskala sem potrditev svojega obstoja v zunanjem svetu. Upala sem, da bom, če bom dovolj pridna, končno ugledana.

»Samo še tole«, je bila moja mantra. Upala sem, da ko bom naredila samo še to eno stvar, bom začutila v sebi izpolnjenost. Pa ni nikoli zares prišla. Jaz pa sem bil vedno bolj prazna.

Moje življenje je bilo vedno bolj prazno, nepomembno in ob tem sem se počutila vedno bolj nevidno. Jezna sem bila na vse tiste guruje tam zunaj, ki so govorili o tem, kako smo prišli na ta planet kot kreatorji svojega življenja. Ker jaz pa tako ušivega življenja res ne bi ustvarila.

Največja tragedija ob vsem skupaj je bila v tem, da če sem si upala komu potožiti, kako se počutim, da so me gledali, kot bi padla z drugega planeta. »Ob vsem, kar imaš, se pa res ne smeš pritoževati,« sem poslušala. In res, v zunanjem svetu sem imela vse.

Zakaj sem potem čutila tako močno nezadovoljstvo in pomanjkanje v sebi?
»Kaj je narobe z mano?« sem se pogosto spraševala.
In se tolažila, da se res ne smem pritoževati, ker mi res dobro gre.
Vedno znova sem se primerjala z drugimi, kajti roko na srce, šlo mi je dobro v primerjavi s sosedo, ki se je pravkar ločevala. Ali v primerjavi s sestrično moje najboljše prijateljice, ki so ji pravkar odstranili maternico. Ob vsem tem pa sem bila še vedno nevidna.

Nevidna sama zase. Ne glede na vse dosežke in vse nazive, uspehe, sama sebe nisem videla.
In bila sem utrujena od življenja.

Ob tem nisem znala praznovati svojega obstoja, dejstva, da sem se rodila kot ženska

Dojela sem, kako sem se vedno znova skrila, izbirala svojo majhnost in nevidnost. V tem je bila moja varnost. Če sem bila majhna, sem preživela. Sama sem zanikala svojo božanskost.

Tako sem se srečala s svojim notranjim nevidnim otrokom. Dojela sem, kako močno hrepeni po potrditvi, da obstaja in kako nevidno se počuti. Dojela sem, kako mogočna kreatorka sem, da sama sebi onemogočam, da bi moja veličastnost zasijala skozi mene.

Sama sebi sem postavljala limite in ovire na pot. Dojela sem, da je čas, da presežem to, kar mi je pomagalo preživeti. Da je čas, da zasijem. Da dopustim sama sebi, da sem vidna. In da praznujem zgolj dejstvo, da obstajam.

Spoznala sem, da te nihče drug ne more potrditi, kot le ti sama. Nihče drug te ne more ugledati, kot le ti sama. Ne glede na to, kaj naredijo ljudi okoli tebe, dokler ti ne postaneš starš sama sebi, dokler ne prevzameš odgovornosti zase, ne boš opazila pohvale ljudi v tvojem svetu. Ti moraš znati pohvaliti sama sebe za vse ure, tedne in mesece »nevidnega« dela.

Objeti sebe je hkrati izziv in nekaj, kar je potrebno narediti, da bi lahko praznovala Sebe.

Praznovati moraš. Praznovati Sebe. Praznovati druge ženske, ki opravljajo isto »nevidno« delo kot ti. Prepoznati moraš, kako pomembno je, da se ne zadovoljiš z majhnostjo, izčrpanostjo, nevidnostjo in zmedenostjo.
Pomembno je, da ugledaš samo sebe. Da stopiš v polno moč svoje Ženske duše. Praznuješ svojo veličastnost!

Ko praznuješ sebe, ko vidiš sebe, s tem ustvarjaš prostor, družbo, kjer nevidno postaja vidno.

Si pripravljena praznovati Zdaj?

Praznovati Sebe pomeni, poznati svoj Jaz, pomeni, da poznaš svoj notranji svet. Poznati in sprejeti je potrebno vse dele Sebe, vse kar čutiš. Notranjemu svetu se ne moreš izogniti in ob tem najti srečo v življenju. Bolj, ko poznaš Sebe in to, kaj potrebuješ, da si v odnosu s svojim notranjim svetom, globlje so tvoje življenjske izkušnje in bolj izpolnjujoče postane tvoje življenje.

Vabim Te na spletno druženje Objemi Sebe, ki vodi v izpolnjujoč odnos s Sabo. Vodi Te skozi tvojo notranjo čustveno pokrajino in ti nudi jasne usmeritve, kako se naučiti ljubiti Sebe in praznovati Sebe. V tem notranjem svetu vznika tvoja edinstvenost. In to, kar je namen druženja je, da svoj notranji svet prineseš iz teme na svetlo.

Da bi resnično zaživela življenje v svojem polnem potencialu kot Ženska, moraš spoznati svoje notranje zaveznike, ki jih pogosto vidimo kot svoje mučitelje; svojega otroka, žrtev, saboterja in prostitutko. Objeti jih je potrebno, da bi resnično lahko zaživela življenje samozavedanja, samozaupanja, samospoštovanja in samovrednotenja. 13.6.2016 začnemo s spletnimi druženji. Več najdeš na spletni povezavi tukaj..

Hvala, da si!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki ve, da srečna ženska sije. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

22. 5. 2016

Ko se te dotakne…

Taja Ljubim Sebe, Preobrazba, Ženska 1 Comment

“Želela sem si nekaj spremeniti glede svojega oblačenja, poudariti svojo lepoto. Ko sem šla na srečanje Osebni podpis lepote, sem šla s pričakovanji, da bom vedela, katera so moja oblačila in s tem prepričala vse okrog sebe, kako sem sedaj drugačna, da me bodo sprejeli, da si bom kupila s tem pozornost, oz. pomembno mi je bilo kaj si drugi mislijo o meni.

