Avatar photo

About Taja

Posts by Taja:

Kaj ima ljubezen s tem?

0 Comments

Včasih, ko spremljam sodobno partnersko sceno imam občutek, kot da sem iz kamene dobe.

Ja, še vedno verjamem, da si lahko z enim partnerjem celo življenje. Vendar ob tem razumem tudi, da moraš razumeti kaj se v odnosu dogaja in kako greš v resnici skozi različne faze v odnosu, ki sem jih opisala v članku tukaj
Tokrat pa se bom poglobila še v eno pogosto zelo napačno razumljeno temo in to je razlika med poželenjem, privlačnostjo in globoko povezanostjo.

Dr. Helen Fisher, antropologinja na univerzi Rutgers je tista, ki raziskuje vplive hormonov na to ali smo v odnosu zaradi medsebojnega poželenja, ki je povezan s hormonoma Estrogenom pri ženski in Testosteronom pri moškem, zaradi privlačnosti, kjer igro prevzameta Dopamin in Seratonin ali pa gre za globoko povezanost, ki temelji na Oksitocinu pri ženski in Vazopresinu pri moškem.

Morda razmišljaš na enak način, kot sem razmišljala sama, ko sem do podobnih informacij prišla prvič (to je bilo leta 2007). Zdelo se mi je zdelo pod kritiko, da bi kemija imela karkoli z ljubeznijo. Vendar sem vseeno pogledala malo bolj v globino. In to kar me je presenetilo je, da se je na daljši rok stvar izkazala za resnično. Prepričalo me je opazovanje parov v moji neposredni okolici in primerjanje raziskav do katerih sem imela dostop z realnostjo tam zunaj.

Poželenje poganja želja po spolnem zadovoljstvu. Evolucijsko gledano gre za potrebo po razmnoževanju. Skozi reprodukcijo se tvoji geni ohranijo in s tem prispevaš k nadaljevanju vrste.

Ja vem, kako se to sliši. Vendar je dejstvo, da je ta instinkt po preživetju del vsakega bitja. Vprašanje je ali ga zmoreš preseči v sebi.

V tej prvi fazi, ki poganja odnose je v ospredju hipotalamus v tvojih možganih, ki uravnava proizvodnjo testosterona v modah pri moškem in estrogena v jajčnikih pri ženski. Rade se delamo, da smo prefine za tovrstno animalistično željo po seksu, vendar se pri ženski v času ovulacije vedno pokaže, kako močno vlogo igrajo ravno hormoni.

Privlačnost, ki vodi v zaljubljenost, vodi drugačen hormonski koktejl.

Poželenje je seveda vključeno tudi v igro privlačnosti, vendar se eno lahko zgodi tudi mimo druge. Privlačnost je povezana s centri za nagrado v možganih. To je tudi eden od razlogov, zakaj so običajno prvi tedni ali meseci v odnosu tako evforični.

Dopamin je v tej igri nagrade najpomembnejši igralec. Takrat, ko si v pričakovanju nagrade in se počutiš odlično, tvoj hipotalamus izloča dopamin. Preživljanje časa z ljubljeno osebo ali seks dviguje nivo dopamina in norepinefrina. Ta kombinacija povzroča visok nivo energije, evforičnost, ki lahko vodi v izgubo apetita ali nespečnost, ki pogosto spremljajo fazo zaljubljenosti.

Norepinefrin, ki je bolj znan kot noradrenalin ima veliko vlogo v preživetvenih mehanizmih boja, bega in zamrznitve, ki te vodijo v stres. Raziskave z zaljubljenimi pari so pokazale, da se centri za nagrado v možganih močno prižigajo, ko jim pokažejo sliko osebe v katero so zaljubljeni. Za razliko od tega, če jim pokažejo sliko nekoga, do katerega so nevtralni.

Dopamin je glavni igralec tudi v odvisnostih, zato ne preseneča, da je zaljubljenost kot odvisnost. Preveč dopamina v odnosu vodi v nezdravo čustveno odvisnost od partnerja.

Privlačnost je povezana tudi s serotoninom, ki skupaj z dopaminom poskrbi za občutek sreče in vzhičenosti. Za zaljubljenost je v veliki meri kriv ravno serotonin. Ta hormon spreminja način razmišljanja in povzroča, da neprestano razmišljaš o ljubljeni osebi.

Tudi zato pravijo, da je zaljubljenost čas slepe ljubezni, saj takrat zlahka spregledaš partnerjeve napake. Povečano količino seratonina imajo tudi ljudje z obsesivno kompulzivno motnjo, zato ne preseneča, da zaljubljenci hodijo tako zasanjano po svetu.

Evolucijsko gledano naj bi seratonin zagotovil, da partnerja čutita privlačnost dovolj dolgo, da pride do spolnosti. Nekje po prvem letu se stopnja serotonina po prvi zaljubljenosti spet normalizira in začneš razmišljati s svojo glavo. Zato se ob koncu zaljubljenosti dejansko »strezneš«. Pogosto se toleranca zniža in začnejo te motiti že najmanjše stvari pri partnerju. Če nisi dovolj zrel za zvezo (in posledično za postavljanje kompromisov v zvezi) in če s spolnostjo ni vzpostavljena dovolj trdna veza z oksitocinom, je velika verjetnost da bo zveza po tem času razpadla.

Povezanost pa je ključnega pomena v dolgotrajnem odnosu.

Če sta tako poželenje kot privlačnost ključna igralca v romantičnih zapletih, je globoka povezanost temelj za prijateljstvo, starševstvo in partnerstvo. Glavna igralca na hormonskem parketu pa sta oksitocin in vazopresin.

Oksitocin pogosto imenujejo kar hormon cartanja. Oksitocin prav tako proizvaja hipotalamus. V velikih količinah pa ga izločaš med orgazmom, dojenjem in porodom. Kar je brez dvoma videti kot nenavadna kombinacija aktivnosti.
Oksitocin poskrbi za povezanost. Oksitocin je tudi hormon, ki je povezan s sočutjem, negovanjem in zaupanjem. Oksitocin je hormon, ki je potreben, da ženska ustvari Dom.

Zanimivo je dejstvo, da je hormon oksitocin ključnega pomena za žensko in njeno potrebo po povezanosti, ki je kot kisik, ki ga diha. Oksitocin so poimenovali tudi hormon ljubezni in igra izjemno pomembno vlogo v povezovanju mame z otrokom.

Čustvena povezanost je za žensko preživetvenega pomena.
Na drugi strani pa je Vazopresin hormon, ki pri moškemu poskrbi za željo, da bi poskrbel in zaščitil svojo družico ali družino.

Moški lahko začuti ljubezen do ženske le, če se mu ta odpre in ga sprejme. Tako se on počuti junak, kajti hormonski koktajl na moški strani je pogosto začinjen z vazopresinom, hormonom zaščite, ki poskrbi za to, da moški želi poskrbeti za svojo žensko in jo zaščititi. Dopamin kot hormon nagrade pa poskrbi zato, da moški ženski ostane zvest.

Vendar tega ne moreš izsiliti. Niti zmanipulirati. V prvi vrsti moraš poznati sebe in svoje notranje mehanizme, da se počutiš varno in se odpreš temu, kar lahko izkusiš.

Kaj ima torej ljubezen s tem?

Ko je v tvojem telesu dovolj oksitocina, čutiš stanje povezanosti in brezpogojne ljubezni. Da bi to čutila v sebi je pomembno negovati svoje telo, da je v tvoji notranji posodi dovolj goriva, beri oksitocina.

Oksitocin se v ženski proizvaja vedno, ko uživa v stvareh, ki jih počne in ko aktivira svoj ženski energijski sistem. Oksitocin je ključnega pomena za tvoj sijaj in izžarevanje. Ena tistih stvari, ki povečuje nivo oksitocina so tudi rituali.

Zato je ključnega pomena, kako začenjaš svoj dan in kako ga zaključuješ.

V druženju Varuhinja Ciklov bom govorila ravno o tem. Kako kreirati svoje življenje na sijoče ženstveni način, iz svoje notranje polnosti. S teboj bom podelila dva rituala in zakaj je ključnega pomena, da si podariš vsaj 10 minut na dan Zase. Več najdeš na spletni povezavi >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Ker se je ženska prilagodila, je svet tako hladen, kot je.

0 Comments

Po treh urah pogovora sva prišli do te ugotovitve.
Vendar se je vse skupaj začelo popolnoma drugje.

Vem, da je ženska tista, ki ustvarja sveti prostor, vendar dolgo časa nisem vedela, kako to naredi.
Iskanje odgovora me je vodilo po svetu, kjer sem prejemala izvorna znanja, najprej v Indiji, pa kasneje na Baliju, Kauai otoku in v Egiptu.

Danes vem, da je v resnici vse že tebi, vendar zase vem tudi, da sem potrebovala ključe, ki sem jih dobila na različnih koncih sveta, ki so me vodili nazaj k meni, nazaj na izvorno mesto iz katerega vse vznika.

