Ljubim Sebe

Čas pozdravi vse, ne!?

, 1 Comment

So tudi tebi, ko si bila majhna, govorili, da čas pozdravi vse?
So tudi tebi rekli, da do takrat, ko se boš poročila, te rane ne bo več?

Morda to velja za fizične odrgnine in praske, ki sem jih skupila, ko sem z biciklom drvela po klancu in padla.
Moje rane zapuščenosti, prevaranosti, zavrnjenosti pa še danes nosim s seboj.

Resnica, s katero se težko soočimo pravi, da se tvoj odnos z naslednjim partnerjem vedno začne v razhodu s sedanjim partnerjem. Če svoje odnose zapuščamo, brez da jih zaključimo in s strtim srcem, s tem strtim srcem vstopamo v nove odnose. To pogosto pomeni, da potihoma, nekje v globini sebe pričakujemo, da se bo zveza zaključila na podoben način in smo zato že na začetku bolj zadržane, zakrčene, v strahu.

Izjemno me je presenetil podatek, da se 40% poročenih v prvo loči, da je odstotek v drugo poročenih, ki se ločijo 60% in odstotek poročenih, ki se ločijo v tretje že 70%. Osebno sem mislila, da ko enkrat greš skozi razhod, da vsak vzame svojo lekcijo, vendar podatki kažejo ravno nasprotno sliko.

Ko je zveze konec, se pogosto iz ljubeče osebe prelevimo v sovražno osebo, polno obsodb in kritike. Ali pa se to zgodi z osebo na drugi strani. Pogosto je to odvisno od tega, kdo je tisti, ki je zapuščen.

Zapuščenost boli. In pogosto je obrambni mehanizem ob izgubi, da se začnemo braniti s sovraštvom. In v tej igri pogosto sodelujejo naši prijatelji in družinski člani, ki nam poskušajo biti v oporo, saj z nami čutijo bolečino.

Vendar to, da svojega bivšega označiš za idiota in kretena običajno ne zmanjša čustvene bolečine, ki jo čutiš, čeprav se ti morda zdi, da ti lojalnost prijateljic pomaga. Ko greš v sovraštvo, te to ne osvobodi stare zgodbe. Pogosto se v njej še bolj zapleteš in tako nisi na voljo, da bi lahko začela novo zgodbo s kom drugim.

Pogosto ženske še po desetletju ali celo dveh desetletij od razhoda, čutijo enako jezo in sovraštvo, kot so jo ob razhodu. Znotraj sebe hrepenijo po ljubezni, vendar je velika razlika v hrepenenju po ljubezni in v tvoji sposobnosti, da se odpreš in jo sprejmeš v svoje življenje.

Dejstvo je, da če si v bolečini, se ne boš sprostila in odprla.

Ko so raziskovalci Univerze v Michiganu, prosili osebe, ki so bile pravkar zapuščene, da pogledajo sliko svojih bivših, so postali njihovi možgani aktivni na enakih mestih – zaznavali so fizično bolečino.

Beri; zlomljeno srce so čutili enako kot zlomljeno kost.

Ko si zlomimo nogo, vsi vemo, da moramo k zdravniku, da nam kost ponovno naravna. Dejstvo je, da nikomur ni všeč, da mora potem z gipsom hoditi naokrog, da ne govorimo o tem, da je potrebna fizioterapija, da se kost pravilno zaceli. Ko si zlomimo nogo, ne gremo že v enem tednu na tek. Čuvamo jo, da se zaceli in vmes delamo vse, kar je potrebno, da se kost pravilno zaceli. In ob tej skrbnosti, se kost zaceli in je na mestu, kjer je bila zlomljena, zdaj močnejša, kot je bila pred zlomom.

Vsak razhod v našem življenju je priložnost, velikanska priložnost za našo rast, za naš razcvet, če smo prisotne in zavestne tega, kaj nam je ponujeno.

Bistvo je v tem, da se zavedamo, da ni res, da zgolj čas celi rane. Zgolj čas ne bo pravilno zacelil naše kosti. Če kosti nismo naravnali in se potem celi narobe, ali če gremo prehitro v akcijo in kost še ni zaceljena, se bo zlom ponovil na istem mestu. Zato zgolj čas ne celi ranjenega srca.

Izziv v povezavi s časom je predvsem v tem, da v kolikor v mislih ves čas premlevaš svojo zgodbo, kaj si naredila narobe in kaj bi bilo, če tega ne bi naredila, ne bosta prenehali niti čustvena niti telesna bolečina.
Ujameš se v interpretacijo svoje zgodbe, še posebej, če jo ljudje okoli tebe podpirajo. In tako gremo pogosto v igro žrtve, kjer je oseba na drugi strani kriva za vso bolečino, ki jo čutimo v sebi.

Ob tem ne pomaga niti to, kar naredi veliko ljudi, ko se razidejo, da s substancami in slabimi navadami poskušajo zapolniti praznino, ki je nastala. Žal nobena slaba navada ne bo pregnala bolečine: niti alkohol, niti sladkarije, niti hitra hrana, tudi stradanje ne, niti kajenje, zdravila ali droge.

Razpad zveze te ne loči le od osebe na drugi strani, in tukaj ne gre le za intimno zvezo s partnerjem, tudi razhod s poslovnim partnerjem je lahko enako boleč, loči te od življenja. Enostavno ne zaupaš več življenju. Imaš občutek, kot da te je zapustilo življenje, kot da te je izdalo življenje.

In dejstvo je, da ne moreš samega sebe voditi skozi porajanje sebe, skozi ta porodni kanal, v katerem se znajdeš. Kajti zelo močno moraš biti v stiku s sabo, da zmoreš sprejeti vse dele sebe, ki jih razhod razkrije. V tem procesu potrebuješ porodno babico.

Vsi tisti, ki smo v svojih življenjih doživeli razpad zveze, v katero smo zaupali z vsem srcem, poznamo prehod skozi najtemnejši del nas samih in v teh razburkanih vodah svoje notranje čustvene pokrajine težko navigiraš sam.
Potrebno se je spogledati z vsemi trenutki, ko si vedela, da nekaj ni v redu, pa si zaprla eno ali kar obe očesi. Potrebno je prepoznati trenutke, ko bi morala postaviti težka vprašanja, pa jih nisi, ker nisi hotela guncati skupnega čolna. Prevzeti je potrebno odgovornost, da si pomagala soustvarjati vse, kar se je zgodilo. In to običajno ni prav lahka naloga.

Potreben je spust vase, notranji vpogled.

Potrebno je spoznati, kako si se sama spravila tako daleč. Potrebno je vzeti svojo moč nazaj in vsi vemo, da naša pot v moč vodi skozi prevzemanje lastne odgovornosti za svoj del zgodbe. In ko si ranjena, je tako lahko vztrajati v vlogi ubogega jaza. Pravzaprav je težava v tem, da je žrtev družbeno sprejeta in se nam smili, zaradi česar ji ni treba prevzeti odgovornosti zase.

In zase vem, da mi brez vodstva mentorjev ne bi uspelo priti skozi. Verjetno bi zgodbo ponovila še enkrat, ali dvakrat ali trikrat.

Dejstvo je, da takrat, ko greš skozi razpad svojega življenja, čutiš preplavljenost s čustvi, čutiš kaos in zmedenost. Izgubljaš zunanje strukture in ob tem se podira tvoj celoten pogled na svet in na življenje. Vse to težko držiš sama, zato imaš takšno potrebo po tem, da vedno znova deliš svojo zgodbo in govoriš o tem, skozi kaj potuješ.

In ne glede na to, da ti deljenje zgodbe pomaga v procesu zdravljenja, ti pomaga le, če je kost pravilno naravnana, beri, le, če je tvoje srce uglašeno na ljubezen in ne strah. Če je tvoja zgodba usidrana v žrtvi in iskanju krivca, boš šla še en krog.

Ko je tvoje srce zlomljeno, je potrebno poznati stopnje skozi katere se v procesu premikamo. Zdravljenje srca ni projekt, ki ima 5 korakov in ki ga opraviš v 5 tednih. Je proces, ki zahteva samozavedanje in samorefleksijo, da bi lahko zacelila svoje srce.

Razhod je vedno priložnost za rast. Nekaj je v tem ranljivem času, kar ti ponudi vpogled v to, kje je tvoja rana originalno nastala, iz kje izhaja. In če si dovolj pogumna, da se spogledaš s seboj, lahko tvoji največji razpadi, najbolj boleči razhodi postanejo najboljša stvar, ki se ti je kdaj koli zgodila.

Na tej poti iz najbolj grozne izkušnje v življenju v najboljšo stvar, ki se ti je kdaj koli zgodila, greš skozi alkemični proces preobrazbe iz svinca v zlato. V sebi sprejemaš vse dele sebe in jih integriraš v svojo Bit. To, kar se je zgodilo v tvojem življenju postane del tebe, je področje, kjer postaneš močnejša, bolj opolnomočena in kjer lahko skozi svojo izkušnjo vodiš in usmerjaš druge.

Vsaka izbira, ki jo v razhodu narediš je kot seme, tvoje rastline v prihodnosti. In če na koncu enega odnosa zasajaš semena sovraštva, besa, maščevalnosti in zamere, te to vodi v odnose, kjer je morda na začetku vse videti idealno in rožnato, vendar se kmalu znajdeš na negativni čustveni spirali, ki te vodi v isto zgodbo, kjer se je zaključila prejšnja.

Dejstvo je, da je potrebno postati ta ženska, ki moraš Biti, da bi v svoje življenje pritegnila in ohranila nivo ljubezni, ki jo želiš. Da si v odnosu, kjer tako močno zaupaš sebi, spoštuješ sebe, vidiš lastno vrednost, da čutiš iz svoje Duše, Dušo na drugi strani.

In tukaj čas nima nobene veze. To ni projekt, ki bi ga lahko časovno opredelila.
Je proces skozi katerega se moraš premakniti.

In če potrebuješ pomoč, ti lahko pomagam skozi individualni mentorski program, kjer te vodim skozi pet ravni procesa zdravljenja ranjenega srca – skozi proces zavestnega razhajanja. Več najdeš na spletni povezavi tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Taja ženski, ki je izgubila stik z žensko v sebi, ki čuti, da ni dovolj, pomaga, da vzljubi sebe, da začuti zaupanja vase kot žensko ter sledi sebi. Vodi jo, da utelesi polno moč svoje Ženske Duše, zasije ter zaživi radostno in izpolnjeno življenje. Več najdeš na www.divine.si

Zakaj se to dogaja meni?

2 komentarja

Vedno znova slišim ista vprašanja: “Taja zakaj se mi to dogaja? Zakaj meni? Zakaj zdaj? Samo še tole mi je manjkalo…”

Odgovor Ti brez dvoma ne bo všeč. “Ker ti služi. Ker ti pomaga, da Ti rasteš. Ker si tako izbrala Ti.”
In Vesolje nikoli ne naredi napake. Vse na-ključ-je. Vse je na ključ.
Vprašanje je le skozi katere leče gledaš na svoje življenje.

Če ostajaš na nivoju Ega, se boš vse življenje spraševala, zakaj se je to zgodilo meni?
Zakaj meni? Zakaj zdaj?
In tako boš svoje življenje zapravila v jamranju, pritoževanju, sojenju in kritiziranju zunanjih okoliščin, ljudi in dogodkov. Kar vključuje starše, otroke, partnerje, šefe in sploh vse “mučitelje”, ki so ti kdaj koli naredili karkoli, kar sodiš kot grozno, nedopustno in nesprejemljivo.