Vse skupaj pa me je potem zelo presenetilo.
Peljalo me je v globine mene.
Srečala sem se s svojim elementom, s svojim poudarjenim arhetipom.
Ugotovila sem kako zelo si ga ne dovolim živeti, pokazati sebe. Prvič v skoraj petih desetletjih sem zares videla svoje oči… Prej sem mislila da so pač rjave in to je to…sedaj vem, da je v njih veliko več.

Čutim, da je vse to kar sem dobila samo moje in da me v resnici sedaj ne briga kaj si mislijo o meni drugi.
V tem kar vem sedaj in kako bom to uporabila je priložnost za negovanje mene. To je sedaj samo moje, moje, moje. Oblačila, ki jih bom sedaj izbirala in se z njimi dotaknila in objela sebe…to bo le zame.
Škoda, da vsega tega nisem vedela že prej.”

Lepota se te dotakne.
V sebi nosi globoko moč, ki poboža tvojo Dušo in te prebudi.
Poliže te po ušesu.
Pogladi tvoje lase.
Premakne te s svojo osupljivostjo in prefinjenosjo.

Lepota je tiha zaveznica, ki biva v globinah tvoje Duše.
Ko se zazre v tvoje oči, ne moreš umakniti pogleda.
Gane te. Se dotakne tistih delov, za katere sploh nisi vedela, da so v tebi.

Je ena tistih izvornih kvalitet, ki te vedno znova presune s svojo eleganco.
Z mehkobo, ki razkriva odtenke mavrice, ki jih vidiš prvič.
Z milino, ki ti približa globine tvoje ženske Duše.

Je lahka kot peresce in hkrati globoka kot žamet.
V sebi nosi intenzivnost ognja in pretočnost vode.
Povabi te na popotovanje, ki te spremeni za vedno.

Tisto presunljivo spoznanje, ki me je vodilo, da vsakič znova razkrivam njene pisane dvorane in jo delim z ženskami, je, da je na vsaki ženski, vsak trenutek, ali si pusti biti vidna kot ONA ali utiša svojo svetlobo, svojo izvorno esenco z barvo, ki je ne podpira, s teksturo ali vzorcem, ki jo skrije.

Lepota je strastna plesalka tanga in elegantna balerina, ki te povabi v ples, vsak dan znova.
Na tebi je, da izbereš, da je tvoj ples res tvoj, resničen, avtentičen, naraven, edinstven in samo tvoj, tvoj.

Vsak dan imaš vse s seboj.
Vsak dan imaš sebe v Sebi.
Vprašanje je le, ali je oblačilo, ki ga izbereš medij, ki razkrije tvojo svetlobo ali jo utiša.

Lepota je v Tebi.
Njen podpis je vse, kar je tvoj medij, da izraziš Sebe.

Šminka, nakit, čevlji, tvoja majhna “črna” oblekica, detajli, ki razkrivajo tvojo edinstvenost ali pa ustvarijo podobo, za katero ostajaš skrita.

Lepota. Mistična sopotnica vsakogar.
Tako razgaljena in hkrati tako intimno prikrita.
Vidna srcu in pogosto skrita očem.

Če ne izbereš, da siješ svojo izvorno svetlobo, skrivaš svoj Dragulj, svojo lepoto, svoj edinstveni Jaz.
To je izbira, ki jo imaš na voljo vsak dan.
In kot je spoznala ženska, ki je zapisala tekst na začetku tega zapisa, je skrivanje sebe boleče, naporno, utrujajoče. Precej več svoje dragocene življenjske energije porabiš, če se skrivaš, kot, če se pokažeš.

Vprašanje, ki si ga moraš postaviti je, ali je vredno?
Kakšna je cena, ki jo plačuješ, da tvoje Darilo ostaja skrito in nevidno ljudem ter svetu?

Bodi sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena je strastna raziskovalka ženstvenosti, ki verjame, da je biti Ženska Darilo. Taja srčni ženski, ki se trudi in dokazuje, da zmore vse sama, pokaže, kako s svojo svetlobo spreminja svet in moškega s svojim zadovoljstvom ter radostjo, da je ta Ženska, za katero se je rodila, da je, navdihne, da postane boljši moški. Več najdeš na www.divine.si

20. 5. 2016

Močna, sijoča in ranljiva, hkrati…

Taja Ljubim Sebe, Ženska 0 Comments

Ja, to je misterij, s katerim se ukvarjajo številne ženske.
Na prvo žogo je videti nemogoče.

Vendar to velja le, če na moč gledaš skozi oči sodobne družbe, ki v slovarju slovenskega knjižnega jezika lahko prebere, da je moč:
1. človekova telesna sposobnost za opravljanje fizičnega dela ali prenašanje telesnih naporov
2. značilnost česa glede na mero lastnosti, potrebnih za opravljanje svoje funkcije
3. kar omogoča komu določeno dejavnost
4. kar omogoča komu, da uveljavlja svojo voljo
5. kar na kaj deluje zlasti v določeni smeri
Skratka povezujemo jo z delovanjem, produktivnostjo, aktivnostjo, rezultati in z voljo.

Ženska moč se skriva v njeni ranljivosti. Ena najbolj privlačnih stvari na ženski, po mnenju moških, je avtentičnost. Moški ji pravijo tudi, da je ženska naravna, da je to, kar je.
Brez skrivanja, brez prikrivanja in brez, da poskuša biti to, kar ni.

Vendar še vedno raje skrijemo sebe in se trudimo biti to, kar nikoli ne bomo … moški.

Namesto, da bi odkrile in izkoristile svoje danosti, svoje talente, se vedno znova poskušamo preoblikovati v nekaj, kar nismo. In za to plačujemo sila visoko ceno.
Vse nas počaka in na plano pride, če ne prej, ko hormonski koktajl na prehodu v menopavzo razkrije naše sanje najstnice, neuresničene, nedoživete avanture. Ob vsem tem se prebudijo tudi vse zamere, vsa jeza, bes, bolečina zanikanosti svoje ženske narave, kar žensko požene v neusmiljen vrtiljak občutkov krivde, pasivne agresije in bojevanja same s seboj.