Moja radovednost in raziskovanje izvornih modrosti egipčanske alkimije in drugih svetih praks me je vodilo k razumevanju, da je posoda ena ključnih sestavin alkimije. Če želiš alkimizirati stvari, potrebuješ posodo.

To, kar vidim in zelo dobro poznam iz prve roke je, da ženske ne skrbimo preveč dobro za svojo posodo fizičnega telesa. Zase vem, da sem zlahka ignorirala svoje potrebe in sem na drugi strani z življenjem sklenila tihi dogovor, da bo zame poskrbljeno, če bom naredila vse tako, kot je treba.

Pozabila sem, da je ženska tista, ki je mojstrica prostora. In prostor je domena ženske. Ženska ga ustvarja iz svoje notranjosti, iz svojega notranjega Doma.
Ženska je bila v različnih kulturah tista, ki je ustvarila Dom in ki je skrbela za ognjišče v Domu.

Ognjišče v prenesenem in konkretnem smislu.

Stare tradicije govorijo o tem, kako je ženska vedno skrbela za ogenj v Domu in ta izvorni ogenj gori v maternici Ženske. Njena Shakti energija vznika v samem centru njene maternice in ženska je varuhinja tega notranjega ognja. Na ženski je, da skrbi za svoj ogenj in ga neguje.

Gorivo, ki te resnično polni je ustvarjeno iz izvornih kvalitet tvoje duše.

Fascinantna lastnost ognja je, da potrebuje gorivo, da stalno gori. Potrebno je stalno nalagati na ogenj, drugače ugasne.

In v Domu je ženska tista, ki skrbi zato, da ogenj ne ugasne. Če ženska neha nalagati na ogenj, so vsi, ki so del tega ognjišča, pogubljeni.

Če je sveti prostor Doma oskrunjen v ženski, ne zmore ustvariti tega svetega prostora v zunanjem svetu. In to je tisto, kar dnevno opažam pri ženskah. Zaradi oskrunitve Doma so se številne ženske odpovedale svojim znanjem in modrosti, ki jo nosijo v sebi.

Veliko žensk čuti strah ob tem, da bi stopile v stik s svojim izvornim domom, pa ne vedo zakaj.

Moški je tisti, ki zgradi bivališče, hišo, postavi šotor, vendar ne zna ustvariti topline in domačnosti, ki jo lahko občutiš, ko si Doma. Ženska je tista, ki ustvari Dom. Dom ustvari iz svoje ženske Duše. Napolni ga izvornimi kvalitetami svoje Duše. S toplino. Mehkobo. Mirom. Ljubeznijo.

Dom je le odsev tebe.

Zato v svoj dom umestiš stvari, ki predstavljajo to, kar ti veliko pomeni v življenju. Predmeti so odsev izvornih kvalitete, tvojih vrednot in radosti. In zato lahko takoj, ko vstopiš v nek prostor, prepoznaš, kaj so glavne vrednote človeka, ki tam biva, kot tudi ali se ceni ali ne.

Skrivnost je v tem, da ženska Dom ustvari iz svojega notranjega svetega prostora. In to ni srce, temveč maternica.

Maternica je bila prvi dom čisto vsakega bitja.
Moje svečeniško urjenje je razkrivalo pomen maternice in kako je ženska tista, ki iz svoje maternice, iz svetega prostora svoje maternice, ustvari zunanji sveti prostor, ki je preslikava tega kar je v njej, v zunanji prostor.

Ženska zunanji prostor postavlja iz svojega notranjega prostora z dušnimi kvalitetami, ki so del njene Biti.

Da bi to lahko naredila skozi izžarevanje, mora biti v stiku s svojo posodo, ki drži ta prostor. Ta posoda je maternica. Ženska iz svoje notranje posode ustvarja in skrbi za različne posode kot so starševstvo, partnerstvo, kariera, prijateljstva. Zato je ključnega pomena, da poskrbiš za svojo notranjo posodo, da lahko držiš prostor oziroma energijski prostor za vse kar ti veliko pomeni.

In to je tisto mesto, kjer gre ženska pogosto na pot izgorevanja. Ustvari prostor, ki ni odsev njenih kvalitet, temveč kvalitet, za katere je ocenila, da jih želijo ljudje za katere ustvarja prostor.

Izgorevanje se začne, ko nehaš slediti svoji izvorni naravi in želiš ustreči drugim, se prilagodiš v želji, da bi dobila potrditev z njihove strani.

Občutek varnosti je ena tistih stvari, ki je za žensko ključnega pomena. Ženska se počuti varno takrat, ko čuti povezanost. Ženska se varno počuti v odnosu. To je del notranjega instinkta. In da bi to varnost dobila od moškega, službe ali česa drugega, se je voljna prilagoditi, ugajati, ustreči v upanju, da bo nekaj zunaj nje poskrbelo za to njeno notranjo potrebo.

Instinktivno se podrediš in pričakuješ od nekoga drugega, da ti bo dal to, kar tebe napolni in nahrani. S tem, ko se prilagodiš ubiješ izpolnjenost, živost, lahkotnost in radost v sebi. IOb tem v sebi čutiš izčrpanost, nezadovoljstvo, praznino, ciničnost, ujetost in jezo.

Vedno bolj se trudiš. Delaš vedno več in več. Potiskaš, se siliš v delovanje in ob tem tvegaš, da izgubiš vse – zdravje, srečo, povezanost, včasih celo življenje.

In pomembno je, da prepoznaš svoje potrebe, da lahko izstopiš iz te igre preživetja in životarjenja. Svojo zgodbo sem opisala v zapisu >>>tukaj<<<

Najin pogovor sva zaključili z ugotovitvijo, da je zaradi tega, ker se je ženska prilagodila, svet tako hladen.

Ženska iz svoje maternice poraja dušne kvalitete v ta svet. Ti jih moraš najprej poznati v sebi. Se odpreti zanje. JIh sprejeti v sebi. Pustiti, da te nahranijo. Vsrkati jih moraš vase, v svoje srce. Šele iz te polnosti v sebi jih lahko podeliš z ljudmi in s svetom. Zavestno.

Zato sem ustvarila Svetišče.

Svetišče je tvoje mesto kjer upočasniš, se umiriš in se povežeš s seboj.

Zakaj je to tako pomembno?
Ker samo če si povezana s seboj in poskrbiš zase, lahko sebe deliš z ljudmi in s svetom iz polnosti in ne iz praznine.

Tvoja odgovornost je, da poskrbiš zase.
Da ti nahraniš najprej sebe.

In to je tisto, kar bova počeli v Svetišču.

Včasih so ljudje hodili v svetišča po mir. Po povezanost. Po občutek izpolnjenosti.

Svetišče jim je omogočilo, da so prišli v stik s temi kvalitetami v sebi. Da so upočasnili in se povezali s seboj.
In to je tisto, kar želim zate in kar boš našla v Svetišču.

Kajti potrebuješ veščine, orodja in prakse, da bi se povezala s seboj in začutila stik s svojim bistvom.
Vsak mesec boš v Svetišču dobila navodila kako potovati skozi mesec in 22 vodenih praks, skozi katere boš spoznavala kvaliteto meseca in se marinirala v dobrobiti in sočnosti tvoje Duše. Mesec bova začeli z uvodnim klicem, kjer bom podelila več o dušnih kvalitetah, ki bodo vsak mesec v ospredju.

V knjižnici Svetišča boš našla zapise o aktualnih temah, na voljo bodo dodatni navdihi v video obliki.
10-15 minut boš vsak dan podarila sebi in se podala v Svetišče, v stik s seboj.

To bo tvoj čas Zate.
In verjemi mi, da ga potrebuješ.

Gre za skupnost, zaprto skupino, kjer bom s teboj delila svoje znanje in predvsem izkušnje s svoje poti. To je podpora, ki ti bo na voljo kolikor dolgo jo boš potrebovala; 90 dni, 90 tednov ali za vedno. Izbira je tvoja. Več najdeš na spletni povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Temelj tvojega novega življenja…

0 Comments

Kreiraš svoje življenje iz strahu in pomanjkanja ali iz radosti in blaginje?
Kakšen je temelj na katerem si ustvarila svoje življenje?

Prvi temelj tvojega življenja običajno temelji na mehanizmih, ki si jih postavila v otroštvu. Temelj tvoje prve posode so vzorci in vse, kar je bilo del preteklih generacij. Temu pravim udomačevanje. Ustvariš persono, osebnost, da ustrezaš, da dobiš ljubezen in pozornost, ki sta nujno potrebna za preživetje.

Če si morala ljubezen staršev zaslužiti s pridnostjo, če so te imeli starši radi samo takrat, ko si zadovoljila njihova pričakovanja in zahteve, potem se še danes bojiš (verjetno nezavedno), da boš sprejeta samo, če boš popolna, če boš poskrbela za potrebe drugih oziroma če boš pozabila nase, na svoje potrebe in želje.