Fascinira me, kako ljudje verjamemo, da zdravljenje pomeni, da stvari prestopimo, se premaknemo naprej in stvari pustimo za sabo.

Resnica je, da se vse v življenju dogaja z namenom in ZaTe.

Stvari, ki so se zgodile v tvojem življenju, postanejo del tebe. Vloga tvoje Duše je v tem, da te dogodke spremeni v zlato, kar te opolnomoči. Stvari, ki so se ti zgodile, so se zgodile ZaTe, da postanejo tvoje zlato Duše. In tukaj ni avtomatike. Tvoja zavestna prisotnost v procesu duhovne alkimije je potrebna, da dogodki postanejo del tebe.

Tvoja izbira je, kako pogledaš na stvari, ki se odvijajo v tvojem življenju – se dogajajo Zate ali tebi?

Na tebi je, da lahko na dogodke v svojem življenju pogledaš, na tak način, da v tem, kar ti je bilo dano mora biti zlato. Ker vesolje ne dela napak. Ker je čas pravi in ker so ljudje pravi, ker so okoliščine idealne, da odigrajo igro, ki jo je tvoja duša izbrala preden je prišla na ta svet, v to telo.

Duša izbere igralce v tej božanski komediji ali tragediji, izbira je vedno samo tvoja. O izbiri pišem veliko, kajti v resnici je izbira tista, ki kreira tvoje življenje. Če si nisi všeč, je to tvoja izbira, če misliš, da si nesposobna, je to tvoja izbira. Če misliš, da zmoreš ali da ne zmoreš, je v obeh primerih odločitev samo in zgolj samo tvoja. Kruto?

Pravzaprav ne, zame je bilo osvobajajoče. Kar še vedno ni pomenilo, da so moje izbire idealne, vedno pravilne in lepe ter pozitivne. Ljudje znamo biti neverjetno narcisoidni in egoistični. Mislimo, da se bodo stvari odvijale na načine, kot smo si zamislili mi. Pričakujemo, da se bo naša Duša opravičila za naše otroštvo, za naše rane in da bo sledila našim željam in bo vse naredila po naše. Prisoten je občutek, da mi je nekdo nekaj dolžan, ker v življenju tako trpim in ob tem pozabljamo, da je trpljenje vedno znova zgolj izbira – naša izbira.

Včasih, ko zarijem globoko v blato svoje podzavesti, bi z velikim veseljem obtoževala ves svet za to kar se mi dogaja, vendar sem se v življenju vzela lekcijo, da je samo-obtoževanje in smiljenje sebi izraz nespoštovanja samega sebe. Zato zelo hitro zaključim s takimi epizodami, kajti konec koncev gre vedno za mojo izbiro, kako bom delovala v svojem življenju.

Zanimivo mi je opazovati svet okoli sebe. Iz paradigme preživetja/pomanjkanja se premikamo v paradigmo rasti/blaginje in kako je iskanje moči v zunanjem svetu kontraproduktivno v paradigmi v katero se premikamo. Ugotovila sem, da te osredotočanje na zunanje stvari pravzaprav pripelje čisto drugam kot bi si želela, kajti mehanizmi kreacije, ki delujejo zdaj, so zelo drugačni.

In zato kaos. Kajti premik iz zunanje moči v avtentično pristno moč duše je nekaj, kar mnogim ni po godu, mnogi ne vedo kaj početi s tem. In vendar se dogaja in pomembno je soočanje s seboj. Rast te vedno pelje v notranjost, vase.

Ko izbereš svoj notranji svet, ko vstopiš v domeno svoje Duše, te bo soočila z vsem, kar ti je na poti, da ne živiš svojega polnega potenciala v tem trenutku, zdaj.
Soočiti se je potrebno z ovirami na poti. Spoznati je potrebno svoje notranje Demone, ki se ne strinjajo s tabo. In tsti, ki pravijo, da Demoni ne obstajajo, se še niso ozrli v svojo notranjost in se soočili s svojim besom, pohlepom, lenobo in maščevalnostjo.

To, kar ti preprečuje, da si ta Ženska, ki ti je namenjeno Biti, je v tebi. In začutiti je potrebno bolečino negativnih aspektov sebe, kajti le tako jih lahko ozavestiš in izbiraš drugače.

Nič v tvojem življenju ni naključno, vse je priložnost za kreiranje avtentične moči duše.

In vendar smo naučene, da v soočenju z bolečimi čustvi pogosto pobegnemo, kar vodi v perfekcionizem, ki pod seboj skriva sram in strah da nismo dovolj dobre, v deloholizem, ko se ljudje za obilico dela skrijejo sami pred seboj in pred svojo bolečino ali pa v oboževanje in čaščenja zunanjih malikov.

Drugi odziv na boleča čustva je v izogibanju, kar vodi v dolgočasje, občutke, da ti stvari pripadajo, pričakovanja in odvisnosti od substanc, ljudi ali stvari. S hrano se ljudje pogosto zamotijo, da se izognejo bolečini čustev in seks je izjemno priljubljena terapija pri parih, ki se po prepiru v postelji zamotijo, da ne čutijo svoje bolečine.

In tretji način je spreminjanje zunanjih okoliščin, kar poskušamo narediti skozi ustrezanje, sojenje in kritiziranje drugih, bitko za moč ali skozi stres. Vse to globoko spodaj skriva bolečino ranjenosti, bolečina namreč sporoča, da je spodaj nekaj, s čimer bi se morala soočiti.

Mnogi mislijo, da je pot ljubezni enostavna in da je vse krasno in lepo. In vendar je na moji osebni poti toliko bolečine, da se včasih sprašujem kaj mi je tega treba.

Pogosto pozabljamo, da z ozaveščanjem pridejo v paketu vsa čustva, tako radost, kot tudi tista druga, ki so boleča, ki jih nočemo čutiti. In vendar sem se naučila, da se največja rast dogaja ravno skozi največjo bolečino in da me največja darila vedno čakajo pod največjimi strahovi in izzivi.

Na svoji poti sem se naučila, kako se soočati s svojimi notranjimi zmaji, s svojimi sencami in bolečinami in kako kljub temu, da me boli, zavestno izbrati tisto, kar želim, da je del mojega življenja. Temu pravim mojstrenje, kajti dejstvo je, da imamo vedno izbiro.

Na tej poti je ključnega pomena vzdržljivost, kajti resnica je, da se soočanje s seboj in s svojimi sencami nikoli ne zaključi. Vendar vsakič, ko sprejmeš stvari v svoji notranjosti, postaneš bolj vzdržljiva, imaš več notranje moči v sebi.

Vedno, ko začneš lesti v svoje notranje obtoževanje in smiljenje sebi, imaš izbiro, da prepoznaš kaj se dogaja v teni, da ostaneš zavestna. In ko sem sama drsela v notranjo bolečino in jo izkušala v njeni polnosti, sem prepoznala izbiro, da odreagiram ali pa sem ljubeča. Zelo hitro sem sprejela odgovornost zase in za svoje izbire in izbirala, da delujem v skladu z ljubeznijo in prijaznostjo, najprej do sebe.

Ena mojih osebnih zavez je, da vedno sebe postavim na prvo mesto, da ljubim najprej sebe in sem prijazna najprej sama s seboj. Kar ne pomeni, da ne jokam, včasih napolnim celo steklenico solza in seveda čutim tudi jezo in bes in razočaranje in žalost. Vendar sem se izmojstrila v tem, da izbiram kaj je tisto, kar je del moje realnosti, da se ne prepuščam temu, kar mi ne služi, da zavestno izbiram najboljše zase.

Kajti vem, da je vsaka preizkušnja samo skriti blagoslov in je pravzaprav priložnost za rast. In ker imam ljudi okoli sebe rada toliko, kot imam rada sebe, izbiram, da se namesto ločenosti zavestno odpiram in povezujem, da ostajam v svoji pristnosti.

Zavezala sem se intimnem partnerstvu in sestrstvu, kar pomeni, da je pristnost prvo vodilo mojih odnosov in če želim biti pristna z drugimi, moram biti pristna najprej sama s seboj. Kar ni vedno najlažja pot. Vodi me skozi veliko bolečin, skozi ozaveščanje lastnih udomačenosti, lastnih senc.

In v intimnem partnerstvu vse, kar je skrito v meni, priplava na površje, da si to lahko ogledam in sprejmem kot svoje. In ja sem hladna in vzvišena, kot so mi pogosto očitali in razvajena, kar so mi očitali že v osnovni šoli in draga, nad čimer se pritožujejo predvsem moški v mojem življenju. In sem tudi nežna in strastna in mehka in ljubeča. Pa tudi divja in neukročena. Ja vse sem. In vsakič, ko me kdo okarakterizira s kakšnim vzdevkom, s katerim imam težave, vem, da imam s tem težave jaz sama, in da mi je oseba prišla samo sporočiti, kaj je tisto česar ne sprejemam v sebi.

In tako je pred mano še ena priložnost za sprejemanje sebe in negovanje sebe.

Skozi izkušnje sem spoznala, da pot vase ne vodi skozi spreminjanje drugih, kajti spreminjanje drugih sploh ni možno.

Vsak lahko spremeni le samega sebe, če tako izbere in v zvezi s tem kaj naredi. Presežeš lahko le tiste dele sebe, s katerimi se soočiš in se z njimi spogledaš iz oči v oči. Če si nekaj zanikaš ali skrivaš, bežiš od tega ali se delaš, da tega ni, si le v ranjenosti zanikanja, ki te vodi v notranjo bolečino.

Dobro poznam krivulje in ovinke na poti vase in vem, da ne morem ničesar narediti namesto kogarkoli, lahko pa pokažem, kako potovati po notranji poti ljubezni. Že dve desetletji potujem po sebi, spoznavam sebe in bolj, ko se poznam, bolj se imam rada, bolj se sprejemam in lažje mi je spogledovati se z vsemi tistimi bolečimi deli sebe, ki sem jih prej zanikala ali pospravila v kakšno globljo klet v svoji notranjosti.

V hecu rada rečem, da grem pogosto v deseto klet, kamor dvigalo ne vozi več in ko mi kdo reče, da so moji seminarji “težki”, da niso lahkotni in frfotajoči, to vzamem za kompliment. Tvoja Ženska Duša želi tvojo pozornost in izbrati jo moraš zavestno. V domeni Duše ni nezavedne avtomatike. Duša zahteva tvojo polno prisotnost, tukaj, zdaj.

Veliko žensk z menoj deli, da jih to, kar delim, osvobaja, jim pomaga na njihovi poti in stojim za vsem kar delim v svojih individualnih ali skupinskih srečanjih, kajti gre za moje izkušnje, mojo prehojeno pot in preizkušene prakse, kako se srečati s seboj, prebuditi sebe in ljubiti sebe.

Hvala za priložnost, da delim stvari, da bogatim ta svet in da ta svet zapustim kot boljše mesto. Želim ustvariti pozitivno razliko v življenju žensk s katerimi prihajam v stik. V preobrazbi, ki smo ji priča z radostjo in ljubeznijo hodim z ramo ob rami z vsemi tistimi, ki izbirajo pot ljubezni, pot vase, pristnost in avtentično moč Ženske Duše.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki čutijo, da niso dovolj. Ženskam asistira, da vzljubijo sebe, začutijo zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Seks v mestu

, 1 Comment

Poznaš kultno nadaljevanko Seks v mestu? Ali pa morda film?
Zadnjič je ena od udeleženk ženskega kroga, kjer sem predstavila štiri zaveznice, ki jih imamo v svoji notranjosti, navdušeno izjavila; To je pa kot bi imela v sebi čisto svoje štiri prijateljice iz Seksa v mestu.

