Ljubim Sebe

Zdaj ni čas za ločevanje in gradnjo zidov…

, 0 Comments

Ko se na kolektivni ravni začne dogajati kaos, je ena najbolj modrih stvari, ki jih lahko narediš, da ozavestiš, kje se končaš ti in kje se začnejo drugi. Ne, odgovor ni v ščitih in gradnji zidov. Pomembno pa je poznati in ozavestiti svoje osebne meje.

Ženske smo izjemno občutljive, kar se tiče energij. Pa ne le to, na drugi strani smo zelo prilagodljive. To je lahko usodna kombinacija, saj pogosto zato, da bi bile sprejete in bi ustregle, opustimo svoje osebne meje. Sama temu pravim, da odpremo vrata. Tako pogosto postanemo kot kanta za smeti za tuje energije, saj vsemu odpremo vrata in brez razmisleka sprejemamo stvari, ki pravzaprav sploh niso naše.
Težava je v tem, da ko enkrat odpreš vrata nečemu tega ne moraš zanikati ali se od tega ločiti, potrebno je to predelati v sebi. In ker se pogosto počutimo preobremenjene in preplavljene z energijami drugih menimo, da je odgovor v ščitenju in zaščiti pred xyz energijami.

Kaj so torej osebne meje in zakaj so pomembne, še posebej za ženske?

Osebna meja je povezana z jasno izraženo potrebo, ki spoštuje tebe in druge in je odraz tvojih vrednot. Osebna meja je kot nevidna meja v pesku med dvema človekoma, ki ustvarja medsebojno spoštovanje. Meje ne postaviš zaradi nekoga drugega. In meja ni ščit. Meja nima za namen, da osebi na drugi strani sporoča, kako lahko ali ne sme delati s tabo. Osebna meja označuje tvoj osebni prostor. Osebna meja je namenjena tebi, tvojemu občutku varnosti, zaščitenosti in negovanja. Tvoje meje označujejo tvoj osebni prostor in to je tvoj sveti prostor.

Osebna meja označuje prostor tvoje osebne moči. Označuje prostor, v katerem ti upravljaš s svojo energijo. Je prostor, kjer ti nadziraš dogajanje. Da bi resnično ozavestila svoj osebni prostor in svoje meje, moraš vedeti, zakaj meje sploh potrebuješ.

Osebna meja ti omogoči, da si to, kdo ti si, da delaš s svojo energijo, kar ti želiš, izbiraš, kar želiš, brez, da posegaš v prostor nekoga drugega. Rada rečem, da takrat, ko smo prizadete ali užaljene, zelo jasno pokažemo, v kolikšni meri spoštujemo sebe in drugo osebo, v kolikšni meri vrednotimo sebe in cenimo osebo na drugi strani.

Vedno, ko prestopimo svojo mejo in posežemo v osebni prostor nekoga drugega, s svojo energijo preplavljamo prostor druge osebe in pravzaprav izražamo nespoštovanje do te osebe. Na drugi strani pa se pogosto s strani avtoritet počutimo preplavljene in sklepamo kompromise same s seboj, se zmanjšamo, skrčimo, se poskušamo skriti in razprodajamo svoj osebni prostor za voljo nekoga drugega.

Osebne meje so ključnega pomena za medsebojne odnose. Vedno, ko bodisi preplavljamo druge s svojo energijo ali se poskušamo skriti in se zmanjšamo, ustvarjamo medsebojno odvisne odnose. V odnosih, kjer smo odvisni od mnenja druge osebe, čutimo kontrolo ali nadzor druge osebe ali pa se počutimo žrtev odnosa, enostavno ne moremo ustvarjati harmoničnega, še manj pa intimnega odnosa z osebo na drugi strani. Brez jasnega občutka za svoje meje, pogosto končamo v odvisniških odnosih, kjer se počutimo žrtve okoliščin ali ljudi zunaj sebe.

Vedno, ko se čutiš, da si žrtev odnosa, človeka ali okoliščin, ti to sporoča, da si opustila svoje osebne meje. Edini način, da nekdo oskruni tvoje meje je, da mu to dovoliš. Običajno to sporoča, da ti ne spoštuješ svojih osebnih meja. Vedno si ti odgovorna za svoje meje in za to ali neki osebi odpreš vrata in dovoliš, da vstopi v tvoj osebni prostor ali ne.

Tvoje osebne meje in veščina negovanja osebnih meja je zelo intimno povezana s tvojim notranjim arhetipom mame. Ti sporočaš ljudem okoli sebe, kako naj ravnajo s teboj, glede na to, kako ti ravnaš sama s seboj, v sebi. Prevzemanje odgovornosti zase je ključnega pomena in vedno, ko prestopiš svoje notranje meje omogočiš ljudem, da jih prestopijo na enak način v zunanjem svetu.

Ko usvojiš veščino postavljanja meja in držanja svojega prostora, kar je lekcija tvojega arhetipa mame, je na vrsti lekcija izražanja, ki je povezana z notranjim očetom. Pomembno je, da se naučiš komunicirati svoje potrebe in želje, brez sojenja in prelaganja odgovornosti na druge. Ko si voljna, da sprejmeš odgovornost, za to, kako se počutiš, je pomembno, da jasno izraziš kaj potrebuješ ali česar ne želiš.

Arhetip notranjega očeta ti nameni ljubečo pozornost ali pa te ošteva, kaznuje in kritizira. Obstajata dve vrsti komunikacije, verbalna in neverbalna. Ko se ti naučiš, da si nameniš ljubečo pozornost navznoter in jasno izraziš, kaj potrebuješ v zunanjem svetu, brez napora držiš in ohranjaš svoje osebne meje.

V odnosu zunaj tebe, se bo vedno odrazil tvoj notranji odnos in zato je ključnega pomena, da pozdraviš odnos s svojima notranjima staršema; mamo in očetom.

Zato, da prepoznaš, kje želiš postaviti nove meje, je ključnega pomena, da kot starš spoštuješ otrokovo pravico do tega, da se izrazi. Tvoj notranji otrok je povezan s kreativnostjo, radovednostjo, raziskovanjem in izkušanjem sveta in pomembno je, da tvoj starš omogoči tvojemu notranjemu otroku, da se izrazi. Poznati moraš svojo moč in svoje omejitve, da lahko učinkovito postaviš meje. Zato je tako pomembno, da resnično poznaš sebe.

Pogosto zamenjamo osebne meje za ograje, kar sem sama pri sebi prepoznala, ko sem pogledala razliko med občutenjem meje in ščitenjem, ki sem ga uporabljala v preteklosti. Ščiti so kot zidovi, ki jih gradimo med sabo in osebo na drugi strani v želji, da bi se zaščitili pred njo. Zidove postavljamo, ker se želimo skriti za njimi in poskušamo ločiti sebe od drugih ljudi, ker nas je strah posledic, če bi jasno izrazili svoje potrebe in želje, v odnosu s to osebo. Ograje niso meje, saj ustvarjajo zmedo, upor, izolacijo, ločenost in bolečino.

Takrat, ko gradiš zidove, se poskušaš izogniti soočenju in jasni komunikaciji, izmenjavi mnenj. Osebna meja te vedno sooči s tem, kar je prisotno. Vodi te k temu, da prepoznaš izzive, kjer ti je neudobno, saj to jasno kaže na potrebo, da na tem področju ali s to osebo jasno postaviš mejo. To v praksi pomeni, da moraš prepoznati pri sebi kaj potrebuješ in to skomunicirati na drugo stran. Zidovi pa te oddaljijo stran od soočenja, ustvarijo ločenost in na prvo žogo je pogosto videti, kot da smo stvar rešili. Vendar se v praksi vedno izkaže, da nas to, od česar se poskušamo ločiti, zasleduje.

Zato, da lahko jasno postaviš osebno mejo, je potrebno zelo dobro poznati sebe, svoje notranje omejitve in ranjenosti. To je edini način, da resnično ustvariš zdrave odnose, take, ki podpirajo medsebojno dobrobit. Vedno, ko se znajdeš v odnosu, kjer čutiš odvisnost od mnenja osebe, njegovega razpoloženja, to jasno kaže na potrebo po zdravih osebnih mejah. Postavljanje zdravih osebnih meja vodi v osebno srečo, zadovoljstvo, kar dramatično spremeni tudi medsebojne odnose.

In vsak odnos zunaj tebe je pravzaprav preslikava tvojega notranjega odnosa s seboj, zato je zdravljenje ranjenosti tvojega notranjega otroka in starša pri postavljanju osebnih meja ključnega pomena. Več o tem, kako postaviti zdrave meje, v zapisu na portalu Varuhinja.si

Veš, kaj je rekel Gandi; Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.
Danes bi dodala; Bodi mir, ki ga želiš videti v svetu.

Bodi Svetloba, ki jo želiš videti v Svetu!
Taja Albolena

Ko vse razpada…

, 0 Comments

… si izzvana, da držiš sebe.

Ko je videti, kot da vse razpada in se znajdeš na samem robu, kjer ni videti rešitve ali izhoda, si soočena z neznanim. Soočenje z neznanim te vrže ven iz cone udobja, ven iz rutine in to je čas neudobja, čas prenove, čas globokega zdravljenja.

Ko te življenje sooči z vojno, med nebom in zemljo, ki se odvija v tvoji notranjosti, je potrebna budnost, prisotnost in predvsem čustvena stabilnost.

Pomembno je, da zmoreš biti v stiku z vsem, kar je del tvojega notranjega sveta, s srcem, brez potrebe po zapiranju. Zmožnost, da ostajaš odprta, je predstavlja sam temelj prebujanja v ženstvenost. Voljnost, da si odprta, na voljo življenju – celoti življenja, je ključnega pomena za zavestno kreacijo. Resnična predanost je voljnost sprejeti vse, tako tisto, kar sodiš kot dobro, kot tudi tisto, kar sodiš kot slabo. Opustiti je potrebno svoje sodbe.

Bolj intimna, ko zmoreš biti s samim robom – da zmoreš stati v intenzivnosti dogajanja, brez da bi poškodovala sebe, več življenja čutiš v sebi, bolj osvobojena si, bolj se počutiš živo.

Ker smo pogosto tako ujete v svoji dnevni rutini in fiksni identiteti v sebi, potrebujemo velika “kladiva”, da nas zbudijo iz našega transa. In, ko nočemo prisluhniti življenju in temu, kar ima, da deli z nami, ko ignoriramo sporočila, kladiva postajajo vedno večja.

Kajti resnično damo stvari v prakso šele takrat, ko se nam v življenju vse podre. Ljudje imamo močno potrebo po gotovosti in fiksnih strukturah, vendar je v naravi življenja, da se spreminja. Vse okoli nas je neprestano v pretoku. Vse se spreminja. Vse je minljivo. In pogosto grabimo po znanem in želimo narediti stvari, ki so včasih delovale.

Pogosto nas življenje pripelje na sam rob, na mesto, kjer smo tik na tem, da bi se vdale v usodo, kot mnoge rade rečejo. In, ko smo na samem robu, je modro, da vstopimo v srce, se predamo, namesto, da delujemo.

Razpad tvojega sveta kot ga poznaš, od tebe zahteva močno notranjo posodo, ki te drži in notranjo držo sprejemljivosti, radovednosti in voljnosti, da se spustiš.