Sodobno žensko je strah, da bi bila vidna…

Ker če si bo dovolila, da je vidna, bodo drugi morda videli to, česar noče pokazati.
In tako smo ujete v začarani krog skrivanja, ugajanja in prilagajanja.

“Taja, kaj naj naredim?” je jokala v telefon prijateljica, ki me je poklicala potem, ko je ugotovila, da ima njen mož mlajšo ljubico. Po krajšem molku se je iz nje vsul plaz gneva, ki ga je v sebi zadrževala desetletja. Jeza na moške, zamera možu, bes nase, na tone žalosti in tisto, kar je še posebej bodlo v oči je bilo srce parajoče spoznanje, da ne ve kdo je in kaj hoče.

“Sploh ne vem, kaj naj sama s seboj. Ne vem kaj bi rada. Vse, kr sem mislila, da je v mojem življenju pomembno, je zdaj tako nepomembno, da ti sploh ne morem povedati. Brez veze je.”

Kocine so se mi postavile pokonci, ko sem v njeni zgodbi podoživljala svojo. Zmedenost in obupno praznino ob spoznanju, da si leta živela za nekoga drugega, ki je živel zase.

Ja, to s čimer sem se morala v trenutkih lastnega razpada soočiti, je bilo dejstvo, da sem nevidna sama zase. Da ne vidim svoje dragocenosti in tega kdo v resnici sem.

To, da ugledaš sebe je največje darilo, ki si ga lahko podariš.

In ko sem to vsaj pribljižno začela razkrivati, sem dojela, kako naučene smo ženske, da se skrijemo. Skrivamo se za velikimi vzorci, močnimi barvami, prevelikimi oblačili ali ektremnimi detajli. Tista najbolj vsestransko sprejeta in priljubljena za skrivanje pa je brez dvoma minimalistična črna. Ženske smo umetnice v tem, da umetelno uporabljamo oblačila, nakit, frizuro, make-up zato, da se skrijemo. Leta smo porabile v ustvarjanju podobe, ki jo vsako jutro nadanemo nase in porabljamo ogromno energije, da ta zunanja podoba “štima”.

Ljudje te lahko pogledajo, vendar te v resnici sploh ne vidijo.
Lahko pohvalijo lep nakit ali dobro obleko, vendar se ljudje po tem, ko zapustiš prostor spomnijo le tega, kaj si nosila in ne vidijo Tebe. Če se make-up, frizura, oblačila ali dodatki pokažejo pred teboj, Ti izgineš.
Nevidna si.
Ne pustiš sledi, ki jo želiš pustiti. In to je boleče.

Ena velikih želja ženske je v tem, da bi svet pustila kot boljše mesto. Želimo si narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu. Vendar tega ne moreš narediti, če se skrivaš.

Biti vidna pomeni, da se pokažeš s sijočimi in zloščenimi vsemi svojimi ploskvami svojega Dragulja. S tem, da si vidna, pride odgovornost. Prevzeti je potrebno odgovornost za življenje, ki ga ustvarjaš, za žensko, ki Ti postajaš.
Sprejeti moraš svojo vlogo vodje. In s tem pride tudi večji vpliv, ki ga imaš na druge.

Oblačila so tvoja druga koža, ki naj bi poudarila tvoje izžarevanje in ne pritegnila pozornost nase. Ti moraš poznati svojo izvorno esenco in svetlobo svoje izvorne esence, ki sije iz tebe v svet. To je edini način, da veš, kako jo poudariti in ji pomagati, da se izrazi na avtentičen, naraven način.

Ženska sije, o tem ni dvoma.
Vprašanje je le, ali si dovoliš, da si vidna ali ta sij raje skriješ?
In to je tvoja izbira vsak dan.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Globoko verjamem, da ženska, ki si dovoli biti ženstvena, opolnomoči sebe in svojega moškega ter spreminja svet.
Vendar iz prve roke vem, da je biti vidna in sijoča eden največjih izzivov s katerim si soočena..In ko odkriješ svojo edinstveno kvaliteto svetlobe, ki jo iz sebe izžarevaš v svet, spoznaš tudi, kako jo lahko poudariš in ji pomagaš, da se izrazi.Več bom s teboj podelila v spletnem programu Osebni podpis Lepote. Prijaviš se >>>TUKAJ<<<

17. 5. 2016

Zakaj je postavljanje meja ena najtežjih stvari za žensko?

Taja Ljubim Sebe, Ženska 0 Comments

V mojem delu z ženskami je zelo pogosta tema postavljanje osebnih meja. In čeprav številne ženske pravijo, da vedo, kako pmembno je postavljanje osebnih meja, vedno znova naletim na številne napačne interprtacije tega, kaj pomeni imeti zdrave osebne meje.

Številne ženske so mnenja, da so oklepi in ščiti, ki jih ustvarjajo, osebne meje.
Trdijo, da je potrebno svoje meje braniti in večino dneva preživijo v avtomatiki boja in bega.
Potem so druge, ki so prepričane, da bi se morali drugi, takrat, ko so postavile meje, držati teh meja.
Vendar tvoje meje nimajo veze z drugimi ljudmi.
Ni na njih, da se morajo držati tvojih meja.
Ti moraš skrbeti za svoje meje.
In potem so takšne, ki sploh ne vedo, kaj meje so.
Enostavno so na voljo vsakomur in sploh ne začutijo, ko nekdo prestopi njihovo mejo.