Štirje glavni karakterji omenjene serije, predstavljajo štiri različne arhetipe ženskosti. Charlotte je idealistična, konservativna, romantična ženska in v njenem življenju se vse vrti okoli zakona, materinstva in urejanja Doma. Samantha je glamurozna, uspešna, neodvisna, zelo sposobna predstavnica za stike z javnostmi in verjame v seks brez obveznosti. Miranda je uspešna odvetnica, pametna, jasna, direktna, in nikoli ne okoliši. Carrie pa je očarljiva kolumnistka in pogosto pripovedovalka zgodbe. Predstavlja naše notranje dialoge, včasih za in drugič spet proti.

Arhetipi so naši vzorci obnašanja. Pomagajo nam, da se naš dušni dogovor lahko udejanji v zemeljski realnosti. Arhetipi v sebi nosijo naše talente, veščine, sposobnosti, potenciale, ki jih moramo prepoznati in utelesiti skozi svoje življenje tukaj in zdaj. Ključ je v tem, da jih izkušamo!

Izraz “arhetip” izhaja iz antične Grčije. Osnova besede je archein, ki pomeni “original”; in typos, ki pomeni “vzorec, model”. Pomen je torej “originalni vzorec” iz katerega izhajajo podobne osebe, predmeti ali koncepti. Lahko bi rekli, da gre za univerzalne vzorce moči, ki jih v življenju uporabljamo, da organiziramo svoje misli in čustva, kot tudi lečo, skozi ktero ocenimo vsako osebo, ki jo srečamo.

Arhetip je vzorec obnašanja, ki je vtkan v tkanino naše družbe. Ko vzorec ponavljamo, postane predloga iz katerega se ohranja. Eden takih starodavnih arhetipov je arhetip matere. Tako globoko je del naše družbe, da njeno obnašanje uporabljamo v reku; ne bodi materinska. Ko ti nekdo reče, da si materinska, vsi vemo, kaj to pomeni. Lahko naštejemo pozitivne in negativne karakteristike matere. In če bi naredili raziskavo, bi dobili precej podobne odgovore glede tega, kaj mati predstavlja, brez da bi nam kdo podrobno razložil kdo mati je. Vsi poznamo arhetip mame. Arhetipi nam pomagajo videti in razumeti svet in ljudi okoli sebe.

Pogosto namreč osebo, ki jo spoznamo, ocenimo; Ona je pa taka princeska. Ali pa; tole je pa izvedel kot pravi heroj.

Arhetipi vznikajo iz kolektivne duše in jih preigravamo skozi individualno dušo. Njihove mistične drame se preigravajo v našem vsakodnevnem življenju. In vsak posameznik v sebi nosi štiri osnovne arhetipe, ki se pri ženski kažejo skozi mamo, junakinjo, ljubimko in modro žensko. Pri moškem pa skozi očeta, junaka, ljubimca in modreca.

So semena, ki so vsajena v naši notranjosti in od našega poznavanja teh delov same sebe je odvisno, kako uspešno se izražamo skozi te različne aspekte svoje Ženske duše. Vsaka ženska ima v sebi vse štiri. Vendar arhetip stopi v ospredje in se ti razkrije, ko zavestno stopiš v odnos s tem delom v sebi. Dokler je ta del zate neviden, je kot da ne obstaja.

Vsak arhetip nosi v sebi edinstvene sile, ki ti omogočijo, da lahko bolj v polnosti postaneš ta ženska, ki ti je namenjeno biti. Tvoji individualni arhetipi se odslikavajo v tvojih željah, namenih in v tvojem dušnem namenu.

Da bi resnično utelesila svoj polni potencial svoje Ženske Duše, je modro spoznati svoje štiri notranje zaveznice.

V svojem raziskovanju teh štirih arhetipskih vzorcev sem jih poimenovala kot Gaea, ki predstavlja arhetip matere, Hetaira predstavlja ljubimko, Amazonka predstavlja junakinjo in Sofija tvojo modro žensko.

Pomembno je, da veš, kako sama sebi držati prostor, v katerem se počutiš dovolj varno, da se sprostiš in odpreš izkušnji, s katero si soočena. To je izkušnja s katero te sooči tvoj arhetip Gaea. Mati je tista, ki poskrbi zate. Mati te nauči, kako poskrbeti zase.

Ko se odpreš izkušnji, je pomembno, da si jo voljna sprejeti. Amazonka je tista, ki ti pomaga, da pogumno in drzno stopaš po svoji poti in spoštuješ sebe, takšno kot si, tam kjer si. Je arhetip, ki ti pomaga, da jasno in konkretno izraziš svoje želje in potrebe, se postaviš zase in dosežeš to, kar si želiš.

Negovanje sebe je za sodobno žensko pogosto največji izziv, ker negovanje običajno enačimo s crkljanjem, razvajanjem, ko si nekaj podarimo, ker smo si zaslužile. Hetaira je tisti aspekt v tebi, ki ti razkrije vse dimenzije ljubezni do sebe. Ljubljenje z življenjem je dnevna aktivnost, ki ti pomaga, da uživaš v svojem življenju, v vsakem trenutku, brez čakanja na tiste poseben priložnosti, ko si zaslužiš in upravičiš to, da praznuješ svoje življenje.

Sofija pa je četrta notranja zaveznica, ki te spomni, da vso modrost nosiš v sebi. Sofija te spomni, da je resnica tista, ki osvobaja. In svoboda vedno izhaja iz nenavezanosti, iz tvoje sposobnosti, da se prepustiš toku življenja in praznuješ življenje v njegovi polnosti.

Vsako od štirih zaveznic podrobno predstavim v spletnem druženju Prebujena Ženska, ki je namenjeno razkrivanju poti v radost, užitek, praznovanje in izpolnjenost, po katerih ženske pogosto hrepenimo. Vendar se ne zavedamo, da gre za dušne kvalitete, ki jih ne moreš najti v zunanjem svetu.

Popotovanje po tvoji notranji čustveni pokrajini razkriva tvoje notranje zaveznice, ki ti potem, ko jih povežeš v tvoj edinstven Dragulj razkrijejo izvorno esenco tvoje Ženske Duše.

Vabljena na popotovanje Vase, Prebujena Ženska,. Več najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da vzljubijo sebe, začutijo zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Boš že potrpela…

, 2 komentarja

Kolikokrat sem slišala ta stavek… neštetokrat. Iz ust različnih žensk, vedno znova. Na področju odnosov, otrok, spolnosti, kariere. Kot da je za žensko to nekaj poponoma običajnega. Me pač znamo potrpeti.

In trpljenje imamo v krvi. Veliko lažje nam je potrpeti, kot pa uživati v nečem. Prijateljica me je danes spomnila, da smo udomačene v trpljenje. Bom že počakala, saj bo enkrat prišel moj čas, moje leto, moj trenutek. Bo res?

In tako čakamo. Čakamo, da bodo odrasli otroci, ker potem bo bolje. Čakamo, ker je mož polno zaposlen in res nima časa zame. Čakamo, da bomo šle v pokoj, ker potem bo bolje. Čakamo na novo vlado, ker potem bo bolje.  Vseskozi čakamo. Čakamo, da nam bo nekdo zunaj dal dovoljenje, da končno začnemo živeti.

Vmes pa potrpimo.

Ženske pogosto povedo, da enostavno nočejo biti zahtevne. “Saj bom potrpela, saj bo boljše, saj se bo spremenil.”
In čakamo.

Moj dragi mi je razložil tole dinamiko okoli zahtevnosti, ker je enostavno nisem razumela. Sama sem bila prepričana, da sem zahtevna takrat, ko povem, kaj potrebujem in si želim. Mojemu dragemu je uspelo, da mi je dopovedal, da je stvar ravno obratna. Zahtevna sem, ko ne povem, kaj si želim in potrebujem, ter potiho v sebi pričakujem od njega, da bi moral vedeti, kaj potrebujem. Moral bi nekako prebrati med vrsticami, tako kot to počnemo ženske.

Težava je v tem, da ne razumemo medsebojne razlike in tega, kako se vedemo takrat, ko se počutimo nemočni. Moški, ki je nemočen, bo vklopil moč in bo stvar poskušal rešiti na silo. Ko se vklopi tisti del njegovih možganov, ki so povezani z lovcem v njem, pogosto z agresijo poskuša doseči to, kar želi. In moškega spravlja ob pamet, kadar ženska ne pove direktno, kaj želi od njega. Ker ne ve, kaj naj, ponavadi zapusti prostor. To je njegov mehanizem. Ali fizično zapusti prostor ali pa ga zapusti tako, da enostavno ni več prisoten.

Ženska na drugi strani bo takrat, ko v sebi čuti nemoč, poskušala z manipulacijo, s čustvenim izsiljevanjem, doseči to, kar si želi. Ženske smo močne na čustvenem področju in ta del pogosto zlorabimo, da bi dosegle to, kar potrebujemo.

Ženske hočemo moškega zdresirati, da bi razmislil o tem, kaj potrebujemo, da bi on sam odkril, kaj je naredil narobe. In pogosto mu sploh ne povemo, kaj nas boli, s čim se ne strinjamo. Čakamo, da bo on dojel, kaj nam je boleče in bo v zvezi s tem nekaj naredil.

Brez dvoma je ena prvih stvari, ki jih moramo narediti, da jasno in predvsem spoštljivo, brez čustvene manipulacije povemo, kaj potrebujemo. In pomembno je, da smo v stiku s sabo, še posebej, če imamo močan notranji strah, da bomo zavrnjene ali zapuščene, če bomo stvari naredile drugače, kot me menimo, da se od nas pričakuje.

Pogosto se prilagajamo in ugajamo, ter potrpimo ravno zaradi svojih preživetvenih strahov, ki so še kako živi v naši notranjosti. Delamo stvari na način, kot mislimo, da se od nas pričakuje. Če te je bilo kot otroka strah, da te bo oče zapustil, če ne boš pridna, če ne boš ustregla in se prilagodila, je ta notranji otrok še vedno tisti, ki vodi tvoje odnose z moškimi. In zaradi tega raje potrpiš, kot da bi jasno izrazila svoje želje.

Zato ne čakaj, da bo tvoj moški sam ugotovil, kaj potrebuješ, ker po vsej verjetnosti ne bo. Ne čakaj na to, da bo ugotovil, kaj dela narobe, ker sam od sebe ne bo.

Ja, naliti si je potrebno čistega vina in se soočiti z dejstvom, da se ti ves čas odpoveduješ tistim stvarem, ki so tebi pomembne; romantiki v dvoje, skupni kavi v najljubšem lokalu, sprehodu po sončku, šopku cvetja ali najljubši čokoladi. Ti si mu rekla: “Saj ni treba,” takrat, ko si izrazila svojo željo, pa je njegov kisli izraz na obrazu povedal, kaj si o tem misli. “Saj bom sama,” pogosto rečemo, in se nato čudimo, ko leta kasneje ugotovimo, da vse stvari počnemo same.

Zakaj se odpovedujemo stvarem, ki so nam ljube? Ker nas je strah, da bi se drugi odpovedali nas, da bi se nas odrekli in potem se raje odrečemo stvarem, ki so lepe in ki nas polnijo, kot da bi ostale same.