Če so te vzgajali s pogojevano ljubeznijo in je bila tvoja pridnost oz. delavnost merilo tvoje vrednosti, potem si dobila pohvalo in ljubezen kot kompenzacijo za svoje delovne dosežke. Ob neuspehu pa so bili starši razočarani in so te s kritiko razvrednotili.

Če se vrednotiš zgolj na osnovi priznanj za svoje dosežke, kar imenujejo tudi storilnostno samovredotenje, se to na zunaj kaže v obliki potrebe po popolnosti in izjemnosti. Značilna je izrazita občutljivost za kritiko, sram v primeru neuspeha in pretirana ustrežljivost. Pri vseh teh simptomih sem izdelala z odliko. Sedi 5.

Ko sem hodila po samem robu izgorelosti, sem začela spoznavati svoje preživetvene mehanizme. Moj strah pred tem, da bom zapuščena je bil tako močan, da sem se poskušala zaščititi s pretirano ustrežljivostjo. Nisem zmogla reči ne. Vedno znova sem si nalagala nove in nove obveznosti. Delala sem še več in pogosto obljubila več, kot sem bila sposobna narediti. Vse samo za to, da bi me imeli radi.

To je bil moj prvi temelj.

In če to ponazorim s prispodobo dveh hiš in selitve…

Prva hiša, ki jo v svojem življenju postaviš, je hiša osebnosti. Postaviš in oblikuješ jo na vrednotah, mnenjih, vzorcih drugih ljudi. Na njeno strukturo v prvi vrsti vplivajo tvoji starši oziroma skrbniki in druge avtoritete v tvojem življenju. Da bi ustrezala pričakovanjem drugih ljudi za voljo sprejetosti in preživetja, se prilagodiš in ustvariš hišo, ki je sicer lepa in ji na prvi pogled nič ne manjka, vendar je plitva, površinska, brez globine in intimnosti, po kateri v globini sebe hrepeniš. Urejena je po željah in priporočilih ter mnenju drugih ljudi.
In nekje v zgodnjih tridesetih se oglasi klic tvoje ženske duše, ki od tebe želi, da se preseliš.

Selitev v hišo, ki je urejena po tvojih željah in ki odseva tvojo edinstvenost in enkratnost, ter odslikava avtentičnost tega kdor ti si ni vedno pospremljena z navdušenjem.

Ene ženske se temu klicu nikoli ne odzovejo, ene ga preslišijo ali se delajo, da tega klica ne slišijo.

Tiste, ki pa slišijo in sledijo klicu svoje ženske duše, morajo zapustiti svojo staro hišo in se preseliti. Moja hči je to zelo slikovito opisala, ko je rekla, da moraš iti čez celo svojo staro hišo in stvari pospraviti. Zaključiti moraš stvari iz preteklosti, zavreči stvari, ki ti ne služijo več in to pospravljanje krame iz preteklosti je potrebno narediti, da ne vlečeš balasta s seboj v novo hišo.

Resnica je, da ga ne moreš vzeti s seboj.

In ko zapreš vrata stare hiše, greš na popotovanje. Greš v neznano.

Modro je, da imaš koordinate nove hiše oziroma njen naslov in ključ, da novo hišo lahko odkleneš.

Tvoja nova hiša simbolično predstavlja tvoj avtentični jaz, življenje, ki ga zgradiš na temelju avtentičnega jaza, svojih izvornih kvalitete in vrednot, ki podpirajo tvojo Žensko dušo. Tvoja duša ve, zakaj si tukaj. Tvoja duša ve, kaj je tvoja življenjska misija. Tvoja duša pozna tvoje Darilo, tvojo edinstvenost, je v stiku z modrostjo, ki je v tebi in čaka, da jo odkriješ in podeliš z ljudmi in s svetom.

Nekateri se tej selitvi upiramo. Zase lahko rečem, da sem leta opazovala nevihto, ki je nosila moje ime in ki je prišla in porušila mojo prvo hišo. Ker nisem posuašal. Ker nisem hotela slišati.

Ker sem vedno znova v sebi rekla NE stvarem, za katere sem vedela, da bi morala reči JA. In obratno. Prevečkrat sem rekla ja stvarem, za katere sem vedela, da je odgovor v meni ne.

Svoj drugi temelj sem postavljala, ker me je v to prisililo podiranje vsega, kar sem ustvarila.
Nisem vedela za kaj gre in temu procesu sem se dolgo časa upirala z vsemi štirimi.

Vendar je duša zmagala. Vedno zmaga.
In prepogosto se prebujamo skozi zlome, krize, bolečine in trpljenje, ker na lep način enostavno ne prisluhnemo temu, kar ima duša, da deli s tabo.

Od tega, kakšen je temelj tvojega življenja je odvisno, kako živiš, kako deluješ, se odzivaš, kaj te vodi, kakšne so tvoje izbire. Vedno imaš možnost, da izbiraš iz svojih preživetvenih mehanizmov persone ali pa iz avtentičnega dela tvoje Ženske Duše.

Kakšne so tvoje izbire?

O svojem popotovanju skozi pokrajino izgorevanja, kjer me je duša prebudila v vrednot, ki me polnijo in hranijo, več delim s teboj v zapisu >>>tukaj<<<

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Mentorica za razcvet Ženske Duše
♥  www.divine.si

PRIPRAVLJENA NA VEČ?
Ostani v stiku z mano.
>>> Pokukaj kako ustvariš odnos s Seboj, ki podpira vse odnose v tvojem življenju. Kajti odnosi – pa tudi odsotnost odnosov – so v tvojem življenju ali veter pod tvojimi krili, da lahko letiš ali pa teža, ki te vleče navzdol in ti onemogoča, da zaživiš življenje o katerem sanjaš.
Žal večina med nami ni imela zgleda, poleg tega smo brez modrosti, orodij ali vodstva, kako ustvariti ljubeč odnos s seboj, z ljudmi in s svetom, ki te podprejo, da se razcvetiš. V tem spletnem druženju bom s teboj delila 4 pomembna darila, ki si jih enostavno moraš podariti v kolikor želiš imeti izpolnjujoče in harmonične medsebojne odnose. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

>>> In ker zate želim, da ustvariš ljubezenski odnos, ki varuje ljubezen in da premagaš uničevalce ljubezni, ki ti stojijo na poti, sem pripravila brezplačni vodnik za varovanje ljubezni, pofočkaj se in postani del skupnosti Varuhinj Ljubezni.

Zdaj pa nisi več otrok…

, 0 Comments

Zgodba, ki jo je z menoj podelila moja mami se me je globoko dotaknila.

Po smrti svoje mame je bila na sestanku, kjer je majhen fantič komentiral, da takrat, ko nimaš več svojih staršev, ko ti umrejo, nehaš biti otrok. “Zdaj pa nisi več otrok,” je rekel.

To me je res zadelo.
Ker sem v tem prepoznala toliko resnice.

Ko izgubiš očeta, ki simbolično predstavlja zunanjo avtoriteto in tvoj odnos do zunanjega sveta, je kot bi izgubil vodnika v zunanjem svetu. Naenkrat si odgovoren zase v zunanjem svetu. Nimaš več tiste opore, ki ti jo je oče nudil.

In zase vem, da imam vedno nekje v ozadju misli, da če vse propade in zaj*bem stvari do konca, da je pa vseeno tam nekje moj oči, ki ga lahko prosim za pomoč. Ne da me rešuje, ampak da mi svetuje, da mi pove kako se stvari lotiti, kako planirati. Ker moški je tisti, ki je mojster planiranja in lova.

In ko izgubiš mamo, moraš prevzeti polno odgovornost za svojo notranjost.
Mama je pogosto tisti temelj, ki ti daje čustveno oporo. Mama je tista, ki te je naučila, kako se obnašaš v odnosu do sebe.

Mama je tista, ki te nauči, kako ljubiti Sebe, Celoto Sebe.

Ko odideta, ni nikogar več, na kogar bi se lahko zanesla. Nikogar več ni, ki bi karkoli lahko naredil namesto tebe.

In iz opazovanja vidim, da je največji izziv v tem, da vsa dediščina (čustvene stvari, ideje, misli, vzorci), ki jih tvoji starši niso uspeli predelati skozi svoje življenje definitivno v dedni liniji padejo na otroke.

Življenje te prisili v to, da odrasteš, če tega pred tem nisi zavestno naredila.
Na tebi je, da postaneš starš sama sebi in da se pomiriš s stvarmi, ki so boleče.
S stvarmi, ki so te prizadele. S starimi zamerami.

Smrt mame običajno globlje zareže v notranjo tkanino Biti. Prijateljica je z menoj delila, da je ob smrti mame čutila kot da se je notranji temelj, ki ga je imela na voljo, sesul.

Mati verjame vate. Verjame v to, da lahko dosežeš vse, kar si želiš. In dokler je mama živa, je občutek tak, kot da tvoj vir tega zaupanja vate.

Mama simbolično predstavlja skrbnost, plodnost, rast in prenovo. Ona je tista, ki pozna misterije rojstva in ponovnega porajanja. Je brezmejen vir kreacije, ki poganja kolo življenja.
Brez mame in njene sposobnosti rojevanja, je življenja konec.