Zgodba v nadaljevanju to krasno predstavi…

“Nekoč je bila mlada bojevnica. Njen učitelj ji je povedal, da jo čaka boj s strahom. Ni si želela tega dvoboja. Zdel se ji je preveč agresiven; bilo je strašljivo, zdelo se je neprijazno. Vendar ji je učitelj povedal, da je to neizbežno in ji dal navodila za dvoboj.
Prišel je dan. Bojevnica je stala na eni strani in strah je stal na nasprotni strani. Bojevnica se je počutila resnično majhno in strah je bil videti velik in srdit. Oba sta imela vsak svoje orožje.
Bojevnica je zakorakala k strahu, se priklonila in vprašala, “Smem v boj s tabo?” Strah je rekel, “Hvala za izkazano spoštovanje, da me vprašaš za dovoljenje.”
Nato je mlada bojevnica rekla, “Kako te lahko porazim?” Strah je odvrnil, “Moje orožje je hitro govorjenje in zelo blizu tvojemu obrazu pridem. To te oslabi, ustvari živčnost v tebi, zato narediš karkoli ti rečem. Če ne narediš tega, kar ti rečem, nimam nobene moči. Lahko mi prisluhneš in lahko me spoštuješ. Lahko te celo prepričam. Vendar, če ne narediš tega, kar ti rečem, sem brez moči.”
Tako je bojevnica izvedela, kako poraziti strah. ” ― Pema Chödrön, When Things Fall Apart: Heart Advice for Difficult Times

Vse kar je v zadnjih dneh globoko zamajalo našo fiksno identiteto tega kdo smo in kaj imamo, je veliko kladivo, ki nas zbuja iz transa. Nič ne bo, kot je bilo včasih. Vse se spreminja. In ne glede na to, kaj ti šepetajo tvoji notranji strahovi ob dogajanju v zunanjem svetu, je na tebi, da izbereš.
Strah ti šepeta na tvoje uho in ali mu boš prisluhnila ali ne, je izbira, ki jo moraš izbrati v vsakem trenutku 24/7. Nihče je ne more opraviti namesto tebe. To je tvoja svobodna izbira.

Soočeni smo z mnogimi zgodbami, mnogimi idejami, mnogimi “resnicami” v teh dneh. In strah bolj kot karkoli drugega podpihuje zgodbe. Najbolj verjamemo temu, česar nas je najbolj strah. Namesto boja ali bega, namesto ignorance strahu je v teh časih na mestu, da se spoprijateljiš s svojim strahom. Namesto, da te paralizira, si raje oglej česa te je strah, kaj je zgodba, ki jo strah skriva v sebi… kaj je tukaj ZaTE.

Strah temelji na fiksnih predvidevanjih, na predpostavkah, ki so ti znane in poznane v tvojem živlejnju, na pomanjkanju akcije in predvsem na pomanjkanju zavedanja. Strah podpihuje ignoranca in nevednost.
Ko se soočiš s svojimi strahovi in z lučjo zavesti posiješ na meglo, ki jo strah ustvarja in izbereš, da si sočutna, najprej do sebe, strah izgubi svojo moč in učinkovitost.

To je čas za upočasnitev, pogled navznoter in pomembno vprašanje; Kdo jaz sem? Kdo moram biti, da bi živela v svetu, kjer želim živeti?
Vse se začne s tabo. Kako se ti počutiš v sebi?

Ko si v strahu, si v zakrčenosti, zaprtosti in majhnosti.
Ko si v ljubezni, se odpreš, da sprejmeš.

Kaj šepeta tvoj strah? Ga boš poslušala?

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Ženske, ki kradejo moške…

, 0 Comments

V mojem prejšnjem življenju (beri pred letom 2009) sem bila prepričana, da so ženske, ki kradejo drugim ženskam moške, zlobne. Moja definicija žensk, ki kradejo moške je bila usmerjena predvsem na ljubice in prostitutke. Priznam, prezirala sem jih in resnica je, da sem se počutila ogroženo.

“Kaj če se bo to zgodilo meni?” sem se prestrašeno spraševala in naredila vse kar sem vedela in znala, da bi to preprečila.

Potem je prišlo grenko spoznanje, da ni ničesar zunaj mene, kar ne bi bilo tudi v moji notranjosti. In s tem tudi soočenje z arhetipom prostitutke v sebi, ter sprejemanje ljubice kot enega od mojih notranjih aspektov. Ne, ni mi bilo všeč, čisto nič, vendar me je presunilo spoznanje, kako in kje varam samo sebe. Varanje ni nujno nekaj, kar se dogaja zgolj v zunanjem svetu. Za uspešno preigravanje arhetipskih vlog se lahko odigrava tudi v tvoji notranjosti.

In tako sem bila nekega večera soočena z vprašanjem; Kje varam samo sebe?
Ne, ni se bilo lahko spogledati s seboj in si priznati, da ne živim življenja kot si ga želim, da pravzaprav sploh ne poznam svojih potreb in da sama sebe vlečem za nos.

Prebujenje ni bil sprehod, soočiti sem se morala s kar nekaj težkimi temami. In ena od njih je bila tudi varanje. Nisem razumela, kako je lahko ženska z moškim kljub temu, da ima ženo in kako ne čuti tega, kako močno posega v tkanino odnosa, ki ga ima moški s svojo ženo.

Ženska čuti. In ženska ve, ko druga ženska poseže v eterično polje moškega, s katerim je. Moški ne vedo, da ženska čuti energije in pozna njegovo čustveno pokrajino veliko bolj od njega, zato vedno mislijo, da jo bodo odnesli brez posledic, če bodo le dovolj pazljivi. Vendar ženska brez dvoma ve, kaj se dogaja. Vprašanje je le, ali si to tudi dopusti videti in si to prizna. Pogosto si ne, ker je bolečina izdaje enostavno prevelika. Ko si izdana, se v notranjosti prebudi izvorna bolečina nevidnosti, da nisi videna, ugledana, da nekdo ne vidi tvoje vrednosti, tega kdo v resnici si. Pa ne le to. Najbolj boleče pri celi stvari je, ker ti sama ne vidiš sebe, ker ti varaš sebe, ker ti sebi ne poveš resnice in izdajaš samo sebe.

Moški so izjemno zanimiva bitja, kar potrjuje tudi zapis kolumne, ki me je danes navdihnila k zapisu in si jo lahko preberete tukaj… Rad imam obe; ženo in ljubico. V svojem raziskovanju moške narave lahko temu le pritrdim. Na žalost drži, da se moški zelo hitro dolgočasi. Res je, moški si želi raznolikosti. In ja, moški vedno misli, da je dovolj pameten, da ga žena ne bo dobila.

Verjetno eno najbolj presunljivih spoznanj, ki sem jih dojela, ko sem se izobraževala s svojo prvo mentorico na področju ženstvenosti, je bilo, da si moški želi izkusiti več žensk. Tega sem se bala in to mi je skoraj vzelo vso voljo, da bi sploh še nadaljevala s seminarjem. Vendar je sledilo enako presunljivo dejstvo, to, česar nisem vedela in česar ne ve velika večina žensk, kar je velika skrivnost kurtizan, da v resnici nisi le “ena” ženska.

Moški si želi razburljivosti v svojem življenju. In ja, življenje moškega je dolgočasno. Vendar je ženska tista, ki v življenje moškega vnese razburljivost, raznolikost, živost in vitalnost. Moški radi rečejo, da je ženska tista zaradi katere je življenje vredno in zaradi katere je vedno znova boljši moški.

Ključno vprašanje tukaj je brez dvoma; Katera ženska je tista, zaradi katere je boljši moški, žena ali ljubica?

Žena pogosto zapade v rutino vsakdana. Žena ima pogosto vse karakteristike arhetipa mame. Mama je zelo skrbna, mirna, trdna, stabilna in ustvarja občutek domačnosti, stabilnosti v življenju moškega. Vendar, če ženska večino svojega časa preživlja zgolj v eni arhetipski vlogi in s svojo življenjsko energijo oživlja zgolj ta del svoje bogate notranje čustvene pokrajine, hitro postane dolgočasna. Postane nekaj nepogrešljivega, miren pristan za moškega, ki mu nudi občutek varnosti, družinskosti, vendar si želi več.

In to je tisto, česar se velika večina sodobnih žensk na smrt boji, da ne bodo dovolj.

Ključna skrivnost ženske narave je ravno v njeni raznolikosti in na to ženske vse prerade pozabljamo. Tako hitro se udomačimo v eni vlogi, da pozabimo na svojo raznolikost, ki jo čisto vsaka nosi v svoji notranjosti. Dejstvo je, da je vse v tebi… ženska esenca je v svojem izvoru narava, je življenje, je vitalnost, je raznolikost. In da bi lahko to resnično zaživela, moraš spoznati tudi druge dele sebe, ki so del tvoje notranje čustvene pokrajine.

Ena tistih, ki se je bojimo kot hudič križa, je brez dvoma ljubica. Ljubica je v svoji arhetipski naravi iskriva, je živa, je razburljiva, je igriva, je nevarna in ja, dobro pozna globine, v katere vodi svojega moškega.. In točno ta ljubica je v tebi, je del tebe. Le da smo jo ženske pogosto zaradi sodb in obsodb družbe potisnile nekam v globine nezavednega v svoji notranjosti.

Ko sem se leta 2009 spoznavala s svojo ljubico, sem sprva sramežljivo stopala na njen teritorij, kmalu pa sem spoznala kakšno moč in kakšno vrednost ta arhetip nosi s seboj.

Da ne govorim o tem, kako ta arhetip pozna pokrajino spolnosti in danes rada rečem, da v resnici ne potrebuješ nobenih tehnik, tantre ali kamasutre, da bi zadovoljila svojega moškega in osrečila sebe. Vse kar je potrebno je stik s tem delom v sebi, ki enostavno ve kaj in kako. Ve, kam bo zapeljala igro v tistem trenutku in tako pogosto preseneča mene, da ne govorim o vznemirjenju, ki ga doživlja moj moški, ki rad reče, da si sploh ni predstavljal, da je spolnost lahko tako noro dobra in vznemirljiva. Spoznala sem, da je spolnost, z besedami Davida Deide, najhitrejša pot do Boga. In ja, ta del, ljubica, je v meni ravno tako, kot je v čisto vsaki ženski na planetu.

Ključ je v odnosu, odnosu s svojo ljubico.

In raznolikosti nikoli ni konca, kajti divja ženska je tista, ki v odnos vnese divjost in nepredvidljivost. Včasih je svečenica tista, ki s svojo prisotnostjo pomirja. In v teh trenutkih je tišina, globina dotika, masaže, nekaj tako posvečenega, da enostavno ni potrebno čisto nič drugega. In muza je tista, ki moškega navdihne, ga opogumlja, ga spodbuja, da se poda v neznane vode. In zdravilka je tista, ki s svojim dotikom zdravi, znižuje stres, neguje.

Bistveno vprašanje na tem mestu se glasi; Jih poznaš?

Poznaš različne dele sebe? Jih znaš zavestno izbirati glede na to, kaj je v danem trenutku aktualno? Ali se raje držiš znane rutine in tako pogosto zapadeš v dolgočasno in enolično življenje?

