Ljubim Sebe

wsmile

Če želiš ljubiti, nehaj lagati…

Ena najtežjih lekcij v mojem življenju je bila brez dvoma ta, da intimnost, ta globoka povezanost, po kateri sem tako močno hrepenela, ni mogoča brez resnice.

Ne moreš reči, da nekoga ljubiš in hkrati prikrivati informacij drug pred drugim.

Realnost je takšna, da nenehno zavajamo druge v želji, da bi zaščitile sebe. Skrivamo se in se ob tem ne zavedamo, da gre za past v katero se ujamemo. Ohranjanje distance in neiskrenost v povezavi s tem, kaj si želimo, kaj smo naredile in kaj si mislimo je za odnose pogosto uničujoče.
Ko zadržuješ informacije, ker veš, da bi to vplivalo na mnenje osebe na drugi strani, to ustvarja izolacijo in odtujenost drug od drugega.

Če si v odnosu želiš več intimnosti, več globoke povezanosti, več radosti in izpolnjenosti v življenju, potem je radikalna iskrenost nekaj, kar je pomembno, da daš v prakso.

Ko sva z mojim dragim začela postavljati temelje izpolnjujočemu partnerstvu, ki ga nekateri imenujejo tudi sveto partnerstvo, sem se srečala s štirimi darili, ki si jih morava podariti. Eno od štirih daril je radikalna iskrenost, ki me je osebno pošteno pretresla. Dojela sem, da sem vedno takrat, ko ne vem, kaj potrebujem ali pa svojih potreb ne delim s svojim moškim, neiskrena. Vedno, ko sem bila mnenja, da on ve, kaj potrebujem, da bi moral vedeti, sem bila neiskrena najprej sama s seboj in tudi z njim.

Iskrenost se začne z opazovanjem sebe in s tem, da začutiš, kaj dejansko izkušaš v dani situaciji in da poveš, kaj čutiš. Da si poveš resnico. Kar je v sodobni družbi, kjer si ljudje prizadevajo, da je videti, kot da je njihovo življenje super, skoraj nezaslišano.

Velika večina ljudi se pretvarja, da so nekdo, ki niso. Naučeni smo, da se igramo igro »delaj prav«. Nenehno nas skrbi ali delamo prav ali bi morali početi kaj drugega. V resnici smo precej nevrotična družba, ki jo nenehno skrbi in je depresivna glede tega, da stvari niso kot naj bi bile. Nenehno sodimo sami sebe, da nismo, kar mislimo, da bi morali biti. Trudimo se, delujemo, potiskamo.

Ko si z nekom v odnosu, se vedeš na način kot ti meniš, da si oseba na drugi strani želi od tebe. Vendar, če se vedeš na tak način, ne boš nikoli zares poznala ljubezni. Tudi, če tovrstne laži povzročijo, da te oseba ljubi, te v resnici ne ljubi. Ljubi tvoje laži.

Ljudje smo udomačeni, da se ukvarjamo s tem, kaj si o nas mislijo drugi in poskušamo ustreči temu, kar naj bi si drugi ljudje predstavljali o nas.

Tvoja identiteta je tvoja igra, je tvoja zgodba. In delamo vse, kar je v naši moči, da to zgodbo vzdržujemo. Od otroštva smo vzgojene v prepričanje, da smo naše ocene in da smo to, kar si učitelji mislijo o nas. Kasneje smo prepričane, da smo to, kar si o nas mislijo vrstniki. Družba nas prepričuje v to, da je tvoja identiteta tvoj ugled. V resnici pa sploh ne veš, kdo si. Ves čas si prizadevaš, deluješ v smeri tega, da bi ustrezala temu, kar misliš, da od tebe pričakujejo drugi.

V resnici ves stres, ki ga ob tem doživljaš, izhaja iz tebe. V resnici nimaš stresne službe, to kar je stresno, je tvoje poizkušanje, da ustrezaš pričakovanjem, ki si jih ti ustvarila v svoji glavi, glede tega, kaj drugi pričakujejo od tebe.

Vsi smo se kot otroci pretvarjali, da smo nekdo drug. Težava s pretvarjanjem nastane, ko se pretvarjaš, da se ne pretvarjaš, takrat, ko se v resnici pretvarjaš in to je laganje. Vsi vstopimo v to igro tam nekje okoli desetega leta. Nehamo govoriti resnico glede tega, kaj čutimo in kako se počutimo, glede izkušnje, ki jo imamo in namesto tega začnemo ustvarjati vtis skozi pretvezo. Pretvarjaš se, da se ne pretvarjaš, takrat, ko se pretvarjaš, da si nekdo, ki ti nisi. Nisi iskrena s seboj. In nisi iskrena z ljudmi na drugi strani. Želiš ustvariti dober vtis.

Glavni vir stresa je laganje. Laganje nas izčrpava. Laganje nas ubija. Laganje nas stane izgube stika sama s seboj.

Iskrenost se lahko zgodi samo, ko si utelešena. Prizemljenost je ključnega pomena za iskrenost. Avtentično osvobajanje in preseganje, je izkušnja, ki se zgodi v tvojem telesu. To ni nekaj, kar lahko rešiš s pozitivizmom. Ko si jezna, je bistveno, da si poveš resnico; Jezna sem. Pomembno je, da čutiš, kar čutiš in pustiš, da sediš s tem, kar doživljaš. To, da si jezna, je tvoja resnica. Ko si s tem, kar je, se to razpusti, izgubi naboj in steče skozi tebe. Glede tega ti ni treba ničesar narediti. Vse, kar to terja od tebe je iskrenost in opazovanje, da si priča temu, kar občutiš.  To, da greš skozi izkušnjo jeze ti omogoči, da jo presežeš. Občutiš jo. Imaš povečan srčni utrip, čutiš občutke v svojem telesu in si poveš resnico glede tega, kar čutiš. In na koncu lahko rečeš; OK, to je to.

To je avtentično osvobajanje. Tako kot otrok začuti jezo in če je starš prisoten, brez potrebe, da zatre, kar otrok doživlja, bo otrok izrazil svojo jezo, jo bo spustil skozi sebe in čez 5 minut se bo otrok spet igral, smejal in nadaljeval s svojo igro. Tovrstno avtentično osvobajanje se zgodi v telesu.

Osvobajanje se ne zgodi, ker se mora. Osvobajanje se zgodi, ker si iskrena, si poveš resnico in izkusiš to, kar čutiš v telesu. Ko doživiš izkušnjo, pride in gre. Ko se ji upiraš, ostaja. Eden od načinov, kako se upremo izkušanju je, ko si povemo, da bi morali izkušati nekaj drugega, kot v danem trenutku izkušamo. To je način, kako blokiramo to, da bi stvar lahko presegle.

Tvoji občutki so tvoja odgovornost in ne odgovornost kogarkoli zunaj tebe. Prevzemanje odgovornosti pomeni, da nehaš obtoževati zunanje okoliščine ali druge ljudi, pretekle dogodke, za stanje tvojega življenja.

Ravno zaradi tega večina odnosov ne deluje. Ljudje se hitro zaljubijo, ker idealizirajo kako čudovito je bilo prvo srečanje. Potem pričakujejo od osebe na drugi strani, da bo vedno takšna. Vendar je resnica vsak trenutek drugačna. Če hočeš resnično čutiti ljubezen, moraš opustiti tvoja pričakovanja in spomine glede tega, kako si se počutila… takrat, prvič. Da bi se resnično lahko odprla ljubezni, moraš spustiti spomine glede tega, kako si se počutila v preteklosti. Namesto, da živiš v preteklosti ali v prihodnosti, moraš prispeti v ta trenutek, tukaj in zdaj, da bi resnično lahko začutila, kaj čutiš.

V nasprotnem primeru je spomin ljubezni tvoj standard, kako bi te oseba morala ljubiti in če tega ne izpolnjuje, čutiš jezo glede tega, da ne ustreza pričakovanjem, ki jih imaš. Nisi tukaj in zdaj. Ne čutiš v tem trenutku. Ujeta si v stari pesmi; Zakaj me ne ljubiš več, kot si me nekoč ljubil?

Svetovni dan Ljubezni do Sebe nas opomni, da je to stvar izkušanja v vsakem trenutku. Ljubezen do Sebe ni stvar delovanja, ko moraš nekaj narediti. Ljubezen je občutenje in temelj za občutenje ljubezni je, da si utelešena v svojem telesu, da čutiš, kar čutiš in si poveš resnico.

Radikalna iskrenost ali kot jo imenuje moj dragi, brutalna iskrenost, je temelj za izpolnjujoče partnerstvo. Kajti v partnerstvu gre za dve celoti, ki ustvarjata neskončnost. V partnerstvu mora vsak prevzeti odgovornost zase in za to, kar se mu dogaja in biti iskren z osebo na drugi strani.

Obstaja razlika med iskrenostjo in nepremišljenostjo, kjer stopi v igro moč intuicije, ki je del tvoje notranjosti. Ravno zaradi tega je tako ključnega pomena, da prepoznaš svojo senzualno moč, kajti le takrat, ko si v stiku s svojo senzualno močjo in si v telesu, si lahko radikalno iskrena in se osvobodiš.

Zame osebno je največje darilo, ki ga lahko za Valentinovo podarim sebi in tistim, ki jih imam rada – radikalna iskrenost. Pa tvoje? Deli z menoj v komentarjih…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja iz ženske izvabi njeno brilijantnost, da zaživi kot Ženska, za katero se je rodila, da je in naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega, ljudi in na svetu.
Ker vem, da Ženska s svojo svetlobo pusti sled.

moškiinforma

Ko si samo številka na seznamu…

Poslali so mi mail.
Ki mu je sledil še eden.
Naslednji je bil v stilu… če ne boste potrdili, vas bomo izbrisali iz svoje baze.
Ki mu je sledil: “Ker se niste odzvali vabilu smo vas izbrisali iz seznama.”

Hec je v tem, da sem vmes poslala odgovore na maile in nisem dobila odgovora, temveč generirana sporočila.

Z vsakim mailom, ki sem ga prejela, pa sem se spraševala, če me hecajo ali mislijo resno.
Potem sem ugotavljala, da me nihče ne sliši. Da sem nevidna in neslišna.
In temu je sledilo izpraševanje v smislu ali je sploh še smiselno karkoli poizkušati.

Živimo v družbi, ki nas spreminja v številke.

Ko sem bila lani parkrat na urgenci, so me obravnavali kot številko.
Vedno, ko urejam dokumente, sem številka, ki me pokličejo, ko sem na vrsti.
Tudi takrat, ko kličem v podjetja izvem, da sem na petem, tretjem, sedmem mestu v čakalni vrsti.
Še v trgovini moram vzeti številko, da me pokličejo, ko sem na vrsti, da lahko naročim kruh.
In vrhunec je bil brez dvoma mail, ki sem ga dobila za dobro jutro, v katerem so me prijazno obvestili, da so me izbrisali iz svoje evidence.
Sicer se ne bi pretirano bunila, ker vsak dan dobivam veliko vsiljene pošte, ampak ta konkretna mi je le potrdila, da sem v njihovih očeh zgolj številka.

Kar mi je dalo globoko misliti ali je to test in ali naj z njimi sploh še sodelujem ali ne.