In zato je ob smrti fizične mame, če ne prej, tako zelo pomembno, da vzpostaviš stik s svojo izvorno Mamo.
Mama je ena sama.
In nikamor ne gre. Vedno ti je na voljo, da se povežeš z njo.
Da izkusiš globoko povezanost med zgornjim in spodnjim svetom.

Potovanje med maternico mame Gaie, ki predstavlja spodnji svet in Kozmično maternico, ki predstavlja zgornji svet je mogoče le skozi oceansko pokrajino tvoje Zlate Zvezde.

Da bi se lahko dvignila v zgornji svet Duha, se moraš najprej spustiti v spodnji svet svoje Duše, v svoje podzemlje.

Vse stare tradicije od šamanizma do misticizma govorijo o tem, kako pomembno je poznati zemljevid potovanja v svoje podzemlje.

Ne glede na to, da je to popotovanje Duše v telo in iz telesa v onostranstvo vedno potekalo skozi maternico, so se znanja svečenic, kako leteti med duhom in materijo, na krilih labodov, izgubilo nekje v dimenzijah časa in prostora.

Ob smrti babice je pri meni vse prišlo ponovno v ospredje.
Spomnila sem se potovanja v Egipt in izkušenj v veliki piramidi.
Pa izkušnje v dolini kraljev, kjer so nam ugasnili luč, ko smo bili v grobnici.
Bilo je kot v maternici.

Dojela sem, kako vsaka duša potuje s tega planeta na enak način, kot prihaja nanj.
Vse se začne v maternici mame Gaie.
In pri sebi sem opazovala, kako mi je povezovanje v podzemlje pomagalo pri soočanju z vsem, kar je prihajalo na površje.

Hkrati pa sva z babico sedeli ob ognju, ko je v času prehoda z menoj delila svoje zgodbe.
Dojela sem, kako ima vsaka duša na voljo čas, da se pomiri z vsem, kar je izkusila in izlušči, kaj bo s seboj nesla v izvorno temo v katero se vrača.
Tja, od koder je v resnici tudi prišla.

Semena tvojih izkušenj ostanejo v zapisih Akaše v domeni planeta in so na voljo komerkoli.
Smrt je sveta tako kot je sveto življenje.
In tako, kot je sveta zemlja. Kot je sveto telo.
Kot je sveta maternica.

Je mesto, kjer izkušaš povezanost in podporo, po kateri hrepeniš.
Ko odidejo tisti, ki so tvoji vodniki po tej pokrajini Življenja, je pomembno, da postaneš sama svoja vodnica.
Svoja Stella Maris.
Svoja zvezda vodnica.

V druženju Odstiranje tančic Ženske Duše bo prvi mesec, mesec november posvečen povezovanju z mamo Gaio in z izvorno mamo. Postavile bomo temelj za spuščanje v svoje podzemlje, soočanje s svojimi sencami in prepoznavanje ovir, ki ti stojijo na poti, da še nisi ta Ženska, za katero si se rodila, da si.

Toplo vabljena v našo družbo. Potapljanje v svojo Žensko Dušo traja 4 mesece in spoznala boš 13 svojih notranjih zaveznic, ki so ti na voljo, da se skozi njih izraziš in izkušaš raznolikost svoje Ženske DUše. Več najdeš na povezavi >>>TUKAJ<<<

Bodi Sijajno in SIjajna!
Taja Albolena

Njen mali živalski vrt…

0 Comments

Sedela sem in zrla v daljavo. Na zahodu se je sonce ravnokar potopilo nekje za hribi.

Nastopil je mrak, tisti čarobni čas med dnevom in nočjo, ki razkriva tisto, kar je očem nevidno.
Obred se je pravkar zaključil in vedno me gani, kako naravno je, ko se prah vrne mami Zemlji.
Prižgali smo svečke in potem je vsak odhitel za opravki.

Ne da bi hotela sem ostala sama. Na pokopališču.
Včasih me je bilo groza. Danes pa sem sedla na klopco in se potopila v kaos misli, ki so hitele vsaka na svojo stran, tako kot običajno hitijo ljudje okoli mene.

Opazovala sem travo in hribčke, majhne plamenčke sveč, ki so mežikali v mraku.
Razmišljala sem o tem, kako so sveče pravzaprav svetilniki za dušo, da sledi svetlobi na tisto mesto, kjer zbira koščke in spomine, ki jih nese s seboj na drugo stran.

Spomnila sem se, kako sem tisto jutro sanjala, da sedim z babico v jami ob ognju. Pripovedovala je zgodbe. Z menoj je delila modrosti in spoznanja. Svojo dediščino.
In v tistem sem dojela, kako dragoceno je, ko imaš čas prisluhniti, srkati in dopuščati, da te vse, kar izkušaš, plemeniti.

Pridružila se mi je sestrica in objeti sva zrli v plamene svečk.
Obujali sva spomine na najina druženja z babico. Na čas, ki sva ga preživljali z njo in dogodivščine, ki sva jih doživeli, ko sva bili sami z njo.

In potem se je spomnila, kako rada je bila babica lepo urejena.
Kako je še potem, ko je že težko hodila, še vedno hodila v visokih petah.
In četudi je šla samo v trgovino in na banko dvakrat na mesec, je vedno poskrbela, da je bila tipi top kot je temu rekla sama.

Moja babica je imela rada lepe stvari in ena od stvari, ki jo je oboževala, so bili čevlji.
S sestro sva se smejali prispodobi, da je imela doma pravi mali živalski vrt.
Še v tistih časih, ko se pri nas ni kaj dosti dobilo, je imela v Zagrebu šuštarja, ki ji je izdeloval čevlje po naročilu. In to iz kačje ali krokodilje kože, kar se nama je vedno zdelo malce grozljivo. Vendar se babica ni dala. Vedno je vedela kaj hoče in je to tudi dosegla.

Bila je prava upornica. In ni si pustila, da bi jo kdo prepričal v svoje.
Vedno je bilo po njeno.

Ko je ugotovila, da čevljev z visoko peto res ne more več nositi jih je želela podariti. Vendar njene majhne številke nobena ni spravila na nogo. Kar je bil pravzaprav sila dober izgovor, ker njenega živalskega vrta v resnici nobena ni želela imeti doma.

V tem mraku, ki se je počasi prevešal v večer, pa sva se šalili, da bi pravzaprav spomin na babico najlepše počastili, če bi šli po nakupih in to po čevlje.

Včasih res mislimo, da moramo stvari narediti perfektno in si ob tem zelo zagrenimo in zakompliciramo življenje.

Ena tistih stvari, ki me je v teh dneh najbolj ganila, je bil pogovor, ki sva ga z mami imele z na pogrebnem zavodu. Pogovarjali smo se o tem, kako opažajo, da imajo največje težave običajno ljudje, ki jih smrt preseneti in ki čutijo občutke krivde, ker s pokojnimi niso preživljali dovolj časa ali pa niso zaključili stvari.

Pogosto se ljudje zaradi slabe vesti poskušajo odkupiti. Vendar nobena količina sveč ali cvetja ne more pomiriti tega, kar je v tebi.

Kakšni so spomini, ki jih nosiš v sebi? Tvoji so.
In stvari vedno lahko presežeš in se z njimi pomiriš zgolj in samo v sebi.
Pogovor z osebo, ki je še živa, ti lahko pomaga. Ker vse kar je zamujeno se nikoli več ne vrne.

Zato je pomembno, da razčistiš stvari, ki jih čutiš, da jih moraš zdaj.
In da poveš stvari, ki jih želiš povedati še danes.
Ne čakaj na jutri.
Ker se hitro lahko zgodi, da boš čakala za vedno.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Darilo Trenutka

, 0 Comments

V tem trenutku je samo tišina. Tišina, ki odpira portal za portalom in vodi v globino.
Smrt je moja vodnica.
Ustavila me je na mestu.
Terja mojo prisotnost.
Vodi me v lastno ranljivost.
Uči me spoštovanja.
Svetosti življenja.

Z menoj deli darilo prehoda.
Prehoda v novo življenje.
Prehoda, ki ga ne moreš doživeti, resnično izkusiti, če nisi zares prisotna.
Budna v danem trenutku.
Pa naj bo to prehod v tuzemsko življenje, ki ga izkušamo v obliki rojstva.
Ali pa prehod na drugo stran, ki ga izkušamo v obliki smrti.

Prehod na eno ali drugo stran te mavrice, ki ji pravimo življenje, te ustavi na mestu.
Kajti dragocenost trenutka, to darilo trenutka lahko ujameš le, če si zares popolnoma prisotna.
Smrt in rojstvo sta del iste zgodbe, ki ji pravimo življenje. Prihodi in odhodi.

Ko se ustaviš, imaš priložnost za največje darilo trenutka – čutenje.
Smrt te odpre za čutenje, izkušanje, doživljanje. To je darilo Zemlje.