Eno pomembnih spoznanj zame osebno je povezano z dejstvom, da moški v svojih genih še vedno nosi lovca. Lovec lovi in osvaja trofeje. In rada rečem, da ženska nikoli ne bi smela pristati v vitrini z osvojenimi trofejami. Edini način, ki ga poznam in ki ga delim z ženskami v svoji skupnosti je, da odkriješ svojo notranjo raznolikost, svojo bogato čustveno pokrajino, ki razkriva ženske arhetipe, ki jih lahko s svojo energijo zavestno oživljaš. Na tak način v sebi prebudiš živost, raznolikost, vitalnost. Razumevanje in poznavanje tvoje barvitosti, cele mavrice tvojega izraza pa bo pripomoglo tudi k temu, da nikoli ne boš čisto zares osvojena. Vedno boš lahko s svojim moškim delila drugačen odtenek, drugačno zgodbo, kar bo obogatilo in razgibalo vajin odnos.

Če te zanima več, se mi pridruži na štiri mesece dolgem popotovanju vase, ki sem ga poimenovala Odstiranje tančic Prebujene Ženske. Več si lahko prebereš na povezavi tukaj…

Tukaj pa najdeš enega od starejših zapisov, ki govori o tem, zakaj je tako pomembno, da postaneš najsrečnejša ženska na svetu….

In če se vrnem na začetek, k ženskam, ki kradejo moške. V zadnjih letih sem imela priložnost spoznati številne ljubice in to kar me je globoko ganilo, je bilo spoznanje, kako pogosto sprejmejo to vlogo v upanju, da bo moški na koncu videl njeno vrednost in izbral samo njo. Kako pogosto so njena notranja hrepenenja in potrebe tiste, ki jo vodijo v to, da se je za ljubezen pripravljena odpovedati vsemu in živeti življenje v senci žene. Enim to odgovarja, za druge je vir bolečine. Dejstvo pa je, da je vedno ravno nepoznavanje sebe, svojih potreb in svojih manjkajočih delčkov tisto, ki nas v življenju vodi v izbire, za katere smo bile prepričani, da jih nikoli ne bomo izbrale, da jih izkusimo.

Danes vem, da je moja potreba, da je moj moški samo moj, ker je celostnost in celovitost predaje zgolj njemu tisto, kar osrečuje mene. Vsaka mora poznati svoje potrebe, kajti le tako lahko pristno izbira to, kar je njena dušna izbira. In kot pravijo; sto ljudi, sto čudi, zato je raznolikost mnenj na tem področju stvar presoje vsakega posameznika.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Nehaj čakati na dovoljenje, da živiš!

, 0 Comments

Veš koliko žensk srečam, ki v svojih štiridesetih pripovedujejo o tem, kako si želijo, da bi bilo njihovo življenje drugačno? Počasi spoznavajo, da čas polzi mimo, medtem ko še vedno čakajo in se pripravljajo, da bi živele svoje sanjsko življenje, ob tem pa pogosto sprašujejo mene ali svoje najbližje za dovoljenje, da živijo življenje, ki ga želijo živeti.

Če sem čisto surovo, brutalno odkrita, pri štiridesetih pogosto sploh ne veš več, kaj si želiš. Žalostno je, kako v letih prilagajanja in čakanja na dovoljenje pozabimo na to, kdo v resnici smo in kaj si čisto resnično želimo. To kar ostane, pa je žgoča jeza in bes ob spoznanju, da smo desetletja čakale na tisti “pravi” čas, ki nikoli ni prišel in tudi nikoli ne bo.

Zakaj?

Udomačevanje. Dejstvo je, da smo tako močno ujete v vzorce iz otroštva, da v večini primerov sploh ne vemo več, kaj si v resnici želimo. Povsem avtomatizirano živimo vzorce svojih prednikov; mame, očeta in njunega odnosa. Pozabile smo na svoje resnične potrebe, ki izhajajo iz našega stika s svojo Žensko Dušo, s svojim srčnim hrepenenjem. Da bi resnično lahko negovale sebe in kreirale v svojem življenju to, kar si srčno želimo, se moramo spogledati s tem, kar nam vedno znova postavlja ovire na naši poti. In vse to izvira iz naše notranjosti. Vse je že v tebi! Čisto vse.

Naučene smo, da si moramo zaslužiti, da moramo dokazati, da smo vredne svojih sanj. Da moramo upravičiti svojo vrednost. Dokazati, da smo vredne. In treba se je potruditi, treba je trdo delati. Odpovedovati se je potrebno svojim užitkom in ko si vzameš vse, dokažeš svojo lojalnost, da si dovolj dobra, da si vredna. Da imaš dovoljenje, odobravanje, potrditev. Vseskozi iščemo potrditev svoje vrednosti zunaj sebe.

Popolnoma izkrivljena logika, za katero ne vem, kje sem jo pobrala, vendar vem, kako globoko počiva v mojem genetskem zapisu.

V času, ko povsod varčujemo in si jemljemo, sploh ni nič čudnega, da živimo v pomanjkanju. Konec koncev, ga ustvarjamo same. Težava sodobne ženske je, da reže sama sebi, da se odreka sebi in svojim srčnim potrebam, svojim hrepenenjem iz potrebe po tem, da bi dobila potrditev lastne vrednosti zunaj sebe, da bi bila sprejeta in ljubljena. Sodobna ženska ima izjemno potrebo po ljubeči pozornosti, kajti običajno tega ni bila deležna v svoji mladosti. In ravno zaradi tega, ker iščemo pozornost pri ljudeh zunaj sebe, običajno pri avtoritetah, se trudimo ugajati enkrat partnerju, drugič v službi.

Pozabile smo, da ne potrebujemo dovoljenja, da živimo.

Resnica je, da nihče ne bo prišel s podpisanim dovoljenjem, da živiš življenje, kot ga želiš. Edina oseba, ki ti lahko da dovoljenje, da živiš svoje življenje, si ti sama. In namen življenja je, da ga živiš – na polno.

Podarjeno ti je življenje. Eno samo. Tvoje. Tvoja odgovornost je, kaj z njim narediš, kako ga živiš. In tvoja odgovornost je, če izbereš, da ga ne živiš na polno, temveč zgolj životariš. Če ti stvari v tvojem življenju niso všeč, če ti ni všeč tvoj partner, če sovražiš svojo službo, se vprašaj – kdo živi tvoje življenje, kdo izbira? TI!

Naučila si se, da skrivaš svoj resnični jaz, da se pomanjšaš, da se prilagodiš. Naučila si se, da druge sprašuješ za dovoljenje, da bi živela. Ni res, da ne veš kaj narediti, resnica je, da točno veš. Ko se vprašaš, kaj si želiš vedno dobiš odgovor v sebi, le slišati ga nočeš, ker te je preveč strah. Strah te je, kaj bo to zahtevalo od tebe, kaj treba spremeniti, pustiti za sabo. Strah te je, kako bo to spremenilo tvoje življenje.

Ni res, da ne veš. In vprašanje ni KAJ? To že veš. Vprašanje je KAKO?

Čas je za prebujenje. Čas je, da začneš živeti. Ker ti veš, kaj si želiš. Zato si povej resnico in nehaj spraševati za dovoljenje, da si to, kdo ti si. Nehaj spraševati za dovoljenje, da živiš življenje, kot ga želiš živeti.

Kajti v življenju imaš samo dve izbiri:

1. Lahko preživiš svoje življenj v strahu in v pritoževanju. Lahko se pritožuješ čez partnerja, ki te drži nazaj in ti ne pusti, da ti rasteš. Lahko se pritožuješ čez službo, kjer ne moreš živeti svojega polnega potenciala. Lahko se pritožuješ nad situacijo v državi in kako bi lahko nekaj naredila, če bi bila situacija drugačna, če bi imela več časa, denarja ali več energije. Lahko se še naprej pripravljaš na svoje “sanjsko” življenje in čakaš, da se bo pojavil nekdo z dovoljenjem zanj.

Ali pa…

2. Prevzameš odgovornost za svoje življenje in dejansko začneš živeti.

Izbira je tvoja!

Ker to, draga moja, je tvoje življenje. In morda je čas, da ga resnično začneš živeti, namesto, da pričakuješ, da ti bo dal dovoljenje tvoj astrolog (ko bodo zvezde poravnane na pravi način), tvoj mož (ko bo končno dojel, kaj ima in kdo ti si) ali tvoj šef (ko bo v tvojem projektu ugledal tvoj potencial in to, kar se skriva v tebi). Resnica je, da nihče ne more potrditi tvoje vrednosti.

Ti si ta Ženska, ki že ima v sebi to, kar želiš živeti. Najprej moraš ti biti ta Ženska, ki živi življenje kot si ga želi, kajti Vesolje ti vedno ponudi to, kar siješ iz sebe. Ti si moraš dati dovoljenje, da si to, kar si. Ti moraš verjeti vase, zaupati sebi. Ti moraš potrditi svojo lastno vrednost.

Arhetip Sofije je tisti ženski arhetip v vsaki ženski, ki je povezan s tem, da si daš dovoljenje, da si to kar si. Povezana je z lastno vrednostjo, s tem, da vidiš svoj potencial, svoje Darilo in da čutiš samozaupanje, da to deliš z ljudmi in s svetom. Ravno zaradi tega, ker si v tem delu sebe ločena od sebe in ne čutiš svoje lastne vrednosti se trudiš. Ker hočeš dokazati, da si vredna. In če si mnenja, da je prelahko, potem moraš nekaj zakomplicirati, da te slučajno kdo ne bi ožigosal, da si lena. Ti je to poznano?

Iz strahu, da sem nevredna, sem bila sama mojstrica v kompliciranju. Znala sem zamegliti svojo jasnost, ustvariti kaos v svojem življenju, dvomiti vase in znala sem se res zelo prestrašiti, vse samo zato, da ne bi sledila temu, kar mi je narekovala moja intuicija, ker enostavno nisem verjela, da sem vredna tega, kar sem si želela. Iskala sem potrditev zunaj sebe. Ko sem spoznala svojo Sofijo, sem dojela, da je moja ločenost od tega dela sebe ustvarjala nezaupanje in dvom vase. Ker nisem imela stika s svojo modrostjo sem iskala potrditev zunaj sebe. Spoznala sem tudi, kako pomembno je Sofija povezana s Kreacijo v mojem življenju. Dojela sem, kako sem sama sebe onemogočala in končno objela ta del v sebi.

Draga moja. Zbudi se.
Nihče drug ni odgovoren za tvoj talent, za tvoje Darilo, to je tvoja odgovornost.
Na tebi je, da prevzameš odgovornost za to, kdo Ti si in to deliš z ljudmi in svetom.
Si pripravljena?

Če čutiš, da v potrebuješ pomoč, vodstvo, usmeritev, ti lahko pomagam s svojimi izkušnjami. Prehodila sem to pot in poznam ovire na njej. To, kar ti lahko pokažem je, kako stopiš v stik s svojo Sofijo in najdeš svojo pot po svoji notranji čustveni pokrajini. Več najdeš tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Ženska povabi v ljubezen

, 0 Comments

Ena od stvari, ki jo vedno znova opažam pri svojem delu z ženskami, je, da se ženske ne zavedajo, kako močan vpliv imajo na svojo okolico. Rada rečem, da se moški vedno odzivajo na žensko. In to se najlepše vidi v odnosu … Ko je ženska srečna, so vsi okoli nje srečni. Ko je ženska slabe volje, s svojim razpoloženjem vpliva na vse okoli sebe.

Pravzaprav ženska vodi z zgledom, ljubečim zgledom. In ob tem ni dvoma, da gre za pomembno umetnost, ki jo ženske moramo izmojstriti – umetnost povabila. Ženska vedno začne odnos z moškim, moj dragi temu pravi, da odpre vrata. In umetnost je, da veš, kdaj odpreš vrata, in kako vodiš moškega v ljubezni.