Hecni smo, resno.
Govorimo o toplini, mehkobi in človečnosti, hkrati pa živimo v svetu, kjer se vse avtomatizira in kjer smo na koncu le še številka zavarovanja ali EMŠO.

Ignoranca je ena najveličastnejših šol, ki jih imam v tem življenju.

Pogosto imam težave s tem, da čutim ignoranco s strani ljudi, da ne govorim o sistemih.
Ob tem se dolgo nisem zavedala, kako globoko je ignoranca del moje notranjosti.
Kako zelo ignoriram moški aspekt v meni sami.

Moja izkušnja v življenju je bila, da so ženske v mojem življenju največ dosegle, ko so ignorirale moškega.
Takrat nisem vedela, da je ignoranca nekaj, kar nas rani. Pogosto zareže globoko v mehkobo ženske duše.
In ostane. Kot nepovabljen gost, ki nikakor noče oditi.

Zakaj sploh ignoranca?

Kot otroci pa tudi kasneje v življenju absorbiramo ideje, vzorce in informacije drugih ljudi, ter jih vzamemo za svoje. Dolgo časa so prepričanja v stilu moški ne govorijo, ne zaupajo in ne kažejo čustev, del moške psihe. Družba nas je udomačila v to, da verjamemo, da je res tako.

Ignoranca izhaja iz nevednosti. Ker ne veš, ne znaš drugače, ignoriraš.
Če pogledamo v slovar slovenskega knjižnega jezika, ta ve povedati, da je;
Ignoránca -e ž (ȃ) ekspr. nevednost, omejenost
ignorírati -am nedov. in dov. (ȋ) nav. ekspr. ravnati, delati namenoma tako, kot bi koga sploh ne bilo, ne meniti se za

Ignoranca izhaja iz pomanjkanja znanja, razumevanja ali izobrazbe, iz nepoučenosti.

In nikjer se to ne vidi tako dobro kot v medsebojnih odnosih. Bolj natančno, v partnerskih odnosih.
Ženske pogosto ignoriramo potrebe svojega moškega, ker nam nihče ni povedal, da so drugačne od naših.

In iz tega lahko vidimo, da tudi moški ne poznajo potreb ženske in zaradi tega imamo pogosto izkušnjo, da nas ignorirajo.
Vendar je bližje resnici, da ne vedo.
Nihče jim ni povedal.
Če ti nisi povedala svojemu moškemu kaj potrebuješ ne ve. In še večji izziv je, če ti sama ne veš.
V sebi ignoriraš sama sebe. In tvoja zunanja izkušnja je, da te moški ignorira.

Njegova zgodba

Srečala sva se na zabavi in beseda je dala besedo. Slišal je, da delam z ženskami. Z menoj je delil zgodbo, za katero je želel, da jo podelim naprej…

Peljal me je na potovanje v srce moškega skozi številne stranpoti, kjer je razkril svoje padce in vzpone, ter razbitine pričakovanj kot opomnike na poti.

Pri 17 letih je imel svojo prvo spolno izkušnjo. Od tistega trenutka je začel svoj lov na ženo.
Ni užival v tem, da je bil samski. Ideje o moškosti je pobiral iz revij, od drugih moških, s katerimi se je družil. O težavah v zakonu ni vedel ničesar, saj so njegovi starši morebitne konflikte skrivali pred njim. Njegova mati je vodila družino, urejala dnevne stvari in organizirala družinska druženja. Oče je bil ves čas v ozadju. Pravzaprav je bilo videti, kot da ga sploh ne bi bilo. Svojo ignoranco glede moškosti je pripisoval ravno pomanjkanju povezanosti z očetom, kar je vodilo v številne izbire v zakonu, ki jih je kasneje obžaloval.

»Počutil sem se kot prazna steklenica na oceanu moškosti. Nihče me ni poučil o spremembah v umu in telesu, ki sem jih izkušal kot mladenič. Nihče me ni usmerjal. Zato sem predvideval, da je edini način, da izrazim svojo možatost skozi spolnost. Sčasoma sem začel razumeti, seveda skozi številne padce na poti, da sem ignoriral in sem bil nepoučen o svojem telesu in njegovih fizičnih ciklih. Moški večinoma sploh ne vemo kaj dosti o tem, kako naše moško telo reagira na staranje. Ob tem mi informacije s strani drugih moških niso kaj dosti pomagale. Večina moških, ki sem jih srečeval na poti so absorbirali enake popačene ideje o mačo moškem, kot jaz.«

Poročil se je pri 22 letih in se pri 34 ločil. Ni želel, da bi se njuna zveza končala z ločitvijo, vendar enostavno ni videl rešitve. Poročil se je z namenom, da bi v zakonu tudi ostal. V zakon ga je vodila zaljubljenost. Želel si je ženo. Vendar se je osredotočil le na zunanje kvalitete in je ni spoznal, ni poznal njene osebnosti, preden sta se poročila. Njegova žena je bila karieristka, ki ni želela otrok, kar je vodilo v razhajanja in njena vedno daljša službena potovanja, ter s časom v razdor zakona.

Poročil se je zaradi želje po tem, da bi imel nekoga ob sebi, brez orodij in razumevanja, kako ohraniti odnos na dolgi rok. Številne odločitve, ki jih je na poti naredil, so bile sestavine za neuspeh in njegov strto srce.

»Veš moški potrebuje opogumljanje na poti, namesto napadov na svojo moškost. Prijaznost je kot balzam za tvojo ranjenost. Prijazne besede, še posebej iz ust ženske so kot balzam za poškodovano dušo. Še posebej, ker jih ne slišimo prav pogosto. Slišati so kot tuj jezik. Zato se nagibamo k močnim besedam, da bi se okrepili in podprli mit o možatosti. V svojo škodo ignoriramo prijetne besede, ki imajo moč, da nas podprejo in nas rešijo iz kleti zavračanja. Ko nas življenje podre, so prijazne besede vse kar potrebujemo, da lahko nadaljujemo, čeprav soočeni z bolečino. Prosim povej ženskam, da potrebujemo prijazne besede podpore, da potrebujemo prijetne besede za občutek sprejetosti, ljubezni, da lahko s svojo sladkostjo zacelijo naše življenje tako kot kosti potrebujejo kalcij za moč. Moški znamo biti ranljivi, vendar potrebujemo prostor in nežnost, da dovolj zaupamo.«

Kasneje se je poročil z žensko, ki je imela dva sinova iz prejšnjega zakona. Brez izkušenj z vzgojo otrok, je ugotovil, da nima potrebnih izkušenj, kako ravnati z družino, zaradi česar se je srečal s številnimi težavami.
Kako postaviš 12-letniku meje, če nimaš nobenih izkušenj s tem?
Zato se je raje umaknil in vse delo prepustil svoji ženi.
Njegova mati je bila dominantna ženska, ki je poskrbela za vse in nikoli ni videl očeta, da bi ji pomagal v kuhinji.
Nihče ga ni naučil potrebnih veščin, da bi lahko pomagal svoji ženi.
Nikoli ni videl očeta kot vodje, ki vodi družino in jo usmerja. In tako se je umaknil.

Nihče mu nikoli ni pomagal pri njegovih domačih nalogah, zato enostavno ni čutil potrebe po tem, da bi se vmešaval v pomoč svojemu pastorku. Pomanjkanje prisotnosti očeta v njegovem življenju je brez dvoma vplivala tudi na njegovo obnašanje do pastorka. Kasneje je spoznal, da enostavno ne moreš biti dober oče brez zgleda. Moški, ki nikoli ni vzgajal otroka, bo težko dober oče, brez osebne izkušnje. Vendar njegova žena ob dveh otrocih iz prejšnjega zakona ni želela še enega otroka.

Njegova izkušnja iz primarne družine, kjer v družini ni bilo povezanosti, je vodila v to, da enostavno ni vedel, kaj naj počne z otroci. Naučil se je biti samotar.

Globoko v sebi se je počutil zavrnjenega s strani očeta, ker se ni vključil v njegovo življenje. Še posebej, ko je bil priča drugim očetom z otroci, je sanjaril o tem, kako bi lahko bilo med njima z očetom, pa do tega nikoli ni prišlo. V sebi je nosil številna obžalovanja, ki so bila kot svinec v njegovi moški duši. Zavračanje s strani očeta in negotovost v življenju so ga vodili v občutke nevrednosti. Ker je bil najmlajši v svoji družini, mati ga je rodila pri 45 letih, ni imel stika s svojimi brati in sestrami. Pogosto zbadanje s strani vrstnikov pa je vse skupaj le še poslabšalo.

Pomanjkanje ljubezni in podpore je pustilo globoko sled v njegovi notranjosti, kar je le še poglobilo njegov mehanizem soočanja z zavrnitvijo skozi umik. Pogosto je razmišljal o tem, da je bilo njegovo rojstvo zagotovo napaka. Ali pa vsaj neposrečena kozmična šala.

Izziv številnih moških je po njegovem mnenju, da brez pozitivne vloge in vključenosti očeta, moški začne ignorirati sebe in žensko, ki jo ljubi. Ignorira svojo možatost, življenje in duhovne potrebe.

Njegovo zdravljenje se je začelo, ko je začel iskati, kaj možatost čisto zares sploh je. Spoznal je, kako ključnega pomena je spoznati sebe kot moškega, svojo identiteto in se premakniti v celovitega moškega, ki sprejema in objema vse dele sebe.

»Zdravljenje se je začelo, ko sem si končno povedal resnico, da ignoriram sebe in svet okoli sebe. Spoznal sem, kako močno me je ignoranca ljudi v mojem otroštvu zaznamovala. Pomanjkanje negovanja s strani staršev me je poškodovalo in te bolečine sem se poskušal rešiti s še več ignoriranja sebe in svojih potreb.«

Kdo plačuje visoko ceno ignorance?

Ko te ignoranca dobi v svoje zobe, težko uideš realnosti težav, kar pogosto vodi v vdajo. Strti moški, ki se ujamejo, se lahko rešijo le s pomočjo drugih moških, ki jim dajo zdrav zgled in jih ugledajo kot moške. Moški pogosto menijo, da ne morejo pomagati, se počutijo nezadostne, nevredni, da bi rešili poškodovanega moškega, kar ni res.

»Ignoranca izkrivlja realnost tega kdo moški v resnici je in zakaj je tukaj. Če moški ignorira katerikoli del moškosti, če zanika svojo fizično, čustveno in spolno konstitucijo, to zakomplicira partnerske odnose. Če ne poznaš sebe, ne veš, kako se povezovati s fizičnimi in čustvenimi potrebami ženske.
Žal moški danes nismo poučeni o ženski in o tem, kako drugačni smo in tipamo svojo pot skozi odnose. Še posebej na področju spolnosti smo poskusili veliko stvari in vedno znova brcnili v temo. Seksualni stereotipi so poškodovali oba spola. Ignoranca glede moškosti in spolnosti, ter potreb je povzročila številne ranjenosti na obeh straneh in čas je, da to pozdravimo, da nehamo ignorirati sebe in drug drugega.