To kar čutim v njeni prisotnosti je spokojnost, mir.
In v tem miru, v tej svetosti izkušnje… čutim.
Čutim žalost. Čutim izgubo.
Čutim minljivost življenja v vsej veličastnosti trenutka.

Samo en trenutek imam na voljo.
Kako ga bom oplemenitila?
Ga bom praznovala?
Izkusila v polnosti?
Ali zgolj preživela?

Bližje, ko ti smrt pride, bolj surovo, celo kruto je soočenje.
Zakaj si tukaj?
Kaj boš pustila?
Kakšne odtise boš pustila na planetu?

Darilo tega prehoda je izjemno. Spoznavam, da je moje darilo zaupanje vase. Vedno.
Da bi pustila sled moraš biti pogumna, drzna, srčna in brezmejno moraš zaupati vase. Tudi takrat, ko nihče drug ne zaupa vate.

Kot pravi moj dragi, je darilo podpore v tem, da te preizkusi ali boš zvesta sama sebi.
Boš sledila sebi tudi, če ne bo nikogar ob tebi?

Tvoja notranja gotovost ustvarja stabilnost in hkrati fleksibilnost.
Da ne glede na to, kaj se zgodi, zmoreš preživeti z milino, z gotovostjo, da ne glede na globine, v katere se podajaš, v svoji notranjosti nosiš vse, kar na tej poti potrebuješ.

Vse je že v tebi.
Zaupanje vase in v vse, kar je že v tebi.
Zaupanje v povezave, v vezi, ki te bogatijo, plemenitijo.
Kajti povezave so vedno dvosmerne. Ljubezen teče skozi povezave, ne glede na to na kateri strani mavrice se nahajaš.

Smrt pa je tista, ki te preizkusi… boš praznovala in spoštovala medsebojno povezanost in ljubezen. Boš ugledala vsa darila trenutkov stkana v tapiserijo skupaj preživetega časa?

Ali se boš namesto tega raje oklepala navezanosti na osebo. Navezanosti na podobo osebe.
Podoba je vedno projekcija tvojih pričakovanj, tvojih idealov, tvojih idej na nekoga drugega.
Smrt razkriva naravo povezanosti.
Navezanost na osebo je uničujoča, če osebo izgubiš. Občutek imaš, kot da si izgubila del sebe. Kajti tvoja projekcija na to osebo je tvoja energija, ki jo investiraš v podobo, ki jo ustvariš.
Ko imaš občutek, da je ta podoba umrla, s tem umira del tebe.

Če pa veš, da povezanost nikoli ne umre, povezanosti nikoli ni konec, te ni strah in ne obžaluješ ničesar.

Kar ne pomeni, da ne čutiš bolečine izgube. Žalosti ob vedenju, da je nikoli več ne boš objela. nikoli več začutila na ta zemeljski način.

V sebi čutim surovost, ranljivost, ki me odpira na načine, ki so neudobni, novi in od mene terjajo veliko sočutja do sebe.
Nežnosti. Mehkobe. Počitka.

Vem, to je Darilo.
Darilo trenutka.

Moj poklon.
Taja Albolena

Bolečina izgube…

0 Comments

Ko izgubiš nekoga, ki ti je ljub in drag je videti, kot bi se ves svet ustavil.

Z mojo sestrico sva danes sedeli na kavi, ko me je presenetila z izjavo, kako nenavaden je občutek, ko takole sediš in gledaš ljudi, ki vsi nekam hitijo, tebi pa se zdi, kot da se je vse ustavilo.
Včeraj mi je umrla babica.
In danes sva s sestro sedeli na kavi in tuhtali kako se soočiš z izgubo osebe, ki je pustila globok pečat v tvojem življenju.

Danes se mi zdijo vse izjave o tem, da je postala angel, kot tudi vsi tisti pomiljujoči pogledi, ki si jih deležna, ko poveš, kaj se ti je zgodilo, nepomembni.

Ja, vem, želimo izraziti sočutje. In vendar pogosto ne sedimo s tem, kar je resnično prisotno, ker je preveč boleče.
In potem s tem raje čim hitreje opravimo.

Priznam tudi sama nisem ravno zgled tega, da bi sedela z nekom, ki žaluje.
Največkrat se mi je zdelo, da nimam časa.
Nisem razumela tega, kar je danes opisala moja sestra.

Ko izgubiš nekoga ali nekaj, kar ti je bilo dragoceno, te življenje ustavi na mestu.
Kot bi zabremzala in se vkopala na mestu.
Življenje se iz 1000km/h ustavi na nulo.
In to v trenutku.

Počutiš se kot vesoljec na planetu, kjer vse vrvi.

In morda me je življenje pripravilo na prehod moje babice na drugo stran s tem, da sem že prejšnji teden upočasnila. Se odklopila od kolektivnega hitenja in se zazrla vase.

Najbolj bizarna stvar je, da sem konec leta 2016, ko smo kreirale leto 2017 dobila uvid v to, kaj me čaka. V koledarju leta za september nisem dobila ničesar. Nobenih navodil v povezavi s tem, kaj naj bi se dogajalo.
Na koledar sem si zapisala “kot da vse stoji” in zraven narisala velik vprašaj.
Imela sem občutek, da bo nekaj povezano s smrtjo, vendar mi ni bilo dano videti in vedeti več.

Dejstvo je, da takrat, ko si na tem, da izgubiš nekoga o tem nočeš zares ničesar vedeti.
In ko je bil september mimo sem si oddahnila v smislu ok, itak sem malo čudna, pustimo to.
Ampak danes, ko sem dobila klic, je bila prva stvar, ki sem jo slišala v sebi; “fak, saj sem vedela”.

In zaradi tega me ni čisto nič manj “zadelo” kot se je izrazila moja sestra.

Dejstvo je, da vedno vse vemo, le da, z besedami meni ljube Caroline Myss ustvarimo energijsko blazino, da nas resnica ne bi zadela direktno v glavo. Sami s seboj sklenemo dogovor, koliko časa potrebujemo, da neko resnico spustimo v in skozi svoj energijski sistem.

Na neki ravni veš, vendar nočeš vedeti.
In ko te zadane, je kot orkan, ki tvoje življenje obrne na glavo.

Leonard Cohen je pel, da je razpoka v vseh stvareh in da tako svetloba vstopi vate.
Odpre tvoj oklep in vstopi.

Vsaka izguba te odpre, vsebino pretrese, obrne na glavo in te spusti nazaj v ta svet.
Od tvoje čustvene stabilnosti pa je odvisno, kako se boš s tem soočila.

Danes sem žalostna.
Nepopisno žalostna.
Žalost prihaja kdo bi vedel od kje in vstopa v moje telo.
Čutim, kako pomembno je, da sem z njo in jo spuščam skozi sebe.
Da je ne ustavljam, oviram, da ji pustim, da je in sedim z njo.

Sedim s svojo bolečino izgube nečesa neopisljivega.
Nečesa, kar se šele oblikuje. Preoblikuje.
Kaj bo porodila iz sebe še ne vem.

Brez dvoma pa bo v meni pustila globoke kanjone in rečne struge.

Vsaka oseba se te dotakne.
Vsaka v tebi pusti svojo sled.
Kako milo in nežno se te dotakne, ko odhaja in kakšno zapuščino pusti v tvoji notranjosti, pa je vedno odvisno samo in zgolj od tebe.

Ko odide vidiš, da si bil vedno sam.
Sam s seboj in s svojimi idejami o tem, kakšna ta oseba je.
V vsakem primeru je bila glasnik.
Prenesla je sporočilo, ki je bilo namenjeno tebi in je bilo vedno le zate.

Vsak ima svoje.

In ko odide z njo ne odhaja nič tvojega. Vse tvoje ostane.
In na koncu vidiš, da je bilo vse in še vedno je tukaj zate.

Obžalovanja, zamere, jeza, vsi lepi spomini.
Vse kar je resnično pomembno in kar šteje so izkušnje.

In moja babi mi je dala res veliko…
Ljubezen do zdravilnih rožic. Skupaj sva nabirali tavžentrože in šentljanževko, timijan, kamilice in glog. Vedno mi je povedala kaj te zdravilne rože naredijo za človeka in vsak večer me je dala spat z velikim čajem iz melise, da me bo pomirila in sprostila, mi je rekla.

Ljubezen do Zemlje in do živali. Na kmetiji sem skupaj z njo okopaval, sušila mrvo in hranila kokoši. Z mojim Rexom (velikim črnim nemškim ovčarjem) sva vsako nedeljo sedela na verandi in jedla tenstan krompir, ki je ostal od kosila. Eno šeflo njemu na tla in eno meni v usta.

Ljubezen do kuhanja in priprave nedeljskih kosil. Še vedno imam rada, ko se cela družina dobi na kosilu in ko jim lahko skuham kaj novega, jih gostim in pečem dobrote. Vem, da je v tem, da je poskrbela za vse nas brezmejno uživala.