Da bi to lahko naredila, je ena najpomembnejših stvari, da ne vzameš reakcij svojega moškega osebno. Seveda sem na papirju lahko pametna, v praksi stvar večini žensk povzroča precej težav in želim ti pokazati, zakaj je tako.

Ženski in moški možgani se razlikujejo in to, kar je pomembno ženski, možgane katere preplavlja estrogen, je povezanost. Za moške povezanost ni življenjskega pomena, medtem ko ženske povezanost dojemamo kot življenjsko pomembno. To izhaja iz najstarejšega dela v naših možganih, ki zapuščenost vedno asociira s strahom pred smrtjo. Če naša ženska prednica pred nekaj tisoč leti ni imela moškega, ki bi jo zaščitil in branil pred zvermi, če ni bila povezana v skupnosti, preprosto ni preživela. In čeprav danes ni več tigrov ali levov, ki bi skakali na nas izza vogala in ogrožali naše življenje, naši možgani še vedno enako odreagirajo.

Ženske ločenost (nasprotje povezanosti) čutimo kot ogroženost. Ženska čuti varnost v povezanosti in brez dvoma je tudi to eden od dejavnikov, zakaj se prevarana ženska počuti tako nemočno, šibko in pogosto čuti, kot da je ogroženo njeno preživetje. Plazilski možgani v naši lobanji nam brez dvoma povzročajo številne preglavice.

Ženska esenca temelji na ljubezni in povezanosti. Ko se pozornost moškega z ženske premakne drugam, npr. na področje dela, še posebej ko se to zgodi nenadoma, na primer ko med ljubljenjem zazvoni telefon in moški izve, da mora nujno v službo, ali pa da ga na računalniku čaka nujen mejl, ki ga mora nemudoma potrditi, ženska čuti fizično bolečino. Ženska umik pozornosti čuti kot bolečino v telesu. In tega ne moreš zanikati, skriti ali zaobiti. To je preprosto odziv telesa na nenadno odtegnitev pozornosti, da ne govorim o tem, kako tovrsten manever v ženski pritisne na njen notranji gumb otroške ranjenosti.

Če je v tebi živa otroška rana zapuščenosti, se boš čutila zapuščeno. Če je v tebi živa rana nevidnosti, se boš počutila spregledano. Skratka, odziv moškega bo v tebi aktiviral staro ranjenost, ki bo vodila v serijo manevrov, ki so ti zelo dobro poznani še iz otroštva, kako boš poskušala dobiti nazaj njegovo pozornost in ljubezen. In verjemi, iz izkušenj vem, da to običajno niso najbolj ljubeči in prijazni načini. Bolj verjetno so na področjih, ki so povezani s sitnarjenjem, pritoževanjem in slabo voljo.

In ker ženske ne poznamo dovolj dobro same sebe, ker ne poznamo razlik med moško in žensko energijo in kako se odzivamo drug na drugega, običajno namesto da bi vodile z zgledom, začnemo vojno.

To je dinamika igre moške in ženske energije, in ko govorim o tem, da ne jemlji stvari osebno, imam v mislih predvsem, da se pouči o tem, kako se svojemu moškemu lahko približaš in vodiš z ljubeznijo. To je še posebej pomembno takrat, ko se čutiš ignorirano ali zavrnjeno od moškega.

Eno od presenetljivih odkritij mojega raziskovanja razlik med žensko in moško naravo je povezano z ranljivostjo. Spoznala sem, da je moškemu izjemno pomembno, da je ženska ranljiva, iskrena, naravna in avtentična. Skratka, da podeli z moškim, kaj potrebuje od njega. In zato je izjemno pomembno, da svojemu moškemu razložiš, kaj je zate boleče, in da je odtegnitev pozornosti nekaj, kar te fizično boli.

Zato rada rečem, da mora ženska najprej in predvsem zelo dobro poznati samo sebe, če želi z moškim ustvariti harmoničen, intimen odnos. 

Običajno moški ne ignorira ženske namenoma. Pogosto je to zgolj občutek, ki ga imamo ženske, ker ne razumemo svojih reakcij na določeno vedenje in projiciramo svoje otroške strahove na partnerja. Ali pa gre preprosto za moško fokusirano, usmerjeno pozornost, ki je ne moreš kar tako zmotiti, če ni razlog resnično pomemben in ‘predre’ fokusirano pozornost moškega. Prav zaradi tega, ker smo si med seboj tako različni, je pomembno razumeti razliko med moško in žensko naravo, pa ne samo zaradi partnerja. Pogosto imamo ženske težave tudi s svojimi sinovi, brati, očeti, sodelavci, ker preprosto ne razumemo, kako moški delujejo in kako se lahko dotaknemo njihovega srca ter vodimo z ljubeznijo.

Moški so s svojo energijo zelo pazljivi in zato svojo pozornost usmerjajo na stvari, ki so zanje pomembne in so relevantne za trenutno aktualno temo v njegovem življenju. Ker arhetipsko gledano govorimo o lovcu, če zamudi priložnost ali vso svojo moč porabi za en lov, ki je neuspešen, bo potreboval dolgo časa, da se ponovno zbere in regenerira, v nasprotju z žensko, ki je mojstrica na energijski ravni.
To v praksi pomeni, da če je za moškega pomembna služba, bo vso pozornost in energijo usmeril tja. In sploh ni nič nenavadnega, da je siten in jezen, če ga ‘zmotiš’ na njegovem ‘lovu’ zgolj zato, da bi mu povedala kakšno zanj ‘nepomembno’ podrobnost. In ker ženske pogosto s tem, ko motimo moške, želimo samo njihovo pozornost, smo potem užaljene in jezne še me, če dobimo ‘negativno’ pozornost v obliki negodovanja.

Razlika med moško in žensko naravo je v tem, da je moška narava povezana s fokusom, usmerjenostjo in osredotočenostjo na rezultate, skratka, pomembni so cilji in kako jih doseči (smisel lova je, da na koncu domov prinese hrano). Moška energija je prisotna v glavi in je predvidljiva ter linearno usmerjena. Ženska narava je na drugi strani povezana s čustvenostjo, s tokom energije in fleksibilnostjo. Nič nenavadnega ni, če se oseba z močno žensko naravo na sredi zadeve premisli in gre v popolnoma nepredvidljivo smer. Ženska energija je nepredvidljiva, divja in ciklična. Namesto delovanja, ki je značilno za moško energijo, so z žensko povezani kreacija, povezovanje in odnosi.

Seveda imamo tako moški kot ženske obe energiji v sebi, vendar spol, tvoja fizionomija telesa, določa, katera energija je dominantna in predvsem katera je energija, ki je telesu naravna. Ženska energija je naravna ženskemu telesu in seveda znamo uporabljati tudi moško energijo in biti v njej, vendar to od nas zahteva več energije in več pozornosti, več aktivnosti kot ženska energija, kar izčrpa tvoje fizično telo. Zato se ženskam, ki so veliko v moški energiji, upre njihovo fizično telo. Težave z zanositvijo, težave s srcem, težave z rodili in prsmi so pogosto prisotne pri ženskah, ki večino svojega časa preživijo v moški energiji in pozabijo negovati svojo naravno, izvorno žensko esenco.

Dejstvo je, da je uravnovešanje potrebno, in če želimo imeti v svojem življenju možatega moškega, moramo biti ženske v svoji ženstvenosti, kajti nasprotja se privlačijo. In ne pozabi, da se moški odziva na žensko. Če je ženska možata, bo k sebi pritegnila poženščenega moškega, ker se nasprotja privlačijo, tako kot polarnost na magnetu.

Pomembno je, da spoznaš Darilo, ki ga kot Ženska prinašaš na ta planet. Kajti le, ko se zavestno zavedaš in poznaš svoje darilo, ga lahko zavestno deliš z ljudmi in svetom. Brez zavestnega spusta v svojo ženstvenost boš težko moškega povabila v ljubezen. Umetnost povabila je nekaj, kar obvladajo ženske, in tako kot radi rečejo moški, oni čakajo na povabilo ženske. In če ženska ne ve, kako povabi in s čim, se ji lahko zgodi, da povabi moškega, ki ga ne želi povabiti, pa se tega zave šele, ko je že tako globoko v igri, da postane očitno, kam pes taco moli.

Žensko povabilo v ljubezen bo tvojega partnerja vodilo v njegovo srce in v stik z njegovim telesom. Dobesedno ga povabiš iz glave v telo. Brez občasnega povabila v ljubezen bo moški usmerjen in aktiven, brez občutka in bo kot bagar, ki zapelje čez vse, da pride do svojega. Moški brez ženske svetlobe ljubezni postane tog, avtomatiziran in deluje zgolj iz razuma. Če si želiš, da moški začuti tvoje srce, ga moraš povabiti vanj.

Da bi to lahko naredila, pa moraš biti v stiku s svojim telesom, s svojo ženstvenostjo in predvsem s svojimi željami in potrebami. Zato začni s preprostim vprašanjem: Kaj si resnično, srčno želim? In ko odkriješ, kaj si želiš, to podeli s svojim moškim.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Objavljeno na spletnem portalu Svetloba.si

O tem, kaj je največja skrivnost ženske, ki jo moški obožuje sem spisala eKnjigo, ki je plod devetletnega strastnega raziskovanja ženstvenosti in predvsem moje nejevere. Več s teboj delim v eKnjigi, pofočkaš se >>>tukaj<<<

Mentorstvo je ključno.

, 0 Comments

Ženske so bile dolgo časa moja ahilova peta, veliko bolje sem se razumela z moškimi kot z ženskami v svojem življenju. V svoji mladosti sem eno za drugo izgubljala svoje “prijateljice” in vedno je bila vmes kakšna “izdaja” ali prevara. Vse skupaj je bilo resnično boleče. In ko so mi leta 2007 na Nilu moji vodniki povedali, kam me vodi pot, sem se uprla z vso silo, češ da nisem prava za delo z ženskami, jaz od vseh možnih izbir, seveda ne, to bo pomota. Kajti vedela sem, da bo to pomenilo, da se moram pomiriti z največjo ranjenostjo svojega življenja … odnosi z ženskami.

In če katera misli, da je njeno življenjsko poslanstvo povezano s tem, kar ji je všeč, naj razmisli še enkrat, kajti redno v svojih stikih z ženskami dobivam potrditve, da je največja bolečina in ranjenost žensk običajno področje, kjer najbolj zablestijo, kar je pravzaprav čisto logično. Kajti tam, kjer te najbolj boli in žuli, tja običajno usmerjaš veliko svoje energije in to področje ponavadi potrebuje veliko tvoje pozornosti, da pozdraviš samega sebe. In tako sem aktivno začela zdraviti svojo žensko plat in leta 2010 sem prvič začela z ženskimi krogi DivineFeminine. Zame je to pomenilo velik skok v neznano, kajti morala sem zaupati, da se podajam na pravo pot, čeprav nisem videla prav veliko pred seboj.

In tako sem prvi skupini povedala, da gre za velik preboj in da enostavno ne vem, kam me vse skupaj vodi. No po šestih letih aktivnega dela z ženskami precej bolj jasno vidim sliko, ki se razgrinja in začutila sem, da je čas, da se zahvalim vsem ženskam, ki so me vodile na tej poti.

Svoje duhovno popotovanje vase sem začela s Shirley MacLaine, ki me je s svojima knjigama Iskanje in Potovanje vase prebudila. Po tem, sem s svojimi sošolkami še v srednji šoli debatirala o bioenergiji, meditacijah in čakrah. Začela sem z jogo in meditacijami, kar je pravzaprav začrtalo mojo pot.