V resnici nisi upravičena do ničesar (upravičenost je močno povezana s pričakovanji in s tem, da so ti drugi dolžni). In hkrati imaš vso pravico do vsega, kar si želiš. In v tem je velika razlika. Kajti zgolj tiho pričakovanje in potrpljenje, te v resnici ne bo pripeljalo tja, kamor si želiš.

Zato nehaj trpeti. Povej na glas, kaj si želiš. In ne pričakuj, da boš to dobila takoj. To, kako moškemu povedati stvari na način, da te bo takoj slišal in upošteval je svojevrstna umetnost, ki poleg veščine sporazumevanja, kjer drug drugega slišimo, zahteva predvsem medsebojno spoštovanje in prijaznost.

Če te zanima več o tem, kako različni smo si, in kako lahko bolje razumemo drug drugega, te vabim na spletno druženje Izkušnja Prebujene Ženske. Začnemo v ponedeljek 25.1.2016.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da vzljubijo sebe, začutijo zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Tvoja zgodba je zdravilo srca

, , 3 komentarji

Sedeli smo v učilnici in učiteljica je razlagala, kako so fantje in dekleta v najstniškem obdobju različni. Pokažejo se razlike v hormonskem sistemu. Pri fantih je testosteron hormon, ki fante sili v ščitenje ozemlja – ni več vstopa v njihovo sobo, dokazovanje svoje moči, drznost in tveganje. Dekleta postanejo bolj občutljiva, iščejo pozornost in želijo ustvarjati povezave, odnose s sovrstniki. To je bil več kot popoln uvod v izkušnjo, ki je sledila.

Zvečer je moja hči prišla do mene in začela; »Mami, če je nekdo čuden in izstopa, če ga okolica ne sprejema, a bi se moral prilagoditi, da bi bil sprejet?«

Hotela sem vedeti več o okoliščinah kako je čuden in zakaj izstopa, vizualno, z mišljenjem, idejami, potrebovala sem več informacij, da bi lahko objektivno povedala svoje mnenje. Izkazalo se je, da govori o sebi.

Globoko sem zadihala, ker sem čutila, da je nastopil tisti trenutek, ko se bova spogledali na čisto novem nivoju.
Z njo sem podelila zgodbo prijateljice, ki jo je z menoj delila taisti dan.

»Izzivi so zato, da rasteš,« je začela. »Vse se dogaja zate, če le lahko uvidiš. Vendar smo ženske enostavno prezahtevne same do sebe. Naj s teboj podelim, kako sem bila zaradi sijanja izločena iz družbe.«

Srce mi je poskočilo, saj to zgodbo še predobro poznam iz svojega življenja.

»Ko sem bila v vrtcu, stara nekje šest let, smo se jeseni šli tržnico. Vsak otrok je v vrtec prinesel sadež in potem smo se razdelili v tri skupine, dve skupini sta prodajali in ena je nakupovala. V moji skupini so bili v glavnem fantje in že takrat sem imela ideje, kako polepšat stvari, sadje zaviti v tulce papirja, tistim, ki so kupili več dati malo darilce. To je bilo 35 let nazaj, takrat nismo poznali popustov.

Naredili smo kovance iz papirja. Saj veš tiste, ki ji s svinčnikom prebarvaš na papir in izrežeš. Zabavala sem se, sijala sem, bila sem ustvarjalna, delila sem najboljši del sebe in resnično sem uživala v tem, da sem poskrbela za kupce. V naši skupini je bilo veliko veselja in dobro razpoloženje.

Vendar je bila zavist s strani deklet v drugi skupini močna in še danes ne vem, kaj se je zgodilo. Samo čutim, da sem si takrat prepovedala uživati, se zabavati. Tisto malo užitka, ki mi je dovoljeno, ki si ga dam, si ga dam skozi hrano. Ker je hrana povezana s preživetjem in je nujno potrebna, da preživim, si tukaj dovolim uživati. Na drugih področjih je užitek prepovedan.«

Nekaj časa sva sedeli v tišini. Potem je nadaljevala.

»Ljubezen se daje skozi hrano. Veš, tale moja oblazinjenost s kilogrami, ta mehkoba, mi je pomagala preživeti. Izbrala sem blazino maščobe, da se sploh preživela, da sem lahko ohranila svoj sijaj, zase. Ne za druge, zase.«

Obsedela sem, ganjena. Kajti čutila sem, da je to resnica, povezana s kilogrami številnih žensk.

Z njo sem delila: »A ni noro to, da se obdamo z več kilogrami zato, da bi preživele. In potem nas dnevno zasipavajo s sporočili, da bi morale shujšati in svoj preživetveni mehanizem razbiti. Še bolj nas silijo v to, da nimamo rade same sebe. Da se kaznujemo, da bi ustrezale trendom.«

»Veš,« je začela »najbolj smešno je, da z mojimi kilogrami nimam težav jaz sama. Vsi okoli mene imajo težave z njimi.«

Ko sem zaključila z zgodbo, je moja hči dvignila pogled in tiho začela: »Veš mami, to je tudi moja zgodba.«

Vedno sem vedela, da ni modro delati stvari na silo. Čakala sem, dolgo, na ta trenutek resnice. Ena mojih zavez je, da nikomur ne vsiljujem tega, kar vem. Ko nekdo potrebuje nasvet ali želi z menoj podeliti svojo zgodbo, sem tam. In nadvse hvaležna sem bila Vesolju, da je bil to eden redkih večerov, ko sem bila tam. Cela, prisotna, samo z njo. Imela sem čas.

»V prvem razredu, sem se družila s prijateljico, ki je bila dobra prijateljica tudi z drugimi in kmalu se je začela igra izključevanja med njimi, ko so se šle katera je dobra s katero in s katero so skregane.
Bila sem priča eni njihovi igri z žogo, ko so si podajale žogo in v igri eno od deklet na trdo prijele. Ko je klicala, naj ji nekdo pomaga, sem vstala in jo hotela rešiti prijema. Res sem hotela pomagati, nisem je hotela pustiti na cedilu.
Vendar me je zelo grobo zavrnila, naj se ne vmešavam v igro, ker me ni nihče povabil v igro.«

Čutila sem njeno stisko in jokala z njo, kajti še kako dobro sem poznala igro izključevanja in občutek osramočenosti, ki nastopi, ko se zaveš, da si vstopil v igro nepovabljen, občutek nezaželenosti, izločenosti in izobčenosti.

Jokala sem kot dež, ker je tako močno zadela na mojo občutljivo točko. Moj zapuščeni otrok, moja zapuščena punčka je tolikokrat čutila to isto igro zapuščenosti, zasramovanja, ko ostaneš sama in potem sama sebe zmelješ v prafaktorje, češ kaj mi je tega treba, zakaj sem sploh pristopila in hotela pomagati.

»Veš,« je rekla, »tako kot tvoja prijateljica, sem se tudi jaz zaprisegla, da se ne bom več vmešavala. Umaknila sem se in zapustila igro.«

Vendar je v življenju težava v tem, da te vse počaka. Dokler se s svojimi ranjenostmi nismo voljni spogledati, jih nosimo v sebi in po devetih letih sva se o tem lahko pogovorili. Devet let je to nosila v sebi. Moja prijateljica je svojo zgodbo v sebi nosila petintrideset let. Vendar zgodbe ne moreš osvoboditi čustvenega naboja, sramu, čustev, ki so ostala ujeta v zgodbi, dokler ne ozavestiš okvirov svoje zgodbe in začutiš tega, kar je bilo tam prisotno in kar je zamrznilo v teh okvirih.

Ta del ostaja del tebe. Nikamor ne gre. V tebi čaka, da se boš zmogla imeti dovolj rada, da boš držala prostor za to zgodbo, da se bo pokazala in da se boš z njo lahko soočila.

Nato sem jo vprašala, kaj jo je ta del, ta njena punčka, ki je bila zapuščena, ranjena, prizadeta naučil, kaj je bilo darilo tega dela?

»Veš, mami, zaščitila me je, da se nisem postavljala na strani, ko so se dekleta med seboj izločale, da sem bila nevtralna in si nisem ustvarjala sovražnikov.«

Smrkala sem kot majhen otrok, ko sem jo poslušala. Globoko ganjena ob zaupanju, ki mi ga je izkazala, srčnosti, njenemu pogumu, da se je spogledala s tem delom v sebi. Hvaležna za priložnost, da sem delila z njo zgodbo, ki je odprla njeno srce, njeno rano in ji pomagala pogledati vanjo. Da je lahko prepoznala delček sebe in ga objela z ljubeznijo.

»Ti si moj sonček,« sem začela. »Čisto vsaka oseba na ta planet prihaja s svojim edinstvenim, enkratnim Darilom, ki je samo tvoj. Počiva v tebi in na tebi je, da ga odkriješ in deliš z drugimi. Tvoja ranljivost, milina, sposobnost sočutja, povezanosti in bližine je velika dragocenost. Mnogi tega ne prepoznavajo kot Darilo, vendar je. Tvoja srčnost je brezmejna in to je Darilo. Nikoli ne skrij tega, da bi ustrezala okolici.

Ja, pomembno je, da poznaš svoje dragulje, svoje bisere in da skrbno izbiraš s kom jih deliš. Ne meči biserov svinjam, če ne vedo s čim imajo opravka. Skrbno izberi ljudi, ki te vidijo, ki te čutijo in vidijo vrednost tega, kar je v tebi. Vendar moraš najprej ti videti svojo dragocenost in vrednost, da jo lahko nato deliš.

Zahvali se svoji punčki, ki te je obvarovala, ki je skrila tvoj sij, da lahko danes z več modrosti in večjo skrbnostjo izbiraš s kom boš svoj sij delila. So ljudje in situacije, kjer je modro moč svojega sonca zmanjšati, včasih celo ustvariti noč, vendar nikoli ne ugasni svoje lučke. Ti si tista, ki upravljaš s svojim sijem, ti izbiraš s kom in kdaj lahko tvoje sonce zasije na polno.

Zato sij, Sonce moje, sij.«

Ko sva končali je sijala. Njene oči so žarele in vedela sem, da je osvobodila svoja bremena preteklosti. Toliko let sem čakala na primeren trenutek, na ta trenutek. In moja potrpežljivost je bila na mestu.

Ni modro siliti. Ni modro prehitevati. Nikogar ne moreš prisiliti v zdravljenje. Zdravljenje se zgodi, ko je na voljo sveti prostor, v katerem lahko prepoznaš svoj svinec. Na voljo moraš imeti energijo, da svinec osebnosti preobraziš v zlato Duše.

Ženske imamo v sebi to sposobnost, da ustvarimo srčni prostor, da čutimo z osebo na drugi strani, smo v so-čutenju, v sočutju. In s tem osebi na drugi strani damo možnost za preobrazbo, za zdravljenje. Nič ti ni treba narediti, ni potrebno delovanje, tehnika, nič.

Zadošča, da si. S svojo srčnostjo in prisotnostjo. Z globokim poslušanjem odpreš sveti prostor, v katerem se oseba počuti dovolj varno, da gre v svoj notranji proces preobrazbe. Aktivno poslušanje drži ta prostor. Je posoda, ker če ti nimaš nikogar, ki bi ti bil priča, ki bi te začutil in ugledal, ki bi držal ta prostor zate, zdravljenje ni mogoče.