Ljubezen do šivanja. Nikoli ne bom pozabila, kako je preklinjala, ko mi je v osmem razredu na koncu šivala obleko, ker nič ni šlo skupaj. Skupaj s psi nas je poslala ven iz hiše, ker sem umirala od smeha ob njenem preklinjanju, ki ga nisem prav pogosto slišala.

Ljubezen do Lepote. Bila je fanica čevljev. Z ekstra visoko peto. In imela je občutek za to kaj gre skupaj in kako kombinirati stvari. Verjetno je bila moja želja, da bi bila nekoč modna kreatorka posledica njenega občutka za tekstil, teksturo in barve.

Ljubezen do cvetja. Oboževala je vrtnice. Še posebej tiste temno skoraj črno rdeče. In na mojem vrtu bi našli številne vrtnice. Vse so dišeče. Obožujem sladke vonjave vrtnic na vroč poletni večer. Ko vse dehti in se tista mističnost plazi čez vrt.

Ljubezen do okultnega. Ona je bila moja prva astrologinja in numerologinja. Brala je Avro v časih, ko je bilo to nekaj nezamisljivega in bila je tista, ki mi je dala v branje mojo prvo knjigo od Shirley MacLaine.

Ljubezen do pisanja. Pisala je pravljice za otroke. Z njimi je razveseljevala otroke v vrtcu in kasneje so bile njene pravljice predvajane na radiu. nJena Kraljica in dvor nam ostala v spomin. In morda sem tudi zaradi tega ugriznila v to jabolko in napisala svojo knjigo Noura, za katero je rekla, da je zelo ponosna, da sem jo napisala. In doživela je izdajo knjige svoje pravnukinje, kar samo priča o tem, kako velik vpliv imamo na generacije, ki prihajajo za nami.

“In na koncu, so vse, kar nam ostane, spomini. Drobci in koščki časa, ki smo ga preživeli skupaj. Ne glede na to, kako dolg čas nam je bil namenjen, se nikoli ne bo zdelo dovolj.” Maud Berben

Hvala. Hvala.
Moj poklon.

Taja Albolena

P.S. Moje povabilo tebi pa je, da namesto sožalja z menoj deliš kaj je tvoja babica, teta, mama, ženska, ki je že zapustila ta planet in se je dotaknila tvojega srca, za sabo pustila v tebi. Hvala, da si.

Povezana s Celoto Sebe

1 Comment

Svoje duhovno raziskovanje sem začela že zgodaj. 1991 sem s sošolkami prebirala knjige o duhovnosti in debatirala o energijah, čakrah in meditaciji. Nadaljevala sem z jogo in se učila o astrologiji, angelih in o čakrah.

Razsvetljenje je bil desetletja moj ideal za katerega sem si močno prizadevala. Delala sem moške duhovne prakse, meditirala, čistila čakre, disciplinirano sledila navodilom.

In ne glede na to, kako zelo sem si prizadevala za to, kar sem si predstavljala kot ognjemet razsvetljenja, ko nekaj narediš prav ali pa dovolj dolgo nekaj delaš prav in se ti odpre nekaj v tebi in si na cilju, sem imela vedno znova občutek, kot bi se mi ta cilj vedno znova oddaljeval.

Desetletja sem preživela kot tekač na dolge proge, ki si prizadeva priti na cilj prvi.

Aktivno sem delala na Sebi.

Poskušala sem se znebiti ega, ker so mi vseskozi govorili, da je ego slab. Borila sem se s svojimi čustvi in se poskušala znebiti negativnih čustev, ker so mi govorili, da me omejujejo na moji poti.
Poslušala sem druge in delala to, kar so mi drugi rekli, da je dobro zame.

Tudi na kraj pameti mi ni prišlo, da imam mogoče v sebi svoj navigacijski sistem, ki ve, kaj je dobro zame.

Zanikala sem sebe, pozabila na to, kdo v resnici sem in aktivno iskala sebe, svoj pravi jaz, zunaj sebe.

To je epidemija, ki jo že dlje časa opazujem okoli sebe.
In če v tem zapisu najdeš sebe… vdihni in izdihni… nisi sama.

Ženske smo danes vzgajane v moško usmerjeni družbi.
Linearnost, usmerjenost na cilj in delovanje je dobrodošlo in nagrajeno.

Naučene smo, da sebe iščemo zunaj sebe.

Tako je bila moja duhovna praksa desetletja osredotočena na cilj, na razsvetljenje. Prizadevala sem si za razsvetljenje, ki me bo vodilo v jasnost, do cilja, kjer bom prišla v blaženost praznine.

Saj sem že delila to, kako sem se počutila kot tisti osel, ki ima korenček privezan, da mu binglja pred očmi in bolj ko si prizadeva, da bi ga dosegel, bolj ko se trudi, bolj se korenček odmika.

Tako zelo vztrajna sem bila, da sem šla čez sebe in popolnoma pozabila na svoje potrebe. Zanikala sem svoje potrebe. Če dobro pomislim, potrebe sploh niso bile zaželene.

To me je vodilo do točke, kjer sem čutila izčrpanost, utrujenost in kjer sem aktivno zanikala samo sebe. V resnici sama sebe nisem sprejemala točno tako kot sem.
No če sem še bolj iskrena, sem v resnici sovražila samo sebe in to, da ne ustrezam idealom, ki sem jim sledila.

To me je vodilo v razpad vsega, v kar sem verjela.

In moja točka razpada je bila hkrati točka preboja.
Nikamor več nisem mogla naprej. Nazaj pa nisem več želela.
Edina pot je vodila navznoter.

Iskanja je bilo konec, kajti dojela sem, da je vse že v meni.

Začela sem spoznavati ženske duhovne prakse. Globoko poslušanje, povezanost s svojo medenico, ples kot meditacijo, stik s svojo Žensko Dušo.

Končno sem se lahko sprostila. Globoko vdihnila in izdihnila z olajšanjem.
Ničesar ni bilo treba narediti. Si prizadevati za karkoli. Se truditi.
Večino svojih knjig sem podarila v knjižnici in namesto iskanja zunaj sebe, sem se začela potapljati vase.

In bolj, ko sem se potapljala v globine svoje Biti, večjo osvobojenost sem čutila.
Prostranost moje Ženske Duše je postala moj Dom.

Dojela sem, da je prvi korak na poti nazaj k Sebi upočasnitev in sprostitev.

Vendar tukaj pot ni bila končana.

V zadnjem času prejemam številna vprašanja na to temo, v stilu, našla sem sebe ali je pot zaključena?

V resnici ni. Kajti s sprostitvijo so na površje začeli prihajati vsi zatrti deli moje notranjosti; žrtev, saboter, otrok, ustrežljivka, neumnica, beračica in drugi deli, ki so iskali sprejetost in mojo ljubezen.

Vsi tisti deli mene, ki sem se jim odrekla, ki sem jih zanikala in skrila sama pred seboj, da bi ustrezala, so začeli prihajati na površje.
To je bilo sprva strašljivo, kajti deli mene, ki jih nisem želela videti ne srečati, so aktivno iskali stik z menoj.

In dojela sem, da je temeljni del sprejemanja sebe povezan s tem, da sprejmeš Celoto Sebe. To predvsem pomeni, da sprejmeš vse tiste dele, ki jih ne maraš, se jih bojiš, jih skrivaš pred seboj in jih zapiraš v svojo klet.

In bolj, ko sem sprejemala sebe, vse dele sebe, bolj sproščeno sem se počutila.
Bolj sem bila povezana s seboj, s svojo Žensko Dušo.

Iz te povezanosti so vznikali Mir, Negovanje, Milina, Nežnost, Ljubezen, Povezanost… izvorne kvalitete moje Ženske Duše, ki so me nahranile in napolnile.

Dojela sem, da skriti, zanikani deli tebe pridejo na površje z enim namenom, da jih sprejmeš. Kakorkoli že to narediš. Ker če jih ne, boš šla še en krog in bodo ob naslednji priliki prišli na površje.
In verjemi, tekla sem mnogo takih krogov, kjer sem bežala sama pred seboj in nato mesece ali leta kasneje prišla v iste zgodbe, le da so bili igralci okoli mene drugi.

Eno tistih bolečih spoznanj, ki je močno zarezalo v mojo mehkobo, je bilo povezano s tem izogibanjem sama sebi.
In s tem, kako sem leta vozila po duhovnih obvozih v upanju, da se bom izognila vsemu sranju v sebi, na koncu pa me je ravno soočenje z vsem, kaj je del mene, osvobodilo. Več o duhovnih obvozih najdeš v zapisu tukaj…

Objemanje Sebe je postalo moja duhovna praksa.
To je praksa, ki od mene dnevno terja prijaznost in sprejemljivost.
Da sem v opazovanju, v globokem poslušanju, sprejemanju in negovanju sebe.
Z ljubeznijo.
Spoznala sem, da smo moški in ženske drugačni… z razlogom.