Mnogi moški so svojo moškost oblikovali okoli seksualne aktivnosti, vendar jih vedno znova stre pomanjkljivo znanje o spolnosti.
Kaj se zgodi, ko zgolj seks ne zadošča?
Ali ko seks pri 50-tih ni enak tistemu pri 20-tih?
Moški gledamo na seks kot na najpomembnejši izraz čustvenega izražanja. V svoji ignoranci moškost postavimo na temelje moči in neobčutljivosti. Na to, da nismo čustveni, na to, da smo možati za svoje ženske. Poglej vse te moške okoli sebe; velika večina svojo možatost kaže s tem, kako so videti, kaj imajo, kakšen avto vozijo, kakšen je njihov status. V sebi pa ne vedo kdo so.«

»Strto srce moškega vodi v skrivanje. Nikomur ne bo priznal, da ni poučen, da ne ve. Trudil se bo po svojih najboljših močeh. Svojo pot hodi kot samotar, brez moškega, ki bi ga vodil in bi ga vpeljal v skrivnosti moškosti. Ignoranca je poškodovala in vplivala na moj uspeh v mojem življenju, na moj občutek izpolnjenosti in zrelosti.«

Ideja, da so moški močni in tihi, je mit, ki ga predajamo naslednjim generacijam, ki zrastejo v moške, ki niso sposobni komunicirati na strastnem, intimnem nivoju, še posebej v partnerskih odnosih z žensko.

»Sodobni svet je moškega pustil umirati na področju moškosti in možatosti. Velika večina sploh ne pozna razlike. Moški vsak na svoj način poskušajo najti pot s te poti ignorance. In ta pot ni popularna; težka je in slačenje ignorance je pogosto boleče, vendar nujno potrebno, da dosežeš polno zavedanje in razumevanje o tem kdo si, tako na fizičnem, čustvenem, kot tudi duhovnem nivoju. Moški z veliko začetnico mora poznati svojo celoto. Mora se soočiti s svojim ranjenim otrokom v sebi in izraziti boleče izkušnje, ki jih je v preteklosti doživel. Prepoznati mora, kako ga je ignoranca poškodovala.«

Ranljivost je nekaj, kar si moški danes skoraj ne more privoščiti. Ko sem brala knjigo o pogumu Brene Brown, v njeje piše o moškemu, ki je z njo delil, kako kljub temu, da ženske govorimo o tem, da si želimo čustvene in mehke moške, v resnici nismo pripravljene na to, da bi moški z nami delil svoje ranjenosti. Želimo, da so moški močni in trdni. In s tem jih same silimo v to, da se skrivajo in igrajo igro, ki jo družba podpira.

»Pomembno je, da si to, kar si in to je tudi najtežja stvar na svetu,« je delil z menoj za konec.

Ignoranca sebe; fizično, čustveno, seksualno, duhovno, te bo držala v temi glede resnice v tvojem življenju. Brez potrebne usmeritve in razumevanja, jadramo na morju ignorance, izgubljeni in pogosto utonemo brez poznavanje sebe. Več o tem zakaj ignoranca tako boli lahko prebereš v starem zapisu na blogu tukaj >>>

Pomanjkanje stika s seboj nas izčrpava, nas pušča prazne in neizpolnjene. In to velja tako za moške, kot za ženske.

Zato je tudi za žensko ključnega pomena, da spozna svojo ženskost in ženstvenost, oba aspekta in celotno paleto, raznolikost, ki jo nosi v svoji notranjosti.
Pogovor z njim se me je globoko dotaknil. Razkril mi je, kakšno bolečino v svoji notranjosti nosijo moški, ki jih tako rade opisujemo kot brezbrižne, egocentrične, zagledane vase. Pogosto pa so zelo globoko ranjeni in to skrivajo.

Vendar ni na ženski, da rešuje svojega moškega in mu dela terapijo.
Svojemu moškemu najbolj pomagaš, če si ti ta Ženska, za katero si se rodila, da si.
Edinstvena, enkratna, izjemna, neponovljiva Ti.

Da se zaveš, da nisi samo številka.
Ne, nisi številka.
Ženska si. Iz mesa in krvi.
In v tebi se skriva Darilo. Ga poznaš?

Kajti imaš ga, da ga podeliš z ljudmi in s svetom. In rada rečem, da je svetloba, ki jo imaš v sebi tista, s katero se dotakneš svojega moškega in ga navdihneš, da postane ta Moški, za katerega se je rodil, da je.
V sebi ima potencial. Ti ga lahko navdihneš, da ta potencial zaživi.
Navdihneš ga s tem, ko si ti ta Ženska, za katero si se rodila, da si.

Si zraven?

Vodnik k razumevanju moškega in možatosti  razkriva podrobnosti. Na voljo kot spletno druženje. Več najdeš na povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da Ti s svojo svetlobo pustiš sled.

poletiva

Taka si, kot tvoj oče…

… mi je rekel.

Zagotovo si že kdaj slišala kakšno primerjavo v tem stilu in veš, kaj to sproži v tvoji notranjosti.

»Samo delaš. Družina pri tebi ni na prvem mestu, ampak ti je posel bolj pomemben,« je nadaljeval.

Zabolelo me je, kot bi mi potisnil v srce ne le en nož, ampak toliko njih, da so dosegli čisto vsak kotiček srca.

Saj veš, kako se ti pred očmi zavrti film; skrbnost, kuhanje, oblačenje, pospravljanje, vožnja. Enostavno ni dovolj. Ne glede na to, kaj narediš nikoli ni dovolj.

In potem me je zadelo kot strela z jasnega, da itak nisem dobra mama.
Ker, če bi bila, potem …
Potem kaj!?

Nisem več slišala tega, kar je govoril. V moji notranjosti je vodstvo prevzel tisti notranji glas moje Perfekcionistke, ki mi je zrecitiral vse tiste dogodke, kjer nisem bila prisotna, ker sem imela stranko, seminar, ker sem delala.
In nihče ni tako glasen kot ona.
In nihče ne ve tako dobro, kam usmeriti kazalec, da mi pokaže, kako nepopolna sem.
Ubije me. V trenutku sem mrtva.

Barve v mojem življenju v trenutku izginejo in vitalnost odteče iz mojega telesa.
Ostane le še lupina, ko se po licih začnejo kotaliti krokodilje solze.
Vedno umrem. Pri živem telesu umrem.
Sivino napolni otopelost in tista obupna praznina. Ne obstajam.

Nimam dovoljenja, da obstajam, ker nisem dovolj dobra.

In temu sledi tisti notranji impulz boja. Ne bom se predala, ne bom kar otrpnila, nekaj moram narediti v zvezi s tem. Nekaj. Karkoli.
In eden od impulzov je boj za obstanek.
Dokazovanje, da zmorem.

Ko sama sebe ne vidiš, ne vidiš svoje vrednosti. Vedno znova se trudiš. In dokazuješ.
In ko si nevidna sama zase, čutiš notranjo šibkost, nemoč, čutiš, da si izven svojega centra.
Iščeš zunanjo potrditev. Iščeš nekoga, ki bi te videl. Sežeš v zunanji svet po potrditev.

Težava s sporočilom, da nisi dovolj je, da je zakodirano v tvoj živčni sistem in da verjameš, da je to tvoja resnica, čeprav je to resnica tvojih staršev, ki so jo ponotranjila.
Kot otrok se vedno znova obračaš k svojim staršem po potrditev, da si dovolj. In verjameš svojim staršem. Oni so tvoji velikani. Zakaj jim ne bi verjela?

Otrok se ne more zaščititi. Na starših je, da ga zaščitijo.

In ta glas starša, ponotranjimo. Postane glas tvoje Perfekcionistke, ki ti govori, da nisi dovolj dobra, lepa, pametna, uspešna. Da nikoli ne bo nič iz tebe. Da nisi vredna, da bi kdo poskrbel zate, ker si lena. Da te itak nihče ne mara.

To, česar po vsej verjetnosti ne veš, je, da se vsak otrok rodi s številnimi nepovezanimi živčnimi končiči v možganih, ki jih imenujemo nevroni. To, kar počnemo kot majhni otroci je, da ustvarjamo povezave med temi nepovezanimi nevroni. Tako se učimo.

Bolj, ko krepimo določene nevronske povezave, s ponavljanjem, močnejše so.
S ponavljanjem se učimo in namenoma krepimo želene živčne povezave.
To je sijajen sistem telesa, da se ni treba vedno znova učiti znanih stvari. Vendar se pojavi izziv, ko se v živčnem sistemu povežejo stvari, ki nam ne služijo.

Otrok se uči tako, da vidi sliko mačke in mu ob tem odrasli neštetokrat ponovijo, da je to mačka, tako možgani ustvarijo povezavo slike mačke z besedo mačka. Če pa je informacija napačna, npr. da ti ob sliki mačke vedno znova povedo, da gre za psa, pride do napačne povezave v možganih.

Če smo bili kot otroci ljubljeni in sprejeti takšni kot smo bili, smo se naučili, da smo ljubljeni in imamo v svojih živčnih povezavah to informacijo, da smo ljubezen.
Zaradi človeške narave in bolečin, ki so jih doživljali naši starši, pa so po vsej verjetnosti svoje pomanjkanje prenesli tudi na nas. Ljudje smo izjemno iznajdljivi in sporočila zbiramo skozi dejanja, zgled in zaključke potegnemo iz obnašanja ljudi okoli nas. Še posebej, ko smo majhni.

Tako so bile ustvarjene živčne povezave, ki po vsej verjetnosti še danes poganjajo tvoj notranji samogovor; tega ne znaš, ne zmoreš, nisi dovolj dobra, nisi ljubljena.

In to sporočilo, da nisi dovolj dobra, ni bilo vedno izgovorjeno. Pogosto dobimo tovrstno sporočilo skozi obračanje z očmi, težko tišino, globoke vzdihe, ki nam dajo vedeti, da je nekaj z nami hudo narobe. Tovrstna sporočila so del našega vsakdana in kot majhni otroci, se nismo znali zaščititi pred njimi. Enostavno sprejeli smo sporočila, jih vsrkali, kot gobe.

Dobra novica je, da lahko zaradi nevroplastičnosti naših možganov, svoje živčne povezave ustvarimo na novo.
Prvi korak je, da prepoznamo stare povezave, ki nam ne služijo več.
Temu pa sledi novo učenje, ki je vse prej kot enostavno. Od nas terja ponavljanje.
Tako, kot je otrok skozi ponavljanje ustvaril povezave v prvi fazi, jih lahko tudi odrasli. Vendar to terja ponavljanje, novo učenje, ki pa ne gre čez noč.

To je, kot bi ustvarjali nove avtoceste v svojih možganih. Energijo iz povezav, ki tečejo, moraš preusmeriti na kolovoze, ki jih ustvariš na novo. In potem s tem, ko vsak dan voziš po tem kolovozu, utrdiš cesto, jo razširiš. Z dnevnim osredotočanjem na nov kolovoz, ga sčasoma asfaltiraš, nato narediš dvopasovnico, pa štiripasovnico. Ves čas energijo iz starega tokokroga usmerjaš v novega s tem, ko mu namenjaš pozornost in vanj usmerjaš energijo.

Zato je tako, da stvari ne spremeniš čez noč.

Zato je v praksi tako, da te vedno znova okoliščine preizkusijo kje si in kako dobro so prevozne nove poti, pa tudi ali boš izbrala stare povezave ali namesto njih raje nove.