Ženske smo bitja, ki močno zaznavamo energijo.
Obvladamo energijske ravni. Vendar je sindrom sodobne ženske, da ne upravlja s svojo energijo.
Da bi lahko upravljala s svojo energijo, moraš biti utelešena.
Čutiti moraš sebe, svoje telo in svojo energijo. In to je brez dvoma eden veečjih izzivov sodobne ženske.

Če me vprašaš, kaj je najtežja stvar, da sem ženska… je to brez dvoma postavljanje meja in ohranjanje meja.
Ko ženska izkusi razdraženost, razburjenost in jezo zaradi določenega obnašanja ljudi okoli sebe, pogosto ne bo naredila čisto nič, da bi se stvar nehala.

To še preveč dobro poznam iz svoje lastne izkušnje, saj sem se pogosto spraševala sama pri sebi ali imam težave z nizko samozavestjo, ker sem dopuščala, da so se ljudje do mene obnašali na načine, ki so bili boleči zame.
Razmišljala sem, da, če bi se imela bolj rada in bi bila bolj samozavestna, bi zagotovo zahtevala boljše ravnanje z mano, z druge strani.

Prepoznavanje lastne dragocenosti kot ženske je eno tistih področij, ki je bilo zame brez dvoma velika lekcija v življenju. Paradoks s katerim sem se srečala na svoji poti, je prišel skozi zavedanje, da šele, ko prepoznaš svojo dragocenost, ki jo prinašaš v življenja drugih, začneš bolje skrbeti zase in za svoje meje.

Rada rečem, da je ženska izjemno dragocena in da se ženske sploh ne zavedamo svoje vrednosti za druge, predvsem za moške.

Ženska rada pozabi na dejstvo, da so moški in otroci srečni takrat, ko je srečna in zadovoljna ženska.
Težava je brez dvoma v tem, ker z moškim, sploh, ko si z njim v odnosu, enostavno nimaš postavljenih meja.
To izhaja iz preprostega dejstva, da na instinktivni ravni obstoj ženske temelji na povezanosti.

Če je ogrožena povezanost, je ogroženo preživetje.

Njeni možgani varnost pred »tigrom« povezujejo z zaščito skupine žensk, (zato so ženski krogi pomembno zatočišče za ženske) ali z debelo kožo moškega in viri, ki jih moški lahko zagotovi.

Ravno zaradi tega drži to, kar vedno znova ponavljam, da smo ženske narejene tako, da je vsaka zloraba s strani moškega boljša izbira kot »tiger« (v prenesenem pomenu je tiger tisti, ki je naše prednice požrl, če niso bile zaščitene s strani moškega). Zato ženske prenašajo verbalno, čustveno in celo fizično nasilje do meje, do koder imamo občutek, da to osebo potrebujemo, ker nas zaščiti pred »tigrom«.

Seveda se velika večina žensk ne bo strinjala z napisanim, ker znajo in zmorejo poskrbeti same zase.
Kar seveda popolnoma drži. Vendar je dejstvo, ki se ga ne zavedamo, da smo takrat, ko smo popolnoma sposobne poskrbeti same zase, v moški naravi.

Kot moški, bo tudi ženska, ki je v svoji moški naravi, ognjevito branila svoje meje, napadla z vsemi razpoložljivimi orožji, z ničelno toleranco za obnašanje, ki ga ne prenaša. Vendar ji bo tovrstna moškost vedno znova preprečila ljubečo pozornost s strani moškega, po kateri hrepeni.

Veščina postavljanja meja je zato ključnega pomena, da si ženska dopusti biti ženstvena, brez, da bi bila predpražnik (v ugajanju, ustrezanju in prilagajanju čez vse meje). Seveda tukaj vznikneta dve dilemi… prva je povezana s postavljanjem meja in druga z ohranjanjem meja.

V svojih druženjih z ženskami delim, kako pomembno je postaviti svoje meje na način, ki ženski dopušča, da z milino podeli to, kar potrebuje.
Da bi ženska podelila, kar potrebuje, mora začutiti, da je varna.
In ta občutek varnosti ti omogoči postavljanje tvoje oseben meje.
Če je meja postavljena preblizu, se bo ženska počutila ogroženo in bo reagirala zelo čustveno ter pogosto sebe branila z napadom. Če je meja postavljena predaleč stran od nje, bo preplavljala druge s svojo energijo in jih odgnala od sebe.

Ena od pomembnih praks Umetnosti izžarevanja je povezana z zavedanjem, kje se konča tvoje energijsko polje in kje se začenja nekdo drug.

Postavljanje meja je povezano z upoštevanjem osebnih potreb po spoštovanju, cenjenju, poslušanju in naklonjenosti. Ob tem je pomembno prepoznati, da ne govorim o ščitenju, postavljanju ščitov ali zaščiti pred tujimi energijami.

Postavljanje meja v odnosu z moškim je brez dvoma povezano s sposobnostjo ženske, da podeli svoje potrebe na glas. In to, kako deliti svoje potrebe z moškim, je umetnost sama zase.

Da bi ženska lahko podelila svoje potrebe z moškim, se mora povezati s svojo žensko močjo, s svojim centrom ženstvenosti v sebi, ki ga predstavlja Kraljica. Kraljica je tista, ki predstavlja esenco spoštovanja, dostojanstvenosti in moči, ki je v čisto vsaki ženski. Kraljica ve, da je v svoji najboljši koži takrat, ko dobi to, kar potrebuje in to tudi izrazi, na glas.

Kraljica razume, da je to, da dobi kar potrebuje, najbolj darežljiva stvar, ki jo lahko naredi za ljudi okoli sebe. Kraljica ve, da je postavljanje meja ključnega pomena ne le zanjo osebno, temveč za vse ljudi okoli nje. Ko je ona svoja najboljša možna različica, ko je ona srečna, zadovoljna in izpolnjena, so vsi okoli nje srečni in zadovoljni. Kraljica se zaveda, da ljudje okoli nje trpijo takrat, ko je ona razburjena. In ve, da je lahko v svoji najboljši koži samo takrat, ko je za njene potrebe poskrbljeno.