In več o sedemkratnem izžarevanju, ki ni povezan s čakrami in o tem, kako se učimo o moškem energijskem sistemu, ki govori o 7 čakrah, ne omenja pa najpomembnejših, ki so za žensko ključnega pomena in o tem, kako resnično objeti sebe bom danes zvečer govorila v spletnem druženju na FB strani Razcvet Ženske s Tajo Albolena.
Pofočkaš se lahko na FB strani >>>tukaj<<<

Če si pripravljena na to, da Objameš Sebe v polnosti pa te vabim na 3 mesečno popotovanje vase, kjer bom s teboj podelila več o 4 preživetvenih mehanizmih, s katerimi prideš v stik takrat, ko si pripravljena na to, da sprejmeš sebe in si želiš povezave s svojo Žensko Dušo. Če te zanima več, se mi pridruži >>>tukaj<<<

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

Verjamem v moč izžarevanja, v bisere in ženstveno žensko. Z biseri. In z iskricami v očeh. Ker vem, da s svojo svetlobo pustiš sled. Več najdeš na divine.si

Ljubi Sebe!

, 3 komentarji

Zagotovo si bila v svojem življenju v stiku z dojenčkom.
Že samo, ko pomisliš na malo bitje, se raznežiš in začutiš toploto pri srcu. Je res!?

Imam prijateljico, ki je pred kratkim rodila in imela sem priložnost držati v naročju malo bitje. Nežno, krhko, nemočno bitje, ki je hkrati tako veličastno, izjemno in modro. Otrok je bitje ljubezni.

Vsi smo začeli popotovanje svojega življenje kot mala bitja ljubezni.

In veliko nas je bilo v stiku z ljudmi, s starši, ki so bili ranjeni. Ki so bili ločeni od srca, od svoje prave narave, ločeni od sposobnosti, da bi v polnosti, zavestno podelili sebe z osebo na drugi strani. Da bi ustvarili zavesten, ljubeč odnos.

To kar potrebuje vsak otrok je ugledanost. Potrebuje nekoga, ki ga resnično vidi, takega kot je.

Vendar je malo otrok, ki so tega deležni. Ločenost, ki ji je otrok priča pri svojih starših, enostavno prekopira v svoj živčni sistem. To, da ni ugledan, da ni prepoznan kot božansko bitje ljubezni postane temeljna rana, ki jo nosi s seboj.
Lahko vse življenje, če tega ne prepozna in preobrazi v sebi.

Bolečina te ločenosti, bolečina izdaje samega sebe je najmočnejša ranjenost sodobnega človeka.
Zaradi nje enostavno ne verjameš, da si vredna ljubezni.

Zaradi nje pogosto sodiš, kritiziraš in sovražiš sebe.
Seveda to kategorično zanikaš, češ jaz že ne.
Vendar izkušnje govorijo drugače.

Kolikokrat si rekla NE in si mislila JA? In kolikokrat si rekle JA, ko si v resnici mislila NE?

Obstaja neskončno število načinov, kako zanikati, zanemariti, razvrednotiti in zapustiti samo sebe. In vsaj enega od teh načinov si izmojstrila do potankosti. Resnično obvladaš kako sebe pomanjšati, se ponižati, se zasramovati in zasmehovati.

Samo-kritika, sojenje sebe, sovraštvo do sebe, zanikanje sebe, zastrahovanje in nezaupanje sebi so del našega vsakdana.

Ko ne verjameš, da si vredna ljubezni, si poskušaš občutek lastne vrednosti kupiti v zunanjem svetu. Razprodajaš svoja darila, svoj sijaj, za občutek pomembnosti, uspešnosti ali preprosto zato, da bi čutila občutek ljubljenosti, zaželenosti in da bi imela pozornost, po kateri hrepeniš.

Naučila si se, da si cenjena le, če imaš stvari v zunanjem svetu; status, novo hišo, avto, drage počitnice, oblačila po zadnji modi, … Še vedno je lažje seči ven iz sebe in si nadeti še eno plast, še en ščit, še eno stvar, namesto, da bi si okrepila svoj notranji temelj.

V svojem dolgoletnem »delu na sebi« sem uspešno preigravala dva aspekta v sebe, ki sem ju prepoznala kot piedestale in kleti. Ali sem bila v samoljubju ali pa sem igrala vlogo žrtve.
In verjemi, da smo tako dobro udomačeni v ti dve vlogi, da smo nenehno na gugalnici v svojem življenju.

Vendar dokler ne ozavestiš kaj je v tebi, sploh ne veš, da si na tej gugalnici.

Ko si v samoljubju, projiciraš to, kar se skriva v tvoji notranjosti, česar ne prepoznavaš v sebi, to kar je Jung poimenoval “senca” na druge. V želji, da bi osvetlila sebe, se daješ na piedestal. Prepričuješ se, da ti gre super in da si zmagala. Ob tem pa v sebi čutiš praznino in nezadovoljstvo, ki ju sploh ne moreš zagrabiti.

In ko čutiš, da si v svojem življenju žrtev ljudi, okoliščin in stvari, se ta senca usmeri nazaj nate, kar povzroči, da sebe daš v klet. Ob tem se prepričuješ, da si zguba in da ti v življenju nič ne uspeva.

In kar naprej imaš veliko dela sama s seboj.
To je začarani krog v katerem vedno znova pristaneš na eni ali drugi strani.
Vse dokler se ne daš v srce.

Ko sebe in vse druge, pravzaprav ves svet, daš v srce, vse samo je.
Sojenje in razsojanje ni potrebno.
Ni dobrih in slabih stvari.
Vse samo je.
In ti samo si.

In tukaj se začne razvijati najpomembnejši odnos v tvojem življenju – odnos do sebe.
Ljubezen do sebe se razvija skozi prakso samoopazovanja, samozaupanja, sočutja do sebe in negovanja sebe.

Tukaj naj razjasnim, da negovanje sebe ni povezno z masažami, kopelmi, negovanje ni povezano s čimerkoli, kar lahko poješ, si namažeš nase ali si oblečeš.

Negovanje sebe je povezno s popolnim sprejemanjem sebe, točno take kot si.
Z vsemi svojimi plusi in minusi, z vso prtljago.

Negovanje sebe te spomni, da se ti ni treba ščititi pred negativnim, ker to “negativno” ni zunaj tebe, ampak je del tebe.
Negovanje sebe ti pokaže, da je vse kar vidiš zunaj sebe, v tebi.
Zato je najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, da se s temi stvarmi pomiriš in jih sprejmeš kot del sebe.

Negovanje sebe je povezano s povezovanjem, s sprejemanjem, namesto ločevanjem in kritiko.

Vsak trenutek svojega življenja imaš možnost izbire, da se izogibaš sebi, se ločuješ od sebe ali pa sprejmeš sebe in se naučiš ljubiti sebe. Brezpogojno.

Ljubiti sebe pomeni, da se v celoti sprejemaš. In ob tem se ti ni treba prepričevati, da “boš od jutri naprej” rekla NE vsem, ki kaj hočejo od tebe; ali da se boš v stilu navijaštva s pomočjo afirmacij spodbujala; super ti gre, uspešna si; ali pa da se odločiš, da boš jutri pa res shujšala, jedla bolj zdravo in se imela rada.

Ljubezen do sebe ni prepričevanje na miselni ravni.

Ko si tako iz dneva v dan lažeš in se prepričuješ kako bi moralo biti, si vedno bolj nesrečna, ker te nihče “tukaj noter” ne posluša in ker nihče nič ne naredi.

Vendar sebe ne moreš spremeniti od zunaj navznoter. Preobrazba se vedno zgodi v tvoji notranjosti.
Iz tebe navzven.

Najprej moraš ti biti ta ženska, ki ljubi sebe, da bi lahko to izkušala tudi v zunanjem svetu.

Dolgo časa sem potrebovala, da sem dojela, kako smo ujeti v paradigmi pomanjkanja. Kjer moraš nekomu ali sebi vzeti, da lahko daš.
in to pogosto vodi v jemanje na silo, da bi lahko vsilila nekomu oziroma mu dala to, kar ti meniš, da potrebuje.

Paradigma blaginje je povezana z mojstrenjem sprejemanja.
Ničesar ni potrebno vzeti, ker vse že je.
Le odpreti se moraš in sprejeti.

In odpreti se ne moreš na silo, tako enostavno ne gre.
Ali si odprta ali pa zaprta.

In na silo se ne boš odprla, temveč se boš še bolj zaprla in zakrčila v sebi.

Sodobna ženska je pogosto v krču. Pozabila je, da je vredna vsega, kar ji je na voljo.
Počuti se ločena od same sebe in od sveta.

In če se spomnim same sebe, mi je čisto jasno, da enostavno ne moreš slišati navodila, ki pravi: ko ti je najhuje, se odpri in sprejmi, namesto da bi sledila instinktu, ki te hoče zapreti, kot školjko.

Samozavedanje je prvi korak na tej poti Razcveta. Kajti dokler ne veš, kaj počneš, tega ne moreš preseči.

In ne gre za to, da je potrebno karkoli spremeniti. Gre za to, da ozavestiš in to presežeš v sebi svojo izvorno rano. In da izbereš drugače.