Karen Kingston je bila ena tistih, ki me je vodila v iskanju mojih korenin. Leta 2000 me je pot peljala na Bali, kjer sem se pri njej izobraževala na področju ustvarjanja svetega prostora in energetskega čiščenja prostora. Bali je bil prelomnica, ko sem začela zaupati vase in širiti v svet delček sebe. Seveda si nisem niti v sanjah predstavljala, kam me bo sveti prostor pripeljal, vendar danes vem, da je prvi sveti prostor maternica in da vse prostore ustvarjamo iz svoje maternice, zato je ženska tista, ki ustvari Dom ali pa ga ne, vse je odvisno koliko je v stiku s svojim svetim prostorom v sebi.

Suzy Chiazzari mi je odprla svet barv  in z njo sem začela svojo notranjost barvati na platno zunanjega sveta. Diplomirala sem na institutu Holistic Design Institute v Angliji na področju barvne analize prostora. Barve so tako kot dodatki v domeni ženske, ki želi svoj prostor zapolniti. Ženske želimo čutiti polnost in izpolnjenost, tisto notranjo srečo in zadovoljstvo in pogosto poskušamo to polnost ustvariti z zunanjimi stvarmi, kot so barve, s čimer ni nič narobe, če se zavedamo, da z njimi pravzaprav podpiramo impulz in energijo, ki prihaja iz naše notranjosti.

Leto 2003 je bilo zame prelomno, saj sem ponovno obudila svojo povezavo z Božanskim vodstvom in obnovila svojo povezavo z angeli. Slikanje na svilo me je vseskozi povezovalo z angelskim svetom in resnično imam vseskozi zelo močno podporo svojih angelov vodnikov, ki so me vodili skozi moje preizkušnje v življenju. Le da se tega na začetku svoje poti še nisem zavedala. Angeli so me vodili čez lužo, k Doreen Virtue Ph.D. kjer sem si pridobila certifikat in naziv ATP® ANGEL THERAPY PRACTITIONER®. Doreen je bila prva velika učiteljica, kajti ko sem bila del osebja, ki je pomagalo pri izpeljavi velikih seminarjev v Ameriki, Angliji in na Irskem, sem imela priložnost spoznati vse aspekte njenega dela in tudi ozadje, kjer sem spoznala, da ni vse zlato, kar se sveti.

Shankari me je spomnila, kako pomembno je dihanje in stik s svojim notranjim centrom. Še bolj kot to pa me je fascinirala s svojim kraljevskim nastopom in resnično mi je ponudila globok vpogled v ozadje svojega dela, ko sem bila tri leta med njenimi obiski v Sloveniji tudi prevajalka njenih ridingov in predavanj. Pomembna izkušnja na moji poti. Hkrati pa me je prvič opozorila na pomen lepote in njen nakit se me je globoko dotaknil. Od leta 2004 je njen nakit moj stalni spremljevalec, kajti dizajn je enostavno tako dodelan, da me noben drugi ne prepriča. Res je, da sem se razvadila in sem kar se nakita tiče izjemno zahtevna.

Christan Hummel mi je zopet odprla vrata v devinsko kraljestvo in pri njej sem leta 2005 pridobila certifikat in naziv Space Clearing Practitioner. Christan mi je odprla vrata v notranji svet in prvič sem zaslutila, kako pomembno je, da se ukvarjaš z notranjim svetom, ki se odslikava v zunanji svet … v praksi.

Sharon McErlane me je posvetila s tančico svetlobe Velikega sveta Babic, ki predstavljajo aspekt Božanske Ženske energije. In tukaj se je začela moja resnična preobrazba. Kajti babice so me spomnile na nekaj starodavnega, na nekaj, kar sem že pozabila. In ko je bila Sharon tudi v Sloveniji, mi je odkrila nov svet, svet ženstvenosti. In takrat tudi v sanjah nisem slutila, kako močno bo Božanska Ženstvenost zaznamovala moje življenje. Na to sem morala počakati še nekaj let.

Pamela Johnson je leta 2006 v meni prebudila željo po delu z ljudmi in zdravljenju s ThetaHealing tehniko, ki jo je razvila Vianna Stibal. Pam mi je odprla vrata na Havaje in ponovno sem se srečala s Hino, Pele in svojimi lemurijskimi koreninami. Havaji so moj drugi dom, izjemna energija me je negovala, ko sem tri leta zapored gostovala na tem koncu sveta. Vianna Stinal me je spomnila na to, kako pomembno je slediti svojim navdihom in svoje sanje tudi udejanjati in za to sem ji izjemno hvaležna.

Cindy Eyler me je usmerjala na področju manifestacije in alkemije z angeli in leta 2007 sem z njo potovala v deželo faraonov, v Egipt. Templji so me prevzeli in prebudila sem svojo ženstvenost. Noura je knjiga v kateri sem zapisala svoje popotovanje po Egiptu in odkritja, ki so vodila k temu, da danes delam z ženskami.

S Caroline Myss sem se podala v raziskovanje svojega notranjega templja in Caroline je ena tistih žensk, ki se brez sramu in strahu spogleduje s svojo senco. Na svojem popotovanju vase sem spoznala, da je soočenje s svojo senco ključnega pomena, da bi lahko razkrila svoje notranje zlato. In tako sem pod njenim vodstvom, skozi izobraževanje na temo arhetipov, začela svoj notranji svinec intenzivno pretvarjati v zlato duše. Caroline je tista mentorica, ki me je vodila skozi temno noč moje duše, ko se je leta 2009 moje življenje sesulo v prah.

Svoje prebujanje ženstvenosti sem začela s prebujanjem svoje moči ženstvenosti, v kar me je iniciirala Veronique. Moj nadaljni razvoj pa sta usmerjali Claire Zammit in Katherine Woodward Thomas, kjer sem prvič začutila moč ženske skupnosti in kako pomembno je druženje žensk. Redno se posvečam odkrivanju svoje moči ženstvenosti, kajti skozi svoje delo sem odkrila, da vedno temu, kar naredim navznoter sledi potrditev, ki pride iz zunanjega sveta. In ponavadi razumevanje najdem v izkušnjah drugih, s katerimi soustvarjam in pri katerih se redno izobražujem. Zaključila sem njuno enoletno šolanje Feminine Power Mastery program, znanje pa sem vtkala v svoje delo z ženskami.

Rachael Jayne Groover me je navdihnila že, ko sem se srečala z Davidom Deido in njegovimi učenji in kot njegova učenka me je takoj pritegnila s svojim pristopom k ženstvenosti in moči. Pri njej se izobražujem in leta 2014 sem postala tudi učiteljica njenega programa Art of Feminine presence. Umetnost ženske prisotnosti je bila samo potrditev mojemu globokemu prepričanju o tem, kako pomembna je utelešenost za žensko, hkrati pa mi je potrdila vse moje ugotovitve glede pomena maternice za žensko.

Mama Gena me je vodila skozi labirinte ženstvenosti in ko sem imela občutek, da se sploh ne bom več našla sem ugotovila, kako pomembna sta strast in užitek za razvoj ženske in da smo ženske narejene za užitek. Dojela sem, da je resnično potrebno le to, da postanemo najsrečnejša ženska na svetu.

In izobražujem se naprej, kajti vse kar počnem je zame kot zlaganje mozaika. Vsakič dobim kak dragocen košček, ki ga nato umestim v svojo zgodbo in delim z ženskami.

Svojih 20 let mojstrenja in iskanja kaj je tako edinstvenega na ženski sem strnila v individualnem programu Iz princese v Kraljico, ki sem ga oblikovala za žensko, ki želi narediti pozitivno razliko v življenju ljudi in na svetu in se zaveda, da vodi s svojim zgledom. Za žensko, ki globoko v svojem srcu ve, da je tukaj na misiji, da naredi nekaj, pa ne ve kaj. Za žensko, ki jo je strah stopiti na svojo pot in deliti svoje Darilo z ljudmi in s svetom.

DivineFemme je ženska, ki se zaveda, da je s tem, ko sama stopi v svojo avtentičnost in je ženska, kakršna ji je bilo od nekdaj namenjeno, da postane, navdih za druge ženske, da stopijo v svojo edinstvenost, unikatnost in postanejo zvezde, ki razsvetljujejo svoje življenje in življenje drugih.

Če te zanima več o individualnem mentorskem programu, si lahko pogledaš spletno stran tukaj in se prijaviš na brezplačni posvet Razjasnitve.

Hvala vsem ženskam na moji poti in najbolj vsem tistim, ki so v mojem življenju povzročile nemalo bolečine, kajti zaradi vas sem danes tukaj kjer sem in hvaležna sem, da sem spoznala pomen učenja, ne glede na to kako boleče je bilo popotovanje.

In če začutiš, da želiš biti del tega popotovanja vse, da želiš spoznati Sebe, te vabim, da se mi pridružiš na izobraževanjih in srečanjih, ki jih pripravljam za ženske. Vabljena v žensko družbo!

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

Si resnična?

, 0 Comments

Eden od konceptov, ki ga v svojem življenju nikakor nisem mogla prežvečiti in me je vedno znova izpljunil na polno, se glasi »Pretvarjaj se, dokler ne uspeš«. Pravzaprav nikoli nisem zares mogla sprejeti navijaškega spodbujanja v stilu »Uspelo ti bo, ja super si«, ker me puščal prazno. Enostavno nisem čutila resničnosti v njem. Naj bo to povezano z mojo introvertiranostjo, zaradi katere ne prenašam prav dobro kramljanja v prazno ali pa je to moja narava morske deklice, ki obožuje globine in ne mara površinskosti, o tem bom razpravljala kdaj drugič. Dejstvo je, da se ne počutim dobro v družbi, kjer se vsi trudijo biti osladno prijazni in pozitivni.

Nekaj časa sem poskušala, trudila sem se tudi sama biti pozitivna, potem pa sem počasi spoznala, kako boleče je v moji notranjosti čutiti izdajo. Dojela sem, da sem vedno, ko nisem bila resnična s seboj in s tem, kako se počutim, izdala samo sebe.

Izdaja boli. In izdaja sebe boli še bolj. Ko se zaveš, kako izdajaš dele sebe, da bi ustrezala okolici in se umestila v skupino, imaš na izbiro samo dvoje; ali ostaneš in si lažeš še naprej, ali pa odideš. Zanikanje resničnosti je ena največjih izdaj, ki sem jih naredila sama sebi in za to sem plačala visoko ceno.

Izziv pozitivnosti za vsako ceno je v tem, da pričakuješ, da bo to, ko sebe prepričuješ v to, da je vse super in je vse lepo, ko gledaš na stvari in dogodke kot pozitivne, ustvarilo pozitivno razpoloženje v tvoji notranjosti. Včasih sem tudi sama verjela, da lahko to, če razmišljaš pozitivno, spremeni tvoje življenje. Potem sem odkrila, da ne glede na to, kako pozitivni so bili moji mentorji na seminarjih, so na svoje domače, stran od publike in kamer pogosto stresali ves svoj stres in nelagodje, slabo voljo, ki je v javnosti niso hoteli pokazati. Tovrstna zlaganost se me je globoko dotaknila. In zavezala sem se temu, da želim biti resnična. Predvsem s seboj.