Kraljica se zaveda svoje vrednosti za druge ljudi in bo zaradi tega vztrajala na najboljšem postopanju z njo. V svojem opazovanju žensk vključno s seboj sem prepoznala, kako pomembno je, da se ženska začne zavedati svojega vpliva, ki ga ima na ljudi okoli sebe. Začeti mora spoštovati vpliv, ki ga ima.

To, da se delaš majhno in nevidno ne služi nikomur; niti tebi, niti drugim.
Pomembno je, da se pokažeš kot sijoča, močna in ranjiva hkrati.

In ob tem je ključnega pomena, da ceniš svoje meje. Eden največjih izzivov zame osebno je brez dvoma to, da poskrbim za to, da dobim kar potrebujem, kajti to je tisto, kar mi omogoči, da sem lahko v svoji najboljši možni koži.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

28. 4. 2016

Ljubljanska Afna…

Taja Ljubim Sebe 3 komentarji

Tako me je pred časom poimenovala ena od žensk, ki je prišla na druženje k meni. Nadaljevala je, da je očitno, da mi nič ne manjka, da se preseravam in govorim o stvareh, o katerih lahko razmišljajo samo ženske, ki jim nič ne manjka.

Globoko sem vdihnila in nekaj časa v tišini kontemplirala, kaj je najbolj modra stvar, ki jo lahko povem v odgovor.

“Morda je res videti, da sem Ljubljanska Afna, ampak v resnici nisem iz Ljubljane,” se začela. “Ja, rojena sem v Ljubjani in brezmejno sem hvaležna, da zdaj živim tukaj, vendar zelo dobro vem, kako je, ko si v majhnem kraju… drugačna.

Leta sem bila strelovod za mnoge, ki so imeli pet minut časa, da so mi povedali, da sem razvajena, da imam polno rit vsega in da je meni pač lahko, ker imam očeta tam, kjer je bil.

Malokdo je vedel, da sem imela za sosede župnišče, da k meni nihče ni prihajal na obisk, razen za rojstni dan, in da sem bila osamljena večino svojega otroštva. Tudi takrat, ko sem vsak dan v šoli poslušala kdo je bil pri komu na obisku in kaj so počeli, k meni ni hotel nihče.

Jezna sem bila na svojo mlajšo sestro, ker so ji bile dovoljene stvari, ki meni niso bile. Prvič sem šla v kino v osmem razredu. Videorekorder (za tiste, ki se spomnite, kaj je to bilo) smo dobili takrat, ko so že vsi v razredu imeli svojega. Računalnika nismo imeli tudi potem, ko je postalo to nekaj običajnega.

Številni so mi očitali, da mi v šoli učitelji gledajo skozi prste, nihče pa ni vedel, kako močno sem si prizadevala, da sem na eni strani dokazovala učiteljem, da sem pametna in na drugi svojemu očetu, da zmorem in da sem lahko odlična, ne glede na vse. Vem, da je moja marljivost in strast do učenja, ki je še vedno tista, ki me vodi vedno znova naprej, prišla iz tega, da sem se od nekdaj “rada” učila.

Seveda sem bila piflarka, kaj pa bi lahko bila drugega. In to, kar moj dragi danes imenuje “peer pressure” je bilo nekaj, kar sem poznala iz prve roke. Osnovno šolo sem preživela v nenehnem izpraševanju same sebe, kaj za vraga je narobe z menoj, da vedno znova cel razred ne govori z menoj.

Vse skupaj je ustvarilo to, kar me zasleduje še danes, da imam rada svoj svet in osamo, da se ne znam vesti v družbi in da se skrijem in naredim nevidno vedno, ko sem v večji skupini.

Samo Bog ve, kakšen stres zame predstavlja izpostavljanje. Ne, nočem biti vidna. Ne, ne maram izpostavljanja. In ob vsem tem se mi Vesolje reži v brk, ko me na svoji šahovnici postavlja v situacije, kjer vedno znova presegam svoje stare zgodbe, snemam video serije, predavam in delim svoja spoznanja z nekaj sto ženskami naenkrat.

Ne, tega, kar delam danes nisem hotela delati. Leta 2007 sem se svojim vodnikom, ki so me soočili s tem, da je moja pot povezana z delom z ženskami in partnerskimi odnosi, odkrito posmehovala in jasno povedala, da tega tudi v sanjah ne nameravam početi in da imajo napačnega človeka. Leto 2009 me je tako močno stisnilo v kot, da sem pristala, da grem po tej poti. Ne zaradi drugega, kot zato, ker sem reševala svojo lastno rit. V tej izbiri ni bilo čisto nič romantičnega.

Ko ti tvoje življenje začne razpadati, je pač čas, da dvigneš rit in se premakneš. Tudi, če to pomeni, da greš na področje, ki ga ne poznaš in ne maraš. Življenje me je naučilo, da je modro slediti navdihom, ki prihajajo od znotraj.”

Ja, Ljubljanska Afna (v slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je afna ženska z nenaravno, izumetničeno zunanjostjo ali vedenjem)… ljudje vidijo lupino, vidijo embalažo in radi sodijo po tem, kar je videti navzven. “Celofan še vedno prodaja, tudi če je v njem zavit drek,” rada reče moja prijateljica.

Zase vem, da me je oblikovala bolečina, veliko nje. In ne glede na to, kako je bilo videti navzven, kljub temu, da mi v resnici ni nič manjkalo, nisem bila lačna, brez strehe nad glavo ali brez oblačil, sem bila osamljena, nevidna in vseskozi prepričana, da je z menoj nekaj hudo narobe.

Da sem danes tukaj, kjer sem, sem se morala v sebi spogledati z vsemi zanemarjenimi, nevidnimi in neprepoznanimi deli v sebi. Objeti sem morala svojo razvajeno pičko, mojo nevidno punčko, saboterja, žrtev, svojo ustrežljivko in reševalko.