Preseči je potrebno preživetvene mehanizme boja, bega in ignorance.
Potrebno se je odpreti in biti. Biti to, kar si.

Vendar to ni pasivnost. Pasivnost je polarnost z delovanjem, z aktivnostjo. Takrat, ko si srcu, greš s tokom. Nič ne delaš na silo. Sinhronost je jezik srca, ko si ob pravem času na pravem mestu in s pravimi ljudmi.

Večinoma smo bili kot otroci udomačeni v prepričanje, da je ljubiti druge dobro, ljubiti sebe pa sebično in narcistično. Če to zate drži, potem še vedno verjameš, da ljubiti sebe pomeni, da si sebična.

Vendar sebičnost in narcizem izhajata iz poveličevanja samega sebe, ki temelji na lastnih fantazijah in podcenjevanju drugih. Narcisoidno osebo, ki ima sebe na piedestalu, vodi zavist.
Zavist pa nima nič skupnega z ljubeznijo in je pravzaprav odsotnost ljubezni oziroma ločenost od nje.

Razumevanje je tukaj ključno, kajti dokler ne ozavestiš, kje si in kaj počneš sebi, tega ne moreš preobraziti, tudi če bi hotela. In vse se začne z vprašanjem; Kdo sem?

Živimo v družbi, ki nas je navadila, da je bolj udobno prebrati knjigo o desetih načinih, kako povzročiti, da se nekdo zaljubi vate, kot da ljubiš sebe in to deliš s svetom.

Od zunanjega sveta pričakuješ, da te bo sprejel, te imel rad, da bo poskrbel zate.
In pogosto se na trd način prebudiš v dejstvo, da ni nikogar, ki bi te imel rad, če najprej ne ljubiš same sebe.

Potrebno je izbrati, da razviješ odnos z najbolj pomembno osebo v svojem življenju, ki te nikoli ne bo zapustila, s sabo.
Kajti, ko enkrat ljubiš sebe, ti tega nihče ne more odvzeti.

In, ko se zavežeš ljubezni do sebe, je potrebno vedeti, da te bo Vesolje izzvalo ali boš vztrajala, ne glede na okoliščine. In ta test pride v obliki sence, ki se dvigne na površje.

Ko ljubiš sebe brezpogojno, ljubiš celo sebe, brez izjeme. In tako si takoj, ko se zavežeš temu, da sebe ljubiš brezpogojno, soočena z vsemi deli sebe, ki jih ne maraš, ki jih sodiš, kritiziraš in zavračaš.

Zakaj? Ker vsi deli Tebe želijo biti ljubljeni in sprejeti.

Test Vesolja ali beri same sebe je v tem, da je potrebno objeti vse dele sebe in ne samo “pozitivnih” delov sebe.
V očeh Vesolja ni negativnih in pozitivnih delov in to, da stopiš v polno moč svoje Duše pomeni, da se soočiš z vsemi deli sebe, ki jih sovražiš, zanikaš, zavračaš, nesprejemaš, od katerih se ločuješ.
In vendar nikamor ne grejo. Tukaj so in čakajo na tvojo brezpogojno ljubezen.

Objemi Sebe je spletno popotovanje, ki te vodi v globino sebe. Da odkriješ, kaj je tista temeljna rana zaradi katere se medsebojni konflikti in nerazumevanje ponavljajo v vseh zunanjih odnosih; s partnerjem, otroci, prijatelji, družino, v službi.

To je srečanje s tvojimi notranjimi zavezniki kot so notranji otrok, žrtev, prostitutka in saboter, ki so tvoji življenjski zavezniki. in vendar svojega zlatega dela ne razkrijejo, dokler nisi voljna objeti njihovo lekcijo senčnega dela.

In tukaj vse upiranje, praskanje, grizenje ne pomaga kaj dosti, le “kladivo”, kot temu slikovito pravi moja prijateljica, s katerim te tvoja Duša vedno znova preizkuša je vsakič, ko se soočiš z isto stvarjo, večje.

Več o spletnem programu Objemi Sebe najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

P.S: Brezplačno predavanje Ljubi Sebe ti je na voljo, če se pofočkaš na spletni povezavi tukaj…

 

Neuspeh me je pripeljal do tukaj, kjer sem danes…

0 Comments

Vem, kako neverjetno se sliši, vendar drži; to, kar me je pripeljalo do tukaj, kjer sem danes, je bil neuspeh.

Strah pred neuspehom je bil dolga leta moje gorivo, da sem vedno znova šla za korenčkom v upanju, da bom ustvarila boljše življenje in vse tisto, kar sem si želela.

Biti neuspešna je bilo zame nekaj grozljivega.

Šele pred nekaj leti sem se lahko soočila z grožnjo, ki sem jo v otroštvu poslušala vedno znova; če ne boš pridna in se učila, boš pometala ceste.
Nisem hotela pometati cest in zato sem se vsakič, ko mi ni uspelo zagnala še bolj.

Dosegla sem vse kar sem si zadala.
In moja motivacija je bila dokazovanje, da zmorem in da znam biti uspešna.
Vedno znova. Vedno znova.

Dokler me to dokazovanje ni spravilo na rob preživetja.

Utrujena, nezadovoljna in nesrečna sem leta 2009 ugotovila, da ne glede na vse svoje dosežke, v sebi še vedno čutim, da sem v samem temelju neuspešna.
To me je zlomilo.

Ker če bi bila uspešna, se ne bi soočala s tem, da moj odnos razpada, da sem poslovno pogorela in da me ljudje ne marajo.

Bili so dnevi, ko bi kričala. In dnevi, ko bi ustavila planet in izstopila.
Počutila sem se brezupno sama, osamljena in brez vrednosti.

Vendar moja Neuspešna ni šla nikamor.
Skupaj sva sedeli.
In se gledali.
Iz oči v oči.

Leta sem se trudila, da bi jo prepodila, da bi jo izločila iz svojega življenja, da bi jo »pozdravila«, rezala sem vezi in jo zapirala v klet.
Vendar je bila še vedno tam.

In tako sem počasi dojela, da nikamor ne bo šla.
Da je na meni, da z njo ustvarim odnos. In da je moja izbira kakšen bo ta odnos.

Vedela sem, da jo lahko še naprej ignoriram, se borim z njo ali pa bežim od nje. Vse tri načine sem že poizkusila. Vse tri sem preigravala že desetletja.

Dojela sem, da je vsak odnos lahko nenehen boj, nenehen beg ali pa ignoranca.

Ko sem se zavezala temu, da bom iskrena do sebe, radikalno iskrena, sem prepoznala, kako zelo ignoriram tiste notranje odnose, ki so temeljni za moje preživetje.
Pa ne le za preživetje. Dojela sem, da moram, če želim res stopiti v svoj polni razcvet, namesto boja, bega ali otopelosti ustvariti zavestne odnose.

In začela sem s seboj.

Rada rečem, da je naše življenje kot igrišče, na katerem igramo svojo igro življenja. Vsi imamo svoj notranji tim, ki igra na tem igrišču.
In če si izposodim prispodobo iz košarke, lahko igraš svojo igro tako, da igralce siliš v strategije, ki so vnaprej naštudirane, v dinamiko, ki je postavljena. Ali pa igralce spoznaš, kot je to naredil Igor Kokoškov z zlato ekipo košarkašev in iz njih izvabiš najboljše kar zmorejo.

Da bi ustvarila harmonične in izpolnjujoče odnos najprej v sebi, moraš dobro poznati svoje igralce, ki jih imaš na igrišču življenja.

Ravno zaradi nepoznavanja tega, koga sploh imaš v svojem timu, se redno dogaja, da na tvoje igrišče življenja uletavajo zatrti, zanikani, skriti deli tebe, ki jih ne maraš.

In tako je moja Neuspešna pred kratkim spet uletela na igrišče mojega življenja.
Za razliko od prejšnjih srečanj, sem jo tokrat prepoznala in se z njo nisem borila. Nisem šla na igrišče, da bi jo zvlekla z njega in jo zaprla nazaj v klet, kar sem včasih redno počela.
Pa tudi ignorirala je nisem, kar sem včasih bolj ali manj uspešno počela.

Prepoznala sem, da me je ves ta čas učila, kako pomembno je, da si vzamem čas zase in za svoj počitek. Pa tega nisem prepoznala. Nisem ugledala blagoslova, ki ga je imela zame. Tako, kot nisem prepoznavala svoje dragocenosti.

To, da zmoreš ljudi, situacije in stvari v svojem življenju, namesto na piedestal ali v klet, dati v srce je ena največjih lekcij mojega življenja.

Da znaš vzljubiti sebe, namesto, da se zavračaš.
Celoto sebe, vse svetle in senčne dele sebe.

Ljubiti Sebe je temelj vseh odnosov.

Moj velik AHA moment je bil, da moram jaz postati ta ženska, ki brezpogojno ljubi sebe, če jo želim izkušati v svojem življenju.

Ljubezen do Sebe je začetek.

Bodi Sijajno in Sijajna!
Taja Albolena

«< 22 23 24 25 26 >»