Pozitivno razmišljanje je pogosto slepilo, ko enostavno nočeš videti stvari takšne kot so. In tovrstno varanje samega sebe pogosto povzroči, da se razprodajamo. Povzroči, da razprodajamo svoje talente in sposobnosti za varnost in udobje znanega. In tudi tovrstna razprodaja sebe je boleča.

Ko sem se pred časom slišala s prijateljem, me je vprašal; Kako si? In čisto direktno sem ga vprašala; Kaj hočeš slišati? Na drugi strani je bila nekaj časa tišina, potem pa me je vprašal; Kaj misliš s tem? Dejstvo je, da se je težko pretvarjati, ko si na sredi intenzivnega procesa, v katerem ugotavljaš, kako je še na enem od ključnih področij v tvojem življenju videti, kot da je vse zlagano. Povedala sem mu, da sem izjemno slabe volje in da sem pravzaprav nerazpoložena za kakršnokoli kramljanje, ker mi stvari v življenju ne gredo, kot sem si želela. Hitro sva končala in ugotovila sem, kako pomembno je, da sem resnična. Da povem tako kot je, ker potem se oseba na drugi strani odloči, ali mi je pripravljena stati ob strani tudi takrat, ko sem v »dreku« ali pač ne.

To, da si resnična in ranljiva je pomembno, kajti to je edini način, da lahko izgradiš globoko povezanost z ljudmi okoli sebe. Resnični odnosi vznikajo iz tebe. Ko si resnična s sabo, ko si taka kot si, lahko ustvariš resnične odnose. Svoj svet in svoje odnose kreiraš iz sebe v svet. To kdo si Ti določa to, kaj se dogaja zunaj tebe.

Dejstvo je, da na koncu dneva nihče ne živi popolnega življenja. Popolnost je mit. Vsak ima svoje nesigurnosti, svoje strahove in vsak ima svoje težave. Če jih skrivaš pred drugimi na eni strani ali če ljudi preplavljaš s svojimi nesigurnostmi, v vsakem primeru ne prevzemaš odgovornosti za to, kar se dogaja v tebi. Če se odpreš in si resnična, če si dopustiš biti ranljiva, omogočiš osebi na drugi strani, da te začuti in tovrstna povezanost, srčna bližina ustvari boljše medsebojne odnose.

Ena od stvari, s katero sem se v začetku meseca ukvarjala je zlaganost na področju spolnosti. Velika večina ljudi se danes spolnosti uči iz pornografije. In ko poslušam zgodbe žensk, ki jih moški namešča v »položaje«, ki jih je gledal na ekranu, popolnoma razumem zgroženost in jezo, ko ugotovijo, kaj se dogaja.

Dejstvo je, da živimo v svetu, kjer v zunanjem svetu iščemo potrditev svojih sposobnosti in ni treba daleč, dovolj je pogled v katerega od ženskih ali moških časopisov, ki razkrivajo številna navodila, pravila in tehnike ljubljenja, zapeljevanja in usmeritve, kako naj bi se v spolnosti obnašali drug z drugim. Številni pripomočki, igračke, tehnike erotične masaže, tantra, Kamasutra in številne tehnike počasnega seksa, karkoli v zunanjem svetu, kar naj bi izboljšalo spolno življenje parov enostavno ne zagotavlja, da bo par ostal skupaj. Zunanji pripomočki enostavno ne pomagajo, če v odnose prihajajo ranjeni fantki in ranjene punčke, ki se pretvarjajo, da obvladajo in živijo življenje, ki se v poznih 30tih vse prepogosto izkaže za lažno.

Številni partnerji so prizadeti v spoznanju, da oseba na drugi strani živi dvojno življenje, da skriva to kdo v resnici je in da ne deli sebe. Vendar je dejstvo, da ne moreš deliti Sebe, če se pretvarjaš, da je vse v najlepšem redu. Če ti sama sebi nisi voljna povedati resnice in biti resnična, kako lahko to pričakuješ od osebe na drugi strani?

Seveda je pomembno, da smo razsodni in ne delimo svojih temnih delov s komerkoli, sploh, če vemo, da je oseba nagnjena k temu, da to uporabi proti nam, vendar ne zanemari moči resnice in tega, da si resnična, naravna in avtentična v svojih odnosih z ljudmi, za katere ti je mar. Dejstvo je, da takrat, ko smo resnični in si povemo resnico, osvobajamo sami sebe. To, da deliš, kaj je resnično zate, ti pogosto omogoči, da to sprejmeš in objameš v sebi.

To, da si resnična, okrepi zaupanje in pomaga graditi resnične odnose.

Da bi lahko bila resnična, moraš ustvariti svoj notranji temelj, poznati moraš sebe in vedeti moraš, kaj je v tebi, preden to deliš z ljudmi in s svetom. Sama prepoznavam, kako pomembno je, če želimo resnično ustvariti intimne partnerske odnose, da znamo držati svoj prostor, da vemo, kje so naše meje. Postavljanje meja je v odnosu bistvenega pomena, kajti vedeti moraš, kje se ti končaš in se oseba na drugi strani začne.

Pravijo, da je za dobre medsosedske odnose ograja pomembna. Ni poanta v tem, da gradimo visoke zidove, ki ločujejo, vendar je pomembno, da oba vesta, kje poteka meja. In to velja za vse odnose, le za tiste med sosedi.

Kako je s tvojimi mejami? Ali veš, do kje segaš? Ali znaš poskrbeti za svoj prostor brez da posegaš v osebni prostor tvojega »soseda«?

Vsi odnosi se začnejo s tistim, ki ga imaš do sebe. Si resnična s seboj ali si v ugajanju, prilagajanju in zanikanju svojih potreb? Povej si resnico, kajti resnica ima to moč, da te osvobodi.

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

zasij

Morda bo kdo rekel, da sem feminist…

, , 0 Comments

… je leta 2009 na mirovni konferenci v Vancouvru izjavil Dalai Lama.
Leta 2010 sem imela vizijo, da če bi vsaka ženska postala najsrečnejša ženska na svetu, da bi lahko spremenile svet. In po tistem sem slišala za citat, ki naj bi ga Dalai Lama izrekel na mirovni konferenci v Vancouveru, da je zahovna ženska tista, ki bo rešila svet.

V skladu s svojo radovedno naravo, sem šla za sledjo, da vidim ali je Dalai Lama resnično izjavil to, kar tako resonira v moji notranjosti. Poslušala sem celo debato na temo svetovnega miru in na koncu Dalai Lama začne z izjavo: “Morda mi bo kdo rekel, da sem feminist. Toda, če pogledamo v zgodovino, so ljudje živeli v skupnostih, kjer so bili moški tisti, ki so dominirali. Potem je prišlo obdobje, ko sta bila ženstvenost in moškost enakovredna. Danes v 21. stoletju je zelo jasno, da so posamezniki nesrečni. Denar ni prinesel notranjega miru. Tehnologija ni prinesla notranjega miru. Izobraževanje ni prineslo notranjega miru. V 21. stoletju potrebujemo bolj aktivno napeti moči, da bi podprli osnovne človeške vrednote kot so sočutje, naklonjenost, ljubezen. Biološko gledano je dokazano s strani znanstvenikov, da je ženska bolj občutljiva za dobrobit drugih ljudi in njihovo trpljenje. Ženska ima zato zelo pomembno vlogo. Ženske prosim, prevzemite bolj aktivno vlogo v širjenju sočutja.”

Njegov nagovor se me je zelo dotaknil, kajti sama ravno tako čutim, da moramo ženske stopiti v ospredje. Vendar je ob tem izjemno pomembno razumevanje, da šele takrat, ko ti držiš svoj osebni prostor, lahko držiš prostor za nekoga drugega. Držanje prostora za drugo osebo pomeni, da hodiš ob osebi, si priča tej osebi na njeni poti, brez sojenja, razsojanja ali kritike. Ko držimo prostor za drugo osebo, samo odpremo svoje srce in ponudimo brezpogojno podporo brez sojenja, brez kontrole, kar utegne biti velik izziv.

Seveda je to lažje reči, kot narediti, saj je naša človeška narava nagnjena k popravljanju ljudi, k dajanju nasvetov, k razsojanju, da bi morali biti na svoji poti dlje kot so. Dejstvo je, da pogosto poskušamo ljudi popravljati, jih spreminjati ali vplivati na njihove izbire in odločitve. In pomembno se je zazreti v svojo notranjost, kjer lahko spoznaš svojega notranjega kritika ali “popolno žensko”, kajti ona je tista, ki kritizira in sodi v skladu s svojo lastno udomačenostjo, ki je del nje. Da bi resnično lahko podprla ljudi na njihovi poti rasti, v njihovi preobrazbi, moraš najprej znati držati svoj prostor.

Priznam, da je ravno to eden tistih izzivov, s katerim se soočam, ko opazujem, kako ženske kastriramo moške, jemljemo moč ljudem okoli sebe skozi zasramovanje, popravljanje, urejanje njihovih problemov, razlaganje kaj bi morali narediti in kako, s tem, da jih preplavljamo z informacijami ali s čustvi. Ob tem se vedno znova spomnim nase in na svoje mehanizme, ki sem jih morala spoznati v sebi. Brez dvoma so vsakič znova na preizkušnji, ko sem priča kakšnemu še posebej sočnemu dogodku, kjer ženska moškega slabi in mu jemlje njegovo moč, kajti spoznati sem morala kje so moje meje in kdaj sem posegala v osebni prostor drugih ljudi.

Resnična podpora se skriva v tvoji sposobnosti, da ljudem stopiš s poti, jim dovoliš, da se odločijo zase, naredijo stvari po svoje, tudi če se z njimi ne strinjaš. Da jih podpreš in jim ponudiš občutek varnosti, tudi takrat, ko ga polomijo. Prostor držiš za svojega otroka, za svojega partnerja, za prijateljico, soseda, za ljudi s katerimi dnevno prihajaš v stik.

Moški potrebujejo prostor
Ko sem začela intenzivno raziskovati razliko med moško in žensko naravo, ter opazovati, kako sem sama ujeta v moški energiji, sem spoznala, kako pomemben je za moške prostor. Moški mu radi rečejo manevrski prostor. Moški potrebuje fizični prostor, da ustvarja, razmišlja, meditira, se razgibava, da diha. In s tem sem prvič prišla v stik v svoji praksi feng shuija, ko sem vedno znova ugotavljala, kako moške dušijo detajli in barve, dodatki in vse tisto, kar razveseljuje žensko. Moški bi želel imeti prazen prostr, s samo najnujnejšo opremo (postelja, kavč, televizija, ena omara). Moški potrebuje prostor. Ženske na drugi strani prostor pogosto zapolnimo, kajti ženska narava uživa v polnosti in ne v praznini. Zato je pogosto potreben kompromis, ko se moški in ženska selita skupaj.

Moški zase pravijo, da potrebujejo veliko čustvenega prostora, da lahko zberejo misli in čustva. Ena najbolj napornih stvari za možate moške je drama-rama, ki jo ustvarjamo ženske in preplavljanje s čustvi. Moški radi rečejo, da si želijo čustveno stabilne ženske, ženske, ki znajo držati prostor za svoje čustvene izlive. Ker je moška esenca tista, ki rešuje probleme, je pomembno, da s svojim moškim deliš, ko želiš od njega, da ti pomaga držati tvoj prostor, da se izraziš, da mu napoveš, da naj bo prisoten x časa in ti prisluhne brez potrebe, da rešuje probleme.