Potrebuješ pričo. Potrebuješ nekoga, ki je odslikava, ki te čuti, ki ve, kaj čutiš ti. Srčnost ni v tem, da njihova bremena prevzameš nase, temveč v tem, da svoj sij deliš z njimi. Ta tvoja svetloba drži tebe, ustvarja posodo zate in na enak način drži osebo na drugi strani. Ti ustvariš prostor skozi svetlobo in svetloba nič ne naredi, samo je. V resnici ne narediš zdravljenja za nikogar.

Tvoja zgodba, osvobojena vseh sodb, razsodb, krivde, sramu, vse čustvene navlake, vseh plusov in minusov je tvoje zdravilo srca.

Zato zasij, draga Zvezda, zasij. To je tvoje Darilo. Zato si tukaj!

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da vzljubijo sebe, začutijo zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Ali tvoj stresometer kaže rdeče?

, 0 Comments

Nič v našem življenju na nas ne vpliva globlje, tako telesno kot čustveno, kot naši odnosi z drugimi ljudmi.

Nevrološke poti, ki nas silijo v povezovanje z drugimi, nastanejo v naših možganih v zgodnjem otroštvu. Izkušnje, ki jih imamo v tem kritičnem obdobju, bodo vplivale na krogotoke v našem živčnem sistemu, ki se razvijejo in ostanejo z nami za vse življenje. To, ali si nagnjena k rdeči coni ali k zeleni na tvojem stresometru, pa določa tvoja biologija, ki je naravnala svoje barometre že zelo zgodaj v tvojem življenju.

Tvoja sposobnost za uspešno življenje, ne glede na to kaj je zate uspeh, je v veliki meri odvisna od tega, kakšne odnose imaš z drugimi ljudmi.

In če je ta del tvojega življenja nezadovoljiv, je edini način, da popraviš stare krogotoke, ki določajo tvoje sedanje odnose ta, da razkriješ in ugotoviš, kako so bili tvoji možgani v tvoji mladosti naravnani.
Med adolescenco in po njej te privlačijo partnerji, ki ti omogočijo, da obnoviš in ozdraviš nerazčiščena čustvena vprašanja iz otroštva. V naši kulturi svoja najgloblja hrepenenja izražamo v ljubezenski zvezi. Zato je vsaka od teh zvez kot mikroskop za naš čustveni krogotok.

Tvoji intimni odnosi, bolj kot vsi drugi vidiki tvojega življenja, razkrivajo stare rane.

Bolečina je zaveznica, ki te opominja, da pogledaš kaj v tvojem življenju ne deluje. In bolečina mentalnega telesa je strah. Številne ženske poskušajo svojo bolečino zmanjšati tako, da se primerjajo z nekom, ki mu gre veliko slabše. Kajti skozi logični del naših možganov vedno najdemo dober razlog, zakaj se nimamo nad čem pritoževati.

Vendar je dejstvo, da ima limbični del možganov, ki ima v svoji domeni čustva veliko močnejšo in bolj zapleteno povezavo z našimi notranjimi organi, kot so srce in žilni sistem, kot jo ima področje, povezano z logičnim, razumskim razmišljanjem. Številne ženske s katerimi prihajam v stik (tudi sama sem bila na tej isti poziciji) mi povedo, da se v svojem življenju nimajo nad čim pritoževati in vendar so nesrečne.

Ker se v takih situacijah tako rade primerjamo z drugimi, zato velikokrat obtičimo v svojem razumu in se ne premaknemo skozi proces preobrazbe.

Ni dovolj, da se o čustvih pogovarjamo. Da bi prišlo do ozdravljenja, jih moramo izkusiti. Predati se moramo svojim čustvom jeze in strahu, jih spoznati, tako, da jim dovolimo, da nas preplavijo. Le tako lahko zacelimo svoje življenje, da si priznamo, da sta bolečina, žalost in jeza del nas. Potrebno je prepoznati in si priznati, da je vse del nas, da je vse eno. In tukaj je ključno, da spoznamo in zavestno uporabimo naravni tok čustev, ki nam je na voljo.

Naše celice poznajo dva načina delovanja, ki sta zelo naravna – stres in umirjenost, vojno ali mir.
Kadar smo v stresu, celica vso svojo energijo usmeri v ovojnico in se pripravi na branjenje celice pred napadalci. Kadar smo umirjeni, je to znak za naše celice, da energijo usmerijo v jedro celice in se pripravijo na regenerativne procese. Skratka lahko smo v vojni ali v miru, izbira je vedno naša. Ena od interpretacij je tudi taka, da ko smo v coni zelene, so naši možgani v fazi zavestnega izbiranja, pripravljeni na soustvarjanje in sodelovanje. In ko so naši možgani v rdeči coni smo v reakciji.

Ko tvoj stresometer kaže rdeče, imaš na voljo samo tri odzive – boj, beg ali zamrznjenost.

Res je, da sta oba načina naravna, vendar je dejstvo, da te, ko si v zeleni coni, to nič ne stane. Medtem, ko te zadrževanje v rdeči coni, pogosto drago stane. Načeta je tvoja dobrobit, zdravje in dolgoživost. Stanje umirjenosti aktivira parasimpatični živčni sistem, obnovo telesa in umirjen, ter srečen um. Kadar pa si v stanju, ko se želiš izogniti grožnjam zunanjega sveta, ali se ukvarjaš z izzivi v odnosih, se aktivira simpatični živčni sistem, ki pozna odziv boj ali beg in stresni hormoni kot je kortizol preplavijo tvoje telo.

Dejstvo je, da se v takem stanju pripraviš na napad ali branjenje, in izkušaš strah, skrbi in iritacijo. Žal se s stresom ne moreš pomiriti tako, da ga poskušaš spremeniti, ga zajeziti, ali skriti sama pred seboj. Energija, ki je ujeta v čustvenih tokokrogih nikamor ne izgine, ne more se kar izničiti, to kar lahko z njo narediš zavestno je, da jo preusmeriš, preliješ tja, kamor jo želiš usmeriti.

PMS in stopnjevanje simptomov v obdobju predmenopavze, so tvoje notranje vodilo, ki te skuša opozoriti na spremembe, ki jih je potrebno vnesti v svoje življenje. Če nisi pozorna na vprašanja, ki se v letih redne menstruacije pojavljajo vsak mesec, se bodo s tem, ko postajaš starejša, simptomi stopnjevali.
Povprečna ženska ima do menopavze okoli 480 menstruacij in 40 sezonskih ciklov, kar pomeni okoli 500 poročil o napredku. Vsako PMS vprašanje je povezano z večjo in globljo potrebo, ki ni zadovoljena. Nerazsodnost, ki jo povzročajo hormonske spremembe v tem obdobju in kasneje v obdobju menopavze, so povezane s spremembo na možganih tako, da dobi ženska bolj ostro oko za neenakosti in nepravičnost.

V ženski se začnejo dvigati vse njene potlačene želje in ustvarjalnost, vsa hotenja, ki so kot vulkan, ki želi izbruhniti.

Če ta vulkan ne najde izhoda navzven – če je ženska zaradi miru doma ali v službi tiho in zadržuje izražanje svojih kreativnih nagonov – je to kot bi zamašili ventil na ekonom loncu. Nekaj mora popustiti in najšibkejši člen je lahko telo, kar se odrazi na zdravstvenem področju, lahko je čustveno telo, kar se odrazi na odnosih ali mentalno telo, kar se odrazi skozi depresijo in negativno perspektivo.

Težave kot so prizadetost in užaloščenost ob banalnem dogodku kot je npr. če mož ne vzame iz omarice tudi tvoje skodelice za kavo so na prvi pogled morda smešne, vendar to kaže na globlje potrebe za katere se ne zmeniš; potrebo po več pozornosti, več skupaj preživetega časa. Ko teh potreb ne priznaš, začne telo čedalje glasneje kričati, da pritegne tvojo pozornost. In to je priložnost za vpogled vase.

Če se temu stresu, ki se pojavlja v tvoji notranjosti ne nameniš potrebne pozornosti, bo pritisk, ki se v notranjosti ustvarja, po vsej verjetnosti poiskal pot na prosto preko katere od bolezni, ki so pri sodobni ženski zelo pogoste; bolezni srca, rodil ali prsi, ali skozi depresijo. Tvoje zdravstveno stanje in sreča sta bolj odvisna od tvojega zaznavanja življenjskih dogodkov okoli tebe kot od samih dogodkov. In ravno zaradi tega imamo v vsaki situaciji, ki se izkaže za stresno, vedno priložnost, da svoje stresne tokokroge v živčnem sistemu preobrazimo v tokokroge radosti.

Vendar do spremembe lahko pride le, ko razumeš, kaj je potrebno storiti.
Na svojih druženjih za ženske vedno predstavim piramido, ki je sestavljena iz štirih enakovrednih delov in zajema naše zavedanje, razumevanje, čutenje in izkušanje. Vsi štirje aspekti naše življenjske piramide so enako pomembni v našem procesu preobrazbe.

Vprašati se moraš, zakaj čutiš takšna čustva, kot jih čutiš, izbiraš takšne partnerje kot jih izbiraš in ravnaš tako, kot ravnaš. Odgovor leži v najzgodnejših življenjskih izkušnjah, ki so bile graditeljice tvojega živčnega krogotoka in še danes živijo v tvojih celicah.

Osnovna obramba pred neprijetnimi čustvi je izogibanje.
To pribežališče se običajno dobro obnese do prihoda v menopavzo, ko se hormonska sprememba gledišča in spremljajoče spremembe v možganih zarotijo in prikličejo na površje vse zakopane travme in nerešena vprašanja, ki se izrazijo s telesnimi simptomi, ki jih ni mogoče spregledati. Če ne prej,je menopavza tista, ki žensko oskrbi z energijo, sposobnostjo osredotočanja, jasnostjo in pogumom, da spremeni tudi najgloblje zakoreninjene vzorce.

In vendar ni potrebno čakati do menopavze, da bi se soočila s svojimi notranjimi nerazrešenimi zadevami. Vsak menstrualni cikel ali prehod letne energije, kot je začetek letnega izdiha, ki se začne s 1.2., nam prinaša priložnost, da preobrazimo ranjenosti v sebi.

Naravni tok čustev nas vodi iz jeze v prijaznost. In pomladna energija rasti nas spodbuja in nam omogoča, da se skozi ta premik v sebi premikamo lahkotno. Zato ta izjemni čas v letu izkoristi za premik iz jeze v prijaznost in preobrazi svoje notranje tokokroge stresa v tokokroge radosti.

Pet načinov, kako lahko zmanjšaš svoj stres:

1. Pij Tulsi čaj. Tulsi je adaptogena rastlina in pomirja stres ter podpira obnovitvene procese v telesu. V Indiji jo že več kot 5000 let uporabljajo kot zdravilni balzam za telo, um in duha.

2. Globoko dihaj. Počasno dihanje umiri živčni sistem in pomaga nižati stres.

3. Gibaj se. Telesna aktivnost pomaga in zato izkoristi prosti čas za sprehode.

4. Dovolj spanja. Telo se regenerira med spanjem in pomembno je, da telesu omogočimo čimbolj miren spanec in predvsem dovolj spanca, da se lahko obnovi.

5. Hvaležnost. Hvaležnost je tista, ki nam pomaga stresometer obrniti v zeleno.

Če Te zanima več o tem, kako stres preobraziti v radost, Te vabim na spletno druženje Objemi Sebe, več informacij na povezavi tukaj….

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Zapuščam te…

, 2 komentarja

Vsaka ženska je kdaj izkusila situacijo v kateri je zaslišala te strašljive besede…. Zapuščam te.