Zato govorim o tem, kako pomembne so dnevne prakse in to, da zavestno vedno znova, predvsem v situacijah, ki te izzovejo, izbiraš nove povezave v tvojem živčnem sistemu.

In to terja čas.
Terja budnost. Prisotnost, da opaziš, kaj se dogaja.
Terja prepoznavanje. Da ujameš ranjenost in jo zavestno presežeš s tem, ko izbereš novo zavezo, svoj novi dogovor.

In tega nikoli ni konec.
Tudi ko si mnenja, da si čez, te okoliščine, ljudje, ki so ti blizu, preverijo, kje si.

Danes to vem. In tudi, ko se oglasi moj nevidni otrok in takoj za njim moja Perfekcionistka, se hitro premikam skozi svojo notranjo čustveno pokrajino. Namesto dni, tednov in mesecev kujanja, zamer in bolečine, se znam v nekaj urah popolnoma pomiriti in v sebi izbrati to, kar želim izbrati.

In to želim za vsakogar, tudi zate. Kajti to je mesto iz katerega vznika svoboda, ljubezen, varnost.
Ko veš, da je vse v tebi in da si ti tista, ki izbira.

In res je, veliko delam. Vendar je družina še vedno na prvem mestu. Danes vem, da je bila tudi pri mojemu očetu, čeprav sem mu pogosto očitala to, da me je zapuščal, zaradi službe. Zdaj, ko poznam svoje notranje ranjenosti precej lažje pogledam od daleč in vidim širšo sliko. Danes vem, da sem v vsem tem času zmogla zelo pomembno stvar… Objeti sebe, sprejeti sebe, vzljubiti sebe. Celoto Sebe.

Če te zanima več, te vabim v program Objemi Sebe, kjer podelim, kako ustvariti nove notranje zaveze s seboj in vzljubiti sebe. Več najdeš na povezavi tukaj>>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

S svetlobo svoje ženske duše se želim dotakniti tvoje, da Ti s svojo svetlobo narediš pozitivno razliko v življenju svojega moškega in na svetu. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled.

darilo

Moški mora osrečiti žensko…

Je res ali je res!?

Številne ženske bodo temu pritrdile. In včasih sem bila ena izmed njih. Pravzaprav smo ženske ujete v mitu, ki pravi, da bi nas moški moral osrečiti, kar nas naredi še bolj nesrečne. Ženske imamo do moških izjemna pričakovanja, hkrati pa svojih potreb ne znamo skomunicirati in pričakujemo od moških, da bi pač morali vedeti, kaj potrebujemo.

Pričakovanja so žal največji ubijalec strasti in harmonije v odnosu.
Pričakovanja izhajajo iz naših notranjih ranjenosti, ki smo jih dobile v svojem otroštvu. V odličnem članku s pomenljivim naslovom Nerazrešeno otroštvo lahko boli do smrti (delila sem ga v FB skupini DivineFemme), režiser Metod Pevec pripoveduje: »On me je najbolj oblikoval, samo njemu sem vse verjel. Bil je eden redkih ljudi, ki me je v otroštvu opazil, bil pozoren do mene in me razumel. Starši tega niso znali, ves čas so bili v nekaj vpreženi. Ko pa sem prišel k njemu, me je posadil na koleno in me z iskrenim zanimanjem vprašal: »Kaj je novega?« In ko sem mu povedal, se je čudil: »Ali je to mogoče?« Jaz pa sem kar rastel od sreče.«

Če s strani svojih staršev nismo bile ugledane, bomo ljubezen in pozornost iskale zunaj sebe, največkrat v odnosih. Od partnerja pričakujemo, da nam bo dal to, kar potrebujemo in česar nam starši niso dali ali pa ni bilo dovolj. Od tukaj pričakovanja, ki oblikujejo partnerske odnose.

Vse prepogosto si vzamemo čudežnost življenja in ne opazimo blaginje vsega, kar nam je na voljo, zaradi pričakovanj, kako bi stvari morale biti. Ena tistih stvari, ki najbolj zaznamuje življenje sodobne ženske je kontrola in nadzor, ki ga izvajamo nad seboj in nad drugimi.

Ženske nadziramo ljudi in okoliščine v svojem življenju, kontroliramo ljudi, da se nam slučajno ne bi ponovile boleče izkušnje. Ob tem se žal ne zavedamo, da je ravno togost in rigidnost kontrole tisto, kar nas najbolj poškoduje. Pričakovanja ubijejo živost in vitalnost. Ustavijo pretok življenjske energije v našem telesu, ki ga čutimo in doživljamo kot užitek. Pričakovanja ti odvzamejo občutek svobode.

Ko si toga, ne moreš biti hkrati tudi fleksibilna in odprta. Zapreš se.

Ravno zaradi pomanjkanja odprtosti in sprejemljivosti ženske ne pritegnejo k sebi moškega, ki si ga želijo. Rada rečem, da je ženska tista, ki iz moškega izvabi najboljše ali pa najslabše.

Srce ženske mora biti odprto za pretok ljubezni, da bi izkušala ljubezen, strast in užitek, ki si jo želi.

Ob tem ženske še vedno čakamo na moške, da nam bodo vse to dali. Čakamo, da bodo okoliščine prave, da bomo to lahko živele. Čakamo na moške, da bomo potrdili našo vrednost. Ne zavedamo se, da dokler sama ne vidiš svoje vrednosti, ga ni človeka, ki bi ti jo lahko odslikal. Vsaka je sama odgovorna, da ugleda svojo edinstvenost, enkratnost in neponovljivost, svojo izjemnost, veličastnost in čarobnost, namesto, da čaka na zunanji svet, da bo to potrdil.

Ženske čakamo na moške, da bodo ugledali našo vrednost, ki je same ne vidimo.
In sploh ne gre za to, da je ne vidijo, ker jo. Samo nam ni všeč kako nam to povedo. Ne verjamemo jim.

Ženska energija je po naravi odprta in sijoča. Po svoji naravi je magnetično privlačna. Moške pritegne energija ženstvenosti, ta sijaj ženske in ne mladost, videz, telo ali lep obraz.

Ko ženska sije, se moški ob njej počuti kot Moški z veliko začetnico. Želi si poskrbeti za svojo žensko, jo osrečiti še bolj, saj njeno izžarevanje izjemno ceni.

Moški vstopi v odnos z žensko zaradi njene energije. Ženska moškega navdihne, da je boljši moški.

Vendar ne glede na to, kako je moški navdušen nad svojo žensko na začetku, je pogosto ženska tista, ki se spremeni, da bi ustregla in v tem izgubi stik s svojo resnično ženstvenostjo. Pri moškem to pusti slab priokus in tiste iskrice, tisti žar, ki je bil prisoten na začetku zbledi in sčasoma izgine.

Rada rečem, da je ženska tako kot lučka, ki s svojim sijem greje okolico. Pritegne veščo, kot je slikovito poimenoval moške moj dragi, in vešča ostane pri lučki dokler lučka sveti. Potem pa je od posamezne vešče odvisno koliko časa bo ta toplina zadostovala, da bo vztrajal in čakal, da bi se lučka prižgala nazaj.

Slab priokus moškega ima veliko opraviti s temeljnim čustvenim nivojem ženske ali z drugimi besedami, kje je tvoje srce večino časa?

Moški hitro oceni, ko nekaj časa preživi z žensko, ali si želi z njo preživeti preostanek življenja ali ne. Če moški njeno čustveno stanje dojema kot naporno, če se ob njej počuti grozno glede sebe, kar se pogosto zgodi, ko ji poskuša pomagati po svojih najboljših močeh, jo razvedriti in se ona na to ne odziva, ko mu ne pokaže, da jo je osrečil, pa tudi nobene hvaležnosti, radosti ali nagrade za to, ko se trudi in poskuša poskrbeti zanjo, bo moški obupal in odšel. Ne more si pomagati.

Prijatelj je z menoj delil, da je bil na predstavitvi tik pred novim letom, kjer so bile v dvorani v glavnem ženske, razen dveh moških. Ko je bil čas za komentarje in vprašanja je vstal in komentiral: »Sam nimam nič proti temu, da ženske delajo na svoji ženski moči in raziskujejo svojo ženskost. Bi si pa želel, da bi ženske, ob tej moči, ki jo pridobivajo, pokazale tudi spoštovanje do moškega, prijaznost in nežnost. To pogrešam.«

V dvorani je nastala tišina, potem pa je završalo kot v čebelnjaku. Ženske so ga skoraj odnesle ven iz dvorane in komentarjev v smislu kaj si dovoli in kdo on misli da je, pa ni bilo konca.

Ko sem pred leti sama podelila to idejo, da je pomembno, da smo ženske prijazne in spoštljive do moških, na predavanju, so ženske protestno začele zapuščati prostor. Na trenutke sem imela občutek, da bi najraje ven odnesle mene.

Včeraj je prijateljica z menoj delila svojo zgodbo, kako je bila pred novim letom na praznovanju v krogu žensk, kjer so se vse pritoževale čez moške in jih kritizirale, da so nesposobni in da z njimi nimajo kaj početi.

Sodobna ženska od moškega pričakuje, da jo bo osrečil, hkrati pa ga za nagrado kritizira in se pritožuje česa ni naredil in predava o tem, kako bi to moral narediti.

Vsak se zna zaljubiti. Malo pa je takšnih, ki znajo ljubezen negovati za vedno. To ni nekaj samo-po-sebi-umevnega. To je umetnost. Odnos ni domena moškega. Moški ne išče odnosa, moški išče svetlobo ženske. Ženska je tista, ki išče odnos.

Ni na moškemu ali komerkoli drugemu, da te prepozna, da vidi tvojo vrednost, da te potrdi.

Ti moraš prepoznati kdo si in kaj je tvoje Darilo, ki ga prinašaš na ta planet.

Zato je ključnega pomena, da veš kako negovati svojo svetlobo. Da veš kako negovati ljubezen. In začne se s teboj. Ti moraš poznati svojo dragocenost. Ti moraš poznati svojo vrednost kot Ženska. In na tebi je, da jo prepoznaš in aktiviraš v sebi, da bi jo lahko delila z ljudmi in s svetom.

V spletnem programu Neguj Žensko v Sebi govorim o tem, kako. Več najdeš na spletni povezavi tukaj >>>

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju svojega moškega.

DIVINE.SI

free

Sem, kjer želim biti…

… ali pa morda ne!?

Poslušala sem novo pesem Robbie Williamsa Love my Life, ki jo začne s tem, da je, kar je in konča s tem, da je tam, kjer želi biti.

Pa TI?
Si v svojem življenju tam, kjer si želiš biti?

Čutiš svojo lepoto, izjemnost, čudovitost, enkratnost, čarobnost?
Čutiš svojo moč kot Ženska?
Čutiš polnost, izpolnjenost?

Ljubiš svoje življenje?

Vse je v tebi. Vse ti je vedno na voljo. Ključno vprašanje je ali imaš dovolj energije na voljo da to v prvi vrsti prepoznaš, in ali si v drugi vrsti poveš resnico ter si priznaš, da to si. Tretji korak je, da to v sebi objameš in to zaživiš, tukaj in zdaj.