Številni deli v moji notranjosti so potrebovali mojo pozornost in ljubezen, tudi Ljubljanska Afna, ki uživa v tem, da je urejena, naličena in nasmejana.

Vse to sem jaz.
Sem takšna, kot sem.
In največ dela imam sama s seboj kar sama.
Nikoli mi ne zmanjka materiala.
Vzljubiti sebe, se imeti brezpogojno rada, tudi takrat, ko gre vse po svoje in ko je videti, da bo vse razpadlo, je še vedno dnevno moj izziv.

Vendar plavam v tem oceanu življenja.
Učim se sočutja do sebe.
Brezpogojno sprejemanje same sebe, točno take, kot sem, je moja vsakodnevna praksa.

In z ženskami delim samo to, kar sem sama dala skozi.
Delim svoja spoznanja in svoje izkušnje.
Vem, kako kruto in brezobzirno je lahko življenje.
In vem tudi, da je vse tukaj ZAME.

Lahko vzamem lekcijo ali pa grem še en krog.
Zavezana sem temu, da svojo lekcijo vzamem v tem krogu.
In da v tem brezmejno uživam, namesto, da trpim.

Ker vem, da je v končni fazi vse zgolj izbira.
Moja izbira.

Pa ti? Kaj je tvoja izbira?
Boš šla še en krog ali boš to, kar si ustvarila zase, prepoznala in sprejela v tem življenju?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

23. 4. 2016

Ženska izdaja sebe…

Taja Ljubim Sebe, Ženska 0 Comments

…in se tega pogosto sploh ne zaveda.

Svet v katerem živimo izjemno ceni produktivnost, rezultate in dosežke. Ženske se od majhnega učimo kako delovati v tem svetu, ki pravzaprav zanika našo izvorno naravo. Nikoli nismo dovolj dobre, dovolj produktivne, dovolj pametne, pravzaprav se vedno znova primerjamo z moškimi. In vsakič, ko se primerjaš s svojim možem, fantom, sodelavcem ali prijateljem, izdajaš sebe, izdajaš svojo žensko naravo.

Ženske smo prepričane, da moramo, če hočemo v tem svetu uspeti dokazati da zmoremo – na moški način.
Pravzaprav je eno prvih sporočil, ki jih dobi poslovna ženska; ne bodi ženska.
Učimo se strategij, tehnik, delamo projekte, vodimo na moški način, si postavljamo cilje, poskušamo doseči zastavljene rezultate in vedno znova same sebe označujemo za lene, ko nam ne uspe doseči zaželenih rezultatov.

Brez dvoma drži, da nismo enake moškim in nikoli tudi ne bomo, kajti svet ni mišljen, da bi bile.

Zakaj? Moški in ženske smo si polarno nasprotje. Zakon magnetizma že ve, zakaj je pomembno, da imamo nasprotna pola, kajti le tako se privlačimo. Vse vemo, iz dnevne prakse, da če si močna, samostojna, če si »pomožačena« in vse zmoreš sama, če vedno znova svojim moškim sporočaš, da jih ne potrebuješ, da ne moreš imeti ob sebi »dedca«, moškega, ki je v svoji možatosti, ker se dva ista pola na magnetu lahko le odbije. To je fizika.

Brez dvoma imajo moški prednost, ko se v moškem svetu borijo kot moški. Ženske jim žal ali na srečo, to je stvar interpretacije, nikoli ne bomo enake. Ženska se v moškem svetu brez dvoma ne počuti tako domače kot njen moški kolega, ne glede na vso svojo prilagodljivost, ne glede na to, kako dobro znamo prevzeti pravila igre in ne glede na to, kako dobro mislimo, da nam gre. Dejstvo je, da ženska ne more biti moški.

In vse to naše gnanje za dosežki, da bi dokazale, da zmoremo, najbolj rani našo žensko dušo.
Dejstvo je, da vsakič, ko deluješ po »moško« izdaš sebe kot žensko. In govorim popolnoma iz lastnih izkušenj, kajti zame je bilo to teroriziranje, mučenje same sebe brez dvoma nekaj, kar me je dnevno puščalo izčrpano, nezadovoljno, neizpolnjeno in predvsem vedno znova prazno.
Ne glede na to, kako »dobre, »izjemne« in »svetovne« knjige, oblačila ali prehrano sem dala vase ali nase, čisto nič mi ni prineslo tega kar sem iskala… polnosti, izpolnjenosti.
Ja, priznam, za kratek čas sem se počutila kot da bi boga potegnila za jajca ali na vrhu sveta, vendar je bil zdrs v globino vsakič znova frustrirajoč.

Ne glede na vse tehnike, vse načine, ki sem jih poizkusila, da bi si »pomagala«, da bi se rešila tega občutka praznine v sebi, nikamor ni šel. In nadvse sem obvladala eno od strategij, ki jo opažam pri številnih ženskah… vedno znova sem si našla novo fascinacijo, ki je zapolnila moje življenje, da nisem čutila tistega podtalnega, nekje zadaj v možganih kljuvajočega občutka praznine. Saj poznaš sindrom sijočih predmetov, ki pritegnejo tvojo pozornost, ne!?

Trudila sem se, da bi bila to, kar nikoli ne bom … moški.
Namesto, da bi odkrile in izkoristile svoje danosti, svoje talente, se vedno znova poskušamo preoblikovati v nekaj, kar nismo. In za to plačujemo visoko ceno. Vse nas počaka in na plano pride, če ne prej, ko hormonski koktajl na prehodu v menopavzo razkrije naše sanje najstnice, neuresničene, nedoživete avanture. Ob vsem tem se prebudijo tudi vse zamere, vsa jeza, bes, bolečina zanikanosti tvoje ženske narave, kar žensko požene v neusmiljen vrtiljak občutkov krivde, pasivne agresije in bojevanja same s seboj.