In vendar se pogosto ne zavedamo, kako pogosto te besede uporabimo v sebi, do sebe.
Zapuščamo same sebe.

Vsakič, ko ignoriraš svoje občutke, svoje potrebe, zapuščaš samo sebe. Ja, boleče je, čutim. Čutim svojo lastno bolečino ob tem, kolikokrat sem zapustila samo sebe. Tolikokrat sem čutila empatijo do drugih in poskušala izpolniti njihove potrebe, brez zavedanja, da sem ob tem pogosto pozabila na svoje. Skrbela sem za druge v upanju, da bom dobila njihovo potrditev, da sem dobra. Dovolj dobra, da se bo našel kdo, ki bo voljan poskrbeti zame.

Kolikokrat sem vpila sama v sebi in klicala Boga in angele, nekoga, da naj poskrbi zame. Prigovarjala sem si, da je zame poskrbljeno in hkrati globoko v sebi vedela, da si lažem. Počutila sem se nemočno v upanju, da se me bo nekdo usmilil.

Ja, ignorirala sem samo sebe na celi črti. Bila sem voljna razprodati sebe, dati vse, kar sem imela, da bi me nekdo imel rad. In ob tem nisem prepoznavala, da s tem sama sebi pravzaprav vedno znova sporočam, da ne ljubim sama sebe. Ne, nisem videla svoje vrednosti. Upala sem, da jo bodo videli drugi in da mi bodo potrdili mojo vrednost.

Upala sem, da bodo drugi prepoznali moje potrebe. Da bo moj dragi videl, kaj potrebujem in da bo prebral moje misli, da mi bo dal to, po čemer sem hrepenela. Mislila sem, da je njegova ljubezen do mene odraz tega kako poskrbi zame.

Prihajala sem iz službe, utrujena, izčrpana, izgorela in stopila skozi vrata, ter v trenutku od nekje potegnila energijo, da sem začela pospravljati urejati stvari, da bi si zaslužila ljubezen in pozornost.

Ko sem s svojim moškim delila svoje spoznanje, da si moram stvari zaslužiti, me sploh ni razumel. Govoril mi je, da stvari zaslužiš in ne da si jih zaslužiš, da imam v svoji glavi vse pobrkljano.
In ja, res je bilo tako. Prav je imel. Vse sem imela pobrkljano.

Po desetletjih tavanja v temi, sem nato dojela, da vedno, ko skrbim za druge in ob tem ignoriram samo sebe, moj notranji otrok čuti zapuščenost. Leta sem verjela, da me ljudje zapuščajo v zunanjem svetu, da sem žrtev okoliščin. Potem sem morala sprejeti dejstvo, da vse to počnem sama sebi.
Občutek zapuščenosti je bil moj notranji občutek.

Mislila sem, da so za moj občutek zapuščenosti krivi drugi, ker mi niso posvečali pozornosti, ker mi niso dajali ljubezni in potrditve. Potem sem spoznala, da občutek zapuščenosti ustvarjam sama, ker ignoriram samo sebe.

In sprejeti to dejstvo, se pomiriti sama s seboj ni bilo lahko.

Grizla bi, naredila bi vse mogoče, kupila bi si pot ven iz tega, če bi lahko. Vendar me je življenje vedno znova soočilo z nespornim dejstvom… ignoriram samo sebe.
Ne vidim sebe. Ne čutim sebe. Ne poskrbim zase.

Kako nenavadno je takole v nekaj stavkih strniti učenja desetih let. Ja, deset let je, kar sem s svojim notranjim otrokom začela komunicirati, kar sem jo ugledala v sebi. Vendar kljub temu, da sem svojo malo punčko v sebi prepoznala, še dolgo časa nisem hotela slišati tega, kar mi je govorila. Nisem hotela čutiti tega, kar je čutila.

Potem sem morala sprejeti, da sem zapustila samo sebe in da občasno to še vedno počnem.
Le, da me zdaj moja punčka spomni… glasna je, da ji prisluhnem.

Vendar še vedno boli.
Še vedno je surovo in kruto.
Še vedno čutim surovo ranljivost, ko se soočam z dejstvom, da zapuščam sebe. Še vedno.

Za odnos gre. Odnos s sabo. Odnos, ki ga razvijamo. Odnos, ki nas celi in zdravi.
In tega nihče ne more narediti namesto mene, namesto tebe, namesto kogarkoli.
Sebe vedno neseš s sabo, kamorkoli greš. Ne moreš pobegniti pred sabo.

Zato je morda najbolj modra stvar, ki jo lahko narediš, da sprejmeš sebe, točno tako kot si.

Ja, naporno je. Intenzivni dnevi so.
Vendar sem na koncu dneva vedno sama s sabo.
Pomirjena ali razburjena.

Nezadovoljna ali izpolnjena.
Izbira je na koncu vedno zgolj in samo moja.

Pa ti? Kako gre tebi?

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

Kreiraj z namero!

, , 0 Comments

To, da povabiš silo namere k soustvarjanju je ključnega pomena, da se tvoje Kreacije udejanjijo. In če te je strah tvoje moči, boš svoje kreacije sabotirala s tem, da nikoli ne boš zavestno povabila sile namere v svojo igro. In zelo dobro vem, o čem govorim.

Ženske imamo zelo dobro intuicijo. Zelo dobro vemo, česa smo sposobne. In pogosto svojega potenciala ne živimo enostavno zato, ker nas je na smrt strah, kaj bi se zgodilo, če bi resnično v polnosti bile to, kar smo.

Vsi imamo dostop do polja neskončnih potencialov, iz katerega izbiramo semena, ki jih nato zasejemo v svoji notranjosti in jih negujemo s hranili, vodo, soncem in namero. Namera je sila, ki jo povabimo k soustvarjanju in je ne postavljamo. Priklic namere ustvari pot izpolnitve. Globoko v sebi vsi vemo, da vedno dosežeš, kar si zaželiš. Namera je sila, ki te kot val vodi k temu, kar kreiraš.

Sama vem, da me je bilo te sile strah. Zato je raje nisem klicala. Zato se je pogosto dogajalo, da sem pisala sezname svojih želja, ki jih nikoli nisem čisto zares negovala. Pogosto že v začetku nisem verjela, da je mogoče, da se uresničijo. Mnoge stvari sem si želela, pa si nisem niti upala prositi zanje. Skozi prakso sem dojela, da če ne povabim namere v igro, ostanem brez asistence Vesolja v tej igri.

Če ne povem jasno in glasno kaj potrebujem, skozi občutenje, tega ne morem dobiti. Občutki so jezik s katerim komuniciramo z namero. Če sem izgubljena in ne ustavim ter povprašam po poti, je velika verjetnost, da bom ostala izgubljena. Ko kreiramo stvari, še posebej v začetku leta je ključnega pomena, da v igro povabimo silo namere.

Eden od načinov, kako nameri vzamemo moč je, da vanjo ne verjamemo ali da smo mnenja, da smo od nje ločene, v stilu to deluje za druge, zame pa ne. In od namere se ločiš, ko si v otopelosti, ko si ne dopustiš, da jo začutiš.
Da bi namero resnično sprejela, moraš biti ta ženska, ki to, kar priklicuješ, tudi sprejema.
In tukaj sem sama sebe uspešno sabotirala leta, kaj leta, desetletja.
Enostavno nisem bila voljna biti ta ženska, videti svoje vrednosti, enkratnosti in veličastnosti, da sem vredna tega, kar sem si želela.

S tem, ko sebe ne vidiš kot vredne tega, kar si želiš, si sama sebi največja ovira na poti kreacije. Zato je bistvenega pomena, da zavestno kreiraš svoje leto in da veš, da moraš Ti postati ta ženska, ki živi to življenje, ki ga želiš živeti.

In to je bilo tisto, česar me je bilo na smrt strah.
Kaj bi bilo, če bi si čisto zares dopustila, da sem to kar sem!?

Zato je modro, ko priklicuješ namero upoštevati naslednje pomembne korake:

  1. Opusti ovire na poti.

Če ti sebe ne vidiš, kot vredne tega, kar si želiš, tega enostavno ne boš dobila. Če svoje želje pišeš v obliki … »Jaz sem vredna ljubezni.« v podnapisih lahko preberemo, da ti ne verjameš v to, da si vredna ljubezni in da sama sebe skušaš prepričati v to, da si vredna ljubezni. Iskrenost s seboj, ko pride do želja, je bistvenega pomena in namera se odziva na občutke, ki so v podnapisih. Pomembno je prepoznati, kaj so ovire v tebi, ki ti preprečujejo, da bi se počutila vredno ljubezni. Dokler so ovire v tebi, ne boš dopustila, da stvari pridejo k tebi.

  1. Bodi jasna.

Seneca je rekel, “Če ne veš, v katero pristanišče pluješ, noben veter ni ugoden.”
Jasnost in konkretnost je bistvenega pomena, ko h kreaciji povabiš namero. Bodi zelo jasna kaj je tvoja želja in hkrati voljna slediti namigom in sinhronostim, skozi katere se te namera usmerja tja, kamor si usmerila svojo ladjo. Ne pozabi, da je na dolgem potovanju potrebno ustaviti ladjo v več pristaniščih in da je včasih daljša pot skriti blagoslov na poti.

  1. Aktiviraj vse svoje čute.

Občutki so močno povezani s tvojimi čuti. Pomembno je, da si dopustiš, da aktiviraš vse svoje čute, da slišiš, vidiš, vonjaš, okušaš in se dotikaš tega, kar želiš, da postane tvoja nova realnost. Povečaj glasnost izkušnje skozi svoje notranje doživljanje z vsemi svojimi čuti. Tukaj je bistvenega pomena, da vključiš tudi svoj čut za sprejemljivost. Zato je senzualnost v kreaciji bistvenega pomena.

  1. Sledi svojemu srcu.

Vedno, ko povabimo namero k soustvarjanju se zgodijo sinhronosti, ki nas vodijo k temu, da je potrebno slediti srcu in narediti navdihnjeno akcijo. Zaupanje sebi in sledenje toku je ključnega pomena, da priložnosti, ki pridejo k tebi prepoznaš in jih udejanjiš. To kar si želiš, nikoli ne bo kar padlo v tvoje naročje, potreben bo premik. Dnevne prakse te bodo vsak dan vodile bližje tvoji kreaciji.

  1. Praznuj sinhronosti.

Na potovanju vedno dobimo majhne znake, ki kažejo na dejstvo, da smo na pravi poti. Pomembno je, da opazimo sinhronosti in jih znamo praznovati. Sinhronost je mesto, kjer namera vstopa v realnost. Pomembno je, da si budna, da si priča, da opazuješ in opaziš majhne znake, da si na pravi poti. Prakse hvaležnosti so izjemen blagoslov, kajti to je eden od načinov, kako počastimo in praznujemo sinhronosti, skozi hvaležnost zanje.

  1. Podpora sestrstva.

Ko priklicuješ namero v krogu žensk, ki jim zaupaš in skupaj z njimi zapičiš svojo zastavico v tla, imaš podporo enako mislečih. Če ena lahko spremeni realnost, potem skupina lahko premika gore. Ko s tistimi, ki jim zaupaš deliš, kaj kreiraš zase, imaš že takoj na začetku podporo. Več glav več ve in pogosto se najdejo ženske, ki imajo kontakte, navdihe, uvide, ki lahko že takoj na začetku predstavljajo pomembne sinhronosti in veter v jadra tvoji ladji.