Zase vem, da sem kjer si želim biti. Tukaj sem. Ljubim življenje, ki ga živim.
Ljubim dejstvo, da delam pozitivno razliko v življenju tistih žensk, ki so izbrale, da jih vodim.
Osrečuje me dejstvo, da vem, kako poskrbeti zase, napolniti svoje rezervoarje, v svoji notranjosti čutiti polnost in izpolnjenost, s tem, kar JE.

Vstopamo v močan čas konec leta, ki nas sooči z vsem, kar nam ni uspelo, kar nismo naredile, za kar nam je zmanjkalo časa. Tukaj stojimo in imamo na izbiro dve možnosti; lahko se ukvarjamo s tem kar ni uspelo, kar bi si želele, da bi bilo, lahko poskušamo na novo narisati sliko novega leta na staro platno, predelati podrobnosti in spremeniti detajle. Lahko pa platno grundiramo na novo in ga pripravimo na novo sliko, ki jo z velikimi potezami naslikamo na čisto, belo platno.

In točno to imamo vsako leto priložnost narediti. Da zaključimo leto, se pomirimo z njim, spoznamo, da smo točno tam, kjer moramo biti.
In grundiramo platno, vzamemo svojo energijo nazaj, zaključimo nedokončane zadeve in narišemo svojo sliko na novo.

Zavestna kreacija leta je nekaj, kar me navdihuje vse od daljnega 1999, ko sem prvič zavestno vzela v roke čopič in potegnila poteze na svojem platnu. Že prej sem poizkusila marsikaj od vision boarda do afirmacij, potem pa sem skozi prakso dojela, da je ključnega pomena, da se povežem s svojim notranjim centrom, začutim stik s svojo žensko dušo in se prepustim ustvarjanju, ki je v sami Biti ženske.

Ženske ustvarjamo. Ustvarimo sveti prostor za kreacijo in stvari ustvarimo dobesedno iz nič.
Če pogledamo, kako nastaja novo bitje v telesu ženske lahko zaznamo čudežnost in mističnost tega, kako ženske porajamo stvari iz svoje notranjosti v zunanji svet.

Razlika je med nezavedno kreacijo in zavestno kreacijo, kajti pomembno je, da se zaveš mehanizmov, ki potekajo v ozadju kreacije.
In ker je to, kako stvari delujejo moje področje, kjer raziskujem in stvari dajem v prakso, preizkušam in spoznavam zakonitosti delovanja, vse tisto, kar odkrijem in spoznam delim na druženjih, ki jih oblikujem za ženske.

Kreacija leta je program, ki se je oblikoval vse od leta 1999 in v katerem sem združila vse svoje znanje, informacije o tem kako ustvariti sijajno leto na sijoče ženstveni način.

Začele bomo z ozadjem kreacije, s procesom ustvarjanja prostora za novo kreacijo, grundirale bomo svoje notranje platno in nato s pomembnimi potezami, ki vključujejo tako namero, kot naše štiri notranje zaveznice, nanašale barve občutkov. S pomočjo domišljije bomo ustvarile magnetično platno, ki nam bo služilo kot zemljevid, ki nas bo vodil skozi leto. Če se nam želiš pridružiti, več najdeš na spletni strani tukaj>>>

Želim ti izjemno kreacijo sijajnega leta 2017 :)

Ob tem pa te želim spomniti na to, da si točno tam, kjer si, ker si se do tukaj pripeljala sama. Če si zadovoljna, super. Če nisi pa je morda čas za to, da poskrbiš zase tudi tako, da pustiš nekomu, da ti pokaže pot.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu.
DIVINE.SI

skrivn1

Ženske v odnosu z moškim lažemo…

Vem, težka beseda; lažemo. Raje rečem, da sem neiskrena, v njej je manj ostrine.
Kar ne spremeni dejstva, da ženske lažemo, ker nočemo povzročati težav. Lažemo, ker hočemo moškega zaščititi pred neprijetnimi informacijami. Lažemo, ker želimo ustvariti dober vtis.

Neiskrenost se nam vedno znova maščuje, kajti v tistem trenutku, ko začnemo lagati ali skrivati stvari, se med partnerjema ustvari razdalja, kar lahko ogrozi odnos. Pomisli, kako blizu se počutiš z nekom, ki mu zaupaš in s katerim odkrito deliš svoje misli in občutke. In zdaj pomisli, kakšno razdaljo čutiš z osebo, pri kateri čutiš, da ni zaželeno ali sprejeto, da poveš kaj razmišljaš ali kako se počutiš.

O tem sem že pisala, kako sem svojemu možu rekla, da grem v trgovino samo pogledati eno stvar. Njegova ocena je bila, da mi bo vzelo 15 minut. V resnici se je to raztegnilo na 90 minut, ker nisem bila iskrena in sem nezavedno rekla, da gem nekaj pogledati in ne da grem po nakupih.

Zakaj? Nezavedno sem lagala, ker sem se hotela izogniti težavam.

Ker vem, da ne mara čakanja, sem zamolčala zanj pomemben podatek. In vsega skupaj se sploh nisem zavedala. Nisem ga hotela vznemirjati, posledica pa je bila precej bolj dramatična.

Tako je najin dogovor o radikalni iskrenosti, ki je v teoriji precej bolj romantičen kot v praksi, saj mu moj dragi pravi, da je brutalen, razkril nekaj, česar se prej sploh nisem zavedala.

Laganje je tema, ki se ji izogibam že od majhnega. Z resnico imam precej slabe izkušnje, saj je bila pri meni povezana z zavrnitvijo in izločenostjo. Caroline Myss pravi, da vsi otroci nekje pri 7 letih doživijo iniciacijski prehod, ko angeli varuhi predajo varstvo v roke individuumu posameznika. V tej izkušnji se oblikuje tvoj odnos z resnico in pogosto se tukaj občutek varnosti poveže z neresnico, zaradi česar je to, da poveš resnico lahko čisti teror. Če ne prej, nas partnerski odnos sooči z našim odnosom do resnice.

Ne da bi hotele, neprestano lažemo moškim.
Rečemo mu, da imamo hitro vprašanje, ki ni hitro vprašanje. Rečemo mu, da se moramo o nečem pogovoriti in da mu bo vzelo samo 10 minut in potem nam vzame 30 minut, da končno pridemo do bistva. Rečemo, da bomo samo nekaj pogledale in potem opravimo cel nakup, kar  traja precej dlje, kot je moški načrtoval.

Ženske mislimo, da so moški taki kot me, samo, da so videti drugače. Skratka poraščene ženke. Vendar to ni res. Moški se zelo zavedajo minevanja časa. Moški se zaveže temu času s teboj. Želi ti podariti njegovo nedeljeno pozornost. In ko mu rečeš, da potrebuješ 10 minut, da nekaj podeliš z njim in si pri 7 minuti še vedno globoko v detajlih, bistva pa ni na vidiku, moški postane nemiren in vse skupaj ga frustrira. In me ženske smo prepričane, da je nepozoren, ker mu ni mar in ker nas nima rad.

Pa ni res. Moškega frustrira, ker nismo iskrene z njim. Ker pri 10 minuti ugotovi, da to ne bo vzelo samo 10 minut in ker ne ve koliko časa bo moral sedeti s teboj. Moškega frustrira, ker kar naprej lažemo. In ob tem nam sploh ni žal. Pravzaprav nam sploh ni mar, da smo lagale.

V resnici se ne zavedamo, da smo lagale.

Ne glede na to, da vem, kako pomembna je jasna komunikacija z moškim, se mi še vedno zgodi, da pogrnem na celi črti.

Prosim ga za mnenje in rečem, da mi bo vzelo samo 5 minut, po 10 minutah pa sem še vedno pri opisovanju okoliščin in še nisem prišla do bistva.

Instinkt ženske je, da je natančna, z vsemi detajli, ki jih za to potrebuje. Naše življenje temelji na natančnosti. V vsaki ženski je preživetveni instinkt, ki je povezan z nabiralko. V svojih najstarejših možganih imaš to navodilo, ta instinkt, da moraš ob pravem času priti na natančno isto mesto, ali pa bo nekdo drug pobral zrele “jagode”. Kar lahko pomeni, da ne boš preživela. To se zelo lepo vidi takrat ko so razprodaje, če mi ne verjameš.

Vem, da se ti to zdajle morda zdi čisto pretirano, vendar je tvoje preživetje odvisno od podrobnosti. Če ti ne boš uspela po “jagode” na tisto določeno jaso, moraš biti sposobna nekomu razložiti v podrobnosti, kako bo našel grm užitnih “jagod” in jih bo prinesel domov, da ne boste umrli. Zaradi tega ženske podelimo ogromno število podrobnosti, kot da je naše življenje odvisno od podrobnosti.

Veš tisto, ko moža pošlješ v trgovino po konzervo paradižnikove mezge, ki mora biti prave blagovne znamke (užitne jagode) in ko domov pride s pelati neke xyz znamke, si nanj jezna, ker te ni poslušal kje v trgovini, na kateri polici bo našel prave “jagode” in je zdaj prišel domov z neužinimi ali celo strupenimi “jagodami”. Podrobnosti so za žensko življenjskega pomena. In moški tega ne razumejo.

Ženske si ne moremo pomagati. Ko želimo vprašati neko malenkost, se ujamemo v razlaganju podrobnosti, ki s tem vprašanjem nimajo nobene neposredne povezave. Ženske imamo velike težave s tem, da pridemo do bistva.

Težave imamo s tem, da povemo golo resnico.

Ker imamo težave s sortiranjem stvari, se v intimnem pogovoru z moškim vedno zapletemo, ker ne znamo biti konkretne. Znajdemo se v svojih plazilskih možganih, kjer se ukvarjamo s preživetjem in se ne zmoremo  držati obljube.

To je tudi največji razlog za težave v komunikaciji z moškimi, predvsem v partnerskih odnosih. Od moškega pričakujemo, da bo kot naša najboljša prijateljica sedel z nami in nas bo poslušal. In ko moški dobi steklen pogled in čutiš, da ni prisoten, to vzameš kot dokaz, da mu ni mar in te ne spoštuje. Vendar temu ni tako. Moški se izklopi zaradi tvoje nezmožnosti, da mu postaviš vprašanje brez podrobnosti in mu zaupaš, da te bo sam vprašal za potrebne detajle, ki bodo pripomogli k razumevanju celotne zgodbe.

Prvi korak je brez dvoma v tem, da se tega začnemo zavedati.

Drugi korak je, da si poveš resnico. Kakšen je tvoj način, kako si neiskrena? Kako lažeš sebi in zakaj?

Tretji korak je, da prepoznamo, kako zelo smo si različni in to damo v prakso. Moški so res drugačni in dokler ne prepoznamo razlike in spoštujemo razlike, imamo v odnosu težave.

V pogovoru z moškim je ključnega pomena, da veš kako mu postaviti vprašanje. In še bolj pomembno je, da mu daš na voljo prostor, da ti odgovori. Moški temu pravijo manevrski prostor.

In medtem, ko moški manevrira po svoji notranjosti je pomembno, da si tiho. In čakaš. Kar je pogosto za žensko izjemno mučenje, vsaj na začetku. Vendar je tvoja sposobnost, da dobiš od moškega to, kar potrebuješ odvisna od tvoje sposobnosti, da presežeš svoje notranje nelagodje ob tem, ko bi ga spodbudila ali postavila novo vprašanje.