Izdaja same sebe boli. In zato se pogosto skrivamo v otopelosti, kjer imamo občutek, da nam življenje teče izjemno, dokler ocean ne naplavi na površje zunanje izdaje, prevaranosti, zapuščenosti v obliki izgube partnerstva, službe, zdravja ali ljubljene osebe. Ko nam pridejo do živega čustva, se pogosto izgubimo v povodnji, ki se zgodi, ker ne znamo držati same sebe.

Ženske bomo izenačene z moškimi, ko bomo to, kar smo… ženske. V vsej svoji ženstvenosti. Z vsemi detajli in barvami svoje mavrice ženstvenosti, ki so nam pomembni, z vsemi svojimi čustvenimi izlivi, potrebo po komunikaciji in pravico do tega, da si vreme, da si raznolika, da si točno to, kar si.

Sodobna ženska mora ponovno prepoznati, da je element zemlje tisti, ki ji daje podporo, stabilnost, ki jo drži, vodi. Objeti mora svoje žensko telo in poskrbeti za svoje telo, za počitek, ki ga potrebuje. Prepoznati mora svetost svojega ženskega telesa, svetost maternice, te svete posode, ki jo drži in ki ji omogoči širjenje, rast in razcvet.

Objeti moramo sebe, točno take kot smo v tem trenutku. Namesto, da vedno znova izdajamo sebe, se moramo objeti, sprejeti in voditi s svojimi talenti, s svojo dragocenostjo.

V čem je ultimativni izziv?
Takrat, ko imaš končno občutek, da si ok, se običajno igra šele začne. Kajti, ko se ti pomiriš s seboj se utegnejo odzvati ljudje okoli sebe. Ko ti siješ iz sebe to kar si, predstavljaš izziv vsem tistim, ki tega v svojem življenju niso izbrali zase. Vsakič znova jih s svojo prisotnostjo opominjaš na to, da so v otopelosti, da ne živijo svoje svetlobe. In pogosto ljudje to rešijo s tem, da te poskušajo pomanjšati, ali nekako doseči, da se umakneš in skriješ sama.

Rada rečem, da priložnostim, v katerih bi lahko izdala samo sebe, ne moreš ubežati. To, da jih prepoznaš v svojem življenju in da veš, kako se soočiti z njimi, da znaš upravljati s svojo energijo, predvsem na čustvenem področju, je ključnega pomena. Zato namesto, da bežiš stran od sebe, namesto, da vedno znova izdajaš sebe, stopi direktno vase. Sprejmi sebe. Objemi sebe. Vse aspekte sebe.

Če si pripravljena izbrati sebe kot Žensko, te vabim v spletni program Objemi Sebe, več lahko prebereš tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

1. 4. 2016

U pizdo materno…

Taja Ljubim Sebe, Preobrazba 1 Comment

Poznano?
Kaj pa jebem ti pičko materino?

Zdaj tiste, ki me redno spremljate verjetno tuhtate, kaj se je zgodilo z menoj!?

Kletvice zabolijo.
Ostro zarežejo v mehko tkanino ženske čustvene pokrajine.

Ko sem pokukala v ozadje, sem prebrala, da obstaja razlika med kletvico in psovko. Prva izniči, druga le degradira.

O razliki bi se dalo razpravljati, kajti tako izničenje kot degradacija zabolita.

Tako izničenost kot degradacija oskrunita sveti prostor, ki ga ustvarja ženska.

Ko sem prišla v stik s tremi arhetipskimi ranami Marije Magdalene, ki jih imamo v sebi vse ženske, da je prostitutka, mrha in čarovnica, oskrunjenosti ni bilo med njimi. Vendar je oskrunjenost matere tista rana, ki jo vsaka ženska nosi v sebi. Oskrunjenost svete pokrajine ženstvenosti, oskrunjenost svetosti mame Zemlje.

O tem se ne govori, a njeno rano v sebi nosi čisto vsaka ženska. Rano poniževanja, rano razvrednotenosti, rano ignorance, rano izničenosti, rano degradacije.

Pravijo, da so psovke posebne besede, ki jih uporabljamo kot napadalni meč, ali pa kot ščit, da se ubranimo nasilnežev okoli sebe. V znanem političnem vicu pravijo: “Ali veš, kje je meja med Srbijo in Črno goro? – Tam, kjer se neha psovati mater (jebem ti mater!) in se začne psovati očeta (jebem ti oca!)!”

Jezik je močno orodje. Z njim lahko spodbudimo in podpremo ali pa uničimo. In tega se pogosto ne zavedamo. Sama veliko pozornost posvečam besedam, ki jih uporabljam, saj sem takrat, ko sem delala s prepričanji ugotovila, da je preciznost s katero ujameš okus, nianso, s katero opišeš občutek, ki je prisoten, ključnega pomena za njegovo osvobodotev ujete energije.

Vendar o ranah ne govorimo radi. Običajno se jih bojimo. Pogosto jih zanikamo v sebi. Pometemo jih pod preprogo.
In dolgo časa nisem razumela, zakaj me popade sveta jeza in pogosto bes, ko bi koga kar oklofutala, ko slišim psovke na temo pizde, pičke in ostalih izrazov, ki opisujejo žensko anatomijo.

Jeza je posebno čustvo. Nujno potrebna je, saj ti služi, da se postaviš zase. Sporoča ti, da so zanikane tvoje potrebe. Opogumlja te, da se izraziš takrat, ko ti je rečeno, da si manj, kot v resnici si. Jeza, ki jo zatreš, postane bes. Bes je za razliko od jeze nasilen in končni rezultat besa je vedno sram. V začaranem krogu sram usvari še več besa. Bes, ki ga izrazimo, resda sprosti čustvo v trenutku, vendar ne preobrazi čustva, ki ostaja ujeto v tvoji notranjosti. In sram ostaja.