Kako veščina držanja prostora lahko izboljša tvoj odnos z moškim?
To, da držiš prostor za nekoga, je povezano s srčnostjo. Ko vpelješ v svoj partnerski odnos srčno komunikacijo, zna biti to na začetku neneavadno za oba. Kajti, če ne odreagiraš na izbruhe partnerja na drugi strani, bo na prvo žogo videti, kot da ti ni mar. Vendar to ne drži. Pomembno je spoznanje, kako se hranimo s čustvenimi izbruhi drugih in zato čustvene izbruhe pogosto potrebujemo, da upravičujemo odzive na svoji strani. Ko enkrat prevzameš odgovornost za to, kar se dogaja v tebi, brez potrebe, da s svojo energijo in čustvi preplavljaš ljudi na drugi strani, je to zelo osvobajujoče.

Prvič, ko se zaveš potrebe, da s svojimi čustvi preplavljaš druge in namesto tega prevzameš odgovornost zato, kar čutiš v sebi, ohraniš svojo celovitost in jasno deliš na drugo stran, kaj se dogaja v tebi, brez potrebe po obtoževanju in iskanju krivcev zunaj sebe, pravzaprav izstopiš iz vloge žrtve.

Žrtev je arhetipsko tista, ki ima zate to lekcijo, da držiš svoj prostor in se zavedaš svojih meja. In tako hitro postanemo žrtev okoliščin, osebe, odnosa, ko umaknemo svoje meje in preplavljamo druge s svojo energijo ali pa se skrčimo in pustimo druge, da vstopajo v naš energijski prostor. Vedno, ko smo v simpatiji z nekom, ki se mu dogajajo težke stvari, gremo z njim v blato in se valjamo v občutkih, ki so prisotni.

Ko namesto tega držiš prostor za preobrazbo, in si zgolj samo priča temu, kar se osebi na drugi strani dogaja, je to lahko na začetku za človeka veliko presenečenje. Lahko te celo obtoži, da ga ne podpiraš in mu nisi naklonjena. In brez občutkov krivde lahko poveš, da resnično ne podpiraš valjanja v blatu, da pa si tukaj, z njo in ob njej, če je pripravljena izbrati drugače.

Ko je moj dragi prvič zelo jasno povedal, da me ne namerava podpirati v mojem smiljenju sami sebi, sem obstala z odprtimi usti. Kmalu sem mu bila hvaležna, da je stal z mano in ob meni, vendar mi je dal jasno vedeti, da ga smiljenje ne zanima. Dejstvo je, da se pogosto radi valjamo v svojem »sranju« enostavno zato, ker je udobno. Prevzemanje odgovornosti za svoja čustvena stanja je ključnega pomena, kar v praksi ne pomeni, da se umakneš in skrivaš pred drugimi.

Biti odprt in ranljiv je brez dvoma največji izziv. To, da poveš točno tisto, kar čutiš, brez potrebe, da druge preplavljaš s svojo energijo, je za partnerstvo ključnega pomena. Seveda je izziv, ko prideš domov iz službe, in bi svoje nezadovoljstvo zlila na svojega partnerja, pa se spomniš, da so čustva tvoja, da je na tebi, da to predelaš v sebi in da upravljaš s svojo energijo. Ali, ko se prijateljica pritožuje nad otroci, družbo in službo, pa se ji ne pridružiš v kritiziranju. Seveda so lahko vznemirjeni, če ne sprejmeš tega, kar želijo zliti nate in nehaš biti »kanta« za smeti. Morda bodo ljudje celo odšli iz tvojega življenja. In to, da držiš svoj prostor zase v praksi pomeni, da si pomirjena tudi s to opcijo, da odidejo, ravno tako kot z drugo opcijo, ki ponuja več bližine in povezanosti.

In če ne uspeš držati prostora…
Če nehaš držati prostor zase, ne moreš držati prostora za druge. Če se razdajaš za druge in ugajaš drugim, ne moreš resnično držati prostora za druge. In takrat, ko si izvana, da odstopiš in greš nazaj v pritoževanje, kritiziranje in sojenje, lahko od blizu spoznaš vse tisto »sranje«, ki je še v tebi, ki je tvoje. Tako radi projiciramo na druge svoje stvari in se pritožujemo nad ljudmi in svetom. In tukaj je praksa zavestnega poslušanja izjemno pomembna. Da zmoreš prisluhniti sebi. Kaj si pripoveduješ? Kaj pripoveduješ drugim?

Prvi korak v vsaki preobrazbi je povezan s prepoznavanjem. V Delfiju piše »Spoznaj sebe!« In to je prvi korak na poti k sebi, na poti v intimno partnerstvo, spoznati moraš sebe, celo sebe. Spoznati vse tiste dele, ki so ti všeč, pa tudi vse tiste dele sebe, ki ti niso všeč.

Umetnost poslušanja je povezana s tvojo sposobnostjo, da narediš prostor v svoji mentalni sferi. Šele, ko upočasniš in si v stiku s svojimi mislimi, ko opazuješ to, kar je prisotno v tebi, lahko narediš prostor, da si priča osebi na drugi strani. In da bi se moški resnično odprl in delil sebe s teboj, moraš narediti prostor zanj na mentalnem nivoju.

Držanje prostora je povezano s sposobnostjo, da si lahko s katerokoli zgodbo, ki jo ljudje delijo s tabo, da ostajaš odprtega srca brez sojenja in razsojanja, takrat, ko nekdo s teboj deli najslabše o tebi ali najboljše o tebi.
Ko držiš prostor za nekoga pogosto poslušaš ljudi govoriti o svoji bolečini, trpljenju, o svojih izzivih. Opazuj ali lahko samo si s tem? Opazuj in prisluhni v sebi, kaj se dvigne, kaj je prisotno? Drži svoj prostor najprej zase. Opazuj svoje zgodbe, ki jih projiciraš na ljudi okoli sebe in vse svoje načine, kako želiš kontrolirati izkušnjo ter čustva, ki vzniknejo v tebi. Vsakič, ko te nekaj razburi, se prebudi neozdravljena bolečina v tebi. Pomembno je, da razviješ to zavedanje v sebi, da si lahko z drugimi ljudmi in držiš prostor za njihove zgodbe, njihovo modrost kot tudi za njihove laži. In ko si v stiku s seboj, ko držiš svoj prostor, ko prisluhneš sebi, slediš svoji resnici, ki jo čutiš v sebi, lahko upočasniš, se ustaviš, jim lahko s svojo umirjenostjo pomagaš. Zato je ključnega pomena, da držiš svoj prostor in zaupaš temu, kar se razkriva.

Ja, ženska je tista, ki ima kapaciteto, da je sočutna, da je ljubeča in da s svojo prisotnostjo, s svojo sposobnostjo, da drži prostor, preobraža ljudi in svet. Glavno vprašanje je, ali to izbiraš v sebi in zase. In če ne, kako ti služi, da ne držiš osebnega prostora zase?

Če te zanima več o tem kako držati svoj prostor je v brezplačni video seriji Ljubi Sebe, trinajsti dan posvečen točno tej temi. Več najdeš, če se prijaviš na video serijo tukaj…

Bodi Sijajno!

Taja Albolena

 

Ljubiti Sebe

, 0 Comments

Pogosto poslušam, kako je ljubezen do sebe najpomembnejša.
In potem ljudje govorijo o ljubezni do sebe, vendar bolj ko poslušam, bolj čutim, da govorijo iz načitanosti, iz razuma, iz tega, kako naj bi bilo v idealnem svetu. In to zelo dobro poznam tudi sama, zelo od blizu.

Skozi življenjske izkušnje sem prepoznala, da ljubezen do sebe nima popolnoma nič skupnega s prostim časom, darili, razvajanjem ali stvarmi, ki si jih lahko omogočim. Ljubezen do sebe je nekaj, kar tvoje telo, duša, srce potrebujejo vsak trenutek, in ni nekaj, kar si podariš zgolj občasno.

Ljubezen do sebe je močno povezana s tem, da resnično poznaš sebe. Zavedanje tega, kdo si onkraj idealov, mask, persone in plasti zaščite, ki si jo ustvarila skozi udomačevanje. Pomembno je, da slečeš ideje tega, kdo misliš, da bi morala biti, kdo naj bi bila glede na usmeritve ljudi zunaj tebe, svojih najdražjih, prijateljic, partnerja, in si to, kdo ti v resnici si. Ne moreš ljubiti sebe in se delati, da določeni deli tebe enostavno ne obstajajo istočasno. To je tako, kot bi bila le na pol noseča, kar v praksi ni mogoče. Ali si, ali pa nisi.

Res je, da mnogi prvo polovico svojega življenja prespimo kot Trnuljčice, vendar slej ko prej v našem življenju nastopijo okoliščine, ki zahtevajo od nas, da se prebudimo.

Ljubezen do sebe je povezana z globokim zavedanjem, da si človeško Bitje, da se v življenju nahajaš točno na tem mestu, kjer si, z razlogom. Si na pravem mestu, s pravimi ljudmi in delaš prave stvari.
do sebe je povezana s samospoštovanjem, s prepoznavanjem globokih srčnih hrepenenj, s spoštovanjem globoke resnice, da tukaj nisi po nesreči, temveč z namenom.

Čisto vsako Bitje na tem planetu je tukaj zato, ker s svojo prisotnostjo prispeva k temu, da je svet boljše mesto za vse. Vsak od nas v sebi nosi edinstveno Darilo, ki je v tebi, da ga deliš z ljudmi in s svetom.

Oscar Wilde je nekoč rekel: “Ljubiti samega sebe je začetek vseživljenjske romance.”

Ljubiti sebe pomeni, da rečeš ja takrat, ko čutiš, da želiš reči JA. In da zmoreš reči ne, ko čutiš, da želiš reči NE. To je še posebej pomembno takrat, ko se ujamemo v znanem vzorcu ugajanja in tendence, da bi ustregle ljudem okoli sebe. Srčnost je potrebna, poleg stika s svojim Bitjem, da rečeš NE takrat, ko čutiš, da bi te privolitev vodila v neavtentičnost in igranje igre, ki je ne želiš igrati.

Ljubezen do sebe te vodi v samozavedanje, kjer je potrebno odložiti svoje maske, kjer je potrebno prepoznati, za čim se skrivam. Namesto skrivanja in ignoriranja je potrebna budnost, prisotnost v tem trenutku, zdaj. In če želiš ostati budna, je potrebna iskrenost do sebe. Potrebno si je povedati resnico o tem kdo sem, kako delujem in kako vplivam na ljudi ter svet, ki me obdaja s svojimi izbirami.

Pogosto preživimo prvo polovico svojega življenja ali pa vsaj nekaj desetletij v upanju, da nas bo nekdo ljubil brezpogojno in iščemo ljubezen pri ljudeh zunaj sebe. Dejstvo je, da kot otroci ne znamo ljubezni dati sami sebi, potrebujemo ljudi okoli sebe, da nam pokažejo, kaj pomeni biti ljubljen. Starši so tisto ogledalo, ki nam pokažejo, skozi izkušnje tisto, kar čutimo v sebi. In žal je pogosto tako, da čutimo eno stvar, na primer da je naša mama žalostna, vendar nam ona tega ne potrdi in zatrjuje, da je čisto ok. Ob tem naši občutki niso potrjeni in prihaja do neuglašenosti v notranjosti, kar povzroča zmedenost. Ker v tem najzgodnejšem obdobju bolj zaupamo avtoritetam zunaj sebe, kot sebi, to običajno pomeni, da zanikamo in zapustimo sebe, da bi preživeli.