Moja osebna izkušnja je, da je za izpolnjujoče partnerstvo pomembno dvoje; zelo dobro poznavanje sebe, za kar je potrebno veliko iskrenosti do sebe in zelo dobro poznavanje razlik med moško in žensko naravo.

V druženju Alkimija Ljubezni smo ravno odprle temo o radikalni iskrenosti. Več najdeš na povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja skozi svoje delo razkriva vrednost in dragocenost Ženske, da s svojim Darilom naredi pozitivno razliko v življenju moškega.
DIVINE.SI

par

Dovoli moškemu, da je tak, kot je.

Najina debata se je začela zelo nedolžno: »Veš, ženske se sploh ne zavedate, kako zakomplicirate življenje moškemu. Čisto konkretno; kupila si luči, ki imajo tako nenavadne žarnice, da nikoli ne vem, katero je potrebno kupiti in si me prisilila v to, da to delaš ti, ker enostavno ne vem kaj potrebujemo. In ko hočem popraviti steno, ne morem, ker imamo vsak prostor v drugi barvi in se ne znajdem kateri odtenek je za katero sobo. Prisilila si me v to, da čakam tebe in da si ti tista, ki mora poiskati pravo barvo, mi jo izročiti, da lahko naredim to, kar bi rad naredil.«

Obsedela sem z odprtimi usti. Ponovno mu je uspelo, da sem ostala brez teksta. In v glavi se mi je rolal film o kontroli, nadzoru, ki ga imamo ženske nad moškimi. Pogosto subtilno, vendar so mi zelo poznani tudi tisti, manj subtilni načini.

Ženske se pogosto obnašamo do moških kot da ne znajo šteti do pet. Bom govorila kar v ednini, ker mi je vse to še kako znano. In boleče. Od kar se zavedam razlik v naravi moškega in ženske, vidim kako pogosto smo ženske same sebi največja ovira, da ne živimo življenja kot si ga želimo in ne izkušamo ljubezni v odnosu, po kateri tako globoko hrepenimo.

Vem. Vem. Zelo bom ranljiva, ker je to še vedno področje velike bolečine v moji notranjosti. Boli me, ko vidim, kako poskušam nadzirati vse, kar počne moj dragi in mu ne pustim, da je to, kar je. Boli me, ko vidim, kako uživam v tem, da mora za vsako stvar vprašati mene. Boli me manipulacija, ki jo prepoznavam, ko ga pripravim do tega, da me mora prositi za stvari, ker sem mu jih onemogočila ali zakomplicirala. Hrepenim po tem, da vsega tega ne bi počela in hkrati vem, da si pogosto preprosto ne morem pomagati.

Dokler ne ozavestim, dokler ne prepoznam, dokler ne vidim, dokler nisem voljna slišati kaj počnem, mi še vedno zdrsne. Jaz se moram ujeti na delu in to ni enostavno. To od mene terja veeeeliko sočutja, veliko ljubezni do sebe, veliko srčnosti, da se ne kaznujem, da ne grem v napad sebe ali njega, da se ne umaknem, ne stisnem repa med noge in pobegnem, da se ne skrijem in ne dam glave v pesek kot noj, ter se delam, da nisem opazila, slišala, takrat, ko mi zdrsne.

Ja, ni enostavno, res ni.

In ob tem mi je vse govoričenje o tem, kako bi morale biti prijazne, ljubeče in pridne, bul shit. Tukaj moraš razumeti, da ko enkrat prebereš o stvareh in ti je vse jasno, s tem še nisi ničesar spremenila. Potrebno je stvari dati v prakso, da dejansko nehaš s tem, kar je bilo del tvojega vsakdana desetletja. Ja, drage moje, tukaj se žur šele začne, ker je potrebno ustvariti novo navado. In to je vse prej kot enostavno.

Če sem se v vseh teh letih naučila eno stvar je to, da ni v moji naravi, da sem lovka in osvajalka. Ok, čisto realno, znam biti tudi lovka in osvajalka, ampak ni mi všeč, kaj se zgodi z mojim moškim, če sem v tej vlogi v najinem odnosu.
Spoznala sem, da je moški po svoji naravi lovec in tisti, ki uživa v osvajanju. In jaz kot ženska sem tista, ki povabi, ki zapeljuje in ki z izžarevanjem ljubezen skozi odprto, pretočno telo navdihnem svojega moškega, da poskrbi zame, me razvaja in me obožuje.

Pomembno je, da dovolim svojemu moškemu, da je tak, kot je.

Izziv sodobne ženske, ki ga zelo dobro poznam tudi iz prve roke je, da preveč zlahka razdamo vse, kar imamo. S tem moškemu onemogočimo, da bi se potrudil za nas. Ženske predamo nagrado moškemu preden se je dirka čisto zares začela. Z drugimi besedami onemogočimo moškemu, da bi nas osvajal.

Moja težava je bila v tem, da sem dokazovala, da zmorem sama in da moškega ne potrebujem. To ima za posledico dve zelo boleči izkušnji; moški se dolgočasi in ženska je zagrenjena.

Moški v resnici ne marajo biti plen, ni jim všeč ta igra, da ženska lovi moškega. Ob tem se vedno znova spomnim fantov, ki sem jih poslušala, kako so se zgražali nad dekleti, ki se jim mečejo v naročje. Seveda to ne pomeni, da ne bodo izkoristili ponujenega.

Vendar zgolj spolna privlačnost ni razlog, da bi moški ostal v odnosu na dolgi rok. Ob tem se ženske pritožujemo, da so moški neobčutljivi prasci, ki izkoristijo to, kar je bilo ponujeno. Vendar, če smo zelo iskrene s seboj, zakaj ne bi izkoristil tega, kar ponujamo? Zanj je to zgolj fizična privlačnost in če je ženska za, moški ne čuti nobene dolžnosti, da bi se povezal tudi čustveno ali intelektualno. Pri ženski je zaradi anatomije zgodba zelo drugačna, kajti hormon oksitocin naredi svoje. Ampak o tem ne bom razglabljala na tem mestu.

Ženske v odnosu z moškimi menimo, da stvari dojemajo tako, kot jih dojemamo me same. Skratka mislimo, da so moški poraščene ženske. Pogosto zaradi nepoznavanja razlik v naši medsebojni naravi postanemo nepotrpežljive in moškemu ne damo prostora, manevrskega prostora, ki ga potrebuje, da gre v akcijo.

Ko moški v odnosu ni predvidljiv, ko se izogiba stikom, ko ne daje pobude, ženske začnemo razmišljati kako rešiti nastalo situacijo. Ko se moški v odnosu umakne, začne ženska razmišljati: »Kaj naj naredim?«

In gre v delovanje. Ker je treba nekaj narediti, ker je treba odnos rešiti, je res!?

Ok, tako sem se jaz lotila najinega odnosa, ko so bile težave. Kot projekta, ki ga bom rešila v x mesecih. Podala sem se na lov za načini, tehnikami, strategijami, ki delujejo. Postala sem lovka. In da ne pozabim, osvajalka.
Naravni instinkt ženske je da želi nekaj narediti, namesto da bi obsedela in opazovala, ko je ogroženo tisto, kar ji največ pomeni. Pozabila sem na svojo izvorno naravo zapeljivke, na svojo magnetično privlačnost in sijaj.

Zato te tokrat izzivam; Poglej kaj je tisto, kar te požene v lov, da postaneš lovka?

Kaj je tisto, kar te vodi v to, da začneš ti zasledovati svojega moškega, ga nadzirati, slediti vsak njegov korak v želji, da bi dosegla kar si želiš. Pa naj bo to, da obdržiš moškega ali dobiš moškega.

Ko greš na lov se tvoja energija spremeni. Ti se spremeniš, fizično. Tvoj obraz neha žareti. Si na misiji, kar te naredi napeto in trdo. Bodi pozorna ali vedno ti delaš korake, pišeš sporočila, kličeš, delaš načrte, ker te je strah, da če za to ne boš poskrbela ti, da boš ostala brez.

Veliko vode je preteklo, da sem resnično dojela, kaj pomeni umetnost povabila in kako ključnega pomena je za žensko, da zna moškega povabiti v njegovo možatost.

Ko moškega povabiš in poveš kaj lahko naredi zate, ter mu pustiš prostor, da to naredi zate s tem izraziš spoštovanje njega, takega kot je. Moški si želi biti ugledan in sprejet tak kot je. Ženske pa smo pogosto tiste, ki vidimo njegov potencial in si ustvarimo idealno podobo o tem kakšen je lahko, ob tem pa pogosto pozabimo na to, da moramo svojemu moškemu jasno povedati kaj si želimo, brez pričakovanj ali zahtev. Da ga znamo s svojo mehkobo in ženstvenostjo povabiti.
Moški potrebuje kvalitetne informacije, da te lahko osreči. Potrebuje prostor, da se ti umakneš in mu dovoliš, da nekaj naredi zate.

Dokler si ti v delovanju in reševanju, moški nima prostora, da bi lahko kaj naredil… zate.
Ti si tista, ki mu moraš jasno povedati kaj lahko naredi zate in mu dati na voljo prostor, da to naredi.
In to je umetnost. Ženska mora poznati sebe in ljubiti sebe kot bi si želela, da jo ljubi moški, da to umetnost daje v prakso. Zato vedno znova ponavljam… ti moraš postati ta ženska, ki ima odnos, kot si ga želiš.

Ti si tista, ki navdihne moškega, da poskrbi zate.

Če te zanima 5 napak, ki jih v odnosu z moškim delamo ženske se mi pridruži na brezplačnem predavanju, ki je na voljo tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si

reflection

Duša potrebuje intimnost

Thomas Moore, avtor knjige Nega duše pravi: “Intimnost se začne s teboj. Nič ti ne pomaga, če intimnost iščeš zunaj sebe, pri prijateljih, ljubimcih, družini, če izhajaš iz odtujenosti in ločenosti od sebe.”

Intimnost v svoji osnovi je občutek globoke povezanosti z drugo osebo, ko dopustiš, da je druga oseba vidi, ko sebe deliš z osebo na drugi strani. Tovrstna bližina poboža tvojo dušo. Biti ugledana in prepoznana v globini tvoje biti je hrepenenje tvoje duše.

Velika večina ljudi si želi intimnosti, te globoke dušne povezanosti in vendar se nam vedno znova izmika.
Zakaj?
Zakaj bi sabotirala nekaj, po čemer globoko hrepeniš?

Brez dvoma te nič ne osreči bolj, kot živost in ekstaza intimnosti. Hkrati pa je ni bolj strašljive stvari, kot je globoka povezanost. Ko si globoko povezana, si ranljiva, razgaljena si in to, česar te je strah, je, da se bodo razkrile stvari v tvojih globinah, ki jih hočeš skriti pred drugimi. Dejstvo je, da dokler nisi intimna in povezana s seboj, ne moreš izkusiti te dušne bližine, globoke povezanosti z drugimi.

Strah pred intimnostjo je v samem jedru strah pred izgubo. Pogosto smo takrat, ko smo čutile globoko povezanost z nekom, to osebo izgubile. Živo se spomnim, kako krivo sem se počutila, ko je umrl moj dedek. Bili smo na morju, ko je prišlo sporočilo, da je umrl. Leta sem verjela, da bi bilo vse drugače, da me ne bi zapustil, če ne bi jaz nekaj naredila drugače. Pa nisem vedela kaj. Otroci nimajo izkušenj in razumevanja, kot ga imajo odrasli. Pogosto nase prevzamejo stvari, ki jih ne morejo spremeniti.