Negotovost je temačnost, ki vznika iz globoko vsajenega sramu, ki govori, da nisi dovolj dobra, dovolj ljubljena, dovolj pametna, dovolj uspešna ali dovolj pomembna. In to so prepričanja, ki izhajajo iz otroštva. Strah, da nisi dovolj dobra, da nisi dovolj uspešna, strah, da ti ne bo uspelo izhaja iz semen negotovosti, ki si jih zasejala v svojem otroštvu.

Negotovost je temelj številnih strahov, saj je težava v pomanjkanju samozaupanja, pomanjkanju tega, da verjameš vase. Ko čutiš negotovost, razviješ strahove, da ne ustrezaš, da ne sodiš zraven, in zaradi stahov končaš v samoizolaciji.

Težava ni v strahu, težava je v tem, kar sma sebi narediš po tem, ko dojameš, da nisi uspela, da si ponovno pogrnila na celi črti. Ko se razhajaš s partnerjem s katerim si bila 20 let, te ne podre dejstvo, da ti ni uspelo, temveč to, kako sma sebe sodiš, kritiziraš in se zlorabljaš, ker nisi bila dovolj dobra ženska.
V resnici te ni strah, da boš izgubila službo. Strah te je tega, kaj boš naredila sama sebi, kaj vse si boš povedala in kako boš zlorabila samo sebe zaradi dejstva, da čutiš v sebi negotovost in verjameš, da nisi dovolj pametna ali dovoj uspešna.

Ko začnemo same sebi govoriti, da nismo dovolj dobre, postanemo nasilne same s seboj. To te vedno znova zaklene v stare pogojenosti. Tvoje negotovosti dovolijo preteklosti, da vstopi in vlada, ter vodi to, v kar verjameš in govoriš o sebi, v tem trenutku. Ko se to zgodi, se zatakneš v svojem notranjem kritiku in življenje postane težko, nevzdržno in nesrečno. Zatakneš se v primerjanju, ki ti bo dokazalo, da nisi dovolj, v dokazovanju, da zmoreš sama in da ne potrebuješ ljudi okoli sebe.

Te mehanizme poznam zelo intimno. In vem tudi, da je velik izziv v tem, da zamenjaš negativna sporočila v sebi. Vendar je to mogoče le, če zmoreš pogledati direktno v obraz svojim negotovostim, kot velikim učitljem. Pomembno je, da vidiš, kako si svojo moč dala v roke svojim negotovostim, da bi jo lahko osvobodila.

Oskrunjenost matere se dogaja vedno, ko smo nasilne do svojega telesa, do svoje strukture, do življenja, do svete posode, ki jo naseljujemo. Vedno znova me je zbodlo, kot bi mi kdo zaril noč v hrbet, ko sem slišala psovko na temo mame. In moje telo se je leta zakrčilo, stisnilo in zmanjšala sem svoj sveti prostor v upanju, da se bom skrila in da bom lahko ušla mečem ostrih besed. Ja, psovke so povezane z objektivizacijo. Vzamejo ti moč. In to se dogaja na nezavednem nivoju.

Tega nimamo ozaveščenega. Tega se ne zavedamo. Kar ne zmanjša dejstva, da to zaboli, da zareže, da oskruni.
In čiščenje oskrunjenosti je del spletnega popotovanja, v katerem negujemo Žensko v Sebi. Kajti zato, da držiš svoj prostor, da si vidna, da se pokažeš in da lahko držiš sebe tudi takrat, ko letijo proti tebe meči in puščice ostrih besed, moraš biti utelešena, v stiku s svojim notranjim centrom in popolnoma prisotna v tem trenutku, tukaj in zdaj.

Ne gre za branjenje pred ali postavljanje ščitov. Gre za razumevanje mehanizmov v ozadju, ki povzročijo, da odpreš svoj prostor in dopustiš, da se te tovrstne energije dotaknejo, te prizadanejo, vstopijo v tvoje polje. Ko prepoznaš, kaj je tisto v tebi, kar je ranjeno in to pozdraviš, enostavno ni energijskega ujemanja v tebi, ki bi to pritegnilo k tebi, kadar pa si priča tej energiji, ji ne odpreš vrat. Steče čez tebe, brez da vstopi, brez, da se te ne dotakne ali te zaznamuje.

Tukaj ni čarobne paličice in hitrih obližev. V prvi vrsti gre za prepoznavanje tvoje notranje negotovosti. Potem je potrebno priznavanje tega, kar negotovost skriva v sebi, kajti gre za ponotranjeno sporočilo, ki si mu bila priča v svojem otroštvu. Potem je potrebno sprejeti ta del v sebi, da lahko presežeš trenutne mehanizme in izbereš na novo.

Vsaka negotovost, vsaka tvoja notranja rana je zaklad, je veliko darilo, ki te vodi k večji izpolnjenosti. Tvoja izbira odnosa do nje te ali obogti ali oropa izpolnjenosti. Ti upravljaš s svojo notranjostjo, ti si tista, ki naseljuje svojo notranjo čustveno pokrajino.

Izbiraj modro!
Bodi nežna s seboj!

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥ www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako lahko začneva soustvarjati življenje, za katero si se rodila, da ga živiš in se mi pridruži v programu Dragulj Ženske Duše, kjer bomo v 4 mesecih potovale v globine same Sebe. Na srečanje z Ljubeznijo. V soočanje z ovirami, ki jih imaš med seboj in Ljubeznijo v Sebi. Na voljo sta dve možnosti, individualno mentorstvo skupaj s programom ali samo program, kjer te bom vodila skozi štiri temeljne ranjenosti, ki ti preprečujejo, da zasiješ kot TI; oskrunjenost, zasramovanje, demoniziranje in izločenost.

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

«< 9 10 11 12 13 >»