  1. Dnevna praksa.

Vem, ta ti ni všeč. Meni tudi ni bila. Vendar je dejstvo, da je kreacija kot treniranje mišice. Zahteva dnevno prakso. Pomembno je, da se dnevno uglašuješ na svoje želje, da dnevno obnavljaš stik z namero. Dnevna praksa izgradi tvoje zaupanje in tvoje akcije postajajo vedno bolj samozavestno naravnane na tvoje sanje. Začni že takoj zjutraj, ko vstaneš. In zvečer dan zaključi s hvaležnostjo za vse sinhronosti, ki jih je prinesel dan.

Zapomni si, priklic namere ni enkratno dejanje, je dnevna praksa. In namera je ključnega pomena, če želiš, da se tvoje sanje uresničijo. Zaupaj vase in bodi vztrajna.

Pogosto pozabimo na dejstvo, da je potrebna doslednost, da se naše želje tudi udejanjijo. Doslednost pomeni, da vedno znova ravnaš po zastavljenih načelih, da si vztrajen, kar naprej.

Torej, kaj si želiš v življenju? Kakšno leto želiš ustvariti?

Te zanima več in želiš izvedeti več o tem, kako povabiti namero v igro? Prijavi se na spletno druženje Kreacija Leta 2016, kjer je eno celo druženje posvečeno nameri. Več najdeš tukaj…

V komentarjih podeli z menoj tvojo izkušnjo z namero!

Več o nameri najdeš v članku Moč namere tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Taja Albolena že več kot dve desetletji raziskuje globine svoje Biti. Dela z ženskami, ki se prebujajo v zavedanje, da so prerasle življenje, ki so ga živele do sedaj in želijo več od življenja. Ženskam asistira, da dvignejo svoj nivo samozavesti in zaupanja vase kot žensko ter sledijo sebi. Vodi jih, da stopijo v polno moč svoje Ženske Duše. Več najdeš na www.divine.si

In živela sta srečno, do konca svojih dni…

, , 1 Comment

Dolgo časa sem verjela v mit romantične zaljubljenosti. Zagotovo poznaš konec vsake pravljice ali holywoodske limonade; In živela sta srečno do konca svojih dni. Le da v realnosti bolj malo ljudi živi skupaj srečno do konca svojih dni.

Zato sem se vrgla v raziskovanje… kaj je na stvari.
Zakaj so pari, ki preživijo skupaj celo življenje in zakaj se nekateri kljub temu, da se trudijo, hitro razidejo?

Prišla sem do spoznanja, da moraš, da bi razumela naravo ljubezni, poznati mehanizme v svojih možganih. Kajti anatomija ljubezni je brez dvoma čarobna.

Ljubezen se s časom spreminja in ni brez veze prispodoba, ki jo je predstavila Margaret Mead.
Pravi, da je pomembno, da greš v svojem življenju skozi tri zakone.
Prvi je namenjen seksu, drugi otrokom in tretji družabništvu, povezovanju in zlitju v celoto.

Tudi, če skozi vse tri potuješ z isto osebo, se odnos v vsakem zakonu spremeni.
Vsak zakon ti prinaša globlje razumevanje tega, kako močno se ljubezen spremeni.

Ko se ekstaza, intenzivnost zaljubljenosti ohladijo, vstopiš v fazo umirjene, tople, povezane ljubezni, kjer čutiš globoko zlitje s partnerjem.
In za tem občutenjem se skrivajo možgani in tvoja biologija.

Hormon oksitocin je tisti, ki telo umiri, sprosti in uravnovesi.
Oksitocin je odgovoren za zdravo in srečno partnerstvo, kot tudi starševstvo.

Pravzaprav je narava poskrbela, da, ko se pripraviš na starševstvo, telo poskrbi, da se partnerja povežeta, ustvarita skupno gnezdo v katerem čutita umirjenost, varnost in medsebojno čustveno povezanost.

Oksitocin v možganih in telesu povzroči izkušnjo, ki jo pogosto opisujemo kot brezpogojno ljubezen. Zato sploh ni nobeno naključje, da je oksitocin tisti hormon, ki je bistven v fazi poroda in materinstva.
Oksitocin namreč poskrbi za ljubečo povezanost z mamo.

Oksitocin v tvojem življenjih igra pomembno vlogo v partnerstvu.
Resnična predaja ženske moškemu je v spolnosti mogoča le, ko ženska čuti varnost in povezanost v sebi.

Oksitocin je tisti hormon, ki pomiri tvojo amigdalo in pravzaprav vse dele v možganih, ki sodelujejo v stresnem odzivu strahu. Hkrati pa oksitocin aktivira centre za povezovanje in ti pomaga, da se v družbi s sebi enakimi odlično počutiš.

Za dobrobit in tvoje dobro počutje je izjemno pomembno, da znaš v sebi pomiriti center za strah.

Brez dvoma je strah izjemnega pomena za tvoje preživetje, ko se znajdeš v nevarni situaciji.
Hkrati pa pogubno vpliva na tvoje odnose.
Ko si zaskrbljena in v strahu, ponavadi ne vidiš stvari jasno.
In nekoga lahko vidiš kot potencialno nevarnega, kljub temu, da nima nobenega namena, da bi te poškodoval.
Težava je brez dvoma v tem, da si na preži, da se zapreš in si v svoji notranji avtomatiki boja, bega ali zamrznitve, v ignoranci. Tvoj krvni obtok je preplavljen s stresnimi hormoni, kar te pogosto vodi v reakcije, ki jih kasneje obžaluješ.

In to velja tako v odnosu z otroci, kot s partnerjem.

Oksitocin je hormon, ki zniža nivo stresnih hormonov v tvojem sistemu, pomaga ti, da se sprostiš in se odpreš. Pomaga ti, da lahko prepoznaš prijaznost v ljudeh, s katerimi si v odnosu in da zmoreš zaupati, ter se z ljudmi povezati.

Zdravo telo sprošča oksitocin v odzivu na pozitivno povezavo, kot je npr. v ljubkovanju otroka ali v objemanju.
V taki situaciji se v možganih obeh udeleženih sprošča oksitocin, kar sprošča telo in ustvari okolje, v katerem lahko potekajo zdravilni in regenerativni procesi v telesu obeh.

Ker oksitocin pomiri tvojega plazilca v možganih (najstarejši del možganov), občutiš varnost, ljubečnost in povezanost.

Ena od pomembnih potreb, ki jo ljudje, imamo je povezanost, bližina s sočlovekom.

Ko si z nekom blizu in mu zaupaš, ob tem občutiš zadovoljstvo in radost. Res je, da je to ena od pomembnih potreb človeka, vendar to ni nekaj samo po sebi umevnega. Drži, da ima čisto vsak posameznik v sebi potencial za globoko povezanost, vendar sproščanje oksitocina ni avtomatika.

Gre za naučen odziv, ki ga morda v svojem otroštvu nisi razvila.

Oksitocin je hormon ljubezni, kot je kortizol hormon strahu in obe substanci močno vplivata na razvoj živčnih tokokrogov v tvojih možganih, na celoten živčni sistem in vse notranje organe posameznika.

Žal je tako, da določene izkušnje nosiš s seboj, ne glede na to, kam greš. Če si kot otrok izkusila travmo, bo to vplivalo na razvoj tvojih možganov in na tvoja pričakovanja do življenja.

Brez dvoma travme puščajo posledice tako v razvoju na telesni ravni, v delovanju možganov in predvsem v medsebojnih odnosih.

Kot starš nosiš veliko odgovornost za fizični in čustveni razvoj svojega otroka.

Otrok resnično vstopa na ta planet kot nepopisan list papirja in v prvih letih njegov živčni sistem prekopira odzive in informacije iz živčnega sistema matere, s katero biva v simbiozi.
V praksi to pomeni, da otrok čuti to, kar čuti mati, kot svoje.

Potrebno je prevzeti odgovornost za svoje odzive, za to, kar čutiš v sebi. In takrat, ko se znajdeš v težkih situacijah v svojem življenju, rada pozabiš, kako pomembno vlogo igraš v prvih treh letih življenja svojega otroka.

In odnos z otrokom, ter njegovi odzivi, brez dvoma vplivajo tudi na mamo.

Tvoja sposobnost, da pomiriš strah svojega otroka in ga naučiš, kako se lahko sam pomiri, je odvisna od tvoje sposobnosti kot mame, da to narediš najprej zase. V prvih letih življenja bo tvoj otrok odzrcalil strah, ki ga čutiš v določeni situaciji.

Samo takrat, ko si prisotna in se lahko odzoveš na dogodke v svojem življenju z ljubeznijo, se bo tvoj otrok naučil oksitocinskega odziva. To pomeni, da bo v svojem živčnem sistemu aktiviral tokokroge ljubezni namesto strahu.

“Ljubezen, s katero odraščamo, je redko resnična ljubezen. Običajno izhaja iz strahu.” — Bryan Post

Moja generacija je odraščala s prepričanjem naših staršev, da ljubezen vključuje šeškanje, kričanje, prisilo, kaznovanje, odrekanje in podobno, vendar gre pri vseh teh odzivih za strah, ki je preoblečen v “kvazi” ljubezen.

Ne glede na vse informacije, ki jih imam, sem se tudi sama v preteklosti vse prepogosto odzvala skozi strah. Še danes se mojstrim in zavestno vedno znova izbiram ljubezen. Najprej zase, saj vem, da s tem vplivam na svojo okolico.

Rada rečem, da je zadovoljna, radostna in ljubeča ženska vpliva na vse okoli sebe. Ljudje se uglasijo nanjo.

Vendar je izziv, s katerim se sodobna družba sooča v tem, da se borimo z ljubeznijo in si prizadevamo biti zaljubljeni, pogosto na silo, do te mere, da pravzaprav redko izkušamo resnično, brezpogojno ljubezen.
To brez dvoma izhaja iz tega, kar sem s teboj podelila nekaj vrstic višje, da enostavno nimamo izkušnje resnične, brezpogojne ljubezni.

Ljubezen je povezana z razumevanjem, sočutjem (čutenjem osebe na drugi strani), fleksibilnostjo, sprejemljivostjo, potrpežljivostjo in zvestobo. Brez dvoma takrat, ko si v ljubezni, čutiš tako radost, kot tudi bolečino, skrb in vznemirjenje. Vendar ta stanja ne trajajo dolgo, ko si v ljubezni. Hitro minejo.

V praksi to pomeni, da se boš, ne glede na vse izkušnje in razumevanje, razjezila na svoje otroke. Vendar boš v ljubezni izbrala razumevanje do sebe. Razumela boš, da je situacija v kateri si s svojim otrokom, v tvoji notranjosti aktivirala tvoj lasten strah.

Ne gre zato, kaj otrok naredi tebi, gre za to, kaj naredi zate. Ko prepoznaš, kaj se odvija v tvoji notranjosti, lahko izraziš svojo jezo brez sojenja, brez zasramovanja, brez kaznovanja svojega otroka. Zavedaš se, da ti je enostavno pokazal tvoj ranjeni del tebe.

V tem prepoznavanju boš lahko pomirila sebe in v svoji notranjosti ustvarila ujemanje z ljubeznijo, namesto s strahom.

Ob tem boš lahko ostala v stiku s svojim otrokom. In če ti ne bo uspelo ostati mirna in se pomiriti s stvarmi v sebi, tudi, če boš eksplodirala in se odzvala neprimerno, se boš lahko vrnila k svojemu otroku in se opravičila, ter popravila odnos.