Neprijetno spoznanje nekje v tridesetih našega življenja je povezano s tem, da v kolikor želiš biti srečna in izpolnjena v razmerju z nekom, moraš najprej spoznati sebe, sebe sprejeti in se ljubiti točno taka kot si. To pomeni, da je potrebno sprejeti v sebi tako vse tako-imenovane pozitivne kot tudi tiste negativne lastnosti in stvari v sebi. V sebi moraš najprej najti mir v duši ter strast do stvari, v katerih uživaš samo ti.

Pogosto se ljudje prodamo za pozornost iz zunanjega sveta, delamo stvari, v katerih pravzaprav ne uživamo, ostajamo v odnosih, v katerih pravzaprav sploh ne želimo biti. Zavračamo sebe, se ločujemo od tistega, kar nam veliko pomeni in se vedno znova zadovoljujemo z manj, kot si želimo in smo vredni. Rezultat je vedno trpljenje. In to, da delaš uslugo nekomu drugemu ter ob tem zapustiš sebe nima nobene zveze z ljubeznijo do sebe.

Ljubezen do sebe ni nekaj naključnega, ki se ti zgodi v življenju, ko se dovolj žrtvuješ, ko dovolj povoziš sebe, ko se dovoljkrat prilagodiš in ob tem zapustiš sebe in svoje srčne želje. Ljubezen do sebe je izbira v čisto vsakem trenutku tvojega življenja. Je zavestna praksa iskrenosti, sprejemanja sebe, skrbi zase, sočutja do sebe, zaupanja vase in predvsem sledenja svojemu srcu.

Ljubezen do sebe je zaveza sebi, da slediš izbiram, ki spoštujejo in častijo svetost tvoje duše.

Ženska izgubi stik s svojo ženstveno esenco, svoje izžarevanje, svojo svetlobo, se zapira vase in postane medla, ko se trudi z ugajanjem. Veliko žensk s katerimi prihajam v stik je otopelih, zaprle so se in ne čutijo niti sebe, niti drugih.

Ko ženska preneha spoštovati sebe in izgubi lastno vrednost, ter ljubezen do sebe, je stavba zapuščena, v njej ni duha, topline in svetlobe, zato postane kot zapor, iz katerega bi najraje pobegnila. Zato sploh ne preseneča, koliko žensk beži iz svojega telesa, svojega »doma« v sfere glave in uma in zato podleže samo obtoževanju, strahu in samodestrukciji.

Ko ženska ljubi sebe in objame v sebi zavedanje, da je ljubezen, postane njen dom palača.

Vse se začne s tem, da si poveš resnico. Samoizpraševanje je pomembna praksa, v kateri si navznoter postavljaš vprašanja in dopustiš, da iz notranjosti vzniknejo odgovori, ki si jih skozi avtomatsko pisanje lahko zapišeš. Podari si danes nekaj deset minut časa in si v miru postavi naslednja vprašanja;

Kaj so moje najgloblje srčne želje? Po čem hrepeni moja duša?
Če bi bilo čisto po moje, kaj bi počela v tem trenutku?
Kaj so moje sanje? Kaj bi si na koncu življenja želela, da se naredila?

Ne čakaj, naredi to zdaj!

Če ne veš kako, te vabim na brezplačno druženje Ljubi Sebe, ki je na voljo tukaj…

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

Članek je objavljen na spletni strani www.svetloba.si

Strah me je…

, 0 Comments

Priznam. Strah me je. Zelo.
Strah me je, da se bo svet v katerem živim, svet, ki mi kot ženski nudi enakopravnost, svobodo izražanja, drastično spremenil.

Strah me je »testosteronskih« mladcev, ki prihajajo v Evropo na višku svoje moči. Ja, bojim se, kaj to prinaša evropskim ženskam danes, jutri, v prihodnosti. Ko berem, poslušam o beguncih, o tem, kako se ustvarjajo polarnosti znotraj družbe, družine; kako so eni za, in drugi proti, me fascinira kako hitro lahko v družbi ustvariš kaos in neenotnost. Kako hitro znamo ljudje stopiti na eno ali drugo stran, ki je edina pravilna in spljuvati tiste na drugi strani.

Česa me je strah? Kamenjanja žensk, bičanja, posiljevanja zaradi tega, ker si dovolijo biti ženstvene. Ne, ni logično. Razum pravi, da je tem ljudem treba pomagati. Telo je v paniki. V svojem telesu čutim strah. Strah, ki je star stoletja, tisočletja, strah, da bo spet tako kot je bilo. Strah, da bo ženska spet samo telo, objekt v katerega se moški izprazni, stroj za rojevanje otrok. Celični spomin, ki prihaja nekje iz globin, se prebuja v meni. Sem nora?

Od vseh temnih čustev je strah najbolj zasramovan in obsojan. Strah povezujemo s šibkostjo, strahopetnostjo in nespametnostjo. Strah vidimo kot oviro do ljubezni, kreativnosti, poguma in moči.
Vendar je neustrašnost h kateri mnogi stremimo pravzaprav znamenje otopelosti. Otopelost ali ločevanje, ki ga pogosto v sebi ustvarimo, ko želimo ignorirati, ko zanikamo stvari, ki so del realnosti nas ovira, da bi resnično začutili ljubezen v sebi. Izogibanje strahu in čustvena otopelost sta značilna načina kako se soočamo s strahom v sodobni družbi. Ko postanemo otopele za strah, ko ne čutimo, smo nesrečne in to je sindrom sodobne družbe. Vse je kul, vse je ok, nič ne čutim.

Živimo v dobi zaskrbljenosti. In zaskrbljenost enačimo s strahom. Vendar gre za različni čustvi skrb in strah sta različna. Strah je del našega preživetvenega instinkta, je čustveni alarmni sistem, ki nam pove, da nekaj potrebuje našo takojšnjo pozornost. Namen strahu je, da premakne naš sistem v akcijo, da gremo v boj ali v beg. Strah je del tvojega življenja z namenom, da zaščiti življenje. Strah pravi; ustavi se, nevarnost je pred teboj pripravi se na boj ali beg. Strah sam po sebi ni problem. Problem nastopi, ko se poskušaš strahu izogniti.

Zato se mi v teh negotovih časih zdi izjemno pomembno, da zmoreš ostajati v stiku s seboj in čutiti to, kar čutiš. Da se ne zapreš, da ne greš v ignoranco. Ni si modro zatiskati oči pred tem, kar se dogaja. Vendar je hkrati izjemno pomembno, da ostajaš budna, da prisluhneš svoji notranjosti, da opazuješ, kaj to povzroči v tebi.

Pomembno je, da se soočiš s tem, kar je v tebi, da to prepoznaš in si to priznaš. Če čutiš strah, jezo, žalost, je pomembno, da se s tem soočiš v sebi, da tega ne poskušaš zanikati. Ignoranca nas vedno drago stane. Če si kot noj, z glavo v pesku in se delaš, da je vse ok, te utegnejo stvari presenetiti.

Nahajamo se v času med dvema mrkoma. V času, ki je izjemen, kajti iz naše notranjosti bo potegnil tako zlato, kot tudi sence. To je čas, da stopiš v stik s svojimi skritimi darovi, talenti in sposobnostmi. Hkrati pa se bo potrebno soočiti z vsem, kar ti ovira, da je to zakopano v senčnem delu v tebi. Vse, kar je zakopano v tvoji podzavesti se bo v teh dneh razkrivalo, kar utegne biti izjemno naporno. Vendar, tako kot sem se morala sama soočiti s svojim strahom pred posilstvi in dekadenco ženskih vrednot, vrednost družbe, katere del sem, se boš verjetno s svojimi demoni srečala v svoji notranjosti.

Umetnost je v tem, kako navigiraš svoje globoke notranje vode podzavesti. Umetnost je v tem, da ne preplavljaš svojega življenja s tem, kar se dogaja v tvoji notranjosti. Strah ima izjemno moč. V globinah dviga dvom vase, nezaupanje, zakrči ne le tvoje srce, celotno telo se skrči v poskusu, da bi se zaščitila. Ko te je strah, zapreš vrata ljubezni. Ustvariš zidove okoli sebe, oklepe okoli svojega srca in ščite, da bi zaščitila svoje Bitje. Izziv časa, ki je pred nami je brez dvoma v tem, da zmoreš ostajati odprta in sprejemljiva, kar je roko na srce, v tem času, precejšen izziv.

Eden od načinov, kako lahko navigiraš je s svojo namero. In namero lahko uporabiš v procesu preobrazbe, opuščanja vsega, kar ti ne služi več. Lahko je reči, da je potrebno opustiti vsa prepričanja in okoliščine, ki te omejujejo, vendar moraš najprej vedeti kaj je tisto, kar te omejuje v tebi. S strahom se moraš soočiti, da sploh veš, kaj je tisto, kar te plaši, da spoznaš mehanizme, ki so spodaj in predvsem, kaj je potreba, ki jo ta čustva skrivajo pod seboj, kajti to je edini način, da si to lahko zavestno podariš.

Strah lahko pod seboj skriva potrebo po varnosti in v tem primeru je ključno, da si ta občutek varnosti znaš nuditi v sebi, da ne poskušaš najti nadomestkov v zunanjem svetu. Dejstvo je, da lahko že jutri ne boš imela več stvari, ki ti danes nudijo varnost v zunanjem svetu; odnosa, službe, doma, vendar to ne pomeni, da varnosti v resnici ni. Varnost je kvaliteta, ki si jo lahko podariš v sebi. In to je ena tistih veščin, ki so v tem negotovem svetu nujno potrebne.

V tem času izzivov, ko se iz globin podzavesti dvigajo stari strahovi, ki niso nujno tvoji, lahko so na kolektivni ravni (ne pozabi, smo v obdobju med dvema mrkoma), je izjemno pomembno, da se zavedaš kje so tvoje meje. Da se ne skrčiš, da se ne pomanjšaš, da se ne skriješ, ker so stvari strašljive, ker je neprijetno ali neudobno to, kar se dogaja. In na drugi strani, da znaš upravljati s svojo energijo, da ne preplavljaš drugih s svojo energijo, s svojimi strahovi, s svojimi nepredelanimi stvarmi.

Pomembno je, da držiš svoj energijski prostor, o čemer sem pisala v zadnji številki Namarie, brez potrebe po oklepih, ščitih in zidovih. Bodi to, kar si, kajti v tem času kaosa v zunanjem svetu lahko najbolje služiš ljudem in svetu, če si to, kar si. Pomembno je, da stojiš v svoji energiji, držiš sebe in čutiš, da si ljubezen, da si življenje, da zaupaš sebi, da podpiraš najprej sebe.

Draga Ženska, če kdaj, potem je zdaj tvoja svetloba resnično potrebna. Potrebna si svetu s svojo vero, s svojim zaupanjem v svetost življenja. Pomembno je, da si točno to, kar si.
To je čas preizkušenj. Ali boš opravila ta izpit življenja ali padla na njemu je tvoja izbira.

Kot je lepo rekla ena mojih ljubih prijateljic, svečenica, na našem druženju čez vikend; Univerzum te ljubi skozi vse ovire, težave, probleme, ki jih izkušaš. Vse to ti je dano ker ve, da zmoreš. Zato je ključnega pomena, da prevzameš polno odgovornost zase, zato kar čutiš in doživljaš v sebi in se s tem pomiriš.

Bodi Sijajno!
Taja Albolena

«< 12 13 14 15 16 >»