Drug tak primer je kreganje staršev, ko je otrok prepričan, da se starša kregata zaradi njega, in poskuša narediti vse, kar je v njegovi moči, da bi se situacija spremenila. Tako postanemo pridne punčke, ki se za povezanost z nekom odrečemo delu sebe, izgubimo del sebe, ga skrijemo same pred seboj. Ko smo bile povezane s svojimi starši ali skrbniki in smo čutile zavrnitev, izdajo, jezo, sojenje, kritiko ali zapuščenost, smo ob tem izgubile nekaj, kar je bilo zelo dragoceno.

In če je bila oseba na drugi strani tiranska, če je nadzirala, zatirala in dušila tvojo edinstvenost, si se zavoljo povezave odrekla delu sebe, da bi dobila odobravanje, potrditev. V svoji notranjosti veš, da so vsi trije načini povzročili izgubo, zato te je strah intimnosti.

Da bi pozdravila svoj strah pred intimnostjo, se je potrebno spustiti v svoje lastne globine.

Kot otrok si se naučila, skozi zgled svojih staršev, kako ravnati s seboj. Ponotranjila si to, kako so se starši obnašali do tebe in tako še danes zapuščaš sebe, zavračaš sebe, zlorabljaš sebe, izdajaš sebe in se ločuješ od sebe, če nisi imela zdravega, ljubečega zgleda, kako upravljati s svojimi čustvi, ko si zavrnjena ali zatrta s strani avtoritet v svojem življenju. Vendar ni nikoli prepozno, da se to naučiš.

Kot odrasla ženska se lahko postaviš zase, poskrbiš zase in postaviš meje zatiranju. Lahko okrepiš sebe in lahko zavestno izbereš, da odideš iz odnosa, kjer izgubljaš sebe. Vendar je potrebno, da bi to lahko dala v prakso prepoznati, da imaš v sebi sposobnost, da lahko prebrodiš izgubo ljubljene osebe, brez da ob tem izgubiš sebe.

Strah pred intimnostjo vznika iz naših otroških ranjenosti. In kot odrasli se, če nismo pozdravili tega dela v sebi, še vedno odzivamo iz teh istih mehanizmov.

Prvi korak je brez dvoma povezan s tem, da prevzameš polno odgovornost za svoje življenje in da nehaš svojo moč dajati v roke ljudem okoli sebe v upanju, da te bodo rešili, da bodo poskrbeli zate na način, ki ga pričakuješ od njih. Pogosto nadzorujemo ljudi odnosih skozi kritiziranje, pritoževanje, jezne izbruhe, perfekcionizem ali dramo. Skozi svoje obrambne mehanizme jih skušamo pripraviti do tega, da bi nam namenili ljubezen. Tukaj je potrebno biti zelo iskrena s seboj – si voljna prevzeti 100% odgovornost za to, kar čutiš? Če je odgovor ja, potem si pripravljena, da stopiš v proces spoznavanja svojega notranjega otroka. Če je odgovor ne, potem je modro, da raziščeš, kaj te drži nazaj, da nisi pripravljena prevzeti odgovornosti zase in za svoje življenje.

Drugi korak je, da se odpreš ljubezni in si se voljna učiti, kako ljubiti sebe. Tvoj ranjeni jaz verjame, da če opustiš nadzor nad tem, da dobiš s strani drugih to, kar potrebuješ, da boš ostala sama, osamljena. Dokler nisi voljna, da se odpreš ljubezni, ne moreš prepoznati, da to, da si dovolj močna, da brezpogojno ljubiš, pomeni, da si dovolj močna, da izgubiš ljubezen in preživiš.

Tretji korak je objemanje sebe, vseh aspektov sebe, tako ranjenih delov, kot izvornih delov sebe. Pomembno je, da sprejmeš sebe z ljubeznijo. To povezovanje postane način življenja. Dnevna praksa je povezovanje s svojo notranjostjo in objemanje sebe, v vseh odtenkih, vseh notah, vseh okusih.

Kako razviješ ta ljubeči odrasli del v sebi, ki ve, brez kančka dvoma, da si sposobna preživeti izgubo, zavrnitev, zapuščenost, zavrnjenost, ločenost?
Skozi vzpostavljanje novega odnosa v svoji notranjosti, s tem, da poskrbiš za svoj ranjeni del, ga prepoznaš, ga priznaš, mu nameniš ljubečo pozornost in ga sprejmeš.

Pomembno je, da se naučiš ljubiti sebe, vse dele sebe. Vsak trenutek imaš na voljo izbiro, ali ljubiš sebe ali pa se izogibaš sebi. Ko izbereš namero, da vzljubiš sebe, to odpre tvoje srce. Vsem zatiranim, ranjenim delom v tebi da vedeti, da si jih voljna sprejeti in zato pridejo na površje, se pokažejo skozi dnevne situacije.

Iskrenost do sebe je edina pot skozi vse ranjene dele tebe, ki pridejo na površje, po ljubezen.

Zato je ključnega pomena, da imaš na voljo orodje, kako se z njimi srečaš, jih objameš, saj se jih pogosto ustrašimo in se jim poskušamo izogniti. Želimo zaščititi sebe pred bolečino, pred strahom in s tem, ko ščitimo sebe, se izognemo prevzemanju odgovornosti za svoje občutke. Dejstvo je, da katero koli aktivnost, substanco, odnos lahko uporabiš kot ščit pred bolečino.

Zato je iskrenost tako ključnega pomena, kajti povedati si moraš resnico; ali meditacijo, branje knjig, poslušanje predavanj uporabljaš kot zaščito pred tvojo bolečino, da se izogneš prevzemanju odgovornosti za svoja občutke, ali je meditacija način za povezovanje s tvojo dušo.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objavljeno na spletni strani www.svetloba.si

pogum

Pogumna nisi takrat, ko te ni strah…

Odprla sem majhno zlato kuverto in iz nje vzela umetelno zložen tanek papir. Bilo je, kot bi pred seboj razgrnila zgodbo svojega srca. Majhen košček je v sestavljanki življenja padel na svoje mesto, ko sem med vrsticami prebrala: »Srčnost poglabljanja v lastne globine te vodi, da ustvarjaš sveti prostor za druge. Hvala, da si pogumna, da se drzno spuščaš  v globine in da sem lahko ob tebi to, kar sem. Hvala, da si mi odprla oči za dragocene dragulje, ki jih nosim v sebi. Vedno zaupaj svoji dragocenosti in bodi kar si. Rada te imam.«

Nisi pogumna takrat, ko te ni strah. Strah ti razkrije, kje so deli tebe, ki se jim izogibaš in se nočeš spogledati z njimi.  
V tem spogledovanju potrebujemo tisto srčno neustrašnost, da stopimo onkraj znanega, smo radovedne, raziskujemo in odkrivamo sebe. Srčnost je zavestna izbira, je preseganje same sebe, kljub strahu.

Ob tem vedno znova opažam, da nam v sodobnem svetu kronično primanjkuje poguma, ki se poraja v globini tvojega bitja in ki se izraža skozi pomirjenost s seboj in s svetom.

Pozabile smo na srčnost, ki je ukoreninjena v duši, ki ti daje občutek zaupanja vase, in tudi spoštovanja do sebe in do drugih. Predvsem pa nam primanjkuje najpomembnejšega med vsemi vrstami poguma – pogum za soočenje s samo seboj, da bi se bolje spoznala, da bi razlikovala med vrlinami in pomanjkljivostmi, vzpodbujala prve in izkoreninila druge.

Primanjkuje nam poguma, da bi bila to, kar si. Da bi lahko zavrgla lažne maske in sprejela sebe točno tako, kot si. Pogum, da bi sledila svojemu navdihu in ustvarila življenje, pozitivno delovanje, ki pelje k tistemu, o čemer sanjaš, da je dobro zate in za svet.

Vedno znova razlagam ženskam, ki mi vzhičene razlagajo, da so se končno odločile in zavezale temu, da bodo v življenju v polnosti zaživele samo sebe, da je to super, vendar je to šele prvi korak. To je izbira, ki jo moraš ponavljati vedno znova.

Življenje te bo izzvalo, ali je tvoja izbira resnična in ali boš srčno stala sama za seboj, vsak trenutek.

Življenje ti bo poslalo ljudi in ustvarilo situacije, kjer bo na prvi pogled videti, da je udobje znanega rešitev za neudobje premikanja v neznano. Sama sebe boš preizkusila, ali boš ostala zvesta svoji zavezi, svoji novi izbiri, ali se boš raje vrnila v stare rutine in navade.

Najtežja stvar v življenju je slediti sebi in ostati zvesta sama sebi takrat, ko imaš občutek, da nihče ne verjame vate.

Vendar se pogumna ženska ne naslanja na odobravanje večine, zanjo v vsakem primeru njena lastna vest predstavlja večino.

Dr. Jože Ramovš je nekje zapisal: “Stara beseda srčnost dobesedno pravi, da je treba “imeti srce”. Srce, ki se ob ovirah ne ustraši, pa tudi človeško srce, ki zmore kljub oviram uresničiti vrednote, ne da bi pri tem strlo druga srca.”

Iz tega kriterija izhaja, da je pogum temeljna lastnost iskalke modrosti, tiste, ki potrebuje to posebno moč za odpiranje poti navznoter in navzven. Kako lahko odkrivaš svet in njegove zakonitosti brez poguma? Kako lahko brez poguma prestaneš preizkušnje, ki ti jih prinaša obstoj? Kako lahko presežeš samo sebe brez poguma?

Tokratni cikel dnevnih praks je posvečen razvijanju poguma v sebi, da ga lahko vsakodnevno damo v akcijo in ga prepoznamo kot vrlino. Da pogum uporabljamo v vseh okoliščinah, ki jih prinaša življenje, bodisi v raziskovanju svoje notranje čustvene pokrajine bodisi v odnosih z drugimi človeškimi bitji.

Moč poguma bomo začele v sebi krepiti na polno luno 16.9.2016.
Si zraven?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

hands

Bližnjica

Saj vem, v razcvetu bližnjice ne obstajajo.

Vendar iz lastnih izkušenje vem, kako pomembna je izkušnja nekoga, ki je prehodil pot pred teboj in je voljan podeliti svojo izkušnjo.
Nihče ne more ničesar narediti namesto tebe, lahko ti je navdih in zgled, da se da narediti, kar bi naredila ti.

DivineFemme Akademija je moja bližnjica, ki ti jo lahko ponudim. In vem, kako je slišati, ko nekomu ponudiš 9 mesečni program kot bližnjico, ki to ni.

Trdno verjamem v dejstvo, da rast zaradi katere smo tukaj, ni šprint. To ni stvar ene delavnice, enega seminarja ali enega vikenda. Verjemi, veliko jih imam za seboj. in spoznala sem, da je najbolj zdravilna stvar, ki si jo ženske lahko podarimo, žensko druženje. Ko sedimo druga z drugo, druga ob drugi in delimo svoje zgodbe.