Tvoja sposobnost, da popraviš odnos, tvojemu otroku pokaže, da se ljudje občasno razjezimo in razburimo, vendar to ne pomeni, da zaradi tega izgubimo ljubezen.

Zavestno starševstvo ni povezano s popolnostjo; gre za 100% prevzemanje odgovornosti zase in za svoje odzive, da si 100% prisotna v odnosu, budna in v opazovanju sebe.

Ko otroku s svojim zgledom pokažeš, da postavljaš meje glede na to, kaj je zanj/o najboljše in ne kot kaznovanje, se nauči vrednosti meje. In ko ostaneš v stiku in povezana tudi takrat, ko si dosledna v pravilih in mejah, ki si jih postavila, otrok izgradi svojo čustveno stabilnost ter poglobi povezanost v odnosu.

Zavestno starševstvo temelji na paradigmi, da najprej poskrbiš zase, poiščeš stvari, ki v tebi dvignejo nivo oksitocina in znižaš svoj stres, preden greš v akcijo.

Tvoja akcija iz umirjenosti in ljubečnosti, bo omogočila tvojemu otroku, da v sebi aktivira tokokroge ljubezni in ga bo pripravila na to, da bo kasneje v življenju sposoben sprejeti in deliti brezpogojno ljubezen z drugimi.

Preberi tudi članek Ljubiti se naučiš od mame tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Ljubiti se naučiš – od mame.

, 1 Comment

Ljubiti se naučiš po rojstvu, v prvih treh letih življenja, ko se tvoji možgani še razvijajo, od mame.

Predstavljaj si sebe kot novorojenčka. Tvoji možgani so kot nov računalnik. Strojna oprema je na voljo, da lahko nanjo naložiš veliko količino programske opreme. Vendar je na začetku potrebno naložiti programe. Če pozabiš naložiti program za obdelovanje zvoka, potem tvoj računalnik nikoli ne bo sposoben podpreti obdelave zvoka.
Če gre karkoli pri nalaganju programa narobe, se programska oprema ne bo naložila pravilno. Če na svoj računalnik dobiš virus, lahko enostavno neha delati.
Da ne govorim o težavah, ki nastanejo, ko dva programa nista medsebojno kompatibilna. Eden se ne bo naložil, dokler drugi ni izklopljen.
Imaš predstavo?

Oksitocinski odziv je eden od procesov, ki jih tvoji možgani potrebujejo, da se odzivajo na svet okoli tebe z zaupanjem in ljubeznijo. Gre za programsko opremo. In oksitocinski odziv se naloži v prvih treh letih tvojega življenja. Ta odziv, ki vpliva na tvojo sposobnost, da ljubiš in zaupaš ljudem okoli sebe, naložijo tvoji starši. Gre za proces, ki ga je mati narava oblikovala tako, da se začne že v času nosečnosti, nanj pomembno vpliva tako porod kot tudi prva leta življenja otroka.

Kot mati imaš moč in odgovornost, da vodiš razvoj zdravega oksitocinskega odziva v svojem otroku.

Dejstvo je, da se otrok ne rodi v celoti razvit. Intenzivno se razvija in raste še prva tri leta po rojstvu, tudi njegovi možgani. Vendar obstaja ključna razlika v načinu, kako se razvijajo otrokovi možgani. Medtem, ko ostali organi v glavnem rastejo in se krepijo, na razvoj možganov vplivajo izkušnje.

Skupine celic v možganih se odzivajo na izkušnje. In če se izkušnje ponavljajo, se iste skupine možganskih celic sprožajo v odzivu na izkušnjo. Ponavljanje povzroči, da se celice povezujejo in sprožajo v tokokrogih. Kako se naše možganske celice povezujejo v tokokroge ljubezni, je odvisno od naše izkušnje ljubezni v otroštvu. Dejstvo je, da se sčasoma tokokrogi avtomatično sprožijo v odzivu na izkušnjo. To je kot refleks.

Če je otrok izkušal veliko strahu in ne dovolj ljubezni, je njegov oksitocinski odziv šibek, medtem, ko je njegov odziv na strah premočan. Njegovi tokokrogi stresa so močni in nanje vplivajo travmatične in negativne izkušnje, ki jih je doživel. Te zgodnje izkušnje oblikujejo naš odnos do sveta in naša pričakovanja, kaj nam življenje lahko ponudi.

Če se oksitocinski odziv ni razvil pravilno morda nikoli ne boš resnično vedela, kaj pomeni ljubiti. Lahko se boš zaljubila, vendar ne boš ljubila. Lahko se boš poročila, vendar ne boš ljubila. Človek lahko umre, brez da bi sploh kdaj ljubil ali da bi začutil, kaj pomeni biti ljubljen.

Oksitocinski odziv, ki si ga oblikovala kot otrok, je še vedno v tebi, če ga nisi spremenila skozi novo izkušnjo.

Izziv številnih žensk je v tem, da se ne zavedajo, da se s tem odzivom niso rodile – oblikovale so ga. Gre za navado. Možgani te vedno znova silijo v isto znano izkušnjo. To razloži, zakaj si želimo stabilnega odnosa in harmonične medsebojne povezave, hkrati pa vedno znova pritegnemo partnerja, ki ni na voljo, je odsoten, ni navzoč, je nesramen, te zapušča ali ponižuje.

Če si bila del družine, kjer je bila jeza, kričanje in nasilje del vsakdana, je to del tvojih notranjih nevronskih tokokrogov. Ko srečaš osebo, ki je podobna temu, kar ti je znano, jo sprejmeš za svojo, ker je takšna, kot si ti. To razloži, zakaj sprejmemo v svoje življenje ljudi, ki so enako »ranjeni« kot so bili naši starši in z njimi še naprej preigravamo stare, znane igre.

Vsi programi so še vedno naloženi v tvoji strojni opremi, beri možganih, če teh navad nisi spremenila. In verjemi mi, delala sem celo vrsto tehnik, energijskih tretmajev, rezanja vezi, menjave programov, dokler nisem prišla do zame ključne informacije – svoj oksitocinski odziv lahko spremeniš samo skozi izkušnjo, novo izkušnjo.

Tega nihče ne more narediti zate. Gre za ustvarjanje nove navade. Prevezavo je potrebno narediti v svojih živčnih tokokrogih in tu nam gre nevroplastičnost možganov zelo na roko. V praksi to pomeni, da so možgani zelo fleksibilni in lahko nove živčne tokokroge ustvariš skozi nove izkušnje. Praksa, dnevna praksa, spreminja tvoje možganske tokokroge.

Ker so zgodnje izkušnje travme ustvarile tokokroge v naših možganih, se aktivirajo vsakič, ko samo diši po tem, da bi se travmatična izkušnja lahko ponovila. In to močno vpliva na naše medsebojne odnose. Vedno, ko smo v stresu, se ti tokokrogi vklopijo in ponovno zaženejo znane odzive.

Zato je tako težko preseči svojo otroško travmo zapuščenosti, nesprejetosti ali izdanosti.

Četudi v odnosu zaupaš večino časa, takrat, ko si v stresu, izkusiš strah pred nečim, čeprav ne veš pred čim točno. Lahko se vse življenje boriš s tem, da bi zaupala partnerju, enostavno zato, ker ljudi, ki so ti blizu asociiraš s strahom in zapuščenostjo, kar izhaja iz zgodnjih izkušenj. Tako enostavno ne zaupaš, da bi kdorkoli lahko poskrbel za tvoje potrebe in te zavaroval. Tvoj najzgodnejši spomin ti narekuje, da v kolikor želiš preživeti, si odvisna zgolj od sebe in ne pustiš nikomur, da bi poskrbel zate.

Seveda se vse to dogaja na nezavedni ravni, na nivoju možganske kemije. Ko si v strahu, tvoja amigdala ponori in daje signal za stresne hormone adrenalina in kortizola, da bi te obvarovala. To je tvoj preživetveni mehanizem, ki povozi racionalno razmišljanje, saj tvoji plazilski možgani dobesedno ugrabijo tvoj prefrontalni korteks in sposobnost razsodnosti. Običajno se prefrontalni korteks ukvarja s tem, da bi obrazložil čustveni kaos, ki nastane.

Namesto prepoznavanja, »O, ja, ta situacija me spominja na situacijo, ko sem bila še novorojenček,« v sebi izbereš, »Ta oseba mi je naredila tole, je rekla tole, kar je tako sovražno in boleče, da se moram braniti in ga odriniti stran.«

Lahko zdaj vidiš, zakaj se tolikokrat v svojem odnosu znajdeš v situaciji, ko tvoj partner reče nekaj popolnoma nedolžnega in naenkrat vse v tebi zavre. Dejstvo je, da se v stresu vedno vrnemo v svojo razvojno cono udobja. V stresu enostavno nisi več odrasla ženska. Vrneš se nazaj v otroštvo. Naenkrat si dvo- , tri-, štirileten otrok, ki doživlja isto izkušnjo zavrnitve, zlorabe, zapuščenosti.

Na tvojo veliko žalost, sploh če si starš, se ti to ne dogaja le s partnerjem in ostalimi odraslimi osebami. Ko se tvoj najstnik v prepiru odzove kot dvoletni otrok in te to spravi v stres, se tudi ti vrneš nazaj v svojega dvoletnega otroka. In zato sploh ne preseneča, da se vsakodnevni dogodki, kot je dogovarjanje glede obveznosti in urnika lahko spremenijo v užaljeno tuljenje, izbruhe jeze, besa ter togote.

Ključ za drugačen odziv je v tem, da prepoznaš svoj oksitocinski odziv.

Ker je oksitocin hormon, ki te pomiri, se lahko vrneš nazaj v svoj ljubeči odrasli jaz, v notranji jaz, ki lahko pomiri notranjega otroka. Zavestno starševstvo sebi je ključ za zavestno starševstvo otroku zunaj tebe. Pa ne le za starševstvo, tudi za zavestno partnerstvo. Zavestno starševstvo sami sebi, ti pomaga pozdraviti tvoj notranji odnos in ti pomaga v procesu rasti in razcveta.

Proces zdravljenja se začne, ko lahko vidiš svoj notranji odnos starša in otroka, takrat, ko si v izkušnji. Takrat, ko lahko v odnosu pogledaš onkraj jeze in strahu, ter pomagaš osebi na drugi strani priti nazaj v stanje umirjenosti in ljubezni. Gre za proces uglasitve.

Oksitocin pomiri tvojo amigdalo, zniža strah in zaskrbljenost ter ti pomaga, da se na umirjen in ljubeč način odzoveš na osebo na drugi strani.

V času, ko si vsi želimo povezanosti, miru in zaupanja drug v drugega, ko imamo občutek, da nam vse, po čemer hrepenimo, polzi skozi prste, je zavestno starševstvo sebe lahko tisti ključ, ki ga iščemo.

Oksitocin je namreč hormon povezanosti, zaupanja, darežljivosti in ljubezni. Vendar z oksitocinskim odzivom nismo rojeni. Naučiti se moramo ljubiti sebe. Če se želiš naučiti, kako ljubiti sebe in ustvariti globljo povezanost s sabo in z drugimi, si na pravem mestu.

V spletnem druženju Objemi Sebe bom podrobno razložila mehanizme in vodila zavestnega starševstva. Predstavila bom pet arhetipskih vlog, ki jih preigravamo v svojem življenju in kako lahko okrepimo svoj oksitocinski odziv. Več najdeš tukaj…

Nadaljevanje članka je na voljo tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Delno povzeto po raziskavah Susan Kuchinskas.

«< 11 12 13 14 15 >»