DivineFemme Akademija je zrasla iz vizije, da ženske lahko spremenimo svet, da lahko rodimo novo dobo, vendar vem, da v tem ni čisto nič romantičnega. Neudobno je in neprijetno, sitno in občasno nevzdržno, boleče je kot porod in če te svoje izkušnje, tega, kar se ti dogaja ne moreš z nikomer deliti, imaš občutek, da se ti meša in zato raje zdrsneš nazaj v znano udobje, v stare navade in rutine, v stare načine delovanja, ker je neznano enostavno preveč naporno. In vem o čem govorim, kajti dnevno smo izzvane v tem, da bi bilo lažje, če bi odnehale. In zato sem oblikovala sveto posodo, devet mesecev druženja, podpore, soustvarjanja.

Na klicu sem prejela vprašanje zakaj 9 mesecev?

Dejstvo je, da smo ženske bitja procesov in ne projektov. In vsak proces potrebuje čas. Ko vstopimo v proces preobrazbe, je prvo druženje naša zaveza sebi. Spomni nas na to, da smo same odgovorne za svoje življenje. Proces opolnomočenja je povezan s tem, da stopimo v polno moč svoje duše. In ker smo veliko svojega življenja preživele v razprševanju energije, je sveti prostor pomemben, da bi postale Priča sama sebi in da bi vzela svojo moč nazaj.

Ko sem oblikovala DivineFemme Akademijo sem tematiko razdelila v štiri module, ki povzemajo štiri naravne aspekte ženske moči, ki jih moramo ženske utelesiti; odpiranje, sprejemanje, gnezdenje oziroma negovanje v svoji sveti posodi in rojevanje. Gre za štiri naravne aspekte kreacije, ki vodijo v ustvarjanje novega življenja.

Ko sem raziskovala proces rojstva, sem spoznala, da je razdeljen na 3 mesečna obdobja. V prvem trimesečju mati preden sploh pride do oploditve pripravlja sveti prostor zato, da se oploditev sploh lahko zgodi. Sledi najbolj ranljivo trimesečje, kjer mora najprej sprejeti seme in biti priča procesu oploditve, ter nato negovati skupek celic, ki se razvija, da se lahko ugnezdi. Sledi ugnezditev in faza negovanja novo nastajajočega bitja in zadnje trimesečje je povezano z rojstvom.

Ženska se mora najprej odpreti, da bi seme lahko sprejela, da bi lahko prišlo do oploditve, narediti mora prostor, da bi se nekaj novega lahko rodilo. Nato mora znati ustvariti svojo notranjo posodo in oplojeno jajčece zadržati v tej posodi, da bi se lahko oblikovalo bitje in na koncu mora priti do rojstva tega novega življenja. In tako se bomo tudi me premikale skozi prebujanje ženstvenosti, kjer se bomo mojstrile v sprejemanju, nato je utelešanje ženstvenosti povezano z mojstrenjem utelešanja v telesu in negovanjem svoje svete posode, kajti posoda, ki pušča ne more zadržati življenja v sebi.

DivineFemme Akademija ti drži prostor,  je “kotel”, je sveti prostor v katerem si devet mesecev.

Drži te  in te vodi skozi prehod na ljubeč način in vendar te z jasnostjo in odločnostjo vodi direktno skozi. Kajti iz izkušenj vem kako pomembno je, da se premikaš skozi in se ne zatakneš na poti.

Program je zasnovan tako, da živiš svoje življenje, na polno, brez potrebe po tem, da se skrivaš, umikaš in životariš, kajti že od prvega srečanja naprej te vodim v globine sebe. Gre za izkustveno popotovanje za tiste ženske, ki se nahajajo na prehodu in imajo občutek, da se ne znajdejo, ki se trudijo obdržati koščke življenja skupaj. Za ženske, ki čutijo preplavljenost in nemoč, občutek da nič ni dovolj, za tiste, ki se razdajajo in ugajajo, da bi obdržale iluzijo sreče v svojem življenju.

Prehodi so boleči in so polni izzivov in če skoznje potuješ sama je potovanje precej bolj naporno, kot če imaš podporo skupine. In svoje življenje sem posvetila temu, da ženskam na prehodu podam roko in ustvarim sveti prostor v katerem se proces alkemije odvija za vse v skupini.

In seveda se lahko skozi ta proces premikaš sama, to je bila tudi moja osebna izkušnja. Bila sem sama v svojem premiku iz zunanjega sveta v svoj notranji svet, sama v iskanju sebe, soočena z obveznostmi mame, žene, poslovne ženske, in z notranjim obupom razpadanja življenja kot sem ga poznala.

Leta 2009 je serija “bomb Resnice” porušila moje življenje, kot sem ga poznala in živela, do temeljev. Preobrazba gosenice v metulja me je vodila skozi štiri prepoznavne korake preobrazbe, ki sem jih združila v procesu Razcveta. Gre za proces skozi katerega potuje čisto vsaka ženska v svojem življenju.

1. Najprej sem morala sprejeti, kje se nahajam in ustvariti sveto posodo, ki me je držala v procesu alkemične preobrazbe. Soočiti sem se morala z razpadom življenja kot sem ga poznala. In pogledati Resnici v oči. Prvi korak v procesu Razcveta je, da naredimo prostor za novo.

2. Temu je sledilo soočanje z dejstvom, da ne vem kdo sem in odpiranje resnici ter sprejemanje odgovornosti – vsi odgovori so v meni. To je bilo spuščanje v globine. Drugi korak v procesu Razcveta je sprejemanje tega, kar je.

3. Sledilo je obdobje, ko sem bila v kokonu, ko sem šla skozi proces notranje alkimije in spoznavanje kdo sem, zakaj sem tukaj, kaj je moje unikatno, edinstveno darilo, ki ga imam, da ga delim z ljudmi in s svetom. Tretji korak v Razcvetu je gnezdenje in negovanje sebe.

4. In temu je sledilo rojstvo same sebe, svojega metulja. Razcvet je dejanje ljubezni, odpiranja, izražanja in povezanosti. V živosti, širjenju, odpiranju, božansko izkuša svojo lastno božanskost. Četrti korak v Razcvetu je predaja rojstvu “nove” Sebe.

Tvoj razcvet je popolnoma drugačen od mojega in zgodil se bo ob natanko pravem času. Vse kar moraš storiti je, da si greš s poti in dopustiš naravi, da opravi svojo sveto nalogo, da bi se lahko razcvetela.

Razcvet ženske te vodi, da se odpreš in svoje Darilo deliš s svetom.

Jaz sem šla skozi svoj proces, kot sem vedela in znala. Učila sem se na poti, delala napake, brcala in se upirala in za svoj prehod porabila pet let svojega življenja. Zdaj vem, da to lahko narediš precej hitreje, če imaš na voljo ustrezna orodja, sveti prostor v katerem si lahko to kdor si, da prisluhneš sebi, se potapljaš vase in skupino žensk, ki te na tvoji poti brezpogojno podpira, brez tekmovalnosti, brez metanja polen pod noge, brez ljubosumja in ostale navlake. Skupnost, podpora in srčnost tistih, ki potujejo s teboj so nenadomestljivi.

In danes vem, da bi svoj proces zelo skrajšala, če bi vse to imela, ko sem v svoj proces prehoda vstopala sama. In zato želim vse to ponuditi in deliti s tistimi ženskami, ki so pripravljene “roditi Novo Sebe” in zaživeti svoje življenje na polno.

Vsako druženje je Darilo sebi. Vsako druženje je priložnost za negovanje sebe. In negovanje sebe ni delovanje. Negovanje sebe ni šprint. Negovanje sebe je opazovanje sebe, je poslušanje v svoji notranjosti. Umiriti se moraš in prisluhniti temu, kar se premika v tvoji notranjosti. Zato je potrebna upočasnitev.

Ko si del skupnosti, del sestrstva, ki ga ustvarimo je to kot posoda, ki te drži v procesih soočanja s seboj in s svetom. Takrat, ko se skregaš z ljubimi, takrat, ko imaš občutek, da si padla na celi črti, so ti na voljo vodene prakse in tvoje sestre, s katerimi se lahko družiš, se slišiš z njimi ali se povežeš z nami in deliš to, kar izkušaš v posebni FB skupini.

Čustveno prebujenje je proces…

Moja osebna izkušnja čustvenega prebujenja mi je razkrila, kako pomembno je druženje v ženski družbi. Ko te je sram, ko si ranjena, prizadeta, žalostna je izjemno pomembno, da si upaš seči ven iz sebe in izraziti to, kar doživljaš. Prevzeti moraš polno odgovornost za svoj proces in dojeti, da le ti sama lahko osrečiš samo sebe.

DivineFemme Akademijo sem oblikovala, ko sem dojela, da nam tega nihče ne more dati, da je to nekaj, kar moramo prepoznati v sebi. Prvi del Prebujanje ženstvenosti nas sooči z našo udomačenostjo in s tem kako smo bile udomačene v uslužnost in ugajanje. Pogledale bomo, kako osvoboditi svojega notranjega otroka in postati starš svojemu notranjemu otroku. Drugi del Utelešanja ženstvenosti posvetimo spoznavanju sebe in to vseh aspektov svoje Biti ter utelešanju, čutenju sebe v vseh delih sebe. Pomembno je, da začutiš sebe, da si dopustiš in začutiš svet okoli sebe skozi vse svoje čute in teh ni le pet.

Porajanje Sebe v svet je proces, ki se odvija v 9 mesecih, ki jih podarimo sebi.

Vse to te pripravi na drugi del DivineFemme Akademije, kjer je v ospredju umetnost ženstvenosti. Umetnosti ženstvenosti je moj najljubši del akademije, saj žensko uči, kako biti sprejemljiva brez potrebe po kontroliranju in nadziranju drugih, ter kako osvoboditi svojo ljubimko njenih ranjenosti. Osvoboditi moramo užitek, ki leži skrit v naših globinah, da bi resnično lahko postale sočne, čutne, mehke in sijoče ženstvene. Šele takrat smo resnično pripravljene, da v roke dobimo zemljevid po moškem svetu, ki razkriva, kako sebe podeliti z moškim, da ga navdihneš in iz njega potegneš najboljše.

Akademija je sestavljena iz 20 srečanj, ki se odvijejo v 9 mesecih, skozi katera potujemo vedno globlje vase in odkrivamo svojo ženstvenost ter postajamo Ženske z velikim Ž. To je popotovanje vase, spoznavanje sebe, objemanje vseh delov sebe, ki jih na poti spoznavaš. In to je tisto, kar je moja strast, moj navdih in tista dragocenost, ki je kot redek dragulj, ki ga imaš priložnost pogledati od blizu.

In številne ženske mi rečejo, da je to, da si v družbi žensk, ki ne sodijo ali kritizirajo kot balzam za njihovo žensko dušo. To je tisto, kar sem želela ustvariti – sveto mesto, kjer ženska lahko vzpostavi stik s seboj, s svojim pristnim Jazom, sebe postavi na prvo mesto in brez občutkov krivde ali sramu neguje sebe.

Si zraven?

Več informacij najdeš na spletni povezavi DivineFemme Akademije.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja pomaga srčni ženski, ki si želi izpolnjujoče ljubezensko življenje in je v rutini vsakdana izgubila svoj sijaj in radost do življenja. Več najdeš na www.divine.si